Neuradno prečiščeno besedilo, ki vsebuje to spremembo:
Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa
predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne
jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Sklepa o izračunu
kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice obsega:
-
Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in
hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06 z dne 21. 12. 2006),
-
Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o izračunu kapitalske zahteve
za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 104/07 z dne
16.11.2007).
SKLEP
o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za
banke in hranilnice
(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)
1. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(Vsebina sklepa)
(1) Ta sklep predpisuje podrobnejša pravila v zvezi z
izračunom kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (v
nadaljevanju: banke).
(2) Tržna tveganja po tem sklepu vključujejo:
(a) pozicijsko
tveganje (posebno in splošno tveganje spremembe cen finančnih instrumentov):
- v zvezi z dolžniškimi finančnimi
instrumenti,
- v zvezi z lastniškimi finančnimi
instrumenti,
(b) tveganje
poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke,
(c) valutno
tveganje,
(d) tveganje
spremembe cen blaga,
(e) tveganje
preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja.
(3) Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov,
se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.
2. člen
(Splošni pojmi)
(1) Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen
kot v določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06; v
nadaljevanju: ZBan-1), kot na primer:
(a) (črtana),
(b) lokalno podjetje
v drugem odstavku 14. člena,
(c) (črtana),
(d) verjetnost
neplačila (v nadaljevanju: PD) v prvem odstavku 115. člena,
(e) neplačilo v
drugem odstavku 115. člena,
(f) izguba ob
neplačilu (v nadaljevanju: LGD) v četrtem odstavku 115. člena,
(g) konverzijski
količnik (v nadaljevanju: CF) v petem odstavku 115. člena,
(h) pričakovana
izguba (v nadaljevanju: EL) v šestem odstavku 115. člena,
(i) posel
začasne prodaje oziroma odkupa v 117. členu,
(j) posoja
oziroma izposoja vrednostnih papirjev ali blaga v 118. členu,
(k) denarju podoben
instrument v 119. členu,
(l) izvorna
banka v šestem odstavku 120. člena,
(m) sponzor v sedmem odstavku
120. člena,
(n) finančni
instrument v prvem odstavku 121 člena,
(o) izvedeni
finančni instrument v petem odstavku 121. člena,
(p) zamenljiv vrednostni
papir v tretjem odstavku 121. člena,
(r)
nakupni bon v četrtem odstavku 121. člena,
(s) organiziran trg
v 122. členu,
(t) (črtana).
(2) Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve
pojmov:
(a) "izvedeni
finančni instrumenti, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC)",
so finančni instrumenti, opredeljeni v Prilogi I tega sklepa, razen tistih, ki
se jim v skladu s Tabelo 7 48. člena tega sklepa dodeli vrednost
izpostavljenosti nič;
(b) "financiranje
blaga (stock financing)" predstavlja pozicije, kjer je blago
fizično prodano vnaprej (terminsko) in so stroški financiranja vključeni do
dneva (terminske) prodaje;
(c) "klirinški
član" je član borze ali klirinške družbe, ki je v neposrednem pogodbenem
odnosu s centralno nasprotno stranko (tržni garant);
(d) "delta"
je pričakovana sprememba cene opcije, ki nastane zaradi spremembe cene
osnovnega finančnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša;
(e)
"centralna
nasprotna stranka" (Central counterparty) je subjekt, ki pravno
posreduje med nasprotnimi strankami v poslih (pogodbah), s katerimi se trguje
na enem ali več finančnih trgih, in ki postane kupec za vsakega prodajalca in
prodajalec za vsakega kupca;
(f) "kreditno
tveganje nasprotne stranke" (Counterparty Credit Risk – v
nadaljevanju: CCR) je tveganje, da bo nasprotna stranka postala
neplačnik pred končno poravnavo denarnih tokov iz tega posla;
(g) "posli z
dolgim rokom poravnave" (Long settlement transactions) so posli,
pri katerih nasprotna stranka prevzame obveznost, da bo izročila vrednostni papir,
blago ali tujo valuto za denarna sredstva, druge finančne instrumente oziroma
blago ali obratno na datum poravnave ali izročitve, ki je naveden v pogodbi in
presega običajni tržni standard za to vrsto posla oziroma največ pet delovnih
dni sledi datumu, na katerega je banka sklenila posel;
(h) "posli
kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja" (Margin Lending
Transactions) so posli, s katerimi banka odobri kredit za nakup, prodajo,
pokrivanje stroškov financiranja pri posoji in izposoji vrednostnih papirjev
ali trgovanje z njimi; posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja ne
vključujejo drugih kreditov, ki so zavarovani z vrednostnimi papirji;
(i)
"primerna
zunanja bonitetna institucija" (v nadaljevanju: primerna ECAI) je ECAI, ki
jo Banka Slovenije na podlagi Sklepa o priznavanju zunanjih bonitetnih
institucij (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o ECAI)
uvrsti na seznam primernih zunanjih bonitetnih institucij za posamezno
kategorijo izpostavljenosti;
(j) "stopnja
kreditne kvalitete" je stopnja, s katero Banka Slovenije vzporedi
posamezno bonitetno oceno primerne ECAI;
(k) "uprava" je uprava v
dvotirnem sistemu upravljanja banke oziroma so izvršni direktorji upravnega
odbora v enotirnem sistemu upravljanja banke;
(l) "investicijska
podjetja" so investicijska podjetja iz prvega odstavka 14. člena ZBan-1,
za katera se uporablja Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah
direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega
parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS;
(m) "institucije" so
kreditne institucije in investicijska podjetja;
(n) priznana
borza" je borza iz Priloge II tega sklepa, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
1.
trgovanje na njej poteka redno,
2.
ima pravila:
- ki jih je
izdal ali odobril ustrezen nadzorni organ sedeža borze in
- ki
določajo pogoje poslovanja borze, pogoje za pristop na borzo in pogoje, ki jih
mora izpolnjevati izvedeni finančni instrument za uvrstitev v trgovanje na
borzi,
3. ima mehanizem
poravnave, po katerem je treba za posle z izvedenimi finančnimi instrumenti
zagotoviti zahtevana dnevna kritja, ki po oceni Banke Slovenije dajejo ustrezno
zavarovanje.
3. člen
(Pojmi v zvezi z nizom/naborom pobotov, nizom
varovanj in z njimi povezanih izrazov)
Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve
nizov/naborov pobotov, nizov varovanj in z njimi povezanih izrazov:
(a) "niz/nabor
pobotov" (Netting Set) je skupina poslov z eno samo nasprotno
stranko, ki so predmet prisilno izvršljivega dvostranskega dogovora o pobotu in
za katere se pobot priznava na podlagi 70. člena tega sklepa in Sklepa o
kreditnih zavarovanjih (Uradni list, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o
kreditnih zavarovanjih); vsak posel, za katerega se ne uporablja prisilno
izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, priznan na podlagi 70. člena tega sklepa,
se za namen tega sklepa razume kot samostojen niz pobotov;
(b) "tveganost
pozicije" (Risk Position) je vrednost tveganja, ki je dodeljena
poslu na podlagi standardizirane metode iz 50. do 52. člena tega sklepa po
vnaprej določenem algoritmu;
(c) "niz varovanj"
(Hedging Set) je skupina tveganosti pozicij iz poslov v okviru enega
samega niza pobotov, za katere je za določanje vrednosti izpostavljenosti na
podlagi standardizirane metode iz 50. do 52. člena tega sklepa pomemben
samo njihov saldo;
(d) "dogovor o
kritju" (Margin Agreement) je pogodba ali določba v pogodbi, na
podlagi katere mora stranka nasprotni stranki zagotoviti zavarovanje s
premoženjem, če izpostavljenost nasprotne stranke do prve stranke preseže
določeno raven. Kot zavarovanje s premoženjem se šteje zavarovanje s finančnim
premoženjem, nepremičninami, premičninami in denarnimi terjatvami;
(e) "prag
kritja" (Margin Threshold) je največji znesek izpostavljenosti
nasprotne stranke, pri katerem ta še nima pravice, da bi od prve stranke
zahteval zagotovitev zavarovanja s premoženjem;
(f) "obdobje
kritja za tveganje" (Margin Period of Risk) je čas od zadnje
zagotovitve zavarovanja s premoženjem, ki krije niz pobotov transakcij z
nasprotno stranko, ki je postala neplačnik, do trenutka, ko se njena pozicija
zapre in je nastalo tržno tveganje ponovno varovano;
(g) "efektivna
zapadlost niza pobotov z zapadlostjo več kot eno leto na podlagi metode
internih modelov" (Effective Maturity) je razmerje med vsoto
pričakovane izpostavljenosti v času trajanja poslov v nizu pobotov,
diskontirane z netvegano stopnjo donosa, in vsoto pričakovane izpostavljenosti
v enem letu v nizu pobotov, diskontirane z netvegano stopnjo donosa; ta
efektivna zapadlost se lahko prilagodi tako, da odrazi tveganje obnovitve, ki
nastane zaradi nadomestitve pričakovane izpostavljenosti z dejansko pričakovano
izpostavljenostjo za obdobja predvidevanja, ki trajajo manj kot eno leto;
(h) "pobot med
različnimi kategorijami produktov" (Cross-Product Netting) je
vključitev različnih kategorij produktov v isti niz pobotov na podlagi pravil
za pobot med različnimi kategorijami produktov, kot je določeno v
70. členu tega sklepa;
(i) "tekoča
tržna vrednost" (Current Market Value) je neto tržna vrednost
portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko; za izračun tekoče tržne
vrednosti se uporabljajo pozitivne in negativne tržne vrednosti poslov.
4. člen
(Pojmi v zvezi s porazdelitvami)
Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve
porazdelitev:
(a) "porazdelitev
tržnih vrednosti" (Distribution of Market Values) je napoved
verjetnostne porazdelitve neto tržnih vrednosti poslov v nizu pobotov na
določen prihodnji datum (obdobje predvidevanja) glede na realizirano tržno
vrednost navedenih poslov do trenutka izdelave napovedi;
(b) "porazdelitev
izpostavljenosti" (Distribution of Exposures) je napoved
verjetnostne porazdelitve tržnih vrednosti poslov, pri čemer se za negativne
napovedane tržne vrednosti določi vrednost nič;
(c) "na
tveganje neobčutljiva porazdelitev" (Risk-Neutral Distribution) je
porazdelitev tržnih vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju,
pri čemer se porazdelitev izračuna z uporabo vrednosti, ki že odražajo
tveganja, kot je na primer nestanovitnost trga;
(d) "dejanska
porazdelitev" (Actual Distribution) je porazdelitev tržnih
vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju, pri čemer se
porazdelitev izračuna s preteklimi ali realiziranimi vrednostmi, kakršne so
nestanovitnosti, izračunane z uporabo preteklih sprememb cen, tečajev tujih
valut in obrestnih mer.
5. člen
(Pojmi v zvezi z merjenjem in vrednotenjem izpostavljenosti)
Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve
pri merjenju in vrednotenju izpostavljenosti:
(a) "tekoča
izpostavljenost" (Current Exposure) je tržna vrednost posla oziroma
portfelja poslov v okviru niza pobotov z nasprotno stranko, ki bi predstavljala
izgubo, če bi prišlo do neplačila nasprotne stranke, ob predpostavki, da v
primeru stečaja nasprotne stranke vrednost teh poslov ne bo poplačana. Če je ta
tržna vrednost negativna, se ji dodeli vrednost nič;
(b) "konična
oziroma največja izpostavljenost" (Peak Exposure) je visok
percentil porazdelitve izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred
datumom zapadlosti tistega posla v nizu pobotov, ki ima najdaljšo zapadlost;
(c) "pričakovana
izpostavljenost" (Expected Exposure) je povprečje porazdelitve
izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred datumom zapadlosti posla v
nizu pobotov, ki ima najdaljšo zapadlost;
(d) "efektivna
pričakovana izpostavljenost" (Effective Expected Exposure) na
določen datum je najvišja pričakovana izpostavljenost, ki nastopi na navedeni
datum ali na kateri koli predhodni datum. Za določen datum se lahko opredeli
tudi kot večja izmed pričakovane izpostavljenosti na navedeni datum in
efektivne izpostavljenosti na predhodni datum;
(e) "pričakovana
pozitivna izpostavljenost" (Expected Positive Exposure – v
nadaljevanju: EPE) je tehtano povprečje pričakovanih izpostavljenosti v
določenem časovnem intervalu, pri čemer je utež razmerje, ki ga predstavlja
obdobje do zapadlosti posamezne pričakovane izpostavljenosti v celotnem
časovnem intervalu. Pri izračunu minimalne kapitalske zahteve se vzame
povprečje prvega leta ali, če vse pogodbe v okviru niza pobotov dospejo prej
kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z najdaljšo zapadlostjo
v nizu pobotov;
(f) "efektivna
pričakovana pozitivna izpostavljenost" (Effective Expected Positive
Exposure – v nadaljevanju: efektivna EPE) je tehtano povprečje efektivne
pričakovane izpostavljenosti prvega leta ali, če vse pogodbe v nizu pobotov dospejo
prej kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z
najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov, pri čemer je utež razmerje, ki ga
posamezna pričakovana izpostavljenost predstavlja v celotnem časovnem
intervalu;
(g) "popravek
vrednotenja zaradi kreditnega tveganja nasprotne stranke" (Credit
Valuation Adjustment) je popravek vrednotenja po povprečnem (med prodajnim
in nakupnim) tržnem tečaju za portfelj poslov/transakcij z nasprotno stranko;
ta popravek odraža tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke zaradi
neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti; ta popravek lahko odraža tržno vrednost
kreditnega tveganja nasprotne stranke ali tržno vrednost kreditnega tveganja
nasprotne stranke in banke;
(h) "enostranski popravek vrednotenja zaradi
kreditnega tveganja nasprotne stranke" (One-Sided Credit Valuation Adjustment)
je popravek vrednotenja, ki prikazuje tržno vrednost kreditnega tveganja
nasprotne stranke do banke, vendar ne prikazuje tržne vrednosti kreditnega
tveganja banke do nasprotne stranke.
6. člen
(Pojmi v zvezi s tveganji, povezanimi s CCR)
Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve
tveganj, povezanih s CCR:
(a) "tveganje
obnovitve" (Rollover Risk) je vrednost, za katero je pričakovana
pozitivna izpostavljenost podcenjena, kadar se pričakuje, da bodo prihodnji
posli z nasprotno stranko redno potekali; dodatna izpostavljenost, ustvarjena z
navedenimi prihodnjimi posli, ni vključena v izračun pričakovane pozitivne
izpostavljenosti;
(b) "splošno
tveganje zaradi neugodnih gibanj" (General Wrong-Way Risk) nastopi,
kadar obstaja pozitivna korelacija med verjetnostjo neplačila (PD) nasprotnih
strank in splošnimi dejavniki tržnega tveganja;
(c) "posebno
tveganje zaradi neugodnih gibanj" (Specific Wrong-Way Risk)
nastopi, kadar obstaja pozitivna korelacija med izpostavljenostjo do določene
nasprotne stranke in verjetnostjo neplačila le-te zaradi narave posla s to
stranko; šteje se, da je banka izpostavljena posebnim tveganjem zaradi
neugodnih gibanj, če se pričakuje, da bo prihodnja izpostavljenost do določene
nasprotne stranke visoka, hkrati pa je visoka tudi PD te nasprotne stranke.
2. KAPITALSKA ZAHTEVA ZA TRŽNA TVEGANJA
7. člen
(Izračun kapitalske zahteve)
(1) Kapitalska zahteva za tržna tveganja je enaka vsoti:
(a) kapitalskih
zahtev, ki se izračunajo za postavke trgovalne knjige, in sicer za:
- pozicijsko tveganje (v
skladu s 15. do 42. členom tega sklepa);
- tveganje poravnave in
kreditno tveganje nasprotne stranke (v skladu s 43. do 74. členom tega
sklepa);
- tveganje preseganja
največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja (v skladu s
93. členom tega sklepa);
(b) kapitalskih
zahtev, ki se izračunajo za vse postavke (postavke bančne in trgovalne knjige),
in sicer za:
- valutno tveganje (v skladu s
75. in 76. členom tega sklepa);
- tveganje spremembe cen blaga
(v skladu s 77. do 80. členom tega sklepa).
(2) Banka lahko kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje,
valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga izračuna tudi z uporabo
notranjih modelov (v skladu z 81. do 92. členom tega sklepa) ali z uporabo
kombinacije notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76. ter 77. do 80. členu tega sklepa, vendar le, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije
ali pristojnega organa iz druge države članice za uporabo notranjih modelov za
izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali
tveganje spremembe cen blaga.
(3) Banka lahko kapitalske zahteve za postavke trgovalne
knjige namesto v skladu s 15. do 42. členom tega sklepa izračunava v
skladu s Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po
standardiziranem pristopu za banke in hranilnice (Uradni list RS,
št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o standardiziranem pristopu) oziroma
Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi
notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice (Uradni list RS,
št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o pristopu IRB), če so hkrati izpolnjeni
naslednji pogoji:
(a) posli trgovanja
običajno ne presegajo 5% njenega celotnega poslovanja;
(b) skupna pozicija
iz postavk trgovalne knjige običajno ne presega 15 milijonov eurov;
(c) posli trgovanja
nikoli ne presežejo 6% njenega celotnega poslovanja in njena skupna
pozicija iz postavk trgovalne knjige nikoli ne presega 20
milijonov eurov.
(4) Za namen točke (a) in (c) prejšnjega odstavka se kot
celotno poslovanje šteje bilančno in zunajbilančno poslovanje (iz bilance
stanja od B.-1 do B.-4). Pri ocenjevanju obsega bilančnega in zunajbilančnega
poslovanja se dolžniški instrumenti zajemajo po njihovi tržni vrednosti ali po
nominalni vrednosti oziroma odplačni vrednosti, lastniški instrumenti po
njihovih tržnih cenah in izvedeni finančni instrumenti glede na nominalno ali
tržno vrednost osnovnih instrumentov, na katere se nanašajo. Dolge in kratke
pozicije se seštejejo ne glede na njihov predznak.
(5) Za preračun vrednosti poslov trgovanja oziroma skupne
pozicije iz tretjega odstavka tega člena v euro se upošteva tržni devizni
tečaj.
