Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. na seji dne 14. aprila 2005

o d l o č i l o:

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 18/2003 z dne 18. 11. 2003 se razveljavi.

2. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A)

1. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je z odločbama z dne 6. 2. 1998 in 24. 7. 1998 zavrnil pritožnikov zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (invalidska pokojnina). Z odločbama z dne 5. 2. 1998 in 29. 7. 2002 je zavrnil tudi zahtevek za priznanje invalidnine (nadomestilo za telesno okvaro). Pritožnik je dne 26. 8. 1998 vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev odločb z dne 6. 2. 1998, 24. 7. 1998 in 5. 2. 1998. Delovno in socialno sodišče je s sodbo št. Ps 960/98 z dne 6. 9. 2001 tožbeni zahtevek glede odločb z dne 6. 2. 1998 in 24. 7. 1998 zavrnilo. Odločitev je oprlo na stališče, da je za presojo invalidnosti po 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZPIZ92), ki se uporablja v pritožnikovem primeru, treba upoštevati delo, ki ga je pritožnik nazadnje opravljal, torej ko je bil sprožen invalidski postopek, oziroma da bi se delo ključavničarja, ki ga je pritožnik opravljal v času, ko se je poškodoval, upoštevalo le v primeru, če bi bil invalidski postopek sprožen v času, ko je to delo opravljal. O zahtevi za razveljavitev odločbe z dne 5. 2. 1998 navedeno sodišče ni odločalo, ker naj bi pritožnik na glavni obravnavi svoj zahtevek specificiral tako, da uveljavlja I. kategorijo invalidnosti, da pa v tem postopku ne uveljavlja pravic na podlagi telesne okvare, ker tedaj še ni bila izdana odločba organa druge stopnje. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do socialne varnosti zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da pravic iz invalidskega zavarovanja ni uveljavljal takoj po končani medicinski rehabilitaciji leta 1989 zato, ker ga je delodajalec sam razporedil na drugo delo. Po stečaju delodajalca je bil nekaj časa obrtnik in podjetnik, tako da je kot zadnje opravljal delo prodajalca na terenu. Od leta 1995 dalje je brez zaposlitve, kljub temu, da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Pritožnik poudarja, da izpolnjuje pogoje za priznanje invalidnosti po 27. členu, vendar naj bi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Zakon obšel, sodišča pa naj bi odločitev, da pri njem ni invalidnosti, le potrjevala in še sama navajala dodatne kršitve. Sodišče naj bi v korist močnejše stranke namerno nezakonito navedlo, da je umaknil tožbo glede pravice do invalidnine po 153. členu ZPIZ92.

3. Senat Ustavnega sodišča je dne 26. 10. 2004 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Ustavna pritožba je bila skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da nanjo ne bo odgovorilo.

B)

4. Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5. Glede na pritožnikove navedbe je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. V tem primeru bi bilo z njo kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave.

6. Sodbe vseh treh sodišč in odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 6. 2. 1998 in 24. 7. 1998 temeljijo na stališču, da je za oceno pritožnikove invalidnosti odločilno tisto delo, ki ga je pritožnik opravljal kot zadnje pred oceno invalidnosti, in da zato dela, pri katerem se je trajno poškodoval, ni mogoče upoštevati.

Po prvem odstavku 27. člena ZPIZ92 je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Za svoje delo se po 36. členu ZPIZ92 šteje delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen in ga je opravljal neposredno pred nastankom invalidnosti. Če je za zavarovanca ugodneje, se kot svoje delo šteje delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec delal najmanj dve leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti. Odločbo o invalidnosti izda Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (255. člen v zvezi s 34. členom ZPIZ92). Izvedensko mnenje o invalidnosti daje izvedenski organ tega zavoda (prvi odstavek 265. člena ZPIZ92), ki ugotovi tudi, kdaj je invalidnost nastala.

7. Pritožnik postopka za ugotovitev invalidnosti ni sprožil takoj po končani medicinski rehabilitaciji, temveč šele po preteku več let in potem, ko je opravljal drugo delo. Pravice iz invalidskega zavarovanja so, tako kot pravice iz pokojninskega zavarovanja, osebne pravice. Zahtevek za priznanje pravice vloži zavarovanec sam ali pa njegov osebni zdravnik ali zdravniška komisija (drugi odstavek 262. člena ZPIZ92). Zavarovanec sam odloči, ali bo zahtevek vložil. Glede na drugi odstavek 4. člena ZPIZ92, po katerem pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo, zavarovanec sam odloči tudi, kdaj bo zahtevek vložil. Če ga vloži kasneje, kot so bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice, to lahko vpliva le na čas uživanja pravice (drugi odstavek 172. člena ZPIZ92), ne pa na pravico samo.

8. Iz določb 27. in 36. člena ZPIZ92 nedvomno izhaja, da je za ugotavljanje invalidnosti odločilno delovno mesto pred nastankom trajnih sprememb v zdravstvenem stanju oziroma pred nastankom invalidnosti. Drugačna razlaga po oceni Ustavnega sodišča glede na ustaljene metode razlage v pravu ni mogoča. Razlaga prvega odstavka 27. člena ZPIZ92, ki so jo sprejela sodišča, da je za presojo invalidnosti pomembno le zadnje delo pred uvedbo postopka za ugotovitev invalidnosti, je v očitnem nasprotju z besedilom zakonske določbe. Tako se pokaže, da je tudi revizijsko stališče, da je bilo materialno pravo pred nižjimi sodišči pravilno uporabljeno, mogoče označiti za očitno napačno in s tem v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

9. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča. Sodišče v novem postopku svoje odločitve ne bo moglo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic. Ustavno sodišče se ne spušča v vprašanje, kakšne kategorije invalidnost je podana pri pritožniku oziroma ali sploh gre za invalidnost. Pripominja le, da bi pritožnik glede na doseženo starost ob prekvalifikaciji, ki jo pod določenimi pogoji omogočajo predpisi, mogel opravljati svojim sposobnostim primerno delo in si s tem zagotavljati socialno varnost.

10. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah ustavnih pravic.

C)

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Modrijan in sodnik Tratnik.

Št. Up-828/03-14

Ljubljana, dne 14. aprila 2005.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l. r.