Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnica v Z., na
seji dne 10. julija 2003
odločilo:
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 152/99 z dne 15. 2.
2000, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 465/98 z dne 8. 4.
1999 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju,
št. Pd 291/96 z dne 25. 2. 1998 se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve
stopnje v novo odločanje.
2. Pritožnica in nasprotna udeleženka družba C. C., d.o.o., V.,
sami nosita stroške postopka z ustavno pritožbo.
Obrazložitev
A)
1. Pritožnici je prenehalo delovno razmerje
na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji
(Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL) po potrjeni
prisilni poravnavi. Od delodajalca je zahtevala plačilo odpravnine v višini,
kot pripada delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih
operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90
in nasl. - v nadaljevanju ZDR90). Sodišče prve stopnje je njen zahtevek
zavrnilo, Višje in Vrhovno sodišče pa sta zavrnili tudi njeno pritožbo oziroma
revizijo. Svojo odločitev so sodišča utemeljila z obrazložitvijo, da za
priznanje te pravice v času, ko je delovno razmerje prenehalo pritožnici, ni
bilo neposredne pravne podlage. Ob tem so zavzela stališče, da do odpravnine
tudi ne more biti upravičena po splošnih predpisih, saj je ZPPSL kot specialni
zakon uporabo določb ZDR90 izključil. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Vrhovnega
sodišča, predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do odpravnine
delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo v postopku prisilne poravnave,
šele 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu
Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/99 - v nadaljevanju ZJSRS-C), ki pa
priznava pravico zahtevati plačilo odpravnine od delodajalca le delavcem, ki
jim je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi tega zakona.
2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s
sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev
drugega odstavka 14. člena in kršitev 22. člena Ustave, v vlogi, s katero je
dne 23. 4. 2003 ustavno pritožbo dopolnila, pa še kršitvi 15. in 23. člena
Ustave. Navaja, da ZPPSL ne določa, da pripadajo delavcem pravice, določene za
primer insolventnosti s posebnim zakonom (drugi odstavek 8. člena), šele od
uveljavitve posebnega zakona dalje, temveč jim te pravice priznava že od
uveljavitve ZPPSL. Pravica do odpravnine je bila torej pritožnici dana že pred
prenehanjem delovnega razmerja, le točno določena je bila šele v letu 1999.
Opozarja tudi na to, da ni nobenih razlogov za drugačno obravnavanje delavcev,
ki jim je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi ZJSRS-C oziroma pred njo.
Če ZJSRS-C delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred njegovo
uveljavitvijo, res ne daje pravice do odpravnine, je zato po njenem mnenju
neustaven. Zatrjuje tudi, da je pravni položaj delavcev, ki jim delovno
razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, drugačen od pravnega položaja
tistih, ki jim delovno razmerje preneha v stečaju. Izpodbijani sodbi Vrhovnega
sodišča tudi očita, da je odločitev očitno napačna in pomeni samovoljen odstop
od enotne in ustaljene sodne prakse. Zatrjuje tudi, da je bila neenako
obravnavana v primerjavi s trajno presežnimi delavci, ki jim je delovno
razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu, čeprav
gre tudi v primerih prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti
delodajalca za prenehanje zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 22. 4.
2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona
o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je
Ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in ustavno pritožbo ter
vlogo, s katero je bila ta dopolnjena, poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z
določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (bivši
delodajalec kot tožena stranka). Slednja je na ustavno pritožbo odgovorila. V
odgovoru navaja, da iz navedb v ustavni pritožbi ne izhaja, da bi pritožnica
neustavnost očitala odločitvam sodišč, temveč da izpodbija 19. člena ZJSRS-C,
ki bi moral po mnenju pritožnice delavcem, ki jim preneha delovno razmerje po
potrjeni prisilni poravnavi, pravico do odpravnine priznati tudi za nazaj,
čeprav to ob upoštevanju 155. člena Ustave ni možno. Izpodbijano stališče je
namreč skladno z zakonsko ureditvijo, ki tem delavcem pravice do odpravnine v
času, ko je delovno razmerje pritožnici prenehalo, ni priznavala. Prereka tudi
navedbe pritožnice, da naj bi bila podlaga za priznanje pravice do odpravnine
že v ZPPSL, v zvezi z navedbami pritožnice o različnem pravnem položaju
delavcev, ki jim delovno razmerja preneha v prisilni poravnavi oziroma v
stečaju, pa dodaja, da nimajo s predmetno zadevo nobene zveze.