(6) Ne glede na tretji odstavek tega člena lahko Banka
Slovenije od banke, ki izpolnjuje pogoje iz navedenega odstavka, z odločbo
zahteva, da se kapitalska zahteva za postavke trgovalne knjige izračunava v
skladu s 15. do 42., 43. do 74. in 93. členom tega sklepa, če so posli
trgovanja pomembni z vidika celotnega poslovanja banke.
8. člen
(Izračun kapitalske zahteve v primeru preseganja omejitev)
(1) Če banka dlje časa presega eno ali obe omejitvi iz
točk (a) in (b) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa ali če preseže eno
ali obe omejitvi iz točke (c) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa, mora
za postavke trgovalne knjige izračunavati kapitalsko zahtevo v skladu s 15. do
42., 43. do 74. in 93. členom tega sklepa, in ne v skladu s sklepom o
standardiziranem pristopu oziroma v skladu s sklepom o pristopu IRB. Banka mora
o navedenih preseganjih omejitev nemudoma obvestiti Banko Slovenije.
(2) Šteje se, da banka dlje časa presega eno ali obe omejitvi
iz točk (a) in (b) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa, če je v
obdobju, za katerega je dolžna poročati Banki Slovenije o izračunu in
izpolnjevanju kapitalske zahteve za tržna tveganja, več kot trikrat mesečno
presegla eno ali obe navedeni omejitvi.
3. OPREDELITEV TRGOVALNE KNJIGE
9. člen
(Splošno)
(1) Trgovalna knjiga banke zajema vse pozicije v
finančnih instrumentih in blagu, ki so namenjene trgovanju ali varovanju drugih
postavk trgovalne knjige, in pri katerih ni nobenih ovir za prosto trgovanje
ali za katere obstaja možnost varovanja pred tveganji.
(2) Pozicije, ki so namenjene trgovanju, so tiste
pozicije, ki jih banka namerava v kratkem roku prodati in/ali katerih namen je
ustvariti zaslužek iz dejanskih ali pričakovanih kratkoročnih sprememb med
nakupno in prodajno ceno ali iz drugih sprememb cene ali obrestne mere. V te
pozicije so vključene lastne pozicije in pozicije, ki izhajajo iz storitev za stranke
ter vzdrževanja trga.
(3) Namen trgovanja mora biti jasno opredeljen v strategijah,
politikah in postopkih, ki jih mora banka vzpostaviti v skladu z
10. členom tega sklepa. Razmejitev med trgovalno in bančno knjigo banke
opravi na podlagi objektivnih kriterijev, ki jih dosledno uporablja in jih
predhodno opredeli v internem dokumentu.
(4) Banka mora v skladu z 12. in 13. členom tega sklepa vzpostaviti in vzdrževati sisteme in kontrole za upravljanje – vrednotenje
svoje trgovalne knjige.
(5) V skladu s 14. členom tega sklepa lahko banka v
trgovalno knjigo vključi tudi pozicije za notranje varovanje pred tveganji, in
sicer za postavke bančne knjige.
10. člen
(Dokazovanje namena trgovanja)
Banka mora za namene upravljanja pozicij/portfeljev, ki so
namenjeni trgovanju, izdelati in upoštevati:
(a) jasno
dokumentirano strategijo trgovanja za pozicije/portfelje, ki jo sprejme višje
vodstvo in ki vključuje pričakovano obdobje do ponovne prodaje; namen
pridobitve finančnega instrumenta oziroma blaga ali sklenitve pogodbe v zvezi s
finančnim instrumentom oziroma blagom mora biti znan pred njegovo dejansko
pridobitvijo ali sklenitvijo pogodbe; namen trgovanja se dokazuje na podlagi
pričakovanj oziroma želja banke za trgovanje in/ali doseganje zaslužka zaradi
sprememb cen, obrestnih mer ali preteklih vzorcev delovanja banke in
uporabljenih metodologij za merjenje tveganj;
(b) jasno
opredeljene politike in postopke za aktivno upravljanje pozicij, ki vključujejo
naslednje:
- obstajati
mora trgovalna enota, v kateri se odpirajo vse pozicije, ki so namenjene
trgovanju;
- limiti so
določeni, njihova ustreznost pa se redno spremlja;
- trgovci so
neodvisni pri odpiranju/upravljanju pozicije v okviru dogovorjenih limitov in v
skladu z dogovorjeno strategijo;
- višje
vodstvo je seznanjeno s stanji pozicij v okviru procesa upravljanja s tveganji;
- pozicije
se aktivno spremljajo glede na tržne informacije in ocene o možnostih prodaje,
sklepanja poslov ali varovanja pozicije ali z njo povezanih tveganj, vključno z
oceno zlasti kvalitete in razpoložljivosti vhodnih tržnih podatkov v procesu
vrednotenja, obsega tržnega prometa in obsega pozicij, ki so predmet trgovanja;
(c) jasno
opredeljene politike in postopke za spremljanje pozicij v skladu s strategijo
trgovanja banke, vključno s spremljanjem prometa in prodajnih pozicij v
trgovalni knjigi.
11. člen
(Politike in postopki pri trgovanju)
(1) Banka mora imeti jasno opredeljene politike in postopke
za določanje, katere izpostavljenosti je za namen izračuna kapitalskih zahtev
treba vključiti v trgovalno knjigo, v skladu s kriteriji, določenimi v
9. členu tega sklepa, in ob upoštevanju sposobnosti in izkušenj, ki jih
ima banka na področju upravljanja s tveganji. Skladnost s temi politikami in
postopki mora biti v celoti dokumentirana in mora biti predmet rednih
pregledov, ki jih izvaja služba notranje revizije.
(2) Banka mora imeti jasno opredeljene politike in postopke
za celovito upravljanje trgovalne knjige. Te politike in postopki vključujejo
vsaj:
(a) opredelitev
poslov, za katere banka meni, da so namenjeni trgovanju in se za namen izračuna
kapitalskih zahtev vključujejo v trgovalno knjigo;
(b) obseg tistih
postavk, ki se lahko dnevno vrednotijo po tekočih tržnih cenah na aktivnem,
dvosmernem likvidnem trgu;
(c) za postavke, ki
se vrednotijo z uporabo notranjega modela, obseg, v katerem lahko banka:
- ugotovi vsa pomembna
tveganja, povezana s temi postavkami,
- zagotovi varovanje za vsa
pomembna tveganja, povezana s temi postavkami, z instrumenti, za katere obstaja
aktivni, dvosmerni likvidni trg,
- izpelje zanesljive ocene za
ključne predpostavke in parametre, ki se uporabljajo v notranjem modelu,
(d) obseg postavk,
za katere banka lahko pripravi vrednotenje za izpostavljenosti, ki so lahko
predmet doslednega zunanjega ovrednotenja, in obseg postavk, za katere se to od
nje zahteva;
(e) obseg postavk,
pri katerih bi lahko pravne omejitve ali druge operativne zahteve ovirale
sposobnost banke, da jih v kratkem roku proda ali zanje zagotovi varovanje;
(f) obseg
postavk, za katere banka lahko aktivno upravlja s tveganji, in obseg postavk,
za katere se to od nje zahteva;
(g) obseg postavk,
za katere banka lahko prenaša tveganje ali izpostavljenosti med bančno in
trgovalno knjigo, ter kriterije za take prenose.
(3) Banka lahko pozicije, ki predstavljajo postavke iz
točk (a), (b) in (c) drugega odstavka 22. člena Sklepa o izračunu kapitala
bank in hranilnic (Uradni list št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o
kapitalu), in so v trgovalni knjigi, obravnava kot lastniške ali dolžniške
finančne instrumente, če dokaže, da je aktivni vzdrževalec trga za te pozicije.
Banka mora v tem primeru imeti ustrezne sisteme in kontrole za spremljanje
trgovanja z instrumenti, ki so lahko sestavina kapitala.
Za namene tega odstavka tega člena je banka aktivni
vzdrževalec trga, če lahko dokaže, da vzdržuje stalne nakupne in prodajne cene
vrednostnih papirjev in da je pripravljena ter sposobna kadar koli takoj kupiti
in prodati vrednostne papirje po javnih dostopnih kotacijah. Poleg tega je
banka te transakcije opravljala redno in pogosto z nepovezanimi nasprotnimi
strankami po tržnih cenah že najmanj eno leto.
(4) Banka lahko postavke, ki so povezane s trgovanjem in
so transakcije začasne prodaje oziroma odkupa, ter jih vključuje v bančno
knjigo, za namen izračuna kapitalskih zahtev vključi v trgovalno knjigo, vendar
le, če tako obravnava vse take transakcije. Za ta namen so transakcije, ki so
povezane s trgovanjem in so transakcije začasne prodaje oziroma odkupa,
opredeljene kot transakcije, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka
9. člena in 10. člena tega sklepa, ter pri katerih obe strani posla
predstavljajo denarna sredstva ali vrednostne papirje, ki jih je mogoče
vključiti v trgovalno knjigo. Ne glede na to, kam se vključijo, so vse
transakcije, transakcije začasne prodaje oziroma odkupa, predmet izračuna
kapitalske zahteve za kreditno tveganje nasprotne stranke (CCR).
12. člen
(Sistemi in kontrole za upravljanje – vrednotenje trgovalne
knjige)
(1) Banka mora vzpostaviti in vzdrževati sisteme in kontrole,
ustrezne za zagotavljanje preudarnih in zanesljivih ocen vrednotenja postavk
trgovalne knjige. Ta pravila zahtevajo, da banka zagotovi, da uporabljene
vrednosti za vsako od njenih pozicij iz trgovalne knjige ustrezno odražajo
trenutno tržno vrednost. Ta vrednost vsebuje ustrezno stopnjo gotovosti glede
na dinamično naravo pozicij iz trgovalne knjige, glede na potrebe po preudarni
pravilnosti (bonitetni trdnosti) in način delovanja ter glede na namen
kapitalskih zahtev v zvezi s pozicijami iz trgovalne knjige.
(2) Sistemi in kontrole iz prvega odstavka tega člena
morajo vključevati vsaj naslednje elemente:
(a) dokumentirane
politike in postopke za proces vrednotenja postavk trgovalne knjige; to
vključuje jasno opredeljene odgovornosti različnih področij, vključenih v
proces vrednotenja, tržne informacije in preverjanje njihove primernosti, pogostost
neodvisnega vrednotenja, časovni okvir končnih cen, postopke za prilagajanje
vrednotenj, postopke potrjevanja vrednotenja ob koncu meseca in izredne postopke
potrjevanja vrednotenja;
(b) določeno jasno
in neodvisno (tj. neodvisno od trgovalne enote) linijo poročanja oddelka, ki je
odgovoren za proces vrednotenja; poročanje se izvaja navzgor vse do uprave.
(3) Banka mora postavke trgovalne knjige vrednotiti po
tekočih tržnih cenah. Če pa to ni mogoče, mora za vrednotenje teh postavk
uporabiti notranji model. Postavke mora vrednotiti vsaj enkrat dnevno.
(4) Vrednotenje po tekočih tržnih cenah pomeni vsaj
dnevno vrednotenje pozicij po dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih od
neodvisnih virov, kot so borzne cene, cene, pridobljene prek aktivnih
posrednikov ali kotacije več neodvisnih uglednih borznih posrednikov.
(5) Pri uporabi vrednotenja po tekočih tržnih cenah se
upošteva načelo previdnosti v zvezi z nakupnim/prodajnim tečajem, razen če je
banka pomemben vzdrževalec trga za določeno vrsto finančnega instrumenta ali
blaga in lahko zaključi trgovanje po povprečnem tržnem tečaju (med nakupnim in
prodajnim).
(6) Kot vrednotenje z uporabo notranjega modela se šteje
vsakršno vrednotenje, ki mora biti opravljeno na podlagi primerjave,
ekstrapolirano ali drugače izračunano na podlagi vhodnih tržnih podatkov.
(7) Če banka uporablja notranji model vrednotenja postavk
trgovalne knjige, mora izpolnjevati naslednje zahteve:
(a) višje vodstvo
mora biti seznanjeno s postavkami trgovalne knjige, ki se vrednotijo z
notranjim modelom, in mora razumeti pomen negotovosti, ki zaradi tega nastane
pri poročanju o tveganju/učinkovitosti poslovanja;
(b) vhodni tržni
podatki morajo biti, kadar je to mogoče, usklajeni s tržnimi cenami, primernost
vhodnih tržnih podatkov za določeno pozicijo, ki se vrednoti, in parametrov notranjega
modela pa mora biti dovolj pogosto ocenjena;
(c) če so na voljo,
je treba uporabiti tiste metodologije vrednotenja, ki predstavljajo sprejeto
tržno prakso za določene finančne instrumente ali blago;
(d) če banka
notranji model razvije sama, mora slednji temeljiti na ustreznih predpostavkah,
ki so jih ocenili in preskusili ustrezno usposobljeni strokovnjaki, ki niso
sodelovali v procesu razvoja notranjega modela; pri razvoju in odobritvi ne sme
sodelovati trgovalna enota; notranji model mora biti neodvisno preskušen, kar
vključuje potrditev matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme;
(e) vzpostavljeni
morajo biti formalni postopki za kontrolo sprememb notranjega modela, varna
kopija le-tega pa se shrani in občasno uporabi za preverjanje vrednotenj;
(f) upravljavec
s tveganji mora poznati slabosti uporabljenega notranjega modela in jih v
največjem možnem obsegu upoštevati pri rezultatih vrednotenja;
(g) notranji model
mora biti redno pregledovan, da se določi natančnost njegovega delovanja (npr.
pri ocenjevanju kontinuirane ustreznosti predpostavk, analizi dobičkov/izgub
glede na dejavnike tveganja, primerjavi dejanskih končnih vrednosti z rezultati
notranjega modela).
(8) Poleg dnevnega vrednotenja po tekočih tržnih cenah
ali vrednotenja z uporabo notranjega modela se opravi tudi neodvisen pregled
cen. To je proces, s katerim se redno potrjujeta natančnost in neodvisnost
tržnih cen ter vhodnih tržnih podatkov. Dnevno vrednotenje po tekočih tržnih
cenah lahko opravljajo trgovci, potrjevanje tržnih cen in vhodnih podatkov za
notranji model pa opravlja organizacijska enota, ki je neodvisna od trgovalne
enote, in to najmanj enkrat mesečno (ali pogosteje, glede na naravo trgovalne
dejavnosti). Če neodvisni viri oblikovanja cen niso na voljo ali so
subjektivni, je primerno uporabiti previdnostne ukrepe, kot je prilagoditev
vrednotenja.
13. člen
(Ocena prilagoditev postavk trgovalne knjige)
(1) Ne glede na to, da mora banka postavke iz trgovalne
knjige vrednotiti v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja,
mora imeti tudi ustrezne postopke za oceno prilagoditev na postavkah trgovalne
knjige. Te prilagoditve se upoštevajo samo za namen izračuna kapitala banke v
skladu s šestim odstavkom tega člena. Banka mora redno preverjati višino
ocenjenih prilagoditev.
(2) Banka mora izdelati oceno prilagoditev na postavkah
trgovalne knjige zaradi: nerealiziranih kreditnih razmikov, stroškov zapiranja
pozicij, operativnih tveganj, predčasnega zapiranja pozicij, stroškov
investiranja in financiranja, prihodnjih administrativnih stroškov in tveganj,
ki izhajajo zaradi uporabe notranjega modela.
(3) Če je potrebno, mora banka izdelati oceno prilagoditev
tudi za manj likvidne pozicije trgovalne knjige. Pozicije lahko postanejo manj
likvidne zaradi dogodkov na trgu ali zaradi razmer pri banki (npr.
koncentrirane in/ali zastarele pozicije).
(4) Pri ugotavljanju, ali je za manj likvidne pozicije
trgovalne knjige treba izdelati oceno prilagoditev, mora banka upoštevati
naslednje dejavnike: časovno obdobje, potrebno za vzpostavitev varovanja
pozicije/tveganj znotraj pozicije, nestanovitnost in povprečje razponov
prodajnega/nakupnega tečaja, razpoložljivost tržnih kotacij (število in
identiteta vzdrževalcev trga), nestanovitnost in povprečje trgovalnih obsegov,
koncentracije na trgu, staranje pozicij, obseg, v katerem se vrednotenje opira
na uporabo notranjega modela in vpliv drugih tveganj zaradi uporabe notranjega
modela.
(5) Če banka za vrednotenje postavk trgovalne knjige
uporabi vrednotenje tretje osebe oziroma za vrednotenje uporabi notranji model,
sama oceni, ali bo tudi zaradi tega izvedla oceno prilagoditev.
(6) Če je ocenjena višina potrebnih prilagoditev iz prvega
odstavka tega člena pomembna, jo mora banka na podlagi točke (c) 12. člena
sklepa o kapitalu upoštevati med odbitnimi postavkami pri izračunu temeljnega
kapitala. Če pa ocenjena višina potrebnih prilagoditev iz prvega odstavka tega
člena ni pomembna, jo mora banka na podlagi 25. člena sklepa o kapitalu
upoštevati med odbitnimi postavkami od dodatnega kapitala, namenjenega
pokrivanju tržnih tveganj.
Za namen tega odstavka tega člena se šteje, da je
prilagoditev pomembna, ko vrednost prilagoditev pozicij, ki jih banka opravi, preseže 2% celotne vrednosti portfelja, na katerega se zadevne pozicije nanašajo.
14. člen
(Pozicije notranjega varovanja pred tveganji postavk bančne
knjige)
(1) Pozicija notranjega varovanja pred tveganji postavk
bančne knjige predstavlja pozicijo, ki bistveno ali povsem izniči tveganje,
vsebovano v poziciji ali nizu pozicij iz bančne knjige. Pozicije notranjega
varovanja pred tveganji se za namene izračuna kapitalske zahteve lahko
vključujejo v trgovalno knjigo pod pogojem, da so namenjene trgovanju in da so
pri njih izpolnjene splošne zahteve glede namena trgovanja in vrednotenja iz
10. do 13. člena tega sklepa. Pri tem mora banka upoštevati predvsem
naslednje zahteve:
(a) prvotni namen
pozicij notranjega varovanja pred tveganji ne sme biti izogibanje ali
zmanjšanje kapitalskih zahtev;
(b) postopki
notranjega varovanja pred tveganji morajo biti ustrezno dokumentirani in morajo
biti predmet posebne notranje odobritve in revizijskih postopkov;
(c) posli notranjega
varovanja morajo biti opravljeni po tržnih pogojih;
(d) pretežni del
tržnega tveganja, ki izhaja iz pozicij notranjega varovanja pred tveganji, se
mora dinamično upravljati znotraj dovoljenih limitov v trgovalni knjigi;
(e) posle notranjega
varovanja pred tveganji je treba skrbno spremljati, tako spremljanje se
zagotovi z ustreznimi postopki.
