U-I-106/01-27
5. 2. 2004
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo Javnega zavoda RTV Slovenija, ki ga zastopa
Damjan Pavlin, odvetnik v Kranju, na seji dne 5. februarja 2004
odločilo:
1. Besede "in RTV prispevka" v prvem odstavku 82.
člena in drugi odstavek 82. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01)
se razveljavijo.
2. Peti odstavek 82. člena Zakona o medijih ni v neskladju z
Ustavo.
3. Pravilnik o merilih za financiranje programskih vsebin
radijskih ali televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali
študentskega pomena (Uradni list RS, št. 109/02) se razveljavi.
4. Razveljavitev iz 1. in 3. točke izreka začne učinkovati po
poteku sedmih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Obrazložitev
A.
1. Pobudnik je vložil pobudo za oceno
ustavnosti v izreku te odločbe navedenih določb Zakona o medijih (v
nadaljevanju ZMed). Izpodbijanim določbam očita medsebojno neskladje ter
neskladje z drugimi določbami ZMed in neskladje z določbami Zakona o
Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - v nadaljevanju
ZRTVS). Zato naj bi bile v neskladju z 2. členom Ustave (z načelom določnosti
in jasnosti predpisov kot enim od načel pravne države). Izpodbijane določbe,
zlasti drugi odstavek 82. člena, naj bi bile v neskladju tudi s 147. členom
Ustave (davki), ker posegajo v "RTV prispevek", ki je javna dajatev
in namenjena izključno za financiranje Radiotelevizije Slovenija (v
nadaljevanju RTVS). Pobudnik je 6. 2. 2003 pobudo dopolnil in jo razširil s
predlogom za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o merilih za
financiranje programskih vsebin radijskih ali televizijskih programov s
statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega pomena (v nadaljevanju
Pravilnik). Zatrjuje kršitev 33. in 39. člena ter drugega odstavka 155. člena
Ustave. Kršene naj bi bile tudi določbe 14. in 15. člena ZRTVS in določbe 223.b
do 223.e člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. -
v nadaljevanju ZDavP). Poseg v 39. člen Ustave (svoboda izražanja) naj bi
predstavljal zlasti drugi odstavek 82. člena ZMed, ker predpisuje uporabo dela
"RTV prispevka" za druge namene, kot jih predpisuje četrti odstavek
14. člena ZRTVS. Zato naj bi bil v neskladju tudi s tem členom ZRTVS. Izpodbijane
določbe pa naj bi bile v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave, saj
posegajo v pridobljene pravice RTVS. Pobudnik meni, da izpodbijane določbe
posegajo tudi v lastninsko pravico zavezancev za plačilo "RTV
prispevka".
Izpodbijani pravilnik naj bi bil v
neskladju z Ustavo iz istih razlogov kakor izpodbijane zakonske določbe. Poleg
tega naj bi pristojni minister tudi presegel zakonska pooblastila.
2. Pobudnik je utemeljeval pravni interes
za vložitev pobude predvsem z dejstvom, da je javni zavod, ki se v pomembnem
delu financira iz posebnega prispevka za programe RTVS, ki ga predpisuje ZRTVS
(14. člen). Šele v dopolnitvi pobude (vendar ne pri utemeljevanju pravnega
interesa za vložitev pobude) navaja, da izpodbijane določbe ZMed posegajo v svobodo
izražanja (39. člen Ustave), ki jo ima RTVS kot javni zavod.
3. Pobudnik je predlagal začasno zadržanje
izvrševanja določb drugega odstavka 82. člena ZMed in določb Pravilnika.
