Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006-2010 (ReNPVP)

Na podlagi 67. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. novembra 2005 sprejel

RESOLUCIJO

o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 (ReNPVP)

1 Temelji, načela in značilnosti politike varstva potrošnikov

1.1 Politika varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji od pridružitve do polnopravnega članstva v EU

Politika varstva potrošnikov je v državah Srednje in Vhodne Evrope relativno nov in dinamičen koncept, ki se je razvil šele v začetku devetdesetih let z demokratičnimi spremembami in pojavom tržnega gospodarstva, do tedaj pa je na tem področju obstajalo malo ali nič izkušenj, iz katerih bi lahko črpali. Njen razvoj je pospeševala želja vlad v regiji po približevanju EU, z vsemi gospodarskimi prednostmi, za katere so menile, da jih bo približevanje prineslo. Na drugi strani je EU pritiskala na vlade v regiji, da pospešijo proces usklajevanja svojih zakonodaj s pravnim redom EU. Evropska skupnost je z desetimi državami v regiji podpisala pridružitvene sporazume, ki so vključevali tudi področje varstva potrošnikov, vsebovano v aneksu Bele knjige o pripravah pridruženih članic Srednje in Vhodne Evrope na vključitev v notranji trg iz leta 1995. Nujnost uskladitve zakonodaje posameznih držav z evropskim pravnim redom na področju varstva potrošnikov je bila v večini držav ena glavnih gonilnih sil uvajanja novih predpisov na področju varstva potrošnikov in institucionalnih struktur za izvajanje politike varstva potrošnikov. V tem smislu je prilagajanje nacionalnih struktur evropskemu pravnemu redu izjemno pozitivno vplivalo na razvoj varstva potrošnikov v vseh državah Srednje in Vzhodne Evrope.

Slovenija se je z Evropskim sporazumom o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije v 93. členu (Uradni list RS-MP, št. 13/97) zavezala spoštovati politiko in sistem varstva potrošnikov v EU in sproti prilagajati zakonodajo. Usklajevanje zakonodaje na področju varstva potrošnikov v okviru procesa vključevanja Republike Slovenije v Evropsko unijo je s sprejetim Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov – (Uradni list RS, št. 51/04 – ZVPot-B) in drugimi predpisi relativno uspešno zaključeno, prav tako se je varstvo potrošnikov institucionaliziralo znotraj in zunaj državne uprave.

Tudi začetek polnopravnega članstva Slovenije v EU s 1. 5. 2004 predstavlja za nadaljnji razvoj slovenske politike varstva potrošnikov enega ključnih momentov, saj se danes skoraj vsi segmenti njene politike uravnavajo in oblikujejo na evropski ravni. Republika Slovenija je sicer že v času pogajanj za priključitev k EU svojo zakonodajo na tem področju skoraj v celoti uskladila z evropsko, s polnopravnim članstvom pa je poleg zakonodajnim aktom potrebno slediti tudi razvojnim ciljem EU na tem področju, saj so to skupni cilji. Namesto institucionalnega prilagajanja predpisom in merilom EU je na tem področju postala vse bolj pomembna aktivna razvojna politika. Potrošniška dimenzija notranjega trga predstavlja namreč enega najpomembnejših elementov strateških ciljev Komisije pri vzpostavljanju novega gospodarskega dinamizma in sodobne evropske ekonomije v kontekstu lisbonske strategije iz leta 2000, s katero naj bi evropski notranji trg do leta 2010 postal najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.

Stalno dograjevanje zakonodaje na področju varstva potrošnikov pa ne more biti videno zgolj kot uveljavljanje mednarodnopravnih načel, ali ožje, harmonizacije notranje zakonodaje z evropskim pravnim redom, temveč kot samostojno, tematsko področje, ki je z lastno strategijo, načeli, izhodišči integralna entiteta gospodarskega in družbenega razvoja RS.

1.2 Pravne podlage

Varstvo potrošnikov ni samo kategorija ekonomske politike za varovanje ekonomskih interesov potrošnikov, temveč gre tudi za zagotavljanje določene ravni varstva pravic, varnosti in zdravja potrošnikov v okviru človekovih pravic. Že temeljna načela Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33I/1991-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04) narekujejo predvidljivost pravnih razmerij, ustavno podlago pa ima tudi večina potrošniških pravic. Potrošniška pravica do pravnega varstva je zagotovljena z ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen) in pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen). Tudi pravica do zastopanosti oziroma do združevanja potrošnikov v interesne skupine ima podlago v Ustavi Republike Slovenije (42. člen) in predstavlja eno od temeljnih političnih pravic in svoboščin. Prav tako je z Ustavo Republike Slovenije zagotovljena pravica potrošnikov do zdravega življenjskega okolja (72. člen ).

Z Zakonom o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo) je slovenski pravni red dobil krovni zakon, ki določa temeljne pravice potrošnikov v odnosu do ponudnikov blaga in storitev na trgu. 67. člen tega zakona je tudi pravna podlaga za sprejem nacionalnega programa varstva potrošnikov. Drugi horizontalni pravni okvir, ki dopolnjuje Zakon o varstvu potrošnikov, pa je Zakon o splošni varnosti proizvodov (Uradni RS, št. 101/03).

Načela varstva potrošnikov so temeljna pravna načela politike Skupnosti, ki so vključena v člen 153 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), ki zagotavlja pravico do obveščenosti, pravico do izobraževanja in pravico do zastopanosti, s čimer je politika varstva potrošnikov že leta 1997 z Amsterdamsko pogodbo postala avtonomna politika EU. Člen 153 PES tudi jasno opredeljuje pojem minimalne harmonizacije (ki državam članicam pri prenosu direktiv Skupnosti dopušča ohranitev oziroma uvedbo strožjih ukrepov za zaščito potrošnikov, pod pogojem, da so ti v skladu s PES) in visoko raven varstva potrošnikov kot temeljno načelo politike varstva potrošnikov v Skupnosti. Poleg člena 153 PES je istočasno pravna podlaga za ukrepe, ki se na področju varstva potrošnikov sprejemajo na ravni EU praviloma tudi člen 95 PES, ki zasleduje cilj doseganja delujočega notranjega trga.

Z vključitvijo varstva potrošnikov v splošne določbe Pogodbe o ustavi EU, ki narekuje, da se »pri opredeljevanju in uresničevanju drugih politik in aktivnosti EU upoštevajo zahteve varstva potrošnikov«, je varstvo potrošnikov naredilo še korak naprej, saj naj bi ta določba zagotavljala ustavno jamstvo, da bodo izhodišča varstva potrošnikov vključena v vse druge politike EU, s čimer se politika varstva potrošnikov uvršča med horizontalne politike Skupnosti.

1.3 Načela in značilnosti politike varstva potrošnikov

Za politiko varstva potrošnikov je značilna izrazita kompleksnost in interdisciplinarnost, saj posega v vsa ključna področja življenja. Pravzaprav stoji na stičišču različnih politik: gospodarske, prehranske, okoljske, kmetijske, izobraževalne, stanovanjske in zdravstvene politike. Konvergira s področjem človekovih pravic in ima pomembno mesto na področju sodobnih informacijskih tehnologij. Najtesneje je povezana z varstvom konkurence, saj sta varstvo potrošnikov in varstvo konkurence kot dve plati istega kovanca, ki se imenuje gospodarska politika. Kot značilnost gospodarske politike potrošniško pravo varuje v prvi vrsti potrošnika, konkurenčno pravo pa konkurenco, hkrati pa delujeta enakovredno v interesu potrošnikov in družbe. Cilj ene in druge politike je ustvarjanje pogojev za učinkovito delovanje odprtih in transparentnih trgov, vse to za končno dobrobit potrošnika. Konkurenca ima vlogo uravnavanja ponudbe in povpraševanja, količine in kakovosti, ponudniki pa prevzemajo odgovornost za varnost proizvodov na trgu. S preprečevanjem omejevanja konkurence oziroma nelojalne konkurence ali drugače povedano ne-spoštovanja dobrih poslovnih običajev, pospešujemo primarne dejavnike razmer na trgu, kot so cena, kvaliteta, prodajni pogoji. Konkurenčna zakonodaja zagotavlja ustrezne pogoje za konkurenco, ki naj podjetja spodbuja k večji učinkovitosti in uspešnosti poslovanja. Država aktivno posega v gospodarstvo z ukrepi regulacije in usmerjanja v prvi vrsti zato, da bi vplivala na nastanek in oblikovanje trga ter uravnala njegovo delovanje z namenom doseganja dveh ciljev, ki sta tržna pravičnost in učinkovitost. S konkurenčno zakonodajo uravnava delovanje monopolov in ostalih oblik prevladujočega tržnega položaja: kartelov, vertikalnih omejitev in združitev, ki pripeljejo do omejevanja konkurence. Politiko konkurence imajo normativno urejena vsa razvita gospodarstva. Zaradi precejšnjih razlik v pristopih posameznih držav se globalna politika konkurence pod pokroviteljstvom Svetovne trgovinske organizacije (WTO) le postopoma postavlja na skupne temelje, pri čemer WTO prevzema vlogo mednarodnega koordinatorja in nadzornika na multilateralnih področjih. Konkurenčna zakonodaja za države članice EU se oblikuje na ravni Skupnosti, njeno izvajanje pa nadzorujeta tudi Evropska komisija in Evropsko sodišče. Politika konkurence v EU stremi k trem ciljem: integracijskemu, ekonomskemu in cilju enakosti in pravičnosti. Ker je notranji trg tudi glavni motor ekonomske integracije, pa tega cilja ni mogoče dosegati brez učinkovite in nadzorovane konkurence na trgu. Cilj enakosti in pravičnosti je usmerjen tudi v zaščito potrošnikov in manjših podjetij pred nakopičeno ekonomsko močjo in morebitno monopolistično nadvlado posameznega podjetja.

Politika varstva potrošnikov, na drugi strani, je skup ukrepov, s katerim želijo država in drugi nosilci gospodarske politike krepiti položaj potrošnikov v družbi in na trgu blaga in storitev. Potrošnik velja namreč nasproti ponudnikom blaga in storitev za šibkejšega udeleženca na trgu. Ker je politika varstva potrošnikov del gospodarske politike, je njen razvoj tesno povezan z gospodarsko razvitostjo države. Varstvo potrošnikov je pomembna kategorija ekonomske politike za krepitev konkurenčnosti gospodarstva in varovanja ekonomskih interesov potrošnikov, raven varstva potrošnikov je pomemben kazalec razvoja družbe, učinkovito varstvo potrošnika pa temeljna civilizacijska vrednota.

Prevladujoči položaji in koncentracije na novih trgih naglo spreminjajo pravila konkurence. To in hiter gospodarski in tehnološki razvoj prinašajo naraščanje ponudbe raznovrstnega, včasih med seboj težko primerljivega blaga in storitev na trgu, s čimer se preglednost trga zmanjšuje. S prehodom v informacijsko družbo, pojavom novih tehnologij, zmanjševanjem države blaginje in s procesi globalizacije je postalo vsakdanje življenje potrošnika bolj zapleteno. Zapleteni so tudi problemi, s katerimi se sooča na trgu, zato mu za njihovo obvladovanje pogosto primanjkujejo ekonomski viri, znanje in veščine, kar ga nasproti velikim gospodarskim sistemom postavlja v še bolj neenakovreden položaj na trgu.

Države, ki imajo v tržnih gospodarstvih in demokratičnih družbah edine legitimno pravico regulirati trge, ob upoštevanju pravice do svobodne gospodarske pobude, varujejo interese potrošnikov na vseh področjih, kjer so interesi potrošnikov lahko ogroženi, predvsem ko gre za njihovo zdravje, varnost, družbene in ekonomske interese. To terja od držav težavno vzpostavljanje ravnotežja med nasprotujočimi si interesi na trgu ob upoštevanju načela sorazmernosti. Vloga držav je ključna za uresničevanje temeljnih, univerzalnih pravic potrošnikov, ki so hkrati tudi temeljna načela pri oblikovanju politik varstva potrošnikov po svetu in ki potrošnikom po vsem svetu zagotavljajo enakovrednejši položaj na trgu in pomembno prispevajo k večji družbeni pravičnosti, preprečevanju revščine, varovanju okolja in odgovorni in trajnostno naravnani družbi.

Leta 1986 je Organizacija združenih narodov sprejela Smernice varstva potrošnikov, ki so bile leta 1999 dopolnjene, tako da danes obsegajo osem pravic, ki predstavljajo temeljna načela politike varstva potrošnikov:

(1)    pravico do osnovnih dobrin in storitev – brez katerih ni mogoče dostojno preživetje: npr. vode, hrane in zdravil; gre tudi za pravico do stanovanja, zdravstvene oskrbe in izobraževanja; ko govorimo o pravici potrošnikov do osnovnih dobrin, gre za temeljne interese potrošnikov, ki v širšem kontekstu pomenijo enakopraven dostop do trgov in pravično razdelitev osnovnih dobrin na globalni ravni;

(2)    pravico do varnih proizvodov in storitev na trgu – ki ne predstavljajo tveganja za zdravje in varnost potrošnika;

(3)    pravico do obveščenosti – tj. pravica do razumljivih in nepristranskih informacij o proizvodih in storitvah, ki omogočajo potrošniku racionalno odločanje na trgu; to je danes še posebej pomembno, saj sodobne informacijske tehnologije omogočajo potrošniku dostop do velikega števila informacij, kar po eni strani prispeva k večji obveščenosti, po drugi strani pa mu je ravno zaradi preobilice informacij včasih težko izbrati pravo, neodvisno informacijo;

(4)    pravico do izbire – na trgu blaga in storitev, ki potrošniku omogoča svobodno odločanje na trgu; ta pravica je neposredno povezana s klasičnimi ekonomskimi interesi potrošnikov, katerih težnja je maksimiranje koristi za potrošnika na trgu ali »kupiti najboljši izdelek po najugodnejši ceni«;

(5)    pravico do zastopanosti – tj. do organiziranja v interesne skupine, ki zastopajo interese potrošnikov in izražajo njihova stališča in tako krepijo njihov položaj na trgu;

(6)    pravico do pravnega varstva – še zlasti do hitrih, enostavnih in učinkovitih pritožnih poti v primeru kršitev ekonomskih interesov in pravic na trgu blaga in storitev;

(7)    pravico do izobraževanja – ne glede na starost in spol, še posebej do pridobivanja ključnih znanj, veščin in sposobnosti, ki zagotavljajo funkcionalno pismenost vsakega posameznika v družbi, ter vsakomur omogočajo, da postane odgovoren potrošnik;

(8)    pravico do zdravega in trajnostno naravnanega okolja – ta pravica potrošnikom obenem nalaga tudi dolžnosti, in sicer družbeno odgovorno in trajnostno naravnano, zmerno potrošnjo dobrin, na način, ki ne ogroža potreb sedanjih in prihodnjih generacij; v širšem pomenu besede zmerna potrošna dobrin pomeni etične nakupne odločitve, ki niso posredno ali neposredno povezane s proizvodnjo ali trgovino, povezane s kršitvami načel varstva okolja, kršitvami delavskih pravic ali otroškim delom.

Na oblikovanje sodobne politike varstva potrošnikov vplivajo nekateri pomembni dejavniki, med katerimi so globalne ekonomsko-družbene in tehnološke spremembe in predvsem pojav informacijske družbe, ki hkrati z možnostmi gospodarskega napredka vnaša tudi negotovosti in potrebo po upoštevanju novih načel na področju varstva potrošnikov, kot je npr. varstvo osebnih podatkov pri zbiranju različnih podatkov o potrošnikih s strani ponudnikov na trgu. Za informacijsko družbo je značilna visoka uporaba znanj in visok in naraščajoč delež storitev v strukturi BDP v zadnjem desetletju, ki po statističnih podatkih tudi v RS že dosega 60% (leta 1992 pa 55%). Deloma gre krepitev področja storitev pripisati hitri rasti neproizvodnih storitev, deloma pa tudi institucionalnim spremembam in prestrukturiranju gospodarstva. Med storitvami najhitrejši razvoj dosegajo prav dejavnosti, ki so velikega pomena za potrošnike, to so dejavnosti finančnega posredništva, zavarovalništva, posli z nepremičninami, zračni in vodni promet, trgovina na drobno in debelo, popravila motornih vozil, turizem, rekreacija, športne in druge aktivnosti, ki so povezane s kakovostnim preživljanjem prostega časa, pošta in telekomunikacije ter obdelava podatkov in s tem povezane dejavnosti. Evropska družboslovna raziskava Fakultete za družbene vede, ki zagotavlja kontinuirano in sistematično opazovanje pomembnih stanj in procesov v evropskih družbah, v končnem poročilu za leto 2002 kaže, da je internet zaenkrat prostor novih oblik izključevanj in neenakosti, na evropski ravni pa obstajajo zelo velike razlike na ravni dostopa do interneta. Največji delež brez dostopa je v Grčiji, kar 74%. V Španiji, na Poljskem in Portugalskem je ta delež med 60 in 63%, na Madžarskem 54%, na Češkem, v Franciji in Italiji 45–50%. V ostalih državah je delež od 20 do 35%, v Republiki Sloveniji 21%, kar nas uvršča med najuspešnejše nove članice EU, pri čemer prehitevamo celo nekatere stare članice, katerih povprečje je sicer višje od povprečja novo pridruženih članic. Podatki Statističnega urada RS za prvo četrtletje 2004 kažejo, da je bilo v Republiki Sloveniji že 47% gospodinjstev z dostopom do interneta in 673.453 uporabnikov interneta, starih od 16 do 74 let, to je 43% prebivalcev Republike Slovenije te starosti. Od tega je bila več kot polovica takih, ki internet uporabljajo dnevno, in 86% takih, ki so internet uporabili kdaj v zadnjih treh mesecih. Slednji internet večinoma uporabljajo doma (70%) in na delovnem mestu (54%). Najbolj pogoste aktivnosti na internetu sta uporaba elektronske pošte in iskanje različnih informacij.

Trendi napovedujejo tudi rast elektronskega poslovanja, ki bo skupaj z drugimi informacijskimi tehnologijami pomembno prispevala k odpravljanju ovir, ki so jih doslej postavljale fizične razdalje na področjih oglaševanja, trženja in maloprodaje proizvodov in še bolj storitev. Vzporedno se kažejo trendi spreminjanja vzorcev potrošnje: potrošniki se poslužujejo vse več storitev in manj nakupovanja proizvodov (dematerializacija). Zato je potrebno tudi pri načrtovanju politike varstva potrošnikov vse bolj upoštevati storitveno dimenzijo trga, zagotavljati varnosti potrošnikov in transparentnost trgov. Če naj bi informacijsko-komunikacijske tehnologije uporabili kot vzvod razvoja, je potreben pospešen in usklajen prehod v informacijsko družbo ob najširšem družbenem konsenzu in za vse sloje prebivalstva. Za potrošnike bodo odprte dileme načina komuniciranja v zasebnem in družbenem življenju, kot tudi načina zadovoljevanja potreb (trgovina, delo, izobraževanje na daljavo). Hkrati pa tudi dileme vključenosti/ izključenosti v informacijsko družbo, pri čemer je lahko velika ovira slaba funkcionalna pismenost prebivalstva, ki omejuje sposobnost izkoriščanja novih tehnologij. Zato sta za pospešeno in celovito uvajanje informacijske družbe pomembna izobraževanje potrošnikov in visoko zmogljiva in cenovno dostopna informacijsko-komunikacijska infrastruktura. Slovenija še ne dosega ravni, kot jo narekuje notranji trg EU.

Velik vpliv na interese potrošnikov ima proces globalizacije trgov, varovanje interesov potrošnikov v tem procesu pa je izjemno pomembno. Svetovni trgovinski sistem okvirno določajo sporazumi Svetovne trgovinske organizacije (WTO). V okviru pogajanj WTO se nadaljuje proces liberalizacije, ki vpliva na položaj potrošnikov na trgu, kot npr. trend privatizacije javnih gospodarskih služb, ki so bile doslej v večini držav po svetu tradicionalno v državnih rokah. Pomembna so pogajanja o vseh storitvah, vključno finančnih, razprave o označevanju in varnosti proizvodov in o nepoštenih poslovnih praksah v okviru Sporazuma o tehničnih trgovinskih ovirah (TBT), uporaba načela previdnosti in vprašanja, povezana z intelektualno lastnino. V okviru TBT sporazuma imajo pomemben položaj mednarodni standardi, še posebej tisti, ki jih določa Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in lahko tudi negativno vplivajo na varnost in interese evropskih potrošnikov, kolikor ne bi bila zagotovljena transparentnost procesov sprejemanja mednarodnih standardov in ustrezna zastopanost potrošniških interesov pri standardizacijskem delu.

2 Politika varstva potrošnikov v EU

Politika varstva potrošnikov je predmet številnih aktov EU od leta 1972 dalje. Od leta 1987 daje Evropska komisija varstvu potrošnikov naraščajoč pomen. Pravni temelj je temu področju dal Enotni evropski akt (člen 100a) leta 1987 z ugotovitvijo, da zakonodaja o enotnem trgu zahteva visoko raven varstva potrošnikov. Leta 1995 je bil Urad za politiko varstva potrošnikov preoblikovan v generalni direktorat, odgovoren za ključna vprašanja varstva potrošnikov (DG XXIV). Leta 1997 so bile zaradi omajanega zaupanja evropskih potrošnikov v prehransko verigo (pojav bolezni BSE) ponovno ovrednotene njegove naloge, dobil je širša pooblastila, z njim sta začela sodelovati oba generalna direktorata, odgovorna za hrano (DGIII in DGVI). Konec leta 1999 se je nanj prenesla odgovornost za javno zdravstvo, sanitarna in fitosanitarna vprašanja. Leta 2000 je razširil svoje pristojnosti tudi na pokrivanje zakonodaje o hrani in prehrani in se tudi uradno preimenoval v Generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov (DG SANCO). Tudi po letu 2000 se je v EU konsolidacija področja hrane in prehrane nadaljevala. Prišlo je do združenja nadzornih oziroma inšpekcijskih organov, leta 2002 je bila ustanovljena avtonomna in neodvisna agencija za varno hrano (EFSA), uveden pa je bil tudi sistem hitrega obveščanja za področje živil in krme (RASFF).

Ključni, trenutno še veljavni politični dokument Evropske komisije na področju varstva potrošnikov je Sporočilo o Strategiji EU za varstvo potrošnikov 2002–2006 z dne 8. 5. 2002, ki je rezultat odprtega dialoga, posvetovalne narave med državami članicami v okviru Zelene knjige varstva potrošnikov iz leta 2001. Strategijo EU za varstvo potrošnikov 2002–2006 lahko postavimo ob bok Strategiji EU glede notranjega trga, saj konvergirata na številnih mestih in imata številne skupne cilje, med katerimi sta najpomembnejša zagotavljanje nemotenega delovanja notranjega trga in doseganje visoke in enotne ravni varstva potrošnikov. Pravna podlaga za izvajanje ukrepov in aktivnosti strategije je sklep 20/2004/ES, ki določa splošni okvir za financiranje ukrepov Skupnosti v podporo potrošniški politiki v letih 2004 do 2007. Določa ukrepe, ki se bodo financirali na ravni Skupnosti za varovanje zdravja, varnosti in gospodarskih interesov potrošnikov, za spodbujanje obveščanja in izobraževanja potrošnikov ter za njihovo samoorganizacijo za varstvo njihovih interesov. Finančni okvir za izvajanje navedenih ukrepov znaša 72 mio EUR. Ukrepi, ki naj bi se izvajali v tem okviru, bodo pripomogli k doseganju ciljev strategije in po načelu subsidiarnosti dopolnjujejo ukrepe, ki jih v obdobju 2004–2007 izvajajo države članice.

Evropska Strategija varstva potrošnikov za obdobje 2002–2006 določa tri ključne cilje:

-        visoka skupna raven varstva potrošnikov, zlasti z uvedbo skupnih pravil in postopkov potrošnikov ter integracijo potrošniških interesov v druge politike Skupnosti;

-        učinkovito izvrševanje predpisov varstva potrošnikov, zlasti skozi tržni nadzor, upravno in izvršno sodelovanje, dostop potrošnikov do podatkov o storitvah in neživilskih proizvodih ter dostop do mehanizmov za izvensodno reševanje sporov;

-        vključevanje potrošniških organizacij v oblikovanje in izvajanje politike varstva potrošnikov in druge politike Skupnosti, ki zadevajo interese potrošnikov.

Nekatere ukrepe, ki se izvajajo v tem okviru, izvaja neposredno Evropska komisija, nekatere skupaj financirajo Skupnost in ena ali več držav članic (za nove članice velja razmerje 70% donacija Komisije, 30% nacionalna udeležba države članice), nekateri pa se izvajajo s sredstvi (donacijami) Komisije. Pri izvrševanju ukrepov na podlagi sklepa 20/2004/ES je potrebno upoštevati uredbo 1605/2002/ES, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti. Na podlagi sklepa je bil ustanovljen posvetovalni odbor, v katerem so zastopane države članice prek svojega člana in namestnika. Republiko Slovenijo zastopata predstavnika Urada RS za varstvo potrošnikov in Tržnega inšpektorata RS.

Dne 6. 4. 2005 je Evropska komisija Evropskemu parlamentu, Svetu EU, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložila Sporočilo COM (2005) 115 final, 2005/00 42 COD, s katerim predlaga vzpostavitev novega, skupnega programa Skupnosti na področju javnega zdravja in varstva potrošnikov za obodbje 2007–2013, ki predstavlja nadaljevanje in nadgradnjo obstoječih programov javnega zdravja in varstva potrošnikov, hkrati pa uvaja združevanje programov na teh dveh področjih. Za nov program je predlagana struktura "treh stebrov": skupni cilji, cilji v zvezi z varstvom potrošnikov in cilji v zvezi z javnim zdravjem. Predlagana strateška usmeritev združevanja vseh, za potrošnike relevantnih področij lahko prispeva h konsolidaciji politike varstva potrošnikov v najširšem smislu besede, ki je zdaj v številnih državah članicah, vključno z Republiko Slovenijo, močno razvejana in institucionalno razdeljena na različne ministrske resorje, zaradi česar bo proces združevanja lahko pozitivno vplival na bolj koherenten razvoj tega zdaj močno razdrobljenega področja. Evropska komisija za izvajanje ukrepov v okviru novega skupnega programa predlaga podvojitev sredstev, kar potrjuje velik pomen, ki ga priznava politiki varstva potrošnikov kot eni od politik za uresničevanje Lisbonske strategije in Strategije EU za trajnostni razvoj.

Šibka stran trenutne ureditve varstva potrošnikov na notranjem trgu je, da se sooča, kot omenjeno, z razdrobljeno zakonodajo in neenotnimi institucionalnimi strukturami za njeno izvajanje. Večina veljavnih evropskih direktiv, ki urejajo področje varstva potrošnikov, od držav članic zahteva minimalno harmonizacijo, ki državam članicam dopušča, da posamezna članica z nacionalnimi predpisi lahko zagotavlja tudi višjo raven varstva potrošnikov, če to seveda ne pomeni trgovinske ovire za prost pretok blaga in storitev in omejevanja konkurence. Širitev je s seboj prinesla še večjo razdrobljenost notranjega trga in dodatne težave pri uveljavljanju varstva potrošnikov, kar bi lahko negativno vplivalo na zaupanje potrošnikov v delovanje notranjega trga. Po raziskavah Eurobarometra iz leta 2003 48,5% evropskih potrošnikov verjame, da uživajo visoko raven zaščite v lastni državi, le 20,3% jih verjame, da bi bili deležni iste ravni zaščite tudi v drugih državah članicah. 46,8% evropskih potrošnikov verjame, da se v matičnih državah predpisi varstva potrošnikov uporabljajo, le 19,9% jih verjame, da se predpisi varstva potrošnikov uporabljajo tudi v drugih državah članicah. 22,4% evropskih potrošnikov verjame, da so pri nakupih prek interneta deležni visoke ravni zaščite, kadar gre za ponudnika, ki ima sedež v njihovi matični državi, le 9,7% pa jih verjame, da bi bili enako zaščiteni v primeru nakupa od ponudnika, ki ima sedež v drugi državi članici. Tudi podjetja pogosto ne poznajo dovolj dobro pravil in trgovinskih praks, ki veljajo pri prodaji blaga in storitev potrošnikom v drugih državah članicah.

Potrošnikovo zaupanje in konkurenčni notranji trg zahtevata jasna pravila in dosledno izvajanje zakonov, ne glede na to, kje se nahaja potrošnik ali podjetje. Zato Evropska komisija z novo strategijo uvaja skupno politiko varstva potrošnikov, delno tudi zaradi bojazni, da bi različna nacionalna zakonodaja, ki ureja varstvo potrošnikov, povzročila drobitev notranjega trga. S skupno politiko želi Evropska komisija ohraniti visoko, vendar hkrati tudi bolj enotno raven varstva potrošnikov. V tem kontekstu v okviru nove strategije napoveduje revizijo večine veljavnih direktiv o varstvu potrošnikov v smeri postopnega prehoda od ukrepov 'minimalne' h ukrepom 'maksimalne' harmonizacije. Hkrati želi Evropska komisija doseči prednostno visoko stopnjo integracije varstva potrošnikov v druge politike EU in maksimirati koristi notranjega trga za potrošnike. Prednosti notranjega trga bi morale prinašati otipljive ekonomske koristi ne le podjetjem, temveč tudi potrošnikom v njihovem vsakdanjem življenju, tako glede večje izbire blaga in storitev, nižjih cen in dostopnosti do osnovnih storitev. Ovire čezmejnega poslovanja je potrebno odpravljati, ne le ko gre za trgovanje med podjetji, temveč tudi ko gre za poslovanje med podjetji in potrošniki, saj le popolno delujoč potrošniški notranji trg lahko, z razbijanjem mita, da je notranji trg le 'poslovni' projekt velikih podjetij, odigra svojo vlogo pri približevanju EU njenim državljankam in državljanom.

Zaradi doseganja cilja delujočega notranjega trga EU, ki bo služil potrošnikom, daje Evropska komisija visoko prioriteto ukrepom za povečanje varnosti prehrambenih in ne-prehrambenih proizvodov. S ciljem delujočega notranjega trga daje Evropska komisija prioriteto tudi pospeševanju razvoja informacijske družbe. Z akcijskim načrtom (e-Europe Initiative) je že leta 2000 opredelila osnovne cilje: cenejši, hitrejši in varen dostop do interneta, naložbe v ljudi in znanje (evropska mladina v digitalni dobi, udeležba vseh v gospodarstvu, temelječem na znanju, pospeševanje uporabe interneta, ki vključuje pospeševanje elektronskega poslovanja, elektronski dostop do javnih storitev itd.). Hkrati Evropska komisija poudarja pomen ukrepov za povečanje zastopanosti potrošnikov pri oblikovanju različnih politik na ravni EU. V nasprotju z delovanjem standardizacijskih teles v 'novem pristopu' in dogovarjanju socialnih partnerjev v okviru socialnega dialoga na ravni EU namreč ni formalne podlage za sodelovanje interesnih skupin v zakonodajnem postopku, prav vključevanje interesnih skupin pa lahko poveča sprejemljivost zakonskih odločitev. Evropska komisija daje prednost tudi aktivnostim za usposabljanje predstavnikov potrošnikov na področju standardizacije, pospeševanju vzpostavljanja učinkovitih pritožnih sistemov, kjer poudarja potrebo po vzpostavljanju alternativnih oblik reševanja potrošniških sporov, države članice pa naj bi gospodarski sektor vzpodbujale tudi k ukrepom samoregulacije.

3 Prvi Nacionalni program varstva potrošnikov za obdobje 2001–2005

Leta 2000 je Državni zbor RS na osnovi Zakona o varstvu potrošnikov sprejel prvi Nacionalni program varstva potrošnikov za obdobje 2001–2005 (Uradni list RS, št. 61/00), ki je predstavljal prvi politični dokument slovenske države na področju varstva potrošnikov. Ta program je opredelil temelje politike varstva potrošnikov, dejavnosti, ki se financirajo oziroma sofinancirajo iz državnega proračuna, načela in cilje politike varstva potrošnikov, naloge, ki imajo pri uresničevanju politike varstva potrošnikov prioriteto, vrste nalog, ki se lahko opravljajo na podlagi koncesij, okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz programa ter za delovanje potrošniških organizacij. Ob tem je potrebno opozoriti, da se program dejansko osredotoča zgolj na aktivnosti, ki se jih je Republika Slovenija zavezala zagotavljati v okviru nevladnega sektorja, medtem ko v programu niso natančneje opredeljene vsebine, niti ni finančno ovrednoten obseg aktivnosti, ki naj bi se izvajale v okviru državne uprave, kot tudi širšega sektorja javne uprave.

Program se je le delno uresničeval, kar je bilo poleg drugih dejavnikov posledica njegove neizvedljivosti zaradi bistvenega odstopanja od višine sredstev, ki so bila prvotno predvidena za njegovo izvajanje in so v začetnem letu 2001 znašala za svetovalno dejavnost, izobraževanje svetovalcev, bazo podatkov in informacijski sistem, obveščanje in izobraževanje potrošnikov, primerjalno ocenjevanje proizvodov in storitev ter delovanje potrošniških organizacij 210.000.000 tolarjev, s tem, da bi se višina teh sredstev letno povečevala v skladu z inflacijo.

Dejansko je bilo v letu 2001 njegovemu izvajanju v proračunu zagotovljenih 56.000.000 tolarjev, realiziranih pa 53.768.000 tolarjev. V letu 2002 je bilo zagotovljenih 47.361.000 tolarjev, manjši del je bil namenjen za plačilo obveznosti iz leta 2001, del transferov v višini 9.386.000 tolarjev pa je ostal nerazdeljen, tako da so bila v letu 2002 dejansko realizirana sredstva v višini 37.975.164 tolarjev. V letu 2003 je bilo za izvajanje programa predvidenih 48.312.000 tolarjev, ki so se zaradi plačila obveznosti iz preteklega nekoliko zmanjšala, tako da je bilo za izvedbo programa dejansko na voljo 47.922.384 tolarjev, od tega je bilo realiziranih 43.359.000 tolarjev. V letu 2004 pa je bilo na voljo 44.304.000 tolarjev, sredstva pa so bila v celoti realizirana.

Nacionalni program je bil težko izvedljiv tudi zato, ker ni bilo jasno, v katerem delu naj bi se izvajal in v katerem ne, zaradi česar je bilo potrebno letno sprejemati prioritete.

Ne glede na dejstvo, da se je program zaradi velikega razkoraka med prvotno predvidenimi in dejansko dodeljenimi sredstvi v proračunu le delno uresničeval, je odigral pomembno pionirsko vlogo v razvoju varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji.

Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 je po vrsti drugi dokument politike varstva potrošnikov, ki je potreben zaradi kmalu iztekajočega se prvega programa, pa tudi naglega ekonomsko-družbenega in tehnološkega razvoja. Je rezultat pozitivnih, kot tudi negativnih izkušenj pri izvajanju prvega programa, njen glavni referenčni okvir pa predstavlja Evropska strategija varstva potrošnikov 2002–2006 iz leta 2002. Varstvo potrošnikov je izjemno dinamično področje, ki je v EU podvrženo sprejemanju pogostih novih ukrepov. Temu bo morala slediti tudi naša država, še posebej s polnopravnim članstvom v EU, ko je prišlo na področju varstva potrošnikov v ospredje medsebojno sodelovanje med državami članicami. Dokument predstavlja podlago za usklajeno delovanje vseh nacionalnih akterjev na področju varstva potrošnikov, vladnih in nevladnih organizacij.

