Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji
dne 16. oktobra 2003
odločilo:
1. S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 31/2001 z dne 7. 2. 2001
v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 545/2000 z dne 29.
12. 2000 in sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju št. Kpr
286/2000 z dne 22. 12. 2000 je bila kršena pritožnikova pravica do osebne
svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
2. Pritožnik nosi stroške postopka z ustavno pritožbo sam.
Obrazložitev
A)
1. Ustavnemu pritožniku je bila vzeta
prostost 28. 11. 2000. Zoper njega je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju dne
30. 11. 2000 izdal sklep o priporu. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik
ustavnega pritožnika, zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju pa je
njegovo pritožbo zavrnil in potrdil sklep preiskovalnega sodnika. Zagovornik je
nato vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče
ugodilo. Napadeni sklep je 21. 12. 2000 razveljavilo, ker v njem niso bila
ustrezno opisana dejanja, ki naj bi jih obdolženec storil, niti ni bilo jasno,
iz česa naj bi izhajal utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje,
in zadevo vrnilo preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje.
2. Preiskovalna sodnica je 22. 12. 2000
ponovno izdala sklep, s katerim je zoper ustavnega pritožnika odredila pripor
iz razloga ponovitvene nevarnosti. V njem kratko navaja, da je v sicer še
nepravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave zoper ustavnega pritožnika
obrazloženo, iz česa izhaja utemeljen sum, da je storil očitana kazniva
dejanja. Ponovitvena nevarnost naj bi izhajala iz prvotnega, sicer
razveljavljenega sklepa o odreditvi pripora, ter iz dotedaj izvedene preiskave,
predvsem iz zaslišanj prič in zagovorov soobdolžencev. Preiskovalna sodnica še
kratko ugotavlja, da je očitno, da je za zavarovanje premoženja morebitnih
bodočih oškodovancev neogibno potrebna odreditev pripora, saj noben milejši
ukrep ne bi preprečil ponovitve obdolženčevega ravnanja.
3. Zoper ta sklep se je pritožil
obdolženčev zagovornik. Njegovo pritožbo je zunajobravnavni senat zavrnil, saj
se je po njegovem mnenju preiskovalna sodnica glede utemeljenega suma
upravičeno sklicevala na sklep o uvedbi preiskave, prav tako pa naj bi ta
pravilno ugotovila, da so se med izvedbo preiskave še dodatno utemeljili
razlogi za ponovitveno nevarnost. Nekoliko podrobnejša pa je obrazložitev
zunajobravnavnega senata glede sorazmernosti ukrepa. Po njegovem mnenju je
pripor neogibno potreben, upoštevaje okoliščine kaznivega dejanja in osebnost
obdolženca (brez njihove konkretne navedbe v obrazložitvi) ter ogroženosti
življenja širšega kroga oseb, v katere bi obdolženi s svojimi dejanji lahko
posegal. Prav tako naj bi bila podana sorazmernost primerjaje pravico
obdolženca do svobode gibanja (tako izrecno navaja izpodbijani sklep) in
kazenskopravno varovano dobrino življenja.
4. Zagovornik obdolženca je nato vložil še
zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo je tokrat Vrhovno sodišče zavrnilo kot
neutemeljeno. Odločbo o priporu z dne 22. 12. 2000, ki naj bi potrdila
utemeljenost odvzema prostosti od 28. 11. 2000 dalje, ne šteje za retroaktivno,
saj je bil takšen zamik objektivna posledica preizkušanja pravilnosti in
zakonitosti prvotnega sklepa o odreditvi pripora, vključno z njegovo
razveljavitvijo in vrnitvijo v ponovno odločanje. Zagovornikovi očitki o
neskladju med tožilčevo zahtevo za odreditev pripora in sklepom o uvedbi
preiskave glede opisa in pravne kvalifikacije očitanih dejanj naj prav tako ne
bi bili utemeljeni, saj oba opisa in kvalifikaciji izhajata iz istih
historičnih dogodkov, razlikujejo se le abstraktna dela in posledično tudi
pravni opredelitvi. Vrhovno sodišče še meni, da sklicevanje na sicer še
nepravnomočen sklep o preiskavi in na dognanja iz posameznih dejanj,
opravljenih v preiskavi, da bi se obrazložilo utemeljen sum in ponovitveno
nevarnost, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. Na okoliščine in
dejstva, ki izhajajo iz sklepa o uvedbi preiskave in opravljenih dejanj v
preiskavi, se sklicuje že državni tožilec v predlogu za odreditev pripora, zato
v resnici ne gre za nova dejstva in okoliščine. Prav tako naj bi bil pravilen
sklep preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata o ogrožanju varnosti
ljudi kot ustavno dopustni podlagi za odreditev pripora ter o neogibni
potrebnosti pripora, ki ga zato, kot je nasprotno predlagal obdolženčev
zagovornik, ni mogoče zamenjati s hišnim priporom.
5. Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi
zatrjuje kršitev 19., 20., 23., 29. in 51. člena Ustave. Kršitev 19. člena
Ustave (varstvo osebne svobode) pritožnik utemeljuje s tem, da je sodišče s
sklepom z dne 22. 12. 2000 pripor zoper njega odredilo retroaktivno, torej za
nazaj, in sicer od 28. 11. 2000. S tem, ko je Vrhovno sodišče prvotni (prvi)
sklep o odreditvi pripora razveljavilo, naj bi bil vsaj v času od 28. 11. 2000
do 21. 12. 2000 v priporu nezakonito, česar pa ni mogoče sanirati z novim
sklepom o odreditvi pripora za nazaj. Zatrjevana kršitev naj bi bila po mnenju
pritožnika podana tudi zato, ker se sodišče v sklepu z dne 22. 12. 2000 pri
utemeljevanju retroaktivne odreditve pripora od dne 28. 11. 2000 dalje sklicuje
na sklep o uvedbi preiskave z dne 19. 12. 2000, ki pa dne 28. 11. 2000 sploh še
ni obstajal.
6. Kršitev 20. člena Ustave (odreditev in
trajanje pripora) pritožnik utemeljuje s tem, da izpodbijani sklepi nimajo
ustrezne obrazložitve ustavnih pogojev in zakonskih razlogov za odreditev
pripora. Zlasti naj bi bil pomanjkljiv prvostopenjski sklep o odreditvi
pripora, in sicer tako glede obrazložitve obstoja utemeljenega suma, saj se
preiskovalna sodnica sklicuje na še nepravnomočen sklep o uvedbi preiskave, kot
tudi glede obrazložitve obstoja ponovitvene nevarnosti. V tem delu naj bi se
preiskovalna sodnica nedopustno sklicevala na predhodni sklep o odreditvi
pripora (sklep št. I kpd 558/2000 z dne 30. 11. 2000), ki je bil razveljavljen
s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 326/2000 z dne 21. 12. 2000, in na dokaze,
ki so bili zbrani šele med preiskavo, torej po 28. 11. 2000. Zatrjevana kršitev
naj bi bila podana tudi zato, ker naj bi bil opis kaznivih dejanj v sklepu o
uvedbi preiskave drugačen kot opis očitanih kaznivih dejanj v predlogu tožilca
za odreditev pripora. Zato takšno sklicevanje na sklep o uvedbi preiskave ne more
predstavljati ustrezne obrazložitve zaključka o utemeljenosti suma. Sodišča pa
naj tudi ne bi upoštevala sorazmernosti in naj ne bi ugotavljala in ustrezno
obrazložila neogibnosti pripora za varnost ljudi in potek postopka. Prvo in
drugostopenjsko sodišče naj bi tudi sami ugotavljali dejstvo neogibnosti
pripora, in sicer v korist tožilstva, s čimer naj bi bila prav tako kršena
pritožnikova pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave.
7. Kršitev 29. člena Ustave (pravna jamstva
v kazenskem postopku) naj bi bila podana zato, ker tožilec v predlogu za
odreditev pripora ni zatrjeval dejstva neogibnosti pripora in je bilo zato
pritožniku onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe o priporu izjavil o tem
dejstvu in v zvezi z njim ponudil nasprotne dokaze. S tem naj bi bila kršena
pritožnikova pravica do primerne obrambe. Dodatna kršitev pravice do ustrezne
obrambe pa naj bi bila podana tudi s tem, ker sodišče, ki je pritožniku
postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, temu ni hotelo dopolniti pooblastila
za zastopanje pritožnika v postopku z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem.
Kršitev 51. člena Ustave (pravica do zdravstvenega varstva) pa pritožnik
utemeljuje s tem, da mu sodišča kljub strokovnemu mnenju Svetovalnega centra za
otroke, mladostnike in starše iz Ljubljane (iz katerega izhaja medicinska
indiciranost takšnega zdravljenja), nastop takšnega zdravljenja onemogočajo z
odreditvijo in vztrajanjem pri priporu.
8. Senat Ustavnega sodišča je dne 20. 6.
2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana v
odgovor Vrhovnemu in Okrožnemu sodišču, ki pa nanjo nista odgovorili.
9. Okrožno sodišče je pripor zoper
ustavnega pritožnika odpravilo 4. 10. 2001 s sodbo, s katero ga je spoznalo za
krivega in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen zapora
enega leta in šestih mesecev, ki pa se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi
štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja.
10. Ker je bil pripor zoper ustavnega
pritožnika ustavljen, ga je Ustavno sodišče pozvalo, naj se izjavi, ali pri
vloženi ustavni pritožbi vztraja. Ustavni pritožnik je v vlogi dne 10. 12. 2001
izjavil, da pri pritožbi vztraja, hkrati pa je priglasil odvetniške stroške.