4. Odgovor na ustavno pritožbo je bil
poslan ustavni pritožnici, ki je nanj odgovorila. V odgovoru se sklicuje na
navedbe iz vloge o dopolnitvi ustavne pritožbe in navaja, da je ves čas
postopka z ustavno pritožbo zatrjevala, da ji gre odpravnina po obstoječih
pravnih predpisih ter da so jo sodišča obravnavala neenakopravno, ko ji te
pravice niso priznala. Z vlogo z dne 23. 6. 2003 je pritožnica Ustavnemu sodišču
predlagala tudi izdajo začasne odredbe.
B)
5. Pritožnica izpodbija odločitve sodišč,
ki temeljijo na stališču, da za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki
jim je v postopku prisilne poravnave prenehalo delovno razmerje pred
uveljavitvijo ZJSRS-C, ni bilo pravne podlage. Pri navajanju razlogov za
sprejem takšne odločitve se sodišča sklicujejo tudi na odločbo Ustavnega
sodišča št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94 in OdlUS
III, 113).
6. V odločbi št. U-I-17/94 je Ustavno
sodišče odločalo o ustavnosti 51. člena ZPPSL. Pri tem je ugotovilo, da je bila
izpodbijana določba v neskladju z 2. členom Ustave, ker zakonodajalec s
posebnim zakonom ni uredil pravic delavcev, ki jim bo na podlagi te določbe
prenehalo delovno razmerje, kot je to napovedal v drugem odstavku 8. člena
ZPPSL. V obrazložitvi odločbe je poudarilo, da gre za opustitev ureditve
dodatnih pravic, ki naj bi poleg tistih, določenih v ZPPSL, pripadale delavcem,
ki jim delovno razmerje preneha na omenjeni način. Predmet presoje Ustavnega
sodišča v tej zadevi je bila torej ustavnost ureditve posebnega načina
prenehanja delovnega razmerja, ob dejstvu, da v času presoje zakonodajalec še
ni sprejel napovedane posebne ureditve. Do vprašanja, ali bi tudi tem delavcem,
če zakonodajalec ne bi napovedal posebne ureditve, pripadale pravice po splošni
delovni zakonodaji, se Ustavno sodišče v tej zadevi ni opredelilo. V zvezi s to
pravico je v tej odločbi ocenilo le, da namenu zakonodajalca za sprejem posebne
zakonske ureditve, ki bi pravice delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v
postopku prisilne poravnave, zagotovila iz posebnih finančnih virov in ne iz
sredstev delodajalca, ni mogoče odrekati legitimnosti. Pri tem pa se tudi ni
opredelilo do tega, da bi bila samo takšna zakonska ureditev skladna z Ustavo.
7. Do vprašanja, ali delavcem, ki jim je
prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, pripada odpravnina že
na podlagi splošnega predpisa, to je 36.f člena ZDR90, se je Ustavno sodišče
podrobneje opredelilo šele v sklepu št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003 (Uradni
list RS, št. 40/03), ko je ocenjevalo pobude za presojo ustavnosti 19.c člena
ZJSRS-C. Ob tem je ugotovilo, da je posebne, dodatne pravice delavcev, ki jim
je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, zakonodajalec
uredil s sprejemom Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list
RS, št. 25/97 in nasl. - ZJSRS) leta 1997. Zakon je tem delavcem zagotovil
jamstvo za poplačilo vsaj določenega dela njihovih terjatev, ki jih imajo do
svojega insolventnega delodajalca, s strani posebnega sklada. Zakonodajalec je
te pravice delavcev uredil za nazaj, od uveljavitve ZPPSL dalje. Gre za
posebno, dodatno varstvo delavcev, ki je potrebno prav zaradi posebnosti
položaja v primeru insolventnosti, ko delodajalec nima več dovolj sredstev za
poplačilo vseh svojih obveznosti in je delavce kot posebej ranljivo skupino
njegovih upnikov treba posebej zavarovati oziroma jih zaradi njihovega
šibkejšega položaja obravnavati privilegirano glede na druge upnike. Glede
pravice teh delavcev do odpravnine pa je iz razlogov, podrobno obrazloženih v
omenjenem sklepu, ki jih zato Ustavno sodišče na tem mestu ne ponavlja,
ugotovilo, da je pravno podlago za njeno priznanje že od uveljavitve ZPPSL
dalje predstavljal 36.f člen ZDR90.