4 Cilji politike varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji

Varstvo potrošnikov je interdisciplinarno in kompleksno področje, zato so v delo na tem področju vključeni različni resorji, številne stroke in institucije ter različni izvajalci. Ob tem je ključnega pomena, da so vsi nosilci varstva potrošnikov, tako tisti iz vladnih kot tudi tisti iz nevladnih organizacij, s programom na nacionalni ravni usklajeni in usmerjeni v iskanje skupnih sinergij v okviru istih splošnih ciljev: doseganje visoke ravni varstva potrošnikov, ki predstavlja skupni imenovalec vseh ciljev politike varstva potrošnikov, drugi enako pomemben splošni cilj pa je zdravje in varnost potrošnikov. 'Visoka raven varstva potrošnikov' in 'zdravje in varnost potrošnikov' sta tudi konstitutivna elementa nove skupne Strategije EU javnega zdravja in varstva potrošnikov. V okviru navedenih splošnih ciljev ima Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 naslednje prednostne cilje, ki se vzajemno dopolnjujejo in krepijo:

-        integracija varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na položaj in interese potrošnikov na trgu;

-        postopna institucionalna krepitev in ustrezna organiziranost nosilcev varstva potrošnikov za učinkovito izvajanje nalog na področju varstva potrošnikov;

-        učinkovito izvrševanje potrošniške zakonodaje;

-        učinkovit tržni nadzor varnosti proizvodov in varstva ekonomskih interesov potrošnikov;

-        učinkovite in dostopne javne službe na področju varstva potrošnikov;

-        krepitev sodelovanja z nevladnimi organizacijami;

-        učinkovito reševanje potrošniških sporov z vzpostavitvijo javne sheme alternativnega reševanja sporov ter vzpostavitev Evropskega potrošniškega centra.

4.1 Integracija politike varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na položaj, pravice in interese potrošnikov

Že konec leta 2002 so bile sprejete spremembe temeljnega zakona na področju varstva potrošnikov, Zakona o varstvu potrošnikov. S sprejetimi spremembami je Republika Slovenija v svoj pravni red v celoti povzela ključne »potrošniške« direktive Skupnosti, ki urejajo pravice potrošnikov oziroma njihovo varstvo v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, v primeru proizvajalčeve odgovornost za hibni proizvod, v primeru zavajajočega in primerjalnega oglaševanja blaga in storitev, v primeru časovnega zakupa turističnih objektov, v primeru klasične prodaje blaga in opravljanja storitev kot tudi drugih sodobnih oblik prodaje: prodaje na daljavo in prodaje zunaj poslovnih prostorov. S spremembami je bila delno povzeta tudi direktiva, ki ureja pravice potrošnikov pri elektronskem poslovanju, direktiva, ki ureja pravice pri uveljavljanju garancije za brezhibno delovanje stvari, kot tudi direktiva, ki ureja varstvo potrošnika pri tožbi zaradi opustitve dejanja. S spremembami Zakona o varstvu potrošnikov leta 2004 pa je bil zagotovljen tudi prenos direktive, ki ureja prodajo finančnih storitev na daljavo.

Varstvo potrošnikov je zajeto tudi v številnih drugih predpisih, ki urejajo splošno varnost proizvodov, potrošniške kredite, varstvo konkurence, obligacijska razmerja, stanovanjsko področje, področje varne hrane in drugo. Prisotnost »potrošniških« določb v različnih področnih predpisih potrjuje dejstvo, da potrošniške politike ni mogoče razvijati ločeno od drugih politik, ki vplivajo na življenje potrošnikov. Potrebno je zagotavljanje sistemskega vključevanja varstva potrošnikov v vsa pomembna področja življenja in iskanje sinergij. Ta pristop ('mainstreaming') izhaja tudi iz strategije EU, ki zagovarja stališče, da bi morala biti pravzaprav skoraj vsa področja, razen morda zunanje, notranje in obrambne politike načrtovana v smeri varovanja interesov potrošnikov. Da pa bi to dosegli, je potrebno premoščati vrzeli na strukturni ravni. Na ministrstvih običajno nimajo zaposlenih, katerih naloga bi bila med drugim vključevanje interesov varstva potrošnikov v politiko resorja. Prav kadrovska podreprezentiranost nosilnih struktur za varstvo potrošnikov, splošno pomanjkanje strokovnjakov na področju varstva potrošnikov v javnem sektorju in zunaj njega, pa tudi premalo izkoriščena vloga Strokovnega sveta glede ugotavljanja in povezovanja različnih interesov nosilcev varstva potrošnikov, so ključni dejavniki za odsotnost sistemskega vključevanja potrošniške politike v druge politike.

Zato je potrebno vzpostaviti mrežo koordinatorjev, ki bo tako horizontalno po posameznih ministrstvih, kot tudi vertikalno znotraj posameznih ministrstev skrbela za vključevanje varstva potrošnikov v politike vseh relevantnih resorjev. Pri izvajanju nalog koordinatorji sodelujejo z Uradom RS za varstvo potrošnikov, kot glavno povezovalno točko.

Na podlagi izkušenj v okviru uresničevanja iztekajočega se nacionalnega programa in usmeritev Strategije EU 2002–2006 bo Republika Slovenija pri sprejemanju zakonodajnih in drugih ukrepov posvetila prednostno skrb vključevanju interesov potrošnikov na področjih:

-        varnosti proizvodov (živilskih in neživilskih) in storitev;

-        javnih infrastrukturnih storitev;

-        hrane in prehrane;

-        zdravstvenega varstva;

-        standardizacije;

-        finančnih storitev;

-        okolja (trajnostne potrošnje);

-        stanovanjskem področju.

Na navedenih področjih si bo v okviru izvedbenih programov Resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 prizadevala tudi za zagotavljanje projektnih aktivnosti.

4.1.1 Varnost neživilskih proizvodov in varnost storitev

Na področju varnosti neživilskih proizvodov je prednostna naloga izvajanje Zakona o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 101/03), za katerega je pristojno Ministrstvo za gospodarstvo. Z Zakonom o splošni varnosti proizvodov in z Uredbo o načinu mednarodne izmenjave informacij o ukrepih in dejanjih, ki omejujejo trgovanje s proizvodi (Uradni list RS, št. 119/03), je Republika Slovenija uskladila svoj pravni red z direktivo 2001/95/ES, ki nanovo ureja področje splošne varnosti proizvodov. Poleg tega je v slovenski pravni red prenesen sklep (ES) št. 2004/905, ki določa smernice za prijavo nevarnih potrošniških izdelkov pristojnim organom držav članic s strani proizvajalcev in distributerjev s Pravilnikom o obliki in vsebini obvestila o nevarnih proizvodih (Uradni list RS, št. 33/05). Podpora pri uveljavitvi zahtev direktive pa je tudi Seznam standardov, ob uporabi katerih se domneva, da je proizvod varen v skladu z Zakonom o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 75/04).

Direktiva 2001/95/ES je nastala na podlagi izkušenj, dobljenih na podlagi izvajanja stare direktive 92/59/EGS, ki je urejala področje splošne varnosti proizvodov, spremembe pa je Evropska komisija utemeljila na opredelitvi, da so zdravje in varnost potrošnikov ena od političnih prioritet EU. Direktiva 2001/95/ES je zastavljena kot horizontalni pravni okvir, ki naj bi dopolnil posebne varnostne predpise za posamezne proizvode. Zakon o splošni varnosti proizvodov krepi temeljno načelo zagotavljanja splošne varnosti proizvodov, da se v okviru ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude na trg lahko dajejo izključno varni proizvodi. Zakon uvaja načelo previdnosti kot eno od ključnih načel, ki jih morajo upoštevati pristojni državni organi pri ugotavljanju, ali so proizvodi na trgu varni, proizvajalcem in distributerjem prinaša obveznost, da pristojne državne organe obvestijo o svojem spoznanju, da tržijo nevaren proizvod, da sodelujejo z državnimi organi pri odpravljanju nevarnosti za zdravje in varnost potrošnikov, ter nalaga obveznost prevzema že prodanih proizvodov ter prepoved izvoza nevarnih proizvodov izven EU. V zvezi z nevarnimi proizvodi zakon nalaga pristojnim državnim organom sodelovanje v okviru sistema hitre izmenjave informacij (RAPEX) v okviru EU. Na podlagi Zakona je bil pri Ministrstvu za gospodarstvo ustanovljen posvetovalni odbor, ki predstavlja forum za izmenjavo mnenj vseh zainteresiranih za varnost proizvodov. V okvir izvajanja zahtev direktive sodi vključitev v internetni informacijsko komunikacijski sistem ICSMS (Information and Communication System for the European Market Surveillance of Technical Products), ki omogoča izmenjavo informacij med pristojnimi inšpekcijami v Republiki Sloveniji in v Evropski uniji. Gre za bazo podatkov o rezultatih testiranja in drugih informacij o proizvodih, za katere je bil že izveden nadzor na področju direktiv novega pristopa (nizkonapetostna oprema, osebna varovalna oprema, stroji, dvigala, igrače, enostavne tlačne posode, rekreacijska plovila itd.) in direktive 2001/95/ES. Sistem omogoča tudi javni dostop do informacij o proizvodih tako za potrošnike, kot za industrijo. Z vključitvijo v sistem ICSMS bo izpolnjena zahteva za izmenjavo informacij o proizvodih tudi na nacionalnem nivoju. Za zagotavljanje varnosti proizvodov na celotnem notranjem trgu so tudi v okviru Evropske komisije vzpostavljeni mehanizmi, ki bodo pripomogli k zagotavljanju enake ravni zaščite potrošnikov. Sem sodi tudi delovanje odbora, ustanovljenega na podlagi Direktive 2001/95/ES, v katerem ima vsaka država članica svojega predstavnika. Odbor daje mnenje k predlogom odločb Evropske komisije, ki se nanašajo na nevarne proizvode, zlasti tiste, ki se nanašajo na resno nevarnost. Odbor tudi skrbi za delovanje sistema RAPEX in redno obravnava zadeve v zvezi s standardi, ki se uporabljajo v zvezi z direktivo 2001/95/ES. Republika Slovenija se je že v letih 2004 in 2005 vključevala v skupne projekte nadzora na trgu in se namerava tudi v prihodnje. Vključevala se bo tudi v skupne projekte za uveljavitev zahtev direktive 2001/95/ES, ki bodo finančno podprti s strani Evropske komisije na podlagi sklepa 20/2004/ES (skupni ukrep št. 10).

Republika Slovenija bo pri izvrševanju Zakona o splošni varnosti proizvodov:

-        zagotavljala izvedbo seminarjev, okroglih miz, delavnic, pripravo informacij za gospodarstvo v obliki letakov, brošur, vodnikov, spletnih strani;

-        skrbela za uveljavitev informacijskega sistema za izmenjavo informacij o proizvodih med pristojnimi inšpekcijskimi organi v RS in EU (ICSMS);

-        podpirala pobude in aktivnosti v okviru EU za zbiranje podatkov o nesrečah, ki so jih povzročili proizvodi;

-        zagotavljala sodelovanje v skupnih projektih nadzora na trgu, ki bodo potekali v okviru EU (izvajanje sklepa 20/2004/ES);

-        vzpodbujala gospodarstvo k uporabi mehanizmov samoregulacije (upoštevanje načel previdnosti, sledljivosti in celovitega označevanja proizvodov).

4.1.1.1 Kemikalije

Kemikalije, vključno z biocidnimi pripravki in fitofarmacevtskimi sredstvi, imajo z vidika varnosti in zdravja potrošnikov posebej pomembno vlogo. Kemikalije se pojavljajo kot predmeti široke potrošnje in imajo lahko številne vplive in posledice na zdravje potrošnikov, zato zahtevajo posebno ravnanje in skrbno uporabo. Bela knjiga o strategiji prihodnje politike na področju kemikalij, katero je leta 2001 sprejela Evropska komisija, navaja, da se je proizvodnja kemikalij z enega milijona ton v letu 1930 dvignila na 400 milijonov ton danes. V EU danes poznamo več kot 110.000 različnih snovi, 30.000 med njimi je proizvedenih v količinah več kot eno tono na leto. Na podlagi analize obstoječe zakonodaje in prakse EU na kemijskem področju je Evropska komisija ugotovila, da obstaja pomanjkanje poznavanja tveganj, ki jih povzročajo posamezne kemikalije, zaradi česar je potrebna temeljita reforma tega področja, ki bo zagotovila visoko stopnjo varovanja ljudi in okolja v EU. Eden od glavnih problemov obstoječe zakonodaje je slabo izvajanje ocene tveganja za obstoječe snovi, tj. snovi, ki so bile na evropskem trgu že pred letom 1981 in predstavljajo kar 99% vseh snovi, ki se dajejo na trg. Učinkovit sistem ocenjevanja snovi je vzpostavljen le za nove snovi, ki so bile na novo dane v promet znotraj EU in jih je približno 3000. Na podlagi Bele knjige je Evropska komisija pripravila predlog Uredbe o registraciji, ovrednotenju, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), ki naj bi združila vso obstoječo kemijsko zakonodajo (okoli 40 direktiv), hkrati pa uvaja nekatere nove elemente: obvezno preskušanje in registracijo kemikalij, njihovo ovrednotenje in avtorizacijo. Po predvidevanjih bo uredba sprejeta leta 2007. Temeljno vodilo uredbe je, da morajo proizvajalci, uvozniki in tisti, ki kemikalije prodajajo, zagotavljati, da uporaba kemikalij ne bo negativno vplivala na zdravje ljudi in okolje. Glavno oporo temu pravilu predstavlja načelo previdnosti. Po pričakovanjih Evropske komisije naj bi nova zakonodaja bistveno izboljšala stanje na področju kemikalij in dolgoročno omogočila ponudbo bolj raziskanih, ovrednotenih in zaradi tega uporabnikom in okolju prijaznejših in sprejemljivejših kemikalij. Po Študiji Evropske komisije o vplivu nove kemijske zakonodaje na industrijo in potrošnike (The Impact of the New Chemicals Policy on Health and the Environment) iz leta 2003 naj bi (računano na EU s 15 državami članicami) v prvih enajstih letih (ko bo postopek uvajanja zakonodaje najintenzivnejši) približno 2% snovi izginilo z evropskega trga, število smrti kot posledice kemikalij pa naj bi se znižalo za 4.500 ljudi na leto.

V Republiki Sloveniji je za obvladovanje tveganj, ki jih povzročajo kemikalije, vzpostavljen kompleksen sistem nadzora in upravljanja trga kemikalij, ki je usklajen z obstoječim pravnim redom EU. Sistem temelji na zbiranju in posredovanju informacij o lastnostih kemikalij in napotkov o varnem in ustreznem ravnanju z njimi ter na posebnih ukrepih in postopkih nadzora in omejevanja posebnih skupin kemikalij, ki so za zdravje ljudi in okolje še posebej problematične (npr. strupene in zelo strupene snovi, rakotvorne, mutagene in snovi, strupene za razmnoževanje, obstojna organska onesnaževala – POPs in druge obstojne ali zelo obstojne snovi). Sistem vključuje več skupin izvajalcev na različnih ravneh. Proizvajalcem in uvoznikom kemikalij predpisuje pravila in kriterije za razvrščanje in označevanje kemikalij ter jim nalaga druge obveznosti in odgovornost za ustrezno in pravilno obveščanje potrošnikov oziroma uporabnikov o svojih proizvodih. Uporabnike kemikalij vzpodbuja k branju in upoštevanju navodil in informacij, k racionalni, ustrezni in varni uporabi kemikalij. Na tretji, krovni ravni sistem vzpostavlja strukturo državnih organov, ki jih sestavljajo Urad RS za kemikalije pri Ministrstvu za zdravje kot centralni organ za zagotavljanje kemijske varnosti, in strokovni organi na posameznih področjih uporabe in ravnanja s kemikalijami v drugih ministrstvih (Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za gospodarstvo). Vzporedno na nacionalnem nivoju deluje tudi mreža inštitutov, zavodov in drugih strokovnih ustanov na področju zdravstva, varovanja okolja ter varnosti in zdravja pri delu. Vsi ti akterji po eni strani skrbijo za delovanje in izvajanje vzpostavljenih mehanizmov, po drugi strani pa preko postopkov in procesov ocenjevanja in registracije kemikalij ter prepovedi in omejitev njihove uporabe neposredno nadzirajo promet in uporabo posebnih skupin kemikalij, ki so zaradi svojih lastnosti ali načinov uporabe še posebej problematične za zdravje ljudi ali okolje.

Izzivi in naloge Republike Slovenije bodo v prihodnjih letih usmerjeni predvsem v implementacijo ključnega skupnega zakonodajnega projekta Skupnosti na področju nove kemijske zakonodaje (REACH) in v ta namen bo potrebno tudi prilagajanje pravnega in sistemskega okvira Republike Slovenije.

S tem v zvezi bo Republika Slovenija sledila naslednjim ciljem in usmeritvam:

-        nadgrajevanju obstoječe pravne ureditve in mehanizmov upravljanja teh področij ter prilagajanju novim razmeram, ki jih ustvarja hiter razvoj obeh industrijskih panog in kar bo potrebno zaradi uvedbe nove evropske kemijske zakonodaje (REACH);

-        izpopolnjevanju pravne in sistemske ureditve in vzpostavljanju novih mehanizmov, ki bodo omogočali in zagotavljali boljše poznavanje kemikalij, na podlagi tega pa sprejemanju ustreznejših, celovitejših ukrepov za njihovo obvladovanje;

-        izgradnji institucionalnih in strokovnih struktur za delovanje vseh predvidenih postopkov, ki jih predvideva predlog uredbe EU (REACH);

-        zagotavljanju intenzivnega in usmerjenega ozaveščanja in izobraževanja potrošnikov s ciljem pravilne, racionalne in varne uporabe kemikalij, vključno z biocidnimi pripravki in fitofarmacevtskimi sredstvi.

4.1.1.2 Kozmetika

Tudi na področju kozmetike se v splošnem uporabljajo vsi našteti mehanizmi upravljanja s tveganji. Proizvodnja in promet s kozmetičnemi proizvodi postajata vse bolj pomembni gospodarski panogi tako v svetovnem, kot tudi v slovenskem merilu. Zaradi specifičnosti te skupine proizvodov pa je Republika Slovenija področje uredila kot samostojno zakonsko področje s poudarkom na specifičnih zahtevah glede varovanja potrošnikov, kar je usklajeno s pravnim redom Evropske skupnosti. Kozmetični proizvodi spremljajo človeka vse življenje. Temeljno vodilo nadzora proizvodnje in prometa s kozmetičnimi proizvodi je varovanje potrošnikov. Kozmetični proizvodi, ki so v prometu, ne smejo škodovati zdravju potrošnika ob upoštevanju informacij in navodil, s katerimi jih je opremil proizvajalec. Vsak kozmetični proizvod, ki pride v promet, mora imeti opravljeno oceno ustreznosti končnega proizvoda na zdravje potrošnika, kot tudi toksikološke študije posameznih vhodnih sestavin. Tudi v kozmetični zakonodaji obstajajo seznami sestavin, ki so prepovedani oziroma dovoljeni za uporabo ob upoštevanju predpisanih omejitev; vzpostavljena pa so tudi natančna pravila označevanja teh proizvodov, z namenom informiranja in obveščanja uporabnikov.

Ukrepi in naloge Republike Slovenije na področju kozmetičnih proizvodov bodo v prihodnjih letih usmerjeni v:

-        preprečevanje zavajajočega oglaševanja;

-        dosledno in intenzivnejše izvajanje že vpeljanih procesov ocenjevanja in nadzora uporabe sestavin z namenom zagotavljanja varnih in ustreznih kozmetičnih proizvodov;

-        podrobnejši nadzor malih proizvajalcev kozmetičnih proizvodov oziroma malih obrtnikov;

-        skrbno spremljanje širjenja kozmetičnega sektorja in njegovega poseganja na sosednja področja (zdravila, živila, biocidi) in urejanje nadzora t. i. "mejnih proizvodov";

-        iskanje ustreznih rešitev za razvoj in promet proizvodov z novimi načini delovanja in novimi nameni in načini uporabe (npr. kozmetičnih proizvodi s farmakološkimi učinki).

4.1.1.3 Storitve

Zaradi rasti storitvenega sektorja stopa v ospredje tudi varnost storitev, ki predstavlja za Republiko Slovenijo nov izziv in nove naloge. Potrošniki še posebej v nekaterih storitvenih sektorjih, kot so turizem, šport in prostočasne dejavnosti, pričakujejo visoko stopnjo varnosti. Na potrebo po osredotočanju pozornosti na navedena tri področja opozarja Resolucija o varnosti storitev, ki jo je leta 2003 sprejel Svet EU na podlagi nove direktive o splošni varnosti novembra. Resolucija poudarja, da bi bilo potrebno izboljšati podatkovne baze v zvezi z storitvami v navedenih treh sektorjih tudi zaradi njihove čezmejne dimenzije in potencialnih tveganj, ki so povezana z njihovo uporabo, kar posledično lahko vpliva tudi na prost pretok storitev na notranjem trgu.

4.1.2 Hrana in prehrana

Hrana, ki ne ogroža zdravja potrošnikov preko kemičnih, bioloških ali drugih vrst onesnaževal, je temelj zdrave prehrane in pomemben dejavnik varovanja zdravja kot javnega interesa. Preprečevanje bolezni, povezanih z živili oziroma hrano in varstvo potrošnikov, sta dva bistvena elementa programov varnosti živil. Odgovornost za ta dva elementa si delijo nosilci dejavnosti proizvodnje in prometa z živili, država in potrošniki. Hrana je in bo varna le, če vsakdo, vključen v živilsko verigo od njive do mize, razume in izpolnjuje svoje odgovornosti. Mehanizem, ki je pomemben pri tem, je sistem varnosti živil oziroma hrane od njive do mize s preventivno strategijo, ki združuje raziskovalno delo, stalno spremljanje stanja, uradni nadzor in izobraževanje. Bistvo tega sistema je celovit proces analize tveganja s tremi komponentami in sicer procesom ocene tveganja, obvladovanja tveganja ter procesom komunikacije v zvezi s tveganjem.

Živilska veriga 'od polja do krožnika' je danes bistveno daljša, kot je bila v časih, ko si je človek sam pridelal hrano. Vse več potrošnikov živi v urbanih okoljih, odmaknjenih od 'izvorov' hrane, kupuje predpakirana živila in nima pregleda nad različnimi stopnjami kompleksne živilske verige. Zaradi globalizacije trgov urbanemu potrošniku pogosto ni znano poreklo vhodnih surovin, niti tehnološki postopki, ki so bili uporabljeni v pridelavi in predelavi. Uvajanje novih tehnologij, kot npr. genske tehnologije, je prineslo na trg vrsto živil, ki se doslej niso uporabljala v človeški prehrani ali pa se niso uporabljala v pomembnem obsegu (nova živila). Pridelava in predelava hrane je postala sofisticirana tehnologija, o kateri potrošnik pogosto ne ve veliko. To, skupaj s porastom bolezni in izrednih dogodkov, povezanih s hrano, ki ni varna, je v zadnjih letih odprlo nova vprašanja in porajalo negotovost pri potrošnikih. Posledično se je v Evropski uniji razvil koncept varne hrane, ki se odraža v kompleksni evropski zakonodaji, ki predstavlja zaokroženo celoto in temelji na treh načelih: načelu previdnosti, sledljivosti in celovitega označevanja, ustanovljena pa je bila tudi neodvisna Agencija za varnost živil (EFSA).

Naraščajoč trend nezaupanja potrošnikov v varnost hrane potrjujejo različne evropske raziskave, ki so indikativne tudi za slovenski prostor, saj so primeri, povezani z živili, ki niso varna, v Sloveniji v zadnjih dveh letih enako pogosti kot v EU, kar pa gre pripisati tudi povečanemu obsegu uradnih analiz vzorcev ter izvajanju inšpekcijskih pregledov na osnovi ocene tveganj. Evropski potrošniki so v raziskavah Eurobarometra o skrbi za varnost proizvodov med 13 skupinami izpostavili dve skupini, in sicer, hrano (68%) in zdravila (67%). Le 60% vprašanih je bilo prepričanih, da je hrana zares varna. Raziskave so pokazale, da potrošniki v EU najbolj zaupajo v varnost kruha, sira in svežega sadja, najmanj pa v predpakirana živila. Ena od posledic zmanjšanja zaupanja v varno hrano je povečano zanimanje za ekološko pridelano hrano. Po raziskavah Eurostata med letoma 1994 in 1999 beleži najhitrejšo prodajno rast ti. 'zdrava hrana', npr. ribe, zelenjava, mineralna voda in sadni sokovi, največji padec v deležu gospodinjskih odhodkov za prehrano pa beležijo meso, mleko, sir in jajca. V vseevropski študiji o odnosu potrošnikov do hrane, prehrane in zdravja pa pri nakupu evropski potrošniki varnost hrane dajejo na prvo mesto, in ji dajejo prednost pred ceno.

4.1.2.1 Ocena stanja in usmeritve

Pravni red, ki ureja področje varnosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, obsega več zakonov, vrsto na njihovi podlagi izdanih izvršilnih predpisov ter neposredno veljavne pravne akte EU tipa uredb in odločb. Krovna predpisa, ki urejata navedeno področje, sta Uredba 178/2002/ES in Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02, 47/04-ZdZPZ), v obdobju od leta 2002 do 2005 pa je bilo sprejetih več kot 80 podzakonskih aktov. V letu 2005 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št. 39/05), ki predstavlja podlago za načrtovanje, izvajanje ukrepov in aktivnosti države za uresničevanje ciljev prehranske politike v Republiki Sloveniji. Temeljni cilji vključujejo zagotavljanje varne hrane vzdolž celotne živilske verige, krepitev zdravih prehranjevalnih navad ter zagotavljanje zadostne preskrbljenosti potrošnikov s kakovostno in zdravju koristno hrano.

V okviru zakonodajnega postopka na ravni EU trenutno Republika Slovenija aktivno sodeluje pri obravnavi predloga Uredbe o prehranskih označbah in zdravstvenih trditvah za živila. Ta Uredba bo omogočila prepoved oziroma omejitve označevanja določenih vrst živil kot zdrava živila. Izrednega pomena je tudi razprava, ki poteka v organih Sveta EU, o soobstoju gensko spremenjenih posevkov znotraj konvencionalnega in ekološkega kmetijstva. Zaradi pomembnosti in občutljivosti tega področja bo potrebno v prihodnje v okviru naše zakonodaje pripraviti nov zakonodajni akt, ki bo pravno uredil to področje. Pomemben bo tudi zaključek dela na področju mejnih vrednosti ostankov pesticidov, kar bo urejeno z Uredbo glede omejitev najvišjih stopenj vsebnosti pesticidov v živilskih izdelkih rastlinskega in živalskega izvora. Uredba bo nadomestila več direktiv s tega področja, uvedla bo harmonizacijo mejnih vrednosti pesticidov v živilih in poenostavila prenosskupnih pravil v prakso v državah članicah.

Cilji in usmeritve Republike Slovenije na področju varnosti živil z vidika zdravja in varstva pravic potrošnikov so:

-        krepitev odgovornosti nosilcev živilskih dejavnosti za varnost živil, ki jih proizvajajo in izročajo v promet,

-        zagotavljanje izključno varnih živil oziroma hrane,

-        krepitev zaupanja potrošnikov v prehransko živilsko verigo, pri čemer je pomembno zagotoviti, da se ekonomski interes proizvajalcev hrane podreja zdravju in varnosti potrošnikov,

-        krepitev procesa ocene tveganj, ki jih predstavljajo zdravstveno neustrezna živila za zdravje ljudi,

-        krepitev obvladovanja dejavnikov tveganja v živilski verigi,

-        zagotavljanje pravočasnega in pravilnega komuniciranja o tveganjih,

-        vzpodbujanje in pospeševanje varne pridelave in predelave hrane oziroma živil,

-        povečanje dostopnosti, kakovosti in možnosti izbire zdravju koristnih živil oziroma hrane,

-        obveščanje potrošnikov o dejavnikih tveganja in ustreznem ravnanju za obvladovanje teh dejavnikov.

4.1.3 Javne infrastrukturne storitve

Javne infrastrukturne storitve, ki vključujejo zagotavljanje energije (električna energija in zemeljski plin), pitne vode, elektronskih komunikacij in poštnih storitev ter transportnih storitev, opredeljujejo dokumenti EU kot dobrine, katerim se pripisuje pomen splošnega interesa, (services of general interest), kar pomeni, da morajo države članice s svojimi predpisi zagotavljati, da se izvajajo v smislu zagotavljanja javnih koristi, hkrati pa mora biti njihov pravni okvir tak, da ne zavira, ampak pospešuje učinkovito gospodarjenje. Zato za tovrstne storitve veljajo posebne obveznosti javnih služb, ne glede ali jih izvajajo javna ali zasebna podjetja. S tega vidika so pomembne določbe Zakona o gospodarskih javnih službah, ki določajo, da je pridobivanje dobička pri zagotavljanju javnih dobrin podrejeno zadovoljevanju javnih potreb, javne dobrine pa morajo biti dostopne vsakomur pod enakimi pogoji. Osnovne zahteve, ki jih evropski potrošniki v procesu liberalizacije javnih storitev postavljajo, so zagotavljanje univerzalnega dostopa, vključno z ukrepi za varstvo šibkejših skupin potrošnikov, zagotavljanje kakovosti, zanesljive oskrbe, dostopnih in transparentnih cen in učinkovitih mehanizmov za reševanje pritožb. V Republiki Sloveniji javne dobrine pretežno še vedno zagotavljajo javna podjetja, ki imajo monopolni položaj ponudnikov, zaradi česar je potrošnik v bistveno bolj podrejenem položaju, saj ne more izbrati najugodnejšega ponudnika, zato tudi nima realne možnosti, da bi nesolidnega ponudnika, ki krši pogodbena določila, zamenjal z boljšim. To dejansko pomeni, da je potrošniku odvzeta pomembna sankcija, ki jo zakon daje vsaki pogodbeni stranki za zavarovanje njenih interesov, to je prekinitev pogodbe. Prav zaradi monopolnega položaja dobaviteljev javnih dobrin potrošniki nimajo vpliva na oblikovanje cen. Zato bo na tem področju potrebno prednostno zagotoviti učinkovito ureditev naravnih monopolov ob vzpostavljanju učinkovitega varstva konkurence, zagotavljanja zanesljive oskrbe ter povečevanja stroškovne učinkovitosti javnih podjetij. Še posebej je potrebno zagotoviti ustrezno ureditev, kjer konkurenca ni možna (npr. oskrba s pitno vodo).

Novi Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) določa delovanje državnih in lokalnih javnih služb. Podzakonski predpisi na njegovi podlagi pa operativno opredeljujejo način in obliko delovanja javnih služb ter metodologijo za določanje cen storitev javnih služb.

V prihodnje bo ključno transparentno delovanje javnih služb varstva okolja zlasti na lokalnem nivoju. To pomeni, da bo potrebno skladno s predpisi o varstvu okolja uskladiti tudi predpise s področja lokalne samouprave, področja financiranja občin ter predpise s področja kontrole cen. Posebno pozornost v zvezi z lokalnimi javnimi službami bo potrebno posvetiti obvezni javni službi oskrbe s pitno vodo, ki predstavlja naravno javno dobro in je kot tako v lasti države, njeno varstvo pa se opravlja kot javna služba. Tu bo potrebno zaradi zahtev o zdravstveni ustreznosti pitne vode oblikovati skupna izhodišča z zdravstvenim sektorjem in sektorjem za informacije javnega značaja.

4.1.3.1 Elektronske in poštne storitve

4.1.3.1.1 Elektronske komunikacijske storitve

4.1.3.1.1.1 Fiksna in mobilna telefonija

Področje elektronskih komunikacij zajema tehnično visoko razvite in zahtevne tehnologije, potrošnik pa nima potrebnih informacij, da bi lahko samostojno presojal varnost in kakovost teh storitev, zato je odvisen od nadzora in pravočasnega ukrepanja pristojnih državnih institucij.

Področje elektronskih komunikacij, ki ga ureja Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04 in 86/04, v nadaljevanju ZEKom), je urejeno skladno z direktivami in smernicami EU. Eden od ciljev, ki ga zasleduje zakon, je varstvo pravic končnih uporabnikov oziroma potrošnikov pri uporabi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Najosnovnejša pravica potrošnika je pravica do univerzalne storitve. Pojem univerzalne storitve obsega uporabo minimalnega nabora storitev določene kakovosti, ki je po dostopni ceni na voljo vsem končnim uporabnikom. V obseg univerzalne storitve sodi naslednje:

-        priključitev na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji in na isti lokaciji dostop do javno dostopnih telefonskih storitev, kar omogoča oddajanje in sprejemanje krajevnih, nacionalnih in mednarodnih telefonskih klicev ter faksimilne in podatkovne komunikacije s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta;

-        zagotovitev vsaj enega imenika, v katerem so zajeti vsi naročniki javno dostopnih telefonskih storitev (fiksnih in mobilnih), ki ne nasprotujejo objavi, in vsaj ene imeniške službe, ki daje informacije o teh naročnikih;

-        zagotovitev javnih govorilnic v skladu z razumnimi potrebami potrošnikov;

-        ukrepi za potrošnike – invalide, ki jim je enako kot drugim končnim uporabnikom treba zagotoviti dostop do javno dostopnih telefonskih storitev, vključno z dostopom do storitev v sili, imenikov in službe informacij o naročnikih.

Univerzalna storitev je zagotovljena na celotnem državnem ozemlju, zato je neodvisni regulator – Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK) na podlagi objektivnega, transparentnega in nediskriminatornega postopka izbral Telekom Slovenije d.d. kot izvajalca univerzalne storitve razen storitev za invalide. Če se najmanjši nabor storitev spremeni v zakonodaji Evropske skupnosti, Vlada Republike Slovenije sprejme uredbo, s katero določi spremenjeni najmanjši nabor storitev.

ZEKom ima posebno poglavje, namenjeno pravicam uporabnikov. Zagotovljena je preglednost in objava informacij o veljavnih cenah in tarifah ter o splošnih pogojih dostopa in uporabe javno dostopnih telefonskih storitev, določena je minimalna vsebina naročniških pogodb, zahteva se objava informacij o kakovosti storitev, dolžnost omogočiti tonsko izbiranje in prikaz identitete kličočega (če je tehnično in ekonomsko izvedljivo), dolžnost, da se vsem naročnikom javno dostopnih telefonskih storitev omogoči vpis v javno dostopen imenik, in dolžnost, da se vsakemu končnemu uporabniku zagotovi dostop do pomoči posredovalca klicev. Naročnikom je zagotovljena pravica, da nadzorujejo svoje izdatke, povezane z univerzalno storitvijo, na način, da so omogočeni:

-        razčlemba računa, pri čemer mora biti najnižja stopnja te razčlembe brezplačna za vse potrošnike;

-        brezplačna selektivna zapora izhodnih klicev, določena vrsta klicev ali klici na določeno vrsto številk;

-        predplačniški sistemi za plačilo dostopa do javnega telefonskega omrežja in uporabe javno dostopnih telefonskih storitev;

-        obročno odplačevanje priključnine na javno telefonsko omrežje;

-        postopek pri neplačevanju računov za uporabo javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji.

Vsakemu končnemu uporabniku je zagotovljena pravica do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na poseben organ oziroma telo, ki ga ustanovi operater. Način in postopek reševanja ugovorov končnih uporabnikov operaterji določijo v svojih splošnih pogodbenih pogojih. V kolikor operater ne odloči o zahtevku uporabnika v postavljenem roku oziroma se uporabnik ne strinja z odločitvijo operaterja, lahko uporabnik vloži pritožbo pri neodvisnem regulatorju (APEK). ZEKom je tako v okviru načela pravice do pritožbe predvidel dvostopenjsko odločanje. ZEKom tudi omogoča nevladnim potrošniškim organizacijam, da vložijo ugovor zaradi kršitve splošnih pogojev in cen operaterjev pri poslovanju s potrošniki.

