U-I-183/93
5.12.1996
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo Vanje Forjančič-Rankel iz Vnanjih Goric, na seji
dne 5. decembra 1996
o d l o č i l o:
Določba 14. točke 18. člena Zakona o
prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93) je v neskladju z Ustavo.
Državni zbor je dolžan ugotovljeno
neskladnost odpraviti najkasneje do 31. julija 1997.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnica izpodbija v izreku navedeno
zakonsko določbo, ker meni, da Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št.
4/92 in 71/93 - v nadaljevanju: ZPD) neutemeljeno pušča izven kategorij oseb,
ki so oproščene plačila davka od prometa proizvodov pri nakupu novih osebnih
avtomobilov, hudo bolne otroke, hemofilike ter sladkorne bolnike. S tem ko
zakonodajalec tega vprašanja ni uredil, je po mnenju pobudnice nastala zakonska
praznina, zaradi katere izpodbijana določba ni skladna z ustavnim načelom
socialne države (2. in 50. člen Ustave), z načelom enakosti pred zakonom (14.
člen Ustave) ter z 52. členom Ustave, ki ureja pravice invalidov.
Zakonodajalčeva opustitev dodatnih, na bolezensko stanje vezanih selektivnih
davčnih oprostitev pri prometnem davku opravičuje in terja po mnenju pobudnice
ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča s pozivom zakonodajalcu, da odpravi
neskladnost z Ustavo.
2. Državni zbor v pojasnilu k pobudi navaja,
da Ustava jamči pravico do socialne varnosti in pravice invalidov, da se
usposabljajo za delo, da se izobražujejo in usposabljajo za dejavno življenje v
družbi, vendar te ustavne določbe niso povezane z vprašanjem davčnih olajšav,
ki jih zagotavlja izpodbijana določba ZPD le za določene kategorije invalidov.
Nasprotni udeleženec zato meni, da so
kriteriji, ki določajo upravičence v izpodbijani zakonski določbi, stvar
primernosti in da zato o njih odloča zakonodajalec.
B.
3. Ustavno sodišče je pobudnici kot materi
hudo bolnega otroka priznalo pravni interes iz drugega odstavka 24. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).
Pobudo je sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. ZPD ureja sistem in uvaja obveznost
plačevanja davka od prometa proizvodov in davka od prometa storitev. Davek od
prometa proizvodov se plačuje od vsakega prometa proizvodov, ki so namenjeni za
končno potrošnjo, ter od vsakega prometa opreme (1. in 4. člen). Po določbi 13.
člena tega zakona je zavezanec za davek od prometa proizvodov pravna oseba,
zasebnik ali fizična oseba, ki proda proizvod končnemu potrošniku. Ne glede na
to določbo je lahko zavezanec za davek od prometa določenega proizvoda oseba,
zasebnik ali fizična oseba, ki kupi proizvod, če je z zakonom tako določeno.
5. Oprostitve plačila davka od prometa
proizvodov so taksativno naštete v 18. členu ZPD. Med drugimi je kot proizvod,
od katerega se ne plača prometni davek, v 14. točki določen nov osebni
avtomobil, ki ga največ enkrat v treh letih kupijo osebe, ki imajo vozniško
dovoljenje ali jim je potrebna nega in pomoč drugih oseb, ki imajo vozniško
dovoljenje, izključno za svoj osebni prevoz, neposredno od pravne osebe ali
zasebnika, ki se ukvarja s proizvodno ali trgovsko dejavnostjo, ali jih same
neposredno uvozijo, in sicer:
- osebe, pri katerih je zaradi izgube, okvare
ali
paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice
nastala najmanj 80-odstotna telesna okvara;
- osebe, ki so popolnoma izgubile vid na obeh
očesih;
- osebe - invalidi s priznano pravico do
dodatka za postrežbo in tujo pomoč;
- osebe z zmerno, težjo in težko telesno in
duševno prizadetostjo, ki potrebujejo nego in pomoč drugih in imajo priznano
stanje stopnje invalidnosti iz prejšnjih alinej po posebnih predpisih.
6. Po določbi 14. člena Ustave je
zagotovljena enakost vseh pred zakonom. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo,
da to načelo normodajalcu ne preprečuje, da bi različna razmerja urejal
različno, ga pa obvezuje, da mora enaka razmerja urejati enako in različna
različno ter da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo
določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal pravne
posledice. V svojih odločbah je Ustavno sodišče tudi poudarilo, da razlikovanje
ne sme biti arbitrarno in da mora zakonodajalec v okviru namena zakona oziroma
njegove posamezne norme izbrati ustrezna sredstva, sorazmerna objektivno ugotovljeni
(ne)enakosti med posameznimi subjekti.
7. V izpodbijani 14. točki 18. člena ZPD je
predvidena oprostitev plačila prometnega davka od novih osebnih avtomobilov, ki
jih kupujejo osebe, pri katerih je ugotovljena telesna ali (in) duševna
prizadetost. Vrsta oziroma teža prizadetosti, ki se zahteva kot eden od pogojev
za uveljavljanje davčne oprostitve, je opredeljena v posameznih alineah
izpodbijane 14. točke 18. člena ZPD. Iz besedila izpodbijane določbe pa tudi iz
poteka postopka sprejemanja zakona je razvidno, da je zakonodajalec pri
urejanju obravnavane davčne oprostitve očitno zasledoval cilj, da se oprostitev
omeji na najhujše primere trajne telesne ali duševne prizadetosti in to takšne
vrste, ki so zaradi težav prizadetih oseb pri gibanju neposredno povezani s
predmetom davčne oprostitve - osebnim avtomobilom. S samim zasledovanjem
takšnega cilja zakonodajalec ni kršil načela enakosti iz 14. člena Ustave.
