Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti

Up-188/02

11. 12. 2003

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 11. decembra 2003

odločilo:

1. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 1130/2001 z dne 4. 3. 2002 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 73/2001 z dne 19. 11. 2001 se razveljavita.

2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pravno dejanje tožeče stranke, storjeno v korist pritožnice (v pravdnem postopku tožene stranke), to je sklenitev in izvršitev asignacijske pogodbe z dne 17. 5. 2000 za znesek 552.775,44 SIT, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi. Pritožnici je naložilo, da je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 552.775,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z argumentom, da je pritožnica z asignacijo prišla v ugodnejši položaj kot ostali upniki tožeče stranke in je s tem, ko je dobila poplačano celotno svojo terjatev, zmanjšala aktivno premoženje tožeče stranke in s tem stečajno maso. Po stališču sodišča prve stopnje je za stečajno maso bistveno zgolj to, da je bil pravni posel sklenjen v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka in je bil pred začetkom stečajnega postopka tudi izvršen, brez pomena pa naj bi bilo dejstvo, ali je bila obveznost ene stranke opravljena prej, sočasno ali naknadno po izpolnitvi nasprotne stranke. Pritožnica se je zoper tako sodbo pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi Višje sodišče je zavzelo stališče, da ima plačilo vnaprej ali sočasna izpolnitev za bodočo stečajno maso enak učinek kot tisto plačilo, ki je bilo opravljeno po dobavi blaga. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je za stečajno maso bistveno le, da je bil pravni posel sklenjen v enem letu pred začetkom stečajnega postopka in da je bil pred dnem začetka stečajnega postopka tudi izvršen, brez pomena pa je, ali je bila obveznost ene stranke opravljena prej, sočasno ali naknadno po izpolnitvi obveznosti nasprotne stranke. Po stališču Višjega sodišča je pomembno le, da je stečajni dolžnik s tem, ko je v celoti poplačal enega izmed upnikov v določenem času pred stečajem, povzročil oškodovanje drugih upnikov, ki bodo v stečajnem postopku dobili poplačilo svojih terjatev v sorazmerno zmanjšanem znesku. Višje sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi z argumentom, da Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL) nima nobene določbe o tem, da bi bila pravna dejanja, pri katerih je bilo plačilo izvršeno prej ali sočasno, izvzeta od izpodbijanja.

2. Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje, da je že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo opozorila, da pravno dejanje, ki je predmet tožbenega zahtevka, ni izpodbojno dejanje, saj ne obstaja objektiven element izpodbojnosti, tj. prikrajšanje oziroma zmanjšanje stečajne mase. Po mnenju pritožnice se premoženje stečajnega dolžnika ni zmanjšalo, saj je neposredno po izvršenem plačilu pritožnica tožeči stranki dobavila blago (v vrednosti plačila). Pritožnica se pri tem sklicuje na enotno sodno prakso, ki se je izoblikovala v zadevah s podobnim oziroma enakim dejanskim stanjem, citira pa tudi Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 16. 12. 1997. Po njenem mnenju izpodbijana odločitev sodišča temelji na pravnem stališču, ki je v nasprotju z navedeno sodno prakso. S tem naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 9. 9. 2003 sklenil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Mariboru, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo. V skladu z 22. členom Ustave pa je bila ustavna pritožba poslana tudi nasprotni stranki iz pravdnega postopka družbi GIDGRAD - v stečaju, ki na ustavno pritožbo prav tako ni odgovorila.

B.

4. Pritožnica v ustavni pritožbi očita, da izpodbijana odločitev sodišča temelji na pravnem stališču, ki je v nasprotju z izoblikovano sodno prakso, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustava namreč v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te določbe izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. Vendar Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).^[1] Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.^[2]

5. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je pritožničin očitek o odstopu od sodne prakse utemeljen.

Tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče sta svojo odločitev oprli na stališče, da je za stečajno maso bistveno le, da je bil pravni posel sklenjen v enem letu pred začetkom stečajnega postopka in da je bil pred dnem začetka stečajnega postopka tudi izvršen, brez pomena pa naj bi bilo, ali je bila obveznost ene stranke opravljena prej, sočasno ali naknadno po izpolnitvi obveznosti nasprotne stranke. Pritožnica pa v ustavni pritožbi opozarja, da je ustaljena sodna praksa v vsebinsko podobnih primerih drugačna in temelji na stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v Načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji dne 16. 12. 1997 (objavljeno v: Pravna mnenja II/97, str. 10). V tem mnenju je Vrhovno sodišče zapisalo, da se lahko izpodbija tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja stečajne mase s posledicami, navedenimi v prvem odstavku 125. člena ZPPSL. Sočasna izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njena izpolnitev vnaprej, tudi če je bila izvršena v obliki in na način, ki ni običajen, pa nima za posledico zmanjšanja stečajne mase. Zato takšno pravno dejanje stečajnega dolžnika ni izpodbojno. Izpodbojno je torej le tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti niti kot izpolnitev vnaprej niti kot sočasno izpolnitev. To mnenje je bilo izdano v zadevi, kjer je šlo za povsem enako dejansko in pravno podlago kot v pritožničinem primeru. Ustavno sodišče v okviru svoje pristojnosti ne more presojati, ali je to stališče pravilno. Ugotavlja pa, da sodna praksa v vsebinsko podobnih primerih, kot je pritožničin, navedeno stališče Vrhovnega sodišča dosledno upošteva. Pravno stališče, na katerem temelji odločitev sodišč v obravnavanem primeru, torej pomeni odstop od ustaljene sodne prakse. Kot že rečeno, mora sodišče odstop od sodne prakse posebej in natančno utemeljiti, kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso pozna. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb pa ni razvidno, ali sta bili sodišči seznanjeni s stališčem Vrhovnega sodišča in z ustaljeno sodno prakso, ki se je izoblikovala na podlagi tega stališča.

Sodišči sta svojo odločitev sicer obrazložili, nista pa navedli razlogov, zakaj odločitev opirata na stališče, ki je drugačno od tistega, ki je sicer uveljavljeno v sodni praksi. To pa pomeni, da odstopa od sodne prakse nista ustrezno obrazložili. S tem je bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Iz tega razloga je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

C.

6. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica

dr. Dragica Wedam Lukić

_______________________

Opombi:

[1] Podrobneje o tem A. Galič: Ustavnosodna pravotvornost: "Argument precedensa" ali Stališča Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse; Revus - revija za evropsko ustavnost, letnik 1-2003, št. 1, str. 44-56.

[2] Tako tudi Wedam Lukić, D.: Kršitve ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Podjetje in delo, 2000, št. 6-7, str. 1146.