(2) Obravnava iz prvega odstavka tega člena se tudi
uporablja pri izračunu kapitalske zahteve za stran pozicije notranjega
varovanja pred tveganji, ki izhaja iz bančne knjige.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, kadar banka
varuje izpostavljenost bančne knjige s kreditnim izvedenim finančnim
instrumentom trgovalne knjige, se šteje, da izpostavljenost bančne knjige za
namen izračuna kapitalskih zahtev ni varovana, razen če banka od primernega
tretjega dajalca zavarovanja za izpostavljenost bančne knjige kupi kreditni
izvedeni finančni instrument, ki izpolnjuje zahteve iz 40. člena sklepa o
kreditnih zavarovanjih. Kadar banka kupi tako zavarovanje tretje osebe, ki je
za namen izračuna kapitalskih zahtev priznano kot varovanje za postavko bančne
knjige, se za namen izračuna kapitalskih zahtev v trgovalno knjigo ne vključi
niti notranje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom niti
varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom, kupljenim od tretje
osebe.
4. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA POZICIJSKO TVEGANJE
4.1. Splošne določbe
15. člen
(Ugotavljanje neto pozicije)
(1) Presežna vrednost dolgih (kratkih) pozicij banke nad
njenimi kratkimi (dolgimi) pozicijami v istovrstnih lastniških, dolžniških in
zamenljivih vrednostnih papirjih ter enakih izvedenih finančnih instrumentih
(terminskih pogodbah, opcijah, nakupnih bonih, kritih nakupnih bonih) je njena
neto pozicija v vsakem od teh različnih instrumentov. Pri izračunavanju neto
pozicije se pozicije v izvedenih finančnih instrumentih obravnavajo kot
pozicije v osnovnih vrednostnih papirjih (oziroma hipotetičnih), v skladu s 17.
do 20. členom tega sklepa. Lastni dolžniški instrumenti banke se pri
izračunavanju posebnega pozicijskega tveganja ne upoštevajo.
(2) Pobotanje med pozicijo zamenljivih vrednostnih
papirjev in pozicijo finančnih instrumentov, v katere je mogoče te zamenljive
vrednostne papirje zamenjati, ni mogoče.
(3) Vse neto pozicije v finančnih instrumentih, ki se glasijo
na tujo valuto, se, ne glede na njihov predznak, preračunajo v valuto poročanja
po veljavnem promptnem deviznem tečaju pred njihovim seštevanjem.
16. člen
(Splošno pravilo za razstavljanje pozicij posebnih
instrumentov)
Pozicije posebnih instrumentov, ki so navedeni v 17. do
20. členu tega sklepa, se razstavljajo na hipotetične pozicije na
naslednji način:
(a) če je osnovni
instrument dolžniški finančni instrument:
- na dolžniški finančni
instrument, pri čemer je posebni instrument odvisen od cene (obrestne mere)
točno določenega osnovnega dolžniškega instrumenta, na katerega se nanaša;
in/ali
- na hipotetične dolžniške
instrumente, s katerimi se zajame tveganje obrestne mere, ki izhaja iz
prihodnjih plačil in prejetih denarnih tokov (vključujoč hipotetična plačila in
prejemke); ker so oblikovani tako, da izrazijo splošno pozicijsko tveganje (in
ne posebno pozicijsko tveganje), se imenujejo hipotetični netvegani dolžniški
instrumenti;
- na dolžniški finančni
instrument in hipotetične dolžniške instrumente skupaj;
(b)
če je osnovni instrument lastniški finančni instrument:
- na hipotetične pozicije v
posameznih lastniških finančnih instrumentih, v košaricah delniških finančnih
instrumentov ali v delniških indeksih;
(c) če je osnovni
instrument blago:
- na hipotetične pozicije v
blagu, na katerega se nanaša.
17. člen
(Terminske pogodbe na obrestno mero, dogovori o terminski
obrestni meri in pogodbe o terminskem nakupu ali prodaji dolžniških finančnih
instrumentov)
(1) Terminske pogodbe na obrestno mero, dogovori o
terminski obrestni meri ("Forward Rate Agreements" – FRA) in
pogodbe o terminskem nakupu ali prodaji dolžniških instrumentov se obravnavajo
kot kombinacije hipotetičnih dolgih in kratkih pozicij v osnovnih finančnih
instrumentih, kot je določeno v drugem do petem odstavku tega člena.
(2) Za namen tega člena dolga pozicija predstavlja
pozicijo, v kateri je banka fiksirala obrestno mero, ki jo bo prejela enkrat v
prihodnosti, kratka pozicija pa pozicijo, v kateri je fiksirala
obrestno mero, ki jo bo enkrat v prihodnosti plačala.
(3) Dolga pozicija terminske pogodbe na obrestno mero se
obravnava kot kombinacija kratke pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem
vrednostnem papirju z zapadlostjo enako obdobju do poravnave terminske pogodbe
in dolge pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju z
zapadlostjo enako obdobju do poravnave terminske pogodbe, povečanem za
dogovorjeno trajanje pogodbe.
(4) Prodan dogovor o terminski obrestni meri (FRA) se
obravnava kot dolga pozicija v netveganem brezkuponskem dolžniškem
vrednostnem papirju z zapadlostjo enako obdobju do poravnave, povečanem za
dogovorjeno/pogodbeno trajanje pogodbe in kratko pozicijo v netveganem
brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju z zapadlostjo, enako datumu
poravnave.
(5) Pogodba o terminskem nakupu dolžniškega instrumenta
se obravnava kot kombinacija kratke pozicije v netveganem brezkuponskem
dolžniškem vrednostnem papirju z zapadlostjo, enako zapadlosti terminske
pogodbe, in dolgo (promptno) pozicijo v obveznici, na katero se terminska
pogodba nanaša, z zapadlostjo, enako preostali zapadlosti obveznice.
(6) Pri izračunu kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko
tveganje se pozicije v netveganih brezkuponskih dolžniških vrednostnih papirjih
vključijo v prvo kategorijo (utež 0%) v Tabeli 1 28. člena tega sklepa,
pozicija v obveznici pa v ustrezno kategorijo postavk v Tabeli 1 28. člena
tega sklepa.
(7) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz
prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na priznanih borzah, naštetih
v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te
pogodbe zahteva zadevna borza.
(8) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz
prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za
katere poravnavo izvajajo priznane klirinške družbe, naštete v Prilogi II tega
sklepa, uporabi znesek, enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna
klirinška družba.
18. člen
(Opcije)
(1) Opcije na obrestne mere, dolžniške finančne instrumente,
lastniške finančne instrumente, delniške indekse, finančne terminske pogodbe,
zamenjave in tuje valute se obravnavajo kot pozicije, katerih vrednost je enaka
vrednosti osnovnih instrumentov, na katere se opcije nanašajo, pomnožene
s svojimi deltami. Tako določene pozicije se lahko pobotajo z nasprotnimi
pozicijami v istovrstnih osnovnih instrumentih, ki so osnovni opcijam. Pozicije
v opcijah se pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje obravnavajo
kot kombinacije hipotetičnih dolgih in kratkih pozicij oziroma se razstavijo na
pozicije v osnovnih instrumentih, na katere se opcije nanašajo. Kapitalska
zahteva za izdane opcije, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), se mora
izračunati v povezavi z osnovnimi instrumenti, na katere se opcije nanašajo.
(2) Za delto se uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana
borza iz Priloge II tega sklepa, na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za
katere kazalec priznane borze ni razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se
trguje na prostem trgu (OTC), lahko banka delto izračunava sama, vendar le, če
dokaže, da je njen model za izračunavanje delte primeren. Banka Slovenije lahko
predpiše metodologijo za izračunavanje delte.
(3) Delta vrednosti pozicij v osnovnih finančnih instrumentih
se upošteva pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska tveganja, in sicer:
(a) kupljena nakupna
opcija kot dolga pozicija,
(b) izdana nakupna
opcija kot kratka pozicija,
(c) kupljena
prodajna opcija kot kratka pozicija,
(d) izdana prodajna
opcija kot dolga pozicija.
(4) Poleg izračuna delte je nujno, da se banka zavaruje
tudi pred drugimi tveganji, povezanimi z opcijami. Zato mora banka izračunavati
dodatne kapitalske zahteve za druga opcijska tveganja, npr. tveganje spremembe
delte (gama tveganje) ali nestanovitnosti osnovnega instrumenta (vega
tveganje). Za gamo in vego se uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana
borza iz Priloge II tega sklepa, na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za
katere kazalec priznane borze ni razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se
trguje na prostem trgu (OTC), lahko banka gamo in vego izračunava sama, vendar
le, če dokaže, da je njen model za izračunavanje game in vege primeren. Banka
Slovenije lahko predpiše metodologijo za izračunavanje game in vege.
(5) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za opcije iz prvega
odstavka tega člena, s katerimi se trguje na priznanih borzah, naštetih v
Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, enak kritju, ki ga za te opcije zahteva
zadevna borza.
(6) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz
prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za
katere poravnavo izvajajo priznane klirinške družbe, naštete v Prilogi II tega
sklepa, uporabi znesek, enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna
klirinška družba.
(7) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za kupljene opcije
iz prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na borzah ali na prostem
trgu, uporabi znesek, ki je enak kapitalski zahtevi za finančne instrumente, na
katere se te opcije nanašajo. Pri tem tako določena kapitalska zahteva ne presega
tržne vrednosti opcij iz prvega odstavka tega člena.
19. člen
(Nakupni boni)
Nakupni boni (warrants), ki so vezani na dolžniške in
lastniške finančne instrumente, se obravnavajo enako kot opcije.
20. člen
(Zamenjave)
Banka mora zamenjave (npr. medvalutne, obrestne, lastniške)
za namene obrestnega tveganja obravnavati na enaki osnovi kot bilančne
instrumente. Tako mora obrestno zamenjavo, po kateri prejema spremenljivo
obrestno mero in plačuje fiksno obrestno mero, obravnavati kot kombinacijo
dolge pozicije v instrumentu s spremenljivo obrestno mero z zapadlostjo, ki je
enaka obdobju do naslednje določitve obrestne mere, in kratke pozicije v
instrumentu s fiksno obrestno mero z zapadlostjo, ki je enaka zapadlosti
zamenjave.
21. člen
(Obravnava prodajalca zavarovanja)
Če ni drugače določeno, se za izračun kapitalske zahteve za
pozicijsko tveganje stranke, ki prevzame tveganje ("prodajalec
zavarovanja") uporablja nominalni znesek kreditnega izvedenega finančnega
instrumenta. Pri izračunu kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje
stranke se, razen pri zamenjavi celotnega donosa (total return swap),
namesto zapadlosti obveznosti upošteva zapadlost kreditnega izvedenega
finančnega instrumenta. Pri tem se pozicije določijo na naslednji način:
(a) zamenjava celotnega
donosa za splošno pozicijsko tveganje ustvari dolgo pozicijo v referenčni
obveznosti in kratko pozicijo v državni obveznici, za katero se pri
standardiziranem pristopu za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja
utež tveganja 0% in katere zapadlost je enaka dobi do naslednje določitve
obrestne mere; hkrati za posebno pozicijsko tveganje ustvari tudi dolgo
pozicijo v referenčni obveznosti;
(b) kreditna
zamenjava (credit default swap) za splošno pozicijsko tveganje ne
ustvari pozicije; za posebno pozicijsko tveganje pa ustvari sintetično dolgo
pozicijo v obveznosti referenčnega subjekta, razen če ima izvedeni finančni
instrument določeno bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za kvalificiran dolg
(dolg kvalificiranega izdajatelja); v takem primeru se ustvari dolga pozicija v
izvedenem finančnem instrumentu; če so po kreditni zamenjavi dolgovane tudi
obresti ali premija, morajo biti ti denarni tokovi predstavljeni kot
hipotetične pozicije v državnih obveznicah;
(c) kreditni zapis
za eno samo izpostavljenost (single name credit linked note) za splošno
pozicijsko tveganje ustvari dolgo pozicijo v tem kreditnem zapisu kot obrestni
produkt; za posebno pozicijsko tveganje ustvari sintetično dolgo pozicijo v
obveznosti referenčnega subjekta; dodatno ustvari dolgo pozicijo v obveznosti
izdajatelja zapisa; če ima kreditni zapis zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje
pogoje za kvalificiran dolg, se za posebno pozicijsko tveganje upošteva samo
ena dolga pozicija;
(d) kreditni zapis za skupino izpostavljenosti (multiple
name credit linked note), ki zagotavlja sorazmerno zavarovanje teh
izpostavljenosti (multiple name credit linked note), za posebno
pozicijsko tveganje poleg dolge pozicije v obveznosti izdajatelja tega
kreditnega zapisa ustvari tudi pozicije v obveznostih vseh referenčnih subjektov, in sicer v zneskih, ki predstavljajo
delež nominalnega zneska kreditnega zapisa, ti deli pa se določijo sorazmerno
glede na delež izpostavljenosti (multiple name credit linked note) do
posameznega referenčnega subjekta v vseh izpostavljenostih, ki so sorazmerno
zavarovane s kreditnim zapisom; če je možno izbrati skupino kot eno obveznost
referenčnega subjekta, potem posebno tveganje določa obveznost z največjo
utežjo tveganja; če ima kreditni zapis za skupino izpostavljenosti (multiple
name credit linked note) zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za
kvalificiran dolg, se za posebno tveganje upošteva samo ena dolga pozicija v
tem kreditnem zapisu;
(e) kreditni
izvedeni finančni instrument na podlagi prvega neplačila ustvari pozicijo v
višini nominalnega zneska v obveznosti vsakega referenčnega subjekta; če je
obseg največjega plačila po kreditnem dogodku nižji od kapitalske zahteve,
izračunane v skladu s prejšnjim stavkom, se lahko kot kapitalska zahteva za
posebno tveganje uporabi znesek največjega plačila po kreditnem dogodku;
kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi drugega
neplačila ustvari pozicijo v višini nominalnega zneska v obveznosti vsakega
referenčnega subjekta, razen v eni (v tisti z najnižjo kapitalsko zahtevo za
posebno tveganje); če je obseg največjega plačila po kreditnem dogodku nižji od
kapitalske zahteve, izračunane v skladu s prejšnjim stavkom, se lahko kot
kapitalska zahteva za posebno tveganje uporabi znesek največjega plačila po
kreditnem dogodku;
če ima kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi
prvega ali drugega neplačila zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za
kvalificiran dolg, potem mora prodajalec zavarovanja izračunati samo eno
kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje, ki izraža bonitetno oceno
kreditnega izvedenega finančnega instrumenta.
22. člen
(Obravnava kupca zavarovanja)
(1) Za stranko, ki prenese kreditno tveganje
("kupec zavarovanja"), se pozicije določijo kot zrcalna slika pozicij
prodajalca zavarovanja, razen kreditnega zapisa (ki ne ustvari kratke pozicije
v obveznosti izdajatelja). Če v danem trenutku obstaja prodajna opcija v
kombinaciji s stopnjevanjem, se tak trenutek obravnava kot zapadlost
zavarovanja. V primeru kreditnih izvedenih finančnih instrumentov na podlagi n-tega
neplačila je kupcem zavarovanja dovoljeno, da izravnajo posebno pozicijsko
tveganje za n-1 zavarovanih obveznosti (tj. n-1 zavarovanih obveznosti z
najnižjo kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje).
(2) Banka, ki na osnovi diskontiranega denarnega toka
tržno vrednoti in upravlja obrestno tveganje pri izvedenih finančnih
instrumentih iz 17. do 20. člena tega sklepa, lahko za izračun pozicij v
teh izvedenih finančnih instrumentih uporabi modele občutljivosti. Te modele
lahko uporabi tudi za izračun pozicij v obveznicah, ki se namesto prek enega
končnega poplačila glavnice amortizirajo do svoje preostale zapadlosti. Tako
ugotovljene pozicije se vključijo v izračun kapitalske zahteve za splošno
pozicijsko tveganje dolžniških instrumentov.
(3) Banka lahko modele občutljivosti iz drugega odstavka
tega člena uporabi samo, če predhodno pridobi dovoljenje Banke Slovenije. Banka
Slovenije to dovoljenje izda, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) modeli
ustvarjajo pozicije, ki so enako občutljive na spremembe obrestne mere kot
denarni tokovi osnovnih finančnih instrumentov;
(b) občutljivost se
ocenjuje glede na samostojna gibanja vzorca obrestnih mer na krivulji donosa, z
vsaj eno točko občutljivosti v vsakem razredu zapadlosti iz Tabele 2 četrtega
odstavka 32. člena tega sklepa.
(4) Izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka tega
člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije v okviru zahteve
za izdajo dovoljenja:
(a) o vrstah
finančnih instrumentov, za katere namerava banka uporabiti modele občutljivosti,
in o osnovnih informacijah o teh modelih;
(b) dokumentacijo,
ki dokazuje, da modeli ustvarjajo pozicije, ki so enako občutljive na spremembe
obrestne mere kot denarni tokovi osnovnih finančnih instrumentov;
(c) dokumentacijo,
ki dokazuje, da se občutljivost ocenjuje glede na samostojna gibanja vzorca
obrestnih mer na krivulji donosa, z vsaj eno točko občutljivosti v vsakem razredu
zapadlosti iz Tabele 2 četrtega odstavka 32. člena tega sklepa.
(5) Banka mora pogoje iz tretjega odstavka tega člena
izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od izdaje dovoljenja Banke Slovenije
naprej.
(6) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo
dovoljenja Banke Slovenije za uporabo modelov občutljivosti za izračun pozicij
v izvedenih finančnih instrumentih oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega
dovoljenja so navedeni v Prilogi III tega sklepa.