B)
11. Veljavnost izpodbijanih pripornih
odločb je v času njihove presoje in izdaje te odločbe že potekla. Pritožnik pri
ustavni pritožbi vztraja. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk
vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma
šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan
pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve
človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali
odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS,
št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)), namreč praviloma ne spreminja
pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače,
kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o
odvzemu osebne svobode. Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka
19. člena Ustave je gotovo eden izmed najhujših posegov v človekove pravice ali
temeljne svoboščine človeka. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima
prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, pa
čeprav poseg ne učinkuje več. Zato mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati,
ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z
Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na ugotovitev kršitve
pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki
ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča
(tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS,
št. 70/03).
12. Na navedeni podlagi je Ustavno sodišče
tudi v tem primeru presojalo, ali so podane kršitve, ki jih pritožnik očita
izpodbijanim sodnim odločbam o podaljšanju pripora.
13. Po določbi drugega odstavka 19. člena
Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga
določa zakon. Kadar gre za odvzem prostosti v obliki pripora, so primeri in
postopek odvzema prostosti v večji meri določeni že z Ustavo. Kršitev ustavnih
določb o odrejanju pripora predstavlja hkrati kršitev pravice do osebne svobode
iz 19. člena Ustave.
14. Po določbi prvega odstavka 20. člena
Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo
dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno
potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče
je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in
OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah (npr. v odločbah št.
Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131,
132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo
posameznika z odreditvijo pripora.
15. Eden izmed ustavnih in zakonskih
pogojev za odreditev pripora je torej utemeljen sum. Da bi bil sum, da je
posameznik, zoper katerega se odreja pripor, storil kaznivo dejanje, utemeljen,
mora biti med drugim1 predhoden, kar pomeni, da morajo dokazi zanj
obstajati, še preden se ukrep, za katerega naj bi bil podlaga (v našem primeru
pripor), odredi in izvede.
16. Izpodbijane sodne odločbe se v svojih
obrazložitvah glede utemeljenega suma sklicujejo zgolj na sklep o uvedbi
preiskave. Ta je bil izdan 19. 12. 2000, torej po trenutku, ko je bila
ustavnemu pritožniku vzeta prostost, in po trenutku, od katerega dalje naj bi
veljal sklep o odreditvi pripora (iz njegovega izreka izhaja, da naj bi veljal
od 28. 11. 2000 od 9.30 ure dalje). Sum, da je ustavni pritožnik storil kaznivo
dejanje, katerega je bil osumljen, tako v izpodbijanem sklepu ni bi predhoden
(antecedenčen). Trditev v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, da je
preiskovalna sodnica o obstoju utemeljenega suma sklepala na temelju dejstev in
okoliščin, na katere se sklicuje državni tožilec v predlogu za odreditev
pripora, nima podlage v izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice. Iz njega ne
izhaja, da bi ta svojo odločitev oprla na dejstva in okoliščine, ki jih je v
svoji zahtevi navedel državni tožilec ali ki so bile ugotovljene na obveznem
naroku pred izdajo pripornega sklepa, še manj pa iz njega izhaja, katera naj bi
bila ta dejstva in okoliščine. Ker je, kot je bilo pojasnjeno v 15. točki te
obrazložitve, predhodnost ena izmed predpostavk utemeljenega suma in ker ta v
pričujoči zadevi ni bila podana, sum, da je ustavni pritožnik storil kaznivo
dejanje, zatrjevan v izpodbijanih sodnih odločbah, ni bil utemeljen. Ker pa
tako ob odreditvi pripora zoper ustavnega pritožnika ni bil podan utemeljen
sum, da je storil očitano kaznivo dejanje, s tem ni bilo zadoščeno enemu izmed
ustavnih pogojev za odreditev pripora. Zato so bile kršene pritožnikove
človekove pravice v zvezi z odreditvijo pripora iz 20. člena Ustave in
posledično pravica do osebne svobode iz drugega odstavka 19. člena Ustave.
17. Ker ugotovljene kršitve nista odpravila
niti senat Okrožnega sodišča niti Vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za
varstvo zakonitosti, sta tudi njuni odločbi, ki ju izpodbija ustavni pritožnik,
kršili navedeno ustavno pravico.
18. Izpodbijani posamični akti ne veljajo
več, gre pa za presojo dopustnosti posega v pravico do osebne svobode iz prvega
odstavka 19. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče svojo odločitev iz razlogov,
navedenih v 11. točki obrazložitve te odločbe, omejilo na ugotovitev kršitve
pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
19. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo
kršitev pritožnikove ustavne pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave iz
zgoraj navedenih razlogov, ni bilo treba presojati upravičenosti ostalih
očitkov in zatrjevanih kršitev iz ustavne pritožbe.
20. Ustavni pritožnik je v eni izmed vlog
priglasil tudi odvetniške stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak
udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek
34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno
pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih
ustavni pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2.
točke izreka.
C)
21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in na podlagi 34. člena v zvezi
z 49. členom ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in
sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka
Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je
sprejelo soglasno.
Št. Up-171/01-23
Ljubljana, dne 16. oktobra 2003.
Podpredsednik
dr. Janez Čebulj
______________________
1 Drugi bistveni elementi utemeljenega suma so konkretnost,
specifičnost in izrazljivost (artikulabilnost).