Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi družbe A., časopisno in založniško podjetje, d.d., Ž., ki jo
zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji dne 9. septembra 2004
o d l o č i l o:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1249/2001 z dne 12.
6. 2002 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnica je časopisno in založniško
podjetje, ki je bilo v pravdnem postopku obsojeno na plačilo odškodnine za
duševne bolečine v višini 650.000 SIT s pripadki. Sodišči prve in druge stopnje
sta ugotovili, da je novinarka, zaposlena pri pritožnici, v članku objavila
neresnične informacije na senzacionalističen način, v nasprotju s pravili
novinarske etike, in s tem nedopustno posegla v oškodovančevo čast in dobro
ime. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da sta sodišči nepravilno opravili
tehtanje med svobodo izražanja po 39. členu Ustave na eni strani in pravicami
osebnosti po 35. členu Ustave na drugi strani. Nezakonit poseg v svobodo
izražanja v tisku naj bi omejeval javno razpravo, tako da naj ta ne bi mogla
opraviti svoje funkcije v demokratični družbi. Zatrjuje tudi kršitev pravice do
enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, saj naj bi sodišče odločilo
drugače, kot sicer odločajo sodišča v podobnih primerih, svoje drugačne
odločitve pa naj ne bi z ničimer utemeljilo. Navaja, da sporni članek obravnava
problematiko nagrajevanja dela režiserjev v primerih, ko direktorji, ravnatelji
ali umetniški vodje gledališč tudi režirajo v ustanovi, ki jo vodijo, in da gre
za problematiko javnega pomena. Pritožnica navaja, da ne gre za informacijo o
ravnanju oškodovanca v zvezi z režiranjem konkretne igre »Nore babe«, pač pa za
predstavitev mnenja novinarke, da so tedanje okoliščine direktorjem gledališč, ki
tudi sami režirajo, dopuščale možnost zlorabe glede določanja višine
honorarjev. Novinarka naj bi to v članku predstavila kot teoretično možnost,
ker ni bilo nobenega predpisa, ki bi urejal to vprašanje. Novinarka naj bi
obstoječa varovala (potrditev sestave repertoarja s strani sveta hiše) ocenila
kot nezadostno varovalo, dodala pa je, da gre za »špekulacijo« novinarke.
Pritožnica meni, da je stališče novinarke ostro, mogoče ga je ocenjevati kot
prestrogo, vendar še vedno le za kritično mnenje. Navaja, da je novinarka
dovolj samokritično predstavila tudi nasprotna stališča. Nikjer naj ne bi bilo
zapisano, da je oškodovanec dejansko zlorabljal položaj pri konkretni igri.
Navaja, da je v postopku pred sodiščem izrecno navajala, da je po sodni praksi
treba upoštevati razloge za izključitev protipravnosti po kriterijih Kazenskega
zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ) – torej, če
gre za razžalitev, vprašanje namena zaničevanja, če gre za žaljivo obdolžitev,
pa za vprašanje, ali je (čeprav je informacija morda neresnična) novinar imel
utemeljene razloge verjeti v resničnost zapisanega. Meni, da te presoje sodišče
v obravnavani zadevi ni opravilo in ni obrazložilo odstopa od sodne prakse.
Sprašuje se, kako je mogoče, da je bila odločitev o ugoditvi zahtevka tudi
proti novinarki na inštanci razveljavljena iz razloga, da ni bilo ugotovljeno,
ali je škodo povzročila namenoma ali iz malomarnosti, odločitev o ugoditvi
zahtevka proti pritožnici kot časopisnemu podjetju in delodajalcu pa potrjena –
če sploh ni jasno, ali novinarka ni ravnala tako, kot je treba. Navaja, da tudi
strah pred civilnimi sankcijami lahko povzroči nedopustno omejitev svobode
izražanja. Kot dodaten argument še navaja, da sodišča niso v zadostni meri
upoštevala, da je oškodovanec javna osebnost.
2. Senat Ustavnega sodišča je na seji 25.
februarja 2004 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavno
sodišče je ustavno pritožbo skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo sodišču, ki je
izdalo izpodbijano sodbo, ter skladno z 22. členom Ustave nasprotni stranki v
pravdnem postopku (C. C. iz V., ki ga zastopa Č. Č., odvetnica v U.) in jima
omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita.
