Ustavno sodišče je v postopku za preizkus
ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po
četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.
15/94)
sklenilo:
1. Ustavna pritožba A. A. zoper nezakonita dejanja in ravnanja
Okrajnega in Višjega sodišča v Celju se zavrže.
2. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju
št. Kp 450/2001 z dne 18. 12. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju
št. Kr 134/2001 z dne 24. 10. 2001 se sprejme v obravnavo.
Obrazložitev
A.
1. Okrajno sodišče je s prvostopenjskim
sklepom na podlagi prvega odstavka 431. člena Zakona o kazenskem postopku
(Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) kot nedovoljen
zavrglo predlog pritožničinega pooblaščenca za opravo posameznih preiskovalnih
dejanj. Višje sodišče je pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot
neutemeljeno.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje,
da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter procesno
pravo napačno uporabljeno. Navaja, da ima v kazenskem postopku glede na prvi
odstavek 63. člena ZKP oškodovanec kot tožilec enake pravice kot državni
tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Meni, da
ima po prvem odstavku 431. člena ZKP zakonito pravico, da okrajnemu sodišču
(sodniku posamezniku) predlaga, naj opravi posamezna preiskovalna dejanja.
Razlaga zakona, ki sta jo sodišči zavzeli v izpodbijanih sklepih, "da ima
v postopku pred okrajnim sodiščem pred vložitvijo obtožnega predloga le državni
tožilec pravico predlagati opravo posameznih preiskovalnih dejanj", naj bi
bila očitno napačna. S tem naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave.
3. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi
zoper dejanja in ravnanja sodišč, saj naj bi ta opustila svoja dolžnostna
ravnanja v zvezi z obvestilom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ustavnemu
sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe odpravi.
B. - I.
4. Ustavna pritožba, ki se v delu nanaša na
morebitna nezakonita dejanja in ravnanja sodišč (1. točka izreka sklepa), ni
dopustna. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju
ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna
sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred
izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi
z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice
(drugi odstavek 51. člena ZUstS).
5. Po določbi drugega odstavka 157. člena
Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne
pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče
v upravnem sporu. Postopek in način odločanja pristojnega sodišča je urejen v
Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju
ZUS). Iz ustavne pritožbe ne izhaja, da bi pritožnica sodno varstvo izčrpala.
Predpostavka za obravnavanje ustavne
pritožbe iz prvega odstavka 51. člena ZUstS torej ni izpolnjena.
6. Prav tako niso podani pogoji za izjemno
obravnavanje ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Glede na
sedanjo ureditev upravnega spora v ZUS namreč upravnega spora ni mogoče šteti
za izredno pravno sredstvo v smislu navedene določbe ZUstS (sklep št. Up-261/98
z dne 31. 1. 2000, Uradni list RS, št. 6/2000 in OdlUS IX, 126). Poleg tega ZUS
omogoča preprečitev nepopravljivih posledic, ki bi lahko nastale z izvršitvijo
izpodbijanih aktov oziroma z izvršitvijo izpodbijanih dejanj.
7. Ker niso izčrpana pravna sredstva, je
Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.
B. - II.
8. Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da
ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijana sklepa (2. točka izreka
sklepa), sprejme v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno
sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z napadenima sklepoma kršene pritožničine
človekove pravice in temeljne svoboščine.
C.
9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta
sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in druge alineje prvega odstavka 55.
člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril
Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne
pritožbe v enem delu ni sprejel, je bila zadeva glede tega dela v skladu z
določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom
Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna
pritožba v tem delu ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednik senata
dr. Zvonko Fišer
Up-119/02 - 13
8. 4. 2004
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 8. aprila 2004
odločilo:
1. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 450/2001 z dne 18. 12.
2001 in sklep Okrajnega sodišča v Celju št. Kr 134/2001 z dne 24. 10. 2001 se
razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Celju v novo sojenje.
Obrazložitev
A.
1. Okrajno sodišče je s sklepom na podlagi
prvega odstavka 431. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št.