4. Sekretariat Državnega zbora za
zakonodajo in pravne zadeve je Ustavnemu sodišču poslal mnenje o navedbah v
pobudi in gradivo iz zakonodajnega postopka za sprejem ZMed. V mnenju navaja,
da utegnejo biti izpodbijane določbe v neskladju z Ustavo, na kar je opozarjal
poslance že v zakonodajnem postopku. Z navedenimi pomisleki se je strinjal tudi
Odbor Državnega zbora za kulturo, šolstvo, mladino, znanost in šport (v
nadaljevanju Odbor) in s sklepom priporočil Vladi, naj čimprej razreši
vprašanje financiranja programov posebnega pomena (prvi odstavek 82. člena
ZMed) tako, da zagotovi namensko rabo RTV prispevka v skladu z ZRTVS. Vlada se
v svojem mnenju strinja, da so izpodbijane določbe ZMed sporne in neustrezne in
podpira pobudo.
B. - I.
5. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list
RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) določa v prvem odstavku 24. člena, da
lahko vsak vloži pisno pobudo, če izkaže pravni interes. Pravni interes za
vložitev pobude je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih
pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice,
pravne interese oziroma pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS).
6. Pobudnik v pobudi zatrjuje, da
izpodbijane določbe ZMed posegajo v njen ustavni položaj oziroma kršijo 39.
člen Ustave.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji so
nosilke pravic tudi pravne osebe, kolikor se posamezne pravice glede na svojo
naravo nanašajo nanje. Pobudnik je pravna oseba javnega prava (javni zavod).
Zato se zastavlja vprašanje, ali je kot taka nosilka človekovih pravic in
svoboščin. Z ZRTVS je RTVS ustanovljena kot javni zavod posebnega kulturnega in
nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in
televizijske dejavnosti (1. člen). Z dejavnostmi, ki jih opredeljuje 3. člen
ZRTVS, se uresničuje javni interes, kot ga opredeljuje 4. člen ZMed. Gre za dejavnost,
ki temelji na svobodi izražanja (6. člen ZMed, prvi odstavek 39. člena Ustave)
in služi uresničevanju pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti (prva
alineja prvega odstavka 4. člena ZMed). Temeljna funkcija RTVS je zagotoviti
posameznikom uresničevanje njihovih ustavnih pravic iz 39. člena Ustave. Zato
ima pobudnik v tem obsegu pravni interes za vložitev pobude za oceno ustavnosti
določb ZMed, ki bi posegale v njen ustavni položaj. Ustavno sodišče je pobudo
sprejelo in, ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena
ZUstS, nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Ustavno sodišče je predloga za
zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb ZMed oziroma Pravilnika s sklepoma
št. U-I-106/01 z dne 12. 7. 2001 oziroma 11. 3. 2003 zavrnilo.
B. - II.
7. V prvem odstavku 39. člena Ustave je
zagotovljena pravica do svobode izražanja vsakomur - fizičnim in pravnim
osebam. Pravica do svobode izražanja zagotavlja fizičnim in pravnim osebam, ki
se ukvarjajo z javnim obveščanjem, da svobodno zbirajo, sprejemajo in širijo
informacije, misli, ideje in mnenja. Svoboda izražanja za javna glasila pomeni,
da so neodvisna od vsakršnega državnega ali drugega nadzora in da ni dovoljena
nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila opravljajo dejavnost, s katero
zagotavljajo uresničevanje pravice do obveščenosti vsem državljanom in je
namenjena ljudem, skupnosti (odločba št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997, OdlUS VI,
181). Ustavno sodišče je že poudarilo, da pomeni svoboda tiska enega od
ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa.
Svobodni, od oblasti neodvisni tisk pomaga vzpostavljati in oblikovati
nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje
oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni
oblasti. Svobodni tisk s svojim delovanjem omogoča uravnoteženo ravnanje
politične oblasti v državi in nadzor državnih oblastnih struktur (odločba št.
U-I- 172/94 z dne 9. 11. 1994, Uradni list RS, št. 73/94 in OdlUS III, 123). V
isti odločbi je opozorilo tudi na dolžnost vseh vej oblasti v demokratični
državi, zlasti na dolžnost zakonodajalca, da zagotavlja svobodo tiska in
vsakega posameznega novinarja posebej. V ta namen je treba zagotavljati tako
svobodo izražanja posameznika kakor tudi varstvo svobode tiska kot institucije.