3. Na ustavno pritožbo je po svoji
pooblaščenki odgovorila nasprotna stranka. Meni, da izpodbijani sodbi ni mogoče
očitati nesorazmernega poseganja v pravico do svobode izražanja po 39. členu
Ustave. Meni, da v postopku ni bilo sporno, da je oškodovanec javna osebnost,
ki mora imeti višji tolerančni prag. Vendar ni mogoče terjati, da prenaša
takšne posege, kot so očitanje zlorabe poklicnega položaja, samovoljno ravnanje
in pridobivanje premoženjske koristi v nasprotju z moralo, kar glede na njegov
položaj tako v službeni kot tudi v strokovni javnosti ne more predstavljati
hujše diskvalifikacije. Meni, da imata izpodbijani sodbi glede uporabe
materialnega prava zadostne razloge in da ju je mogoče preizkusiti in tudi od
uveljavljene sodne prakse naj ne bi odstopali. Opozarja na dejansko ugotovitev,
ki naj ne bi smela biti predmet ustavnosodne presoje, da novinarka informacij
ni preverila niti pri oškodovancu niti pri gledališču, na katerega se
informacija nanaša. Meni, da je novinarka ravnala v nasprotju z novinarskim
kodeksom, po katerem je novinar informacije, namenjene objavi, dolžan skrbno
preveriti, nepreverjene vesti pa označiti kot take. Meni, da odločitev v
ničemer ne odstopa od sodne prakse. Meni, da razlogi zagotavljanja demokratične
družbene ureditve in razlogi preprečevanja omejevanja javne razprave ne
presegajo novinarjeve dolžnosti zagotoviti dostop do informacij na tak način,
ki pomeni pošteno in odkrito poročanje. Poudarja tudi, da gre pri spornem
pisanju za informacijo in ne za mnenje. Meni tudi, da najhujše oblike krivde v
civilnem pravu ne gre enačiti z naklepom v kazenskem pravu. Če bi novinarju
vedno morali izkazati naklep, bi varstvo pravice do zasebnosti praktično nikoli
ne prišlo v poštev. Navaja še, da dejstvo, da poseg v čast in dobro ime
vsebinsko sloni na kazenskem pravu, še ne pomeni, da mora za odškodninsko
odgovornost stranka izvršiti zakonske znake nekega konkretnega kaznivega
dejanja.
B)
4. Iz pravice do enakega varstva pravic po
22. členu Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma
arbitrarno odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Tako kot glede
drugih ustavnih pravic tudi v zvezi s prepovedjo arbitrarnega odstopa od sodne
prakse velja, da je za učinkovitost njihovega uresničevanja in varstva
bistveno, da stranke in sodišča že v rednem sodnem postopku upoštevajo
ustavnopravne vidike varstva človekovih pravic. To najprej velja za stranko
postopka – ta naj se že v sodnem postopku sklicuje na obstoj uveljavljene in
enotne sodne prakse oziroma naj uveljavlja argument precedensa (če bi že npr.
sodba sodišča prve stopnje odstopala od uveljavljene sodne prakse, sodišči
druge in tretje stopnje pa bi naziranje sodišča prve stopnje povzeli, stranka
pa bi nato argument odstopa od sodne prakse prvič uveljavljala šele v ustavni
pritožbi, Ustavno sodišče tega očitka ne bi smelo presojati, saj pritožnik s
tem v zvezi ne bi bil izčrpal pravnih sredstev). Če je strankin očitek o
odstopu od uveljavljene in enotne sodne prakse konkreten oziroma substanciran
in podprt s predložitvijo sodnih odločb, ki naj bi izkazovala obstoj enotne
sodne prakse (in torej ne gre za zgolj pavšalno zatrjevanje odstopa od sodne
prakse), temu ustreza obveznost sodišča, da na ta očitek tudi odgovori.
5. V obravnavani zadevi Višje sodišče
zahteve po odgovoru na očitek o odstopu od sodne prakse, ki izhaja iz 22. člena
Ustave, ni spoštovalo. Očitek o odstopu od sodne prakse se v obravnavani zadevi
nanaša na posebno vprašanje izključitve protipravnosti za besede, izrečene pri
opravljanju novinarskega poklica (vprašanje, ali je morebiti protipravnost,
podobno, kot velja po KZ, izključena, če je izrečena trditev sicer neresnična,
vendar pa storilec izkaže, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost
zapisanega). Ta očitek je dovolj konkretiziran ter podprt s sklicevanjem na več
odločb Vrhovnega sodišča, ki vsaj na prvi pogled izkazujejo utemeljenost
pritožničine navedbe.1 Višje sodišče bi na ta očitek moralo
odgovoriti. Višje sodišče je glede tega izreklo le naslednje: »V zvezi z
nadaljnjimi pritožbenimi trditvami je treba povedati, da je bilo doslej v sodni
praksi že sprejeto stališče, da poseg v čast in dobro ime ni nujno istoveten s
katerim od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. V vsakem konkretnem primeru
je treba opraviti presojo o tem, ali določeno dejanje v določenih okoliščinah
predstavlja civilni delikt kot podlago, da se prisodi denarna odškodnina zaradi
razžalitve dobrega imena in časti ali pravice osebnosti.« Vendar pa to ni
odgovor na pritožničin očitek o odstopu od sodne prakse – pritožničine trditve
se namreč niso nanašale na splošno vprašanje enačenja med civilnim deliktom in
kaznivim dejanjem, pač pa na specifično vprašanje razlogov za izključitev
protipravnosti glede (v konkretnem primeru) izjav novinarja pri svojem delu.