(7) Banka Slovenije banki dovoljenje za uporabo modelov
občutljivosti odvzame, če:
(a) banka ravna v
nasprotju z odredbo Banke Slovenije ali odredbo Banke Slovenije z dodatnimi ukrepi,
s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz
tretjega odstavka tega člena;
(b) banka huje krši
izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka tega člena.
23. člen
(Obravnava kupca zavarovanja brez uporabe modelov
občutljivosti)
Banka, ki ne uporablja modelov občutljivosti, lahko kot
popolnoma izravnane obravnava pozicije v hipotetičnih netveganih dolžniških
instrumentih, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov iz 17. do
20. člena tega sklepa in ki izpolnjujejo vsaj naslednje pogoje:
(a) pozicije imajo
enako vrednost in se glasijo na isto valuto;
(b) referenčna
obrestna mera (za pozicije s spremenljivo obrestno mero) ali kupon (za pozicije
s fiksno obrestno mero) pozicij izvedenih finančnih instrumentov ustreza
obrestni meri ali kuponu pozicij, s katerimi se izravnavajo (največja razlika
med njima je lahko petnajst bazičnih točk);
(c) pozicije
zapadejo:
- na isti dan, če je rok
preostale zapadlosti izravnavajočih se pozicij krajši od enega meseca,
- največ sedem dni narazen, če
je rok preostale zapadlosti izravnavajočih se pozicij med enim mesecem in enim
letom,
- največ trideset dni narazen,
če je rok preostale zapadlosti izravnavajočih se pozicij daljši od enega leta.
24. člen
(Obravnava vrednostnih papirjev v okviru poslov začasne
prodaje oziroma odkupa in posoje oziroma izposoje)
Prenosnik vrednostnih papirjev ali zajamčenih pravic v zvezi
z vrednostnimi papirji v okviru poslov začasne prodaje oziroma odkupa in
posojevalec vrednostnih papirjev v okviru posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev
vključita te vrednostne papirje v izračun svoje kapitalske zahteve za
pozicijsko tveganje, če izpolnjujejo pogoje za vključitev v trgovalno knjigo iz
9. člena tega sklepa.
25. člen
(Posebno in splošno pozicijsko tveganje)
(1) Pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi ali
lastniškimi finančnimi instrumenti (ali dolžniškimi ali lastniškimi izvedenimi
finančnimi instrumenti) se za namen izračuna kapitalske zahteve za pozicijsko
tveganje razdeli na dva sestavna dela, in sicer na posebno ter splošno pozicijsko
tveganje.
(2) Posebno pozicijsko tveganje je tveganje spremembe
cene finančnega instrumenta zaradi dejavnikov v zvezi z njegovim izdajateljem
ali, v primeru izvedenega finančnega instrumenta, v zvezi z izdajateljem
osnovnega finančnega instrumenta.
(3) Splošno pozicijsko tveganje je tveganje spremembe
cene finančnega instrumenta zaradi spremembe ravni obrestnih mer (v primeru
tržnega dolžniškega finančnega instrumenta ali dolžniškega izvedenega
finančnega instrumenta) ali zaradi cenovnih gibanj na kapitalskem trgu (v
primeru lastniškega finančnega instrumenta ali lastniškega izvedenega
finančnega instrumenta), ki niso povezana s posebnimi lastnostmi posameznih
finančnih instrumentov.
26. člen
(Izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje)
Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje se izračuna kot
vsota kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje dolžniških in lastniških
finančnih instrumentov.
4.2. Dolžniški finančni instrumenti
27. člen
(Izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje
dolžniških finančnih instrumentov)
(1) Banka mora razvrstiti svoje neto pozicije v
dolžniških finančnih instrumentih glede na valuto, na katero se glasijo. Kapitalsko
zahtevo za splošno in posebno pozicijsko tveganje mora izračunati za neto
pozicije v vsaki valuti posebej.
(2) Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje v zvezi z
dolžniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota kapitalske zahteve za
posebno in splošno pozicijsko tveganje v zvezi z njimi. Kapitalska zahteva za
posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi instrumenti se izračuna v
skladu z 28. do 30. členom tega sklepa, kapitalska zahteva za splošno
pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi instrumenti pa v skladu z
31. členom tega sklepa.
28. člen
(Posebno pozicijsko tveganje)
(1) Banka mora vse neto
pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, izračunane v skladu s prvim
odstavkom 15. člena tega sklepa, razvrstiti v ustrezne kategorije dolžniških
instrumentov iz Tabele 1 v tem odstavku, in sicer glede na to, kdo je njihov
izdajatelj oziroma dolžnik po njih, glede na njihovo zunanjo ali notranjo
bonitetno oceno ter glede na njihovo preostalo zapadlost. Tako razvrščene neto
pozicije v dolžniških instrumentih mora pomnožiti z utežmi, ki so v skladu s
Tabelo 1 iz tega odstavka predpisane za posamezno kategorijo dolžniških
instrumentov, v katero spadajo. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko
tveganje, povezano z dolžniškimi finančnim instrumenti, se izračuna kot vsota
tehtanih neto pozicij v dolžniških finančnih instrumentih (ne glede na to, ali so
te neto pozicije dolge ali kratke).
Tabela 1:
Kategorije dolžniških finančnih instrumentov in predpisane uteži za izračun
kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi
instrumenti
|
Kategorije dolžniških finančnih instrumentov
|
Uteži za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko
tveganje
|
1
|
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo enote centralne ravni držav ali
ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne
razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni držav članic in ki bi
jim v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne
kvalitete 1, ali ki bi se jim v skladu z navedenimi pravili pripisala utež
tveganja 0%.
|
0%
|
2
|
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo enote centralne ravni držav ali
ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne
razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni držav članic in ki bi
jim v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne
kvalitete 2 ali 3.
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo institucije in ki bi jim v
skladu s sklepom o standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne
kvalitete 1 ali 2.
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo institucije in ki bi jim v
skladu z 18. členom sklepa o standardiziranem pristopu pripadala stopnja
kreditne kvalitete 3.
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo podjetja in ki bi jim v skladu s
sklepom o standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne kvalitete 1
ali 2.
Druge postavke
kvalificiranih izdajateljev, opredeljene v 30. členu tega sklepa.
|
0,25%, če je
preostala zapadlost šest mesecev ali manj
1,00%, če je
preostala zapadlost več kot šest mesecev in do vključno 24 mesecev
1,60%, če je
preostala zapadlost daljša od 24 mesecev
|
3
|
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo enote centralne ravni držav ali
ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne
razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni držav članic ali
institucije in ki bi jim v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu
pripadala stopnja kreditne kvalitete 4 ali 5.
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo podjetja in ki bi jim v skladu s
sklepom o standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne kvalitete 3
ali 4.
Izpostavljenosti, ki
nimajo zunanje bonitetne ocene imenovane ECAI.
|
8,00%
|
4
|
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo enote centralne ravni držav ali
ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne
razvojne banke, enote regionalne ali lokalne ravni držav članic ali
institucije in ki bi jim v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu
pripadala stopnja kreditne kvalitete 6.
Dolžniški vrednostni
papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo podjetja in ki bi jim v skladu s
sklepom o standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne kvalitete 5
ali 6.
|
12,00%
|
(2) Banka mora za dolžniške finančne instrumente, kjer
obstaja povečano tveganje zaradi neustrezne solventnosti izdajatelja ali
likvidnosti instrumenta, uporabiti najvišjo utež iz Tabele 1 prvega odstavka
tega člena, to je 12%.
29. člen
(Posebna pravila pri izračunu kapitalske zahteve za posebno
pozicijsko tveganje)
(1) Banka, ki za izračun kapitalske zahteve za kreditno
tveganje uporablja pristop IRB, stopnje kreditne kvalitete za namen prvega
odstavka tega člena ugotavlja na podlagi ocene PD dolžnikov po izpostavljenosti
iz Tabele 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa. Ta PD mora biti enak
ali nižji od tistega, ki se v skladu s pravili za tehtanje izpostavljenosti do
podjetij iz sklepa o standardiziranem pristopu povezuje z ustrezno stopnjo kreditne
kvalitete.
(2) Instrumenti, ki jih izdajo nekvalificirani
izdajatelji, prejmejo utež za posebno pozicijsko tveganje v višini 8% ali 12% v
skladu s Tabelo 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa. Banka Slovenije
lahko od banke zahteva, da za take instrumente uporablja višjo kapitalsko
zahtevo za posebno tveganje in/ali ne dovoli pobotanja za namene opredelitve
obsega splošnega tveganja trga med takimi instrumenti in kakršnimi koli drugimi
dolžniškimi instrumenti.
(3) Za izpostavljenosti v listinjenju, ki se v izračunu
omejitev posameznih sestavin kapitala v skladu s prvim odstavkom in točko (g)
drugega odstavka 22. člena sklepa o kapitalu odštevajo ali ki so v skladu
s pravili Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje pri
listinjenju (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o
listinjenju) tehtajo z utežjo 1250%, mora banka uporabiti kapitalsko zahtevo,
ki ni nižja od tiste, ki je rezultat navedenih dveh možnih obravnav izpostavljenosti
v listinjenju. Za likvidnostne aranžmaje brez bonitetne ocene (unrated
liquidity facilities) mora banka uporabiti kapitalsko zahtevo, ki ni manjša
od tiste, določene v skladu z 18. do 20. in 30. do 33. členom sklepa o listinjenju.
(4) Banka lahko za dolžniške vrednostne papirje, ki jih
izdajo ali za katere jamčijo enote centralne ravni držav ali, ki jih izdajo
centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali
enote regionalne ali lokalne oblasti držav članic, namesto uteži, predpisanih v
Tabeli 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa, uporabi 0%, če so navedeni
dolžniški vrednostni papirji nominirani in financirani v domači valuti izdajatelja.
0-odstotno utež lahko v tem primeru uporabi ne glede na kreditno kvaliteto
navedenih dolžniških vrednostnih papirjev.
(5) Banka lahko, ne glede na uteži, predpisane v Tabeli
1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa, za krite obveznice, opredeljene v
10. točki drugega odstavka 2. člena in 45. členu sklepa o
standardiziranem pristopu, uporablja enake uteži kot za postavke kvalificiranih
izdajateljev z enako preostalo zapadlostjo kot te krite obveznice, zmanjšane na
naslednji način:
(a) če se
podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna
kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 20%, se ustrezna utež
dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka 28. člena
tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih izdajateljev) zmanjša za
50%;
(b) če se
podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna
kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 50%, se ustrezna
utež dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka
28. člena tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih
izdajateljev) zmanjša za 60%;
(c) če se
podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna
kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 100%, se ustrezna
utež dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka
28. člena tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih
izdajateljev) zmanjša za 50%;
(d) če se
podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna
kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 150%, se ustrezna
utež dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka
28. člena tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih
izdajateljev) zmanjša za 33,3%.
30. člen
(Opredelitev drugih postavk kvalificiranega izdajatelja)
Postavke kvalificiranih izdajateljev iz druge kategorije
dolžniških finančnih instrumentov v Tabeli 1 prvega odstavka 28. člena
tega sklepa zajemajo:
(a) dolge in kratke
pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki bi jim v skladu s sklepom o
standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne kvalitete, ki ustreza
investicijskemu razredu. Za namen tega sklepa se kot investicijski razred šteje
stopnja kreditne kvalitete 1 do 3;
(b) dolge in kratke
pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki imajo zaradi solventnosti
izdajatelja PD, ki ustreza investicijskemu razredu iz točke (a) tega odstavka,
če banka za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja pristop
IRB;
(c) dolge in kratke
pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki nimajo zunanje bonitetne ocene
imenovane ECAI in ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
- so dovolj likvidne,
- njihova investicijska
kvaliteta je najmanj enakovredna investicijski kvaliteti pozicij iz točke (a)
tega odstavka,
- dolžniški finančni
instrumenti, v katerih so te pozicije, so uvrščeni vsaj na enem organiziranem
trgu države članice ali na priznani borzi iz Priloge II tega sklepa,
(d) dolge in kratke
pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki so jih izdale institucije in
ki izpolnjujejo naslednja pogoja:
- so dovolj likvidne,
- njihova investicijska
kvaliteta je najmanj enakovredna investicijski kvaliteti pozicij iz točke (a)
tega odstavka,
(e) dolge in kratke
pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki so jih izdale institucije, ki
so zavezane k izpolnjevanju pravil varnega in skrbnega poslovanja, enakovrednim
za investicijska podjetja, in katerih kreditna kvaliteta ni slabša od kreditne
kvalitete institucij, ki ji v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu
ustreza najmanj stopnja kreditne kvalitete 2.
Če Banka Slovenije oceni, da so dolžniški finančni instrumenti,
ki se obravnavajo kot postavke kvalificiranih izdajateljev, izpostavljeni
previsokemu posebnemu pozicijskemu tveganju, lahko od banke zahteva, da jih pri
izračunu kapitalske zahteve ne obravnava več kot postavke kvalificiranih
izdajateljev.
31. člen
(Splošno pozicijsko tveganje)
Banka lahko kapitalsko zahtevo za splošno pozicijsko tveganje
izračuna z uporabo pristopa, ki temelji na zapadlosti (v skladu z
32. členom tega sklepa), ali z uporabo pristopa, ki temelji na trajanju (v
skladu s 33. členom tega sklepa). Izbrani pristop mora banka dosledno
uporabljati.
32. člen
(Pristop, ki temelji na zapadlosti)
(1) Postopek za izračun kapitalske zahteve za splošno
pozicijsko tveganje je sestavljen iz dveh osnovnih korakov. Prvič, za izračun
kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje mora banka vse neto
pozicije tehtati glede na zapadlost, kakor je določeno v drugem odstavku
tega člena. Drugič, ta kapitalska zahteva se zniža, če se v isti razred
zapadlosti uvrstijo nasprotne (dolge/kratke) tehtane pozicije. Znižanje te
kapitalske zahteve se dovoli, čeprav so nasprotne tehtane pozicije
uvrščene v različne razrede zapadlosti, pri čemer je obseg znižanja
odvisen od tega, če sta poziciji uvrščeni v isto skupino razredov
zapadlosti ali ne, in od posameznih skupin razredov zapadlosti, v katere sta
uvrščeni. Obstajajo tri skupine razredov zapadlosti.
(2) Banka svoje neto pozicije ustrezno razvrsti v
razrede zapadlosti, opredeljene v stolpcu 2 ali 3 iz Tabele 2 četrtega odstavka
tega člena. Razvrščanje izvede na podlagi preostale zapadlosti pri dolžnikih finančnih
instrumentih s fiksno obrestno mero in na podlagi obdobja do naslednje
določitve obrestne mere pri dolžniških finančnih instrumentih s spremenljivo
obrestno mero. Banka mora tudi ločiti dolžniške finančne instrumente s kuponom
z obrestno mero v višini 3% in več ali s kuponom z obrestno mero v višini manj
kot 3% in jih ustrezno razvrstiti v stolpec 2 ali 3 v Tabeli 2 četrtega
odstavka tega člena. Potem mora vsako pozicijo pomnožiti z ustrezno utežjo iz
stolpca 4 v navedeni tabeli.
(3) Banka mora nato izračunati vsoto tehtanih dolgih
pozicij in vsoto tehtanih kratkih pozicij v vsakem posameznem razredu
zapadlosti. Izravnana tehtana pozicija posameznega razreda zapadlosti je manjša
izmed vsote tehtanih dolgih in vsote tehtanih kratkih pozicij v tem razredu
zapadlosti, neizravnana tehtana pozicija posameznega razreda zapadlosti pa
razlika med njima. Po izravnavanju mora banka izračunati vsoto izravnanih
tehtanih pozicij v vseh razredih zapadlosti.
(4) Banka mora nato sešteti
neizravnane tehtane dolge oziroma neizravnane tehtane kratke pozicije iz vseh
razredov zapadlosti v okviru posamezne skupine razredov zapadlosti. Izravnana
tehtana pozicija posamezne skupine zapadlosti je manjša izmed vsote
neizravnanih tehtanih dolgih ali vsote neizravnanih tehtanih kratkih pozicij v
tej skupini razredov zapadlosti. Neizravnana tehtana pozicija posamezne skupine
razredov zapadlosti pa razlika med njima.
Tabela 2:
Razvrščanje neto pozicij glede na preostalo zapadlost
Skupine razredov zapadlosti
|
Razredi zapadlosti
|
Utež (%)
|
Domnevana
sprememba obrestne mere (%)
|
Obrestna mera 3%
ali več
|
Obrestna mera
manjša od 3%
|
(1)
|
(2)
|
(3)
|
(4)
|
(5)
|
1
|
0 do 1 mesec
|
0 do 1 mesec
|
0,00
|
–
|
Nad 1 do 3 mesece
|
Nad 1 do 3 mesece
|
0,20
|
1,00
|
Nad 3 do 6 mesecev
|
Nad 3 do 6 mesecev
|
0,40
|
1,00
|
Nad 6 do 12 mesecev
|
Nad 6 do 12 mesecev
|
0,70
|
1,00
|
2
|
Nad 1 do 2 leti
|
Nad 1,0 do 1,9 let
|
1,25
|
0,90
|
Nad 2 do 3 leta
|
Nad 1,9 do 2,8 let
|
1,75
|
0,80
|
Nad 3 do 4 leta
|
Nad 2,8 do 3,6 let
|
2,25
|
0,75
|
3
|
Nad 4 do 5 let
|
Nad 3,6 do 4,3 let
|
2,75
|
0,75
|
Nad 5 do 7 let
|
Nad 4,3 do 5,7 let
|
3,25
|
0,65
|
Nad 7 do 10 let
|
Nad 5,7 do 7,3 let
|
3,75
|
0,65
|
Nad 10 do 15 let
|
Nad 7,3 do 9,3 let
|
4,50
|
0,60
|
Nad 15 do 20 let
|
Nad 9,3 do 10,6 let
|
5,25
|
0,60
|
Več kot 20 let
|
Nad 10,6 do 12,0 let
|
6,00
|
0,60
|
|
Nad 12,0 do 20,0 let
|
8,00
|
0,60
|
|
Več kot 20,0 let
|
12,50
|
0,60
|
(5) Banka mora nato medsebojno izravnati neizravnani
tehtani poziciji skupin razredov zapadlosti 1 in 2, s čimer ugotovi izravnano tehtano pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 1 in 2. Nato mora medsebojno izravnati še preostanek neizravnane tehtane pozicije skupine razredov
zapadlosti 2 in neizravnano tehtano pozicijo skupine razredov zapadlosti 3, s
čimer ugotovi izravnano tehtano pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 2 in 3.
