O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne
20. oktobra 2005
o d l o č i l o:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 941/2005 z dne 28. 7. 2005 in
sodba Upravnega sodišča U 1248/2005 z dne 6. 7. 2005 se razveljavita in se
zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v
nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnika za
priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku treh dni od
pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Zoper navedeno
odločitev je pritožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno
sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev Upravnega
sodišča.
2. Pritožniku naj bi bili kršeni pravica do
enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pribežališča (48. člen
Ustave). Pritožnik navaja, da odločitev pristojnih organov temelji na izjavi,
ki jo je pritožnik podpisal dne 2. 4. 2005, s katero naj bi bil seznanjen s
posledicami samovoljne zapustitve Azilnega doma. Trdi, da ni razumel pomena
izjave, ker je nepismen, izjava pa mu ni bila ustno prevedena. Meni, da
odločitev sodišča ne bi smela temeljiti na tej izjavi. Navaja, da mu sodišče ni
vročilo odgovora na tožbo, v katerem je MNZ zatrjevalo, da pritožnik ni
seznanil varnostne službe Azilnega doma (v nadaljevanju varnostna služba), da
je nepismen. Upravno sodišče naj ne bi izvedlo glavne obravnave, kljub temu da
je predlagal zaslišanje predstavnikov varnostne službe, ki bi lahko pričali o
okoliščinah podpisa izjave z dne 2. 4. 2005. Pritožnik naj bi bil o vseh
pravicah in dolžnostih seznanjen šele pri vložitvi prošnje za azil dne 25. 4.
2005 in ne že pri podpisu izjave z dne 2. 4. 2005. Ker naj mu ne bi bila
zagotovljena pravica do izjave in mu ni bila dana možnost predstaviti svojih
stališč, naj bi sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Pritožnik še navaja,
da bi sodišči morali odločati o vsebini prošnje za azil in presojati
okoliščine, v katerih je bil prosilec ob prihodu v Slovenijo.
3. Ustavno sodišče je na podlagi prve
alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list
RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – v nadaljevanju Poslovnik) zadevo obravnavalo
prednostno. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-794-05 z dne 11. 8.
2005 do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane
odločbe MNZ in s sklepom št. Up-794/05 z dne 1. 9. 2005 ustavno pritožbo
sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba
vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis
MNZ, voden v zadevi, v kateri sta bili izdani izpodbijani sodbi.
B.
5. Ustava v 22. členu določa, da je
vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in
pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih
pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Navedena določba med drugim vključuje tudi pravico stranke, da sodišče
obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in
stališča, če niso očitno pravno nepomembna. Ustavno jamstvo se mora odražati
tudi v dokaznem postopku. To sicer ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe
vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani
dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso
odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno
izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. V
nasprotnem primeru gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22.
člena Ustave.
6. Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99
in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) v prvem odstavku 35. člena ureja zavrnitev
prošnje za azil po opravljenem rednem postopku, v katerem se ugotavljajo vsa
dejstva in izvajajo vsi dokazi.1 V drugem odstavku 35. člena ZAzil
je urejena zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v t. i. pospešenem postopku,
če pristojni organ ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov.2
V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot
očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za
azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Eden od
razlogov, ki pristojnemu organu dopušča, da prošnjo za azil takoj zavrne kot
očitno neutemeljeno, je, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se
postopek zlorablja (prva alineja drugega odstavka 35. člena ZAzil). V 36. členu
ZAzil je podrobneje določeno, kaj šteje za zavajanje ali zlorabo postopka.3
7. V obravnavanem primeru je šlo za t. i.
pospešeni postopek na podlagi drugega odstavka 35. člena ZAzil. V konkretnem
primeru odločitev upravnega organa in obeh sodišč, da pritožnik zlorablja
azilni postopek, temelji na dejstvu, da je pritožnik samovoljno zapustil Azilni
dom, kljub temu da naj bi bil s podpisom izjave z dne 2. 4. 2005 opozorjen na
posledice svojega ravnanja. Zato je vprašanje, ali je pritožnik mogel razumeti
pomen podpisane izjave z dne 2. 4. 2005, za ugotovitev tega dejstva odločilno.
8. Pritožnik je s tem, ko je v tožbi trdil,
da je nepismen in da ni razumel pomena izjave z dne 2. 4. 2005, navedel
okoliščine, ki kažejo, da bi bilo neko pravno relevantno dejstvo lahko napačno
ugotovljeno. Če bi se izkazalo, da pritožnik res ni razumel podpisane izjave z
dne 2. 4. 2005, se mu ne bi moglo očitati, da je kljub opozorilu samovoljno
zapustil Azilni dom. V tožbi je, kot dokaz za to svojo navedbo, predlagal
zaslišanje predstavnikov varnostne službe, ki bi lahko pričali o okoliščinah
podpisa sporne izjave. Zato bi Upravno sodišče moralo izvesti predlagani dokaz
ali prepričljivo obrazložiti, zakaj na ugotovljeno dejansko stanje izvedba
predlaganega dokaza ne more vplivati.
9. Po oceni Ustavnega sodišča niti Upravno
sodišče niti Vrhovno sodišče tega nista prepričljivo obrazložili. Glede na
položaj prosilcev za azil, ki se v stiski znajdejo v tuji državi, kjer ne
poznajo pravnega reda in jezika države, navedb v obrazložitvi sodb "da bi
se oseba, ki naj bi za odhod iz matične države plačala 5000 EUR, ob soočenju z
državnimi organi druge države, nesporno pozanimala, kakšne so zahteve in
pričakovanja države, v kateri namerava zaprositi za azil in kakšna je vsebina
in namen izjave, ki mu je dana v podpis" in "s podpisom in brez
zahtevanega pojasnila pa je pričakovati, da je bil z vsebino izjave seznanjen
in da jo je razumel", ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno
zavrnitev izvedbe dokaza. S tem sta Upravno in Vrhovno sodišče kršili 22. člen
Ustave.
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče
sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo
odločanje Upravnemu sodišču. Ker je ustavni pritožbi ugodilo že zaradi kršitve
pravice iz 22. člena Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih
zatrjevanih kršitev.
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46.
člena Poslovnika v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki
dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka
Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo
soglasno.
Št. Up-794/05-10
Ljubljana, dne 20. oktobra 2005
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
________________________________________
1 Prvi odstavek 35. člena ZAzil določa:
"Pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če:
– ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in
priznanje statusa begunca po drugem in tretjem odstavku 1. člena tega zakona;
– obstoji kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega
zakona."
2 Drugi odstavek 35. člena ZAzil določa: "Pristojni
organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne,
če:
– prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek
zlorablja;
– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov
ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi
preganjanje;
– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že
zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili."
3 Člen 36 ZAzil določa: "Za zavajanje oziroma
zlorabo postopka se šteje:
– utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi
ponarejenih dokumentov,
– lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil
sklicuje,
– namerno uničenje potnega lista, kakšnega drugega dokumenta,
listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o njegovi prošnji,
– prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi
državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost,
– vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno
odstranitev."