Odredba o programu specializacije iz klinične psihologije

Na podlagi drugega odstavka 68. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF in 14/13) in prvega odstavka 5. člena Pravilnika o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (Uradni list RS, št. 37/04, 25/06, 113/06, 2/09 in 9/12) izdaja minister za zdravje

ODREDBO

o programu specializacije iz klinične psihologije

1. SPLOŠNO

1.1. Namen specializacije

1. člen

Specializacija iz klinične psihologije je učni in vzgojni proces. Namen specializacije je specializanta usposobiti in opremiti s kompetencami, potrebnimi za opravljanje kliničnopsihološkega dela. Usposabljanje temelji na različnih psiholoških teoretičnih usmeritvah in psihološki etiki ter je podlaga za nadaljnji kontinuiran strokovni razvoj na ravni klinične prakse, teorije in raziskovanja.

Po končani specializaciji je specialist klinične psihologije usposobljen za:

-        kliničnopsihološko ocenjevanje,

-        kliničnopsihološko formulacijo problema,

-        izvajanje psiholoških oblik pomoči na ravni preventive, zdravljenja in rehabilitacije,

-        timsko interdisciplinarno in transdisciplinarno delo ter

-        evalvacijo kliničnopsihološke obravnave.

Klinični psiholog v okviru zdravstvenega sistema obravnava ljudi s psihosocialnimi problemi in duševnimi motnjami v vseh razvojnih obdobjih.

1.2. Pogoja za začetek specializacije iz klinične psihologije

2. člen

Pogoja za začetek specializacije iz klinične psihologije sta:

-        zaključen univerzitetni študij psihologije ali magistrski študij psihologije (2. bolonjska stopnja) in

-        opravljen strokovni izpit s področja zdravstvene dejavnosti.

1.3. Trajanje, potek in struktura specializacije

3. člen

Specializacija iz klinične psihologije traja štiri leta. Sestavljena je iz dveh delov:

-        skupnega dela z enotnim programom v trajanju 36 mesecev in

-        izbirnega dela, namenjenega poglabljanju znanj na izbranih področjih, v trajanju 12 mesecev.

1.4. Zaključek specializacije

4. člen

Specializant pristopi k specialističnemu izpitu, ko glavni mentor oceni, da je opravil usposabljanje po programu specializacije, usvojil ustrezna teoretična ter praktična znanja in uspešno opravil vse predpisane kolokvije ter predstavitve pridobljenega znanja.

1.5. Naziv po opravljenem specialističnem izpitu

5. člen

Specializantu, ki je opravil specialistični izpit, se podeli naziv specialist klinične psihologije.

2. PREVERJANJE ZNANJA

2.1. List specializanta

6. člen

Specializant v času specializacije vodi list specializanta, v katerega vpisuje opravljene obveznosti po programu specializacije in druge strokovno pedagoške ter raziskovalne prispevke.

List specializanta vsebuje evidenco:

-        opravljenih kliničnopsiholoških pregledov,

-        primerov psihoterapevtskih obravnav (individualnih, skupinskih, partnerskih in družinskih), primerov rehabilitacije in drugih oblik psihološke pomoči,

-        sodelovanja na multidisciplinarnih timih,

-        opravljenih supervizijskih in intervizijskih posvetov,

-        prikazov kliničnih primerov,

-        prispevkov na strokovnih srečanjih,

-        objavljenih člankov,

-        raziskovalne dejavnosti,

-        opravljenih kolokvijev in

-        opravljenih podiplomskih izobraževanj.

2.2. Sprotno preverjanje znanja

7. člen

Stalni nadzor nad pridobivanjem znanja redno izvajajo glavni in področni mentorji. Do zaključene specializacije specializant opraviti kolokvije pri področnih mentorjih iz vseh vsebinskih področij kliničnopsihološkega dela. Področni mentor oceno specializantovega sodelovanja in dela, oceno usposobljenosti za delo in oceno kolokvija vpiše v list specializanta.

Specializant predstavi pridobljeno znanje:

-        enkrat letno javno v obliki prispevka na strokovnem srečanju in

-        enkrat mesečno kot predstavitev kliničnega primera v učni ustanovi.

2.3. Specialistični izpit

8. člen

Specialistični izpit je sestavljen iz preverjanja specializantovega praktičnega in teoretičnega znanja. Poteka pred izpitno komisijo. Člani izpitne komisije so specialisti klinične psihologije.

Preverjanje specializantovega praktičnega znanja poteka v obliki izvedbe kliničnopsihološkega pregleda, ki ga oceni eden od članov izpitne komisije. Specializant lahko v dogovoru z ocenjevalcem pregled izvede v več delih.

Preverjanje specializantovega teoretičnega znanja poteka pred vsemi člani izpitne komisije in specializantovim glavnim mentorjem, ki je prisoten pri specialističnem izpitu.

Praktični in teoretični del se izvedeta v razmiku največ enega tedna, razen v primeru utemeljenih razlogov.