Glede tega pa iz omenjene sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnica,
izhaja, da ravnanje (na primer) novinarke ni protipravno, čeprav je izjava
sicer žaljiva in neresnična, če novinar izkaže, da je imel utemeljene razloge
verjeti v resničnost izrečenega. Iz obrazložitve Višjega sodišča pa izhaja,
kot da žaljivost in neresničnost izjave, ko gre za izjave o dejstvih – kakor
naj bi bilo tudi v obravnavanem primeru – in ne za komentar ali mnenje, že sama
po sebi zadošča za izkaz protipravnosti in da torej sploh ni pravno pomembno,
ali je novinarka pri zbiranju in preverjanju pridobljene informacije ravnala
tako, kot bi bilo treba in je s tem imela »utemeljene razloge verjeti v
resničnost zapisanega«. Višje sodišče je namreč nedvoumno zapisalo: »Kot je
bilo že zgoraj zapisano, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so trditve v
spornem članku, ki se nanašajo na tožnika, neresnične, v zvezi s tem pa
žaljive.« Glede spornega vprašanja odločitev Višjega sodišča očitno odstopa od
tistega, kar naj bi po mnenju pritožnice predstavljalo enotno in uveljavljeno
sodno prakso in kar izhaja iz tistih sodnih odločb, s katerimi je pritožnica
obstoj sodne prakse želela izkazati (drugače kot odločitev sodišča prve
stopnje, ki se je – kot pravilno opozarja pooblaščenka oškodovanca – izčrpno
ukvarjalo z vprašanjem, ali je novinarka pri zbiranju in zapisu informacije
ravnala z zadostno skrbnostjo in v skladu s pravili poklica). Višje sodišče
torej na očitek o odstopu od sodne prakse glede okoliščin, ki izključujejo
protipravnost neresničnih in objektivno žaljivih izjav, ni odgovorilo. S tem je
prekršilo zahteve, ki izhajajo iz 22. člena Ustave.
6. Ustavno sodišče je obravnavano zadevo
presojalo z vidika prepovedi arbitrarnega odstopa od sodne prakse, kar je
procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Kršitev tega jamstva je
izkazana že s tem, da se Višje sodišče do izrecnega in substanciranega očitka o
odstopu od sodne prakse ni opredelilo; nadaljnja presoja, ali dejansko gre za
odstop od enotne in uveljavljene sodne prakse in ali je ta morebiten odstop
samovoljen, zato ni potrebna. Ker je kršitev ustavnih pravic ugotovilo že v
zvezi s pomanjkanjem odgovora na očitek o odstopu od sodne prakse, ni bilo
treba istih okoliščin presojati še z vidika drugih ustavnih pravic, katerih
kršitev zatrjuje pritožnica.
7. Obravnavane kršitve je povzročilo Višje
sodišče in zaenkrat ni mogoče sklepati, da je do kršitev ustavnih pravic
pritožnice prišlo tudi s sodbo sodišča prve stopnje. Zato zadošča, da Ustavno
sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje
temu sodišču. Višje sodišče bo v ponovljenem postopku, če bo vztrajalo pri
pravnem stališču, da za obstoj protipravnosti zadošča, da »so izjave neresnične
in objektivno žaljive«, moralo presoditi, ali sodne odločbe Vrhovnega sodišča,
na katere se sklicuje pritožnik, predstavljajo enotno in uveljavljeno sodno
prakso in ali gre za istovrsten primer. Če bo odgovor na ti vprašanji
pozitiven, bo moralo Višje sodišče, če bo želelo od uveljavljene in enotne
sodne prakse odstopiti, posebej in izčrpno obrazložiti razloge za takšno
ravnanje.
C)
8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica
Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo
soglasno. Sodnik dr. Ciril Ribičič je bil pri obravnavanju v tej zadevi
izločen.
Št. Up-452/02-12
Ljubljana, dne 9. septembra 2004.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
____________________________________
1 Pritožnica se sklicuje na pet sodb Vrhovnega
sodišča, med drugim na sodbi št. II Ips 272/2000 z dne 7. 12. 2000 in št. II
Ips 229/01 z dne 18. 4. 2002.