63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) kot nedovoljen zavrglo predlog
pritožničinega pooblaščenca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Višje
sodišče je pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnica (subsidiarna tožilka iz
kazenskega postopka) v ustavni pritožbi zatrjuje, da je bilo dejansko stanje
nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter procesno pravo napačno uporabljeno.
Navaja, da ima v kazenskem postopku glede na prvi odstavek 63. člena ZKP enake
pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot
državni organ. Pritožnica meni, da ima v skrajšanem postopku po določbi prvega
odstavka 431. člena ZKP pravico, da okrajnemu sodišču predlaga, naj opravi
posamezna preiskovalna dejanja. Razlaga zakona, ki sta jo sodišči zavzeli v
izpodbijanih sklepih, "da ima v postopku pred okrajnim sodiščem pred
vložitvijo obtožnega predloga le državni tožilec pravico predlagati opravo
posameznih preiskovalnih dejanj", naj bi bila očitno napačna. S tem naj bi
bila podana kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi
zoper dejanja in ravnanja sodišč, saj naj bi ta opustila svoja dolžnostna
ravnanja v zvezi z obvestilom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane
sklepe odpravi.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št.
Up-119/02 z dne 8. 4. 2003 ustavno pritožbo v delu, v katerem se je nanašala na
morebitna nezakonita dejanja in ravnanja sodišč, zavrglo, v preostalem delu pa
sprejelo v obravnavo. Po določbi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni
list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba v tem delu
poslana Okrajnemu in Višjemu sodišču v Celju, ki nanjo nista odgovorili.
B.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis
Okrajnega sodišča v Celju št. Kr 134/2001.
5. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s
katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja
ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se
omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva
človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. V presojo o obstoju
zatrjevanih kršitev pri uporabi in razlagi prava se torej Ustavno sodišče
spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice oziroma
temeljne svoboščine.
6. Temeljni namen kazenskega postopka je
zagotoviti, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo, da bi se vsakomur,
ki je obdolžen kaznivega dejanja, omogočilo pošteno sojenje, storilcu kaznivega
dejanja pa izrekla kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon
(prvi odstavek 1. člena ZKP). Stranki kazenskega postopka sta obdolženec in upravičeni
tožilec. Tožilec je, ne glede na to, ali gre za državnega tožilca ali
subsidiarnega tožilca, predvsem nosilec obtožbe. Upravičeni tožilec izvaja
procesno funkcijo kazenskega pregona z zahtevo, da sodišče izvede kazenski
postopek zoper določeno osebo, v katerem naj ugotovi, da je ta storila določeno
kaznivo dejanje, da je zanj kazensko odgovorna in ji zato izreče ustrezno
kazensko sankcijo. Kazenski postopek je v svojem začetku, trajanju in koncu
eksistenčno vezan na zahtevo upravičenega tožilca. Takšna tožilčeva zahteva ima
dvojni pomen. Ne le, da daje pobudo sodišču, da uvede kazenski postopek in ga
vzdržuje tako dolgo, dokler je takšna zahteva podana, temveč z opisom dejanja
tudi določi področje procesne dejavnosti sodišča, ker so predmet ugotavljanja
lahko le tista dejstva, ki jih zatrjuje upravičeni tožilec.
7. Kazensko procesno pravo pozna kot
upravičene tožilce državnega tožilca, zasebnega tožilca in oškodovanca kot
tožilca (subsidiarni tožilec). Državni tožilec je upravičeni tožilec pri vseh
tistih kaznivih dejanjih, katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti,
in je zato nosilec javne obtožbe. Za dejanja, za katera se storilec preganja na
zasebno tožbo, je upravičeni tožilec zasebni tožilec. Če se državni tožilec
odloči, da ne bo sprožil kazenskega pregona ali med kazenskim postopkom sklene,
da pregona ne bo nadaljeval, daje ZKP oškodovancu pravico, da vstopi na njegovo
mesto kot oškodovanec kot tožilec. V takšnih primerih daje torej ZKP
oškodovancu pravico, da kot oškodovanec kot tožilec oziroma kot nadomestni
(subsidiarni) tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon domnevnega storilca
kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V tem pomenu je institut
subsidirarne obtožbe oziroma kazenskega pregona nekakšen korektiv zoper monopol
in morebitna nepravilna stališča državnega tožilca pri presoji, ali obstajajo
razlogi za kazenski pregon ali ne.
