Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča na Ptuju

Zgodovina predpisa \| Citat

	Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča na Ptuju (Uradni list RS, št. 69/06)

Datum sprejetja	22.06.2006
Datum objave	03.07.2006

SOP	2006-01-2983

Številka: Up-844/04-16

Datum: 22. 6. 2006

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. – B., odvetnica na Z., na seji dne 22. junija 2006

o d l o č i l o:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 475/2003 z dne 13. 10. 2004, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1990/2000 z dne 22. 4. 2003 in sodba Okrožnega sodišča na Ptuju št. P 189/96 z dne 9. 2. 2000 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

1. Sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) od Republike Slovenije zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 21. 3. 1985 utrpel kot vojaški obveznik Jugoslovanske ljudske armade v tedanji Republiki Srbiji. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo. Odločitev sodišč temelji na oceni, da je terjatev pritožnika zastarala, saj so na dan vložitve tožbe (13. 4. 1995) pretekla več kot tri leta, odkar je pritožnik izvedel za posledice nezgode in odkar je glede na razglasitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl.) izvedel za odgovorno osebo. Sodišča so presodila, da je pritožnikova terjatev tudi absolutno zastarala, ker je pritožnik tožbo vložil po preteku petih let od nastanka škode.

2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave). Navaja, da ga je na služenje vojaškega roka napotil upravni organ občine Ptuj. Pojasnjuje, da je pred Občinskim sodiščem v Beli Crkvi vložil tožbo zoper tedanjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju SFRJ), o kateri še ni odločeno. Navaja, da je dne 13. 4. 1995 vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, ker je šele po njenem nastanku izvedel, da odškodnine od Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju JLA) nekdanje SFRJ ne bo mogel uveljaviti. Odločitev sodišč je po njegovem mnenju očitno napačna in v nasprotju z 8. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju UZITUL). Pojasnjuje, zakaj je po njegovi oceni razlaga sodišč, da se v Republiki Sloveniji nadaljujejo le tisti postopki zoper organe SFRJ, ki so potekali v naši državi, skregana z logiko in v nasprotju z namenom 8. člena UZITUL. Poudarja, da njegova terjatev ni zastarala, saj je tožbo za njeno uveljavitev zoper tedaj pasivno legitimirano SFRJ pred (tedaj) pristojnim sodiščem vložil pravočasno. Zato bi po njegovem mnenju sodišča morala upoštevati »kontinuiteto varstva pravic« in absolutno zastaranje začeti šteti šele od nastanka Republike Slovenije dalje. Zaradi nastanka novih držav iz nekdanje SFRJ je po njegovem mnenju v drugačnem položaju kot tisti vojaški obvezniki, ki so se poškodovali v Sloveniji.

3. Senat Ustavnega sodišča je dne 23. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku (toženki). Na ustavno pritožbo je odgovorila le slednja.

4. Nasprotna stranka iz pravde v svojem odgovoru navaja, da pritožnik sodiščem očita le nepravilno uporabo materialnega prava. Poudarja, da mu zatrjevane človekove pravice niso bile kršene, saj je sodno varstvo pravice do odškodnine uveljavljal tako v Republiki Srbiji kot v Republiki Sloveniji. Pritožnik pa je po njenem mnenju sam odgovoren, da je v Republiki Sloveniji to storil šele po poteku zastaralnega roka in da svojega premoženjskega zahtevka ni uveljavljal od povzročitelja v kazenskem postopku.

5. Na stališče nasprotne stranke iz pravde pritožnik ni odgovoril.

6. Pritožnik trdi, da je presoja o zastaranju njegovega tožbenega zahtevka nesprejemljiva, ker ne upošteva dejstva, da je zahtevek za sodno varstvo svoje pravice (pravočasno) uveljavljal že zoper SFRJ. Pritožnikov primer je povezan z dejstvom razpada SFRJ in nastanka Republike Slovenije ter s povečano stopnjo pravne negotovosti, ki je posledica takšne spremembe pravnega reda. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava. Preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Sprejem odločitve, ki je tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Glede na trditve pritožnika in glede na zgoraj navedene objektivne okoliščine, ki vplivajo na posebnost njegovega položaja, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve te pravice.

7. Sodišča so svojo odločitev utemeljila z dvema razlogoma, za zavrnitev tožbenega zahtevka pa zadošča že obstoj le enega od njiju. Ocenila so, da so ob vložitvi tožbe pretekla več kot tri leta, odkar je pritožnik izvedel za škodo in za osebo, ki zanjo odgovarja, zaradi česar je pritožnikov zahtevek relativno zastaral. Tožbeni zahtevek pritožnika pa je bilo po presoji sodišč treba zavrniti tudi zaradi preteka absolutnega zastaralnega roka, saj je pred vložitvijo tožbe preteklo že več kot pet let od dneva nastanka škode. Ustavno sodišče je zato preizkusilo skladnost obeh stališč z 22. členom Ustave.

8. Po prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (relativni oziroma subjektivni zastaralni rok). Ta rok začne teči, ko bi glede na okoliščine konkretnega primera skrben oškodovanec moral in mogel vedeti za oba pogoja.¹ Smiselno enako je tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi zapisalo, da teče subjektivni zastaralni rok od tedaj, ko je glede na okoliščine primera ob običajni vestnosti mogoče izvedeti za vse elemente, potrebne za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Nato pa je presodilo, da je subjektivno zastaranje pritožnikove terjatve začelo teči po osamosvojitvi Republike Slovenije dne 26. 6. 1991, tj. dan po razglasitvi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ko je pritožnik pridobil pravico zahtevati odškodnino od Republike Slovenije. To je utemeljevalo s sklicevanjem na 9. člen UZITUL. Ocenilo je, da je na njegovi podlagi Republika Slovenija s tem, ko je prevzela upravljanje s premoženjem, s katerim je na ozemlju Slovenije do sprejema UZITUL upravljala JLA, prevzela tudi obveznosti iz naslova odškodninske odgovornosti nekdanje SFRJ. Ocena o začetku teka subjektivnega zastaranja, s katero sta soglašali tudi Višje in Vrhovno sodišče, temelji na sklepanju, da je pritožnik že z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in UZITUL moral in mogel vedeti, da je Republika Slovenija odgovorna za škodo, nastalo med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA izven ozemlja Slovenije. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je Republika Slovenija (med drugim) razglasila, da prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile s prejšnjo Ustavo Slovenije in z Ustavo SFRJ prenesene na federacijo. UZITUL pa ureja prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti. Da so med prevzetimi obveznostmi tudi tiste iz naslova odškodninske odgovornosti za škodo, povzročeno v JLA, ta akta ne opredeljujeta izrecno in konkretno. Naveznih okoliščin, ki pogojujejo prevzem odškodninskih obveznosti (npr. kraj škodnega dogodka), pa sploh ne določata. Vrhovno sodišče je (šele) dne 19. 6. 1997 sprejelo pravno mnenje, po katerem je Republika Slovenija svojim državljanom odgovorna za škodo, nastalo med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, ne glede na to, na katerem ozemlju se je zgodil škodni dogodek.² Stališče, da bi moral pritožnik že s trenutkom razglasitve navedenih pravnih aktov vedeti, da za njegovo škodo odgovarja Republika Slovenija, je zato nerazumno.

9. Drugi odstavek 376. člena ZOR določa, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih od dneva nastanka škode (absolutni oziroma objektivni zastaralni rok). Vložitev tožbe pretrga zastaranje (388. člen ZOR). Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je tekel pred zastaranjem, ne šteje v zastaralni rok (prvi odstavek 392. člena ZOR). Sodišča so presodila, da je absolutno zastaranje pritožnikove odškodninske terjatve začelo teči dne 14. 6. 1988, to je pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Izhajala so torej iz izhodišča, da se čas, ki je tekel v pravnem razmerju med pritožnikom in SFRJ, všteva v čas zastaranja v pritožnikovem razmerju do Republike Slovenije. Institut vštevanja časa prednikov (363. člen ZOR) logično predpostavlja univerzalno ali singularno pravno nasledstvo strank pravnega razmerja.³ Vprašanje, ali je Republika Slovenija pravna naslednica SFRJ glede pritožnikove terjatve ali ne, samo zase ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Logično nesprejemljivo pa je, da sodišča ob takšnem izhodišču pritožnikovi pravočasni vložitvi tožbe zoper SFRJ pred takrat izključno pristojnim sodiščem⁴ niso priznala (materialnopravnega) učinka na tek zastaranja zoper Republiko Slovenijo. Povedano drugače: sodišča so čas, pretečen v pritožnikovem razmerju s SFRJ, vštela v zastaralni rok v njegovem razmerju z Republiko Slovenijo, niso pa upoštevala, da v času, ki so ga vštela, zastaranje (zoper SFRJ) zaradi vložene tožbe ni teklo. To pa ne vzdrži logične presoje.

10. Glede na navedeno je bila pritožniku z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Glede na to Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkušati obstoja drugih zatrjevanih kršitev. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.

____________________________

¹ Primerjaj V. Rijavec, Člen 352 (odškodninske terjatve); v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 479.

² Objavljeno v: Pravna mnenja št. 1/97, str. 8.

³V. Rijavec, cit. delo, str. 453.

⁴ 61. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl.) je določal, da je za spor zoper federacijo iz razmerij z vojaškimi enotami izključno pristojno sodišče, na katerega območju ima sedež poveljstvo vojaške enote.