(6) Banka lahko spremeni vrstni red izravnavanja iz petega
odstavka tega člena tako, da najprej izračuna izravnano tehtano
pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 2 in 3 in šele nato izravnano tehtano pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 1 in 2.
(7) Banka mora nato medsebojno izravnati še preostanek
neizravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 1 in preostanek neizravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 3.
(8) Na koncu mora banka sešteti še preostale neizravnane
tehtane pozicije, to je pozicije, ki niso bile izravnane v izračunih v skladu s
petim do sedmim odstavkom tega člena.
(9) Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v
zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota:
(a) 10% vsote izravnanih
tehtanih pozicij v vseh razredih zapadlosti;
(b) 40% izravnane
tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 1;
(c) 30% izravnane
tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 2;
(d) 30% izravnane
tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 3;
(e) 40% izravnane tehtane
pozicije med skupinama razredov zapadlosti 1 in 2 ter med skupinama razredov zapadlosti 2 in 3;
(f) 150%
izravnane tehtane pozicije med skupinama razredov zapadlosti 1 in 3;
(g) 100% preostalih
neizravnanih tehtanih pozicij.
33. člen
(Pristop, ki temelji na trajanju)
(1) Pri uporabi pristopa, ki temelji na
trajanju, mora banka na podlagi tržne vrednosti dolžniškega finančnega
instrumenta s fiksno obrestno mero izračunati njegov donos do zapadlosti, kar
je implicirana diskontna stopnja tega instrumenta. Pri dolžniških finančnih
instrumentih s spremenljivo obrestno mero mora banka na podlagi tržne vrednosti
vsakega posameznega instrumenta izračunati njegov donos za obdobje, ki je enako
obdobju do naslednje določitve obrestne mere.
(2) Banka mora nato izračunati modificirano trajanje za
vsak dolžniški finančni instrument po naslednji formuli:

Simboli v formuli imajo naslednji pomen:
MD = modificirano trajanje
D = trajanje
r = donos do zapadlosti
Ct = denarni tok v času t
m = celotna zapadlost

(3) Banka mora nato vsak
posamezni dolžniški finančni instrument razvrstiti v ustrezno skupino v Tabeli
3 tega odstavka. Pri tem upošteva modificirano trajanje.
Tabela 3:
Razvrščanje dolžniških finančnih instrumentov glede na modificirano trajanje
Skupina
|
Modificirano trajanje (v letih)
|
Domnevana sprememba obrestne mere (v%)
|
(1)
|
(2)
|
(3)
|
1
|
Večje od 0,0 do vključno 1,0
|
1,00
|
2
|
Večje od 1,0 do vključno 3,6
|
0,85
|
3
|
Večje od 3,6
|
0,70
|
(4) Banka mora nato izračunati pozicijo, tehtano s trajanjem, za
vsak posamezni dolžniški finančni instrument tako, da pomnoži njegovo tržno
ceno z modificiranim trajanjem in ustrezajočimi domnevanimi spremembami
obrestne mere, kot je razvidno iz Tabele 3 tretjega odstavka tega člena.
(5) Banka mora ločeno izračunati dolge in kratke pozicije,
tehtane s trajanjem, za vsako skupino in jih v okviru posamezne skupine
medsebojno izravnati. Izravnana pozicija, tehtana s trajanjem za posamezno
skupino, je manjša izmed vsote dolgih pozicij, tehtanih s trajanjem, in vsote
kratkih pozicij, tehtanih s trajanjem. Neizravnana pozicija, tehtana s
trajanjem, za posamezno skupino pa je razlika med njima. Nato izračun
izravnanih in neizravnanih pozicij, tehtanih s trajanjem, nadaljuje v skladu s
petim do osmim odstavkom 32. člena tega sklepa.
(6) Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v
zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota:
(a) 2% izravnane
pozicije, tehtane s trajanjem, za vsako skupino;
(b) 40% izravnanih
pozicij, tehtanih s trajanjem, med skupinama 1 in 2 ter med skupinama 2 in 3;
(c) 150% izravnane
pozicije, tehtane s trajanjem, med skupinama 1 in 3;
(d) 100% preostalih
neizravnanih pozicij, tehtanih s trajanjem.
4.3. Lastniški finančni instrumenti
34. člen
(Izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje
lastniških finančnih instrumentov)
(1) Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje v zvezi z
lastniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota kapitalske zahteve za
posebno pozicijsko tveganje in kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje
v zvezi s temi instrumenti.
(2) Banka mora ločeno sešteti vse neto dolge
pozicije in vse neto kratke pozicije v lastniških finančnih
instrumentih, izračunane v skladu s prvim odstavkom 15. člena tega sklepa.
Vsota absolutnih vrednosti vseh neto dolgih in vseh neto kratkih pozicij
predstavlja skupno bruto pozicijo banke v lastniških finančnih instrumentih.
Razlika med vrednostjo vseh neto dolgih in vrednostjo vseh neto kratkih
pozicij predstavlja skupno neto pozicijo v lastniških finančnih
instrumentih.
35. člen
(Posebno pozicijsko tveganje)
(1) Banka izračuna kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko
tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti tako, da pomnoži svojo
skupno bruto pozicijo v lastniških finančnih instrumentih, kot je
opredeljeno v drugem odstavku 34. člena tega sklepa, s 4%.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko banka
kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje izračuna tako, da skupno
bruto pozicijo v lastniških finančnih instrumentih pomnoži z 2%, in sicer za tiste
lastniške finančne instrumente, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) lastniških
finančnih instrumentov ne izdajo izdajatelji, ki so izdali samo take tržne
dolžniške finančne instrumente, za katere v skladu s Tabelo 1 prvega odstavka
28. člena tega sklepa velja 8- ali 12-odstotna utež za posebno pozicijsko
tveganje ali zanje velja nižja utež le zato, ker so zavarovani;
(b) so visoko
likvidni; šteje se, da so visoko likvidni, če so vključeni v katerega od
delniških indeksov iz Priloge IV tega sklepa;
(c) nobena posamezna
pozicija ne sme presegati 5% vrednosti celotnega portfelja lastniških
finančnih instrumentov; izjemoma pa posamezna pozicija lahko predstavlja do 10%
vrednosti celotnega portfelja lastniških finančnih instrumentov, vendar le, če
vsota takih pozicij ne presega 50% celotnega portfelja lastniških
finančnih instrumentov.
36. člen
(Splošno pozicijsko tveganje)
Banka izračuna kapitalsko zahtevo za splošno pozicijsko
tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti tako, da skupno neto
pozicijo, kot je opredeljena v drugem odstavku 34. člena tega sklepa,
pomnoži z 8%.
37. člen
(Terminske pogodbe na delniške indekse)
(1) Pozicije v terminskih pogodbah na delniške indekse
(to so delta tehtani ekvivalenti opcij v terminskih pogodbah na delniške
indekse in delniški indeksi) se obravnavajo kot pozicije v posameznih
lastniških finančnih instrumentih, ki sestavljajo indeks. Pozicije, ki se
obravnavajo kot pozicije v posameznih lastniških finančnih instrumentih,
vključenih v delniške indekse iz Priloge IV tega sklepa, se lahko pobotajo z
nasprotnimi pozicijami v istovrstnih lastniških finančnih instrumentih.
(2) Banka, ki je pobotala svoje pozicije v enem ali
več lastniških finančnih instrumentih, ki sestavljajo delniški indeks, na
katerega se nanaša terminska pogodba, z eno ali več pozicijami v sami
terminski pogodbi na delniški indeks, mora zagotoviti ustrezen kapital za
pokrivanje izgube, povzročene zaradi neskladnosti gibanj vrednosti terminske
pogodbe na delniški indeks z vrednostmi delnic, ki ga sestavljajo. Banka mora
to zagotoviti, čeprav ima nasprotne pozicije v terminskih pogodbah na delniške
indekse, ki se ne ujemajo v zapadlosti, sestavi ali obojem.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se za
pozicije v terminskih pogodbah na delniške indekse, s katerimi se trguje na
borzah in ki se nanašajo na široko razpršene delniške indekse iz Priloge IV
tega sklepa, za izračun kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje
uporablja utež 8%, kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje pa se ne izračunava.
Take pozicije mora banka vključiti v izračun neto pozicije iz drugega odstavka
34. člena tega sklepa, v izračunu bruto pozicije iz navedene določbe pa se
ne upoštevajo.
(4) Če terminska pogodba na delniški indeks ni razstavljena
na pozicije v osnovnih finančnih instrumentih, ki sestavljajo indeks, jo mora
banka obravnavati kot posamezen lastniški finančni instrument. Kapitalska
zahteva za posebno pozicijsko tveganje se ne izračunava za tiste terminske
pogodbe na delniške indekse, s katerimi se trguje na borzah in ki se nanašajo
na široko razpršene delniške indekse iz Priloge IV tega sklepa.
4.4. Obravnava izvedbe prve prodaje finančnih
instrumentov z obveznostjo odkupa
38. člen
(Izračun kapitalske zahteve za pozicije iz prve prodaje
finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa)
(1) Za pozicije, ki izhajajo iz prve prodaje dolžniških
ali lastniških finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa, lahko banka za
izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje uporablja naslednji postopek:
(a) izračuna neto pozicijo,
ki je razlika med celotno obveznostjo iz naslova odkupa in tistim delom
pozicije, ki jo je že prenesla na tretje osebe, ki so finančne instrumente odkupile
ali so se pogodbeno zavezale k njihovemu odkupu;
(b) zmanjša neto
pozicijo v višini redukcijskih faktorjev iz Tabele 4;
Tabela 4:
Redukcijski faktorji
delovni dan 0:
|
100%
|
delovni dan 1:
|
90%
|
delovni dan 2 do 3:
|
75%
|
delovni dan 4:
|
50%
|
delovni dan 5:
|
25%
|
po delovnem dnevu 5:
|
0%.
|
(c) za izračun
kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje uporabi te zmanjšane pozicije.
(2) Delovni dan 0 je delovni dan, s katerim se banka
nepreklicno zaveže prevzeti znano količino finančnih instrumentov po
dogovorjeni ceni.
(3) Banka mora vseskozi zagotavljati dovolj kapitala za
kritje tveganja možne izgube, ki obstaja od začetka prevzema obveznosti prve
prodaje finančnih instrumentov do prvega delovnega dne.
4.5. Obravnava postavk trgovalne knjige, ki so varovane s
kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti
39. člen
(Izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje
pozicije trgovalne knjige, ki so varovane s kreditnimi izvedenimi finančnimi
instrumenti)
(1) Pri pozicijah trgovalne knjige, ki so varovane s
kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, se kapitalska zahteva za posebno
pozicijsko tveganje lahko zmanjša v skladu z določbami drugega do petega
odstavka tega člena.
(2) Kadar se vrednosti obeh strani transakcije vedno
gibljeta v nasprotnih smereh in v približno enakem obsegu, se kapitalska
zahteva za posebno pozicijsko tveganje ne izračunava za nobeno stran
transakcije. Taka obravnava je dopustna v naslednjih primerih:
(a) obe strani
transakcije sta sestavljeni iz popolnoma identičnih instrumentov; ali
(b) dolga denarna
pozicija je varovana z zamenjavo celotnega donosa (ali obratno), pri čemer se
referenčna obveznost in osnovna izpostavljenost (tj. denarna pozicija)
popolnoma ujemata; zapadlost zamenjave celotnega donosa je lahko drugačna od
zapadlosti osnovne izpostavljenosti.
(3) Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje se
lahko zmanjša tudi, kadar se vrednost obeh strani transakcije vedno giblje v
nasprotni smeri in kadar obstaja popolno ujemanje glede referenčne obveznosti,
zapadlosti referenčne obveznosti in kreditnega izvedenega finančnega
instrumenta ter valute, v kateri je izražena osnovna izpostavljenost. Poleg
tega ključne lastnosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ne smejo
povzročiti pomembnega odstopanja cenovnih premikov kreditnega izvedenega
finančnega instrumenta od cenovnih premikov denarne pozicije.
Če na podlagi transakcije, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega
pododstavka, pride do prenosa tveganja, se kapitalska zahteva za posebno
pozicijsko tveganje za tisto stran transakcije, za katero se sicer izračunava
višja kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje, zmanjša za 80%, medtem
ko kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje za drugo stran transakcije
znaša 0.
(4) Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje se
lahko delno zmanjša tudi, kadar se vrednosti obeh strani transakcije običajno
gibljeta v nasprotnih smereh. Taka obravnava je možna v naslednjih primerih:
(a) kadar gre za
pozicije iz točke (b) drugega odstavka tega člena, vendar obstaja neusklajenost
naložb med referenčno obveznostjo in osnovno izpostavljenostjo; pri tem pa
pozicije izpolnjujejo naslednja pogoja:
- referenčna obveznost se v
primeru stečaja poplačuje istočasno (je uvrščena pari passu) ali pozneje (je
podrejena) kot osnovna obveznost,
- dolžnik po osnovni in
referenčni obveznosti je ista oseba; za obe obveznosti veljata prisilno
izvršljivi klavzuli o navzkrižni ugotovitvi neplačila in o navzkrižni takojšnji
zapadlosti, ali
(b) kadar gre za
pozicije iz točke (a) drugega odstavka tega člena ali tretjega odstavka tega
člena, vendar obstaja valutna neusklajenost ali neusklajenost zapadlosti med
kreditnim izvedenim finančnim instrumentom in osnovnim instrumentom (valutne
neusklajenosti je treba vključiti v običajno poročanje o valutnem tveganju v
skladu s 75. in 76. členom tega sklepa; ali
(c) kadar gre za
pozicije iz tretjega odstavka tega člena, vendar obstaja neusklajenost naložb v
denarni poziciji in kreditnim izvedenim finančnim instrumentom; osnovni
instrument mora biti v dokumentaciji o kreditnem izvedenem finančnem
instrumentu vključen med obveznosti, ki jih je treba prenesti.
V primerih iz točk (a), (b) in (c) se namesto seštevanja
kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje za vsako stran transakcije
uporabi samo večja od obeh.
(5) V vseh drugih primerih, ki niso obravnavani v
četrtem odstavku tega člena, se kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje
izračuna za obe strani transakcije.
4.6. Obravnava pozicij v enotah kolektivnih naložbenih
podjemov, ki se vključujejo v trgovalno knjigo
40. člen
(Izračun kapitalske zahteve za pozicije v enotah kolektivnih
naložbenih podjemov v trgovalni knjigi)
(1) Kapitalska zahteva za pozicije v enotah odprtih kolektivnih
naložbenih podjemov – investicijskih skladov (v nadaljevanju: CIU), ki se v
skladu z 9. členom tega sklepa vključujejo v trgovalno knjigo, se izračuna
v skladu z metodami, določenimi v drugem do četrtem odstavku tega člena in v
skladu z 41. in 42. členom tega sklepa.
(2) Ne glede na druge določbe tega poglavja se za izračun
kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) za pozicije v
enotah CIU uporablja utež v višini 32%. Ne glede na določbe točke (a) drugega
odstavka 75. člena ali točke (b) 86. člena tega sklepa, če se v
skladu s temi navedenimi določbami uporablja spremenjena obravnava za naložbe v
zlatu (modified gold treatment) iz tretjega pododstavka drugega odstavka
točke (a) 75. člena tega sklepa, se za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko
tveganje (posebno in splošno) in valutno tveganje za pozicije v enotah CIU
uporablja utež največ 40%.
(3) Banka lahko izračuna kapitalsko zahtevo za pozicije
v enotah CIU, če ustrezajo kriterijem iz prvega odstavka 41. člena tega
sklepa z uporabo metod, določenih v prvem do četrtem odstavku 42. člena
tega sklepa.
(4) Razen če ni drugače določeno, se ne dovoli nobeno
pobotanje med osnovnimi naložbami, ki tvorijo premoženje CIU, in drugimi
pozicijami banke.
41. člen
(Pogoji za CIU)
(1) Metode iz 42. člena tega sklepa se lahko
uporabljajo za izračun kapitalske zahteve za pozicije v enotah CIU, ki so nadzirane
ali imajo sedež v Evropski uniji, če izpolnjujejo naslednje splošne pogoje:
(a) prospekt CIU ali
enakovreden dokument mora vsebovati:
- vrste naložb, za katere ima
CIU dovoljenje,
- če so določeni naložbeni
limiti, relativne limite in metodologije za njihov izračun,
- če je dovoljeno
zadolževanje, največja stopnja zadolževanja,
- če so dovoljene naložbe v
izvedene finančne instrumente ali pogodbe, s katerimi se trguje na prostem trgu
(OTC), ali v pogodbe, podobne pogodbam o začasni prodaji oziroma odkupu,
politiko omejevanja tveganja nasprotne stranke, ki izhaja iz teh poslov,
(b) CIU mora o
svojem poslovanju poročati v obliki polletnih in letnih poročil, da omogoči
ocenjevanje sredstev in obveznosti, višine prihodkov in odhodkov v obdobju
poročanja;
(c) enote CIU morajo
biti na zahtevo imetnika dnevno izplačljive v denarju iz sredstev sklada;
(d) premoženje CIU
je ločeno od premoženja družbe za upravljanje CIU;
(e) banka mora
izdelati ustrezno oceno tveganosti CIU.
(2) Metode iz 42. člena tega sklepa se lahko
uporabljajo tudi za izračun kapitalske zahteve za pozicije v enotah CIU iz
primernih tretjih držav iz Priloge V tega sklepa, če izpolnjujejo zahteve iz
točk (a) do (e) prvega odstavka tega člena, ali za pozicije v enotah tistih CIU
iz primernih tretjih držav, za katere so tako obravnavo dovolili nadzorni
organi iz drugih držav članic.
42. člen
(Metode za izračun kapitalske zahteve)
(1) Če ima banka zagotovljeno dnevno spremljanje
naložbe, ki sestavljajo premoženje CIU, potem lahko kapitalsko zahtevo za
pozicijsko tveganje (splošno in posebno) namesto za pozicije v enotah CIU
izračuna za pozicije v osnovnih instrumentih, v katere nalaga CIU. To
kapitalsko zahtevo izračuna v skladu z metodami, določenimi v tem poglavju (v
15. do 42. členu tega sklepa), ali z internim modelom, če je pridobila
ustrezno dovoljenje Banke Slovenije. Pobot med pozicijami v osnovnih instrumentih,
v katere nalaga CIU, in drugimi pozicijami banke je dovoljen, če ima banka
zadostno število enot CIU, ki omogočajo celoštevilčno hipotetično pozicijo v
osnovnih instrumentih CIU.
(2) Banka lahko kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje
(splošno in posebno) za pozicije v enotah CIU izračuna v skladu z metodami iz
tega poglavja (iz 15. do 42. člena tega sklepa), ali z internim modelom,
če je pridobila ustrezno dovoljenje Banke Slovenije. To kapitalsko zahtevo
izračuna tako, da jo izračuna za hipotetične pozicije v finančnih instrumentih,
ki sestavljajo zunanji indeks ali košarico finančnih instrumentov, ki posnema
gibanje vrednosti CIU, če so izpolnjeni:
(a) namen naložbene
politike CIU je, da posnema sestavo in gibanje vrednosti obstoječega zunanjega
indeksa ali fiksne košarice lastniških ali dolžniških finančnih instrumentov;
(b) med dnevnimi spremembami cen enote CIU in indeksom
ali košarico lastniških ali dolžniških finančnih instrumentov, ki jih CIU
posnema, se lahko jasno izrazi minimalna korelacija 0,9 v obdobju najmanj
šestih mesecev; korelacija v tem primeru pomeni korelacijski koeficient med
dnevnimi donosi enote CIU, s katero se trguje na borzi, in indeksom ali
košarico lastniških ali dolžniških finančnih instrumentov, ki jih CIU posnema.
(3) Če banka nima zagotovljenega dnevnega spremljanja
naložb, ki sestavljajo premoženje CIU, lahko izračunava kapitalsko zahtevo za
pozicijsko tveganje (splošno in posebno) ob upoštevanju naslednjih pogojev:
(a) predpostavi se,
da CIU v največjem dovoljenem obsegu in v okviru svoje naložbene politike
najprej vlaga v vrste finančnih instrumentov, za katere obstaja največja
kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje (splošno in posebno), nato pa v padajočem
vrstnem redu vlaga v vrste finančnih instrumentov z manjšo kapitalsko zahtevo,
dokler ne doseže skupnih investicijskih limitov. Pozicija v CIU se obravnava
kot neposredna naložba v navedenih naložbah CIU;
(b) za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko
tveganje upošteva največjo posredno izpostavljenost, ki jo lahko doseže prek
CIU s finančnimi vzvodnimi pozicijami (leveraged positions), tako da
sorazmerno poveča pozicijo v CIU do največje dovoljene izpostavljenosti v
osnovne finančne instrumente, v katere vlaga CIU in ki izhajajo iz naložbene
politike;
(c) kapitalska
zahteva za pozicijsko tveganje (splošno in posebno), izračunana v skladu s tem
odstavkom, znaša največ toliko, kot je navedeno v drugem odstavku
40. člena tega sklepa.
(4) Kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno
in posebno) v zvezi z naložbami v enote CIU, ki se izračuna v skladu s prvim in
tretjim odstavkom tega člena, lahko za banko izračuna in poroča tretja oseba,
pod pogojem, da je izračun pravilen in pravočasen.
5. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TVEGANJE PORAVNAVE IN
KREDITNO TVEGANJE NASPROTNE STRANKE
5.1. Tveganje poravnave
43. člen
(Kapitalska zahteva za tveganje poravnave)
Banka mora za izračun kapitalske
zahteve za tveganje poravnave izračunavati razliko v ceni, ki nastane pri
transakcijah, kjer finančni instrumenti (dolžniški in lastniški finančni instrumenti,
tuje valute in blago, razen poslov začasne prodaje oziroma odkupa in posoje
oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga) niso izročeni na datum
poravnave. Razlika v ceni iz prejšnjega stavka predstavlja razliko med
dogovorjeno ceno poravnave in trenutno tržno ceno finančnih instrumentov, tujih
valut in blaga, ki so predmet posla. Banka izračuna kapitalsko zahtevo za
tveganje poravnave tako, da to razliko pomnoži z ustrezno utežjo iz stolpca 2
Tabele 5 tega odstavka.
Tabela 5: Uteži
za izračun kapitalske zahteve za tveganje poravnave
Število delovnih dni
po dogovorjenem dnevu poravnave
|
Utež v %
|
(1)
|
(2)
|
5–15
|
8
|
16–30
|
50
|
31–45
|
75
|
46 ali več
|
100
|
44. člen
(Izračun kapitalske zahteve zaradi časovne neusklajenosti
plačila in izročitve)
(1) Banka mora zagotoviti kapital, kot je določeno v
Tabeli 6 tega odstavka, če:
(a) je finančne
instrumente, tuje valute ali blago plačala pred njihovim prejetjem ali je
finančne instrumente, tuje valute ali blago izročila, preden je prejela plačilo
zanje; in
(b) je, v primeru
čezmejnih transakcij, od plačila ali izročitve minil en dan ali več.
Tabela 6:
Kapitalska obravnava v primeru časovne neusklajenosti plačila in izročitve
Vrsta transakcije
|
Časovna neusklajenost plačila in izročitve
|
(1)
|
(2)
|
(1)
|
Do prvega pogodbenega
plačila ali prve faze izročitve
|
Brez kapitalske
obravnave
|
(2)
|
Od prvega pogodbenega
plačila ali prve faze izročitve do največ štiri dni po drugem pogodbenem
plačilu ali druge faze izročitve
|
Obravnavati kot
izpostavljenost
|
(3)
|
Od 5 delovnih dni po
drugem pogodbenem plačilu ali druge faze izročitve do zaključka transakcije
|
Od kapitala odšteti
preneseno vrednost in trenutno nadomestitveno vrednost (če ta obstaja)
|
(2) Banka, ki uporablja pristop IRB, lahko izpostavljenostim,
kjer obstaja časovna neusklajenost plačila in izročitve, kot je določeno v
vrstici 2 Tabele 6 prvega odstavka tega člena, dodelijo PD na podlagi zunanje
bonitetne ocene nasprotne stranke, če banka v bančni knjigi nima nobenih drugih
izpostavljenosti do te nasprotne stranke. Banka, ki uporablja lastne ocene
izgube ob neplačilu (v nadaljevanju: LGD) lahko za izpostavljenosti iz vrstice
2 Tabele 6 tega člena uporabi LGD 45%, pod pogojem, da ga uporablja za vse take
izpostavljenosti. Kot drugo možnost lahko banka, ki uporablja pristop IRB za
izpostavljenosti iz vrstice 2 Tabele 6 prvega odstavka tega člena, uporablja
uteži tveganja, določene v sklepu o standardiziranem pristopu pod pogojem, da
jih uporablja za vse take izpostavljenosti ali za vse navedene izpostavljenosti
uporabi utež tveganja 100%.
(3) Če znesek pozitivne izpostavljenosti iz transakcij,
kjer obstaja časovna neusklajenost plačila in izročitve, ni pomemben, lahko
banka za te izpostavljenosti uporabi utež tveganja 100%.
(4) V primerih izpada celotnega sistema poravnave ali
klirinškega sistema lahko Banka Slovenije odloči, da bankam ni treba
izpolnjevati kapitalskih zahtev iz 43. člena tega sklepa in prvega
odstavka tega člena. Neporavnani posel s strani nasprotne stranke se v teh
razmerah ne šteje kot neplačilo za namene kreditnega tveganja. Ko se nastale
okoliščine odpravijo, Banka Slovenije odloči, da morajo banke ponovno izpolnjevati
navedene kapitalske zahteve.
5.2. CCR (kreditno tveganje nasprotne stranke)
45. člen
(Izračun kapitalske zahteve za CCR)
(1) Banka mora zagotavljati kapital za CCR za izpostavljenosti,
ki izvirajo iz:
(a) (črtana)
(b) izvedenih
finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), in
kreditnih izvedenih finančnih instrumentov;
(c) poslov začasne
prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje, ki se nanašajo na finančne
instrumente ali blago, ki se vključujejo v trgovalno knjigo;
(d) poslov
kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki se nanašajo na finančne
instrumente ali blago;
(e) poslov z dolgim
rokom poravnave.
(2) (črtan)
(3) Vrednosti izpostavljenosti in tveganjem prilagojeni
zneski izpostavljenosti za izpostavljenosti iz prvega odstavka tega člena se
izračunajo v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu oziroma v skladu s
sklepom o pristopu IRB. Pri tem mora banka upoštevati pravila iz 46. člena
tega sklepa.
(4) Če je kreditni izvedeni finančni instrument, ki je
vključen v trgovalno knjigo, sestavni del notranjega varovanja in je priznan
kot primerna oblika zavarovanja v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih, se
šteje, da CCR za ta kreditni izvedeni finančni instrument ne obstaja.
(5) Kapitalska zahteva za CCR znaša 8% vsote tveganjem
prilagojenih zneskov izpostavljenosti.
46. člen
(Vrednost izpostavljenosti in tveganjem prilagojeni zneski
izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov)
(1) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega
sklepa se uporablja seznam izvedenih finančnih instrumentov iz Priloge I tega
sklepa.
(2) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega
sklepa se vrednost izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente, posle
začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev
ali blaga, posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in posle z
dolgim rokom poravnave izračuna v skladu s 47. do 74. členom tega sklepa.
(3) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega
sklepa banka pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti ne
sme uporabljati enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim
premoženjem, kot je določena s sklepom o kreditnih zavarovanjih.
(4) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega
sklepa se v primeru poslov začasne prodaje oziroma odkupa in posoje oziroma
izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, ki so vključeni v trgovalno knjigo,
vsi finančni instrumenti in blago, ki so primerni za vključitev v trgovalno
knjigo, priznajo kot primerno zavarovanje. Pri izpostavljenostih iz izvedenih
finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in ki so
vključeni v trgovalno knjigo, se lahko kot primerno zavarovanje prizna tudi
blago, ki se lahko vključi v trgovalno knjigo. Za namene izračunavanja
prilagoditev za nestanovitnost, če so taki finančni instrumenti ali blago, ki
niso priznani kot primerni v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih,
posojeni, prodani ali zagotovljeni, ali izposojeni, kupljeni ali prejeti kot
zavarovanje ali kako drugače, in banka za izračun prilagoditev za
nestanovitnost uporablja nadzorniške prilagoditve, se ti instrumenti in blago
obravnavajo kot lastniški finančni instrumenti, ki niso vključeni v glavni
borzni indeks, pač pa so uvrščeni v kotacijo na priznani borzi.
Če banka za finančne instrumente ali blago, ki v skladu s
sklepom, ki ureja kreditna zavarovanja, ne veljajo kot primerno zavarovanje,
uporablja lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost, mora prilagoditve za
nestanovitnost izračunati za vsak posamezni finančni instrument in blago. Če banka v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih uporablja notranji model za izračun polno
prilagojene vrednosti izpostavljenosti, lahko ta pristop uporabi tudi za
postavke trgovalne knjige.
(5) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega
sklepa se po primernih okvirnih pogodbah o pobotu, ki zajemajo posle začasne
prodaje oziroma odkupa in/ali posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali
blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, lahko medsebojno
pobotajo pozicije trgovalne knjige in pozicije bančne knjige samo, če posli
izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) vsi posli se
vrednotijo dnevno z uporabo tekočih tržnih cen;
(b) vse postavke, ki
so izposojene, kupljene ali prejete v okviru teh okvirnih pogodb, se lahko
priznajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem v skladu s sklepom o
kreditnih zavarovanjih, ne da bi bilo treba upoštevati četrti odstavek tega
člena.
5.3. Izračun vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne
instrumente, posle začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje
vrednostnih papirjev ali blaga, posle kreditiranja za povečanje trgovalnega
portfelja in posle z dolgim rokom poravnave
5.3.1. Izbor metode
47. člen
(Izbor metode za izračun vrednosti izpostavljenosti)
(1) Banka izračuna vrednost izpostavljenosti za finančne
instrumente iz Priloge I tega sklepa z metodo tekoče izpostavljenosti, metodo
originalne izpostavljenosti, standardizirano metodo (v nadaljevanju: SM) ali
metodo notranjega modela (v nadaljevanju: IMM). Banka, ki ne izpolnjuje pogojev
iz tretjega odstavka 7. člena tega sklepa, ne sme uporabljati metode
originalne izpostavljenosti. Prav tako metode originalne izpostavljenosti ne
sme uporabljati za določanje vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne
instrumente iz točke 3 Priloge I tega sklepa.
Kombinirana uporaba metode tekoče izpostavljenosti, metode
originalne izpostavljenosti, SM ali IMM je mogoča znotraj skupine oseb, ki so
povezane na način, določen v 56. členu Zakona o gospodarskih družbah
(Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06 – popr.; v nadaljevanju: ZGD-1),
vendar ne v okviru ene same pravne osebe. Kombinirana uporaba metode tekoče
izpostavljenosti in SM v okviru ene pravne osebe je dovoljena, če se ena izmed
omenjenih metod uporablja za primere, določene v tretjem odstavku
52. člena tega sklepa.
(2) Če je banka pridobila ustrezno dovoljenje Banke
Slovenije ali pristojnega organa iz druge države članice, lahko z IMM iz 53. do
68. člena tega sklepa določa vrednosti izpostavljenosti za:
(a) finančne
instrumente, naštete v Prilogi I tega sklepa,
(b) posle začasne
prodaje oziroma odkupa,
(c) posoje oziroma
izposoje vrednostnih papirjev ali blaga,
(d) posle
kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja,
(e) posle z dolgim
rokom poravnave.
(3) Če banka za izpostavljenost iz bančne knjige ali za
izpostavljenost za CCR kupi kreditni izvedeni finančni instrument, lahko
izračuna svojo kapitalsko zahtevo za varovano premoženje v skladu s 103. do
110. členom sklepa o kreditnih zavarovanjih, ali v skladu z drugim
odstavkom 51. člena in petim odstavkom 52. člena ali 35. in 36. členom sklepa o pristopu IRB. V teh primerih je vrednost izpostavljenosti za CCR za
te kreditne izvedene finančne instrumente enaka nič.
(4) Vrednost izpostavljenosti za CCR iz naslova prodanih
kreditnih zamenjav v bančni knjigi, kjer se obravnavajo kot kreditno
zavarovanje, ki ga daje banka, in se zanje izračuna kapitalska zahteva za
kreditno tveganje za celotni nominalni znesek, je enaka nič.
(5) Na podlagi metode tekoče izpostavljenosti, metode
originalne izpostavljenosti, SM ali IMM je vrednost izpostavljenosti do
določene nasprotne stranke enaka vsoti vseh vrednosti izpostavljenosti, ki so
izračunane za vsak niz pobotov z navedeno nasprotno stranko.
(6) Vrednost izpostavljenosti nič za CCR se lahko pripiše
izvedenim finančnim instrumentom, poslom začasne prodaje oziroma odkupa, posoji
oziroma izposoji vrednostnih papirjev ali blaga, poslom z dolgim rokom
poravnave in poslom kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki so
neporavnani s centralno nasprotno stranko, in ki jih centralna nasprotna
stranka ni zavrnila. Poleg tega se vrednost izpostavljenosti nič lahko pripiše
izpostavljenostim za kreditna tveganja do centralnih nasprotnih strank iz
naslova izvedenih finančnih instrumentov, poslov začasne prodaje oziroma
odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim
rokom poravnave, poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki jih
ima banka do centralne nasprotne stranke in so neporavnane. Izpostavljenosti
CCR centralne nasprotne stranke do vseh udeležencev, s katerimi posluje, morajo
biti dnevno v celoti zavarovane.
(7) Izpostavljenosti
iz naslova poslov z dolgim rokom poravnave se lahko izračunajo z uporabo metode
tekoče izpostavljenosti, metode originalne izpostavljenosti, SM ali IMM, ne
glede na metodo, ki je izbrana za obravnavo izvedenih finančnih instrumentov na
prostem trgu in poslov začasne prodaje oziroma odkupa, posojo oziroma izposojo
vrednostnih papirjev ali blaga ter poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega
portfelja. Banka, ki uporablja pristop IRB, lahko pri izračunu kapitalske
zahteve za posle z dolgim rokom poravnave trajno uporablja uteži tveganja, ki
so predpisane v standardiziranem pristopu, ne glede na pomembnost takih
pozicij.
(8) Za metodo tekoče izpostavljenosti in za metodo originalne
izpostavljenosti mora banka zagotoviti, da je nominalni (hipotetični) znesek,
ki bo upoštevan, primerno merilo tveganja pogodbe/instrumenta. Če na primer
pogodba določa multiplikacijo denarnih tokov, se mora nominalni oziroma
hipotetični znesek za ta namen prilagoditi tako, da upošteva učinke
multiplikacije na strukturo tveganja te pogodbe/instrumenta.
5.3.2. Metoda tekoče izpostavljenosti
48. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti z metodo tekoče
izpostavljenosti)
Vrednost izpostavljenosti za finančne instrumente iz Priloge
I tega sklepa se v skladu z metodo tekoče izpostavljenosti izračuna na
naslednji način:
(a) izračunajo se
nadomestitveni stroški za vse pogodbe s pozitivno vrednostjo, tako da se vse
pogodbe prevrednotijo z uporabo tekočih cen na trenutne tržne vrednosti; za
pogodbe z negativno vrednostjo je trenutna izpostavljenost enaka nič;
(b) izračuna se
potencialna bodoča kreditna izpostavljenost za preostali čas do zapadlosti
pogodbe, tako da se nominalne vrednosti ali vrednosti osnovnih finančnih
instrumentov pomnožijo s konverzijskimi faktorji iz Tabele 7; vrednost
potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti se ne izračuna pri »drseči/drseči«
enovalutni obrestni zamenjavi, za katero se izračuna le trenutna nadomestitvena
vrednost; pogodbe, ki ne spadajo v eno izmed petih kategorij iz Tabele 7 se
obravnavajo kakor izvedeni finančni instrumenti na blago, razen plemenitih
kovin; pri pogodbah, pri katerih se glavnica večkrat zamenja, se odstotki iz
Tabele 7 pomnožijo s številom preostalih plačil, ki jih je v skladu s pogodbo
še treba opraviti; pri pogodbah, ki so namenjene poravnavanju zapadlih zneskov
po določenih plačilnih datumih in pri katerih so pogoji ponovno določeni tako,
da je njihova tržna vrednost na te določene plačilne datume »nič«, je preostala
zapadlost enaka času do naslednje ponovne določitev pogojev; pri pogodbah na
obrestno mero, ki izpolnjujejo ta merila in pri katerih je preostala zapadlost
daljša od enega leta, odstotek ne sme biti nižji od 0,5%.
Tabela 7:
Konverzijski faktorji za izračun potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti
Preostala zapadlost
|
Izvedeni finančni instrumenti na obrestno mero
|
Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto in zlato
|
Izvedeni finančni instrumenti na lastniške finančne
instrumente
|
Izvedeni finančni instrumenti na plemenite kovine, razen
zlata
|
Izvedeni finančni instrumenti na blago, razen plemenitih
kovin
|
(1)
|
(2)
|
(3)
|
(4)
|
(5)
|
(6)
|
Eno leto ali manj
|
0%
|
1%
|
6%
|
7%
|
10%
|
Več kot 1 leto in
manj kot 5 let
|
0,5%
|
5%
|
8%
|
7%
|
12%
|
5 let ali več
|
1,5%
|
7,5%
|
10%
|
8%
|
15%
|
Pri izračunu potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za
zamenjave celotnega donosa in kreditne zamenjave se nominalni znesek
instrumenta pomnoži z naslednjimi odstotki:
- če je
referenčna obveznost taka, da bi se neposredna izpostavljenost banke v tej
obveznosti obravnavala kot postavka kvalificiranih izdajateljev iz 28., 29. in 30. člena tega sklepa, se uporabi 5%;
- če je
referenčna obveznost taka, da se neposredna izpostavljenost banke v tej
obveznosti ne bi obravnavala kot postavka kvalificiranih izdajateljev iz 28., 29. in 30. člena tega sklepa, se uporabi 10%;
- v primeru
kreditne zamenjave pa banka, katere izpostavljenost, ki izhaja iz te zamenjave,
predstavlja dolgo pozicijo v osnovnem instrumentu, lahko za izračun potencialne
bodoče kreditne izpostavljenosti uporabi 0%, razen če kreditna zamenjava
preneha veljati v primeru nesolventnosti osebe, katere izpostavljenost, ki
izhaja iz kreditne zamenjave, predstavlja kratko pozicijo v osnovnem
instrumentu, čeprav osnovni instrument ni v neplačilu.
Če kreditni izvedeni finančni instrument zagotavlja zavarovanje
za "n-to neplačilo" izmed več osnovnih obveznosti, se uporabi
tisti odstotek iz prve do tretje alineje prejšnjega odstavka, ki se povezuje z
obveznostjo z n-to najnižjo kreditno kvaliteto; ta pa se določi tako, da
se ugotovi, ali bi bila ta obveznost, če bi banka imela neposredno
izpostavljenost v tem osnovnem instrumentu, postavka kvalificiranega izdajatelja
v skladu z 28., 29. in 30. členom tega sklepa.
(c) vrednost
izpostavljenosti je vsota nadomestitvenih stroškov in potencialne bodoče
kreditne izpostavljenosti.
5.3.3. Metoda originalne izpostavljenosti
49. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti z metodo originalne
izpostavljenosti)
Vrednost izpostavljenosti za finančne instrumente iz Priloge
I tega sklepa se v skladu z metodo originalne izpostavljenosti izračuna na
naslednji način:
(a) nominalni zneski
vsakega finančnega instrumenta se pomnožijo s konverzijskimi faktorji iz Tabele
8 tega člena; pri izvedenih finančnih instrumentih na obrestno mero lahko banka
za namen Tabele 8 tega člena izbere bodisi preostalo zapadlost bodisi
originalno zapadlost;
Tabela 8: Konverzijski faktorji za
izračun originalne izpostavljenosti
|
Originalna zapadlost
|
Izvedeni finančni
instrumenti na obrestno mero
|
Izvedeni finančni instrumenti na tuje valute in zlato
|
(1)
|
(2)
|
(3)
|
Eno leto ali manj
|
0,5%
|
2%
|
Več kot 1 leto do
vključno 2 let
|
1%
|
5%
|
Povečanje
konverzijskega faktorja za vsako dodatno leto
|
1%
|
3%
|
(b) tako izračunana
originalna izpostavljenost je vrednost izpostavljenosti.
5.3.4. 5.3.4. SM (standardizirana metoda)
50. člen
(Izračun vrednosti izpostavljenosti s SM)
(1) SM se lahko uporablja
samo za izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu
(OTC) in za posle z dolgim rokom poravnave. Vrednost izpostavljenosti se
izračuna ločeno za vsak niz pobotov. Vrednost izpostavljenosti se izračuna
tako, da se odšteje vrednost zavarovanja, kot sledi:
vrednost
izpostavljenosti =
,
kjer je:


Simboli v formulah imajo naslednji pomen:
β = 1,4;
CMV
= tekoča tržna vrednost portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko,
brez odbitka vrednosti zavarovanja s premoženjem;
CMV i = tekoča tržna vrednost
posla i;
i = indeks, ki označuje posel;
CMC = tekoča tržna vrednost zavarovanja s
premoženjem, dodeljenega nizu pobotov;
CMCl = tekoča tržna vrednost
zavarovanja s premoženjem l;
l = indeks, ki označuje zavarovanje
s premoženjem;
j
= indeks, ki označuje kategorijo niza varovanj; ti nizi varovanj
ustrezajo dejavnikom tveganja, za katere se tveganosti pozicij z nasprotnimi
predznaki lahko izravnajo, da se dobi neto tveganost pozicije, na kateri potem
temelji mera izpostavljenosti;
RPTij = tveganost pozicij iz posla i glede na niz
varovanja j;
RPClj = tveganost pozicije iz
zavarovanja s premoženjem l glede na niz varovanja j;
CCRMj = multiplikator CCR iz
Tabele 10 52. člena tega sklepa za niz varovanja j;
Zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, ima
pozitiven predznak in zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, ima
negativen predznak. V okviru metode SM se priznavajo zavarovanja iz
13. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih ter četrtega odstavka
46. člena tega sklepa.
(2) Če posel z izvedenim finančnim instrumentom z
linearnim profilom tveganja, s katerim se trguje na prostem trgu (OTC),
predvideva izmenjavo finančnega instrumenta za plačilo, se plačilni del
obravnava kot plačilna stran. Transakcije, ki predvidevajo menjavo plačila za
plačilo, so sestavljene iz dveh plačilnih strani. Plačilni strani sta
sestavljeni iz bruto plačil, dogovorjenih v pogodbi, vključno z nominalnim zneskom
transakcije. Za namene izračunov poslov po SM lahko banka zanemari tveganje obrestne
mere iz plačilnih strani s preostalo zapadlostjo manj kakor eno leto. Banka
lahko obravnava transakcije, ki jih sestavljata dve plačilni strani, ki sta
izraženi v isti valuti, kot en sam agregiran posel (kot na primer zamenjave
obrestnih mer). Obravnava, ki velja za plačilne strani, se uporablja za
agregirani posel.
(3) Transakcije z linearnim profilom tveganja, pri
katerih so osnovni finančni instrumenti lastniški finančni instrumenti
(vključno z delniškimi indeksi), zlato, druge plemenite kovine ali drugo blago,
se povezujejo s tveganostjo pozicij v ustreznem lastniškem finančnem
instrumentu (vključno z delniškim indeksi) ali blagu in s tveganostjo pozicij
iz naslova obrestne mere za plačilno stran. Če je plačilna stran izražena v
tuji valuti, se poleg tega povezuje še s tveganostjo pozicije v ustrezni
valuti.
(4) Transakcije z linearnim profilom tveganja, pri
katerih je osnovni finančni instrument dolžniški finančni instrument, se
povezujejo s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za dolžniški
finančni instrument in s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za
plačilno stran. Transakcije z linearnim profilom tveganja, ki predvidevajo
menjavo plačila za plačilo, vključno s terminskimi posli na tujo valuto, se
povezujejo s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za vsako plačilno
stran. Če je osnovni dolžniški finančni instrument izražen v tuji valuti, se
dolžniški finančni instrument povezuje s tveganostjo pozicije v tej valuti. Če
je plačilna stran nominirana v tuji valuti, se plačilna stran poleg tega
povezuje še s tveganostjo pozicije v tej valuti. Vrednost izpostavljenosti
zamenjave osnove v tuji valuti je enaka nič.
(5) Velikost tveganosti pozicije iz transakcije z
linearnim profilom tveganja je efektivna nominalna vrednost (tržna vrednost,
pomnožena s količino) osnovnih finančnih instrumentov (vključno z blagom),
izražena v domači valuti banke, razen za dolžniške finančne instrumente.
(6) Za dolžniške finančne instrumente in za plačilne
strani je velikost tveganosti pozicije enaka efektivni nominalni vrednosti neplačanih
bruto plačil (vključno z nominalnim zneskom), izražena v domači valuti banke in
pomnožena z modificiranim trajanjem dolžniškega finančnega instrumenta oziroma
plačilne strani.
(7) Velikost tveganosti pozicije iz kreditne zamenjave
je nominalna vrednost referenčnega dolžniškega finančnega instrumenta,
pomnožena s preostalo zapadlostjo kreditne zamenjave.
(8) Velikost tveganosti pozicije za izvedene finančne
instrumente z nelinearnim profilom tveganja, s katerimi se trguje na prostem
trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions),
je enaka delta ekvivalentu efektivne nominalne vrednosti osnovnega finančnega
instrumenta v transakciji, razen če je osnovni finančni instrumenti dolžniški
finančni instrument.
51. člen
(Izračun tveganosti pozicije z uporabo SM)
(1) Velikost tveganosti pozicije za izvedene finančne
instrumente z nelinearnim profilom tveganja, s katerimi se trguje na prostem
trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions),
pri katerih je osnova dolžniški finančni instrument ali plačilna stran, je
enaka delta ekvivalentu efektivne nominalne vrednosti finančnega instrumenta
ali plačilne strani, pomnožene z modificiranim trajanjem dolžniškega finančnega
instrumenta oziroma plačilne strani.
(2) Za določitev tveganosti pozicije se zavarovanje s
premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, obravnava kot terjatev do nasprotne
stranke na podlagi pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu (dolga pozicija),
ki zapade na današnji dan, medtem ko se dano zavarovanje s premoženjem
obravnava kot obveznost do nasprotne stranke (kratka pozicija), ki zapade na
današnji dan.
(3) Banka lahko uporabi naslednje formule za določitev
velikosti in predznaka tveganosti pozicije:
(a) za vse finančne
instrumente, razen za dolžniške finančne instrumente:
- efektivna nominalna vrednost ali
delta ekvivalent nominalne vrednosti =
Simboli v formuli imajo naslednji pomen:
pref = cena osnovnega instrumenta,
izražena v referenčni valuti osnovnega instrumenta;
V
= vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru
transakcije z linearnim profilom tveganja: vrednost samega osnovnega
instrumenta);
p = cena
osnovnega instrumenta, izražena v isti valuti kakor V;
(b) za dolžniške instrumente
in plačilne strani vseh transakcij:
- efektivna nominalna vrednost,
pomnožena z modificiranim trajanjem; ali
- delta ekvivalent v nominalni
vrednosti, pomnožen z modificiranim trajanjem = 
Simboli v formuli imajo naslednji pomen:
V
= vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru
transakcije z linearnim profilom tveganja: vrednost samega osnovnega
instrumenta oziroma plačilne strani);
r = obrestna mera.
Če je V izražena v valuti, ki ni referenčna valuta, potem
mora biti vrednost izvedenega finančnega instrumenta konvertirana v referenčno
valuto tako, da se pomnoži z ustreznim menjalnim tečajem.
(4) Tveganosti pozicij se razvrščajo v nize varovanj. Za
vsak niz varovanja se izračuna absolutni znesek vsote tveganosti pozicij, ki
izhajajo iz niza. Vsota se imenuje »neto tveganost pozicije« in je sestavni del
formule iz prvega odstavka 50. člena tega sklepa:
neto tveganost
pozicije = 
(5) Za tveganosti pozicij
iz naslova obrestne mere za denarne depozite, prejete od nasprotne stranke kot
zavarovanje s premoženjem, za plačilne strani in za osnovne dolžniške finančne
instrumente, za katere se v skladu s Tabelo 1 28. člena tega sklepa
uporablja utež 1,60% ali manj, obstaja šest nizov varovanja za vsako valuto,
navedenih v Tabeli 9 tega odstavka. Nizi varovanj so opredeljeni s kombinacijo
kriterijev »zapadlost« in »odražajoče obrestne mere«.
Tabela 9:
Kombinacije nizov varovanj
|
Obrestna mera, ki odraža državne obrestne mere
|
Obrestna mera, ki odraža
nedržavne obrestne mere
|
(1)
|
(2)
|
(3)
|
Zapadlost
|
Eno leto ali manj
|
Eno leto ali manj
|
Zapadlost
|
Več kot 1 leto do
vključno 5 let
|
Več kot 1 leto do
vključno 5 let
|
Zapadlost
|
Več kot 5 let
|
Več kot 5 let
|
(6) Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za
osnovne dolžniške finančne instrumente ali plačilnih strani, za katere je
obrestna mera povezana z referenčno obrestno mero, ki predstavlja splošno tržno
raven obrestne mere, je preostala zapadlost čas trajanja do naslednje
prilagoditve obrestne mere. V vseh drugih primerih je preostala zapadlost enaka
obdobju do zapadlosti osnovnega dolžniškega finančnega instrumenta, v primeru
plačilne strani pa preostali čas trajanja transakcije.
(7) Za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega
finančnega instrumenta, ki je osnova za kreditno zamenjavo, obstaja en niz
varovanj.
(8) Za tveganosti pozicij iz naslova obrestne mere za
denarne depozite, ki so dani nasprotni stranki kot zavarovanje s premoženjem,
če nasprotna stranka nima odprtih obveznosti z nizkim posebnim tveganjem, in za
osnovne dolžniške finančne instrumente, za katere se v skladu s Tabelo 1
28. člena tega sklepa uporablja utež več kakor 1,60%, obstaja en niz
varovanj za vsakega izdajatelja. Kadar plačilna stran posnema tak dolžniški
finančni instrument, obstaja tudi en niz varovanj za vsakega izdajatelja
referenčnega dolžniškega finančnega instrumenta. Banka lahko razvršča v isti
niz varovanj tveganosti pozicij, ki nastanejo iz naslova dolžniških finančnih
instrumentov določenega izdajatelja, ali iz naslova referenčnih dolžniških
finančnih instrumentov istega izdajatelja, ki jih posnemajo plačilne strani ali
ki so osnova za kreditno zamenjavo.
52. člen
(Različni nizi varovanj pri uporabi SM)
(1) Osnovni finančni instrumenti, ki niso dolžniški finančni
instrumenti, se razvrščajo v isti niz varovanj le, če so medsebojno enaki ali
podobni. V vseh drugih primerih se razvrščajo v različne nize varovanj.
Podobnost instrumentov se ugotavlja na naslednji način:
(a) lastniški
finančni instrumenti so podobni, če imajo istega izdajatelja; delniški indeks
se obravnava kot poseben izdajatelj;
(b) izvedeni
finančni instrumenti na plemenite kovine so podobni, če se nanašajo na isto
kovino; indeks plemenitih kovin se obravnava kot posebna plemenita kovina;
(c) izvedeni
finančni instrumenti na električno energijo so podobni, če se pravice in
obveznosti dobave po njih nanašajo na isti interval konice porabe ali interval
manjše porabe v katerem koli 24-urnem obdobju;
(d) izvedeni
finančni instrumenti na blago so podobni, če se nanašajo na isto blago; indeks
na blago se obravnava kot posebno blago.
(2) Multiplikatorji CCR (v
nadaljevanju: CCRM) za različne kategorije nizov varovanj so navedeni v Tabeli
10 tega odstavka.
Tabela 10: CCRM
Kategorije nizov varovanj
|
CCRM
|
1. Obrestne mere
|
0,2%
|
2. Obrestne mere za
tveganost pozicij za referenčni dolžniški finančni instrument, ki je osnova
za kreditno zamenjavo in za katerega se v skladu s Tabelo 1 28. člena
tega sklepa uporablja utež 1,60% ali manj.
|
0,3%
|
3. Obrestne mere za
tveganost pozicij za dolžniški finančni instrument ali referenčni dolžniški
finančni instrument, za katerega se v skladu s Tabelo 1 28. člena tega
sklepa uporablja utež več kot 1,60%.
|
0,6%
|
4. Menjalni tečaji
|
2,5%
|
5. Električna
energija
|
4,0%
|
6. Zlato
|
5,0%
|
7. Lastniški finančni
instrument
|
7,0%
|
8. Plemenite kovine
(razen zlata)
|
8,5%
|
9. Drugo blago
(razen plemenitih kovin in električne energije)
|
10,0%
|
10. Finančni
instrumenti, ki so osnovni izvedenim finančnim instrumentom, s katerimi se
trguje na prostem trgu (OTC), ki ne spadajo v nobeno izmed kategorij od 1 do
9.
|
10,0%
|
Finančni instrumenti, ki so osnovni izvedenim finančnim
instrumentom, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), iz točke 10 Tabele 10
tega odstavka, se razvrstijo v posebne ločene nize varovanj za vsako kategorijo
osnovnega instrumenta.
(3) Za transakcije z nelinearnim profilom tveganja ali
za plačilne strani in transakcije, v katerih so osnovni finančni instrumenti
dolžniški finančni instrumenti, za katere banka ne more ugotoviti delte oziroma
modificiranega trajanja z modelom za izračun kapitalske zahteve za tržna
tveganja, za katerega je banka pridobila ustrezno dovoljenje Banke Slovenije,
banka uporablja metodo tekoče izpostavljenosti. Pobot se ne priznava. To
pomeni, da se vrednost izpostavljenosti določi, kot da obstaja niz pobotov, ki
vsebuje samo posamezen posel.
