Odločba o ugotovitvi, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju in v zvezi s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju kršena ustavna pravica

Zgodovina predpisa \| Citat

	Odločba o ugotovitvi, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju in v zvezi s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju kršena ustavna pravica (Uradni list RS, št. 105/03)

Naslov ang. Decision stating that the constitutional right was violated by the judgement of the Supreme Court relating to the decision of the Senate of the District Court in Celje and relating to the Decision of the investigating judge of the District Court in Celje

Datum sprejetja	16.10.2003
Datum objave	29.10.2003

SOP	2003-01-4660

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji dne 16. oktobra 2003

odločilo:

1. S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 31/2001 z dne 7. 2. 2001 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 545/2000 z dne 29. 12. 2000 in sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju št. Kpr 286/2000 z dne 22. 12. 2000 je bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

2. Pritožnik nosi stroške postopka z ustavno pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Ustavnemu pritožniku je bila vzeta prostost 28. 11. 2000. Zoper njega je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju dne 30. 11. 2000 izdal sklep o priporu. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik ustavnega pritožnika, zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju pa je njegovo pritožbo zavrnil in potrdil sklep preiskovalnega sodnika. Zagovornik je nato vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo. Napadeni sklep je 21. 12. 2000 razveljavilo, ker v njem niso bila ustrezno opisana dejanja, ki naj bi jih obdolženec storil, niti ni bilo jasno, iz česa naj bi izhajal utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, in zadevo vrnilo preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje.

2. Preiskovalna sodnica je 22. 12. 2000 ponovno izdala sklep, s katerim je zoper ustavnega pritožnika odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. V njem kratko navaja, da je v sicer še nepravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave zoper ustavnega pritožnika obrazloženo, iz česa izhaja utemeljen sum, da je storil očitana kazniva dejanja. Ponovitvena nevarnost naj bi izhajala iz prvotnega, sicer razveljavljenega sklepa o odreditvi pripora, ter iz dotedaj izvedene preiskave, predvsem iz zaslišanj prič in zagovorov soobdolžencev. Preiskovalna sodnica še kratko ugotavlja, da je očitno, da je za zavarovanje premoženja morebitnih bodočih oškodovancev neogibno potrebna odreditev pripora, saj noben milejši ukrep ne bi preprečil ponovitve obdolženčevega ravnanja.

3. Zoper ta sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik. Njegovo pritožbo je zunajobravnavni senat zavrnil, saj se je po njegovem mnenju preiskovalna sodnica glede utemeljenega suma upravičeno sklicevala na sklep o uvedbi preiskave, prav tako pa naj bi ta pravilno ugotovila, da so se med izvedbo preiskave še dodatno utemeljili razlogi za ponovitveno nevarnost. Nekoliko podrobnejša pa je obrazložitev zunajobravnavnega senata glede sorazmernosti ukrepa. Po njegovem mnenju je pripor neogibno potreben, upoštevaje okoliščine kaznivega dejanja in osebnost obdolženca (brez njihove konkretne navedbe v obrazložitvi) ter ogroženosti življenja širšega kroga oseb, v katere bi obdolženi s svojimi dejanji lahko posegal. Prav tako naj bi bila podana sorazmernost primerjaje pravico obdolženca do svobode gibanja (tako izrecno navaja izpodbijani sklep) in kazenskopravno varovano dobrino življenja.

4. Zagovornik obdolženca je nato vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo je tokrat Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Odločbo o priporu z dne 22. 12. 2000, ki naj bi potrdila utemeljenost odvzema prostosti od 28. 11. 2000 dalje, ne šteje za retroaktivno, saj je bil takšen zamik objektivna posledica preizkušanja pravilnosti in zakonitosti prvotnega sklepa o odreditvi pripora, vključno z njegovo razveljavitvijo in vrnitvijo v ponovno odločanje. Zagovornikovi očitki o neskladju med tožilčevo zahtevo za odreditev pripora in sklepom o uvedbi preiskave glede opisa in pravne kvalifikacije očitanih dejanj naj prav tako ne bi bili utemeljeni, saj oba opisa in kvalifikaciji izhajata iz istih historičnih dogodkov, razlikujejo se le abstraktna dela in posledično tudi pravni opredelitvi. Vrhovno sodišče še meni, da sklicevanje na sicer še nepravnomočen sklep o preiskavi in na dognanja iz posameznih dejanj, opravljenih v preiskavi, da bi se obrazložilo utemeljen sum in ponovitveno nevarnost, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. Na okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz sklepa o uvedbi preiskave in opravljenih dejanj v preiskavi, se sklicuje že državni tožilec v predlogu za odreditev pripora, zato v resnici ne gre za nova dejstva in okoliščine. Prav tako naj bi bil pravilen sklep preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata o ogrožanju varnosti ljudi kot ustavno dopustni podlagi za odreditev pripora ter o neogibni potrebnosti pripora, ki ga zato, kot je nasprotno predlagal obdolženčev zagovornik, ni mogoče zamenjati s hišnim priporom.

5. Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 19., 20., 23., 29. in 51. člena Ustave. Kršitev 19. člena Ustave (varstvo osebne svobode) pritožnik utemeljuje s tem, da je sodišče s sklepom z dne 22. 12. 2000 pripor zoper njega odredilo retroaktivno, torej za nazaj, in sicer od 28. 11. 2000. S tem, ko je Vrhovno sodišče prvotni (prvi) sklep o odreditvi pripora razveljavilo, naj bi bil vsaj v času od 28. 11. 2000 do 21. 12. 2000 v priporu nezakonito, česar pa ni mogoče sanirati z novim sklepom o odreditvi pripora za nazaj. Zatrjevana kršitev naj bi bila po mnenju pritožnika podana tudi zato, ker se sodišče v sklepu z dne 22. 12. 2000 pri utemeljevanju retroaktivne odreditve pripora od dne 28. 11. 2000 dalje sklicuje na sklep o uvedbi preiskave z dne 19. 12. 2000, ki pa dne 28. 11. 2000 sploh še ni obstajal.

6. Kršitev 20. člena Ustave (odreditev in trajanje pripora) pritožnik utemeljuje s tem, da izpodbijani sklepi nimajo ustrezne obrazložitve ustavnih pogojev in zakonskih razlogov za odreditev pripora. Zlasti naj bi bil pomanjkljiv prvostopenjski sklep o odreditvi pripora, in sicer tako glede obrazložitve obstoja utemeljenega suma, saj se preiskovalna sodnica sklicuje na še nepravnomočen sklep o uvedbi preiskave, kot tudi glede obrazložitve obstoja ponovitvene nevarnosti. V tem delu naj bi se preiskovalna sodnica nedopustno sklicevala na predhodni sklep o odreditvi pripora (sklep št. I kpd 558/2000 z dne 30. 11. 2000), ki je bil razveljavljen s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 326/2000 z dne 21. 12. 2000, in na dokaze, ki so bili zbrani šele med preiskavo, torej po 28. 11. 2000. Zatrjevana kršitev naj bi bila podana tudi zato, ker naj bi bil opis kaznivih dejanj v sklepu o uvedbi preiskave drugačen kot opis očitanih kaznivih dejanj v predlogu tožilca za odreditev pripora. Zato takšno sklicevanje na sklep o uvedbi preiskave ne more predstavljati ustrezne obrazložitve zaključka o utemeljenosti suma. Sodišča pa naj tudi ne bi upoštevala sorazmernosti in naj ne bi ugotavljala in ustrezno obrazložila neogibnosti pripora za varnost ljudi in potek postopka. Prvo in drugostopenjsko sodišče naj bi tudi sami ugotavljali dejstvo neogibnosti pripora, in sicer v korist tožilstva, s čimer naj bi bila prav tako kršena pritožnikova pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave.

7. Kršitev 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) naj bi bila podana zato, ker tožilec v predlogu za odreditev pripora ni zatrjeval dejstva neogibnosti pripora in je bilo zato pritožniku onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe o priporu izjavil o tem dejstvu in v zvezi z njim ponudil nasprotne dokaze. S tem naj bi bila kršena pritožnikova pravica do primerne obrambe. Dodatna kršitev pravice do ustrezne obrambe pa naj bi bila podana tudi s tem, ker sodišče, ki je pritožniku postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, temu ni hotelo dopolniti pooblastila za zastopanje pritožnika v postopku z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Kršitev 51. člena Ustave (pravica do zdravstvenega varstva) pa pritožnik utemeljuje s tem, da mu sodišča kljub strokovnemu mnenju Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše iz Ljubljane (iz katerega izhaja medicinska indiciranost takšnega zdravljenja), nastop takšnega zdravljenja onemogočajo z odreditvijo in vztrajanjem pri priporu.

8. Senat Ustavnega sodišča je dne 20. 6. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana v odgovor Vrhovnemu in Okrožnemu sodišču, ki pa nanjo nista odgovorili.

