Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepov Okrajnega sodišča v Kranju

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 10. junija 2004

o d l o č i l o:

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1056/2002 z dne 17. 7. 2002 in sklepa Okrajnega sodišča v Kranju št. P 139/2000 z dne 22. 5. 2002 in z dne 7. 6. 2002 se razveljavijo.

2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani, da odloči o pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 139/2000 z dne 10. 1. 2002.

O b r a z l o ž i t e v

A)

1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo št. P 139/2000 z dne 10. 1. 2002 zavrnilo pritožnikov (v pravdi tožnikov) tožbeni zahtevek za plačilo 1,199.250 SIT, ki ga je pritožnik iz naslova kasko zavarovanja uveljavljal zoper zavarovalnico kot odškodnino za uničen avtomobil. Pritožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo, kljub pozivu sodišča pa sodne takse ni plačal. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 22. 5. 2002 pritožbo na podlagi presumpcije iz prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZST) štelo za umaknjeno. Pritožnik je pri prvostopenjskemu sodišču vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbo zoper sklep o domnevi umika z dne 22. 5. 2002 in sočasno plačal sodno takso. Navajal je, da je sodišče poziv za plačilo sodne takse vročilo njegovemu zastopniku. Ta je poziv s poštno pošiljko naslovil na pritožnika, ki ga ni prejel, ker je bil odsoten zaradi bivanja v tujini. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 7. 6. 2002 zavrnilo pritožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, Višje sodišče v Ljubljani pa zavrnilo pritožbo zoper ta sklep. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZST, pravilna naj bi bila tudi odločitev v zvezi z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanimi sklepi kršene pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do pritožbe (25. člen Ustave), pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in načela pravne države iz 2. člena Ustave. Navaja, da pomeni fikcija umika pritožbe v primeru nepravočasno plačane sodne takse nedopusten in nesorazmeren poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine.

3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na seji dne 20. 4. 2004 sprejel v obravnavo. Višje sodišče v Ljubljani nanjo ni odgovorilo.

B)

4. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 71) razveljavilo prvi odstavek 8. člena ZST, ker iz zakonskega besedila in z metodami razlage, ki jih pozna pravna stroka, ni bilo mogoče ugotoviti njegovega namena. Posamezni oddelki Vrhovnega sodišča so zato izpodbijano določbo ZST tudi različno razlagali. Ustavno sodišče je ugotovilo, da takšna določba ni bila v skladu z načelom pravne države, po katerem morajo biti pravne norme jasne in je zato pomenila kršitev 2. člena Ustave.

5. Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, v skladu s tretjim odstavkom 161. člena Ustave določa 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka, razen če je bila zoper posamični pravni akt pravočasno vložena ustavna pritožba. Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko Ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 293).

6. Prav takšen je obravnavani primer. Izpodbijani sklep Višjega sodišča, ki temelji na prvem odstavku 8. člena ZST, je postal pravnomočen še pred njegovo razveljavitvijo. Ker je pritožnik za zavarovanje svojih pravic v postopku izkoristil vse zakonske pravne poti in pravočasno vložil ustavno pritožbo, učinkuje razveljavitev tudi na odločitev o njegovi ustavni pritožbi.

7. V postopku je Ustavno sodišče pogledalo v spis Okrajnega sodišča v Kranju št. P 139/2000. Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 4. 6. 2002 izhaja, da je pritožnik sočasno s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje podrejeno vložil tudi pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 22. 5. 2002. Nadalje iz pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. P 139/2000 z dne 7. 6. 2002 izhaja, da je pritožnik predlagal, naj sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča z dne 7. 6. 2002, dovoli vrnitev v prejšnje stanje in upošteva pritožbo pritožnika zoper izpodbijano sodbo.

8. Iz uvoda izpodbijanega sklepa Višjega sodišča sicer izhaja, da je formalno odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 7. 6. 2002, vendar iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da se je Višje sodišče opredelilo do pritožb zoper oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. Zapisalo je, da tožnik neutemeljeno izpodbija sklep o ugotovitvi domneve umika pritožbe z dne 22. 5. 2002, prav tako naj bi bila pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ustavno sodišče je zato štelo, da je Višje sodišče z enim sklepom vsebinsko zavrnilo pritožbo tako zoper sklep o domnevi umika pritožbe z dne 22. 5. 2002, kot tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 7. 6. 2002.

9. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 8. člena ZST, to pomeni, da odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma glede domneve, da se pritožba šteje za umaknjeno, ne more temeljiti na tem, da pritožnik sodne takse ni plačal pravočasno. Prav tako na teh razlogih ne more temeljiti odločitev pritožbenega sodišča. Ustavno sodišče je zato razveljavilo izpodbijane sklepe in vrnilo zadevo Višjemu sodišču v Ljubljani, ki bo moralo meritorno odločiti o pritožbi pritožnika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, št. P 139/2000 z dne 10. 1. 2002.

10. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že zaradi tega, ker so bile izpodbijane sodne odločbe izdane na podlagi neustavnega predpisa, se v presojo o obstoju drugih kršitev, ki jih je v ustavni pritožbi zatrjeval pritožnik, ni bilo treba spuščati. Prav tako se mu ni bilo treba spuščati v obravnavo, ali sedanja ureditev po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) pritožnikom omejuje pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

C)

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Št. Up-619/02-10

Ljubljana, dne 10. junija 2004.

Predsednica

Ustavnega sodišča

dr. Dragica Wedam Lukić l. r.