8. Svoboda izražanja (tiska in drugih oblik
javnega obveščanja in izražanja, kamor sodi tudi RTVS) zato na podlagi prvega
odstavka 39. člena Ustave uživa posebno varstvo kot človekova pravica. Ta
najprej zahteva, da se država vzdrži nedopustnih posegov vanjo (neposrednih ali
posrednih vplivov na programske vsebine). Vendar ni samo država tista, ki lahko
ogroža svobodo izražanja. Nanjo lahko še v večji meri vplivajo posamezne
družbene skupine. Zato ni dovolj, če pravico iz prvega odstavka 39. člena
Ustave razumemo le kot negativno oziroma obrambno pravico, ki omejuje samo
državo. Svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zahteva od države
sprejem ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko javni mediji
(zlasti radio in televizija) samostojno izvrševali svoje funkcije (naloge) pri
svobodnem oblikovanju javnega mnenja. Zato mora zakonodajalec z ustrezno
zakonodajo zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost
javnih medijev. To še posebej velja za tiste javne medije (konkretno RTVS), ki
jih ustanovi država in katerih glavni namen je zagotavljati uresničevanje
ustavne pravice (državljanov) do javnega obveščanja in obveščenosti.
9. Pobudnik izpodbija določbe ZMed, s
katerimi je ta posegel v ureditev njenega financiranja, kot ga določa ZRTVS.
Drugi odstavek 82. člena ZMed določa, da se 3 odstotke RTV prispevka (po ZTRVS
se ta imenuje prispevek za programe RTVS) namenja za pripravo programskih
vsebin lokalnih in regionalnih ter študentskih radijskih in televizijskih
programov. ZRTVS, ki določa namene, za katere se lahko namenja prispevek za
programe RTVS, takšnega namena ne določa (četrti odstavek 14. člena).
10. Zastavlja se torej vprašanje, ali je
zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo posegel v ustavno zagotovljeni položaj
RTVS in s tem kršil 39. člen Ustave.
11. Zagotovitev finančne samostojnosti
pomeni zagotovitev ustreznega financiranja. To je v konkretnem primeru
zagotovitev zadostnih finančnih sredstev za izpolnjevanje funkcij RTVS, ki pomenijo
uresničevanje javnega interesa in izhajajo iz ZRTVS in ZMed, ter takšnih virov
sredstev oziroma takšne kombinacije virov, ki bo onemogočila odločujoči vpliv
države in drugih družbenih skupin na programsko in organizacijsko samostojnost
RTVS. ZRTVS določa način financiranja in vire financiranja v posebnem tretjem
poglavju z naslovom Financiranje (14. do 15.b člen). Kot vire financiranja
določa prispevek za programe RTVS (v nadaljevanju prispevek), državni proračun,
sredstva, pridobljena z oglaševanjem, in sredstva, pridobljena z dejavnostjo iz
12. in 13. člena Zakona. V 15. in 15.a členu ZRTVS določa obveznost plačevanja
prispevka vseh imetnikov radijskega in televizijskega sprejemnika ter njegovo
višino in postopek njegove spremembe.
12. Na ustreznost in stabilnost
financiranja RTVS je Ustavno sodišče opozorilo v odločbi št. U-I-174/94 z dne
23. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 73/98 in OdlUS VII, 163). V navedeni odločbi
je Ustavno sodišče poudarilo, da je zakonodajalec s tem, ko je financiranje
nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine
naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, javnemu
zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve
političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati z
naložitvijo plačila prispevka je lahko omejil financiranje z oglaševanjem,
sponzoriranjem in podobnim. Menilo je tudi, da financiranje iz državnega
proračuna ni enakovredno financiranju z naročnino, ker bi bilo tveganje, da bo
nacionalni RTV program odvisen od političnih in gospodarskih centrov moči, pri
proračunskem financiranju večje.