Oškodovanca kot tožilca lahko vodijo za
kazenski pregon osebni motivi (pravno varstvo njegovih interesov, moralno
zadoščenje, da je storilec kaznivega dejanja na njegovo škodo kaznovan, podlaga
za morebitno uveljavljanje premoženjsko pravnega zahtevka).
Hkrati pa je v primeru, ko oškodovanec kot
tožilec z obtožbo uspe, zadoščeno javnemu interesu. Oškodovanec kot tožilec z
začetkom ali nadaljevanjem pregona torej še vedno ostaja nosilec javne obtožbe,
ki ji sledijo vse procesnopravne posledice. Pregon kaznivih dejanj, ki se
preganjajo po uradni dolžnosti, namreč še vedno ostaja v javnem interesu. Na to
kažejo npr. drugi odstavek 63. člena ZKP, po katerem ima v postopku, ki teče na
zahtevo oškodovanca kot tožilca, državni tožilec pravico, da do konca glavne
obravnave sam prevzame pregon in zastopanje obtožbe.
8. Z vstopom na mesto upravičenega tožilca
pridobi oškodovanec tudi položaj stranke v postopku in iz tega položaja
izhajajoče pravice. Oškodovanec z vstopom ali s prevzemom kazenskega pregona
pridobi vse (oziroma iste) procesne pravice, ki jih ima sicer državni tožilec,
razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Za oškodovanca kot
tožilca npr. ne veljata načelo legalitete in dolžnostno ravnanje iz drugega
odstavka 17. člena ZKP. Prav tako nima pravice vlagati pravnih sredstev v
korist obdolženca v javnem interesu (tretji odstavek 367. člena ZKP) in ne more
enako kot državni tožilec zahtevati, naj se mu dostavi na vpogled spis (četrti
odstavek 128. člena in tretji odstavek 59. člena ZKP).1
9. Izpodbijana sklepa sta bila izdana v
skrajšanem postopku, ki je posebna vrsta kazenskega postopka pred okrajnim
sodiščem.
Skrajšani postopek urejajo posebne določbe
(429. člen ZKP), in sicer določbe od 430. do 444. člena ZKP. Za vsa druga
procesna vprašanja, ki niso urejena v navedenih določbah, pa se smiselno
uporabljajo določbe, ki urejajo oziroma veljajo za redni kazenski postopek.
10. Ena izmed posebnosti skrajšanega
postopka v primerjavi z rednim kazenskim postopkom je ta, da ne pozna
predhodnega postopka v obliki preiskave in da obstaja le možnost oprave
posameznih preiskovalnih dejanj.
11. Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbija
stališče, ki ga je v zvezi z uporabo procesnega prava v izpodbijanih sklepih
zavzelo Okrajno in potrdilo Višje sodišče. Po slednjem "... ima po določbi
prvega odstavka 431. člena ZKP v postopku pred okrajnim sodiščem le državni
tožilec pravico predlagati sodniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja".