Neodvisni regulator (APEK) daje soglasja k splošnim pogodbenim pogojem operaterjev kot tudi cenam njihovih storitev. Poleg tega rešuje tudi spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Slabost pritožbenega postopka je v dejstvu, da je potrošnik v tem postopku v nedvomno slabšem položaju kot operater, saj mora med drugim ob iskanju svoje pravice predhodno kriti tudi stroške upravne takse.

Glede na potrebo po hitrem in učinkovitem reševanju sporov na področju elektronskih komunikacij pa ZEKom predvideva tudi uporabo alternativnih sredstev reševanja sporov. V ta namen je vzpostavljena podlaga za posredovanje ter arbitražo, vendar pa na tak način ni bil rešen še noben potrošniški spor. Uporaba alternativnih sredstev ima za potrošnike v primerjavi z redno sodno potjo vsekakor pozitivne karakteristike, kot so zlasti hitrost, fleksibilnost, angažiranje oseb s specialnim strokovnim znanjem ter procesna in materialna pravna avtonomija strank. Zato bi bilo k uporabi alternativnih sredstev potrebno vzpodbujati tako potrošnike kot tudi operaterje. V postopkih posredovanja in arbitraže, kot jih predvideva ZEKom, bi bilo potrebno proučiti razloge, zakaj se jih potrošniki oziroma operaterji ne poslužujejo, in zagotoviti potrebne spremembe oziroma ukrepe.

Splošne značilnosti slovenskega trga elektronskih komunikacij so razmeroma kakovostne storitve, nizke cene in visoka penetracija. Tako znaša za leto 2004 penetracija fiksne javne govorne telefonije 49,5 priključka na 100 prebivalcev in 98,7 priključka na 100 gospodinjstev, omrežje pa je popolnoma digitalizirano. Cene so najnižje v EU (cena 3-minutnega klica je 7,9 € centa, v EU je 29 € centa). Ravno tako je dobra ponudba mobilnih storitev, ki so sodobne, raznovrstne in visoko kakovostne. Penetracija na tem področju je 90 priključkov na 100 prebivalcev (povprečje držav članic EU je 87 priključkov na 100 prebivalcev). S tem sodi Republika Slovenija v sam vrh držav članic EU. Število naročnikov javnih mobilnih storitev se stalno povečuje, izboljšuje pa se tudi razmerje med naročniki in predplačniki. Dva vodilna operaterja ponujata tudi storitev GPRS, vodilni operater pa je že konec leta 2003 začel s trženjem storitev UMTS.

4.1.3.1.1.2 Razširjanje programskih vsebin prek kabla

Z vidika elektronskih komunikacijskih storitev so za potrošnika pomembne tudi programske vsebine, ki jih zagotavlja obstoječa tehnologija. Trenutno je mogoče na ozemlju Republike Slovenije spremljati programske vsebine v analogni tehniki, preko kabelskega in internetnega sistema, satelita, storitev mobilne telefonije (WAP). V analogni tehniki je potrošniku omogočeno spremljanje različnih radijskih in televizijskih programov, vendar je slišnost določene radijske postaje in njenega programa vezana na oddajno točko in oddajno moč ter s tem posledično povezano pokritostjo ozemlja. Vse komercialne radijske postaje zagotavljajo programske vsebine za potrošnika brezplačno.

V veliki večini primerov se programske vsebine posredujejo potrošniku prek kabla in jih zagotavljajo različni kabelski operaterji. Pri APEK he registriranih 69 kabelskih operaterjev, njihove pravnoorganizacijske oblike pa so zelo različne, od gospodarskih družb do neprofitnih zavodov. V zadnjih letih je prišlo do številnih sprememb v lastništvu kabelskih operaterjev, bodisi s prevzemom družb, z nakupi lastniških deležev ali likvidacije družb, in do velike koncentracije v podjetju Telemach, ki ima že več kot 80.000 naročnikov.

Razširjenost programskih vsebin prek kabla v Republiki Sloveniji je velika, hiter tehničen razvoj v zadnjih nekaj letih pa uvaja nove možnosti prenosa televizijskega in radijskega signala (digitalna TV, internetna TV). Kljub temu zaenkrat ostaja za potrošnike realnost njihova vezanost na kabelskega operaterja, ki upravlja s kabelskim sistemom v določenem kraju ali območju, ki je pogojena s tehnično naravo prenosa programskih vsebin prek kabelskega sistema. To odločilno vpliva na pogodbena razmerja med kabelskimi operaterji in potrošniki, saj slednjim onemogoča zamenjavo obstoječega operaterja z boljšim konkurentom. To posledično pomeni, da je potrošnik v pogodbenem razmerju šibkejša stranka, kar vpliva na operaterje, da poskušajo izkoristiti svojo premoč. Z uvajanjem nove tehnologije prenosa radijskega in televizijskega signala se bo stanje bistveno izboljšalo v korist potrošnikov, saj bo nastala realna možnost zamenjave operaterja, bodisi zaradi slabe kakovosti storitev bodisi zaradi previsoke cene.

Zaenkrat je na podlagi dosedanjega spremljanja pritožb potrošnikov v okviru svetovalne dejavnosti, ki jo izvaja Urad RS za varstvo potrošnikov, kot tudi nevladne potrošniške organizacije (Urad RS za varstvo potrošnikov je v preteklih nekaj letih dal izdelati dve analizi trga ponudbe programskih vsebin prek kabla, prvo leta 2001 in drugo v letu 2004, obe analizi pa je izdelal Mednarodni inšititut za potrošniške raziskave) mogoče ugotoviti, da reševanje spora s kabelskim operaterjem za potrošnika zaenkrat praviloma pomeni težko rešljiv problem. Ugotovljene so bile številne kršitve, med katerimi izstopa kršitev glede določanja cen. V pogodbah med operaterji in naročniki oziroma potrošniki praviloma ni določeno, da je sprememba cene, če ni dogovorjena, fiksna cena, vezana na objektivne kriterije, na katere nima vpliva nobena od pogodbenih strank. Operaterji zato lahko izkoristijo svoj monopolni položaj nasproti naročnikom in določijo ceno enostransko na podlagi lastnih poslovnih odločitev oziroma potreb. Ugotoviti je tudi mogoče, da je ponekod zaračunavanje odklopa in ponovnega priklopa v primeru neplačila naročnine mogoče primerjati s kaznovanjem potrošnika, ki bi ga lahko zaradi višine opredelili kot nepošten pogodbeni pogoj. Oblikovanje močnega operaterja družbe Telemach je prav gotovo vplivalo tudi na poslovanje drugih operaterjev, nadaljevanje koncentracije ponudbe prenosa televizijskih in radijskih signalov v majhnem številu ponudnikov pa pomeni nevarnost monopola ali kartelnega dogovarjanja o višini cen storitev. Zato bo v prihodnje zelo pomembna učinkovitost nadzora in pravočasno ukrepanje neodvisnih regulatornih organov (APEK in Urad RS za varstvo konkurence).

4.1.3.1.2 Poštne storitve

Področje poštnih storitev predstavlja ključno infrastrukturno podlago za komercialne, državne, intelektualne in socialne aktivnosti na ravni Evropske unije. Izvajalci univerzalne poštne storitve imajo ključno vlogo tudi pri izvajanju in omogočanju finančnih storitev. Področje poštnih storitev se razvija zelo hitro, kar je na eni strani rezultat pritiska, ki izvira znotraj sektorja poštnih storitev, na drugi strani pa vplivajo na sektor poštnih storitev nove tehnologije in oblike komuniciranja, kot so elektronske komunikacije, marketing in logistika, ki so v določeni meri že vzrok za konkurenčno obnašanje na trgu.

Poštne storitve so pogoj za komuniciranje in trgovanje in imajo zaradi tega zelo pomembno vlogo v integracijskem procesu na ravni Evropske unije. Dokumenti Evropske unije govorijo o poštnih storitvah kot o storitvah splošnega pomena. Neposredna posledica tega je, da Direktiva 97/67/ES, spremenjena in dopolnjena z direktivo 20002/39/ES, določa obveznost univerzalne poštne storitve, torej storitve, ki jo države članice zagotavljajo v javnem interesu.

Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPSto-1 – UPB1) je v skladu z Direktivo 97/67/ES (dopolnjena in spremenjena z Direktivo 2000/39/ES) in navaja z vidika varstva potrošnikov naslednje osnovne naloge:

-        vzpostaviti konkurenco na trgu poštnih storitev z nadzorovano liberalizacijo;

-        zagotoviti univerzalno poštno storitev na celotnem ozemlju Evropske unije z zahtevami: minimalni obseg storitev določene kakovosti, neprekinjenost delovanja, dostopna cena za vse uporabnike, lahek dostop do omrežja, določeno minimalno število pogostosti sprejema in vročitve pošiljk, število točk dostopa in nediskriminatornost obravnave;

-        obveščenost uporabnikov o obsegu univerzalne poštne storitve, pogojih, kakovosti opravljenih storitev in o cenah;

-        standardizacija storitev zaradi učinkovitosti in kvalitete poštnih storitev.

Trenutno stanje na področju poštnih storitev v Sloveniji je z vidika uporabnikov poštnih storitev zadovoljujoče. Pošta Slovenije d.o.o. kot izvajalka univerzalne poštne storitve dosega ali celo presega predpisane kriterije kakovosti storitev (gostota poštnega omrežja, dostopnost, roki prenosa pošiljk ipd.). V skladu z navedenim sodi po gostoti omrežja v vrh držav EU, vsem gospodinjstvom zagotavlja najmanj 5-krat tedensko dostavo (vključujoč posredno vročanje prek izpostavljenih predalčnikov), večina pošiljk pa je prenesena v predpisanem roku.

Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS s svojimi ukrepi skrbi za zagotavljanje pogojev za primerno razvitost poštnega trga, nadzira izvajanje univerzalne poštne storitve, prav tako pa skrbi za pravice uporabnikov poštnih storitev, spremljanje in reševanje pritožb uporabnikov poštnih storitev in izvajalcev poštnih storitev.

4.1.3.1.3 Liberalizacija trga elektronskih komunikacij in trga poštnih storitev

Liberalizacijo trga elektronskih komunikacij in trga poštnih storitev je omogočilo tudi sprejetje ZEKom in ZPSto-1, ki sta po svoji vsebini odraz harmonizacije z novimi regulacijskimi okvirji EU. Na eni strani mora neodvisni regulator (APEK) poskrbeti za dosledno izvajanje obveznosti javne službe, na drugi strani pa vzpostaviti zdravo konkurenco. Pri tem si prideta v nasprotje dva cilja, in sicer:

-        cilj države članice, da zagotovi storitev v javnem interesu in

-        cilj države članice, da uporabnikom omogoči izbiro.

Dejstvo je, da ukrepi in politike varstva potrošnikov zahtevajo, da je vsem uporabnikom omogočen dostop do konkretne storitve pod enakimi pogoji in da imajo uporabniki konkretne storitve možnost izbire. Na trgu poštnih storitev je še vedno v največjem obsegu izvajalec nacionalni poštni operater, katerega vloga je tudi rezultat odločitev v preteklosti (vlaganje v infrastrukturo s strani države, omogočanje monopolnega položaja itd.) in dejstev danes (vstopne ovire, omrežje kot »ozko grlo«, itd.). Trg elektronskih komunikacij ravno tako deluje bolj konzervativno, kljub temu da je vzpostavljena določena konkurenca, bolj na trgu mobilnih telekomunikacij kot fiksnih, vendar pa je tudi pri slednji že omogočena predizbira operaterja za klice v tujino.

Problem, s katerim se potrošnik sreča, je predvsem v omejeni možnosti izbire, pri čemer je potrebno poudariti, da direktive tako s področja elektronskih komunikacij kot poštnih storitev predstavljajo pomemben korak k popolni liberalizaciji. V skladu s tem je potrebno poudariti, da je v Republiki Sloveniji uporabnik trenutno v položaju, ko lahko izbira med več izvajalci, pri čemer pa se pojavljajo druge ovire, in sicer:

-        tradicionalna vezanost na nacionalnega poštnega ali telekomunikacijskega operaterja in

-        slaba seznanjenost potrošnikov z možnostjo izbire.

Glavni izziv na trgu poštnih storitev je postopno in kontrolirano odpreti poštni trg za konkurenco, istočasno pa zagotoviti dolgoročno in neprekinjeno izvajanje univerzalne poštne storitve predpisane kakovosti.

Pošta Slovenije d. o. o. kot izvajalka univerzalne poštne storitve se bo v prihodnosti soočila z liberalizacijo poštnega trga in privatizacijo in s tem povezano vedno močnejšo konkurenco. Posledica navedenih dejavnikov bo povečana težnja izvajalcev poštnih storitev, da optimirajo svoje poslovanje in zmanjšujejo stroške poslovanja. To bo zelo verjetno povzročilo zmanjševaje števila kontaktnih točk v manjših krajih, ki sedaj pokrivajo tudi le malo gospodinjstev. To pa lahko z vidika percepcije potrošnika pomeni slabšo kakovost, četudi bo izvajalec dosegal predpisane standarde kakovosti.

Na trgu elektronskih komunikacij so najpomembnejše naloge Republike Slovenije:

-        uvesti in zagotoviti učinkovito konkurenco;

-        zagotoviti izbiro in predizbiro operaterja;

-        omogočiti prenosljivost številk;

-        omogočiti hiter dostop do interneta po konkurenčnih cenah celotnemu prebivalstvu, še posebej ranljivim skupinam potrošnikov (mladi, starejši, invalidi);

-        pospešiti razvoj elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev;

-        razvijati notranji trg Evropske unije in poskrbeti za dosledno uveljavljanje legitimnih interesov vseh državljanov EU.

4.1.3.1.4 Usmeritve na trgu elektronskih komunikacij in poštnih storitev

Glavne usmeritve Republike Slovenije na trgu elektronskih komunikacij in poštnih storitev so:

-        pospešitev konkurenčnosti trga elektronskih komunikacij, zagotovitev enakopravnejšega delovanja operaterjev z navedbo regulacije upoštevnih trgov, kar bo pomenilo za uporabnika večjo možnost izbire med elektronsko komunikacijskimi storitvami;

-        skrb za korist potrošnikov z vidika kakovosti storitev ter pravic uporabnikov;

-        zagotovitev nadzora nad zaupnostjo pri uporabi elektronskih komunikacijskih sredstev;

-        odprava področja rezerviranih poštnih storitev, s čimer bo odpravljen zakonski monopol;

-        še nadaljnje zagotavljanje univerzalne poštne storitev, saj se bodo s postopnim odpiranjem trga, ki se bo končalo s popolno liberalizacijo, razmere na trgu spreminjale;

-        stroškovno naravnano delovanje izvajalca univerzalne komunikacijske storitve in univerzalne poštne storitve;

-        spremljanje kakovosti univerzalne komunikacijske in poštne storitve;

-        aktivna politika obveščanja potrošnikov o možnosti izbire;

-        tehnična standardizacija z namenom zagotavljanja primerljive in kvalitetne storitve;

-        nadzor nad izvajanjem univerzalne storitve na področju trga elektronskih komunikacij;

-        spremljanje zagotavljanja konkurence in razvoja trga elektronskih komunikacij;

-        povečanje učinkovitosti in dostopnosti (brezplačnost) reševanja pritožb potrošnikov vključno z uporabo sredstev alternativnega reševanja sporov.

4.1.3.2 Oskrba z električno energijo in zemeljskim plinom

Za Republiko Slovenijo, kot tudi druge tranzicijske države, je bilo v preteklosti značilno, da ni bila vodena klasična energetska politika, niti ni obstajalo energetsko tržišče. Država je z razvojem energetike upravljala administrativno. Nizke cene energije je določala zaradi hitrejšega razvoja industrije in izboljšanja standarda prebivalstva. Financirala je izgradnjo energetskih objektov in infrastrukture ter odrejala kvote za uvoz deficitarnih virov. Vse to je povzročalo neracionalno rabo energije in zaviralo razvoj trga v energetskem sektorju. S Sporazumom o pridružitvi (Uradni list RS, št. 42/97) in Pogodbo o energetski listini (Uradni list RS, št. 44/97) je Republika Slovenija prevzela obveznost uskladitve zakonodaje s pravnim redom EU. Že z Maastrichtskim sporazumom leta 1991 je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi skupnega evropskega trga, za katerega je bilo treba ustvariti pogoje za zdravo konkurenco med posameznimi oblikami energije in izvajalci storitev, ki jih je mogoče izvajati na tržen način. Najpomembnejša dokumenta, ki določata energetsko politiko EU sta Zelena in Bela knjiga o energetski politiki, katerih osnovno vodilo je uvajanje prostega trga na področju energetike in s tem znižanje cen, zagotavljanje preglednega in nepristranskega delovanja trga ter odpravljanje ovir za trgovanje z energijo med državami članicami. Posledica takšne energetske politike na trgu je bila Direktiva 96/92/EC, ki določa skupna pravila za električno energijo in za zemeljski plin. Leta 2003 sta bili sprejeti ločeni direktivi za posamezni področji (Direktiva 2003/54/ES in Direktiva 2003/55/ES). Direktivi razveljavljata Direktivo 96/92/ES in od držav članic terjata popolno odprtje energetskega trga.

Novela Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo) prenaša izkušnje, pravila in standarde EU, omejuje monopolne položaje državnih energetskih podjetij in uvaja postopno privatizacijo. Hkrati uvaja realne cene energije, povečuje skrb za okolje, vzpodbuja učinkovito rabo energije, vzpodbuja zmanjševanje izgub pri proizvodnji, prenosu in porabi elektrike, vzpodbuja uvajanje novih tehničnih norm za gospodinjske aparate in uporabo obnovljivih virov. Z odprtjem trga z električno energijo je električna energija postala tržno blago. Energetska zakonodaja v Republiki Sloveniji je začela omogočati prosto izbiro dobavitelja električne energije industrijskim porabnikom oziroma odjemalcem od 15. aprila 2001 dalje, trg z zemeljskim plinom pa se je začel odpirati 1. januarja 2003. Trg z električno energijo je zdaj v Republiki Sloveniji odprt približno za 75%, trg z zemeljskim plinom pa za 90% porabljene energije. Preobrazba trga z električno energijo je zaenkrat usmerjena predvsem v industrijske porabnike, za gospodinjstva kot individualne oziroma tarifne odjemalce pa se ne bo nič spremenilo do 1. julija 2007. Tarifnim odjemalcem električno energijo in zemeljski plin zaenkrat distribucijska podjetja zagotavljajo v okviru gospodarskih javnih služb v skladu s tarifnim sistemom. Po tem datumu bodo tudi gospodinjski odjemalci prosto izbirali med dobavitelji in tako postali deležni prednosti in tveganj popolnoma odprtega trga.

4.1.3.2.1 Električna energija iz obnovljivih virov energije

'Zelena električna energija' v slovenski zakonodaji ni definirana, čeprav se ta izraz pogosto uporablja v strokovni in tudi širši javnosti. 'Zelena električna energija' je tista, ki pri svoji proizvodnji ne povzroča emisij toplogrednih plinov, čim manj posega v prostor in tudi sicer ne vpliva negativno na okolje. To je predvsem električna energija, ki je proizvedena iz t.i. obnovljivih virov energije. Širjenje proizvodnje 'zelene električne energije' ima številne prednosti za narodno gospodarstvo (zmanjšanje porabe goriv, zmanjševanje obremenjevanja naravnih virov, raznovrstnost virov zagotavlja večjo zanesljivost oskrbe itd.), zato predstavlja element trajnostnega razvoja.

Javna agencija Republike Slovenije za energijo (AGEN-RS) izdaja certifikate RECS. S temi certifikati proizvajalci dokazujejo izvor energije, ki jo prodajajo trgovcem. Certifikati so primarno tržno orodje, ki omogoča tistim proizvajalcem električne energije, ki električno energijo pridobivajo iz obnovljivih virov, da s prodajanjem teh certifikatov na trgu dosežejo večjo konkurenčnost glede na ostale proizvajalce, saj je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov dražja kot proizvodnja električne energije iz neobnovljivih virov. S kupljenimi certifikati, pa lahko trgovci potrošnikom dokazujejo izvor oziroma proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

V skladu z določili Direktive 2001/77/ES, katere cilj je olajšati trgovanje z električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov in izboljšati preglednost trga z električno energijo, je v Republiki Sloveniji v pripravi uredba, na podlagi katere se bo vzporedno s sistemom RECS certifikatov uvedlo izdajanje potrdil o izvoru električne energije, ki jih bo prav tako izdajala AGEN-RS. Potrdila o izvoru električne energije bodo olajšala potrošnikom izbiro med električno energijo, proizvedeno iz neobnovljivih virov energije, in električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije.

AGEN-RS je v skladu z Uredbo 2003/54/ES in Energetskim zakonom, s katerim so se določila Uredbe 2003/54/ES prenesla v pravni red Republike Slovenije, pripravila metodologijo o načinu določanja deležev posameznih proizvodnih virov in načinu njihovega prikazovanja. Na podlagi te metodologije bodo morali vsi trgovci z električno energijo in dobavitelji na predpisan način na računih, ki jih izdajajo potrošnikom, prikazovati sestavo oziroma poreklo električne energije, ki jo prodajajo. Na podlagi računov, izdanih v skladu s to metodologijo, bodo potrošniki bolje informirani o izvoru električne energije, ki jo uporabljajo in se bodo lahko odločali o morebitni zamenjavi dobavitelja zaradi okolju bolj ali manj prijazne proizvodnje električne energije.

4.1.3.2.2 Liberalizacija energetskih storitev

Pri storitvah, ki so odvisne od naravno-monopolnih dejavnosti, kamor sodita prenos in distribucija električne energije in zemeljskega plina, trg sam po sebi ni garant za to, da ne bi prišlo do neupravičenega obremenjevanja potrošnikov in okolja. Zato se navedene storitve izvajajo v obliki gospodarskih javnih služb, katerih cene regulira državni regulator (AGEN-RS). Zato je pomembno, da pridobijo potrošniki kot udeleženci na trgu možnost aktivnega sodelovanja pri oblikovanju, izvajanju in spoštovanju pravil delovanja trga. Še posebej bodo morali paziti pri izbiri dobavitelja. Izbira pa bo zahtevala od njih dodatna znanja, potrebovali bodo neodvisno obveščanje in zastopanje svojih interesov. Zaradi odprtja trgov na področju električne energije in zemeljskega plina v EU in večjega števila upravičenih odjemalcev v Republiki Sloveniji je mogoče pričakovati več dela na področju sporov, ki lahko nastopijo med subjekti na trgu, zato bo pomembno zagotavljati učinkovite postopke njihovega reševanja. Potrebno bo tudi redno spremljanje ravnotežja med oskrbo in povpraševanjem, da se lahko dovolj zgodaj izvedejo ustrezni ukrepi, če je zanesljivost oskrbe ogrožena.

Izziv za Republiko Slovenijo je tudi vključevanje varstva okolja v sektorske politike in izpolnjevanje zavez iz Kyotskega protokola, zato je med prednostne naloge uvrščena razprava o predlogu Direktive o spodbujanju učinkovite rabe energije pri končnih porabnikih in energetskih storitvah ter razprava o predlogu Direktive o ustanovitvi okvira za določanje zahtev za ekološko oblikovanje proizvodov, ki pri uporabi rabijo energijo.

Ključno vlogo pri uravnavanju energetskih dejavnosti ima neodvisni, nacionalni regulator – Javna agencija Republike Slovenije za energijo (AGEN-RS).

Glavne usmeritve Republike Slovenije na področju energetskih dejavnosti so:

-        zagotavljanje ekonomsko in tehnično učinkovitega izvajanja energetskih dejavnosti;

-        zagotavljanje homogenega združevanja nacionalnega interesa z uravnoteženjem kolektivnih interesov potrošnikov, reguliranih podjetij in države;

-        usklajevanje nacionalnega energetskega trga s pravili notranjega trga;

-        zagotavljanje nepristranskosti, učinkovite konkurence in učinkovitega delovanja energetskega trga in preprečevanje izkoriščanja monopolnega položaja;

-        zagotavljanje zanesljive in nemotene oskrbe odjemalcev z zemeljskim plinom, električno energijo in daljinsko toploto;

-        spodbujanje proizvodnje 'zelene električne energije' iz obnovljivih virov energije in omogočanje izbire potrošnikom pri nakupu električne energije;

-        spodbujanje učinkovite rabe energije pri končnih porabnikih in energetskih storitvah.

Glavni izzivi in usmeritve pristojnega nacionalnega regulatorja (AGEN-RS) s ciljem zagotavljanja kakovostne, zanesljive in nemotene oskrbe bodo:

-        spremljanje izvajanja razvojnih načrtov reguliranih podjetij;

-        zagotavljanje najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno energetskih storitev, ki jih nudijo regulirana podjetja;

-        vzpostavitev meril in kriterijev za spremljanje kakovosti oskrbe;

-        vzpostavljanje mehanizmov za dvig kakovosti energetskih storitev;

-        zagotavljanje, da bosta cena regulirane storitve in način za njen izračun omogočala izvajanje naložb v omrežje, ki so nujne zaradi ekonomske upravičenosti omrežja ter pokrivanje stroškov učinkovitega delovanja in vzdrževanja omrežne infrastrukture;

-        delo, povezano z izdajanjem licenc in vodenja registra izdanih in odvzetih licenc izvajalcev energetskih dejavnosti, kar predstavlja pomemben vidik varstva potrošnikov, saj se s pogoji, ki jih morajo izvajalci energetskih dejavnosti izpolnjevati za pridobitev licence, zagotavlja relativna zanesljivost in usposobljenost le-teh;

-        vključevanje predstavnikov potrošnikov v posvetovalne postopke, ki jih izvaja državni regulator (AGEN-RS) pred uveljavitvijo svojih aktov;

-        učinkovito reševanje sporov med potrošniki in ponudniki energetskih storitev v sporih, ki izvirajo iz dostopa do omrežja, obračunane cene za uporabo omrežij, zatrjevane kršitve splošnih dobavnih pogojev in sistemskih obratovalnih navodil, ter odločanje o pritožbah zoper odločbe o soglasju za priključitev v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek;

-        reševanje sporov z uporabo alternativnih sredstev v vseh primerih, kjer ni predviden upravni postopek s ciljem učinkovitejšega in hitrejšega reševanja sporov med potrošniki in ponudniki energetskih storitev.

4.1.4 Varstvo potrošnikov na področju zdravstvenega varstva

Pomen varstva potrošnikov na področju zdravstvenega varstva je potrebno gledati v prvi vrsti v luči negativnih demografskih gibanj, saj se uvrščamo med najhitreje starajoče se populacije v Evropi. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, je število mlajše populacije v starosti od 0-14 let v upadanju, tako relativno kot absolutno. Aktivna populacija v starosti od 15-64 let je še zmeraj v porastu, medtem ko populacije v starostni strukturi 65 in več let hitro narašča, kar se bo nadaljevalo tudi v prihodnosti. Takšna dogajanja znotraj starostne strukture so večstransko neugodna, ker se s hitrim porastom števila neaktivne populacije dolgoročno zmanjšuje ustvarjalni in vitalni potencial naše populacije. Trend staranja se bo tudi v prihodnje nadaljeval, tako da se bo leta 2020 delež neaktivnega prebivalstva povečal za 8,8%, medtem ko se bo v istem obdobju delež za delo sposobnega prebivalstva zmanjšal za 3,3%. To se bo negativno odražalo na vseh področjih življenja, in še posebej na področju zdravstvenega varstva in pokojninskega zavarovanja. Že vse od leta 1998 Zavod za zdravstveno zavarovanje beleži precejšnjo rast izdatkov za zdravila, kar je posledica hitre rasti cen zdravil (14% na letni ravni), pa tudi naraščajoče porabe zdravil, kar je problem vseh zdravstvenih sistemov na svetu. K večanju odhodkov iz zdravstvene blagajne prispeva tudi večanje obsega zdravstvenih storitev. Vzroke za hitro rast izdatkov za zdravila in nujnost povečevanja obsega zdravstvenih storitev lahko pripišemo tudi staranju prebivalstva, saj povprečni zavarovanec v starosti nad 65 let potrebuje storitve, ki so v povprečju 4,5-krat dražje od tistih, ki jih uveljavljajo mlajši zavarovanci. Delež prebivalstva, ki bo potreboval zdravila, bo v prihodnje še večji. Rast izdatkov za zdravila je delno tudi posledica večje uporabe novih in boljših zdravil ter medicinskih postopkov, ki so navadno tudi precej dražji od ustaljenih, kar je delno tudi posledica patentne zakonodaje, ki farmacevtskim podjetjem omogoča dolgo obdobje monopola za novo registrirana zdravila. Za zajezitev rasti stroškov za zdravila smo v Republiki Sloveniji že vzpostavili nekatere mehanizme, kot je npr. uvedba predpisovanja cenejših, generičnih, namesto dragih originalnih zdravil, kar so storile številne države. Tudi pravice iz obveznega zavarovanja se že nekaj let počasi, a zanesljivo krčijo, povečuje pa se prispevna stopnja za zdravstveno zavarovanje.

Lahko ugotovimo, da je zdravstvo navkljub dejstvu, da vedno več neposredno prispevamo k stroškom zdravljenja, še vedno eno od področij, kjer pacient kot uporabnik storitev ni enakopraven partner, njegova naraščajoča udeležba pri stroških pa še vedno ni avtomatični vzvod za uravnavanje kakovosti storitev. Po drugi strani uporabnik zdravstvenih storitev danes vse bolj prevzema značilnosti potrošnika v pozitivnem smislu. V odnosu do zdravnika se vse bolj spreminja iz odvisnega in potrpežljivega posameznika, v bolj aktivnega in enakopravnega partnerja. Zaveda se soodgovornosti za svoje zdravje in zdravljenje, pomena kakovosti, zaveda se tudi stroškov zdravljenja, predvsem takrat, ko niso kriti iz zdravstvenega zavarovanja. Pravice bolnikov oziroma uporabnikov zdravstvenih storitev odražajo naš položaj v procesu zdravljenja ter procesu zagotavljanja zdravstvenega varstva ter postajajo osrednja tema teženj po izboljšanju kakovosti zdravstvenih storitev, katerih osnovno načelo je zavzemanje za bolj enakopravno in uravnoteženo razmerje med bolniki, zdravniki, farmacevti in drugimi zdravstvenimi delavci.

4.1.4.1 Pravice bolnikov v Republiki Sloveniji

Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo) je med drugim opredelil tudi pravice bolnikov. Zakon vsakemu bolniku pod enakimi pogoji zagotavlja pravice:

-        do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda;

-        do posvetovanja z ustreznimi specialisti;

-        izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja;

-        dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg ter do predhodne obveščenosti o vseh možnih metodah zdravljenja ter njihovih posledicah;

-        odkloniti predlagane medicinske posege;

-        do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo oziroma njeno zdravstveno stanje;

-        zahtevati, da zdravstveni delavci brez njegove izrecne privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem stanju;

-        zahtevati premestitev v drug zdravstveni zavod;

-        do ugovora na pristojni organ nadzora, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela;

-        do seznanitve s stroški zdravljenja;

-        do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja.

V teku uveljavljanja navedenih pravic je prišlo do neenotnega razumevanja zakona, pokazale so se pomanjkljivosti, zlasti zaradi neurejenih in neenotnih pritožbenih postopkov, ki so jih uporabniki zdravstvenih storitev uporabljali v primeru kršenja teh pravic.

Po veljavni zakonodaji bolniki sicer lahko uveljavljajo svoje pravice v vsaki posamezni zdravstveni ustanovi, v primeru hujših kršitev pa imajo možnost predlagati vrsto oblik nadzora, ki jih predvideva Zakon o zdravstveni dejavnosti in sicer: interni strokovni nadzor, upravni nadzor, ki ga izvaja Ministrstvo za zdravje, strokovni nadzor, ki ga v primeru suma strokovne napake izvede Zdravniška zbornica Slovenije ter finančni nadzor, ki ga izvaja pristojna zavarovalnica. Bolniki lahko zaščito svojih pravic uveljavljajo tudi v okviru institucije Varuha človekovih pravic, ki se aktivno vključi ob prijavi nepravilnosti v postopkih zdravljenja, ki jih sprožijo bolniki.

V dosedanji praksi se je pokazalo, da ni problematičen sam obstoj pravic bolnikov, ki so primerno usklajene z mednarodnimi akti, ki jih je sprejela in ratificirala Republika Slovenija in vsebinsko bistveno ne odstopajo od pravic, ki so zagotovljene bolnikom v drugih državah članicah EU. Izkazalo se je, da je v Republiki Sloveniji problematičen in v praksi težje izvedljiv predvsem postopek uresničevanja varovanja bolnikovih pravic, ker se postopki deloma prekrivajo, niso dovolj formalizirani in poenoteni in ker so v praksi prepuščeni volji in izvajanju posameznih zdravstvenih institucij.

Zaradi vsega navedenega Ministrstvo za zdravje pripravlja Zakon o bolnikovih pravicah, ki bo jasno opredelil pravice bolnikov, način njihovega uresničevanja, ter zagotovil njihovo varstvo v primeru, ko bi te bile kršene. Pri tem bo Ministrstvo za zdravje proučilo možnost vzpostavitve instituta varuha bolnikovih pravic.

Z Zakonom o bolnikovih pravicah bodo v Republiki Sloveniji:

-        podrobno opredeljene bolnikove pravice;

-        zagotovljene pravice do ustrezne ravni kakovosti zdravstvenih storitev in varnosti bolnika;

-        zagotovljene pravice bolnikov do celovite obveščenosti ob uveljavljanju zdravstvenih storitev;

-        poenoteni pritožbeni postopki po vsej državi;

-        omogočena možnost odškodninskih postopkov v primeru kršenja bolnikovih pravic.

Temeljni pravici bolnika sta kakovostna in varna zdravstvena obravnava. Vse ostale pravice izhajajo iz teh dveh temeljnih pravic. Zakonsko bo urejeno področje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave. V zadnjem času je prišlo v zdravstvenih sistemih v svetu in Evropski uniji do zahtev po kakovostni in varnosti zdravstvene obravnave. Izkazalo se je, da se premalo upošteva bolnikovo pravico do kakovostne zdravstvene obravnave, kar pomeni dosledno zagotavljanje izidov zdravljenja, ki so primerljivi s strokovnimi standardi, podprtimi z dokazi ali z najboljšimi praksami ob upoštevanju naslednjih načel kakovosti: uspešnost, varnost, pravočasnost, učinkovitost, enakost in osredotočenost na bolnika. Upoštevan bo proaktivni pristop, ki z uveljavljanjem zahtev za nenehno izboljševanje kakovosti zdravstvene obravnave in varnosti bolnikov, dolgoročno zmanjšuje število pritožb bolnikov, zmanjšuje stroške, ki jih zdravstveni sistem utrpi zaradi odstranjevanja posledic zdravstvenih napak (dodatni stroški diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije bolnikov, zaradi poprave zdravstvene napake in plačevanje odškodnin).

Na področju varnosti bolnikov se moramo zavedati, da se varnostni incidenti dogajajo in jih nikoli ne bo moč popolnoma preprečiti, a jih je moč zmanjšati. Za to pa je predpogoj, da se o njih poroča. Poročila se morajo obravnavati zaupno. Način reševanja incidentov ne sme biti osredotočen na posameznika ali na skupino, ki je bila udeležena pri varnostnem incidentu v smislu disciplinskega ali drugega preganjanja, temveč se mora osredotočiti na sistem in proces, kjer je varnostni incident nastal, razen če gre za sum kaznivega dejanja. Pripisovanje krivde in ukrepi, naperjeni proti posameznikom, po drugi strani pa zanemarjanje analize procesa ali procesov, ki so pripeljali do varnostnega incidenta, vodi v ponavljanje enakih ali podobnih incidentov. Zakon bo uvedel tudi proaktivno delovanje z oceno tveganja procesov, ki lahko pripeljejo do varnostnih incidentov.

Potrebno je omeniti tudi Resolucijo ResAP (2003) 3 o prehrani in prehranski oskrbi v bolnišnicah, ki jo je leta 2003 sprejel Odbor Ministrov Sveta Evrope, s ciljem dvigniti raven zdravstvenega varstva in socialnega varstva. Resolucija opredeljuje enajst ključnih načel, ki upoštevajo bolnikove osnovne pravice ter ukrepe za izboljšanje strokovnosti vodstva in osebja v bolnišnicah in domovih starejših občanov ter posredno tudi osveščanje bolnikov in ljudi s posebnimi prehranskimi potrebami o njihovih pravicah in možnostih, ki jih lahko uveljavljajo. Poleg načel, ki se nanašajo na pravice uporabnikov zdravstvenih storitev, resolucija vključuje tudi načelo gospodarnosti in ekonomičnosti ravnanja s hrano v javnih zavodih. Republika Slovenija si s ciljem zagotavljanja ustrezne prehrane bolnikov v bolnišnicah in domovih starejših občanov prizadeva za uresničevanje določil te resolucije v okviru Resolucije o Nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št. 39/05).

Na lokalnih ravneh potekajo vzpodbudne aktivnosti v podporo varovanja pravic bolnikov: obstaja varuhinja pacientovih pravic na ravni mestne občine Maribor, vendar je delovanje varuhinje omejeno tako teritorialno kot institucionalno. S svojimi aktivnostmi si prizadevajo izboljšati položaj bolnikov tudi številne skupine za samopomoč, Zveza potrošnikov Slovenije – društvo (ZPS) pa zahvaljujoč podpori mestne občine Ljubljana, zagotavlja svetovanje s področja pravic bolnikov, vendar je tudi delovanje njene svetovalne pisarne omejeno le na raven mestne občine Ljubljana. Mestna občina Ljubljana je tudi edina slovenska občina, ki za svetovalno dejavnost na tem področju zagotavlja sredstva iz svojega proračuna.

Civilna družba se vključuje v to problematiko predvsem prek Zveze potrošnikov Slovenije – društva, ki je v preteklih letih izdala več izobraževalnih gradiv s področja pravic uporabnikov zdravstvenih storitev in na to temo organizirala več odmevnih dogodkov. Že leta 1996 je organizirala mednarodno konferenco na temo zdravstvenega varstva v spreminjajočem se svetu, ki je izpostavila pomen vključevanja civilne družbe v procese spreminjanja zdravstvenih sistemov, leta 1999 je organizirala posvet v Državnem zboru RS na temo izvensodnega reševanja potrošniških sporov v zdravstvu. Letos je ZPS ponovno organizirala konferenco na temo pravic uporabnikov zdravstvenih storitev, na kateri je bila ustanovljena koalicija uporabnikov zdravstvenih storitev kot del platforme na področju javnega zdravja. Cilj koalicije je skupno zavzemanje za pravice bolnikov in njihovo aktivnejše vključevanje v oblikovanje zdravstvene politike.

Civilna pobuda na področju pravic bolnikov je potekala leta 2004 tudi v okviru Centra nevladnih organizacij (CNVOS). CNVOS je izvedel projekt, katerega predmet je bil raziskati možnosti vključevanja uporabnikov zdravstvenih storitev v oblikovanje zdravstvene politike v Republiki Sloveniji. Rezultati projekta so sicer pokazali, da je vključenost uporabnikov zdravstvenih storitev v oblikovanje zdravstvene politike sicer majhna, da pa tako pri uporabnikih zdravstvenih storitev in njihovih organizacijah, kot tudi na strani države in izvajalcev storitev obstaja močan interes po večjem medsebojnem sodelovanju.

4.1.5 Sodelovanje potrošnikov v procesu standardizacije

Standardizacija je dejavnost vzpostavljanja usklajenih pravil in določil za ponavljajočo se uporabo, da se doseže optimalna stopnja urejenosti na danem področju. Dejavnost obsega predvsem procese priprave, izdajanja in uporabe standardov. Standardi so zapisani sporazumi, ki temeljijo na priznanih rezultatih znanosti, tehnike in izkušenj. Z njihovo uporabo je mogoče odpraviti marsikatero nepotrebno oviro v trgovini, racionalizirati proizvodnjo in storitve ter omogočiti večjo združljivost izdelkov in storitev. Pomembne koristi standardizacije so izboljševanje primernosti proizvodov, procesov in storitev za njihove predvidene namene, preprečevanje ovir v trgovanju in podpora tehničnemu sodelovanju. Standardi so se posebej močno razvili z razmahom industrijske proizvodnje na različnih ravneh. Pojavljajo se na vseh področjih našega življenja in dela, v zadnjem času vedno bolj na različnih področjih storitvenih dejavnosti. In čeprav je standardizirano že skoraj vse, se kljub vsemu odpirajo vedno nova področja. Povsod, kjer bo potrebno, se bodo standardi še naprej razvijali, popravljali in dopolnjevali. Standardi pospešujejo gospodarski razvoj. Študije so pokazale, da razvite države Evrope z uporabo standardov prihranijo okoli 15 milijard evrov na leto.

Ker je standardizacija proces, v katerem se tehnična merila pretvorijo v pravila, navodila in opredelitve značilnosti, ki naj bi zagotovili, da bi proizvodi, materiali in storitve ustrezali svojemu namenu; ker standardi opredeljujejo, kako bo proizvod deloval, kako se bo uporabljal in kdaj je varen; ker standarde pripravljajo strokovnjaki iz industrij, ki te proizvode in storitve proizvajajo in prodajajo in jih nato uporabljajo kot podlago za ustvarjanje splošnega mnenja, je pomembno, da so v tem procesu prek ustreznih tehničnih teles sorazmerno zastopani vsi, na katere bo standard pozneje vplival. To pa niso le predstavniki proizvajalcev – saj bi na ta način bil standardizacijski proces osvetljen le z njihove strani – ampak tudi zakonodajalcev, znanosti, izobraževanja in potrošnikov.

Pomen globalnega trgovanja s proizvodi in storitvami je povečal potrebo po zastopanosti potrošnikov v procesu standardizacije. V zadnjih letih so predstavniki potrošnikov – na evropski ravni jih zastopa Evropska zveza za usklajevanje zastopanja potrošnikov v standardizaciji ANEC (European Association for the Coordination of Consumer Representation in Standardisation), ki jo 95% financira Evropska komisija – prek potrošniških organizacij dejavneje posegli v proces priprave standardov, in sicer izdelkov, ki se nanašajo na njihove interese: gospodinjske naprave, izdelke za otroke, električno opremo, pohištvo, izdelke in storitve za starejše in invalide, okoljsko označevanje proizvodov, športno opremo in opremo za prosti čas, požarno varnost, simbole za množično obveščanje. Z vključevanjem v delo tehničnih organov imajo potrošniki povsod po svetu še vedno težave, ki izvirajo pretežno iz nezmožnosti plačevanja neodvisnih strokovnjakov za sodelovanje pri standardizacijskem delu.

Pospeševanje zastopanosti potrošnikov na področju standardizacije na vseh ravneh, nacionalni, evropski in svetovni ravni je ena od prioritet Evropske komisije na področju politike varstva potrošnikov. Po priporočilih Evropske komisije, organizacije ANEC in mednarodnega odbora za potrošnike (ISO/COPOLCO) so vse stare države članice, razen Portugalske s konstituiranjem potrošniških odborov znotraj svojih nacionalnih struktur za standardizacijo zagotovile sistemsko zastopanost interesov potrošnikov, za delo potrošnikov v teh odborih pa države zagotavljajo znatna proračunska sredstva.

4.1.5.1 Vključevanje potrošnikov na področju standardizacije v Republiki Sloveniji

Slovenski potrošniki v okviru Slovenskega inštituta za standardizacijo (SIST), ki ga je ustanovila Republika Slovenija kot nacionalni organ za standarde in nanj prenesla pravico do zastopanja slovenskih interesov v mednarodnih, evropskih in drugih nacionalnih organizacijah za standardizacijo (SIST je polnopravna članica mednarodne organizacije za standardizacijo ISO, mednarodne organizacije za elektrotehnično standardizacijo IEC, evropskih komitejev za standardizacijo CEN, CENELEC in ETSI), niso ustrezno zastopani, čeprav so pobude v tej smeri potekale že leta 2000 v okviru tedanjega Urada RS za standardizacijo in meroslovje. Predstavniki potrošnikov sodelujejo samo v dveh tehničnih odborih, v odboru za označevanje in vzdrževanje tekstila, v katerem je zastopana Zveza potrošnikov Slovenije – društvo, in v odboru za igrače, v katerem je zastopan Zavod za varstvo potrošnikov. Napredek je bil storjen na evropski ravni, kjer v organizaciji ANEC od februarja 2005 slovenske potrošnike zastopa Zveza potrošnikov Slovenije – društvo.

Cilji in usmeritve Republike Slovenije na področju standardizacije so:

-        vzpodbujanje vključevanja interesov potrošnikov v procese standardizacije;

-        zagotavljanje podpore sodelovanju predstavnikov potrošnikov v procesih standardizacije na vseh ravneh (nacionalni, evropski in mednarodni ravni);

-        zagotavljanje podpore aktivnostim z namenom izobraževanja predstavnikov potrošnikov o standardizaciji, standardih in možnostih vplivanja potrošnikov na vsebino evropskih in mednarodnih standardov;

-        vzpostavitev evropsko primerljive infrastrukture – potrošniškega odbora v okviru SIST, v katerem bodo zastopani predstavniki ministrstev, zadolženih za pripravo tehničnih predpisov, inšpektoratov (TIRS, ZIRS, IRSOP), Urada RS za varstvo potrošnikov, nevladnih potrošniških organizacij, zavarovalnic (električne inštalacije, zaščita pred delovanjem strele), certifikacijskih organov in predstavniki preskusnih laboratorijev.

Potrošniški odbor v okviru SIST bo skrbel:

-        za usklajeno delovanje predstavnikov potrošnikov v okviru standardizacije na nacionalni ravni;

-        za sodelovanje pri pripravi nacionalnih stališč in zastopanje nacionalnih stališč na mednarodni (ISO/COPOLCO) in evropski ravni (ANEC) pri pripravi politik in strategij na področju standardizacije;

-        za sodelovanje pri pripravi evropskih in mednarodnih standardov v delovnih skupinah CEN, CENELEC, ETSI, ISO in IEC.

4.1.6 Vzgoja in izobraževanje

Potrošniška vzgoja in izobraževanje sta sestavna dela varstva potrošnikov. Omenjajo ju že Smernice Združenih narodov o varstvu potrošnikov leta 1986, ki napotujejo vlade, da potrošniško vzgojo vključujejo v nacionalne sisteme osnovnega izobraževanja. Istega leta je bila v EU sprejeta prva Resolucija Sveta o potrošniški vzgoji v osnovnem in srednjem izobraževanju, leta 1995 druga, ki razširja koncept potrošniške vzgoje, tako da vključuje vseživljensko izobraževanje odraslih, poudarja pa tudi pomen pravice potrošnikov do obveščenosti. Z Amsterdamsko pogodbo, je postala potrošniška vzgoja tudi eden od splošnih ciljev varstva potrošnikov. Amsterdamska pogodba vsebuje posebno določbo v členu 153, ki pravi, »da bo Evropska skupnost podpirala varovanje zdravja, varnosti in ekonomskih interesov potrošnikov, kot tudi pravico potrošnikov do obveščenosti, vzgoje in izobraževanja ter interesnega združevanja«.

Med naloge šolskih sistemov, kot nosilcev izobraževanja, sodi tudi vzgoja otrok v samostojno misleče in informirane potrošnike z razvitimi sposobnostmi razlikovanja. Šolski sistemi lahko zagotovijo mladostnikom, da dovolj zgodaj prepoznajo svojo vlogo, ki jo imajo v sodobni družbi kot potrošniki, ki vključuje pravice, pa tudi odgovornost oziroma dolžnosti. Šolski sistemi lahko posredujejo temeljna znanja o medsebojnem prepletanju delovanja družbe in ekonomije: kakšna je vloga podjetij v gospodarstvu, kakšno vlogo ima država v družbi in čemu se združujejo potrošniki v interesna združenja. So tisto okolje, kjer mladostniki lahko pridobijo temeljna znanja na področjih, kot so pravice, ki pritičejo potrošnikom iz predpisov, ki urejajo varstvo potrošnikov, upravljanje z ekonomskimi viri, še posebej z lastnim denarjem in družinskim proračunom, vloga oglaševanja na trgu in njegov vpliv na nakupne odločitve potrošnikov, vpliv sodobnega porabništva (konsumerizem) na družbo in okolje, razmerja med ceno in kakovostjo proizvodov in storitev ter odnosom med prehrano in zdravjem. Šole lahko bistveno pripomorejo k razvijanju vrednostnih sistemov in moralnih kodov mladostnikov v povezavi z njihovimi potrošniškimi navadami. Potrošniški življenjski stili, še posebej pri mlajših generacijah, ki fiksirajo svoje identitete v proizvodih, ki jih kupujejo (pomen blagovnih znamk), namreč vse bolj postajajo mehanizem družbenega povezovanja in razlikovanja.

Posredovanje ustreznih znanj je del potrošniške vzgoje, drugi enako pomemben del je razvijanje funkcionalnih sposobnosti, če naj bi učenci in učenke kasneje ustvarjalno in odgovorno prispevali k družbi. Sem sodijo sposobnosti, kot so: kako preudarno nakupovati, kjer je še posebej pomembno obvladovanje novih informacijskih tehnologij (npr. internetna prodaja); kako razlikovati med proizvodi ali storitvami iste skupine glede na ceno, kakovost, pa tudi glede vpliva na okolje; kako varno in odgovorno uporabljati proizvode in storitve; kako razlikovati med željami in potrebami in nenazadnje tudi, kako uveljavljati svoje pravice, npr. napisati pritožbo; kako izpolnjevati obrazce (funkcionalno opismenjevanje) itd.

O ugodnih učinkih izobraževanja za dvig funkcionalne pismenosti obstaja v svetu vrsta empiričnih analiz, med zadnjimi so predvsem analize OECD, zlasti raziskava o funkcionalni pismenosti iz leta 2000 ter študija o kazalcih izobraževanja iz leta 2002. Te kažejo na eni strani velik prispevek izobraževanja oziroma širše – človeškega kapitala – h gospodarski rasti, velike stopnje donosa naložb v izobraževanje ter velik vpliv porazdelitve človeškega kapitala (izobrazbe, funkcionalne pismenosti itd.) na dohodkovno neenakost.

4.1.6.1 Varstvo potrošnikov na področju vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji

V Republiki Sloveniji šolski sistem vključuje vsebinski okvir varstva potrošnikov v okviru predmeta gospodinjstvo v 5. in 6. razredu osnovne šole, pri katerem učenke in učenci razvijajo osnovne sposobnosti razumevanja, uporabe, načelnega povezovanja za racionalno zadovoljevanje temeljnih potreb z viri, se naučijo sprejemati in ovrednotiti odločitve, ki temeljijo na znanju o osebni in družinski ekonomiki, potrebah, željah, ciljih, vrednotah in razpoložljivih virih ter tudi na znanju o oglaševanju proizvodov in storitev in vplivu slednjega na potrošnika. Osnovni cilji kritičnega presojanja so povzeti tudi v nekaterih medpredmetnih »kroskurikularnih« vsebinah, ki stremijo za ciljem, da v obdobju šolanja otrokom pomagajo do odgovornega, vsestranskega odnosa do okolja, ki jih obdaja. Področja varstva potrošnikov se posredno dotika vrsta izbirnih predmetov v zadnji triadi osnovne šole (filozofija za otroke, okoljska vzgoja, vzgoja za medije, državljanska vzgoja, v pripravi je tudi izbirni predmet podjetništvo …).

V srednjem šolstvu, ki je v Republiki Sloveniji kot drugod v EU raznoliko, prinašajo »trdne sklope« iz področja varstva potrošnikov zaenkrat predvsem šolski programi ekonomske usmeritve, medtem ko ostala populacija nekatere vsebine varstva potrošnikov sprejema le v okviru obveznih izbirnih vsebin, ki so skupne vsem tipom srednjih šol, na primer, zdravstvena vzgoja.

Na področju izobraževanja odraslih je dvig splošne ravni pismenosti – tudi funkcionalne, ki je tesno povezana s »potrošniško« pismenostjo – eden od osnovnih ciljev Nacionalnega programa izobraževanja odraslih, kar je vsekakor potrebno v luči mednarodne raziskave o funkcionalni pismenosti, ki je pokazala za Republiko Slovenijo nizko raven pisnih spretnosti in močan medgeneracijski prenos pismenosti v družini (močan vpliv izobrazbe staršev na pisne spretnosti otrok).

Posredovanje znanj s področja varstva potrošnikov otrokom v okviru šolskega sistema, kot tudi odraslim v okviru vseživljenjskega učenja, povečuje pismenost in ima ugodne učinke na kakovost življenja, socialno kohezijo, zdravje potrošnikov, odgovornejši odnos do okolja ter vpliva na nekatere širše družbene procese s tem, da pripomore tudi k razvijanju vrednostnih sistemov. Izobraževanje na področju varstva potrošnikov pa je pomembno ne le za potrošnike vseh starostnih skupin, temveč tudi za učitelje v okviru izobraževalnih sistemov, ponudnike blaga in storitev, nacionalne regulatorje in vse, ki so odgovorni za izvrševanje zakonodaje s področja varstva potrošnikov, vključno sodnike.

Zato bo Republika Slovenija na področju vključevanja varstva potrošnikov v vzgojo in izobraževanje zasledovala naslednje cilje in usmeritve:

-        posvečanje pozornosti pri vključevanju vsebin, ki vzgajajo mlade v informirane, osveščene, odgovorne in samozavestne potrošnike v okviru programov dodatnega izobraževanja učiteljev osnovnega in srednjega šolskega sistema;

-        povečanje pozornosti pri vključevanju »trdnih sklopov« s področja varstva potrošnikov v obvezne izbirne vsebine v okviru celotnega srednjega šolskega sistema;

-        vzpodbujanje in podpiranje projektnih aktivnosti nevladnih potrošniških organizacij s ciljem obveščanja in izobraževanja potrošnikov v okviru zagotavljanja javne službe (izdaja brošur, zloženk itd.);

-        podpora predlogu Evropske komisije o preoblikovanju obstoječih programov Socrates in Leonardo da Vinci v integrirani program o vseživljenjskem učenju.

4.1.7 Potrošnik in varstvo okolja

4.1.7.1 Trajnostna potrošnja

Okolje predstavlja temelj, na katerem so grajene človeške družbe. Z gospodarsko rastjo se povečujejo poraba naravnih virov in pritiski na okolje, zato v razvitem svetu že prihaja do zavestnega ter odgovornega ravnanja na področju rabe naravnih virov zlasti preprečevanja nastajanja in recikliranja odpadkov, spodbujanja energetsko in surovinsko manj intenzivnih novih tehnologij in proizvodnje in spodbujanja trajnostne potrošnje s strani potrošnikov. Trajnostna potrošnja je podmena trajnostnega razvoja, ki narekuje potrošnikom, da privzamejo način življenja in potrošniške navade, ki spoštujejo naravne omejitve. Trajnostna potrošnja skupaj s trajnostno proizvodnjo sta tudi predpogoj za uresničevanje trajnostnega razvoja, ki se po podatkih Poročila o razvoju v Sloveniji ne uresničuje v celoti (UMAR). Trajnostna potrošnja in proizvodnja zahtevata celostni pristop, saj se vprašanja trajnostnega obnašanja dotikajo vseh politik in vseh sektorjev in vseh ljudi. Na splošno rečeno, gre tako za zmanjšanje porabe energije kot surovin, naravnih virov in nastajanja odpadkov. Za trajnostno ravnanje potrošniki potrebujejo poleg možnosti izbire tudi ustrezne informacije, ki jih obveščajo, seznanjajo in poučujejo tako o vplivu proizvodov na zdravje in okolje, kakor tudi o vplivu na okolje in zdravje posameznikovega lastnega ravnanja in obnašanja pri rabi izdelkov in virov. Ob tem je pomembno, da posamezniki prevzamejo odgovornost za trajnostno potrošnjo dobrin in storitev.

Na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju (Johannesburg, 2002) so se države podpisnice vključno Republika Slovenija dogovorile in obvezale k spodbujanju trajnostnih vzorcev obnašanja in trajnostne proizvodnje s pripravo 10-letnega okvirnega programa trajnostne potrošnje in proizvodnje. Evropska komisija priporoča, da se trajnostna potrošnja vidneje uvrsti v strategije trajnostnega razvoja držav članic, saj se je EU zavezala predstaviti se kot zgledna in vodilna regija pri doseganju trajnostne potrošnje. Politika trajnostne potrošnje in proizvodnje se v EU vodi kot del aktivnosti EU v okviru WSSD (World Summit on Sustainable Development) oziroma v okviru trajnostnega razvoja. Republika Slovenija je v letu 2004 tvorno vsebinsko prispevala v publikacijo »Sustainable Consumption and Production in the European Union«, ki so jo predstavili tudi na srečanju CDS (UN Commission on Sustainable Development) v New Yorku aprila 2005.

Za dosego ciljev trajnostne potrošnje je potrebno potrošnike kontinuirano izobraževati, informirati in osveščati za pridobivanje veščin in znanja, ki bodo potrošnikovo izbiro na trgu, uporabo izdelkov in odlaganje odpadkov usmerili k trajnostno naravnanemu ravnanju. K temu bo prav gotovo pripomogel »Priročnik o trajnostni potrošnji«, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) in katerega osnovni cilj je opozoriti potrošnike, da postanejo bolj pozorni na okolje v svojih vsakodnevnih življenjskih situacijah in odločitvah in kako naj ravnajo v vsakodnevnem življenju, da bodo negativni vplivi na okolje manjši ali celo odpravljeni. MOP pripravlja tudi druga gradiva za razvijanje okoljske zavesti potrošnikov. Poleg tega se z nekaterimi nevladnimi okoljskimi organizacijami ter z Mestno občino Ljubljana že dogovarja o možnosti vzpostavitve prvega okoljskega centra v Sloveniji, ki naj bi potrošnikom posredoval najrazličnejše okoljske informacije in nudil zelene nasvete. Pobudo podpira tudi Urad RS za varstvo potrošnikov.

4.1.7.2 Trajnostna proizvodnja

Integralna (okoljska) politika do proizvodov predstavlja mehanizme, s katerimi se bo čimbolj zmanjšalo okoljske vplive proizvodov v njihovem celotnem življenjskem krogu, to je od pridobivanja surovin za materiale do proizvodnje, prodaje in uporabe proizvodov ter ravnanja z odpadki do končnega odlaganja. Obsega tako obvezne kot neobvezne mehanizme, pri čemer je za primerno vpeljavo neobveznih mehanizmov treba zagotoviti ustrezno raven okoljske zavesti tako potrošnikov kot tudi gospodarskih subjektov.

V svoji integralni politiki do proizvodov EU postavlja predvsem naslednje osnovne cilje:

-        spodbujanje proizvodnje okolju bolj prijaznih proizvodov;

-        spodbujanje primernejšega ravnanja podjetij z okoljem in obveščanje javnosti o vplivih njihovih dejavnosti na okolje;

-        dvigovanje okoljske zavesti potrošnikov in gospodarskih subjektov.

V Republiki Sloveniji se bodo prioritetno zagotavljali ti cilji za proizvode, ki rabijo energijo, za proizvode široke potrošnje z velikim vplivom na okolje ter za proizvode, ki se pogosto naročajo v okviru javnih naročil, z naslednjimi ukrepi:

-        vzpostavitev in delovanje sistema za podeljevanje znaka EU za okolje ter spodbujanje organizacij, za označitev svojih proizvodov;

-        vzpostavitev in delovanje sistema za okoljsko ravnanje in presoje (EMAS) ter spodbujanje organizacij za vključitev v ta sistem;

-        prilagoditev javnih naročil državnih organov (javne uprave) za naročanje proizvodov, ki so okolju bolj prijazni (»zelena« javna naročila);

-        določitev minimalnih okoljskih zahtev za določene proizvode;

-        vključitev načela »onesnaževalec plača« v cene proizvodov prek ustreznih okoljskih taks;

-        promocija razmišljanja na način celotnega življenjskega kroga proizvoda.

Ob ustreznih pravnih okvirjih, upoštevanju vseh zunanjih stroškov proizvodnje in potrošnje, tehnološkemu razvoju in spodbujanju gospodarstva k družbeni odgovornosti in odgovornosti do okolja, večji okoljski zavesti potrošnikov ter delovanju nevladnih okoljskih organizacij se odpirajo možnosti višje kvalitete življenja, ki bi ob upočasnjeni rasti prebivalstva, širjenju nizko surovinskih in energetskih tehnologij, produktov ter okoljsko odgovornih življenjskih stilov lahko na planetarni in državnih ravneh izpolnila kriterije trajnostnega razvoja. Proizvodnja in potrošnja sta neposredno povezani s politiko varstva okolja. Ekonomska politika varstva okolja mora vsebovati instrumente, ki tako proizvajalce kot potrošnike silijo oziroma stimulirajo k trajnostni proizvodnji oziroma potrošnji. Le-ti lahko spodbujajo bolj racionalno uporabo naravnih virov ali oglašujejo okolju prijazne izdelke (s tem, da jih naredijo bolj konkurenčne in ustvarijo trg za njih).

4.1.7.3 Razvijanje in vzpodbujanje okoljske zavesti

Pomemben dejavnik v zadevah varstva okolja, ki po eni strani prispeva k dvigu družbene občutljivosti za okoljske probleme, po drugi strani pa spodbuja k participaciji v postopkih odločanja, je vsekakor javnost. V skladu z načelom javnosti je na najširši možen način opredeljena pravica javnosti do dostopa do okoljskih podatkov, udeležbe v postopkih odločanja, povezanih s posegi v okolje, in dostopa do sodne pravice. K takšnemu odpiranju je zavezana vsaka moderna demokratična država. V pogojih članstva v EU ali sklenjene ustrezne mednarodne pogodbe pa nekatere teh pravic dobijo tudi državljani teh držav, torej tudi državljani Republike Slovenije. Navedeno načelo izhaja iz Aarhuške konvencije in direktiv EU, ki se nanašajo na pravico javnosti do podatkov, do udeležbe v postopkih in do varstva njenih pravic. Načelo varstva pravic obsega pravice posameznika, da varuje svojo ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je hkrati tudi ena od osmih univerzalnih potrošniških pravic, in na določen način uvaja to pravico kot eno od osnovnih človekovih pravic.

Izboljšanje sodelovanja in partnerstva med različnimi družbenimi skupinami in nevladnimi organizacijami ter pospeševanje boljšega razumevanja in udeležbe v okoljskih zadevah med evropskimi državljani zahteva:

-        zagotovitev dostopa do informacij v skladu z Aarhuško konvencijo o dostopu do informacij, sodelovanju javnosti v odločanju in dostopu do sodišča v okoljskih zadevah – s strani vseh držav članic EU;

-        podporo zbiranja dostopnih informacij za državljane o stanju in trendih v okolju v povezavi s socialnimi, gospodarskimi in zdravstvenimi trendi;

-        splošno okoljsko ozaveščanje;

-        razvijanje splošnih pravil in načel dobrega gospodarjenja z okoljem v postopkih dialoga.

Odgovornost za okolje nosijo trije najpomembnejši udeleženci na trgu: država, proizvajalci in potrošniki. Slednji vplivajo na okolje s potrošnjo proizvodov in dobrin. Potrošniki za svojo materialno blaginjo potrebujejo dobrine in storitve, vendar je po drugi strani njihova blaginja odvisna od zdravega okolja, še bolj pa je od zdravja okolja odvisna blaginja prihodnjih generacij. Potrošniki so tudi tista ciljna skupina, ki s svojo kupno močjo določa končno povpraševanje po vrsti in kakovosti proizvodov in storitev. Raziskave Eurobarometra kažejo, da kar 68% evropskih potrošnikov meni, da bi bilo potrebno zmanjšati sedanji obseg človeških aktivnosti, da bi na ta način zmanjšali vplive na okolje in kar tri četrtine jih podpira ekološke takse.

Statistični podatki o trendih vzorcev potrošnje slovenskih potrošnikov kažejo, da smo državljani Slovenije še daleč od evropsko naravnane trajnostne družbe. Po podatkih Statističnega urada RS se Republika Slovenija s 350 kg odpadkov letno na prebivalca uvršča v sam evropski vrh, število osebnih avtomobilov na 100 prebivalcev se vsako leto poveča za 10% in smo v letu 2004 imeli že 915.000 osebnih avtomobilov.

4.1.7.4 Usmeritve na področju trajnostne potrošnje v Republiki Sloveniji

Spodbujanje trajnostne potrošnje mora postati enakovredno delovno področje v okviru pristojnih resorjev.

S ciljem vzpostavljanja trajnostnega vzorca potrošnje v Republiki Sloveniji je v prihodnosti potrebno:

-        nuditi potrošnikom več objektivnih, agregatnih informacij o življenjskem ciklu proizvodov (načrtovanje, proizvodnja, uporaba in odlaganje), pri čemer je zelo pomembno označevanje proizvodov (ekološko označevanje), navodila za varčno in učinkovito uporabo proizvodov, storitev (glavno breme odgovornosti sloni na proizvajalcih in ponudnikih blaga in storitev na eni strani, ter na potrošnikih na drugi strani);

-        vzpodbujati manjšo rabo in porabo naravnih (obnovljivih in neobnovljivih) virov;

-        ustvarjati pogoje za trajnostno mobilnost;

-        ustvarjati ponudbo dostopnih, alternativnih, kakovostnih proizvodov namesto množice cenenih proizvodov nižje kakovosti in kratko življenjsko dobo (prednost kvalitete pred kvantiteto) ter spodbujati razvoj v smeri dematerializacije proizvodnje (ponudba kakovostnih storitev namesto proizvodov);

-        uveljavljati zelena javna naročila v celotnem javnem sektorju.

Ukrepi Republike Slovenije z vidika realizacije koncepta trajnostne potrošnje bodo na osnovi Resolucije o nacionalnem programu varstva okolja (ReNPVO) v prihodnjem petletnem obdobju usmerjeni v:

-        ozaveščanje in informiranje potrošnikov s ciljem razvijanja veščin za trajnostno uporabo proizvodov in storitev;

-        vzdrževanje sistema EU za podeljevanje znaka za okolje;

-        zelena javna naročila;

-        informiranje o varčni rabi goriv in emisijah CO₂ novih osebnih vozil na spletni strani MOP;

-        postopno uvajanje elementov integralne politike EU do proizvodov;

-        razvijanje zavesti potrošnikov v zvezi z možnostmi iz Pravilnika o načinu delitev in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci in o predpisih o energijskih nalepkah in minimalni energijski učinkovitosti;

-        vzpostavitev okoljskega centra z nevladnimi okoljskimi organizacijami.

4.1.8 Varstvo potrošnikov na stanovanjskem področju

Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika. Evropska socialna listina med 31 taksativno naštetimi pravicami navaja tudi, da ima vsakdo pravico do nastanitve, države pogodbenice, članice Sveta Evrope, med katerimi je tudi Republika Slovenija, pa zavezuje, da bodo sprejele ukrepe, ki bodo zagotavljali dostopnost do primernega stanovanja tudi za tiste, ki nimajo zadostnih sredstev. Obveznost Republike Slovenije za ustvarjanje možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje, pa izhaja tudi iz 78. člena Ustave Republike Slovenije.

Slovenski nepremičninski trg se sicer s sprejeto novo zakonodajo postopoma ureja, vendar je še vedno netransparenten. Cene za kvadratni meter stanovanja se po neuradnih podatkih gibljejo od 1.500 do 2.000 evrov in več, če gre za nadstandardno zidavo pa tudi 3000 evrov in več. Cene se zadnjih nekaj let v povprečju dvigujejo za približno 5% na letni ravni. Cene v Ljubljani so tudi za 50% višje kot drugje v Republiki Sloveniji. Cena za kvadratni meter stanovanjske površine stane slovenskega potrošnika v primerjavi z njegovo povprečno plačo veliko več kot v EU, bistvena razlika pa je še, da je v velikih evropskih prestolnicah mogoče kupiti poleg zelo drage tudi poceni nepremičnino, če ta ne zaseda neke pomembne lokacije, medtem, ko so pri nas vse nepremičnine in povsod zelo drage. V Sloveniji zgradimo na leto tri nova stanovanja na tisoč prebivalcev, v EU pa pet.

V letu 2003 je bil sprejet nov Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/03 in 18/04), ki je posegel v ne dovolj urejena razmerja med etažnimi lastniki stanovanj in upravniki. Izkušnje desetletnega obdobja izvajanja prejšnjega Stanovanjskega zakona so pokazale, da so bila razmerja med upravnikom večstanovanjskih hiš etažnimi lastniki pogosto premalo obvezujoča tako za upravnika, kot za lastnike stanovanj. Pomanjkljiva je bila razmejitev ukrepov in posegov, ki potrebujejo soglasje vseh solastnikov večstanovanjske hiše in tistih, za katere zadostuje soglasje večine solastnikov. Poleg tega tudi ni bilo dovolj zainteresiranosti lastnikov za medsebojno sodelovanje pri skupnem urejanju medsebojnih razmerij.

V novi Stanovanjski zakon so vgrajene številne novosti, katerih cilj je zagotavljanje učinkovitejšega upravljanja večstanovanjskih hiš. Etažni lastniki morajo, tako kot to sicer določa že stvarnopravni zakonik, skleniti pogodbo o medsebojnih razmerjih. Zelo pomemben nov inštrument pri zagotavljanju vzdrževanja večstanovanjskih stavb je obvezno oblikovanje rezervnega sklada, s katerim naj bi se zagotovilo zbiranje sredstev za vzdrževalna dela na hiši v skladu s planom vzdrževanja. Etažni lastniki vplačujejo v rezervni sklad najmanj znesek, ki je določen s podzakonskim predpisom. Da bi se zagotovila transparentnost in varnost sredstev lastnikov se vplačila v rezervni sklad vodijo knjigovodsko ločeno od drugih vplačil etažnih lastnikov iz naslova obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe.

V letu 2003 je bil sprejet Zakon o nepremičninskem posredovanju (Uradni list RS, št. 42/03), ki z uvajanjem standardov kakovosti storitev posredovanja nepremičnin ščiti potrošnika (kupca), ki pri nakupu, oddaji, prodaji, najemu nepremičnine uporablja storitve nepremičninskih družb. Razlogi za zakonsko določanje pogojev za opravljanje storitev nepremičninskega posredovanja so bili v prvi vrsti udejanjanje načela varstva potrošnikov, glede na neizoblikovanost in nezadostnost dobrih poslovnih običajev, neizdelanost nadzornih mehanizmov in posebnost velikega števila posrednikov na slovenskem nepremičninskem trgu, pogosto brez potrebnih znanj in izkušenj na tem področju, kar je v preteklosti rezultiralo v številnih primerih nekakovostnih in z vidika pravne varnosti udeleženih oseb vprašljivih storitev posredovanja nepremičnin, ter velikokrat zlorabljenega zaupanja potrošnika kot naročitelja storitve. Že leta 1997 je Zveza potrošnikov Slovenije – društvo po naročilu ministrstva za okolje izdelala analizo slovenskega trga nepremičnin, s katero so se zbirala mnenja potrošnikov, ki so uporabili storitev posrednikov, analizirale vsebine pogodb, ter na ta način naredile posnetek stanja na trgu nepremičnin z vidika varstva potrošnikov.

Poglavitne rešitve, ki jih je zakon prinesel, so določbe, ki zavezujejo nepremičninske družbe, da nepremičninski posredniki zanje opravljajo storitve posredovanja v prometu nepremičnin samo na podlagi zaposlitve z njimi ali na drugi pravni podlagi, da upoštevajo zakonsko določeno najvišje dovoljeno plačilo oziroma provizijo (največ 4% od vrednosti nepremičnine), ter da so odgovorne za škodo, ki jo povzroči nepremičninski posrednik, ki za nepremičninsko družbo opravlja posle v prometu z nepremičninami in morajo biti tudi zavarovane v ta namen. Posredniki morajo imeti obvezno licenco pristojnega ministrstva za okolje in prostor, morajo biti vpisani v imenik nepremičninskih posrednikov pri pristojnem ministrstvu in morajo imeti zavarovano odškodninsko odgovornost. Nepremičninska družba sme pričeti z opravljanjem storitve posredovanja nepremičnin, le če ima zagotovljene ustrezne prostore in opremo. Na ta način zakon potrošnikom v razmerju s posrednikom zagotavlja večjo pravno varnost pri nakupu ali prodaji nepremičnine. Zakon predpisuje nepremičninskim družbam tudi vodenje evidenc o vseh cenah, doseženih pri posredovanju v prometu z nepremičninami.

V letu 2004 sprejeti Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 18/04) popolnoma na novo ureja pravna razmerja med prodajalcem (investitorjem) stanovanja in kupcem oziroma potrošnikom z namenom celovite zaščite kupcev pred tveganji v zvezi s prodajalčevo izpolnitvijo obveznosti. Zakon ureja primere, ko si investitorji, ki gradijo stanovanjske stavbe z namenom prodaje, del finančnih virov za financiranje gradnje zagotovijo tako, da sklepajo pogodbe o prodaji posameznih delov (posameznih stanovanj oziroma poslovnih prostorov) še pred končanjem gradnje. Kupci pa se zavežejo del kupnine plačati še pred izročitvijo stanovanja, ki je predmet prodaje. V takem primeru je kupec izpostavljen precej večjemu tveganju, kot v primeru nakupa stavbe oziroma posameznega dela stavbe, ki je že zgrajena. Tveganja so lahko povezana z investitorjevo finančno nesposobnostjo dokončati gradnjo. Ta tveganja za kupce so se v najbolj skrajni obliki izrazila v aferi Zbiljski gaj, ko je investitor postal plačilno nesposoben, zaradi česar je bil začet stečajni postopek. Druga tveganja so povezana z investitorjevo nesposobnostjo opraviti vsa pravna dejanja, ki so potrebna, da se zadosti pogojem za vpis etažne lastnine na objektu v zemljiško knjigo ali pa se odražajo v nesposobnosti investitorja uresničiti morebitne zahtevke iz naslova odgovornosti za stvarne napake, najpogosteje zaradi najemanja finančno šibkih izvajalcev.

Čeprav v širšem civilno pravnem sistemu Republike Slovenije že obstajajo instituti, ki omogočajo zaščito kupcev pred tveganji, ki so jim izpostavljeni pri nakupu novogradenj, je pred sprejetjem zakona prevladovala tendenca, da so investitorji kot močnejše pogodbene stranke pravna razmerja s kupci pogosto urejali tako, da so s prodajnimi pogodbami v čim večji možni meri izključili oziroma omejili morebitne pravice kupcev. Poglavitne rešitve, ki jih je zakon prinesel, so, da prodajalec ne more zahtevati plačila kupnine (razen morebitne are, ki ne sme presegati 10 odstotkov kupnine), če ni sam hkrati sposoben v celoti in pravilno izpolniti svoje obveznosti do kupca (mu izročiti nepremičnino z lastnostmi, določenimi v pogodbi, in mu omogočiti pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ne da bi bila ta pravica obremenjena ali omejena s pravicami tretjih). Drugačen dogovor pogodbenih strank je dopusten samo, če prodajalec kupcu zagotovi ustrezen instrument za zaščito pred tveganji prodajalčeve neizpolnitve, bodisi bančno garancijo, bodisi storitve in druge pravice po pogodbi o oblikovanju skrbniškega računa.

4.1.8.1 Cilji in usmeritve

S ciljem zagotavljanja višje ravni varstva potrošnikov na stanovanjskem področju bo Republika Slovenija usmerile ukrepe v:

-        spremembe in dopolnitve Stanovanjskega zakona z namenom izboljšanja pravic najemnikov v najemnih razmerjih;

-        spremembe in dopolnitve Zakona o nepremičninskem posredovanju z namenom povečanja števila sankcij za kršitve določb zakona s strani nepremičninskih družb;

-        novelacijo Nacionalnega stanovanjskega programa s ciljem uvedbe čimveč novih modelov za povečanje ponudbe neprofitnih najemnih stanovanj, kar je eden od glavnih ciljev prihodnje stanovanjske politike.

Z vidika varstva potrošnikov stanovanje kot posebna socialna dobrina zahteva, da se v stanovanjski politiki države ustrezno udejanjajo tudi načela varstva potrošnikov in to v številnih vsebinsko zaokroženih sklopih na stanovanjskem področju, ki postavljajo potrošnika v različne vloge kot npr. vlogo pričakovalca stanovanja, vlogo kupca stanovanja, vlogo najemnika.

Kot osrednje vsebinsko izhodišče stanovanjske politike države, ki po vsebini udejanja načela varstva potrošnika in ki je skupno vsem vlogam potrošnika na stanovanjskem področju (pričakovalec, kupec, lastnik, najemnik, podnajemnik), je nedvomno ustvarjanje normalnih tržnih razmer na stanovanjskem področju, kar predpostavlja povečano ponudbo komunalno opremljenih zemljišč za stanovanjsko gradnjo, zagotavljanje prostorskih ureditvenih načrtov, dvig kakovosti stanovanjske arhitekture, racionalizacijo upravnih postopkov, ustalitev cen stanovanj na nekoliko nižjih ravneh, varnost stanovanjskega najema, socialno vzdržne najemnine, preprečevanje oderuštva in odzivnost socialne politike na stanovanjskem področju na ekonomski in socialni položaj »stanovanjskega potrošnika«, davčno preglednost, pa tudi smotrno organiziranost stanovanjskega področja, odprtega konkurenci in ki naj v izhodišču zagotavlja enak položaj vsem, ki svojo poslovno priložnost iščejo na stanovanjskem področju. Država se mora spopasti z interesi, ki sedaj obvladujejo stanovanjsko gradnjo in ohranjajo visoke cene stanovanj, ki jih držijo tudi počasni upravni postopki, neobstoj urbanističnih načrtov, itd.

Vse našteto, kar ima za cilj normalizacijo stanovanjskega tržišča, zahteva tudi ustrezno normativno podporo s strani države, še posebej v Stanovanjskem zakonu, Zakonu o nepremičninskem posredovanju, Zakonu o graditvi objektov, Zakonu o urejanju prostora, Zakonu o nepremičninskem posredovanju ter Zakonu o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb, pa tudi v številnih podzakonskih predpisih s stanovanjskega področja.

Pri pripravi naštetih zakonov in številnih podzakonskih prepisov, sprejetih v zadnjih letih, je bilo sicer eno od vodil tudi upoštevanje načel varstva potrošnikov, vendar kaže ob načrtovani novelizaciji zakonodaje s tega področja preveriti ustreznost vseh zakonskih instrumentov oziroma zagotoviti vse potrebne spremembe in dopolnitve povsod tam, kjer so se pokazale nedomišljenosti v sistemskih in izvedbenih rešitvah.

S ciljem zagotavljanja višje ravni varstva potrošnikov na stanovanjskem področju bo Republika Slovenija:

-        pri spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona preverila in po potrebi dogradila rešitve, ki zadevajo delitev stroškov upravljanja, položaj najemnikov in podnajemnikov, preprečevanje oderuštva na najemninskem področju;

-        pri spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju preverila ustreznost instrumentov, ki zagotavljajo varstvo javnega interesa na področju nepremičninskega posredovanja in varstvo pravic potrošnika, naročnika storitev nepremičninskega posrednika oziroma nepremičninske družbe;

-        pri spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb zagotovila večjo uravnoteženost v porazdelitvi bremen med strankami;

-        pri pripravi Strategije razvoja Slovenije oziroma v Nacionalnem stanovanjskem programu upoštevala v ukrepih, ki naj podprejo normalizacijo razmer na stanovanjskem trgu tudi vidik varstva potrošnika.

4.1.9 Varstvo potrošnikov na področju finančnih storitev

Finančne storitve so v svetu, kot tudi v Republiki Sloveniji, v porastu in vključuje bančne storitve, odobritev kredita preko finančne ali nefinančne institucije, opravljanje zavarovalnih poslov, pokojninsko zavarovanje, naložbe denarja, pojavljajo pa se tudi novi finančni produkti, ki so kombinacije bančnega in zavarovalnega sektorja. Zaradi svoje nematerialne narave finančne storitve terjajo posebno visoko raven varstva potrošnikov, saj potrošniki brez neodvisnega svetovanja pogosto nimajo možnosti, da sami ocenijo kakovost in varnost ponujenih storitev. Oškodovanja potrošnikov so prav na področju finančnih storitev največja, ker gre za dolgoročna in strokovno (pravno in ekonomsko) zelo zahtevna pogodbena razmerja. Pretekle izkušnje v zvezi z nepravilnostmi na trgu potrošniškega kreditiranja s strani nefinančnih institucij (podjetij), ki so odobravale potrošnikom kredite brez dovoljenja Urada RS za varstvo potrošnikov, na način da so obšle določbe Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo), so pokazale na veliko ranljivost in močno podrejeno vlogo, ki jo imajo potrošniki nasproti ponudnikom finančnih storitev na slovenskem trgu. Pokazale so, da trg ne deluje samodejno in popolno, zgolj na osnovi tržnih zakonitosti ponudbe in povpraševanja, da obstaja velika asimetrija med ponudniki, ki imajo vse bolj sofisticirano znanje in veščine, in potrošniki, ki tega nimajo, oziroma vsaj ne v takšnem obsegu, da bi se lahko ustrezno zaščitili pred prevarami in goljufijami. S pristopom k EU se je odprl prost pretok finančnih storitev, s čimer je slovenski potrošnik izpostavljen še večjim preizkušnjam, zato bo nujno dvigniti raven varstva potrošnikov na tem področju. To je tudi nujno za nemoteno delovanje notranjega trga in bo prineslo tako za potrošnike kot za ponudnike enega od otipljivejših rezultatov njegove uresničitve. Stopnja integracije finančnih storitev še ni dosegla tiste ravni, ki bi lahko dajala maksimalne učinke enotnega trga. Med prednostnimi nalogami v naslednjih letih pripravlja Evropska komisija nov pravni okvir za plačila na notranjem trgu oziroma direktivo o plačilnih storitvah na notranjem trgu. Razlog priprave novega pravnega okvirja za plačila na notranjem trgu je v nepopolnem delovanju enotnega trga na tem področju. Evropska komisija želi zagotoviti enake pogoje opravljanja plačilnih storitev na trgu EU in s tem povečanje konkurence med ponudniki plačilnih storitev. Pomemben cilj pri tem je zagotoviti ustrezno raven varstva potrošnikov in povečanje transparentnosti pri opravljanju teh storitev. Za zagotovitev teh ciljev predlog direktive uvaja in ureja novo kategorijo ponudnikov plačilnih storitev, to so plačilne institucije, ki bodo morale za svoje delovanje na skupnem trgu EU pridobiti dovoljenje v domači državi članici. Glavna načela, ki jih zasleduje nov pravni okvir so: veljavnost pravil za vse ponudnike plačilnih storitev v EU, veljavnost za vse uporabnike plačilnih storitev, veljavnost za vse vrste plačilnih storitev ter za plačilne transakcije v vseh valutah. V letu 2005 je Svet EU namenil veliko pozornosti predlogu nove direktivi o potrošniških kreditih, ki ureja problem precejšnjih razlik v predpisih držav članic EU, ki se nanašajo na potrošniške kredite. Popolna harmonizacija nacionalnih predpisov držav članic bi sicer omogočila boljše delovanje notranjega trga in s tem povečan obseg čezmejnega trgovanja, vendar pa si je pri tem potrebno prizadevati, da popolna harmonizacija tega področja ne bo šla na račun zmanjšanja že dosežene ravni varstva potrošnikov v nekaterih državah članicah vključno z Republiko Slovenijo. Predlog nove direktive spreminja obseg veljavnosti in posega na področje kreditnih posrednikov. Prav tako vzpostavlja okvir za strukturirano informacijo za potrošnika in povečuje katalog informacij, ki jih mora kreditodajalec zagotoviti potrošniku.

Cilji in usmeritve Republike Slovenije na področju varstva potrošnikov v zvezi s finančnimi storitvami so:

-        sodelovanje pri sprejemanju predloga nove direktive o potrošniških kreditih s ciljem ohranitve dosežene ravni varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji na tem področju ter prilagoditev nacionalne zakonodaje glede na predlog nove direktive o potrošniških kreditih;

-        spremljanje in sodelovanje pri pripravi novega pravnega okvira za plačila na notranjem trgu oziroma predloga direktive o plačilnih storitvah na notranjem trgu, pri čemer se bo Republika Slovenija zavzemala za transparentnost pri opravljanju teh storitev;

-        podpora analizam in spremljanju trga finančnih storitev z vidika varstva pravic in ekonomskih interesov potrošnikov ter razvijanja svetovanja potrošnikom na področju finančnih storitev v okviru izvajanja javnih služb.

4.2 Institucionalna krepitev nosilcev varstva potrošnikov

Varstvo potrošnikov se je v predpristopnem času institucionaliziralo znotraj in zunaj državne uprave, vendar pa organizacijska in funkcionalna struktura državnih organov in inšititucij, ki skrbijo za varstvo potrošnikov še vedno ni ustrezno razvita, še vedno se pojavljajo vprašanja pristojnosti, skoraj povsod pa prevladuje pomanjkanje tako človeških kot tudi finančnih virov za izvajanje potrebnih nalog in operativno delo na področju varstva potrošnikov. Na nezadostno administrativno usposobljenost državnih organov na področju varstva potrošnikov je v predpristopnem času v poročilih o napredku še posebej opozarjala tudi Evropska komisija, ki je poudarjala, da je Slovenija sicer vzpostavila ustrezne strukture za varstvo potrošnikov, da pa je potrebno te strukture okrepiti, tako glede človeških, kot tudi finančnih virov, pri čemer je posebej omenjala Tržni inšpektorat RS in Urad RS za varstvo potrošnikov. Tržni inšpektorat RS se je medtem okrepil, predvsem z namenom zagotovljanja učinkovitega nadzora skladnosti proizvodov z varnostnimi zahtevami, v okviru predpristopne pomoči je potekalo tudi usposabljanje inšpektorjev, kadrovske kapacitete Urada pa so ostale nespremenjene.

4.2.1 Urad RS za varstvo potrošnikov

Institucionalna osnova za varstvo potrošnika v okviru državne uprave je bila vzpostavljena z ustanovitvijo Urada RS za varstvo potrošnikov, ki je začel delovati leta 1996. Naloge in pristojnosti Urada so določene z Uredbo o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 58/03, 45/04, 86/04, 138/04) v povezavi z Zakonom o državni upravi (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo). Urad je organ v sestavi Ministrstva za gospodarstvo, ki predstavlja nosilno ministrstvo za varstvo potrošnikov, katerega vloga je načrtovanje, organiziranje, izvajanje, spremljanje in vrednotenje politike varstva potrošnikov, Urad pa opravlja strokovne in upravne naloge, ki se nanašajo na pripravo in izvajanje politike in programov varstva potrošnikov v državnih organih, strokovnih organizacijah in nevladnih organizacijah. Urad pripravlja koncesije in javne razpise za sofinanciranje javnih služb, ki jih izvajajo nevladne organizacije. Urad opravlja tudi naloge v zvezi z vzgojo in izobraževanjem in obveščanjem potrošnikov ter svetovanjem potrošnikom, pri čemer dnevno izvaja telefonsko in pisno svetovanje za potrošnike. Naloga Urada je tudi spremljanje in koordiniranje posameznih dejavnosti ministrstev in strokovnih institucij pri izvajanju aktivnosti na področju varstva potrošnikov, ter mednarodno sodelovanje na strokovnem in upravnem področju z vidika varstva potrošnikov. Tu v ospredje prihaja predvsem sodelovanje v delovnih telesih pri Evropski komisiji in v delovnih telesih Sveta EU. Urad sodeluje, spodbuja in sofinancira razvoj nevladnih in neprofitnih potrošniških organizacij. Urad izdaja tudi dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Od leta 1998 dalje pri Uradu kot posvetovalni organ deluje Strokovni svet za varstvo potrošnikov. Urad ima trenutno sedem zaposlenih, kar že zdaj ne zadošča za opravljanje obstoječih nalog.

V okviru uresničevanja Resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 se bo povečal obseg nalog v zvezi zagotavljanjem izvajanja javnih služb v okviru nevladnega sektorja ter v zvezi s krepitvijo koordinativne vloge na področju varstva potrošnikov, obenem pa bo urad prevzel nove, dodatne in zahtevne naloge:

-        vzpostavitev javne sheme alternativnega reševanja sporov in izvajanje nalog sekretariata;

-        vodenje aktivnosti v zvezi z analitičnim spremljanjem področja varstva potrošnikov;

-        vodenje aktivnosti v zvezi z razvijanjem in vzpostavljanjem informacijskega sistema v podporo spremljanja in analiziranja področja varstva potrošnikov;

-        izvajanje nalog povezovalnega organa v okviru izvajanja Uredbe 2006/2004/ES.

Za opravljanje obstoječih in načrtovanih novih nalog Urada RS za varstvo potrošnikov bi bilo potrebno:

-        prednostno zagotoviti ustrezna finančna in materialna sredstva;

-        prednostno zagotoviti zaposlitev vsaj treh ustreznih strokovnjakov.

4.2.2 Inšpekcijske službe in drugi organi za tržni nadzor

Učinkovit nadzor proizvodov na trgu je ključnega pomena za zagotavljanje varnosti potrošnikov. Poleg tega je nadzor na trgu osnovni mehanizem za delovanje notranjega trga in vzpostavljanje ustrezne konkurenčnosti gospodarstva.

V Republiki Sloveniji izvajajo nadzor nad izvrševanjem zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, ki urejajo varstvo potrošnikov različni inšpektorati in drugi organi.

-        Tržni inšpektorat RS (generalni nadzor nad uresničevanjem določb, ki vključujejo pravice in ekonomske interese potrošnikov, ki so zaobsežene v vrsti zakonov in drugih predpisov, kot tudi nad skladnostjo neživilskih proizvodov z varnostnimi zahtevami);

-        Zdravstveni inšpektorat RS (živila – zdravstvena ustreznost in varnost živil in hrane, zdravstvena ustreznost izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili, zdravstvena ustreznost pitne vode in omejevanje porabe alkohola; neživila – kozmetični proizvodi, igrače, omejevanje uporabe tobačnih izdelkov, kopalne vode, minimalni sanitarno-zdravstveni pogoji v objektih na področju zdravstvene dejavnosti, sociale, dejavnosti otroškega varstva, vzgoje, izobraževanja, gostinstva, turizma, higienske nege in kopališč, splošna varnost proizvodov, RAPEX; nalezljive bolezni);

-        Veterinarska uprava RS (nadzor nad varnostjo mesa, živili živalskega izvora in živalmi);

-        Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (nadzor nad kakovostjo kmetijskih pridelkov in živil);

-        Inšpektorat RS za okolje in prostor (med drugim nadzira stanovanjsko področje, graditev objektov, elektroeergetiko, termoenergetiko in racionalno porabo energije);

-        Inšpektorat RS za pošto in telekomunikacije (nadzor nad poštnimi storitvami);

-        Urad RS za kemikalije (nadzor nad varnostjo kemikalij);

-        Agencija za zavarovalni nadzor (izvaja nadzor nad zavarovalnicami, zavarovalno zastopniškimi, zavarovalno posredniškimi družbami, zavarovalnimi zastopniki ter zavarovalnimi posredniki, ter nadzor nad pravnimi osebami, povezanimi z zavarovalnicami);

-        Agencija za trg vrednostnih papirjev (nadzor nad trgom vrednostnih papirjev);

-        Agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke.

Usmeritev inšpektoratov in drugih organov v prihodnjem obdobju je zagotavljanje visoke ravni varnosti vseh proizvodov, namenjenih potrošnikom in usklajeno delovanje.

4.2.3 Nevladne potrošniške organizacije

Nevladno potrošniško gibanje je element civilne družbe, ki praviloma nima strogih institucionalnih oblik. V številnih državah, zlasti v ZDA in državah EU zastopajo interese potrošnikov močne nevladne potrošniške organizacije (NVPO), ki so pomemben dejavnik za razvoj varstva potrošnikov. V posvetovalni skupini za varstvo potrošnikov pri Evropski Evropski komisiji je zastopanih pet evropskih potrošniških organizacij, ki interese potrošnikov zastopajo na evropski ravni. Delovanje dveh (BEUC in ANEC) finančno podpira Evropska komisija. BEUC (Bureau Europeen des Unions de Consommateurs) velja za krovno evropsko organizacijo. Članstvo v tej organizaciji je ekskluzivno, kar pomeni, da je njena članica lahko le ena od nacionalnih potrošniških organizacij iz vsake države EU. Slovenske potrošnike od leta 1995 dalje v BEUC zastopa Zveza potrošnikov Slovenije – društvo. Glavna vloga BEUC-a je lobiranje pri Evropski komisiji za zakonodajo, ki varuje in krepi položaj potrošnika na trgu. Pri tem je pomembno poudariti, da imajo samo članice dostop do raziskovalnega dela in različnih političnih dokumentov ter stališč BEUC, ki se nanašajo na direktive, uredbe in druge pravne inštrumente EU, ko so ti že sprejeti ali pa so šele v postopku nastajanja. Zveza potrošnikov Slovenije – društvo je od leta 1991 tudi članica mednarodne potrošniške organizacije Consumers International, ki združuje potrošniške organizacije (trenutno približno 270) na globalni ravni. Zveza potrošnikov Slovenije – društvo od februarja 2005 zastopa Republiko Slovenijo tudi v ANEC – evropski potrošniški organizaciji za standarde.

V strukturi NVPO v posameznih državah EU je mogoče ugotoviti dve značilni skupini. V prvi skupini so organizacije, ki delujejo celovito na področju varstva potrošnikov (vsebinsko pokrivajo različna tematska področja) in nudijo različne storitve potrošnikom (od svetovanja, obveščanja do raziskovalnega dela in sodelovanja pri pripravi zakonodaje). V drugi skupini so ozko profilirane organizacije, ki osredotočajo svoje delo na določeno tematsko področje, npr. prehrano, javne storitve itd., na katerem nudijo različne storitve potrošnikom.

V državah članicah EU zasledimo različna razmerja med vlogo državnih institucij in NVPO. Vsekakor sta za razvoj varstva potrošnikov pomembna oba sektorja, tako javni kot nevladni. Javni sektor igra vsekakor vitalno vlogo pri zagotavljanju mehanizmov, ki so sposobni oblikovati politiko varstva potrošnikov kot lastno politiko, z lastnimi cilji in lastnimi vladnimi instrumenti, ob tem pa močno poudarja vlogo neodvisnega potrošniškega gibanja. Neodvisne NVPO imajo enkratno vlogo pri identificiranju in koherentnem izražanju problemov, s katerimi se srečujejo potrošniki, ter pri zastopanju interesov potrošnikov. So manj hierarhično organizirane in se hitreje odzivajo na potrebe okolice kot velike institucije, s svetovanjem ali reševanjem specifičnih pritožb so si sposobne pridobiti zaupanje potrošnikov in so kompetenten in neodvisen vir informacij o pritožbah potrošnikov. Da je vloga civilne družbe nepogrešljiva, je posebej poudarjeno tudi v različnih mednarodnih dokumentih, zlasti tistih v EU. Poseben pomen pripisujeta NVPO Uredba 178/2992/ES, kakor tudi Generalni direktorat za varno hrano in zdravje ter varstvo potrošnikov (DG SANCO), ki posebej poudarjata vlogo NVPO v živilski verigi, izhajajoč iz načela pravice potrošnika do varne hrane in točnih ter zanesljivih informacij, kakor tudi iz načela odgovornosti potrošnika do varovanja lastnega zdravja.

V Republiki Sloveniji pojem NVPO opredeljuje Zakon o varstvu potrošnikov, po katerem štejejo kot potrošniške organizacije tiste organizacije, ki so registrirane kot društva ali zavodi, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti in jih ustanovijo potrošniki zaradi varstva svojih pravic ter so vpisane v register potrošniških organizacij. Register vodi Urad RS za varstvo potrošnikov v skladu s Pravilnikom o pogojih in načinu za vpis potrošniških organizacij v register (Uradni list RS, št. 46/98 in 97/03).

Nevladni sektor na področju varstva potrošnikov se je v Republiki Sloveniji razvil že v zgodnjih devetdesetih letih, še preden se je varstvo potrošnikov institucionaliziralo v okviru državne uprave. Republika Slovenija razume nevladni sektor kot protiutež državi, nevladnemu sektorju pa je že s prvim nacionalnim programom priznala izjemno pomembno vlogo. Trenutno je v register potrošniških organizacij vpisanih 12 organizacij, ki so organizirane kot društva ali zavodi, med katerimi je najbolj dejavna in najvidnejša Zveza potrošnikov Slovenije – društvo, ki je povezana z raziskovalnim inštitutom Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave. Na drugi strani deluje Zveza potrošniških združenj Slovenije, ki združuje osem manjših lokalnih potrošniških organizacij.

V strukturi NVPO je mogoče ugotoviti razlike, ki se odražajo v velikosti članstva, v obsegu storitev, ki jih nudijo, v kompleksnosti področij, ki jih pokrivajo, prepoznavnosti organizacije v javnosti, strukturi financiranja in izobrazbeni strukturi zaposlenih.

Temeljna značilnost, po kateri se NVPO razlikujejo od drugih nevladnih organizacij je v zavezujoči neodvisnosti od ponudnikov blaga in storitev (prepoved pridobivanja sredstev iz komercialnih virov – gospodarskih družb, podjetij), kot tudi od političnih strank. To utemeljuje upravičenost materialne podpore za njihovo delovanje in razvoj s strani države, ki ima pravno podlago že v Zakonu o varstvu potrošnikov. Ta sredstva so torej še posebej namenjena delovanju in razvoju civilne družbe, še posebej tistim NPVO, ki so dejavne v mednarodnih institucijah za varstvo potrošnikov in se aktivno vključujejo v oblikovanje politike varstva potrošnikov, kar je skladno z usmeritvami EU. Podpora zajema sredstva za pokrivanje stroškov NVPO, povezanih z njihovim osnovnim delovanjem.

Republika Slovenija bo:

-        prednostno zagotavljala podporo delovanju in razvoju NVPO.

Podpora delovanju in razvoju NVPO je namenjena predvsem za pokrivanje naslednjih stroškov:

-        stroški najemnin in režijski stroški največ v višini 50%, če imajo organizacije vsaj 50% teh sredstev zagotovljenih s strani lokalnih skupnosti in če sredstev za te stroške nimajo že zagotovljenih v okviru izvajanja javnih služb s pomočjo sofinanciranja iz javnih sredstev;

-        stroški članarin v NVPO, ki delujejo na ravni EU in globalni ravni (BEUC, ANEC, CI);

-        stroški sodelovanja v procesu standardizacije na nacionalni in evropski ravni;

-        stroški sodelovanja v posvetovalni skupini za potrošnike pri Evropski komisiji (European Consumer Consultative Group) oziroma drugih odborih indelovnih skupinah ustanovljenih s strani organov EU, v kolikor sredstva za te stroške niso zagotovljena s strani Evropske komisije oziroma drugih organov EU;

-        stroški aktivnega sodelovanja pri pripravi za potrošnike pomembne zakonodaje na nacionalni ravni ter stališč Republike Slovenije k osnutkom pravnih aktov EU (študije in raziskave).

4.2.4 Usklajevalna telesa

Podporo pri pripravi in izvajanju usklajene in celovite politike varstva potrošnikov in hkrati nemotenega delovanja notranjega trga zagotavlja pet usklajevalnih oziroma posvetovalnih teles:

-        Strokovni svet

-        Inšpekcijski svet

-        Medresorski odbor za notranji trg

-        Odbor za električno varnost

-        Odbor za splošno varnost proizvodov

-        Svet za živila in prehrano.

4.2.4.1 Strokovni svet

Strokovni svet je bil ustanovljen leta 1998 pri Uradu RS za varstvo potrošnikov na podlagi 62. člena Zakona o varstvu potrošnikov, kot strokovno in posvetovalno telo. V okviru sveta se izvaja del medresorskega sodelovanja med ministrstvi, kot tudi sodelovanje med vladnimi in nevladnimi organizacijami. Njegova vloga je predvsem nudenje strokovne podpore Uradu RS za varstvo potrošnikov ob sprejemanju različnih dokumentov (nacionalni in letni programi varstva potrošnikov) ter ob prenosu za potrošnike relevantne zakonodaje EU v pravni red Republike Slovenije.

S ciljem povečanja operativnosti Strokovnega sveta je v letu 2005 potekala prenova sveta. Minister za gospodarstvo je sprejel Sklep o imenovanju in sestavi novega strokovnega sveta. Članstvo sveta je razširjeno s predstavniki ministrskih resorjev, ki doslej niso bili zastopani, to je: Ministrstva za okolje in prostor ter Ministrstva za šolstvo in šport, sicer pa so v njem zastopani kot že doslej predstavniki oziroma predstavnice Ministrstva za gospodarstvo, Urada RS za varstvo potrošnikov, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predstavnik Pravne fakultete v Ljubljani, ki je hkrati tudi predsednik sveta, predstavnica Ekonomske fakultete v Ljubljani, predstavnica Zveze potrošnikov Slovenije – društva in Mednarodnega inšitituta za potrošniške raziskave, predstavnica Zveze potrošniških združenj Slovenije, predstavnica Gospodarske zbornice Slovenije ter predstavnik Obrtne zbornice Slovenije.

Vlogo in predvsem operativnost sveta je potrebno okrepiti, kar bomo dosegli s sprejemom poslovnika, v njegov delokrog pa je potrebno vključiti tudi pripravo stališč do pravnih aktov EU.

4.2.4.2 Inšpekcijski svet

Inšpekcijski svet je bil ustanovljen jeseni 2002 kot stalno medresorsko delovno telo, z namenom koordinacije dela različnih inšpekcij na podlagi Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Cilj te koordinacije je doseganje večje učinkovitosti na področjih, kjer je potrebno usklajeno ravnanje več inšpekcij, skupno izvajanje nalog inšpekcijskega nadzora, jasna razmejitev pristojnosti posameznih inšpektoratov, izmenjava izkušenj in informacij med inšpektorati, koordinacija operativnega dela inšpektoratov na področjih, na katerih je nadzor v pristojnosti več inšpektoratov. Inšpekcijski svet ima več odborov, med njimi Odbor za nadzor trga za neživilske proizvode in Odbor za nadzor trga za živilske proizvode. Inšpekcijski svet deluje na podlagi sprejetega poslovnika. O svojem delu letno poroča Vladi RS ter ministru, pristojnemu za javno upravo.

4.2.4.3 Medresorski odbor za notranji trg

Je koordinacija ministrstev in drugih upravnih organov, ki pripravljajo oziroma izdajajo posamezne pravne akte, ki se navezujejo na varnost izdelkov. Cilj te koordinacije je:

-        koordinacija strategije in implementacije direktiv novega pristopa, še posebej v okviru Protokola k pridružitvenemu sporazumu, o ugotavljanju skladnosti proizvodov in sprejemljivosti industrijskih proizvodov (PECA). PECA Protokol je Slovenija podpisala z Evropskimi skupnostmi koncem leta 2002, njegov osnovni pomen je odprava tehničnih ovir pri trgovanju med državami članicami EU;

-        določitev optimalnih formalnih poti za izvajanje zaščitne klavzule ('safeguard clause');

-        vzpostavitev učinkovite in združljive informacijske podpore za izmenjavo podatkov in informacij med inšpektorati in drugimi državnimi organi z ustreznimi mednarodnimi institucijami.

Medresorski odbor za notranji trg je ustanovljen na osnovi pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo za delovno področje notranjega trga, za zagotavljanje, vzpostavitev in delovanje pravnega reda na tem področju, skladnega s principi, ki so uveljavljeni v državah članicah EU. Pravna podlaga za ustanovitev koordinacije v okviru medresorskega odbora je Uredba o notranji organizaciji in sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih ter sklep medvladne konference RS-EU v okviru pred-pristopnih pogajanj za polnopravno članstvo v EU.

V medresorskem odboru so zastopani predstavniki Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za znanost in tehnologijo, Ministrstva za promet, Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Tržnega inšpektorata RS, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpektorata RS za pošto in telekomunikacije, Inšpektorata RS za delo, Zdravstvenega inšpektorata RS, Urada RS za varnost in zdravje pri delu, Urada RS za meroslovje, Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS in Urada RS za upravne notranje zadeve.

4.2.4.4 Odbor za električno varnost

Po zgledu »odborov za varnost«, ki delujejo v mnogih državah EU, je Republika Slovenija ustanovila začetkom leta 2003 Odbor za električno varnost. To je institucija, ki jo sestavljajo predstavniki ministrstev, inšpektoratov, gospodarstva (trgovina, proizvajalci iz posameznih panog), potrošnikov, standardizacije, meroslovja in drugi. Odbor predstavlja mnenje neodvisne stroke, vladnih in nevladnih organizacij, skratka mnenje vseh nacionalnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na posamezne institucije, ki delujejo na področju varnosti električnih proizvodov. Republika Slovenija se je zavezala ustanoviti Odbor za električno varnost z Evropskim sporazumom o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru EU, na drugi strani.

4.2.4.5 Odbor za splošno varnost proizvodov

Posvetovalni odbor je bil ustanovljen aprila leta 2004 na podlagi 20. člena Zakona o splošni varnosti proizvodov. Sestavljajo ga predstavniki vseh zainteresiranih skupin, Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za zdravje, predstavniki Tržnega inšpektorata RS, Zdravstvenega inšpektorata RS ter Inšpektorata RS za delo, predstavniki Urada RS za varstvo potrošnikov, nevladnih potrošniških organizacij, Gospodarske zbornice Slovenije, Slovenskega inštituta za standardizacijo in predstavniki laboratorijev. Naloga Posvetovalnega odbora je obravnava vseh vprašanj v zvezi s splošno varnostjo proizvodov, sprejemanje ustreznih ukrepov za odpravo in zmanjšanje nevarnosti posameznih proizvodov oziroma skupin proizvodov, vzpodbujanje prostovoljnih aktivnosti proizvajalcev in distributerjev na področju zagotavljanja varnih proizvodov na trgu ter sodelovanje pri oblikovanju kodeksov uveljavljenega ravnanja.

Ministrstvo za gospodarstvo, ki vodi odbor, se redno odziva na vprašanja, ki so mu posredovana bodisi s strani gospodarstva, kot tudi s strani potrošnikov, ter se posvetuje s člani odbora glede aktualne problematike.

4.2.4.6 Svet za živila in prehrano

Svet za živila in prehrano je strokovno in posvetovalno telo ustanovljeno na podlagi Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02, 47/04). Skrbi za izvajanje doktrinarnih, metodoloških in strokovnih nalog v zvezi z vodenjem prehranske politike ter zdravstvene problematike, vezane na živila in prehrano. Sestavljajo ga strokovnjaki s področja zdravstva, kmetijstva, živilstva, veterine, varstva potrošnikov, izobraževanja ter varovanja okolja. Člane sveta imenuje minister pristojen za zdravje.

4.2.5 Upravno sodelovanje med nacionalnimi organi držav članic EU za varstvo potrošnikov

Obstoječe direktive Skupnosti o varstvu potrošnikov v odnosu do nacionalnih zakonodaj ne tvorijo enotnega okvira za trgovinske prakse in poslovne običaje ponudnikov do potrošnikov, kar je eden od osnovnih ciljev varstva potrošnikov. S širitvijo se povečuje obseg čezmejnega trgovanja, s tem pa se povečujejo tudi možnosti čezmejnega poslovanja 'prostih jezdecev' oziroma nepoštenih podjetij, kar slabi zaupanje potrošnikov v notranji trg. Zato Strategija EU varstva potrošnikov 2002–2006 vključuje niz ukrepov za zagotavljanje učinkovitega sodelovanja med nacionalnimi državnimi organi, pristojnimi za izvrševanje ukrepov in nadzora nad nepoštenimi trgovinskimi praksami, kot tudi sodelovanja na področju varnosti proizvodov v okviru EU. Trenutno na področju varstva potrošnikov obstaja mešanica neformalnih mehanizmov in en pravni instrument, to je Direktiva 98/27/ES, ki ureja opustitvene tožbe zaradi varstva interesov potrošnikov, ki je prenesena v naš pravni red v okviru Zakona o varstvu potrošnikov, kateri nevladnim potrošniškim organizacijam in gospodarskim zbornicam omogoča, da na sodišču zoper ponudnika vložijo tožbo, s katero v primeru zavajajočega oglaševanja zahtevajo začasno odredbo, v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev pa ugotovitev ničnosti nepoštenih pogodbenih določil.

Čeprav so bili sedanji ad hoc mehanizmi znotraj svojih neformalnih okvirjev zelo uspešni in bodo še naprej pomembni, Evropska komisija ugotavlja, da ne zagotavljajo potrebnih vzvodov za sodelovanje med državami članicami. Zato je cilj Strategije EU varstva potrošnikov 2002–2006 učinkovito institucionalno sodelovanje med državami članicami pri izvrševanju ukrepov na področju varstva potrošnikov. Potreba po sodelovanju narašča še posebej z razvojem elektronskega poslovanja. Medmrežno okolje ponuja nepredstavljive priložnosti nepoštenim ponudnikom, ki ciljajo na potrošnike v različnih državah, z različnimi jurisdikcijami in na ta način poskušajo zaobiti zakonodajo. Čeprav Direktiva 98/27/ES zapolnjuje pomembno vrzel na področju reševanja sporov zaradi zavajajočega oglaševanja in nepoštenih pogodbenih pogojev in je pomembno orodje za nevladne potrošniške organizacije, pa ne more postati splošno orodje za razreševanje primerov na tem področju. Razmerje med stroški in koristjo pri vlaganju tožb, še posebej v primeru čezmejnih sporov, nikoli ne gredo v smeri koristi, zato omenjena direktiva ne more postati vsakdanje orodje za reševanje sporov.

Celovita izmenjava informacij je ključna za učinkovit nadzor notranjega trga, za katero v sedanjih razmerah ne obstaja ustrezne zakonske podlage. Nacionalni nadzorni organi lahko ukrepajo le v prid potrošnikov znotraj njihove sodne pristojnosti, ne pa tudi, kot to zahteva notranji trg, v prid kolektivnih interesov potrošnikov v vsej EU. Nadzorni organi v državah članicah obstajajo na več ravneh, ni pa formalnih kontaktnih točk znotraj posameznih držav za sodelovanje v okviru EU. Prav pomanjkanje smernic za sodelovanje med državnimi organi za varstvo potrošnikov v okviru EU je tudi razlog, da EU ni sposobna razviti učinkovitega sodelovanja s tretjimi državami, ki je potrebno že zaradi razvoja elektronskega poslovanja, ki povečuje možnosti globalnega čezmejnega trgovanja.

Ker na ravni Skupnosti za uresničitev sodelovanja med nacionalnimi organi obstajajo ovire, ki povzročajo izkrivljanje konkurence ter odvračajo potrošnike od 'čezmejnih' nakupnih odločitev, je bil delno že sprejet, delno pa se še pripravlja zakonodajni okvir, s katerim se bo to sodelovanje formaliziralo. Sprejeta je bila Uredba 2006/2004/ES, ki se bo pričela delno uporabljati oktobra 2005, delno pa leto kasneje. Cilj te uredbe je odpravljanje praktičnih in pravnih ovir za sodelovanje pri odkrivanju, preiskovanju in doseganju prenehanja ali prepovedi čezmejnih kršitev zakonodaje na področju varstva potrošnikov med nacionalnimi organi za varstvo potrošnikov držav članic. Čezmejne kršitve se po navedeni uredbi nanašajo zlasti na dejanja, ki predstavljajo zavajajoče oglaševanje, nepoštene pogodbene pogoje v potrošniških pogodbah, nepravilnosti pri potrošniških kreditih, razširjanju televizijskih programov, časovnemu zakupu nepremičnin, sklepanju pogodb na daljavo, sklepanju pogodb zunaj poslovnih prostorov, letalskih prevozih, paketnih potovanjih in organiziranih počitnicah ter izletih, elektronskem poslovanju na notranjem trgu, trženju finančnih storitev na daljavo, uporabi zdravil v humani medicini, označevanju cen, uveljavljanju garancije za brezhibno delovanje proizvodov, nepravilnosti v zvezi s storitvami informacijske družbe, zlasti pri elektronskem poslovanju ter nepravilnosti pri trženju finančnih storitev na daljavo.

Cilj Uredbe 2006/2004/ES je vzpostaviti mrežo nacionalnih upravnih organov, ki bodo imeli minimalna enotna pooblastila za ukrepanje zoper ponudnike blaga in storitev, ki kršijo predpise varstva potrošnikov in s tem kršijo kolektivne ekonomske interese potrošnikov. Tako navedena uredba predvideva v vsaki državi članici določitev pristojnega upravnega organa oziroma več upravnih organov, ki bodo pristojni za ukrepanje zoper kršitelje. Uredba predvideva vzpostavitev recipročnih vzajemnih pravic in obveznosti pri sodelovanju med pristojnimi nacionalnimi organi držav članic, kot na primer izmenjava splošnih podatkovnih baz o evidentiranih čezmejnih kršitvah ob doslednem upoštevanju varstva osebnih podatkov in varstva poslovnih skrivnosti, izvajanje usklajenih, skupnih akcij dveh ali več držav članic pri izvrševanju ukrepov (sočasne preiskave, začasne odredbe itd.) in izvajanje skupnih projektov ter dolžnost poročanja držav članic Evropski komisiji o evidentiranih čezmejnih kršitvah. Sposobnost pristojnih nacionalnih organov, da na podlagi vzajemnosti sodelujejo pri izmenjavi informacij, pri odkrivanju in preiskovanju čezmejnih kršitev, ter ukrepanju zoper te, je bistvenega pomena za zagotavljanje učinkovitega varstva potrošnikov, kot tudi nemotenega delovanja notranjega trga.

Poleg določitve pristojnih nacionalnih organov uredba predvideva tudi določitev enotnega povezovalnega organa v vsaki državi članici. Enotni povezovalni organi bodo delovali kot enotne nacionalne kontaktne točke in bodo koordinirali aktivnosti pristojnih nacionalnih organov na nacionalnih ravneh, odgovorni pa bodo tudi za redno poročanje Evropski komisiji o implementaciji uredbe. Uredba predvideva tudi ustanovitev regulatornega odbora pri Evropski komisiji, ki ga bodo sestavljali predstavniki pristojnih nacionalnih organov in enotnih povezovalnih organov. Uredba torej širi preiskovalna in izvršilna pooblastila pristojnih organov na področju varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji. Za izvajanje uredbe morajo države članice zagotoviti tudi dodatna finančna sredstva.

Poleg Uredbe 2004/2006/ES je bil na ravni EU nedavno (11. 5. 2005) sprejet še en zelo pomemben zakonodajni ukrep – Direktiva 2005/29/ES, ki posega na področje nepoštenih poslovnih praks podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu. Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseganju visoke ravni varstva potrošnikov s poenotenjem zakonov in drugih predpisov držav članic na področju nepoštenih poslovnih praks, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov. Navedena direktiva določa enotno splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov in se pojavljajo izven pogodbenih razmerij med ponudnikom na trgu in potrošnikom, ob sklenitvi pogodbe in med njenim izpolnjevanjem. Določa tudi pravila glede agresivnih poslovnih praks. Niti nepoštene, še manj agresivne poslovne prakse doslej še niso bile urejene na ravni Skupnosti. Z enotnim regulatornim okvirom (maksimalno harmonizacijo), jasno opredeljenimi pravnimi pojmi, ki urejajo vse vidike nepoštenih poslovnih praks po celotni EU, se bo znatno povečala pravna varnost potrošnikov in podjetij na notranjem trgu. Po razlagi sodišča Evropskih skupnosti, v skladu z načelom sorazmernosti, navedena direktiva kot merilo vpliva nepoštenih poslovnih praks, uvaja »povprečnega« potrošnika, ki ima ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov posameznih držav članic, značilnosti informiranega, razumnega in pazljivega potrošnika. Hkrati ta direktiva vsebuje tudi določbe za preprečevanje izkoriščanja potrošnikov, ki imajo značilnosti, zaradi katerih so še posebej dovzetni za nepoštene poslovne prakse. Direktiva opredeljuje vlogo kodeksov ravnanja, ki pomenijo dogovor, zbirko pravil, ki jih ne določa zakon ali drug predpis države članice, ki določa ravnanje ponudnikov, ki se zavežejo k upoštevanju tega kodeksa in jim na ta način omogočajo dejansko uporabo načel te direktive.

Republika Slovenija bo na področju upravnega sodelovanja organov EU z nacionalnimi organi za varstvo potrošnikov držav članic usmerila ukrepe v:

-        učinkovito izvrševanje Uredbe 2006/2004/ES z določitvijo pristojnih organov in povezovalnega organa (enotne kontaktne točke) ter zagotovitvijo ustreznih človeških in finančnih virov;

-        prenos in učinkovito izvrševanje Direktive 2005/29/ES.

4.3 Učinkovito izvrševanje potrošniške zakonodaje

Določanje posebnih pravil v pogodbenih razmerjih med ponudniki blaga in storitev ter potrošniki danes ni več vprašljivo, saj je sprejeto načelo, da je potrošnik šibkejša stranka, zato mu mora zakonodajalec s posebnimi pravili zagotoviti enakopravnost v pogodbenem razmerju. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje učinkovitega uveljavljanja pravic potrošnika, saj je neizpodbitno dejstvo, da še tako dober predpis nima vrednosti, če ni zagotovljeno njegovo izvajanje v praksi. Korektno poslovanje ponudnikov blaga in storitev pa ne more in ne sme biti edini dejavnik, ki bi določal uresničevanje zakonsko zagotovljenega varstva pravic potrošnikov. Učinkovito varstvo potrošnikov zahteva tudi, da se v zakonodaji predvideni ukrepi resnično in hitro uresničujejo prek sodišč, inšpekcij in drugih državnih organov, saj potrošnikom mora biti omogočeno, da svoje pravice lahko tudi dejansko uveljavijo. Zato je eden od ciljev v okviru uresničevanja Resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 tudi zagotavljanje izvrševanja zakonodaje na področju varstva potrošnikov v praksi. Temeljni pogoj za dosego tega cilja je ustrezno vzpostavljen institucionalni okvir, zato bomo ta cilj dosegli z ukrepi za krepitev obstoječe institucionalne infrastrukture in usklajenim delovanjem vseh institucionalnih segmentov. Učinkovito izvrševanje zakonodaje je tudi eden od osrednjih ciljev sedanje Strategije EU na področju varstva potrošnikov 2002–2006, kot tudi evropske strategije na tem področju v okviru prihodnje finančne perspektive 2007–2013, saj naj bi z doseganjem tega cilja krepili zaupanje potrošnikov v notranji trg. Razvoj delujočega notranjega trga od nas zahteva vzpostavitev institucionaliziranega sodelovanja z nacionalnimi organi za varstvo potrošnikov drugih držav EU, na upravnem področju, pri nadzoru trga z vidika izvrševanja predpisov s področja varstva potrošnikov, ki vključujejo pravice in interese potrošnikov, drugih prisilnih ukrepih, oceni nevarnosti izdelkov na trgu, preskušanju proizvodov, izmenjavi strokovnega in znanstvenega znanja, izvajanju skupnih projektov nadzora, ter pri sledenju, umiku ali odpoklicu nevarnih proizvodov.

4.3.1 Raziskave trga z vidika kršitev pravic in ekonomskih interesov potrošnikov in razvijanje informacijskega sistema

Glede na obseg informacij, ki se pojavlja na tem področju, in na število ter prepletanje njihovih uporabnikov, je nujen elektronski informacijski sistem, ki bo omogočal evidentiranje, zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje podatkov v zvezi z varstvom potrošnikov. Osnovni cilj je torej razvoj in vzpostavitev informacijskega sistema, ki bo podpiral področje varstva potrošnikov pri analiziranju, planiranju, odločanju in ukrepanju na nacionalni ravni.

Vzpostavitev informacijskega sistema bo omogočala boljši pregled nad izvrševanjem zakonodaje na področju varstva potrošnikov v praksi. Za vzpostavitev informacijskega sistema bo potrebno zagotoviti ustrezne podlage. Pri gradnji informacijskega sistema bo potrebno sodelovanje vseh vključenih izvajalcev in institucij.

Varstvo potrošnikov vključuje mnogo institucij in izvajalcev v okviru vladnega (predvsem Urad RS za varstvo potrošnikov in inšpekcijske službe) in nevladnega sektorja (predvsem nevladne potrošniške organizacije), zato bo potrebno določiti nabor baz podatkov, ki bo ustrezal uporabnikom vseh institucij, ki bodo informacijski sistem uporabljali. Informacijski sistem mora vključevati evidenco o pritožbah potrošnikov oziroma kršitvah predpisov, ter na tej podlagi omogočiti spremljanje statusa pritožb potrošnikov ter izdelavo ustrezne statistike. Informacijski sistem mora vključevati tudi pregled najpogostejših vprašanj potrošnikov in odgovorov, pregled nad sodno prakso na področju varstva potrošnikov s podatki o sodnih odločbah, poslovnih praksah ter kodeksih ravnanja gospodarskih subjektov na področju varstva potrošnikov ipd. Informacijski sistem mora tudi zagotavljati primerljivost podatkov ter omogočati učinkovito sporazumevanje med udeleženci. Informacijski sistem mora omogočati tudi elektronsko poročanje, najprej na nacionalni ravni, še posebej nevladnih potrošniških organizacij v primeru izvajanja javne službe s pomočjo sofinanciranja države, kasneje pa tudi za povezovanje navzven z državami članicami EU ter za poročanje Evropski komisiji, k čemur nas zavezujejo nekateri predpisi Skupnosti, kot je npr. Uredba 2004/2006/ES.

Pri razvijanju informacijskega sistema bomo sledili osnovnemu načelu enkratnega zajema, standardiziranih podatkov, vnosa podatkov za potrebe vseh upravičenih uporabnikov, načelu enotne metodologije in definicij pojmov. Vzpostavitev informacijskega sistema bo izvedena z ustreznim projektom. Najprej se bo izvedla analiza obstoječega stanja in potreb, s katero se bodo analizirali obstoječi podatkovni viri, preučile se bodo zahteve uporabnikov oziroma potrošniških organizacij ter pripravila se bo specifikacija potrebnih funkcionalnosti informacijskega sistema. Izdelal se bo tudi načrt, ki bo vključeval ustrezen podatkovni model, popis tehničnih značilnosti informacijskega sistema ter opis povezovanja z ostalimi zunanjimi informacijskimi viri. Na podlagi natančnih načrtov se bo pripravilo in izvedlo javno naročilo, s katerim se bo izbralo najbolj ugodnega ponudnika. Izbrani izvajalec bo načrtovan informacijski sistem razvil, ga namestil in testiral v produkcijskem okolju, izdelal priročnike za uporabnike in skrbnike informacijskega sistema ter izvedel uvajanje uporabnikov in skrbnikov informacijskega sistema. Za informacijski sistem bo potrebno določiti tudi osrednjega upravljavca in skrbnika, ki bo skladno s predpisi tudi zagotavljal dostopnost podatkov vsem, ki bodo do njih upravičeni.

4.3.2 Zbiranje kvantitativnih in kvalitativnih statističnih podatkov

Politika varstva potrošnikov mora biti zasnovana na analizah stanja, zato je potrebno kontinuirano razvijanje baz podatkov, ki nosilcem odločanja in pripravljalcem politike varstva potrošnikov služijo kot orodje.

Za spremljanje stanja in načrtovanje razvoja varstva potrošnikov, razpolaga državna statistika z določenimi podatki, ki so rezultati raziskovanj na področju socialnih statistik (npr. poraba v gospodinjstvih), storitvenih statistik in statistike cen. Statistika spremljanja varne hrane ima v programu samostojno področje (pomembno je sodelovanje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki ima znotraj ministrstva ustanovljen direktorat za varno hrano). Na področju statistike zdravja je za politiko varstva potrošnikov pomembno spremljanje kakovosti pitne vode, ustreznosti živil, spremljanje poškodb in zastrupitev pa je zaenkrat možno le iz bolnišničnih obravnav.

Nacionalnim potrebam in razvoju področja v EU sledi državna statistika z letnim statističnim programom, določenim v okviru razpoložljivih virov.

Za oblikovanje strategij na področju varstva potrošnikov je pristojen Urad RS za varstvo potrošnikov, kot strokoven, neodvisen organ v okviru Ministrstva za gospodarstvo, zato je potrebno, da se strokovna baza za zbiranje in obdelavo analitičnih podatkov s področja varstva potrošnikov (vzorci potrošnje, potrošniški trendi, vpliv oglaševanja, mišljenja, vrednotenja in odnosa potrošnikov, ki zadevajo različna potrošniška vprašanja, kot so varnost proizvodov in storitev na trgu, okolje) razvije v okviru tega organa, ki bi ga bilo potrebno v ta namen kadrovsko okrepiti in usposobiti.

4.4 Učinkovit tržni nadzor varnosti proizvodov in varstva ekonomskih interesov potrošnikov

4.4.1 Tržni nadzor varnosti neživilskih proizvodov in varnosti storitev

Na področju varnosti proizvodov se je s prevzemom nove evropske zakonodaje spremenil način nadzora na trgu. Z uveljavitvijo Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Uradni list RS, št. 99/04 – uradno prečiščeno besedilo) in Zakona o splošni varnosti proizvodov je prešla odgovornost za skladnost proizvoda z varnostnimi zahtevami na proizvajalce. Prav tako se je spremenil tudi način nadzora skladnosti, ki se izvaja na samem trgu, ko so proizvodi že dani na trg kot varni proizvodi. Nadzor vključuje preverjanje listin in znakov skladnosti kot tudi preverjanje dejanske skladnosti proizvodov z ustreznimi pregledi in preskusi v usposobljenih institucijah. Odgovornost za varnost proizvoda lahko prevzame pooblaščeni predstavnik v Republiki Sloveniji, če pa tega ni, mora odgovornost za varnost prevzeti uvoznik, ki je omogočil dajanje izdelka na trg.

Nadzor izvajajo pristojni inšpektorati, ki ugotavljajo ali proizvajalci oziroma drugi odgovorni v verigi dejansko izpolnjujejo zahteve glede varnosti proizvodov. Nadzor sestoji delno iz administrativnega nadzora (nadzor nad oznakami CE, listinami o skladnosti in drugimi spremnimi listinami, navodili za uporabo, celostnem označevanju proizvoda in ustreznosti varnostnih opozoril na proizvodih), delno pa s pomočjo odvzema in preizkušanja vzorcev posameznih proizvodov oziroma skupin proizvodov, ovrednotenja rezultatov meritev in izrekanja ukrepov, v skladu s predpisi. Z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02) je bil ustanovljen Inšpekcijski svet kot stalno medresorsko delovno telo, ki je okrepil sposobnost inšpekcijskih organov za dosego njihovega usklajenega, in s tem bolj učinkovitega delovanja. Pristojni inšpekcijski organi imajo poleg pooblastil za ukrepanje, ki izhajajo iz navedenih dveh zakonov, na podlagi veljavnega Zakona o splošni varnosti proizvodov, še obširna dodatna pooblastila, ki ob upoštevanju načela sorazmernosti vključujejo tudi najstrožje ukrepe, kot so prepoved dajanja proizvodov na trg, odreditev umika proizvodov s trga, v skrajnem primeru pa tudi odreditev odpoklica proizvodov. Zakon nalaga posebno obveznost Carinski upravi RS glede proizvodov, uvoženih iz tretjih držav. Carinska uprava RS mora proizvod v primeru suma, da je le ta nevaren oziroma neskladen s predpisi, na meji zadržati in o tem obvestiti pristojni inšpekcijski organ. S tem je dodatno okrepljen nadzor trga.

Nadzor varnosti proizvodov v skladu z novim Zakonom o splošni varnosti proizvodov in izpolnjevanje zahtev Uredbe o načinu mednarodne izmenjave informacij o ukrepih in dejanjih, ki omejujejo trgovanje s proizvodi (Uradni list RS, št. 119/03) predstavlja predvsem za Tržni inšpektorat RS, kot kontaktno točko pri izmenjavi informacij med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo, nove naloge. Obseg dela tržnih inšpektorjev se je povečal, saj je za izvajanje zaščitne klavzule in sistema RAPEX (Rapid Alert System for Non-food Products) potrebno, da se v vseh primerih priglasitve prepovedi prometa proizvoda zaradi neizpolnjevanja varnostnih zahtev opravi nadzor prisotnosti takega proizvoda na slovenskem trgu. Praksa je pokazala, da se morajo aktivno vključevati tudi druge pristojne inšpekcije glede na vrsto proizvodov, predvsem Zdravstveni inšpektorat RS (ZIRS), ki med drugim izvaja tudi nadzor nad varnostjo kozmetičnih proizvodov in igrač. ZIRS preverja skladnost dokumentacije, označevanja proizvodov v prometu, izvaja tudi vzorčenje proizvodov z namenom preverjanja skladnosti. Področje kemikalij je zaradi posebne in kompleksne ureditve, kot tudi zaradi svoje specifičnosti z vidika zdravja in varnosti potrošnikov, deležno ločene obravnave in nadzora s strani Urada RS za kemikalije.

4.4.1.1 Ocena stanja in usmeritve

4.4.1.1.1 Predmeti splošne varnosti in varnost storitev

Rezultati nadzora, opravljenega s strani Tržnega inšpektorata RS, v letih 2001–2005 kažejo na relativno velik delež ugotovljenih neskladnosti na področju elektrotehničnih proizvodov, ki se v povprečju giblje okoli 50%. V letih 2000 in 2001 je bilo malo pod 50% vzorcev elektrotehničnih proizvodov glede električne varnosti neskladnih, nad 25% nevarnih in skupno 8% proizvodov zelo nevarnih. V letu 2002 se vzorčenje ni izvajalo zaradi pomanjkanja sredstev. Nadaljevalo se je v letu 2003, in sicer na področju elektrotehničnih proizvodov in proizvodov s področja splošne varnosti. Vzorčenih je bilo 14 lestev, namenjenih potrošnikom, od tega sta se dve izkazali za nevarni. Na področju električne opreme je bilo preskušanih 118 vzorcev glede varnosti, od katerih je bilo 47% neskladnih z zahtevami (od tega 20 nevarnih in 2 zelo nevarna). V letu 2004 je bilo glede električne varnosti preskušanih 90 vzorcev, od teh je bilo 52% neskladnih. Na področju varnosti strojev je bilo preskušanih 51 strojev. Neskladnosti so bile ugotovljene pri 30 strojih. Preskušane so bile tudi plinske naprave. Od skupno pregledanih 16 plinskih naprav je bilo 11 neskladnih. Na področju splošne varnosti proizvodov so bile preskušane varnostne pregrade (9 vzorcev) in dekorativne svetilke (18 vzorcev). Neskladna je bila ena varnostna pregrada in 16 svetilk.

Relativno visok delež ugotovljenih neskladnosti preskušanih proizvodov terja, da se nadzor skladnosti oziroma varnosti proizvodov z vzročenjem tudi v prihodnem obdobju nadaljuje v nezmanjšanem obsegu. Za učinkovito izvajanje Zakona o splošni varnosti proizvodov bi bilo potrebno letno zagotoviti preskušanje 200 proizvodov na 1 milijon prebivalcev, kar je primerljiva raven s prakso držav članic.

S strani ZIRS, ki je tudi pristojen za nadzor določenih proizvodov splošne varnosti, je bilo v letu 2004 pregledanih in preskušanih 54 proizvodov in sicer: otroške dude, držala za dude, grizala in proizvodi zavajajočega videza (75% več proizvodov kot v letu 2003). Vsi proizvodi razen enega, ki so bili dani v preskušanje, so izpolnjevali zahtevane kriterije preskušanja kemijskih in mehanskih parametrov. Neskladje je bilo ugotovljeno pri 19 proizvodih glede označevanja proizvodov v smislu neustreznih oziroma nepopolnih varnostnih opozoril glede na zahteve zakona in standardov.

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravje Republike Slovenije so v Republiki Sloveniji poškodbe (in zastrupitve) vodilni vzrok smrti v starostnem obdobju od 1 do 45 let, število poškodb pa je dvakrat višje kot v prvih petnajstih državah članicah EU. Za učinkovito identifikacijo potencialno nevarnih proizvodov je potrebna vzpostavitev sistema spremljanja nezgod na domu in v prostem času, ki bi bil primerljiv s sistemom EHLASS (European Home and Leisure Accident Surveillance System), ki že poteka v nekaterih državah članicah. Na ravni EU pa potekajo pobude za enoten sistem držav članic. Podatki o nezgodah omogočajo, da se nadzor dodatno usmeri na proizvode, katerih uporaba je povezana z velikim deležem poškodb in nesreč. V letu 2006 bo Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije pričel z zbiranjem podatkov o nesrečah povezanih s proizvodi po bolnišnicah. Zbiranje podatkov bo potrebno razširiti tudi na zdravstvene domove.

Zaradi rasti storitvenega sektorja v EU poteka na ravni EU tudi pobuda za zbiranje, ocenjevanje, izmenjavo podatkov in informacij o varnosti storitev in nesreč v nekaterih storitvenih sektorjih (predvsem turizem in prostočasne dejavnosti), Svet EU pa je 25. novembra 2003 tudi sprejel Resolucijo o varnosti storitev, ki nakazuje potrebo po sprejemu določenih regulatornih ukrepov na tem področju.

Za doseganje učinkovitega nadzora na trgu bo Republika Slovenija na področju varnosti neživilskih proizvodov prednostno usmerila ukrepe v smeri:

-        zagotavljanja zadostnega vzorčenja in preskušanja proizvodov, kar je nujen pogoj za izpolnjevanje mednarodnih obveznosti, povezanih z izvajanjem medsebojnega obveščanja držav članic EU v okviru sistema RAPEX in izvajanja 'zaščitne klavzule';

-        zbiranja podatkov o nesrečah v domačem okolju in prostočasnih dejavnostih, povezanih z uporabo določenih proizvodov;

-        zbiranja podatkov v zvezi z varnostjo storitev, še posebej v prostočasnih dejavnostih ter večjega posvečanja pozornosti varnosti storitev na podlagi priporočil sprejete resolucije Sveta EU;

-        rednega strokovnega usposabljanja človeških virov, glede na to, da je za izvajanje nadzora potrebno dobro poznavanje standardov in varnostnih zahtev za posamezne proizvode.

4.4.1.1.2 Kozmetični proizvodi

Rezultati nadzora opravljenega s strani ZIRS na področju prometa kozmetičnih proizvodov v letu 2004 kažejo na relativno velik delež ugotovljenih neskladnosti glede označevanja, kot tudi nedovoljenega oglaševanja (ugotovljeno 36 neskladnosti pri 393 pregledih). Veliko je bilo kršitev zaradi navajanja učinkov in lastnosti, ki jih kozmetični proizvodi nimajo in pripisovanja zdravilnih lastnosti kozmetičnim proizvodom oziroma njihovim sestavinam, kar je v skladu z zakonom opredeljeno kot zavajanje potrošnikov in kot tako prepovedano.

V okviru letnega programa vzorčenja je bilo v letu 2004, z namenom ugotavljanja morebitne kemične kontaminacije, oziroma preverjanja vsebnosti koncentracijsko omejenih snovi, odvzetih 90 vzorcev kozmetičnih proizvodov. Rezultati analiz v nobenem primeru niso pokazali preseganja najvišjih dovoljenih koncentracij, zato lahko ocenimo, da z vidika sestave kozmetičnih proizvodov posebna problematika pri uradnem nadzoru ni bila ugotovljena.

Za doseganje učinkovitega nadzora na področju kozmetičnih proizvodov bo ZIRS deloval v smeri:

-        vzpostavitve aktivnejšega sodelovanja z nadzornimi organi drugih držav članic, s ciljem učinkovitejšega nadzora nad kozmetičnimi proizvodi, preko pridobitve dokumentacije oziroma podatkov o proizvodu v primeru suma na neskladnost;

-        rednega strokovnega usposabljanja človeških virov glede na dinamiko razvoja kozmetičnih proizvodov, vključno z laboratorijskim preskušanjem vzorcev, usmerjeno na novo ugotovljene dejavnike tveganja.

4.4.1.1.3 Igrače

Uradni nadzor nad varnostjo igrač izvaja ZIRS na podlagi Pravilnika o varnosti igrač (Uradni list RS, št. 62/03, 35/04). Uradni nadzor obsega letni program nadzora in poostreni nadzor, ter vključuje preverjanje označevanja proizvodov, pregled dokumentacije, vzorčenje in laboratorijske preskuse vzorcev.

Letni program nadzora je v letu 2004 vključeval 95 vzorcev igrač. Rezultati preiskav so pokazali, da je bilo 92% vseh preiskanih vzorcev skladnih z zahtevami predpisov. Neskladnost igrač je bila ugotovljena zaradi nepravilnih oznak in oziroma ali neustreznih mehanskih lastnosti pri 8% vzorcev, od tega tri igrače niso imele oznake CE. Pomanjkljivo ali pa sploh neoznačenih v slovenskem jeziku je bilo 43% vseh preiskanih vzorcev. Dodatno so tekom leta potekale akcije nadzora nad skladnostjo posameznih skupin igrač (odvzetih 17 vzorcev – ena didaktična igrača ugotovljeno nevarna). V okviru poostrenega nadzora je bilo dodatno obravnavanih 65 obvestil prejetih preko sistema RAPEX za nevarne igrače v smislu nevarnosti mehanskih poškodb, možnosti zadušitve in kemijskih dejavnikov tveganja, ter dve prijavi potrošnikov v zvezi z neustreznim označevanjem igrač.

Slovenski predpisi, ki določajo označevanje igrač, so relativno novi, rezultati inšpekcijskih pregledov in preiskav pa so pokazali, da uvozniki in proizvajalci niso dovolj seznanjeni z določili veljavnih predpisov in standardov s področja varnosti igrač.

Za doseganje učinkovitega nadzora na področju varnosti igrač bo ZIRS deloval v smeri:

-        vzorčenja igrač z namenom ugotavljanja njihove varnosti, usmerjeno tudi na novo ugotovljene dejavnike tveganja;

-        vključitve skupin igrač, ki še niso bile preiskane;

-        spremljanja novih zahtev, objavljenih v predpisih oziroma standardih.

4.4.1.1.4 Kemikalije

V letu 2004 je bilo v Uradu Republike Slovenije za kemikalije (URSK) v okviru rednih inšpekcijskih pregledov na področju proizvodnje in prometa z nevarnimi kemikalijami pregledanih 132 kemijskih proizvodov. Prejetih je bilo 6 zunanjih prijav o neskladnosti proizvoda. Na osnovi treh prejetih obvestil o nevarnih proizvodih iz evropskega sistema za hitro obveščanje RAPEX, je URSK preverjal prisotnost proizvodov na slovenskem tržišču, pri čemer ni bil v prometu najden noben notificiran proizvod. V okviru letnega usmerjenega inšpekcijskega nadzora z vzorčenjem je bilo odvzetih 50 vzorcev različnih vrst premazov, ki so bili analizirani na vsebnost določenih snovi. Rezultati analiz niso v nobenem primeru pokazali preseganja najvišjih dovoljenih vsebnosti snovi, en vzorec pa je bil pomanjkljivo označen.

V obdobju januar–april 2005 je bilo v URSK v okviru rednih inšpekcijskih pregledov na področju proizvodnje in prometa z nevarnimi kemikalijami pregledanih 25 kemijskih proizvodov. Prejeta je bila 1 zunanja prijava o neskladnosti proizvoda. Na osnovi treh prejetih obvestil o nevarnih proizvodih iz evropskega sistema za hitro obveščanje RAPEX, je URSK preverjal prisotnost proizvodov na slovenskem tržišču, pri čemer ni bil v prometu najden noben notificiran proizvod.

V letu 2004 in prvem trimesečju leta 2005 so bila najpogostejša neskladja kršitve glede razvrščanja in označevanja proizvodov v smislu neustreznih oziroma nepopolnih varnostnih opozoril glede na zahteve zakona. Glede na stopnjo ugotovljenih neskladnosti so inšpektorji v tem obdobju izdali 5 ureditvenih odločb za 7 izdelkov in 7 odločb o ustavitvi prometa za 13 izdelkov. Splošna ugotovitev je, da je kakovost razvrščanja in označevanja nevarnih kemikalij dokaj dobra in se izboljšuje, ter da je nepravilnosti in pomanjkljivosti vse manj. Navajamo rezultate EU projekta ECLIPSE iz leta 2003/04 v okviru Evropske mreže za izvajanje kemijske zakonodaje (CLEEN), ki je zajemal inšpekcijski nadzor razvrščanja in označevanja nevarnih kemikalij, vključno z varnostnimi listi. Med izvajanjem projekta, v katerem je sodelovalo 12 držav, je bilo v Sloveniji pregledanih 44 kemijskih proizvodov. Od teh je imelo približno 25% nepravilne ali nepopolne varnostne liste, kar je bilo bistveno manj od povprečja vseh sodelujočih držav, ki je znašalo 40%.

Za doseganje učinkovitega nadzora na področju kemijskih proizvodov bo Republika Slovenija prednostno usmerila ukrepe v smeri:

-        letnega izvajanja usmerjenega inšpekcijskega nadzora z vzorčenjem in preverjanjem skladnosti sestave proizvodov s predpisi za posamezne vrste kemikalij (biocidi, premazi, detergenti itd.);

-        prioritetnega nadzora firm, za katere se sumi, da kljub neizpolnjevanju vseh zahtev predpisov opravljajo proizvodnjo in promet z nevarnimi kemikalijami;

-        vključevanja v projekte CLEEN na ravni EU na področju skupnih nadzorov posameznih vrst kemijskih proizvodov in izvajanja proizvodnje in prometa z nevarnimi kemikalijami;

-        nadgradnje laboratorijskih zmogljivosti za analiziranje sestavin snovi.