13. Poseg v ustavno zagotovljeni položaj RTVS
kot posledica neustreznega financiranja je mogoč v primeru, če zakonodajalec ne
zagotovi zadostnih finančnih sredstev za izpolnjevanje njenih nalog, kot tudi
če ne zagotovi ustrezne strukture virov.
Nesorazmerno velik delež financiranja iz
državnega proračuna pa lahko vodi do odvisnosti od političnih strank, zlasti
vladajočih, nesorazmerno velik delež iz oglaševanja lahko vodi do odvisnosti od
oglaševalcev. Odvisnost pa se pokaže predvsem kot okrnitev programske in/ali
organizacijske svobode javnega medija. To pa lahko privede do neizvrševanja
funkcij, ki izhajajo iz 39. člena Ustave (glej tudi točko 7 in 8 obrazložitve).
Podobno velja tudi glede določanja višine sredstev. Če ta za izvrševanje
naloženih nalog niso zadostna, jih RTVS ne bo mogla izvrševati v celoti.
14. Ne glede na navedeno to ne pomeni, da
zakonodajalec ne sme določati in spreminjati načina in virov financiranja RTVS.
Urejanje tega je v njegovi pristojnosti,
vendar pri tem ni povsem svoboden (neodvisen), saj je dolžan spoštovati opisana
načela. To pomeni, da zakonodajalec lahko spremeni vire za financiranje RTVS,
njihovo strukturo in višino posameznega vira, če s tem ne poseže v ustavni
položaj RTVS (39. člen Ustave). Zato so očitki o kršitvi prepovedi povratne
veljave pravnih aktov s posegom v pridobljene pravice (drugi odstavek 155.
člena Ustave) neutemeljeni, saj z ZRTVS določeni viri financiranja in tudi
višina prispevka niso pridobljena pravica RTVS.
15. Iz opisanih načel glede ustreznosti
financiranja pa ni mogoče z matematično natančnostjo izračunati konkretne
višine sredstev, ki zagotavlja izpolnjevanje funkcij RTVS. In zato tudi ne
konkretne višine prispevka. Po drugi strani ustrezno financiranje tudi ne
pomeni, da je treba RTVS zagotoviti sredstva v višini, kot jih sama predlaga. Zato
mora zakonodajalec pri urejanju financiranja RTVS izhajati iz nalog, ki jih ima
RTVS in jih je dolžna izvrševati ter pri tem spoštovati že opisana načela, ki
zagotavljajo samostojnost oziroma ustavni položaj RTVS. To pomeni, da mora biti
njegova odločitev stvarno utemeljena in ne arbitrarna.
16. Za izhodišče ocene, ali je
zakonodajalčeva odločitev, da poseže v financiranje RTVS tako, da zmanjša
prispevek, stvarno utemeljena, je treba izhajati iz določb ZRTVS, ki določajo
njegovo višino. Ustavno sodišče predpostavlja, da je bila odločitev
zakonodajalca o višini prispevka, kot ga določa ZRTVS v 15.a členu, utemeljena
na oceni potrebnih sredstev, tudi glede na vse vrste virov iz 14. člena ZRTVS,
ki naj zagotovijo samostojnost RTVS in ustrezno izvrševanje njenih funkcij.