12. Izpodbijano stališče, ki temelji zgolj
na jezikovni razlagi, je kot tako v neskladju z logično, sistemsko in namensko
razlago določb, ki urejajo položaj oškodovanca kot tožilca v kazenskem
postopku. Prav tako tudi ne potrjuje sklepanja po ustaljeni metodi razlage z
večjega na manjše ("argumentum a maiori ad minus"). Prvi odstavek
431. člena ZKP določa, da lahko državni tožilec pred vložitvijo obtožnega
predloga predlaga sodniku posamezniku, naj opravi posamezna preiskovalna
dejanja. Če se sodnik strinja z njegovim predlogom, opravi preiskovalna
dejanja, nato pa pošlje vse spise državnemu tožilcu. Preiskovalna dejanja je
treba opraviti kar se da hitro in kratko. Po prvem odstavka 63. člena ZKP2
ima oškodovanec kot tožilec enake pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki
jih ima državni tožilec kot državni organ. Kot je bilo že navedeno, je procesna
pravica do (začetka oziroma do prevzema) kazenskega pregona v, primerih,
določenih z Zakonom, pravica subsidiarnega tožilca. V preiskavi (redni kazenski
postopek) daje ZKP v prvem odstavku 177. člena pravico predlagati posamezna
preiskovalna dejanja ne samo strankam, temveč tudi oškodovancu, ki še ni niti
stranka v postopku. Po prvem odstavku 186. člena ZKP lahko oškodovanec in
zasebni tožilec zahtevata od preiskovalnega sodnika pristojnega sodišča, naj
opravi preiskavo, oziroma predlagata njeno dopolnitev. Med preiskavo lahko
dajeta preiskovalnemu sodniku tudi druge predloge. V skrajšanem postopku se
postopek začne po določbi drugega odstavka 435. člena ZKP z vročitvijo
obtožnega akta obdolžencu in takojšnjim razpisom glavne obravnave. Do te faze
postopka sploh ne more priti, če obtožni predlog ne vsebuje vsega, kar bi po
določbi 434. člena ZKP moral vsebovati, to pa je med drugim tudi predlog,
kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi.3 Ravno temu je
bil v konkretni zadevi namenjen predlog pritožnice za opravo posameznih
preiskovalnih dejanj, ki sta ga sodišči šteli kot nedovoljenega.
13. Z razlago prvega odstavka 431. člena
ZKP, iz katere izhaja, da ima v postopku pred okrajnim sodiščem le državni
tožilec pravico predlagati opravo posameznih preiskovalnih dejanj, je bila
oškodovanka kot tožilka, kot ena izmed upravičenih tožilcev, postavljena v
neenakopraven položaj z državnim tožilcem (vsaj) glede zbiranja dokaznega
gradiva za vložitev obtožnega akta in ji je bila s tem kršena pravica iz
drugega odstavka 14. člena Ustave. Med procesnimi določbami, ki urejajo
skrajšani postopek oziroma postopek pred okrajnim sodiščem, ni najti posebne
določbe, ki bi urejala procesnopravni položaj oškodovanca kot tožilca v zvezi s
predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Zato bi morali sodišči, ki
sta izdali izpodbijana akta, pri razlagi (vsebine) in uporabi prvega odstavka
431. člena ZKP uporabiti najprej določbo 429. člena ZKP, po kateri bi na
podlagi prvega odstavka 63. člena ZKP v zvezi s 186. členom ZKP najprej
ocenili, katera in če sploh katera od predlaganih posameznih posameznih
preiskovalnih dejanj je treba opraviti, ne pa zavreči kot nedovoljen predlog
pritožnice kot subsidiarne tožilke za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.
14. Iz povedanega izhaja, da je sporno
stališče, ki sta ga v zvezi z uporabo procesnega prava zavzeli sodišči, v
neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče
izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje Okrajnemu
sodišču v Celju.
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica
Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in
Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-119/02-13
Ljubljana, dne 8. aprila 2004.
Predsednica
dr.
Dragica Wedam Lukić
______________________
Opombe:
1 Gre samo za primeroma naštete procesne situacije (glej tudi
peti odstavek 320. člena ZKP, drugi odstavek 276. člena ZKP, možnost vlaganja
izrednih pravnih sredstev po prvem odstavku 421. člena ZKP).
2 Določba se nahaja v splošnem delu Zakona, v V. poglavju ZKP,
ki ureja procesne pravice oškodovanca in zasebnega tožilca.
3 V sklopu pravic in upravičenj, ki jih ima za ta namen državni
tožilec kot državni organ, je tudi možnost sodelovanja z drugimi državnimi
organi (npr. s policijo glede zbiranja dokaznega gradiva). Te pravice pa
oškodovanec kot tožilec nima.