Potrdilo o opravljenem specialističnem izpitu izda Ministrstvo za zdravje.

3. PROGRAM SPECIALIZACIJE

3.1. Časovni in vsebinski okvir izvedbe posameznih delov specializacije

9. člen

Pojem kliničnopsihološka obravnava vključuje kliničnopsihološko ocenjevanje, kliničnopsihološko formulacijo problema, psihoterapijo, kliničnopsihološko rehabilitacijo in druge oblike psihološke pomoči.

Obvezno število opravljenih posegov v času specializacije je razvidno iz priloge k temu programu, ki je njegov sestavni del.

3.2. Obseg kompetenc, ki jih mora specializant obvladati do zaključka programa specializacije

10. člen

Specializant do zaključka programa specializacije obvlada naslednje kompetence:

1.      Kliničnopsihološko ocenjevanje

-  vzpostavitev učinkovitega delovnega odnosa s pacientom,

-  izbira, uporaba in interpretacija širokega obsega ustreznih metod za psihološko ocenjevanje (standardizirani psihološki preizkusi, klinični intervjuji, strukturirano opazovanje ...),

-  ocenjevanje socialnega (družina, vzgojno-izobraževalno in delovno okolje) in kulturnega konteksta,

-  ocenjevanje varovalnih dejavnikov in dejavnikov tveganja.

2.      Kliničnopsihološko formulacijo problema

-  opredelitev obravnavanega problema in okoliščin,

-  integracija vseh informacij, pridobljenih v procesu kliničnopsihološkega ocenjevanja, v okvir psiholoških teorij in spoznanj ob upoštevanju medosebnih, družbenih, kulturnih in bioloških dejavnikov,

-  podajanje povratnih informacij pacientu z namenom boljšega vpogleda v lastno funkcioniranje na pacientu razumljiv način,

-  oblikovanje priporočil za psihološko obravnavo oziroma napotitev k drugim strokovnjakom,

-  sodelovanje v multidisciplinarnih timih strokovnjakov pri obravnavi pacienta.

3.      Izvajanje psihoterapije, psihološke rehabilitacije in drugih oblik psihološke pomoči

-  prepoznavanje indikacij in kontraindikacij za posamezne oblike psihološke pomoči,

-  izbor primerne oblike psihološke pomoči, ki ustreza obravnavanemu problemu in življenjskim okoliščinam pacienta,

-  uporaba enega od psihoterapevtskih pristopov, ki jih priznava kliničnopsihološka stroka in uporaba drugih oblik psihološke pomoči,

-  delo s posameznikom, parom, družino ali drugimi skupinami.

4.      Evalvacijo učinkovitosti kliničnopsihološke obravnave pacienta

-  poznavanje metod za preverjanje učinkovitosti kliničnopsihološke obravnave,

-  izbor ustrezne metode evalvacije za ugotavljanje učinka psihološke obravnave.

5.      Kliničnopsihološko raziskovanje

-  identifikacija in kritično ocenjevanje izsledkov raziskav,

-  razumevanje kvalitativnih in kvantitativnih pristopov v kliničnopsihološkem raziskovanju,

-  sodelovanje v vsaj eni raziskavi s področja klinične psihologije,

-  občutljivost za etične vidike raziskovanja.

6.      Druge strokovne kompetence

-  učinkovita komunikacija kliničnopsiholoških informacij pacientom, svojcem in članom multidisciplinarnih timov,

-  poznavanje in raba etičnih načel pri kliničnopsihološkem delu,

-  upoštevanje razmerja moči med strokovnjakom in pacientom ter razumevanje vpliva raznolikosti in socialnih neenakosti na posameznika,

-  prepoznavanje in obvladovanje učinka lastnega vrednostnega sistema, osebnostnih lastnosti in čustvenih stanj na doživljanje in ravnanje pri kliničnopsihološkem delu,

-  avtonomno strokovno delo in upoštevanje omejitev kliničnopsihološke stroke,

-  skrb za stalno strokovno izpopolnjevanje,

-  vključevanje v procese supervizije in intervizije.

3.3. Obveznosti specializanta do specialističnega izpita

11. člen

Specializant v času specializacije na podiplomskih izobraževanjih pridobi teoretična znanja z naslednjih področij:

-        psihopatologije,

-        kliničnopsihološkega ocenjevanja,

-        psihoterapije in

-        nevropsihološkega ocenjevanja ter rehabilitacije.

Specializant se vključi v izobraževanje ene od psihoterapevtskih smeri, ki jo priznava kliničnopsihološka stroka in se do specialističnega izpita usposobi za samostojno delo pod supervizijo.

4. PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA

12. člen

Z dnem uveljavitve te odredbe preneha veljati Program specializacije iz klinične psihologije (Uradni list RS, št. 38/05).

13. člen

Ta odredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Št. 0070-42/2013/7

Ljubljana, dne 8. avgusta 2013

EVA 2013-2711-0025

Tomaž Gantar l.r.

Minister

za zdravje

Priloga: Obvezno število opravljenih posegov v času specializacije