ZRTVS naj bi s predpisanim načinom financiranja in z določitvijo višine
prispevka zagotovil finančno in posledično tudi programsko ter organizacijsko
samostojnost RTVS. S tem naj bi bil zagotovljen ustavni položaj RTVS (39. člen
Ustave). Zakonodajalec bi pri sprejemanju izpodbijanih določb, zlasti določbe
drugega odstavka 82. člena ZMed, moral najprej oceniti, ali zmanjšanje višine
prispevka, kakor je bila določena v 15.a členu ZRTVS, ne bo poseglo v finančno
samostojnost RTVS. Povedano drugače, ali bo RTVS lahko tudi z zmanjšanim
prispevkom izvrševala vse svoje naloge. Nadalje bi moral oceniti, ali ne bo
zmanjšanje prispevka tako spremenilo strukture virov financiranja, da bi zaradi
povečanja financiranja s prihodki od oglaševanja oziroma iz proračuna, vse ob
predpostavki, da se s temi viri sploh lahko nadomesti predvideno zmanjšanje
prispevka lahko prišlo do ogroženosti programske in organizacijske
samostojnosti RTVS. Če bi zakonodajalec, v sodelovanju z RTVS, po skrbni oceni
možnih posledic zmanjšanja prispevka ugotovil, da zmanjšanje prispevka ne bo
ogrozilo ustavno varovane samostojnosti RTVS, oziroma da zmanjšanje ne bo
vplivalo na izvrševanje njenih nalog, bi bila njegova odločitev o zmanjšanju
prispevka stvarno utemeljena. V nasprotnem primeru pa je odločitev
zakonodajalca arbitrarna in pomeni nedopusten poseg v ustavni položaj RTVS (39.
člen Ustave). To seveda ne daje odgovora na vprašanje, ali lahko zakonodajalec
predpiše uporabo prispevka tudi za namene iz drugega odstavka 82. člena ZMed.
Vendar se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v to vprašanje.
17. Iz pojasnil Sekretariata za zakonodajo
in pravne zadeve pri Državnem zboru izhaja, da so bile izpodbijane določbe ZMed
sprejete na podlagi vloženega amandmaja v okviru tretje obravnave predloga
ZMed. Namen te ureditve naj bi bil v tem, da se zagotovijo stalna finančna
sredstva za pripravo programskih vsebin lokalnih in regionalnih radijskih in
televizijskih programov. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz dobesednega zapisa
sej Državnega zbora in seje Odbora. Iz gradiva izhaja, da predlog ZMed, ki je
bil s strani Vlade vložen v tretjem branju, ni vseboval izpodbijanih določb.
Predlog poslancev v obliki amandmaja je bil vložen šele v tretjem branju.
Predlagatelji amandmaja so v obrazložitvi predloga sicer navedli, da ne želijo
ogrožati finančnega položaja RTVS, temveč da je njihov namen le, da se zagotovi
primerno financiranje priprave programskih vsebin lokalnih in regionalnih
radijskih in televizijskih programov. Ali zmanjšanje prispevka ogroža finančni
položaj, ali bo z zmanjšanim prispevkom RTVS še lahko izpolnjevala vse naloge
in kakšen bo vpliv predlagane spremembe na finančno in posledično programsko in
organizacijsko samostojnost RTVS, predlagatelji amandmaja (sprememb) niso
ocenjevali, niti razlagali. Po drugi strani pa so na spornost predlaganega
amandmaja in tudi na njegove posledice na financiranje RTVS opozarjali nekateri
poslanci in predstavniki Vlade ter predstavnik RTVS (ta je sodeloval samo na
seji Odbora). RTVS zatrjuje tudi v pobudi, da se bo njen finančni položaj
zaradi zmanjšanja prispevka znatno poslabšal. Iz dobesednega zapisa razprav na
seji Odbora in na seji Državnega zbora izhaja, da Državni zbor (zakonodajalec)
ni sprejel izpodbijanih določb na podlagi skrbne ocene dejanskega stanja
(predvsem ni ocenil trditev RTVS, da bo takšno zmanjšanje poslabšalo njen
finančni položaj in tudi ni ocenil pomislekov nekaterih poslancev in Vlade) in
na podlagi ocene morebitnega vpliva na izvrševanje funkcij RTVS ter na način,
kot je opisan v 16. točki obrazložitve. Zato odločitev zakonodajalca o
zmanjšanju prispevka ni stvarno utemeljena; odločitev je arbitrarna. Z
odločitvijo o zmanjšanju prispevka je zakonodajalec nedopustno posegel v
ustavnopravni položaj RTVS, zato so določbe drugega odstavka 82. člena in
izpodbijani del prvega odstavka 82. člena ZMed v neskladju s prvim odstavkom
39. člena Ustave (1. točka izreka).