Načelo enakosti pred zakonom pride namreč v poštev pri enakih dejanskih
stanjih, različnosti dejanskih stanj - kamor gotovo sodi stopnja telesne
oziroma duševne prizadetosti in vrsta te prizadetosti, ki je povezana s
predmetom zakonskega urejanja - pa ustreza tudi normativna različnost. V obeh
obravnavah zakonskega osnutka in predloga je bila namreč oprostitev omejena na
sedanji prvi dve alinei, to je na osebe, pri katerih je zaradi izgube, okvare
ali paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice nastala najmanj 80-odstotna
telesna okvara, in na osebe, ki so popolnoma izgubile vid na obeh očesih. Ostali
dve alinei sta bili vneseni v zakonsko besedilo z amandmaji pri zadnji
obravnavi zakonskega predloga. Da je zakonodajalec tudi pri uzakonitvi
primerov, ki jih zajemata 3. in 4. alinea, zasledoval enak cilj, kaže vsebina
tretje alinee, ki vključuje (delovne) invalide prve kategorije, ki so pri
opravljanju temeljnih življenjskih potreb odvisni od pomoči in postrežbe druge
osebe.
8. Določba 4. alinee krog upravičencev sprva
(v prvem delu stavka) razširi, saj vključi tudi "zmerno" in
"težje" telesno in duševno prizadete osebe, potem pa ga (v drugem
delu stavka) omeji - smiselno - na takšno "priznano stanje stopnje
invalidnosti", ki naj bi ustrezalo stopnji telesne oziroma duševne
prizadetosti iz prejšnjih alinej. To stanje naj bi se ugotavljalo oziroma
"priznavalo" na podlagi posebnih predpisov, ki jih zakon ne
konkretizira. Konkretizira jih šele Pravilnik o spremembah in dopolnitvah
pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 29/92 - v
nadaljevanju: Pravilnik), ki se v tretjem in četrtem odstavku 11. člena v zvezi
z opredeljevanjem stopnje prizadetosti odraslih oseb sklicuje na določbe Zakona
o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št.
41/83), glede prizadetosti otrok in mladostnikov na Zakon o izobraževanju in
usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju
(Uradni list SRS, št.19/76 in 8/90) ter na posamezne (s Pravilnikom
opredeljene) določbe Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in
mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list
SRS, št. 18/77). Glede ugotavljanja stopnje prizadetosti predšolskih otrok pa
kar Pravilnik sam določi, kateri so tisti, ki so deležni davčne oprostitve iz
4. alinee izpodbijane določbe ZPD.
9. Ustavno sodišče ugotavlja, da se po
predpisih, na katere se sklicuje Pravilnik, stopnje invalidnosti oziroma
prizadetosti odraslih in zlasti otrok ne določajo po objektivnih kriterijih, ki
bi omogočali njihovo medsebojno primerljivost in hkrati primerljivost s
"stopnjami invalidnosti" iz ostalih alinej izpodbijane 14. točke 18.
člena ZPD, temveč so vezane na specifičen namen predpisa - v prvem primeru, pri
odraslih, na zagotavljanje družbenega varstva zmerno, težje in težko duševno
ter (samo) najtežje telesno prizadetih oseb, in sicer tistih, ki se ne morejo
usposobiti za samostojno življenje in delo, v drugem primeru pa na način
izobraževanja in usposabljanja otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb,
ki zaradi motenj v telesnem in duševnem razvoju potrebujejo posebne oblike
vzgoje, izobraževanja in usposabljanja. Glede na to, da drugi predpisi, ki bi
zagotavljali ustrezno primerljivost, ne obstajajo ali pa vsaj niso ustrezno
vključeni v izpodbijani predpis, Ustavno sodišče zaključuje, da določba obravnavane
četrte alinee, s tem pa tudi celotna izpodbijana zakonska določba ni v skladu s
14. členom Ustave. Pravico do davčne oprostitve namreč veže poleg
objektiviziranih, preverljivih in nearbitrarnih pogojev telesne ali duševne
prizadetosti ter potrebe po negi in pomoči drugih še na neopredeljen in s tem
nepreverljiv pogoj "priznanega stanja stopnje invalidnosti iz prejšnjih
alinej po posebnih predpisih", s tem pa ne zagotavlja enakosti med
upravičenci v okviru davčne oprostitve, določene v četrti alinei, pa tudi ne
enakosti le- teh z upravičenci iz ostalih treh alinej izpodbijane zakonske
določbe.
10. Zakonodajalec bo glede na ugotovljeno
neskladnost izpodbijane ureditve s 14. členom Ustave in s tem hkrati tudi z
načelom pravne države iz 2. člena Ustave moral zato, da se neustavnost predpisa
do 31. julija 1997 odpravi, zajeti s posebnimi predpisi vse obravnavane in
morda še kakšne tretje, skratka vse različne primere z enako stopnjo
prizadetosti in potrebe po negi in pomoči drugih, ali pa zakonske pravice po ZPD
ne vezati tudi na obstoj takih posebnih predpisov, če njihova nepopolnost
povzroča očitno neenako obravnavanje prizadetih in tovrstne podpore očitno
enako potrebnih odraslih in zlasti otrok.
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na
podlagi 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr.
Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc
Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
P r e d s e d n i k
dr. Tone Jerovšek