Up-485/02-8
19. 2. 2004
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. in B. B., Ž. Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na
seji dne 19. februarja 2004
odločilo:
Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča
št. I Up 439/99 z dne 22. 5. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v
Novi Gorici, št. U 129/97 z dne 2. 4. 1999 se zavrne.
Obrazložitev
A.
1. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče
zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper
odločitev upravnih organov o zavrnitvi predloga pritožnikov za izrek ničnosti
odločb o nacionalizaciji. Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da je bila
odločba o nacionalizaciji izdana leta 1973, tj. po smrti njunega očeta in v
času, ko podedovanega premoženja ni bilo mogoče nacionalizirati. Zato naj bi
bila odločba o nacionalizaciji nična. Vrhovnemu in Upravnemu sodišču očitata,
da nista odgovorili na vprašanje, "kaj pomeni izdati odločbo o
nacionalizaciji osebi, ki je že davno mrtva", in na vprašanje, "kako
je mogoče pravno izvršiti odločbo, ki nasprotuje veljavnemu predpisu".
Pritožnika zatrjujeta, da je odločitev sodišč nerazumna in arbitrarna in da
zato krši njuno pravico iz 22. člena Ustave.
2. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo
sprejelo v obravnavo s sklepom z dne 15. 12. 2003, izdanim v postopku po
četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94
- v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena
ZUstS poslana Vrhovnemu sodišču, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo.
B.
3. Pritožnika v ustavni pritožbi predvsem
izražata svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč, da uveljavljani ničnostni
razlog (nemožnosti izvršitve) iz 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem
postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - v nadaljevanju ZUP86) ni podan.
Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne
presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega
prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo
preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in
temeljne svoboščine. Pritožnika sicer zatrjujeta kršitev pravice do enakega
varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar te kršitve z navedbami, s katerimi
jo utemeljujeta, ne izkažeta.
4. Očitki o nerazumnosti, arbitrarnosti in
neobrazloženosti izpodbijane odločitve namreč ne držijo. Ustavno procesno
jamstvo, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, stranki med drugim zagotavlja
pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, iz katere izhaja obveznost
sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo
relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v
obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Upravno in Vrhovno sodišče sta svojo
odločitev o tem, da 3. točke 267. člena ZUP86 ni mogoče uporabiti, dovolj
obrazložili in jo utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti.
Vrhovno sodišče je pritožnikoma pojasnilo tudi, da na drugačno odločitev, tj.
na odločitev o obstoju navedenega ničnostnega razloga, ne morejo vplivati
pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejansko in pravno podlago odločb o
nacionalizaciji, ker 267. člen ZUP86 nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega
stanja in zmotne uporabe materialnega prava ne določa kot ničnostna razloga.
Tudi temu stališču ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma arbitrarnosti.
Postopek za ugotovitev ničnosti upravne odločbe namreč ni pravno sredstvo za
presojo, ali je bilo v postopku za izdajo odločbe o nacionalizaciji dejansko
stanje pravilno ugotovljeno, in tudi ne za presojo, ali je bila odločba o
nacionalizaciji izdana zaradi napačne uporabe prava. Odpravo takih
nepravilnosti je bilo tudi v času izdaje odločbe o nacionalizaciji mogoče
uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo do njene
pravnomočnosti. Če te nepravilnosti niso bile odpravljene in če tudi organ
zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom
odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nezakonitosti (razen
tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red
pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe.
Pravnomočna odločba je torej tudi izvršljiva, ne glede na to, da gre lahko za
nezakonito oziroma nepravilno odločbo. Zgolj okoliščina, da pritožnika pravo
razumeta drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega
varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. Ker z izpodbijanima sodbama niso bile
kršene človekove pravice in temeljne svoboščine kot jih zatrjujeta pritožnika,
je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
C.
6. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam
Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko,
mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam
Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić