Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo Iva Martinovića iz Brežic in dr. Vase Predojevića
iz Ljubljane, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, ter Borivoja
Miljkovića iz Škofje Loke, ter v postopku za preizkus pobud navedenih
pobudnikov in Dušana Vojnovića iz Tolmina, Marka Peraka iz Mežice ter društva
Helsinški monitor Slovenije - združenje za človekove pravice, Ljubljana, ki ga
zastopa predsednica Neva Miklavčič Predan, na seji dne 22. aprila 2004
o d l o č i l o:
1. V neskladju z Ustavo je, da prvi odstavek 15. člena Zakona o
pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških
zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98) upravičencem iz četrtega odstavka 2.
člena, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu
Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94 in
96/02), ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve
pogojev po 18. 10. 1991.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje
prvega odstavka 2. člena zakona iz prve točke tega izreka se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti celotnega
zakona iz prve točke izreka in dela četrte alineje prvega odstavka 2. člena,
tretjega odstavka 2. člena ter 27. člena istega zakona ter razširitev pobude
Iva Martinovića in dr. Vase Predojevića z dne 27. 6. 2002 se zavrže.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o
izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 2/92) in Zakona o
zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do
pokojnin nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92), se zavrže.
5. Državni zbor mora neskladje iz prve točke tega izreka
odpraviti v devetih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike
Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Prvi pobudnik Dušan Vojnović predlaga
oceno ustavnosti druge alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz
pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v
nadaljevanju ZPIZVZ). Ta določa, da so upravičenci po ZPIZVZ (med drugim) tujci
z dovoljenjem za stalno prebivanje oziroma s stalnim prebivališčem v Republiki
Sloveniji nepretrgoma od vključno 25. 6. 1991 dalje, če so do vključno 25. 6.
1991 uveljavili pravico do pokojnine, pod pogojem, da je ne morejo pridobiti po
predpisih držav, katerih državljani so.
2. Prvi pobudnik o sebi navaja, da živi v
Sloveniji že več kot 30 let. Iz njegove vloge izhaja, da nima slovenskega
državljanstva. Upokojil se je 1. 9. 1991 in štiri mesece prejemal pokojnino od
Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd. Zahteva z dne 7.
2. 1992, da mu od 1. 11. 1991 izplačuje pokojnino Zavod za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), mu je bila zavrnjena.
Tudi pogoji, ki jih v izpodbijani določbi postavlja Zakon, mu zapirajo pot do
uveljavljanja pokojnine pri Zavodu. Tako utemeljuje svoj pravni interes za
vložitev pobude.
3. Pobudnik meni, da je izpodbijana določba
v neskladju s 155. členom Ustave, ker določa (kot odločilni pogoj) rok, do
katerega bi bil zavarovanec moral uveljaviti pravico do pokojnine, ta rok pa je
minil sedem let pred tem, ko je Zakon stopil v veljavo. Zato smiselno predlaga
razveljavitev določbe, izrecno pa njeno spremembo tako, da bi bil uzakonjen
namesto 25. 6. 1991 rok 23. 12. 1991, pogoji pa črtani.
4. Drugi pobudnik Marko Perak predlaga
oceno ustavnosti ZPIZVZ "v celoti in po posameznih delih". Iz
vloženih gradiv je mogoče sklepati, da izpodbija drugo alinejo prvega odstavka
2. člena Zakona: pobudnik namreč, kot izhaja iz njegove vloge, ni državljan
Republike Slovenije in očitno kot aktivna vojaška oseba ni pristopil k
Teritorialni obrambi Republike Slovenije (tretja alineja prvega odstavka 2.
člena Zakona), tako da bi se nanj lahko nanašala le določba omenjene alineje.
Izrecno pa drugi pobudnik izpodbija 27. člen ZPIZVZ. Ta določa, kdaj se
uživalcem akontacij vojaških pokojnin (po Odloku o izplačevanju akontacij
vojaških pokojnin, Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju Odlok), ki ne izpolnjujejo
pogojev po tem zakonu, akontacije nehajo izplačevati.
5. Drugi pobudnik je vojaški invalidski
upokojenec. Iz priloženih dokumentov izhaja, da je bila njegova zahteva Zavodu
za plačevanje pokojnine pravnomočno zavrnjena, predvsem zato, ker je ni vložil
pred 18. 10. 1991. O njegovem predlogu za obnovo postopka še ni pravnomočno
odločeno.
6. Zakonu v celoti, in potemtakem tudi
izpodbijani določbi 2. člena, očita drugi pobudnik predvsem neskladje z določbo
155. člena Ustave, po kateri zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. O členu
27. pa trdi, da je v neskladju s členi 2, 14, 15, 16 in 50 Ustave ter s
Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije
(Uradni list RS, št.1- 4/91-I - v nadaljevanju TUL). "Pravica do pokojnine
je pravica, ki so jo ti ljudje (tj. upravičenci do pokojnine po vojaških
merilih) že pridobili in država jim je ne more odvzeti", zatrjuje in
razlaga drugi pobudnik. Meni, da bi morala Republika Slovenija izplačevati vse
pokojnine pri služenju v bivši JLA, pri delitveni bilanci pa te vsote
obračunati.
7. Tretja pobudnika Ivo Martinović in dr.
Vaso Predojević izpodbijata prvi odstavek 15. člena ZPIZVZ. Ta določa, da se
pokojnina in drugi prejemki po tem zakonu izplačujejo od prvega dne naslednjega
meseca po vložitvi zahtevka in za največ šest mesecev nazaj, vendar najdlje od
uveljavitve tega zakona dalje.
8. Iz pobude je mogoče povzeti, da sta
pobudnika državljana Republike Slovenije (po 40. členu ZDRS) in da je obema 18.
10. 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev
pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Zanju torej
velja četrti odstavek 2. člena Zakona; po njem sta pridobila pravico do
pokojnine pod pogoji in na način, določen v splošnih predpisih, kot če bi
pretežni del svoje zavarovalne dobe prebila v zavarovanju pri Zavodu.
9. Stališče obeh tretjih pobudnikov je, da
bi moral Zakon takim upravičencem, kot sta sama, priznati pravico do pridobitve
pokojnine (četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ) tudi za ves čas nazaj. Ker te ni
priznal, in so zato taki upravičenci ostali za minulih sedem let ali še več
brez pokojnine, da je kršil 50. člen Ustave (pravica do socialne varnosti) in
33. člen Ustave (pravica do zasebne lastnine) oziroma 1. člen Prvega protokola
h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list
RS, št. 33/94, MP št. 7/94 EKČP).
10. Tretja pobudnika izpodbijata še dela
četrte alineje prvega odstavka 2. člena Zakona ter tretji odstavek istega
člena.
11. Z vlogo z dne 27. 6. 2002 sta tretja
pobudnika po svojem pooblaščencu razširila prvotno pobudo tudi na vprašanje, ki
ga v tej vlogi ne opredelita dovolj natančno, da bi bilo jasno, katero zakonsko
določbo izpodbijata. Izrecno pa iz te razširitve izhaja, da je vložena s stališča
tistih, "ki jim je bilo državljanstvo zavrnjeno iz razlogov, ki bi bili po
današnji judikaturi spoznani za nezakonite.".
12. Četrti pobudnik Dobrivoje Miljković,
državljan Republike Slovenije (po 40. členu ZDRS), prav tako izpodbija prvi
odstavek 15. člena ZPIZVZ kot bivši vojaški zavarovanec, ki je pogoje za
predčasno upokojitev po splošnih predpisih izpolnil 1. 4. 1992. Meni, da 15. člen Zakona retroaktivno
posega v pridobljene in pričakovane pravice bivših vojaških zavarovancev in da
zato nasprotuje 2., 4. in 50. členu Ustave. Po njegovem bi moral Zakon
upravičencem, kakršen je sam, priznati pravico do izplačila pokojnine od dneva,
ko je upravičenec izpolnil pogoje za starostno upokojitev po splošnih
predpisih.
13. Prvi in drugi pobudnik izpodbijata še
Odlok in nekatere njegove določbe.
14. Drugi pobudnik je poleg tega, da je
pobudo vložil sam, pooblastil še Helsinški monitor Slovenije, da ga
"zastopa in pomaga odpraviti kršitve svojih pravic s posredovanjem pri
državnih, mednarodnih in drugih ustanovah". Ta organizacija je njegovo
pooblastilo priložila.
15. Drugi pobudnik predlaga še oceno
ustavnosti Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki
so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZZSV).
16. Hkrati in enako z drugim pobudnikom
predlaga oceno ustavnosti ZPIZVZ, Odloka in ZZSV tudi Helsinški monitor
Slovenije. Svoj pravni interes utemeljuje s tem, da je po odločbi pristojnega
organa njegovo delovanje v javnem interesu in da sodi po njegovem statutu med
njegove dejavnosti tudi vlaganje pobud za oceno ustavnosti.
17. Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve je o pobudi prvega pobudnika sporočilo, da po njegovem mnenju
določba druge alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ ni v neskladju s 155. členom
Ustave. Zmotno da je namreč gledanje, da izpodbijana določba velja za nazaj.
Zastavlja se kvečjemu vprašanje primernosti ureditve za reflektante, kakršen je
pobudnik (tj. tujec, ki je pravico do pokojnine uveljavil po 25. 6. 1991 in ki
ni prestopil v Teritorialno obrambo, prebiva pa v Sloveniji že 30 let in ni
sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo). V zvezi s pobudo drugega in obeh
tretjih pobudnikov ugotavlja, da Zakon v primerjavi z Odlokom določa krog
upravičencev nekoliko drugače. Tako za državljane Slovenije kot za tujce določa
kot časovni mejnik glede uveljavitve pravice do vojaške pokojnine 25. 6. 1991,
torej dan sukcesije, na podlagi katere 18. člen Ustavnega zakona za izvedbo
Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije
(Uradni list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju UZITUL) zagotavlja varstvo pravic
uživalcu vojaških pokojnin. Za tiste bivše vojaške zavarovance, ki so
uveljavili ali izpolnili pogoje za uveljavitev pravic na podlagi zavarovanja po
vojaških predpisih kasneje, pa Republika Slovenija samostojno ureja pravice iz
tega zavarovanja. Ni utemeljena trditev tretjih pobudnikov, meni Ministrstvo,
da so nekateri prizadeti izpolnjevali pogoje za upokojitev in da bi jim zato
moral Zakon pravico po splošnih predpisih priznati že odtlej; to pravico so
nasprotno pridobili šele z Zakonom. Izpodbijana določba prvega odstavka 15.
člena je po mnenju Ministrstva pravilna ob upoštevanju, da so "vojaški
upokojenci" do uveljavitve Zakona prejemali akontacijo na podlagi Odloka.
Prav tako se zdi Ministrstvu neoporečna določba 27. člena, v kateri so
akontacije prenehali izplačevati tistim, ki jim Zakon pravice do vojaške
pokojnine ne priznava; ni utemeljena zahteva, da bi morala Republika Slovenija
tudi tujcem, ki so se upokojili po 25. juniju 1991, izplačevati vojaško
pokojnino.
18. Enako odgovarja v svojem mnenju Vlada.
Spominja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (Uradni
list RS, št. 9/94 in OdlUS III, 7), v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da
Odlok, ki vsebuje podobne pogoje kot ZPIZVZ v 2. členu, ni v neskladju z
Ustavo. Opozarja, da tiste vojaške osebe, ki so se upokojile po 25. 6. 1991,
lahko ob izpolnjevanju pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 2. člena
Zakona še vedno pridobijo pravico do "vojaške pokojnine", če
postanejo državljani Republike Slovenije; ne more pa na podlagi teh določb,
niti na podlagi četrtega, petega in šestega odstavka 2. člena Zakona, pridobiti
pokojnine tujec, čeprav je bil upravičen do akontacije po Odloku.
19. Nasprotni udeleženec Državni zbor se
sklicuje na mnenje Vlade in dodaja: po načelih sukcesije držav morajo države
naslednice SFRJ prevzeti obveznosti iz zavarovanja do zavarovanih oseb po
kriteriju pripadnosti zavarovane osebe državi naslednici, ki je lahko ali
državljanstvo ali stalno prebivališče. Prevzem teh obveznosti morajo države
naslednice SFRJ urediti s sporazumom o nasledstvu. Dokler tega sporazuma ni,
Republika Slovenija samostojno prevzema obveznosti iz tega zavarovanja do
zavarovanih oseb, ki so njeni državljani ali imajo prebivališče na njenem
ozemlju. Ker sporazuma o nasledstvu SFRJ še ni, pa je zakonodajalec ugotovil,
da je zaradi določbe prvega odstavka 50. člena Ustave treba vprašanje vojaških
pokojnin oziroma upokojevanje vojaških zavarovancev urediti z zakonom. Pri tem
je med drugim spoštoval načelo, da gre za osebne in nedotakljive pravice.
Usmeritev je bila, da tisti, ki so pravice iz vojaškega zavarovanja pridobili
do 25. 6. 1991, in tisti, ki so po tem datumu ravnali v skladu s pozivom Predsedstva
Republike Slovenije, pridobijo te pravice v obsegu, kot je bil določen po
vojaških predpisih, medtem ko tisti, ki so po tem pozivu ostali v aktivni
vojaški službi ali so sodelovali v agresiji na Republiko Slovenijo, ne morejo
dobiti pravice do pokojnine na podlagi posebnega zakona o prevzemu vojaških
pokojnin, temveč lahko pridobijo pravico do pokojnine po splošnih predpisih
glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, starost, invalidnost in druge pogoje po
splošnih predpisih. Državni zbor se sklicuje na presojo Ustavnega sodišča, da
sodi določitev pravic v okviru t. i. "paketa vojnih zakonov" (o
vojnih invalidih, vojnih veteranih, žrtvah vojnega nasilja), kamor sam šteje
tudi ZPIZVZ, v polje proste presoje zakonodajalca. Meni, da zato izpodbijane
določbe Zakona niso v neskladju z Ustavo.
20. V odgovoru na mnenje Vlade tretja
pobudnika ponavljata in pojasnjujeta, da upravičenci, kakršna sta sama, vse do
uveljavitve ZPIZVZ niso mogli pridobiti niti akontacije na vojaško pokojnino
niti pokojnine po splošnih predpisih, četudi so imeli leta 1991 že skoraj 40
let pokojninske dobe v državni službi, tako da so zaradi izpodbijane določbe
"ostali za sedem ali celo več let brez pokojnine in s tem brez zasluženih
sredstev za življenje po upokojitvi".
B. – I)
21. Pobudo za oceno ustavnosti zakona ali
drugega predpisa lahko vloži, kdor izkaže,da izpodbijana norma neposredno
posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (24. člen
Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).
22. Ustavno sodišče priznava prvemu
pobudniku pravni interes za izpodbijanje druge alineje prvega odstavka 2. člena
ZPIZVZ: pogoji, ki jih ta alineja določa, so za njegova pričakovanja v zvezi s
pokojninskim zavarovanjem odločujoči.
23. Tak pravni interes ima tudi drugi
pobudnik. Zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati, ali ima tudi
Helsinški monitor Slovenije pravni interes za izpodbijanje iste določbe in tudi
ne, ali lahko zastopa pobudnika pred tem sodiščem. Pravnega interesa za izpodbijanje
27. člena Zakona pa pobudnik Marko Perak nima: v prvem odstavku tega člena gre
za prenehanje plačevanja akontacije po Odloku, te pa pobudniku niso bile nikoli
izplačevane.
24. Tretja pobudnika imata pravni interes
za izpodbijanje prvega odstavka 15. člena Zakona. Izkazala sta, da sta
upravičenca do pokojnine, za katero izpodbijana določba pove, od kdaj jo bosta
prejemala. Njuna pravica do pokojnine je urejena v četrtem odstavku 2. člena
Zakona. Nobeden od pobudnikov pa ni z ničimer izkazal, da bi tudi četrta
alineja prvega odstavka ali tretji odstavek istega člena neposredno posegali v
njune pravice, pravne interese ali pravni položaj. Za ta del svoje pobude torej
pravnega interesa nista izkazala.
25. Iz podobnih razlogov, kot so navedeni v
prejšnjih točkah te obrazložitve, ima tudi četrti pobudnik pravni interes za
izpodbijanje prvega odstavka 15. člena ZPIZVZ.
26. Ustavno sodišče je pobude za začetek
postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena Zakona sprejelo. Ker so
bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je tudi odločalo o
stvari sami. Predloga tretjih pobudnikov za razpis javne obravnave ni sprejelo,
ker sta dejanska in pravna podlaga dovolj pojasnjeni.
27. Prvi odstavek 15. člena ZPIZVZ se
glasi:
"Starostna pokojnina, predčasna
pokojnina, invalidska pokojnina oziroma družinska pokojnina in odpravnina ali
oskrbnina po tem zakonu se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po
vložitvi zahtevka in za največ 6 mesecev za nazaj, vendar najdlje od
uveljavitve tega zakona dalje."
28. Pobudniki s svojimi primeri opozarjajo,
da državljani Republike Slovenije iz četrtega odstavka 2. člena Zakona,
nekdanji vojaški zavarovanci, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let
starosti ali pokojninske dobe za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških
predpisih (lahko torej tudi le kratek čas), vse do uveljavitve tega zakona
zaradi pravne neurejenosti niso mogli pridobiti pokojnine. Tudi do akontacije
vojaških pokojnin (po Odloku) niso bili upravičeni. Vsebinsko jedro izpodbijane
določbe je, da pravne ureditve iz Zakona, tudi iz četrtega odstavka 2. člena,
ni mogoče uporabljati za čas pred uveljavitvijo Zakona. Tako pušča Zakon minulo
obdobje, kar zadeva take bivše vojaške zavarovance, pravno neurejeno in
prizadetim ne omogoča, da bi vsaj naknadno tudi za to obdobje uveljavljali
pravico do pokojnine.
29. Pristojno ministrstvo, ki ga v svojem
mnenju povzema Vlada, nato pa v odgovoru tudi Državni zbor, utemeljuje
izpodbijano določbo s tem, da so pred uveljavitvijo Zakona upravičenci prejemali
akontacije po Odloku. Oporeka, da bi pobudniki bili upravičeni do ugodnosti iz
četrtega odstavka 2. člena Zakona že pred njegovo uveljavitvijo, ker da dotlej
taka pravica ni bila pravno urejena. Nasprotni udeleženec se (tudi) v zvezi s
tem sklicuje na presojo Ustavnega sodišča, da gre pri pravnem urejanju vprašanj
socialne varnosti za območje proste presoje zakonodajalca. Za Zakon v celoti pa
Državni zbor sporoča, da ga je bilo treba sprejeti zaradi 50. člena Ustave.
30. Prvi odstavek 50. člena Ustave se
glasi: "Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do
socialne varnosti". Eden od pomenov te določbe je, da je zakonodajalec
dolžan zakonsko urediti vprašanja socialne varnosti državljanov Republike
Slovenije, kamor nedvomno sodi tudi pokojninsko zavarovanje. Če posamezna
bistvena vprašanja pokojninskega zavarovanja niso z zakonom urejena, je tako
stanje v neskladju z Ustavo.
31. Pravkar zapisano, preneseno na
vprašanje, na katero opozarjajo pobudniki, terja ugotovitev, da ni bilo v skladu
s 50. členom Ustave, ko za upravičence, kot so pobudniki, ni bilo zakonsko
urejene možnosti, da bi na temelju izpolnitve pogojev iz vojaškega zavarovanja
pridobili pokojnino. To vprašanje ureja šele ZPIZVZ. Ko je že zakonodajalec s
celotno ureditvijo zavarovanja bivših vojaških zavarovancev odlašal, so
prizadeti že zaradi zaupanja v pravni red toliko bolj razumljivo in utemeljeno
pričakovali, da bodo njihova med tem nastala upravičenja vsaj naknadno primerno
pravno urejena.
32. Obrazložitev nasprotnega udeleženca, da
je izpodbijana določba prvega odstavka 15. člena ZPIZVZ utemeljena zaradi tega,
ker so do uveljavitve Zakona upravičenci prejemali akontacije po Odloku, za
obravnavane primere (namreč za upravičence po četrtem odstavku 2. člena) ne
velja, s svojo zmotnostjo pa nakazuje, da je zakonodajalec ta del vprašanja
spregledal. Nasprotni udeleženec tudi ni navedel ničesar, iz česar bi se dalo
sklepati, da je upravičenje, za katero (pobudnikom) gre, utemeljeno in primerno
šele za čas po uveljavitvi Zakona.
33. Ustavno sodišče sodi, da ima
zakonodajalec na področju socialne varnosti široko polje samostojnega
odločanja. To velja poudarjeno za vprašanja, kakršno je obravnavano, ki jih je
navrgla osamosvojitev Republike Slovenije in razpad bivše SFRJ in so že zato
izredna. V obravnavanem primeru se Ustavno sodišče ne izreka o tem, kako bi
moral zakonodajalec urediti upravičenja tistih iz četrtega odstavka 2. člena
tudi za čas pred uveljavitvijo Zakona; sodi pa, da ni v skladu s 50. členom
Ustave, ko tega vprašanja sploh ni uredil in kot izhaja iz njegovega odgovora,
da tega tudi ni hotel in ne namerava storiti.
34. Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 15.
člena Zakona, ker iz njega najbolj neposredno izhaja, da Zakon pravnega
vprašanja, za katera jim gre, ne obravnava in ne ureja.
35. Po presoji Ustavnega sodišča je torej v
neskladju s 50. členom Ustave, da ZPIZVZ ne ureja pravic oseb iz četrtega
odstavka 2. člena tudi za čas pred uveljavitvijo tega zakona, kolikor so po 18.
10. 1991 pridobile državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike
Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) in so izpolnile pogoje za katero od pravic iz
pokojninskega zavarovanja, navedenih v ZPIZVZ. Pri tem Ustavno sodišče posebej
opozarja, da so bile po 13. členu UZITUL navedene osebe do pridobitve
državljanstva po 40. členu ZDRS izenačene v pravicah in dolžnostih z državljani
Republike Slovenije.
36 . Ker je ugotovilo, da je Zakon v
neskladju z Ustavo, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja,
je Ustavno sodišče v skladu z 48. členom ZUstS izdalo ugotovitveno odločbo in
zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti (enako tudi v
odločbah št. U-I-84/94 z dne 14. 11. 1996, Uradni list RS, št. 68/96 in OdlUS
V, 153 ter U-I- 327/96 z dne 12. 2. 2000, Uradni list RS, št. 19/02 in OdlUS
IX, 19.
37. Ker je ugotovilo neskladje s 50. členom
Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo še v presojo o drugih zatrjevanih
neskladjih z Ustavo (33. člen).
B. – II)
38. Z določbo druge alineje prvega odstavka
2. člena ZPIZVZ je zakonodajalec uredil, kateri tujci (to je osebe, ki niso
državljani Republike Slovenije), ki so pridobili oziroma izpolnili pogoje za
pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po tako
imenovanih vojaških predpisih bivše SFRJ (1. člen tega zakona), so upravičenci
po tem zakonu. Določil je, da so to tujci - bivši vojaški zavarovanci, ki so
pravico iz vojaškega zavarovanja uveljavili do vključno 25. 6 1991, torej do
dneva razglasitve TUL. Pogoj je še, da je oseba imela tega dne stalno
prebivališče v Sloveniji ali dovoljenje zanj.
39. S tako ureditvijo je zakonodajalec, kar
zadeva tuje vojaške osebe, bivajoče v Sloveniji, v celoti zajel zagotovilo iz
UZITUL o varstvu pravic uživalcev vojaških pokojnin.
40. O aktivnih vojaških osebah v nekdanji
JLA, torej tudi o tujcih, govori sicer še tretja alineja prvega odstavka 2.
člena Zakona. Tam gre za tiste, ki so v določenem času pristopili k
Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Te določbe pa pobudi ne zajemata in
bi zanju prvi in drugi pobudnik tudi ne imela pravnega interesa.
41. Očitek izpodbijani določbi je, da z njo
(in tako s celotnim zakonom) zakonodajalec krši načelo iz prvega odstavka 155.
člena Ustave, da zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Trditev utemeljujeta
pobudnika s tem, da postavlja določba omejitve oziroma pogoje za sedem let
nazaj.
42. Očitek je neutemeljen. Po določbi 29.
člena prične ZPIZVZ veljati 15 dni po objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije. Res je le, da Zakon dokončno ureja stanja, nastala že do 25. 6. 1991.
Pri tem pa je odločilno, da izpodbijana določba ni drugačna od ustavnopravne
norme. S stališča pričakovalcev, kakršna sta prvi in drugi pobudnik, gre
predvsem za to, da ne postavlja novih pogojev ali omejitev. Določbe 18. člena
UZITUL ni mogoče razlagati tako, da bi pojem "uživalci vojaških
pokojnin" zajemal tudi take, ki še niso izpolnili pogojev za upokojitev in
uveljavili pravice do nje. Zaradi tega tudi ni mogoče govoriti niti o kršitvi
načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave), kljub temu, da je od ustavnopravnega
zagotovila (18. člen UZITUL) do njegove zakonske ureditve minilo mnogo časa:
osebe, ki jih izpodbijana določba ne zajame kot upravičence, niso imele
utemeljenih razlogov za pričakovanje ugodnejše zakonske ureditve.
43. Zmotno je gledanje prvega in zlasti
drugega pobudnika, da država - pri čemer je mišljena Republika Slovenija -
istim osebam, ki so bile vojaški zavarovanci, a jim izpodbijane določbe ne
priznavajo položaja upravičencev, odvzema pravice, ki so jih bili že pridobili.
Kolikor gre res za že pridobljene pravice, jih izpodbijana določba priznava in
je prav v tem njena neposredna, pozitivna vsebina. Kolikor gre za šele
nastajajoče pravice iz vojaškega zavarovanja, pa je treba pritrditi stališču
Državnega zbora, da gre za vprašanje nasledstva, po katerem med državami
naslednicami nekdanje SFRJ še ni sporazuma. Dokler ga ni, je utemeljeno
pričakovati oziroma predpostavljati, da bo vsaka država naslednica obravnavano
vprašanje uredila za svoje državljane. Republika Slovenija je to z obravnavanim
zakonom storila.
44. Za odločitev o sprejetju ali zavrnitvi
obravnavanih pobud za presojo ustavnosti izpodbijane ureditve oziroma
izpodbijanega dela ureditve, gledano s stališča prvih dveh pobudnikov, je
bistveno še vprašanje, ali katera od določb Ustave terja, da bi moral
zakonodajalec o tujcih - upravičencih odločiti drugače, na primer tako, da bi
zajel vse vojaške zavarovance. Po presoji Ustavnega sodišča take ustavne norme
ni. Ustava v 50. členu, na katerega se sklicuje pobudnik, zagotavlja - pod
pogoji, določenimi z zakonom - pravico do socialne varnosti državljanom
Republike Slovenije; to najširše ustavno zagotovilo socialnega položaja
posamezniku torej ne zajema tudi oseb, ki niso državljani Republike Slovenije.
Pobudnika ne navajata določbe Ustave, ki bi nalagala zakonodajalcu tako
ureditev. Z okoliščinami posameznega primera, na primer prvega in drugega
pobudnika, ni mogoče utemeljevati neskladja zakonske določbe z Ustavo. Kdor
meni, da mu je dokončna odločitev pristojnega organa po krivem odrekla lastnost
upravičenca po izpodbijani določbi, ima zoper tako odločitev sodno varstvo,
nazadnje ob izpolnjevanju procesnih pogojev tudi ustavnosodno, namreč ustavno
pritožbo.
45. Iz razlogov, pojasnjenih v točkah 38 do
44 te obrazložitve, je Ustavno sodišče obravnavani pobudi prvega in drugega
pobudnika kot očitno neutemeljeni zavrnilo.
B. – III)
46. Odlok je 18.7. 1998, z uveljavitvijo
Zakona in preden sta bili vloženi pobudi (prvega in drugega pobudnika) nehal
veljati. O ustavnosti predpisa, ki ne velja več, odloča Ustavno sodišče le, če
pobudnik izkaže pravovarstveno potrebo. Ker pobudnika te nista izkazala, je
Ustavno sodišče pobudo zavrglo.
47. Za izpodbijanje ZZSV drugi pobudnik
nima pravnega interesa; kot izhaja že iz naslova Zakona, ureja ta le posebna
vprašanja državljanov Republike Slovenije, kar pa pobudnik, kot sam navaja, ni.
48. Oba tretja pobudnika sta državljana
Republike Slovenije. Zato za razširitev pobude z dne 27. 6. 2002, tudi če bi
bila sposobna obravnavanja, sodeč po navedbah v njuni vlogi (glej 11. točko te
obrazložitve), nimata pravnega interesa.
49. Pobude, ki ne izpolnjujejo procesnih
pogojev, je Ustavno sodišče zavrglo.
C)
50. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 25. člena, drugega odstavka 26. člena in 48. člena ZUstS v sestavi:
podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in
Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno
P o d p r e d s e d n i k
dr. Janez Čebulj l. r.