18. Pobudnik izpodbija tudi del petega
odstavka 82. člena, ki se glasi "in financiranja". Peti odstavek 82.
člena ZMed pooblašča pristojno ministrstvo, da na predlog Sveta za
radiodifuzijo določi natančnejša merila za opredelitev in financiranje lokalnih
oziroma regionalnih ter informativnih, kulturnih, izobraževalnih, zabavnih in
drugih vsebin. Navedena določba ne določa virov financiranja in ne posega v
finančno samostojnost RTVS. Zato iz razlogov, ki jih zatrjuje pobudnik ne more
biti v neskladju z Ustavo (2. točka izreka).
19. Pravilnik je izdan na podlagi petega
odstavka 82. člena ZMed. Iz vsebine Pravilnika je razvidno, da ureja izključno
financiranje iz treh odstotkov prispevka za RTV programe in sploh ne ureja
vsebin, ki bi jih glede na peti odstavek 82. člena ZMed lahko urejal oziroma
moral urejati. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo del prvega odstavka in drugi
odstavek 82. člena ZMed, ki sta določala financiranje programov posebnega
pomena tudi iz dela prispevka za RTV programe, je odpadla pravna podlaga za
ureditev financiranja iz tega vira. Zato je Ustavno sodišče Pravilnik
razveljavilo.
20. Zaradi razveljavitve dela prvega in
drugega odstavka 82. člena ZMed ter Pravilnika se navedene določbe ne morejo
več uporabljati za razmerja, če do dneva razveljavitve o njih ni bilo
pravnomočno odločeno. Ustavno sodišče bi Pravilnik lahko odpravilo, če bi
ugotovilo, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, nastale z njegovo
uporabo (drugi odstavek 45. člena ZUstS), vendar pobudnica nastanka takšnih
posledic sploh ni zatrjevala.
21. Pobudnik je zatrjeval tudi poseg v
pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) zavezancev za plačilo prispevka.
Ker ne zatrjuje posega v njegovo pravico, temveč tujo pravico, ne izkazuje
pravnega interesa za oceno ustavnosti takšnega posega.
22. Ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati
medsebojne skladnosti zakonov, če to neskladje ne pomeni kršitve načel pravne
države (2. člen Ustave). Ker je Ustavno sodišče izpodbijane določbe ZMed
razveljavilo že zaradi neskladnosti s prvim odstavkom 39. člena Ustave, tudi ni
več potrebe, da bi ocenjevalo, ali je očitano neskladje med zakoni pomenilo
kršitev 2. člena Ustave. Iz istih razlogov tudi ni ocenjevalo, ali so
izpodbijane določbe ZMed v neskladju s 147. členom Ustave.
23. Ustavno sodišče je začetek učinkovanja
razveljavitve izpodbijanih določb ZMed in Pravilnika odložilo za čas sedmih
mesecev (4. točka izreka). Pri tem je upoštevalo namen zakonodajalca, da
sofinanciranje priprave programskih vsebin lokalnih in regionalnih ter
študentskih radijskih in televizijskih programov uredi na način, ki bo
zagotavljal trajnejši vir financiranja. Zato se ni odločilo za razveljavitev
izpodbijanih določb ZMed in Pravilnika s takojšnjim učinkovanjem, saj bi s tem
v celoti izničilo legitimen namen zakonodajalca.
Seveda pa mora zakonodajalec za uresničitev
legitimnega cilja poseči po ustavno dopustnih sredstvih. Z odložitvijo
učinkovanja razveljavitve je dalo zakonodajalcu možnost, da na ustavno skladen
način uredi sofinanciranje priprave programskih vsebin lokalnih in regionalnih
ter študentskih radijskih in televizijskih programov.
C.
24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 21. in 43. člena ter tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi:
predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj,
dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka
Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo, tretjo in
četrto točko izreka je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval
sodnik Čebulj. Drugo točko izreka pa je sprejelo soglasno.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić