U-I-310/02-10
11. 3. 2004
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo družbe J. Mojca, d.o.o., Ljubljana, ki jo
zastopajo Miro Senica in drugi, odvetniki v Ljubljani, na seji dne 11. marca
2004
odločilo:
Tretji odstavek 143. člena, 150. člen in
tretji odstavek 151.d člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95,
32/99, 40/99 - popr. in 59/02) niso v neskladju z Ustavo.
Obrazložitev
A.
1. Pobudnica opravlja špeditersko dejavnost,
zato pri uvozu nastopa kot carinska deklarantka oziroma zastopnica osebe, za
katero opravlja dejanja, predpisana s carinskimi predpisi.
Navaja, da ji je carinski organ na podlagi
izdanih odločb o obnovi carinskega postopka in ugotovitve, da preferencirana
obravnava blaga ni bila upravičena, naložil plačilo carinskega dolga. Zato
izpodbija tretji odstavek 143. člena, 150. člen in tretji odstavek 151.d člena
Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ), ki opredeljujejo deklaranta kot
carinskega dolžnika oziroma določajo njegovo solidarno odgovornost za plačilo.
Zatrjuje poseg v svojo lastninsko pravico. Na podlagi navedenih določb naj bi
bil deklarant dolžan izpolniti carinsko obveznost ne samo ob uvozu, temveč tudi
kasneje, čeprav se okoliščine, ki so podlaga za obračun carinskih dajatev,
spremenijo neodvisno od deklaranta. Prav tako naj bi razmerje med deklarantom
in naročnikom s predajo blaga prenehalo. Ker naj tak poseg sam po sebi ne bi
bil nujen, naj bi bile izpodbijane določbe CZ v neskladju s 33. členom Ustave.
2. Iz odgovora Državnega zbora oziroma mnenja
Vlade, na katerega se Državni zbor sklicuje, izhaja, da so izpodbijane določbe
nujni sestavni del splošnih pravil o carinskem dolgu. Opredelitev carinskega
deklaranta je pri tem skladna z njegovo vlogo in obveznostmi v carinskem postopku
oziroma z njegovo gospodarsko dejavnostjo, katere sestavni del so tudi denarne
obveznosti.
Glede na to ni mogoče govoriti o posegu v
lastninsko pravico, tudi zato ne, ker gre zgolj za razmerja med carinskim
organom in dolžniki, medtem ko so razmerja med dolžniki urejena z njihovim
medsebojnim dogovorom.
B.
3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in ker
so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem
sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), nadaljevalo z
odločanjem o stvari sami.
4. Iz opredelitve carinskega dolžnika v
izpodbijanem tretjem odstavku 143. člena in tretjem odstavku 151.d člena CZ
izhaja, da je carinski dolžnik carinski deklarant, v primeru posrednega
zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko
deklaracijo. Glede na opredelitev carinskega deklaranta v 11. točki 3. člena CZ
je carinski dolžnik oseba, ki je oddala carinsko deklaracijo v svojem imenu,
ali oseba, v imenu katere je bila oddana carinska deklaracija. Oseba, katere
blago mora skozi carinski postopek, lahko namreč dejanja in formalnosti pred
carinskimi organi opravi sama ali pa za to nekoga pooblasti. V primeru, ko
pooblaščenec opravi dejanja v imenu pooblastitelja (in tudi za račun
pooblastitelja), torej skladno s prvo alinejo drugega odstavka 4.a člena CZ kot
neposredni zastopnik, je na podlagi izpodbijanih določb carinski dolžnik zgolj
pooblastitelj. V primeru, ko pooblaščenec opravi dejanja v svojem imenu (in za
račun pooblastitelja), torej skladno z drugo alinejo drugega odstavka 4.a člena
CZ kot posredni zastopnik, pa sta na podlagi izpodbijanih določb carinska
dolžnika tako pooblaščenec kot pooblastitelj.