9. Okrožno sodišče je pripor zoper ustavnega pritožnika odpravilo 4. 10. 2001 s sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen zapora enega leta in šestih mesecev, ki pa se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

10. Ker je bil pripor zoper ustavnega pritožnika ustavljen, ga je Ustavno sodišče pozvalo, naj se izjavi, ali pri vloženi ustavni pritožbi vztraja. Ustavni pritožnik je v vlogi dne 10. 12. 2001 izjavil, da pri pritožbi vztraja, hkrati pa je priglasil odvetniške stroške.

11. Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času njihove presoje in izdaje te odločbe že potekla. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode. Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave je gotovo eden izmed najhujših posegov v človekove pravice ali temeljne svoboščine človeka. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, pa čeprav poseg ne učinkuje več. Zato mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

12. Na navedeni podlagi je Ustavno sodišče tudi v tem primeru presojalo, ali so podane kršitve, ki jih pritožnik očita izpodbijanim sodnim odločbam o podaljšanju pripora.

13. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Kadar gre za odvzem prostosti v obliki pripora, so primeri in postopek odvzema prostosti v večji meri določeni že z Ustavo. Kršitev ustavnih določb o odrejanju pripora predstavlja hkrati kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

14. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah (npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika z odreditvijo pripora.

15. Eden izmed ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev pripora je torej utemeljen sum. Da bi bil sum, da je posameznik, zoper katerega se odreja pripor, storil kaznivo dejanje, utemeljen, mora biti med drugim¹ predhoden, kar pomeni, da morajo dokazi zanj obstajati, še preden se ukrep, za katerega naj bi bil podlaga (v našem primeru pripor), odredi in izvede.

16. Izpodbijane sodne odločbe se v svojih obrazložitvah glede utemeljenega suma sklicujejo zgolj na sklep o uvedbi preiskave. Ta je bil izdan 19. 12. 2000, torej po trenutku, ko je bila ustavnemu pritožniku vzeta prostost, in po trenutku, od katerega dalje naj bi veljal sklep o odreditvi pripora (iz njegovega izreka izhaja, da naj bi veljal od 28. 11. 2000 od 9.30 ure dalje). Sum, da je ustavni pritožnik storil kaznivo dejanje, katerega je bil osumljen, tako v izpodbijanem sklepu ni bi predhoden (antecedenčen). Trditev v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, da je preiskovalna sodnica o obstoju utemeljenega suma sklepala na temelju dejstev in okoliščin, na katere se sklicuje državni tožilec v predlogu za odreditev pripora, nima podlage v izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice. Iz njega ne izhaja, da bi ta svojo odločitev oprla na dejstva in okoliščine, ki jih je v svoji zahtevi navedel državni tožilec ali ki so bile ugotovljene na obveznem naroku pred izdajo pripornega sklepa, še manj pa iz njega izhaja, katera naj bi bila ta dejstva in okoliščine. Ker je, kot je bilo pojasnjeno v 15. točki te obrazložitve, predhodnost ena izmed predpostavk utemeljenega suma in ker ta v pričujoči zadevi ni bila podana, sum, da je ustavni pritožnik storil kaznivo dejanje, zatrjevan v izpodbijanih sodnih odločbah, ni bil utemeljen. Ker pa tako ob odreditvi pripora zoper ustavnega pritožnika ni bil podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje, s tem ni bilo zadoščeno enemu izmed ustavnih pogojev za odreditev pripora. Zato so bile kršene pritožnikove človekove pravice v zvezi z odreditvijo pripora iz 20. člena Ustave in posledično pravica do osebne svobode iz drugega odstavka 19. člena Ustave.

17. Ker ugotovljene kršitve nista odpravila niti senat Okrožnega sodišča niti Vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, sta tudi njuni odločbi, ki ju izpodbija ustavni pritožnik, kršili navedeno ustavno pravico.

18. Izpodbijani posamični akti ne veljajo več, gre pa za presojo dopustnosti posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče svojo odločitev iz razlogov, navedenih v 11. točki obrazložitve te odločbe, omejilo na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

19. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pritožnikove ustavne pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave iz zgoraj navedenih razlogov, ni bilo treba presojati upravičenosti ostalih očitkov in zatrjevanih kršitev iz ustavne pritožbe.

20. Ustavni pritožnik je v eni izmed vlog priglasil tudi odvetniške stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih ustavni pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in na podlagi 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Št. Up-171/01-23

Ljubljana, dne 16. oktobra 2003.

Podpredsednik

dr. Janez Čebulj

______________________

1 Drugi bistveni elementi utemeljenega suma so konkretnost, specifičnost in izrazljivost (artikulabilnost).