Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča ter sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji dne 24. novembra 2005

o d l o č i l o:

1. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 998/2003 z dne 6. 11. 2003 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 286/2000 z dne 6. 3. 2003 se razveljavita.

2. Zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku na Ptuju, v novo odločanje.

3. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. To je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo zneska iz naslova prikrajšanj pri plači v obdobju po prezaposlitvi pritožnika k novemu delodajalcu (prvotožena stranka v delovnem sporu), naslovljen na pritožnikovega bivšega delodajalca (drugotožena stranka v delovnem sporu). Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je lahko zavezanec za plačilo plače le delodajalec. Pritožbene očitke, da pritožnik od prvega delodajalca ni zahteval plačila plače, temveč odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neizplačanih plač pri novem delodajalcu, je zavrnilo kot neskladne s tožbenimi navedbami.

2. Pritožnik navaja, da je zoper prvega delodajalca vložil tožbo na izplačilo odškodnine v obliki izpada plač, ker ga je kot invalida III. kategorije prezaposlil k delodajalcu v slabem finančnem stanju. Meni, da pomeni odločitev Višjega sodišča, da pritožnik od prvega delodajalca ni vtoževal odškodnine, temveč plačo, sprenevedanje. Z materialnopravno nepravilno odločitvijo, kakršna je po mnenju pritožnika, naj bi mu bile kršene pravice iz 49. in 66. člena Ustave, s pristranskim odločanjem pa tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita tudi, da je ignoriralo vsebino pritožbe, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 25. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 27. 9. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (bivšemu delodajalcu kot drugotoženi stranki). Na ustavno pritožbo je odgovorila le nasprotna stranka iz delovnega spora.

4. Nasprotna stranka iz delovnega spora meni, da je sodišče prve stopnje pošteno sodilo in odločitev sprejelo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje navaja, da pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni navajal dejstev in ni predložil dokazov, ki bi utemeljevali njeno odškodninsko odgovornost. Ob tem pojasnjuje, da je bil pritožnik na prvem naroku za glavno obravnavo opozorjen na dolžnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov, pomembnih za odločitev sodišča. Prav tako mu je bil odobren dodaten rok, da se izjavi o navedbah in predlaganih dokazih iz njene pripravljalne vloge. Meni, da je sodišče druge stopnje pritožnikovo pritožbo presojalo z vidika določb o odškodninski odgovornosti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 66. člena Ustave meni, da ne gre za ustavno pravico, ki pomeni človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino. Prav tako meni, da pritožniku niso bile kršene pravice iz 23., 25. in 49. člena Ustave. Predlaga zavrnitev ustavne pritožbe.

B.

5. Temeljni očitek pritožnika sodiščema v tej zadevi je, da njegovega tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko nista presojali z vidika utemeljenosti po določbah o odškodninski odgovornosti. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

6. Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, pa je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se pravica do izjavljanja in njej ustrezajoča obveznost sodišča do opredelitve nanašata tudi na pravna vprašanja. Sodišče se je dolžno opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Zato je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo (tako tudi v odločbi št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/01 in OdlUS X, 108).

7. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje pomanjkljivo navedeno, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev.¹ Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed pravnih norm, ki pridejo v poštev za obravnavani primer. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede.² Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.

8. V obravnavanem primeru je pritožnik od bivšega delodajalca ter ob vložitvi tožbe od takratnega delodajalca zahteval nerazdelno plačilo zneska 545.769,60 SIT. Osnova za izračun prikrajšanja je bila njegova neto plača, ki bi jo moral prejeti v vtoževanem obdobju. Drugotožena stranka je prerekala tožbeni zahtevek in ugovarjala pasivno legitimacijo. Prvotožena stranka pa je bila v času odločanja na prvi stopnji že izbrisana iz sodnega registra zaradi pravnomočno zaključenega stečajnega postopka, zato je sodišče postopek zoper njo ustavilo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnika zoper drugotoženo stranko zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik v spornem obdobju ni bil pri tej toženi stranki v delovnem razmerju in zato od nje ne more zahtevati plačila plač. Pritožbene navedbe pritožnika, da je od drugega delodajalca zahteval odškodnino zaradi neizplačanih plač, in ne plačilo plač, je Višje sodišče zavrnilo kot neskladne s tožbenimi navedbami. Štelo je, da iz tožbe izhaja, da je pritožnik od obeh toženih strank zahteval izplačilo prikrajšanja pri plači.

9. Višje sodišče je sicer upoštevalo pritožnikove pritožbene navedbe, da je zahteval odškodnino, vendar mu je v zvezi z njimi odreklo sodno varstvo. Zavzelo je namreč stališče, da bi moral pritožnik, če bi od prvega delodajalca dejansko zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neizplačanih plač pri drugem delodajalcu, to v tožbi tudi navesti. Že v tožbi bi moral zatrjevati nastanek škode in predlagati dokaze za obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti.

10. Stališče Višjega sodišča, da bi moral pritožnik, če bi od prvega delodajalca dejansko zahteval plačilo odškodnine zaradi neizplačanih plač, to v tožbi tudi navesti, je v očitnem nasprotju z določbami ZPP, ki se skladno s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – ZDSS) uporabljajo tudi v obravnavanem delovnem sporu. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Tretji odstavek 180. člena ZPP izrecno določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, ko tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodnik ni vezan nanjo. Po načelu iura novit curia je torej pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča. Tudi glede stališča Višjega sodišča, da bi moral pritožnik v tožbi predlagati dokaze za obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti prvega delodajalca, pa velja ugotoviti, da iz določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) povsem jasno izhaja, da sme dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, stranka sodišču ponuditi tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek), pod določenimi pogoji pa tudi na poznejših narokih (drugi odstavek). Po oceni Ustavnega sodišča sta navedeni stališči, na katerih temelji odločitev Višjega sodišča, očitno napačni in zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dati pritožniku možnost, da dopolni pomanjkljive tožbene navedbe, in njegov zahtevek presoditi tudi z vidika odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker je ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanima sodbama kršena pravica iz 22. člena Ustave in ju je iz tega razloga razveljavilo, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v ugotavljanje obstoja drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

12. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

C.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Krisper Kramberger in sodnik Tratnik.

Št. Up-130/04-17

Ljubljana, dne 24. novembra 2005

Predsednik

dr. Janez Čebulj l.r.

________________________________________

¹ Jože Juhart, Zbiranje procesnega gradiva, Pravnik, št. 5–8/1957, str. 223.

² Ibidem, str. 220.