5. Položaj, v katerem oseba nastopa v
carinskem postopku, razbere carinski organ iz listin (t. i. enotna carinska
listina - v nadaljevanju ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo
izbranega carinskega postopka. Skladno s Pravilnikom za izpolnjevanje enotne
carinske listine (Uradni list RS, št. 114/02 - v nadaljevanju Pravilnik) se
namreč v polju št. 14 ECL navedejo podatki o deklarantu oziroma zastopniku. Za
deklaranta (v smislu 11. točke 3. člena CZ) se vpišejo ime in priimek oziroma
firma ter popoln naslov oziroma sedež deklaranta. V primeru zastopanja (4.a
člen CZ) pa je treba dodatno navesti še pooblaščenca in obliko zastopanja.
Pravilnik tako določa, da se v primeru neposrednega zastopanja navede
"firma A, zastopana po špediciji B". Ob tem se kot davčna številka
navede številka firme A. V primeru posrednega zastopanja pa se navede
"špedicija B za račun firme A". Ob tem se kot davčna številka navede
številka špedicije B.
6. Glede na to, da se pooblaščenec udeležuje
carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega) razmerja s
pooblastiteljem, je opredelitev njegove vloge in posledičnih obveznosti
primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno pa od
izpodbijanih določb. Primarnost pogodbenega razmerja izhaja tudi iz 859. člena
Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - v nadaljevanju OZ), ki v
zvezi s špedicijsko pogodbo ureja carinska dejanja in plačilo carine.
Skladno z navedeno določbo OZ vsebuje
naročilo za odpravo stvari čez mejo za špediterja obveznost, da opravi vsa
potrebna carinska dejanja in plača za naročnika carinske dajatve, če ni v
pogodbi določeno drugače. Glede na to bi bila pobudnica, ki opravlja
špeditersko dejavnost, dolžna plačati carinske dajatve neodvisno od
izpodbijanih določb že na podlagi OZ, razen če bi bilo v pogodbi med njo in
naročnikom dogovorjeno drugače.
7. Pri tem z vidika določitve carinskega
dolžnika ni pomembno, kdaj je carinski dolg obračunan oziroma kdaj nastopijo
okoliščine, zaradi katerih je treba carinski dolg obračunati. Gre namreč za
razmerje, ki je nastalo zaradi izpolnitve obveznosti iz naslova javne dajatve, s
katero se zagotavlja denarni priliv proračuna. Zato razmerje, ki je bilo
vzpostavljeno zaradi oprave dejanj in formalnosti pred carinskim organom,
nedvomno traja ves čas, dokler je carinski postopek temelj za nastanek
posameznih pravic in obveznosti. Navedeno ne velja le za razmerje med carinskim
dolžnikom in carinskim organom, temveč tudi za razmerje med carinskim dolžnikom
kot pooblaščencem in pooblastiteljem, saj so bile prav pravice in obveznosti iz
carinskega postopka razlog za vzpostavitev pogodbenega razmerja. Glede na to je
tudi morebitni naknadno obračunan carinski dolg dolžna izpolniti tista oseba
(t. j. carinski dolžnik), ki jo je bremenil oziroma bi jo bremenil (zaradi
pogodbeno prevzete obveznosti) prvotni obračun carinskega dolga. Ker torej vzpostavljeno
razmerje traja dokler lahko zaradi carinskega postopka nastanejo pravice in
obveznosti, tretji odstavek 143. člena in tretji odstavek 151.d člena CZ nista
v neskladju s 33. členom Ustave.
8. Prav tako ni v neskladju z Ustavo 150.
člen CZ, ki določa solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga, če je
odgovornih več oseb. Navedena določba za primere, ko je predpisana odgovornost
več oseb,[1] zgolj določa vrsto odgovornosti za poplačilo terjatve. Na podlagi
izpodbijane določbe se tako "upnik" odloči, katero izmed oseb, ki se
po zakonski opredelitvi štejejo za dolžnika, bo terjal. Njegova odločitev pa ne
vpliva na končni obračun dolga med pogodbenima strankama. Zato tudi 150. člen
CZ ni v neskladju s 33. členom Ustave.
C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na
podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter
sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija
Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože
Tratnik. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval
sodnik Čebulj.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić
Opomba:
[1]Gl. npr. tretji odstavek 143. člena CZ, na
podlagi katerega je v primeru posrednega zastopanja carinski dolžnik poleg
deklaranta tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko
deklaracijo.