8. Stališče v izpodbijanih sodnih odločbah
je drugačno. Po stališču sodišč namreč za priznanje pravice do odpravnine delavcem,
ki jim je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZJSRS-C, ni bilo pravne
podlage. Takšno stališče je po oceni Ustavnega sodišča v neskladju z drugim
odstavkom 14. člena Ustave. Ureditev, ki delavcem, ki jim je prenehalo delovno
razmerje v postopku prisilne poravnave, ne bi priznavala pravice do odpravnine,
pri čemer pa je trajno presežnim delavcem, ki to postanejo na podlagi določb v
smislu ZDR90, ta pravica nesporno priznana, bi bila namreč v neskladju s to
ustavno določbo. Posledično velja to tudi za odločbe sodišč, ki temeljijo na takšnem
razumevanju materialnopravnih predpisov. Splošno načelo enakosti pred zakonom
iz drugega odstavka 14. člena Ustave namreč zahteva, da zakonodajalec bistveno
enake položaje ureja enako, različne pa različno. To pa nadalje pomeni, da je
lahko uvedeno razlikovanje skladno z Ustavo samo, če za različno ali enako
ureditev obstajajo razumni in stvarni razlogi. Razumni razlogi za to, da
delavcem, ki jim preneha delovno razmerje kot tehnološkim viškom po ZDR90, odpravnina
pripada, delavci, ki jim preneha delovno razmerje v postopku prisilne
poravnave, pa do nje niso upravičeni, po oceni Ustavnega sodišča niso podani.
Obojim namreč preneha delovno razmerje zaradi ekonomskih razlogov na strani
delodajalca, pri čemer pa ni najti razlogov zato, da glede samega priznanja
pravice do odpravnine ne bi bili izenačeni. Dejstvo, da se njihovi delodajalci
morda ne nahajajo v enako težkem finančnem položaju, lahko namreč vpliva
kvečjemu na določitev zavezanca za plačilo odpravnine, ne pa tudi na samo
priznanje te pravice. Navedeno velja tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča št.
U-I-17/94, ki jo je mogoče razumeti kvečjemu tako, da iz nje izhaja stališče
Ustavnega sodišča, da lahko zakonodajalec pravice delavcev, ki jim je delovno
razmerje prenehalo v postopku prisilne poravnave, uredi tudi tako, da to ne bo
finančno obremenjevalo delodajalcev. Iz te odločbe pa ne izhaja to, da bi lahko
bila ustavno sprejemljiva tudi ureditev, ki pravice do odpravnine tem delavcem
sploh ne bi priznavala. Odločitve sodišč, ki so pritožničin zahtevek zavrnila
kljub ugotovitvi, da ji je iz sredstev Jamstvenega sklada zagotovljeno le delno
izplačilo te pravice (19. člen ZJSRS), postavljajo pritožnico v neenakopraven
položaj z delavci, ki jim je kot tehnološkim viškom prenehalo delovno razmerje
na podlagi ZDR90, za kar pa, kot obrazloženo, ni utemeljenih razlogov. Zato je
bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožnici kršena pravica do enakosti
pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
9. Glede na ugotovljeno kršitev drugega
odstavka 14. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in
vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku
bodo sodišča pri odločanju morala upoštevati tudi stališča Ustavnega sodišča
glede pravne podlage za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je
prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave.
10. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi
vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi
odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z
ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi,
ki jih pritožnica in nasprotni udeleženec iz delovnega spora ne navajata.
Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.
11. Ker je Ustavno sodišče odločilo o
ustavni pritožbi, ni odločalo o predlogu za začasno zadržanje. Pritožnica bo
predlagano začasno odredbo lahko uveljavljala v ponovljenem postopku pred
delovnim sodiščem.
C)
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49.
členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in
sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper
Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože
Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-167/00-24
Ljubljana, dne 10. julija 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić
zanjo
Sodnica
Milojka Modrijan