Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča in sodbe Upravnega sodišča ter vrnitvi zadeve Upravnemu sodišču v novo sojenje

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z., na seji dne 16. decembra 2004

o d l o č i l o :

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 1237/2004 z dne 10. 11. 2004 in sodba Upravnega sodišča št. U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

O b r a z l o ž i t e v

A)

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo ustavnih pritožnikov zoper sodbo Upravnega sodišča. Z njo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: Ministrstvo), s katero je Ministrstvo zavrnilo vlogi pritožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morata v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo.

2. V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do pribežališča iz 48. člena Ustave. Navajata, da sta že v postopku pred upravnim organom predložila v spis dva časopisna članka, objavljena novembra 2003 v časopisu Č., ki naj bi potrdila njune navedbe o stanju v V. V., kjer sta živela pred odhodom iz matične države, vendar Ministrstvo teh člankov sploh ni presojalo. Upravnemu organu očitata, da pri izdaji odločbe ni upošteval navodil Upravnega sodišča o tem, da je treba v ponovljenem postopku pridobiti aktualna poročila iz doline V. in preveriti stanje v U. po padcu D. Menita, da je odločba upravnega organa arbitrarna, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso obrazloženi. Navajata, da sta v tožbi Upravnemu sodišču predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar je sodišče ni opravilo, čeprav je, da bi se prepričalo o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, sámo pridobilo še druge vire o stanju v U. (za informacijo o stanju razseljenih oseb v U. je zaprosilo Visoki komisariat Združenih narodov za begunce). Pritožnika zatrjujeta, da mora sodišče opraviti glavno obravnavo kadar samo izvaja dokaze, saj imajo stranke pravico seznaniti se s tako zbranimi dokazi in morajo imeti možnost, da se o njih izjavijo. Upravnemu sodišču pritožnika očitata tudi, da ni opravilo presoje pogojev za azil iz drugega odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 – Uradni p.b. – v nadaljevanju: ZAzil), temveč le presojo pogojev za azil iz humanitarnih razlogov, čeprav sta v tožbi to zahtevala. Dalje pritožnika oporekata ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da v tožbi in pritožbi nista grajala ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču očitata kršitev načela enakosti in pravice do poštenega sojenja, saj naj bi v drugih primerih, ko so stranke izrecno zahtevale izvedbo glavne obravnave, pa je prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, sodbo Upravnega sodišča vedno razveljavilo. Razlaga 50. in 51. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl.), ki jo je v izpodbijani sodbi navedlo Vrhovno sodišče, je po mnenju pritožnikov nezdružljiva s pravico iz 22. člena Ustave. Poleg tega pritožnika izpodbijanima sodbama očitata še, da sta arbitrarni, saj naj bi bili razlogi, navedeni v obrazložitvi, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Upravno sodišče je namreč ugotovilo, da sta prosilca notranje razseljeni osebi ter da so te osebe v U. diskriminirane. Kljub temu sta obe sodišči zaključili, da jima ne pripada pravica do pribežališča, ker se lahko vrneta v U. brez strahu za njuni življenji, če ne v T. ali dolino V., pa kam drugam. Ker bi z zapustitvijo Republike Slovenije prosilcema nastale težko popravljive posledice, pritožnika Ustavnemu sodišču predlagata začasno zadržanje izvršitve odločbe Ministrstva.

3. Ustavno sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – v nadaljevanju: Poslovnik) zadevo obravnavalo prednostno. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-778/04 z dne 29. 11. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe Ministrstva. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

B)

4. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnika med drugim zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave, ki jo utemeljujeta z dejstvom, da Upravno sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave, čeprav je samo izvajalo dokaze.

5. V obravnavanem primeru sta pritožnika vložila tožbo zoper odločitev Ministrstva, ki je zavrnilo njuni vlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je ugotovilo, da ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje statusa begunca, ki jih določata Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92),¹ niti pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, določenih v tretjem odstavku 1. člena ZAzil. Pritožnika sta v tožbi med drugim zatrjevala zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ministrstvu sta očitala, da ni pridobilo aktualnih poročil o stanju v U. oziroma v dolini V., kot mu je bilo naloženo s sodbo Upravnega sodišča. Navedla sta, da je Ministrstvo zavrnilo presojo njunega dokaza glede stanja v U. (članek v Č. z dne 25. 11. 2003), ker naj bi bil zastarel, sámo pa je odločilo na podlagi poročil, ki so starejša od predloženega članka. Zahtevala sta, naj sodišče opravi glavno obravnavo in na njej zasliši pritožnika, opravi dokaz s poizvedbami o stanju v dolini V. na Ministrstvu za zunanje zadeve ter vpogleda v članek, objavljen v Č. dne 13. 8. 2004. Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločitev sprejelo na seji. Tako je ravnalo, čeprav sta pritožnika izvedbo glavne obravnave izrecno zahtevala in čeprav iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je sodišče zaradi napak Ministrstva pri izvedbi dokazov, z namenom, da bi »preverilo« v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, sámo izvajalo dokaze.

6. Očitek o neizvedbi glavne obravnave bi lahko pomenil kršitev 22. člena Ustave. V okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave se namreč od upravnih sodišč zahteva, da v upravnem sporu zagotovijo obravnavo, torej kontradiktoren postopek, kjer stranke lahko ponujajo dokaze in spodbijajo navedbe, kar je element javnega sojenja. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi utemeljilo, zakaj ni izvedlo glavne obravnave in se pri tem oprlo na stališče Ustavnega sodišča, vsebovano v odločbi št. Up-422/03 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03). Zato v obravnavanem primeru zgolj s tem, da kljub izrecni zahtevi pritožnikov glavne obravnave ni izvedlo, ni kršilo 22. člena Ustave. Vendar pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče v upravnem sporu zaprosilo za informacijo o stanju razseljenih oseb v U. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce v Ljubljani, vpogledalo v poslana poročila in dve poročili tudi vložilo v spis. To pomeni, da je sodišče sámo izvajalo dokaze in s tem sámo ugotavljalo dejansko stanje. Zato bi moralo razpisati glavno obravnavo in pritožnikoma dati možnost, da se izjavita. V okviru pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave mora biti namreč stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Ker Upravno sodišče v obravnavanem primeru ni opravilo glavne obravnave, je s tem kršilo 22. člen Ustave.

7. Očitek neizvedbe glavne obravnave sta pritožnika uveljavljala tudi v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča, vendar Vrhovno sodišče kršitve ni odpravilo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje Upravnemu sodišču. Ker je ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

C)

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Št. Up-778/04–11

Ljubljana, dne 16. decembra 2004.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l. r.

______________________________________

¹ Drugi odstavek 1. člena ZAzil.