4.4.2 Izvajanje tržnega nadzora varnosti živilskih proizvodov

V skladu z Uredbo o koordinaciji delovanja ministrstev in njihovih organov v sestavi, s pristojnostmi na področju varnosti hrane oziroma živil, pri vključevanju v proces analize tveganja (Uradni list RS, št. 56/03), si s ciljem obvladovanja tveganja na področju varnosti hrane oziroma živil v Republiki Sloveniji nadzor nad varnostjo živilskih proizvodov delijo kar tri inšpekcijske službe: Zdravstveni inšpektorat RS (ZIRS), Veterinarska uprava RS (VURS) in Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (IRSKGH).

4.4.2.1 Izvajanje uradnega nadzora objektov za proizvodnjo in promet živil

Generalno lahko razdelimo vrsto obratov na štiri skupine, in sicer na obrate za proizvodnjo živil živalskega izvora in proizvodnjo drugih živil ter obrate, ki se ukvarjajo z trgovanjem in prodajo živil živalskega izvora in drugih živil.

VURS je pristojni organ za izvajanje uradnega nadzora nad obrati, ki proizvajajo in dajejo na trg živila živalskega izvora. V letu 2004 je VURS izvajal uradni nadzor ter predpisane veterinarske preglede v 328 obratih, ki so skupaj proizvedli in oddali na trg nekaj več kot 650.000 ton živil živalskega izvora. Iz teh obratov je možno oddati na trg le tista živila, pri katerih je bil opravljen predpisan veterinarski pregled in so označena z veterinarsko oznako zdravstvene ustreznosti. Ta oznaka je informacija potrošniku, da živilo prihaja iz obrata, ki izpolnjuje predpisane pogoje in je odobren za proizvodnjo tovrstnih živil. Enaka oznaka pomeni, da so v proizvodnji uporabljene nadzorovane surovine, skozi celotno prehransko verigo, od primarne proizvodnje do končnega potrošnika. Oznaka pomeni tudi, da živilo prihaja iz obrata, ki ima vzpostavljen sistem notranjega nadzora in ki je zaradi tega sposoben prevzeti odgovornost za zdravstveno ustreznost proizvedenih živil. Pravilnost in ustreznost garancij povezanih z oznako zdravstvene ustreznosti pa nadzira in preverja VURS.

Pod nadzorom VURS so tudi obrati, ki z živili živalskega izvora trgujejo in oddajajo živila živalskega izvora v maloprodajo, ne pa končnemu potrošniku. Te obrate VURS občasno pregleduje glede vodenja evidenc notanjih kontrol in izpolnjevanja kriterijev glede odobritve oziroma registracije dejavnosti ter zagotavljanja sledljivosti.

V posameznih primerih VURS nadzoruje tudi obrate, katerih primarna dejavnost je proizvodnja živil rastlinskega izvora, vendar v izdelke vgrajuje tudi živila živalskega izvora.

V letu 2004 je bilo s strani Zdravstvenega inšpektorata RS (ZIRS) opravljenih 19.833 inšpekcijskih pregledov objektov za proizvodnjo in promet živil ter izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili. Inšpekcijski pregledi so se v teh objektih izvajali kot redni pregledi, planirani v okviru letnega programa pregledov, ter kot izredni pregledi, opravljeni v okviru poostrenega nadzora.

Prioriteta v okviru letnega progama inšpekcijskih pregledov je bila dana objektom, ki predstavljajo visoko stopnjo tveganja. V okviru inšpekcijskih pregledov so inšpektorji preverjali procese, vzpostavljene sisteme notranjega nadzora in same proizvode. Pri sistemih notranjega nadzora so bili predmet inšpekcijske presoje spremljajoči higienski programi in implementacija načel HACCP sistema. Po izteku določenega roka so inšpektorji s ponovnimi kontrolnimi pregledi preverili tudi dejansko odpravo pomanjkljivosti oziroma neskladij.

V okviru poostrenega inšpekcijskega nadzora so bile ugotovljene predvsem napake pri higieni živil in s tem neposredno povezana nezadostna usposobljenost osebja. Med poostreni nadzor sodi tudi obravnava zastrupitev in okužb, povzročenih s hrano ter pitno vodo. Glede na ugotovljeno stanje imajo inšpektorji pravico in dolžnost odrediti odpravo ugotovljenih nepravilnosti, pomanjkljivosti oziroma neskladij, začasno prepovedati delo zaposlenim osebam in začasno prepovedati ali omejiti dejavnost proizvodnje ali prometa z živili.

Inšpektorat je skupaj z epidemiologi zavodov za zdravstveno varstvo v letu 2004 obravnaval 37 primerov epidemij okužb oziroma zastrupitev, pri katerih je skupaj zbolelo 1011 oseb, od katerih jih je bilo 108 hospitaliziranih. Rezultati analiz v primeru odvzetih vzorcev kažejo v prvi vrsti na neustrezno higieno. Število primerov okužb z živili in ugotovljeni razlogi zanje kažejo na nezadostno usposobljenost zaposlenih pri živilih na področju higiene živil in s tem povezano neustrezno obvladovanje dejavnikov tveganj.

4.4.2.2 Izvajanje uradnega nadzora proizvodnje in prometa živil rastlinskega izvora in prometa predpakiranih živil živalskega izvora ter izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili

Vzorčenje živil ter izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ga opravlja ZIRS je potekalo v letu 2004 v okviru rednega letnega programa in v okviru poostrenega inšpekcijskega nadzora, ki izhaja iz ugotovitev programiranih aktivnosti, obravnav primerov okužb oziroma zastrupitev z živili ali s hrano (vključno s pitno vodo) oziroma epidemij nalezljivih bolezni, prijav strank, obvestil drugih inšpektoratov, podatkov, prejetih v okviru nacionalnih in mednarodnih sistemov hitrega obveščanja. Redni letni program je obsegal odvzem in laboratorijske preskuse 4153 vzorcev, od tega 3958 vzorcev živil ter 195 vzorcev izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili.

Izvajal se je tudi nadzor nad pošiljkami, ki se uvažajo iz tretjih držav (do 30. aprila 2004 pa tudi pošiljk, ki so se v Slovenijo uvažale iz Evropske skupnosti). Inšpektorji so obravnavali 30.188 vlog za uvoz in v okviru le-teh preverili 139.057 pošiljk živil ter izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili. V postopku nadzora nad uvozom je bilo zavrnjenih 14 pošiljk. O navedenih pošiljkah je bila v RASFF sistem posredovana notifikacija.

V vseh primerih, ko so laboratorijske preiskave pokazale neskladnost s predpisi, ki urejajo področje varnosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, je bilo ovrednoteno tudi tveganje za zdravje potrošnika. Sledil je poostren inšpekcijski nadzor z namenom identifikacije ter učinkovite odprave vzrokov, ki so neskladnosti povzročili. O ugotovljenih neskladnostih so vselej obveščene tudi druge inšpekcijske službe s pristojnostmi na področju varne hrane oziroma živil. V primerih izvajanja umika celega lota iz distribucijske verige ali odpoklica živil od potrošnikov, o čemer so bili potrošniki obveščeni preko sredstev javnega obveščanja, je bila informacija posredovana tudi v RASFF sistem (11 primerov).

Za doseganje učinkovitega nadzora na področju varnosti živil bo ZIRS deloval v smeri:

-        razvoja usmerjenega programiranega in poostrenega nadzora;

-        vzorčenja živil z namenom ugotavljanja njihove varnosti, usmerjenega tudi na novo ugotovljene dejavnike tveganja.

4.4.2.3 Izvajanje uradnega nadzora proizvodnje živil živalskega izvora, prometa živil živalskega izvora ter živali

VURS izvaja uradni nadzor zdravstvene ustreznosti živil živalskega izvora, pri čemer uporablja metode, kot so monitoring, posebni nadzor, preverjanje, revizija, inšpekcijski pregledi, drugi predpisani pregledi, vzorčenje in analiza. Uradni nadzor se izvaja po sistemu iz Uredbe 882/2004/ES, postopki inšpekcijskih pregledov se izvajajo v skladu z zakonodajo, ki ureja tovrstne preglede v RS.

Od vstopa Republike Slovenije v EU, se izvajajo trije monitoringi po harmoniziranih in s strani Evropske komisije odobrenih programih. Glede monitoringa bolezni pri živalih, ki se po naravni poti prenašajo z živali na ljudi (zoonoz) in njihovih povzročiteljev, teče program v letu 2005 prvič na podlagi harmonizirane zakonodaje iz leta 2003.

V letu 2004 je VURS zbiral podatke o naslednjih povzročiteljih zoonoz: salmonela enteritidis, salmonela typhimurium, listeria monocytogenes, campylobacter sp. in yersinia enterocolitica. V okviru pridobivanja podatkov o prisotnosti posameznih povzročiteljev zoonoz, so bile v letu 2004 opravljene analize 1623 vzorcev mleka in mlečnih izdelkov ter mesa, glede na prisotnost prej navedenih povzročiteljev in izvedeni pregledi živali (1201 jat perutnine) na prisotnost salmonele sp.

Monitoring ostankov škodljivih snovi v živalih, živilih in krmi, ter nadzor uporabe prepovedanih substanc, se v skladu z harmonizirano zakonodajo izvaja že od leta 1999. V okviru monitoringa škodljivih snovi in njihovih ostankov, v skladu z Direktivo 96/23/ES, je bilo v letu 2004 na podlagi računalniškega programa izdanih 2399 zahtevkov za odvzem vzorcev, od tega je bilo analiziranih 2254 vzorcev na 4620 substanc iz skupin A1-stilbeni, derivati stilbenov in njihove soli in estri, A2-tireostatiki, A3-steroidi, A4-laktoni rezorcilne kisline, vključno z zeranolom, A5-beta agonisti, A6-ostale prepovedane substance, B1-sulfonamidi, antibiotiki in kinoloni, B2-antihelmintiki, kokcidiostatiki, karbamati in piretroidi, sedativi, nesteroidna protivnetna zdravila, ostale substance, B3 – organoklorne spojine vključno s PCB, organofosfornimi spojinami, težkimi kovinami, mikotoksini, barvili in dioksini. Izvedenih je bilo tudi 346 preiskav krme.

V klavnicah je bilo pregledanih na trihinelozo 144.884 govedi po zakolu, 443.513 prašičev po zakolu in 26.627.164 piščancev po zakolu. Opravljenih je bilo 46.987 preiskav na BSE in TSE pri malih prežvekovalcih. V mlekarnah je bilo pod uradnim nadzorom sprejetega 495 mio litrov mleka.

Glavni izzivi v prihodnjem obdobju bodo zagotavljanje sistemov kontrole in ocene skladnosti z evropskimi standardi na področju zdravstvenega varstva živali, javnega veterinarskega zdravstva, krme ter zaščite živali. Pri tem bo potrebno slediti usmeritvam EU, predvsem izvajanju t.i. 'higienskega paketa', ki obsega več evropskih uredb, ki se bodo pričele izvajati s 1. 1. 2006. Nov paket zakonodajnih ukrepov vključuje sprejem uredbe 882/2004/ES, ki določa splošna pravila za izvajanje uradnega nadzora, s ciljem preprečiti, odpraviti ali na sprejemljivo raven zmanjšati tveganje za ljudi in živali ter jamčiti pošteno trgovanje s krmo in živili kakor tudi zagotavljati varstvo potrošnikov z označevanjem živil in krme ter drugimi oblikami obveščanja potrošnikov; sprejem Uredbe 852/2004/ES, ki določa splošna pravila higiene živil za nosilce živilske dejavnosti; sprejem Uredbe 853/2004/ES, ki določa posebna pravila za higieno živil živalskega izvora za nosilce živilske dejavnosti; sprejem Uredbe 854/2004/ES, ki določa posebne predpise za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi. Izvajanje uradnega nadzora v skladu s to uredbo se opravlja ne glede na temeljno pravno odgovornost nosilcev živilske dejavnosti glede zagotavljanja varne hrane, kot je določeno v Uredbi 178/2002/ES.

Za doseganje učinkovitega nadzora na področju proizvodnje in prometa mesa, živil živalskega izvora in živali, bo Republika Slovenija prednostno usmerila ukrepe v smeri:

-        zagotavljanja izvajanja novih zakonodajnih ukrepov 'higienskega paketa' od 1. 1. 2006;

-        formiranje revizijskih skupin, ki bodo izvajale revizije na področju javnega veterinarskega zdravstva.

4.4.2.4 Izvajanje nadzora zdravstvene ustreznosti pitne vode

Odgovornost na področju oskrbe s pitno vodo si v okviru svojih pristojnosti delijo država, lokalna skupnost in upravljavci sistemov za oskrbo s pitno vodo. Ministrstvo za zdravje pripravlja in izvaja nadzor nad predpisi, ki opredeljujejo skladnost oziroma zdravstveno ustreznost pitne vode na pipi uporabnika. Ministrstvo za okolje in prostor je pristojno za pripravo in nadzor predpisov, ki urejajo zaščito vodnih virov, medtem, ko Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dovoljuje, omejuje ali prepoveduje uporabo fitofarmacevtskih sredstev in izvaja nadzor nad njihovo uporabo. Oskrba s pitno vodo je obvezna občinska gospodarska javna služba in je v pristojnosti lokalne skupnosti.

V letu 2004 je na področju zdravstvene ustreznosti pitne vode prišlo do nekaterih sprememb, ki so spremenile način in vrste nadzora nad zdravstveno ustreznostjo pitne vode. V marcu 2004 je bil sprejet Pravilnik o pitni vodi (Uradni list RS, št. 19/04, 35/04), ki je v celoti usklajen z Direktivo 98/83/ES. Poleg tega navedeni pravilnik opredeljuje in postavlja zahtevo po notranjem nadzoru, katerega izvaja upravljavec sistema za oskrbo s pitno vodo in z njim zagotavlja zdravstveno ustreznost pitne vode. Notranji nadzor mora biti vzpostavljen na osnovah HACCP sistema. Tak sistem omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemičnih in fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje ljudi, izvajanje potrebnih ukrepov ter vzpostavljanje stalnega nadzora na tistih mestih (kritičnih kontrolnih točkah) v oskrbi s pitno vodo, kjer se tveganja lahko pojavijo. Pravilnik je predvidel tudi vzpostavitev monitoringa pitne vode, ki ga zagotavlja Ministrstvo za zdravje.

Glede na to, da je notranji nadzor na osnovah HACCP sistema popolna novost za nosilce dejavnosti, je bil inšpekcijski nadzor v letu 2004 usmerjen predvsem v preverjanje skladnosti notranjega nadzora. ZIRS je posebno pozornost namenjal spodbujanju nosilcev dejavnosti, da bi čim prej vzpostavili čim bolj učinkovit notranji nadzor. Hkrati je aktivno spodbujal pripravo smernic dobre higienske prakse za področje pitne vode, ki bodo predstavljale pomoč nosilcem dejavnosti pri doseganju skladnosti. Zdravstveni inšpektorji so pri izvajanju uradnega nadzora upoštevali rezultate laboratorijskih preskusov vzorcev pitne vode, odvzetih v okviru letnega programa monitoringa pitne vode. Nosilec monitoringa je bil Inštitut za varovanje zdravja RS.

Za doseganje učinkovitega nadzora zdravstvene utreznosti pitne vode bo ZIRS deloval v smeri:

-        razvoja usmerjenega programiranega in poostrenega nadzora;

-        promocije smernic dobre higienske prakse za pitno vodo.

4.4.3 Tržni nadzor nad varstvom ekonomskih interesov potrošnikov

Po izkušnjah Urada RS za varstvo potrošnikov (UVP), ki je v obdobju 2001–2005 na letni ravni opravil približno 2000 svetovanj potrošnikom (po telefonu, klasični in elektronski pošti ter v posamičnih primerih tudi osebno), je vsebinsko 49% potrošniških primerov povezanih s kršitvami določb Zakona o varstvu potrošnikov, od tega preko 70% svetovanj v zvezi s stvarnimi napakami in garancijami za brezhibno delovanje. Na drugem mestu so zadeve povezane s kršitvami Obligacijskega zakonika (priližno 19%), sledijo po vrsti zadeve, povezane s kršitvami Stanovanjskega zakona, Zakona o potrošniških kreditih, Zakona o gospodarskih javnih službah (skupno 20%), ostalo (15%) vključujejo predvsem kršitve določb Energetskega zakona, Zakona o varstvu okolja, Zakona o bančništu, Zakona o zavarovalništvu, Zakona o zdravstvenih storitvah, Zakona o elektronskih komunikacijah, Zakona o pošnih storitvah. Ker pa se potrošniki obračajo po nasvet tudi na nevladne potrošniške organizacije (NVPO) in inšpekcijske službe (večinoma Tržni inšpektorat RS), in ker se podatki sistematično ne zbirajo na enem mestu, podatki UVP ne odražajo celotnega pregleda nad stanjem na trgu, ne kvalitativno (po vsebini kršitve), kot tudi ne kvantitativno (po obsegu kršitev). Vsekakor pa je že samo glede na število izrečenih ukrepov s strani Tržnega inšpektorata RS mogoče oceniti, da je celoten obseg opravljenih svetovanj s strani različnih izvajalcev na letni ravni vsaj dvakrat večji (4000). Tudi struktura kršitev dokaj dobro odraža obstoječe stanje in potrjuje horizontalno naravo področja varstva potrošnikov in prepletenost z drugimi področji. V zadnjih dveh letih je opazen tudi trend naraščanja kršitev v storitvenem sektorju, pri čemer so v ospredju javne storitve (telekomunikacije, oskrba z vodo, elektriko, plinom, dimnikarske storitve), stanovanjsko področje, (stanovanjsko upravljanje, nakup in posredovanje nepremičnin), turistične storitve, finančne storitve (bančne in zavarovalne storitve), obrtne storitve, zdravstvene storitve, kar je logično, glede na splošno rast storitvenega sektorja.

Zadeve, v katerih potrošniki s pomočjo UVP ali NVPO pri ponudniku ne uspejo uveljaviti svojih pravic, se pogosto nadaljujejo na tržnem ali katerem drugem inšpektoratu, bodisi tako, da se na inšpekcijske službe potrošniki sami obrnejo ali zadeve po uradni dolžnosti odstopi UVP.

Podatki Tržnega inšpektorata RS kažejo, da je bilo v letu 2004 izrečenih 2119 upravnih ukrepov zaradi kršitve določb Zakona o varstvu potrošnikov (od tega je izdanih 1034 odločb in izrečenih 1085 opozoril po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru). Zaradi kršitve Zakona o potrošniških kreditih je bilo v letu 2004 izrečenih 28 upravnih ukrepov (od tega 22 odločb in 6 opozoril na podlagi Zakona o inšpekcijskem nadzoru). V letu 2004 je bilo zaradi kršitve Zakona o varstvu potrošnikov izrečenih 3038 kazenskih ukrepov in zaradi kršitev Zakona o potrošniških kreditih 68 kazenskih ukrepov.

V letu 2004 se je zaradi velikih nepravilnosti na trgu izvajal poostren nadzor nad spoštovanjem določb Zakona o potrošniških kreditih s strani nebančnih kreditodajalcev. Opravljenih je bilo 449 inšpekcijskih pregledov, zaradi ugotovljenih nepravilnosti je bilo vloženih 49 predlogov sodniku za prekrške, izdanih je bilo 22 odločb, s katerimi je bilo kreditodajalcem do pridobitve dovoljenja s strani UVP prepovedano opravljanje poslov kreditiranja potrošnikov. V primerih manjših kršitev so tržni inšpektorji izrekli 6 opozoril po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru in 19 opozoril na podlagi 45.a člena Zakona o prekrških.

Ugotovljene kršitve so se nanašale predvsem na poslovanje nebančnih kreditodajalcev brez dovoljenja UVP, nepravilnosti pri oglaševanju, nedovoljeno sprejemanje bianco menic in podobnih instrumentov za zavarovanje kredita, v EOM niso bile vključeni vsi stroški, ki bremenijo potrošnika, potrošnik ni bil pisno seznanjen z vsemi pravicami (pravica do odstopa od pogodbe, pravica do predčasnega poplačila kredita) itd.

Za doseganje učinkovitega nadzora na področju varstva ekonomskih interesov potrošnikov bo Republika Slovenija prednostno usmerila ukrepe v zagotavljanje učinkovitega nadzora varstva pravic in ekonomskih interesov potrošnikov:

-        ki izhajajo iz določb Zakona o varstvu potrošnikov;

-        na stanovanjskem področju;

-        na področju javnih infrastrukturnih storitev;

-        na področju finančnih storitev.

4.5 Učinkovite in dostopne javne službe na področju varstva potrošnikov

V Republiki Sloveniji se v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov dejavnosti svetovanja, obveščanja in izobraževanja potrošnikov ter primerjalno ocenjevanje proizvodov in storitev opravljajo kot javna služba, katere trajnost in nemotenost opravljanja zagotavlja Republika Slovenija v javnem interesu. Javne službe se v skladu z zakonom ne opravljajo z namenom pridobivanja dobička in jih lahko izvaja država ali prenese njihovo izvajanje na nevladne potrošniške organizacije (NVPO) na podlagi javnih razpisov ali s podelitvijo koncesije.

Javne službe, ki predstavljajo prednostno področje veljavnega nacionalnega programa varstva potrošnikov 2001–2005, so se v prvih treh letih programa izvajale okrnjeno, kar je v prvi vrsti posledica bistvenega odstopanja od višine sredstev, ki so bila prvotno predvidena za njihovo izvajanje. V okviru proračunskih možnosti so se javne službe izvajale na področju svetovanja potrošnikom, na področju obveščanja in izobraževanja potrošnikov na podlagi projektnih aktivnosti (izdaja vzgojno-izobraževalnih brošur, zloženk in raziskovalne naloge) in zlasti v okviru revije (VIP) za potrošnike. Vlada Republike Slovenije je v tem času za izvajanje javne službe obveščanja in izobraževanja – izdajanje revije za potrošnike podelila petletno koncesijo. Primerjalno ocenjevanje proizvodov in storitev se zaradi pomanjkanja sredstev ni izvajalo.

Zagotavljanje javnih služb na področju varstva potrošnikov ostaja tudi v prihodnjem obdobju prednostna naloga pri uresničevanju politike varstva potrošnikov.

4.5.1 Svetovanje potrošnikom

Svetovanje potrošnikom je temeljna dejavnost varstva potrošnikov, katere namen je pomoč potrošnikom pri uveljavljanju njihovih pravic. Ima obsežen, vendar kljub temu omejen delokrog. Najširše gledano obsega prodajo blaga in storitev potrošnikom s strani ponudnikov oziroma podjetij, kot jih definira Zakon o varstvu potrošnikov. Pomemben samostojen segment predstavlja tudi oglaševanje blaga in storitev. Prodaja storitev vključuje obrtniške storitve, finančne storitve (bančne in zavarovalne pogodbe), turistične storitve, poštne in elektronske storitve (telefon, internet in kabelske storitve), javne infrastrukturne storitve (oskrba z vodo, elektriko, plinom in komunalne storitve), stanovanjske storitve (stanovanjsko upravljanje, nakup in posredovanje nepremičnin), prevozne in zdravstvene storitve.

Svetovanje potrošnikom se je v preteklih petih letih izvajalo delno v okviru Urada RS za varstvo potrošnikov, delno pa razpršeno v okviru večjega števila nevladnih potrošniških organizacij (NVPO). Odsotnost kontinuiranega izvajanja svetovanja na enem mestu ne zagotavlja učinkovitega in kakovostnega dela, niti gospodarne in transparentne porabe proračunskih sredstev, med potrošniki pa ustvarja nezadovoljstvo in zmedo, saj nikoli prav dobro ne vedo, kje lahko zanesljivo pričakujejo nasvet in pomoč. Obstoječ način izvajanja svetovanja je v prvi vrsti posledica nezmožnosti izvajanja veljavnega nacionalnega programa, ki poudarja izvajanje svetovanja preko velikega števila NVPO, na geografsko določenih lokacijah, česar pa razpoložljiva proračunska sredstva ne omogočajo. Je tudi posledica obstoječega načina financiranja javnih služb prek letnih javnih razpisov, zaradi česar je Urad RS za varstvo potrošnikov vsako leto primoran izvajati svetovanje vse dokler razpisana državna sredstva niso razdeljena NVPO. Obstoječ način financiranja javne službe ne zagotavlja kontinuiranega in kakovostnega dela, ne v vladnem in še manj v nevladnem sektorju. 'Trg' izvajanja javne službe na področju svetovanja potrošnikom ni trg, na katerega je kadarkoli mogoč vstop in izstop na podlagi zdaj razpoložljivih sredstev, zdaj nerazpoložljivih sredstev, temveč je kontinuirana dejavnost, za katero mora NVPO, ki jo želi izvajati kakovostno, predhodno razpolagati s strokovnim kadrom in vzpostavljeno tehnično infrastrukturo. Vsega tega pa ne more preprosto ukiniti, kadar nima zagotovljenih sredstev, če želi ohraniti vidnost in verodostojnost svoje organizacije v javnosti.

Pri izvajanju svetovanja je ostalo neupoštevano tudi načelo enotnosti, kot ga določa veljavni nacionalni program, da so ''potrošniške organizacije delovno povezane v mrežo in enotno vodene''. Podobno nedorečeni so ostali tudi strokovni kriteriji za izvajanje svetovanja.

Javno službo svetovanja potrošnikov po Zakonu o varstvu potrošnikov lahko izvaja država, lahko pa jo prenese na nevladni sektor, za kar je predvidena možnost podeljevanja koncesij. Vendar veljavni nacionalni program ne daje odgovorov na ključna vprašanja: koliko koncesij in po kakšnem ključu naj bi se na področju svetovanja podeljevale. Te nejasnosti so prispevale k temu, da doslej ni bila podeljena nobena koncesija za svetovanje, čeprav bi bila ravno na tem področju najbolj potrebna, saj svetovanje predstavlja osnovno dejavnost varstva potrošnikov.

Razdrobljeno izvajanje javne službe na področju svetovanja, nejasna delitev dela med vladnim in nevladnim, se je izkazalo za ne dovolj učinkovito. Zato, upravičeno lahko ugotovimo, da je ekonomska, socialna, politična in človeška cena obstoječe politike za državo in družbo večja, kot bi bili stroški dosledne, celovite in koordinirane politike.

Posledica razdrobljenega izvajanja javne službe svetovanja potrošnikom je tudi odsotnost celovitega pregleda nad stanjem kršitev pravic potrošnikov in njihovih ekonomskih interesov na različnih področjih, ki bi bila kvantitativno (obseg kršitev) in kvalitativno (narava kršitev) podprta z natančnimi podatki.

Pri postavljanju koncepta svetovalne dejavnosti kot javne službe je potrebno imeti pred očmi predvsem dolgoročno javno korist (potrošniki), usmerjenost k stroškovni učinkovitosti in odgovorno porabo državnih sredstev. Že iz veljavnega programa, izkušenj Urada RS za varstvo potrošnikov in NVPO izhaja, da se kar 85% odstotkov ali celo več splošnega svetovanja opravi po telefonu, zato za dostopnost storitev ob enotni ceni impulza v Republiki Sloveniji ni več bistvena geografska lokacija organizacije, na katero se potrošnik obrača za nasvet, še posebej, če upoštevamo hiter razvoj informacijske družbe in dejstvo, da je uporaba interneta (naraščajoč delež svetovanja se opravi po elektronski pošti) v Republiki Sloveniji na primerljivi ravni z evropskim povprečjem. Bistveno večji pomen, kot ga ima geografska bližina, je strokovnost in stroškovna učinkovitost izvajanja javne službe svetovanja.

Pretirano poudarjanje omogočanja prisotnosti velikega števila potrošniških organizacij v slovenskem prostoru s pomočjo 'logike delitve denarja' še ne pomeni izgrajene politike varstva potrošnikov, povzroča neproduktivno konkurenco, ki ne krepi položaja potrošnika na trgu, saj ne gre za konkurenco v kakovosti storitev. Administrativni stroški, ki nastanejo v vsaki samostojni organizaciji se množijo, standardi in pristopi k svetovanju so neenotni. Seveda je po drugi strani potrebno ohraniti v zavesti, da država ne more in ne sme posegati v način delovanja in organiziranosti civilno družbenih organizacij. Zato je pri oblikovanju koncepta svetovalne dejavnosti potrebno upoštevati domače razmere in danosti. Če so lokalne oziroma regionalne potrošniške organizacije strokovno podkovane, lahko pomembno doprinesejo k skladnemu regionalnemu razvoju, ki je eden od temeljnih strateških ciljev Republike Slovenije. Poleg tega lahko na občinskih svetih dajejo pobude za reševanje lokalnih problemov na področju varstva potrošnikov. Svetovanje na lokalnih in regionalnih ravneh je torej v funkciji pospeševanja enakomernega regionalnega razvoja, socialne kohezivnosti, lokalna okolja imajo lahko od njega dragoceno korist, če so ga le spososobna izkoristiti.

Vsekakor zakonska obveznost zagotavljanja javne službe svetovanja, ob upoštevanju finančnih omejitev, s katerimi se z reformo državne uprave sooča Republika Slovenija, terja premišljeno politiko na področju financiranja izvajanja javne službe v okviru nevladnega sektorja, katero je vsekakor potrebno zagotoviti, saj nevladne potrošniške organizacije zaradi neodvisnega statusa praviloma uživajo veliko zaupanje potrošnikov. Vendar je pri tem ključnega pomena določitev strokovnih, kadrovskih in drugih kriterijev za upravičenost posameznih potrošniških organizacij do javnih sredstev.

Ključni cilji in usmeritve Republike Slovenije na področju izvajanja javne službe svetovanja potrošnikom so:

-        izboljšanje kakovosti izvajanja javne službe z določitvijo visokih strokovnih, kadrovskih in drugih kriterijev;

-        usmerjanje javnih sredstev v tiste storitve, ki so za posameznika najučinkovitejše

-        povečanje stroškovne učinkovitosti javne službe in zagotavljanje dolgoročnega in trajnega financiranja;

-        omogočanje zbiranja kvantitativnih in kvalitativnih podatkov o pritožbah potrošnikov oziroma kršitvah pravic potrošnikov in njihovih ekonomskih interesov;

-        doseganje celovitega pregleda nad stanjem kršitev pravic potrošnikov in njihovih ekonomskih interesov na različnih področjih.

Republika Slovenija bo:

-        zagotavljala kontinuirano in strokovno izvajanje javne službe svetovanja potrošnikom v okviru nevladnega sektorja;

-        zagotavljala izvajanje javne službe svetovanja potrošnikom na osnovi koncesije, ki se podeli največ dvema nevladnima potrošniškima organizacijama, vpisanima v register pri Uradu RS za varstvo potrošnikov, in sicer ena za izvajanje javne službe svetovanja potrošnikom na nacionalni ravni ter druga za izvajanje javne službe svetovanja potrošnikom na regionalni ravni. Koncesija se podeli za čas, ki ne sme biti krajši od treh in daljši od desetih let, z možnostjo podaljšanja;

-        podelila koncesijo, ki bo obsegala svetovanje na področju varstva pravic in ekonomskih interesov potrošnikov, katere urejajo Zakon o varstvu potrošnikov, Obligacijski zakonik, Zakon o potrošniških kreditih, stanovanjska zakonodaja ter predpisi, ki urejajo zagotavljanje javnih infrastrukturnih storitev potrošnikom;

-        zagotovila strokovne, kadrovske, tehnične in druge pogoje ter kriterije in določila upravičene stroške v okviru uredbe o podelitvi koncesije, ki jo bo sprejela Vlada RS.

4.5.2 Vzgoja, izobraževanje in obveščanje potrošnikov

Med klasične oblike obveščanja in izobraževanja potrošnikov sodi izdajanje revije za potrošnike. Tovrstne revije imajo po svetu splošno vzgojno-izobraževalno vlogo in vsebujejo teme, ki so za potrošnike pomembne v prvi vrsti z vidika varovanja njihovih pravic in ekonomskih interesov na različnih področjih. Njihova posebnost je v objavljanju rezultatov domačih in tujih primerjalnih ocenjevanj proizvodov in storitev. Za zagotavljanje neodvisnosti rezultatov primerjalnih ocenjevanj izdajatelj tovrstne revije za sofinanciranje revije ne sme prejemati sredstev iz komercialnih (profitnih) virov. V reviji tudi ne sme objavljati tržnih oglasov proizvodov in storitev. Ker pa tržni oglasi predstavljajo pomemben vir dohodka vsake revije, imajo tovrstne revije po svetu v tem deležu izpad dohodka. To je tudi osnovni razlog, da številne države po svetu tovrstne revije finančno podpirajo, najpogosteje v deležu, ki je posledica dohodkovnega izpada zaradi neoglaševanja. V državah EU se praviloma odločajo za podporo eni reviji za potrošnike in sicer tisti, ki ima poleg drugega tudi dostop do sodelovanja v sistemu mednarodnega primerjalnega ocenjevanja, saj se vse več izdelkov, ki se pojavljajo na nacionalnih trgih, pojavlja tudi na notranjem in globalnem trgu.

V Sloveniji izhaja revija za potrošnike VIP, ki jo izdaja Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave (MIPOR) v približno 5000 izvodih. Za izdajanje revije, kot izvajanja javne službe, je Vlada RS leta 2003 organizaciji MIPOR podelila petletno koncesijo, s čimer je zagotovila stabilno financiranje revije.

Poleg izdajanja revije za potrošnike so pomembne tudi druge oblike obveščanja in izobraževanja potrošnikov, kamor sodijo izdajanje informativno-izobraževalnih gradiv za potrošnike, kampanje, seminarji, delavnice, okrogle mize in druge aktivnosti, katerih cilj je prav tako vzgoja in osveščanje, obveščanje in izobraževanje potrošnikov in seveda sodelovanje z javnostmi kot najmočnejšim medijem. Tovrstne projektne aktivnosti je Republika Slovenija v okviru izvajanja veljavnega nacionalnega programa redno zagotavljala in sicer predvsem v okviru nevladnega sektorja.

Na področju vzgoje in izobraževanja ter obveščanja potrošnikov bo Republika Slovenija usmerila ukrepe v:

-        zagotavljanje izobraževanja in obveščanja potrošnikov preko revije za potrošnike v okviru koncesije v obsegu do 50% stroškov izdajanja revije;

-        vzpodbujanje in podporo širitve prisotnosti revije v osnovnih in srednjih šolah ter splošnih izobraževalnih knjižnicah, kot vir informacij in učni pripomoček;

-        nadaljevanje podpore projektnim aktivnostim nevladnih potrošniških organizacij s ciljem izobraževanja in obveščanja potrošnikov.

4.5.3 Primerjalno testiranje proizvodov in storitev

Primerjalno testiranje blaga in storitev je posebna oblika tržnega pregleda in preverjanja kakovosti izdelkov in storitev na trgu, ki ga zaradi zagotavljanja neodvisnosti rezultatov testov organizira in vodi neodvisna, nevladna potrošniška organizacija (NVPO). Cilj izvajanja dejavnosti je varstvo interesov potrošnikov. Boljša informiranost potrošnikov o kakovosti ponudbe izdelkov in storitev na trgu pomeni večjo sposobnost potrošnikov za kakovostno izbiro. Zmanjšanje ali odsotnost povpraševanja s strani potrošnikov po nekakovostnih proizvodih (storitvah) vpliva na splošni dvig kakovosti ponudbe na trgu. Pri izvedbi primerjalnega testa potrošniška organizacija sodeluje z neodvisnimi izvajalci (strokovnjaki, inštituti, laboratoriji).

Informacije o rezultatih primerjalnega testiranja so za potrošnika tržno napotilo, ki ni pod vplivom interesov ponudnikov. Potrošniku omogočajo poleg absolutne (najboljše med istovrstnimi izdelki ali storitvami), tudi relativno izbiro (najboljše glede na to, kakšno raven kakovosti posameznik potrebuje oziroma si jo lahko privošči).

Rezultati primerjalnih testiranj so dragocena informacija tudi za ponudnike. Iz rezultatov testov zvedo, kako so bili njihovi proizvodi/storitve ocenjeni, kakšna je raven kakovosti njihovih izdelkov ali storitev v primerjavi z istovrstnimi (torej konkurenčnimi) izdelki ali storitvami. Dosežen dober rezultat na testu pomeni za ponudnika tudi prednost pred konkurenco. Če pa je dober rezultat dosežen na mednarodnem testu, odpira vstop tudi na druga tržišča.

Področje primerjalnega testiranja proizvodov in storitev zaradi zagotavljanja neodvisnosti rezultatov testiranja sodi po svetu praviloma v domeno nevladnega sektorja, rezultati testov se smejo v vseh podrobnostih objavljati le v revijah za potrošnike. V Republiki Sloveniji je to v reviji VIP.

Testiranja potekajo neodvisno od ponudnikov blaga in storitev. Na mednarodni ravni merila primerjalnega testiranja postavlja mednarodna, neprofitna organizacija za izvajanje skupnega primerjalnega testiranja in skupnih potrošniških raziskav 'International Consumer Research&Testing' (ICRT). Skupno testiranje se je najprej začelo s povezovanjem evropskih potrošniških organizacij, da bi tako zmanjšali stroške testiranja enakih proizvodov in poenotili metodologije testiranja. Skupno testiranje na območju EU, pa tudi v širšem mednarodnem prostoru, je vedno pomembnejše zaradi procesa globalizacije, tako, da danes ICRT združuje 35 neodvisnih potrošniških organizacij iz 31 držav Evrope, Azije, Avstralije in ZDA. Tudi Zveza potrošnikov Slovenije – društvo je članica ICRT. Na mednarodne skupne teste so uvrščeni proizvodi mednarodnih, priznanih blagovnih znamk. Proizvodi slovenskih proizvajalcev na mednarodne teste, zaradi majhnega deleža zastopanosti na notranjem trgu praviloma niso uvrščeni. Tako so slovenski potrošniki prikrajšani za pomemben vir neodvisnih informacij o kakovosti proizvodov in storitev domačih proizvajalcev. Z nesodelovanjem na neodvisnih testih izgubljajo pomembno možnost promocije tudi kakovostni slovenski proizvodi in storitve. Skupna testiranja potekajo po programu, ki je določen za dve leti vnaprej, letno pa je izvedenih okoli 100 skupnih testov. Pri več kot tretjini sodeluje pet ali več potrošniških organizacij, članic ICRT.

Stroški za izvedbo posameznega skupnega testa zajemajo: stroške nakupa proizvoda, stroške laboratorijskih in praktičnih preizkusov, stroške sodelujočih neodvisnih strokovnjakov in stroške priprave ter objave rezultatov testa. Stroške skupnega testiranja pokrivajo organizacije, članice ICRT, ki pri testiranju sodelujejo. Višina prispevka je odvisna od oblike sodelovanja. Če članica ICRT na skupni test pošlje proizvode s svojega tržišča, pokriva sorazmerni delež skupnih stroškov testiranja. Stroški izvedbe enega testa znašajo v povprečju 50.000 evrov. Višina skupnih stroškov testa je odvisna od vrste in števila proizvodov, ki so na testu. Delež pri pokrivanju stroškov, ki bremeni posamezno sodelujočo članico, je odvisen od števila organizacij in od števila proizvodov, ki jih organizacija pošlje na test s svojega tržišča. Najmočnejše NVPO, katerih revije dosegajo naklade več sto tisoč izvodov, imajo pri testiranju večjo vlogo, saj s širokim izborom proizvodov s svojega tržišča pokrivajo največji del stroškov za izvedbo posameznega testa. Mednje se uvrščajo nemška revija za potrošnike Test v mesečni nakladi 720.000 izvodov, britanska revija Which v mesečni nakladi 580.000 izvodov, francoska revija Que Choisir v mesečni nakladi 260.000 izvodov, belgijski Test Achats v mesečni nakladi 240.000 izvodov, ter avstrijska revija Konsument v mesečni nakladi 100.000 izvodov.

Članica ICRT se lahko odloči tudi samo za objavo rezultatov izvedenega testa. Ta oblika sodelovanja je cenejša in stane v povprečju 700 evrov za objavo rezultatov enega testa. Slaba stran te oblike je, da članica na test ne pošlje proizvodov domačih proizvajalcev, zato so potrošniki za te informacije prikrajšani. Za to obliko se odločajo predvsem manjše in finančno šibkejše NVPO, vključno Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave (MIPOR), ki se s tovrstnimi aktivnostmi ukvarja v Republiki Sloveniji. Objavljanje rezultatov primerjalnih testov v slovenski reviji za potrošnike VIP zagotavlja država v okviru podeljene koncesije. MIPOR je v preteklih letih s podporo iz proračunskih sredstev občasno sicer izvajala teste proizvodov s slovenskega tržišča, nekaj proizvodov domačih ponudnikov je bilo poslanih tudi na mednarodni test. Žal so to le posamični primeri. Interes potrošnikov, da bi se seznanili z rezultati domačih testov je po letošnji mnenjski raziskavi Zveze potrošnikov Slovenije – društva vsekakor velik. Iz leta v leto raste tudi interes domačih proizvajalcev, ki si želijo s sodelovanjem na primerjalnih testih svojo kakovost dokazati tudi pred neodvisnimi ocenjevalci in pa seveda predvsem pred domačimi in tujimi kupci.

Več neodvisnega primerjalnega testiranja bi v Republiki Sloveniji prispevalo k zagotavljanju kakovostne ponudbe blaga in storitev na slovenskem trgu, večji preglednosti ponudbe in večji konkurenčnosti slovenskih ponudnikov na domačem in tujih trgih.

Republika Slovenija bo na področju primerjalnega testiranja proizvodov in storitev usmerila ukrepe v:

-        krepitev podpore izvajanju primerjalnih testiranj proizvodov in storitev, s poudarkom na vključevanju proizvodov in storitev domačih proizvajalcev v mednarodne teste, v okviru podeljene koncesije za revijo za potrošnike.

4.6 Spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij

V interesu Republike Slovenije je, da je civilna družba na področju varstva potrošnikov trdna in medsebojno povezana pri svojem delovanju. Republika Slovenija si mora prizadevati za ohranitev pozitivnih dosežkov nevladnega sektorja, krepiti vzdušje zaupanja in razumevanja med vladnim in nevladnim sektorjem, ter si prizadevati za iskanje skupnih poti.

Demokratizacija delovanja javne uprave zahteva vzpostavitev institucionalnih mehanizmov, ki omogočajo demokratično in učinkovito sodelovanje med javno upravo in civilno družbo. Sodelovanje javnosti pri oblikovanju politik pomembno prispeva k dobremu upravljanju in večji stopnji zaupanja v javne institucije. Sodelovanje javnosti pri sprejemanju predpisov izboljšuje kakovost in povečuje sprejemljivost predpisov. Evropska komisija je sprejela Belo knjigo o upravljanju, kot ključni strateški dokument za razvoj javne uprave, v katerem poudarja ne le pomen dostopa do javnih informacij in sodelovanja javnosti pri sprejemanju zakonodaje, temveč tudi pomen sodelovanja javnosti pri preverjanju gospodarskih, socialnih in okoljskih učinkov predpisov (impact assesment), za kar predvideva sprejem standardiziranega postopka.

Za učinkovito vključevanje nevladnih organizacij v politično dogovarjanje je Vlada Republike Slovenije oktobra 2003 sprejela Strategijo sodelovanja z nevladnimi organizacijami, v kateri je opredeljen pomen sodelovanja nevladnih organizacij za celovit in trajnostno naravnan družben razvoj, porast družbene blaginje, kakovosti življenja in socialne varnosti.

Zavedajoč se, da država prek svojih sistemskih vzvodov pogosto nima pravih in pravočasnih rešitev za različna vprašanja bo Republika Slovenija v duhu odprte uprave:

-        okrepila partnerski odnos z nevladnim sektorjem;

-        razvijala strokovno sodelovanje med vladnimi in nevladnimi programi na področju varstva potrošnikov;

-        okrepila sistemske mehanizme sodelovanja (konzultacije) NVPO pri sprejemanju zakonodaje, ki vpliva na interese potrošnikov;

-        vzpodbujala preverjanje gospodarskih, socialnih in okoljskih učinkov predpisov s področja varstva potrošnikov;

-        vzpodbujala in podpirala zastopanost predstavnikov NVPO v usklajevalnih telesih oziroma posvetovalnih telesih za varstvo potrošnikov in medresorskih delovnih skupinah, ki obravnavajo za potrošnike pomembna vprašanja na nacionalni, evropski in globalni ravni;

-        vzpodbujala in podpirala zastopanost nevladnih organizacij potrošnikov v procesu standardizacije na nacionalni ravni, evropski in globalni ravni;

-        omogočala posvetovanje z NVPO pri pripravi stališč Republike Slovenije do dokumentov Evropske unije, ki zadevajo interese potrošnikov.

4.7 Učinkovito reševanje potrošniških sporov, vzpostavitev javne sheme alternativnega reševanja sporov in Evropskega potrošniškega centra

4.7.1 Pravica do dostopa do pravnega varstva

Dostop do pravnega varstva je temeljna pravica, ki je poudarjena v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravico do pravnih sredstev je Evropsko sodišče v primeru 222/84 Johnston leta 1986 določilo kot splošno načelo zakonodaje Skupnosti in ga je za takega razglasil 47. člen Listine temeljnih svoboščin Evropske unije. Zagotavljanje dostopa do pravnega varstva je obveznost, ki jo države članice izpolnjujejo tako, da se v zakonodaji predvideni ukrepi resnično in hitro uresničujejo prek sodišč, inšpekcij in drugih državnih organov. Potrošnikom mora biti omogočeno, da svoje pravice tudi dejansko uveljavijo v ustreznih postopkih. Poleg rednega sodnega sistema je potrebno povečati tudi možnosti alternativnega reševanja sporov (ARS). V zadnjih letih je prišlo do precejšnjega razmaha uporabe alternativnega načina reševanja sporov znotraj držav članic, s pozitivnim učinkom na učinkovitost sodstva. V Skupnosti je bilo s ciljem povečanja zaupanja potrošnikov v elektronsko poslovanje vloženega veliko truda za pospeševanje njihovega razvoja še posebej v okviru storitev informacijske družbe. Dejavniki, ki krepijo razvoj sredstev ARS so pogosto praktične narave. Postopki ARS ponujajo rešitev za težave pri dostopu do pravnega varstva, s katerimi se srečujejo potrošniki zaradi preobremenjenosti sodišč; postopkov, ki postajajo vse daljši; stroškov postopkov, ki so vse višji. K težavam pri dostopanju do pravnega varstva pa prispevajo tudi količina, kompleksnost in pogosto nerazumljivost zakonodaje. Čezmejni spori imajo navadno za posledico še daljše postopke in še višje sodne stroške od stroškov domačih sporov. Z vzpostavitvijo notranjega trga, povečanjem obsega čezmejne trgovine in povečano mobilnostjo potrošnikov narašča tudi število čezmejnih sporov. Poleg praktičnih težav prezasedenosti sodišč čezmejni spori pogosto povzročajo kompleksna vprašanja, kot so vprašanja sodne pristojnosti in vprašanja uporabe jezika. Zato postopki ARS predstavljajo v Skupnosti bistveni del politik, ki dopolnjujejo sodne postopke. Postopki ARS so bolj fleksibilni in pogosto ustreznejši za naravo določenih sporov. Postopki ARS so bili pogosto predmet zakonodajnih razprav v zvezi z elektronskim poslovanjem na evropski in globalni ravni v zadevah, ki so jih sprožili spori o pristojnosti na področju potrošniških sporov. Razprave so bile usklajene s 17. členom Direktive 2000/31/ES, ki ureja pravne vidike storitev informacijske družbe in določa, da "morajo države članice zagotoviti, da njihova zakonodaja ne ovira uporabe izvensodnih načinov, ki so za poravnavo sporov na voljo po nacionalni zakonodaji, vključno z ustreznimi elektronskimi sredstvi". Države članice naj bi, v skladu s 17. členom, tudi spodbujale "organe, odgovorne za izvensodno poravnavo, da delujejo na način, ki udeleženim strankam nudijo ustrezna procesna jamstva". Poleg vprašanj v zvezi z elektronskim poslovanjem je vloga postopkov ARS poudarjena posredno ali neposredno v mnogih dokumentih Skupnosti. Evropska komisija jim namenja precej prostora v drugem poročilu o izvajanju Direktive 85/374/EGS, ki ureja odgovornost za proizvod. Postopki ARS so posebej omenjeni v 10. členu Direktive 97/5/ES, ki ureja čezmejna nakazila in 11. členu Direktive 97/7/ES, ki ureja sklepanje pogodb na daljavo. Postopki ARS v povezavi z elektronskim poslovanjem so tudi predmet priporočil Organizacije za evropsko sodelovanje in razvoj in mnogih mednarodnih nevladnih organizacij, kot na primer GBDe (Global Business Dialogue on e-commerce – Svetovni poslovni dialog o elektronskem poslovanju), TABD (Transatlantic Business Dialogue – Čezatlantski poslovni dialog) in TACD (Transatlantic Consumer Dialogue – Čezatlantski dialog potrošnikov).

4.7.2 Značilnosti modelov alternativnega reševanja potrošniških sporov

V državah članicah obstajajo za alternativno reševanje potrošniških sporov različni modeli. Glavne značilnosti oziroma razlike pa so naslednje:

-        javni model (ustanoviteljica je država) ali zasebni model (ustanovitelj je gospodarsko združenje);

-        odločanje v kolegijskih organih ali odločanje posameznika (ombudsman, razsodnik);

-        splošna pristojnost za vse vrste sporov med potrošniki in ponudniki ali omejena pristojnost le na določena subjekte;

-        odločanje o sporu ali posredovanje (mediacija) med sprtima strankama, da najdeta sporazumno rešitev;

-        odločitev je neobvezujoča za obe stranki ali samo za ponudnika;

-        brezplačen postopek za obe stranki, ali samo za eno stranko, ali plačilo posebne takse za postopek.

Evropska komisija je za postopke ARS, ne glede na to, za kakšen model gre, sprejela dve priporočili: 98/297/EC in 2001/310/EC, s katerima je določila naslednja načela, ki naj bi jih države članice upoštevale pri vzpostavljanju shem ARS: neodvisnost, transparentnost, učinkovitost, kontradiktornost, zakonitost, prostovoljnost in enakopravno zastopanost predstavnikov nasprotnih strank (podjetje-potrošnik).

4.7.3 Razvoj alternativnega reševanja potrošniških sporov v Republiki Sloveniji

Urad RS za varstvo potrošnikov je za vzpostavitev postopkov ARS v preteklih letih dal vrsto pobud in izvedel vrsto aktivnosti v podporo raziskovalnega dela na tem področju. V letu 2001 je Mednarodnemu inštitutu za potrošniške raziskave sofinanciral projektno nalogo "Izvensodno reševanje potrošniških sporov na področju finančnih aktivnosti", v okviru katere je bil oblikovan model zasebne sheme ARS na področju finančnih storitev. V letu 2003 pa je v okviru programa Phare-Twinning ob pomoči danskih partnerjev (Danish Consumer Agency in Danish Consumer Council) in sodelovanju Zveze potrošnikov Slovenije – društva izvedel projekt "alternativno reševanje potrošniških sporov", v okviru katerega je bil po danskem vzoru oblikovan model javne sheme ARS za spore vseh gospodarskih sektorjev. Izdelani so bili osnutki pravnih podlag za ustanovitev razsodišča za potrošniške spore ter postopka pred razsodiščem. Oba modela, v skladu s sprejetimi priporočili, predvidevata podoben, senatni sistem odločanja, ki vključuje enakopravno zastopanost predstavnikov ponudnikov in potrošnikov in neodvisnega razsodnika. Edina, vendar pomembna razlika med njima je, da predvidevata različnega ustanovitelja in posledično različnega financerja. Zasebno shemo ustanovijo ponudniki finančnih storitev, oziroma njihova interesna združenja (ki tudi zagotavljajo sredstva za njeno delovanje), skupaj z eno ali več nevladnimi potrošniškimi organizacijami, javno shemo pa ustanovi država, ki hkrati zagotavlja sredstva za njeno delovanje. S stališča države bi bilo ključnega pomena, da zasebni sektor sam rešuje svoje zasebnopravne spore v konkretnem primeru s potrošniki, kljub temu izkušnje Urada RS za varstvo potrošnikov iz leta 2001 v zvezi s projektom za vzpostavitev modela zasebne sheme v finančnem sektorju, katerega je tudi finančno podprla, kažejo drugače. Zaenkrat ponudniki finančnih storitev, ne glede na poravnalni svet, ki ga je ustanovilo Združenje bank Slovenije in mediacijski center, ki ga je ustanovilo Slovensko zavarovalno združenje, niso vzpostavili učinkovitega sistema reševanja potrošniških sporov, za katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je v skladu s priporočili Komisije in ki bi ga Republika Slovenija lahko notificirala pri Evropski komisiji.

Na tem mestu je potrebno tudi opozoriti, da tako potrošniki, kot tudi ponudniki, svetovanje, ki ga v okviru javnih služb izvajajo Urad RS za varstvo potrošnikov in nevladne potrošniške organizacije, pogosto zmotno enačijo s postopki ARS. Svetovanje potrošnikom v okviru javnih služb obsega praviloma pisni poduk potrošniku o njegovih oziroma njenih pravicah, ki izhajajo iz predpisov ter nasvet, kako ravnati v konkretnem primeru. Na ta način je v prvi vrsti v funkciji "pomoči za samopomoč", ki ima vsekakor pomembno vlogo pri osveščanju in krepitvi sposobnosti potrošnikov za samostojno reševanje sporov s ponudniki. Kljub temu pa samo po sebi še ne zagotavlja, da bo potrošnik z uveljavljanjem svojih pravic pri ponudniku blaga ali storitev tudi dejansko uspel. To je razlog, da potrošniki pogosto ostanejo brez pravnega varstva in jim ne preostane drugega kot klasična sodna pot, ki pa je za razreševanje potrošniških sporov pogosto neprimerna. Potrošnik je pri uveljavljanju svojih pravic pred sodišči soočen z vrsto že omenjenih ovir, ki mu onemogočajo učinkovito varstvo. Prav tako ni dovolj, da imajo potrošniki v Republiki Sloveniji zagotovljeno varstvo svojih pravic že s tem, da imamo evropsko naravnan Zakon o varstvu potrošnikov. V primeru sporov s ponudniki imajo potrošniki pravico do sodnega varstva.

Z vstopom v EU je Republika Slovenija primorana reševati tudi potrošniške spore drugih držav članic. Za reševanje tovrstnih čezmejnih sporov je Evropska komisija že leta 2000 vzpostavila mrežo teles za ARS (EEJ-Net), v katero se Republika Slovenija ne bo mogla učinkovito vključiti, v kolikor ne bo pred tem vzpostavila ustreznih teles za ARS za reševanje potrošniških sporov na nacionalni ravni, saj so praviloma ta tista, katera države članice notificirajo pri Evropski komisiji.

Pomemben dejavnik je razvoj interneta in elektronskega poslovanja. Internet omogoča nove tržne metode in oblike oglaševanja, ki še niso ustrezno regulirane v predpisih. Sem sodijo sponzoriranje, združevanje spletnih strani, plačljiva iskalna orodja, 'cookies' (piškotki), 'powershopping' (skupinski nakupi po znižani ceni), spletne igre na srečo in dražbe. Podoben razvoj se obeta trgovanju prek mobilnih telefonov, ki se bo verjetno zgledovalo po razvoju interneta. Vendar pa raziskave Eurobarometra kažejo, da evropski potrošniki še vedno ne zaupajo dovolj nakupovanju po internetu, saj elektronsko poslovanje predstavlja še vedno zelo majhen delež trgovine na drobno (2%).

Da bi okrepili zaupanje potrošnikov v elektronsko poslovanje, morajo imeti prednost ukrepi za zagotavljanje varnih omrežij, varnega dostopa, varstva potrošnikov in varstva zasebnosti. Med ukrepi, ki bodo najbolj prispevali k povečanju zaupanja potrošnikov v elektronsko poslovanje je vzpostavljanje mehanizmov, kot je razvijanje kodeksov obnašanja podjetij pri elektronskem poslovanju s potrošniki in znakov zaupanja ('trust marks') ter učinkovitih postopkov za alternativno reševanje potrošniških sporov, na kar napotujejo dokumenti EU.

Vzpostavitev javne sheme ARS bi povečala dostop potrošnikom do pravnega varstva v Republiki Sloveniji, pozitivno bi vplivala na zmanjšanje sodnih zaostankov, vse to pa bi nedvomno prispevalo k uresničevanju načela pravne države.

Zato vzpostavitev javne sheme ARS šteje med prednostne naloge v okviru uresničevanja Resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010, pri čemer se bo izhajalo iz rezultatov slovensko-danskega Phare-Twinning projekta.

Rezultat slovensko-danskega projekta je bilo oblikovanje modela razsodišča za potrošniške spore, z naslednjimi značilnostmi:

-        razsodišče za reševanje potrošniških sporov se ustanovi s posebnim zakonom, postopek reševanja sporov pa se določi s podzakonskim aktom;

-        razsodišče obravnava spor samo na podlagi pritožbe potrošnika; pristojno je za odločanje v sporih, ki jih s podzakonskim aktom določi minister in v katerih bi bilo za sojenje pristojno slovensko sodišče;

-        o sporu odloča kolegijski organ – senat, ki ga vodi redni sodnik kot predsednik senata, sodelujeta pa po dva člana kot predstavnika potrošnikov in ponudnikov oziroma podjetij;

-        razsodišče odloča na podlagi predpisov in dobrih poslovnih običajev; določena je spodnja vrednost za obravnavanje spora;

-        odločitev razsodišča ni prisilne narave, niti ni izvršljiva s prisilnimi sredstvi; sankcija za podjetje, ki prostovoljno ne izpolni naložene obveznosti, je njegova objava v javnem letnem poročilu;

-        v isti zadevi lahko po zaključenem postopku katerakoli stranka sproži postopek pred rednim sodiščem;

-        edini strošek strank v postopku je plačilo takse za vložitev pritožbe, ki se ne vrača; pri sporih s področja bančnih in zavarovalniških storitev je lahko določeno obvezno posredovanje strokovnega mnenja s strani banke ali zavarovalnice, kar posredno pomeni tudi prenos stroškov za njegovo pridobitev;

-        možnost ustanavljanja posebnih razsodišč s strani gospodarstva oziroma ponudnikov, če izpolnjujejo določene pogoje, ki zagotavljajo neodvisno in strokovno delovanje.

Za delovanje razsodišča je opredeljena naslednja organizacijska struktura:

-        izvršni odbor – predsednik in štirje člani, od tega dva predstavnika potrošnikov in dva predstavnika ponudnikov. Izvršni odbor odloča o splošnih zadevah, daje priporočila ministru, daje soglasje za delovanje zasebnim razsodiščem, potrjuje listo strokovnjakov za strokovno mnenje;

-        senat – odloča v konkretnem sporu na osnovi pisne dokumentacije. Postopek se začne s pritožbo potrošnika; sestavljen je iz petih razsodnikov, od tega en redni sodnik, kot predsednik senata in dva predstavnika potrošnikov in dva predstavnika ponudnikov;

-        sekretariat razsodišča – opravlja administrativne naloge razsodišča in ima zelo aktivno vlogo, ki jo opravlja Urad RS za varstvo potrošnikov:

-        pripravi zadeve (spis) za obravnavanje pred senatom;

-        predstavi senatu celotno dokumentacijo in poročilo, na podlagi katerih senat potem odloča;

-        sme, preden predloži zadevo razsodišču v reševanje, predlagati strankam sporazumno rešitev spora. Če uspe, se postopek ustavi;

-        predlaga izdelavo strokovnega mnenja;

-        pripravi zadeve (spis);

-        po obravnavi in glasovanju napiše zapisnik, po sprejeti odločitvi pa pisno odločbo;

-        pripravi letno poročilo o delovanju razsodišča in ga javno objavi na spletni strani urada.

4.7.4 Vzpostavitev Evropskega potrošniškega centra

Nadgradnja Priporočil 98/297/EC in 2001/310/EC Evropske komisije je bila vzpostavitev evropske mreže za alternativno reševanje sporov – European Extrajudicial Network (EEJ-Net) leta 2000, katere glavni namen je pomoč potrošnikom pri reševanju sporov v pogodbenih razmerjih, ko ponudnik nima sedeža v državi potrošnikovega prebivališča, ali ko je potrošnik uporabil storitev oziroma kupil blago v drugi državi članici. Pri vzpostavljanju mreže EEJ-Net so bili poudarjeni nekateri problemi, predvsem praktične narave:

-        strukturna različnost teles med posameznimi državami (v nekaterih državah ni ustreznega sistema alternativnega reševanja sporov na določenem področju);

-        razlike v opredelitvi obsega dejavnosti teles (nekatera telesa ne morejo posredovati informacij drugim organizacijam, ker za kaj takega nimajo pooblastil oziroma pristojnosti v svojih ustanovitvenih dokumentih);

-        neizkušenost v reševanju čezmejnih sporov (spori z mednarodnim elementom), ker skoraj vsa telesa rešujejo le domače potrošniške spore;

-        problem financiranja zagotavljanja podpore oziroma pomoči potrošnikom v čezmejnih sporih (npr. stroški prevajanja dokumentacije).

Zaradi težav je bila mreža kasneje nadgrajena s tako imenovanimi klirinškimi hišami (clearing houses), kot nacionalnimi informacijskimi točkami v vsaki državi članici. Naloga informacijskih točk je:

-        zagotavljati informacije in podporo oziroma pomoč domačim potrošnikom pri reševanju sporov s tujim ponudnikom (iz druge države članice); informacije prejme od enake kontaktne točke iz države članice, kjer je ponudnikov sedež;

-        posreduje ustrezne informacije drugim nacionalnim informacijskim točkam o obstoju sistemov izvensodnega reševanja sporov in o postopkih v lastni državi;

-        pomaga domačemu potrošniku pri oblikovanju pritožbe, jo posreduje direktno ustreznemu telesu za izvensodno reševanje sporov v drugi državi članici ali pa jo posreduje posredno, preko enake informacijske točke v tisti državi.

Nacionalne informacijske točke (klirinške hiše) obstajajo v večini držav članic. Evropska komisija sofinancira njihovo delovanje. Poleg mreže EEJ-Net obstaja od leta 2001 dalje tudi podobna mreža za izvensodno (alternativno) reševanje potrošniških sporov na področju finančnih storitev (FIN-Net).

S pomočjo sredstev EU je večina držav članic vzpostavila še drugo strukturo in sicer evropske potrošniške centre (EPC) (EUROGUICHET), katerih glavna vloga je nuditi potrošnikom različne informacije v zvezi nakupovanjem blaga in storitev na notranjem trgu, s ciljem, da bi notranji trg potrošnikom čim bolj približali oziroma ga napravili čimbolj dostopnega. S pristopom nove deseterice k EU so tudi te članice upravičene do črpanja evropskih sredstev za vzpostavitev omenjenih struktur (vzpostavitev EPC sodi pod "skupne ukrepe Strategije EU varstva potrošnikov 2002–2006" z dne 8. 5. 2002). Zaradi racionalizacije stroškov administracije in iskanja sinergij je v letu 2005 v večini držav članic prišlo do združitve obeh struktur (ponekod proces združevanja še poteka) v novo in enotno strukturo. Z združitvijo struktur je prišlo tudi do združitve funkcij obeh struktur. Novi evropski potrošniški centri v večini držav članic EU potrošnikom že nudijo široko paleto storitev, kot so: nudenje podpore potrošnikom pri reševanju njihovih čez-mejnih pritožb in sporov (gre za pritožbe, ki jih imajo potrošniki v zvezi z nakupi blaga in storitev na trgih drugih držav članic), nudenje relevantnih informacij v zvezi z nakupovanjem blaga in storitev na notranjem trgu (veljavni predpisi v drugih državah članicah glede tržne prakse, primerjave cen blaga in storitev, pripravljanje in izdajanje informativnih brošur, zloženk itd.), razvijanje in spodbujanje mehanizmov za izvensodno (alternativno) reševanje potrošniških sporov in druge projektne aktivnosti, ki so v funkciji približevanja notranjega trga potrošnikom. Pogodbe o sofinanciranju evropskega potrošniškega centra so z Evropsko komisijo sklenile tudi že nekatere nove članice EU, pri čemer Evropska komisija z novimi članicami EU sklepa pogodbe o sofinanciranju izključno za vzpostavitev ene same enotne strukture.

EPC je mogoče umestiti v vladni ali nevladni sektor. V vsakem primeru pa je potrebno zagotoviti njegov neodvisen status od organizacije oziroma organa »gostitelja«. EPC in organ oziroma organizacija »gostiteljica« morata imeti ločen proračun, ločene poslovne prostore in ločen kader, pri čemer je v drugih državah članicah minimalno začetno število za ustanovitev EPC dva zaposlena, povprečno število že delujočega EPC pa 4,5 zaposlenih. Republika Slovenija je za ustanovitev in delovanje EPC upravičena do največ 142.789 evrov na letni ravni, za sredstva pa lahko zaprosi ob zagotovitvi 30% nacionalnega sofinanciranja (61.195 evrov). V ta namen bo potrebno za prvo leto delovanja zagotoviti proračunska sredstva za nacionalno sofinanciranje v višini najmanj 7 mio SIT, ob predpostavki, da bo EPC pričel prvo leto delovanja z dvema zaposlenima. Republika Slovenija bo s pomočjo sredstev EU vzpostavila evropski potrošniški center (EPC) v okviru nevladnega sektorja in v ta namen zagotovila nacionalno sofinanciranje za delovanje EPC.

5 Ukrepi, naloge in finančna sredstva za izvedbo ukrepov in nalog Resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010

Finančna sredstva za izvajanje ukrepov in nalog Resolucije vključujejo okvirna, ocenjena finančna sredstva posameznih ministrstev in organov, ki so določeni kot nosilci ukrepov in nalog, za petletno obdobje. Za ukrepe nekaterih resornih ministrstev in organov višina ocenjenih sredstev ni navedena, ker za izvajanje teh ukrepov in nalog niso potrebna dodatna sredstva oziroma se bodo ti ukrepi izvajali v okviru rednih aktivnosti. Za nekatere ukrepe in naloge pa ocenjena sredstva niso navedena, ker jih trenutno še ni mogoče določiti. Ocenjena vrednost sredstev za ukrepe in naloge, katerih nosilec je Urad RS za varstvo potrošnikov, vključuje tudi sredstva, ki bi bila potrebna za stroške treh novih zaposlitev.

Ocenjen okvirni obseg sredstev za izvedbo ukrepov in nalog na področju javnih služb in na področju spodbujanja razvoja in delovanja potrošniških organizacij znaša 910 milijonov tolarjev.

5.1 Integracija varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na položaj in interese potrošnikov na trgu

5.2 Zagotavljanje varstva potrošnikov na področju vzgoje in izobraževanja, okolja, stanovanjskem področju, finančnih storitev

5.3 Zagotavljanje ekonomskih interesov potrošnikov na področju infrastrukturnih storitev

5.4 Varnost proizvodov in storitev na trgu

5.5 Zagotavljanje učinkovitega tržnega nadzora varnosti proizvodov in storitev

5.6 Učinkovite in dostopne javne službe na področju varstva potrošnikov

5.7 Spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij

5.8 Učinkovito reševanje potrošniških sporov, vzpostavitev javne sheme alternativnega reševanja sporov in Evropskega potrošniškega centra (EPC)

6 Spremljanje uresničevanja Resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010

Za učinkovito izvajanje Resolucije nosilci varstva potrošnikov znotraj in zunaj državne uprave potrebujejo ustrezna finančna in materialna sredstva, kot tudi kakovostne, visoko izobražene in socialno usmerjene človeške vire.

Ministrstvo za gospodarstvo zagotavlja ustrezna finančna sredstva in človeške vire za izvajanje lastnih ukrepov, programov, dejavnosti in nalog za uresničevanje ciljev resolucije, kot tudi tistih, ki jih izvaja Urad RS za varstvo potrošnikov. Finančna sredstva in druge vire za izvajanje ukrepov, ki se izvajajo na ravni drugih ministrstev, zagotovijo posamezni resorji.

Uresničevanje resolucije se bo določalo z dvoletnimi programi dela, ki jih sprejema Vlada Republike Slovenije. Z dvoletnimi programi se določijo tudi kvantitativni in kvalitativni kazalci uresničevanja te resolucije. Dvoletni programi so vezani na vsebinsko strukturo ciljev resolucije. Uspešno uresničevanje resolucije bo zagotovljeno s kvalitetnim izvajanjem spodbud in ukrepov na posameznih področjih in nivojih. Za koordiniranje, usklajevanje in spremljanje uresničevanja ciljev nacionalnega programa ter pripravo poročil bo zadolžen Urad RS za varstvo potrošnikov, pri tem pa bodo tesno sodelovali tudi drugi organi in institucije, ki so v resoluciji opredeljeni kot odgovorni nosilci posameznih aktivnosti oziroma nalog.

Uresničevanje ciljev resolucije zahteva postavitev inštrumentarija za spremljanje izvajanja nalog in zagotovitev informacijskega sistema. Zato bo potrebno v okviru obstoječih institucij zagotoviti potrebno analitično in strokovno podporo.

Poročilo o uresničevanju resolucije bo dvoletno, na podlagi poročil vključenih ministrstev in drugih izvajalskih institucij in ga bo pripravljal Ministrstvo za gospodarstvo – Urad RS za varstvo potrošnikov. Poročilo bo predložil v sprejem Vladi Republike Slovenije, ta pa bo z njim seznanila Državni zbor Republike Slovenije.

7 Legenda uporabljenih kratic

-        UVP                  –   Urad RS za varstvo potrošnikov

-        TIRS                  –   Tržni inšpektorat RS

-        ZIRS                  –   Zdravstveni inšpektorat RS

-        VURS                –   Veterinarska uprava RS

-        IRSKGH            –   Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano

-        IRSOP              –   Inšpektorat RS za okolje in prostor

-        SIST                  –   Slovenski inštitut za standardizacijo

-        APEK                –   Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS

-        ARSE                –   Agencija RS za energijo

-        URSK                –   Urad RS za kemikalije

-        UMAR               –   Urad RS za makroekonomske analize in razvoj

-        ZPS                   –   Zveza potrošnikov Slovenije –    društvo

-        MIPOR              –   Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave

-        ZZPS                 –   Zveza združenj potrošnikov Slovenije

-        CI                      –   Consumers International

-        BEUC                –   Bureau Europeen des unions de consommateurs

-        ANEC                –   European Association for the Coordination of Consumer Representation in Standardisation

-        CEN                  –   European Committee for Standardisation

-        CENELEC        –   European Committee for Electrotechnical Standardisation

-        ETSI                  –   European Telecommunications Standards Institute

-        ISO                    –   International Standards Organisation

-        IEC                    –   International Electrotechnical Commission

-        COPOLCO       –   Committee on Consumer Policy of the International Standards Organization

-        RAPEX             –   Rapid Alert System for Non-Food Products

-        RASFF              –   Rapid Alert System for Food and Feed

-        EHLASS           –   European Home and Leisure Accident Surveillance System)

-        ICSMS              –   Internet-supported Information and Communication System for the pan-European Market Surveillance of Technical Products

-        OECD               –   Organisation for Economic Cooperation and Development

-        TBT                   –   WTO Agreement on Technical Barrriers to Trade

-        EFSA                –   European Food Safety Authority

Št. 700-01/90-6/44

Ljubljana, dne 29. novembra 2005

EPA 386-IV

Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med., l.r.