(4) Banka mora imeti vzpostavljene ustrezne postopke, da
preveri, ali je posel, ki naj bi se vključil v niz pobotov, vključen v prisilno
izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, ki izpolnjuje pogoje, določene v
70. členu tega sklepa.
(5) Banka, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za
zmanjševanje CCR, mora imeti vzpostavljene ustrezne postopke, da preveri, ali
zavarovanje izpolnjuje zahteve sklepa o kreditnih zavarovanjih, preden upošteva
učinke tega zavarovanja v svojem izračunu.
5.3.5. Metoda notranjih modelov (IMM)
5.3.5.1 Raven uporabe IMM
53. člen
(Splošno)
(1) Banka lahko IMM uporablja le, če je pridobila ustrezno
dovoljenje Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega
in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.
(2) Banka lahko IMM uporablja za izračun vrednosti
izpostavljenosti iz:
(a) izvedenih
finančnih instrumentov iz Priloge I tega sklepa in po izbiri še iz poslov z
dolgim rokom poravnave; ali
(b) poslov začasne
prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga,
poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in po izbiri še iz
poslov z dolgim rokom poravnave; ali
(c) izvedenih
finančnih instrumentov iz Priloge I tega sklepa, poslov začasne prodaje oziroma
odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov kreditiranja
za povečanje trgovalnega portfelja in po izbiri še iz poslov z dolgim rokom
poravnave.
(3) Ne glede na prvi odstavek 47. člena tega sklepa
lahko banka iz uporabe IMM trajno izvzame tiste izpostavljenosti, ki so glede
na njihovo velikost in tveganje nepomembne.
54. člen
(Postopna uvedba IMM)
(1) Banka lahko IMM uvede postopoma po različnih vrstah
poslov le v skladu z dovoljenjem Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve
iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.
(2) V obdobju postopnega uvajanja IMM lahko banka za
izračun vrednosti izpostavljenosti iz poslov, za katere v skladu z dovoljenjem
Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega
odstavka 291. člena ZBan-1 še ne uporablja IMM, uporablja metodo tekoče
izpostavljenosti ali SM. V tem primeru banki tudi ni treba uporabljati
posebnega modela.
55. člen
(Kombinirana uporaba)
Če banka nima dovoljenja Banke Slovenije za uporabo IMM za
izračun vrednosti izpostavljenosti iz poslov z izvedenimi finančnimi
instrumenti, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), in iz poslov z dolgim
rokom poravnave, mora uporabljati metodo tekoče izpostavljenosti ali SM. Za te
primere je mogoča tudi kombinirana uporaba metode tekoče izpostavljenosti in
SM, vendar le v okviru bančne skupine, ki uporablja IMM na podlagi odločitve iz
tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1, v okviru ene
same banke pa je možna le, če je ta banka za namen tretjega odstavka
52. člena tega sklepa dolžna uporabljati metodo tekoče izpostavljenosti.
5.3.5.2 Dovoljenje za uporabo IMM
56. člen
(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)
(1) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo IMM, če
banka izpolnjuje naslednje pogoje:
(a) izpolnjuje
zahteve za pravilen izračun vrednosti izpostavljenosti iz 59. in 60. člena tega sklepa;
(b) izpolnjuje
minimalne zahteve za model EPE iz 62. do 67. člena tega sklepa;
(c) izpolnjuje
zahteve za ovrednotenje modelov EPE iz 68. člena tega sklepa.
(2) Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena
banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge VI v okviru
zahteve za izdajo dovoljenja:
(a) o vrstah poslov,
za katere namerava uporabljati IMM (za posle iz točk (a) ali (b) ali (c)
drugega odstavka 53. člena tega sklepa), o morebitnem načrtu postopne
uvedbe IMM ter o osnovnih informacijah o notranjih modelih;
(b) o izpolnjevanju
zahtev za pravilen izračun vrednosti izpostavljenosti iz 59. in 60. člena tega sklepa;
(c) o izpolnjevanju
minimalnih zahtev za model EPE iz 62. do 67. člena tega sklepa;
(d) o izpolnjevanju
zahtev za ovrednotenje modela EPE iz 68. člena tega sklepa.
(3) Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena
izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od dne izdaje dovoljenja Banke Slovenije za
uporabo IMM. Če banka preneha izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka tega
člena, mora Banki Slovenije predložiti časovni načrt doseganja ponovne
skladnosti z zahtevami tega sklepa ali dokazati, da učinek neizpolnjevanja
zahtev tega sklepa ni pomemben.
(4) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja
za uporabo IMM izrecno določi, za katere vrste poslov lahko banka uporablja IMM
(za posle iz točk (a) ali (b) ali (c) drugega odstavka 53. člena tega
sklepa) in ali lahko uporablja lastne ocene α. Če banka po pridobitvi
dovoljenja za uporabo IMM namerava uporabo te metode razširiti še na druge
vrste poslov ali jo zožiti tako, da nekaterih poslov ne bi več zajemala oziroma
ne namerava več uporabljati lastnih ocen α, mora vložiti zahtevo za spremembo
zadevnega dovoljenja.
(5) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja
za uporabo IMM izrecno določi načrt postopne uvedbe IMM. V primeru spremembe
tega načrta mora banka vložiti zahtevo za spremembo zadevnega dovoljenja.
(6) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo
dovoljenja Banke Slovenije za uporabo IMM oziroma za sestavo zahteve za
spremembo tega dovoljenja so navedena v Prilogi VI tega sklepa.
(7) Določila prvega do šestega odstavka tega člena se
smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati IMM v bančni skupini EU
nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in druge institucije,
ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu in na podlagi
291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo
IMM.
(8) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo IMM za
izračun vrednosti izpostavljenosti EU nadrejeni banki ali banki, ki jo
obvladuje EU nadrejen finančni holding, na podlagi odločitve iz tretjega in
četrtega odstavka 291. člena ZBan-1.
(9) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo IMM podrejeni
banki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo
dovoljenja skupaj z EU nadrejeno banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu
holdingu, na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka
291. člena ZBan-1.
57. člen
(Odvzem dovoljenja)
(1) Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo
IMM:
(a) če ravna v
nasprotju z odredbo ali z odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila
naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka
56. člena tega sklepa;
(b) če huje krši
pogoje iz prvega odstavka 56. člena tega sklepa;
(c) če banka ravna v
nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero je bila naložena
odprava kršitev glede nenatančnosti izračuna notranjih modelov;
(2) Banka Slovenije odvzame banki dovoljenje za uporabo
IMM v bančni skupini tudi na podlagi odločitve o odvzemu dovoljenja za uporabo
IMM v bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevajo tretji, četrti in šesti
odstavek 291. člena ZBan-1.
(3) Banka, ki ji je Banka Slovenije odvzela dovoljenje
za uporabo IMM, mora z dnem izdaje odločbe o odvzemu tega dovoljenja za izračun
vrednosti izpostavljenosti iz zadevnih poslov začeti uporabljati metodo tekoče
izpostavljenosti ali SM.
58. člen
(Dovoljenje za prehod iz IMM na metodo tekoče
izpostavljenosti ali na SM)
(1) Banka, ki uporablja IMM, lahko to metodo nadomesti z
metodo tekoče izpostavljenosti ali SM samo ob predhodni pridobitvi dovoljenja
Banke Slovenije. Šteje se, da z izdajo tega dovoljenja preneha dovoljenje Banke
Slovenije za uporabo IMM.
(2) Banka Slovenije dovoljenje iz prvega odstavka tega
člena izda, če banka izkaže utemeljen razlog za spremembo metode.
(3) Navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja iz
prvega odstavka tega člena so navedena v Prilogi VII tega sklepa.
5.3.5.3 Vrednost izpostavljenosti
59. člen
(Določanje vrednosti izpostavljenosti)
(1) Vrednost izpostavljenosti se meri na ravni niza pobotov.
Model mora podrobno določati porazdelitev napovedi sprememb tržnih vrednosti
niza pobotov, ki se lahko pripišejo spremembam tržnih spremenljivk, kot so
obrestne mere in devizni tečaji. Model mora nato izračunati vrednost izpostavljenosti
za niz pobotov na vsak prihodnji datum glede na spremembe tržnih spremenljivk.
Za nasprotne stranke, za katerih izpostavljenosti so dogovorjena kritja (margined
counterparties), lahko model zajema tudi prihodnja gibanja vrednosti
zavarovanja s premoženjem.
(2) Banka lahko vključi primerno zavarovanje s finančnim
premoženjem iz 13. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih ter četrtega
odstavka 46. člena tega sklepa v svoje napovedovalne porazdelitve sprememb
tržnih vrednosti niza pobotov, če so za ta zavarovanja s premoženjem izpolnjene
zahteve glede količine, kakovosti in podatkov za IMM.
(3) Vrednost izpostavljenosti se izračuna kot zmnožek
alfe (α) in efektivne pričakovane pozitivne izpostavljenosti (efektivna EPE):
Vrednost
izpostavljenosti = α × efektivna EPE
Simboli v formuli imajo naslednji pomen:
α = 1,4; Banka Slovenije lahko odloči, da
se uporablja višja α;
efektivna
EPE = cena pričakovane izpostavljenosti (EEt) kot povprečne
izpostavljenosti na prihodnji datum t, pri čemer je povprečje vzeto iz možnih
prihodnjih vrednosti ustreznih dejavnikov tržnega tveganja; notranji model
ocenjuje EE na časovni vrsti prihodnjih datumov t1, t2, t3…
(4) Efektivna EE se izračunava kot:

kjer je:
t0 = tekoči datum;
efektivna EEt0 = tekoča
izpostavljenost.
(5) Efektivna EPE je povprečje efektivne EE v prvem letu
prihodnje izpostavljenosti. Če vse pogodbe v nizu pobotov zapadejo prej kakor v
enem letu, je EPE povprečje pričakovane izpostavljenosti do zapadlosti vseh
pogodb v nizu pobotov. Efektivna EPE se izračuna kot tehtano povprečje
efektivne EE:
,
kjer:
uteži
∆tk = k – tk-1 dopuščajo izračun prihodnjih
izpostavljenosti na datume, ki niso enakomerno časovno porazdeljeni.
(6) Velikosti EE ali konične izpostavljenosti se izračunajo
na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, ki upošteva morebitne nenormalnosti v
porazdelitvi izpostavljenosti.
(7) Banka lahko za določanje vrednosti izpostavljenosti
do vsake nasprotne stranke uporabi mero, ki je bolj konzervativna, kot je
zmnožek α in efektivne EPE iz tretjega odstavka tega člena.
60. člen
(Uporaba lastne ocene α)
(1) Ne glede na tretji odstavek 59. člena tega
sklepa banka lahko uporablja lastne ocene α, pri čemer α ne sme biti nižja od
1,2. Pri tem se α izračuna kot razmerje med notranjim kapitalom, ki izhaja iz
popolne simulacije izpostavljenosti CCR vseh nasprotnih strank (števec), in
notranjim kapitalom, izračunanim na podlagi EPE (imenovalec). EPE v imenovalcu
se šteje kot določen neplačan znesek dolga. Banka mora dokazati, da njene
lastne ocene α v števcu zajemajo pomembne vire stohastične odvisnosti
razporeditve tržnih vrednosti transakcij ali portfeljev transakcij do vseh
nasprotnih strank. Lastne ocene α morajo upoštevati razdrobljenost portfeljev.
(2) Banka mora zagotoviti, da se števec in imenovalec za
α izračunata dosledno glede na metodologijo modela, specifikacije parametrov in
sestavo portfelja. Uporabljeni pristop za izračun α mora temeljiti na pristopu
banke glede notranjega kapitala, mora biti dokumentiran in mora biti predmet
neodvisnega ovrednotenja. Poleg tega mora banka preverjati lastne ocene α vsaj vsako
četrtletje oziroma pogosteje, če se sestava portfelja spreminja. Banka mora
ocenjevati tudi tveganje, ki izhaja iz modela.
(3) Kjer je to primerno, morajo biti nestanovitnosti in
korelacije dejavnikov tržnega tveganja, uporabljene v skupni simulaciji tržnega
in kreditnega tveganja, pogojene z dejavnikom kreditnega tveganja, da bi
prikazale potencialna povečanja nestanovitnosti ali korelacije v obdobju
gospodarske recesije.
(4) Če se za niz pobotov uporablja dogovor o kritju,
banka uporabi eno od naslednjih meril EPE:
(a) efektivna EPE
brez upoštevanja dogovora o kritju;
(b) prag, določen v
dogovoru o kritju, če je pozitiven, povečan za pribitek, ki prikazuje
potencialno povečanje izpostavljenosti v obdobju kritja za tveganje; pribitek
se izračuna kot pričakovano povečanje izpostavljenosti v nizu pobotov, začenši
s tekočo izpostavljenostjo nič v obdobju kritja za tveganje; za obdobje kritja
za tveganja, ki se uporablja za ta namen, je določen prag petih delovnih dni za
nize pobotov, sestavljenih samo iz transakcij začasne prodaje oziroma odkupa
ali transakcij, ki so jim podobne, za katere se dnevno oblikuje kritje in se
dnevno vrednotijo na podlagi tekočih tržnih cen; za vse druge nize pobotov pa
je prag deset delovnih dni;
(c) če notranji
model pri ocenjevanju EE zajame učinke kritja, lahko banka EE, izračunan z
modelom, uporablja v enačbi iz četrtega odstavka 59. člena tega sklepa.
5.3.5.4 Minimalne zahteve za model EPE
61. člen
(Zahteve za model EPE)
Model EPE banke mora izpolnjevati zahteve iz 62. do
67. člena tega sklepa.
62. člen
(Upravljanje CCR)
(1) Banka mora vzpostaviti kontrolno enoto, ki je pristojna
za oblikovanje in izvajanje njenega sistema upravljanja CCR, vključno z
začetnim in sprotnim ovrednotenjem modela. Ta enota mora kontrolirati
celovitost vhodnih podatkov ter izdelovati in analizirati poročila o rezultatih
modela. Ta enota mora ocenjevati tudi odnos med merami izpostavljenosti
tveganjem ter kreditnimi in trgovalnimi limiti.
Kontrola enota mora biti samostojna in neodvisna od
trgovalnih enot. Enota mora imeti primerno usposobljeno osebje in mora poročati
neposredno višjemu vodstvu banke. Delo te enote mora biti tesno vključeno v
procese vsakodnevnega upravljanja s kreditnimi tveganji banke. Njeni rezultati
morajo biti sestavni del procesa načrtovanja, spremljanja in obvladovanja
kreditnega tveganja in celotnega profila tveganosti banke.
(2) Banka mora imeti politike, procese in sisteme upravljanja
CCR, ki so zanesljivi in se izvajajo celovito. Zanesljiv okvir upravljanja CCR
mora vključevati določitev sprejemljivega obsega CCR, odkrivanje, merjenje,
obvladovanje in notranje poročanje o CCR.
(3) Politike banke za upravljanje s tveganji morajo vključevati
tržna, likvidnostna, pravna in operativna tveganja, ki jih je mogoče povezati s
CCR. Banka ne sme sklepati transakcij z nasprotno stranko, če predhodno ne
preveri njene kreditne sposobnosti. Nadalje mora upoštevati tudi kreditno
tveganje ob poravnavi in pred poravnavo. Ta tveganja se upravljajo čim bolj
celovito na ravni nasprotne stranke (s seštevanjem izpostavljenosti CCR z
drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in na ravni celotne banke.
(4) Uprava banke ter višje vodstvo mora biti aktivno
vključeno v sistem upravljanje CCR in ga obravnavati kot pomemben vidik
poslovanja, kateremu je treba nameniti precejšnja sredstva. Višje vodstvo se
mora zavedati omejitev in predpostavk, uporabljenih v modelu, ter vpliva, ki ga
lahko imajo na zanesljivost dobljenih podatkov. Poleg tega mora višje vodstvo
upoštevati tudi negotovost tržnega okolja ter operativne zahteve za uporabo
modela, pri čemer se mora zavedati, kako se vse to odraža v modelu.
(5) Dnevna poročila o izpostavljenosti banke CCR mora
pregledovati vodstvo, ki ima dovolj pooblastil, da zniža limite posameznim
osebam, ki odobravajo kredite ali trgujejo, in s tem znižajo skupno
izpostavljenost CCR.
(6) Notranji kreditni in trgovalni limiti morajo biti
sestavni del sistema upravljanja CCR. Kreditni in trgovalni limiti so povezani
z modelom merjenja tveganja banke na način, ki je vseskozi dosleden in ga osebe,
ki odobravajo kredite in trgujejo, ter višje vodstvo dobro razumejo.
(7) Merjenje CCR banke mora vključevati merjenje dnevne
in meddnevne uporabe kreditnih linij. Banka mora meriti tekoče izpostavljenosti
z upoštevanjem in brez upoštevanja zavarovanja s premoženjem. Banka mora na
ravni portfelja in na ravni nasprotne stranke izračunati in spremljati konično
izpostavljenost ali potencialno prihodnjo izpostavljenost (v nadaljevanju: PFE)
v intervalu zaupanja, ki ga sama izbere. Banka mora upoštevati velike pozicije
ali koncentracije pozicij, ki jih ima po skupinah povezanih nasprotnih strank,
po gospodarskih panogah, po trgih itd.
(8) Banka mora imeti vzpostavljen utečen in natančen
program testiranja izjemnih situacij kot dodatek k analizi CCR na podlagi vsakodnevnih
rezultatov modela. Višje vodstvo mora redno pregledovati rezultate testiranja
izjemnih situacij, ki se morajo odražati v politikah CCR in v limitih, ki jih
določita vodstvo in uprava. Če testiranje izjemnih situacij pokaže posebno
ranljivost v določenih okoliščinah, mora banka takoj sprejeti ustrezne ukrepe.
63. člen
(Dokumentiranosti in kontrola CCR)
(1) Banka mora imeti utečene postopke za zagotavljanje
skladnosti delovanja sistema za upravljanje CCR z dokumentiranimi politikami,
kontrolami in postopki. Sistem upravljanja CCR banke mora biti natančno
dokumentiran in mora zagotavljati razlago empiričnih tehnik, ki se uporabljajo
za merjenje CCR.
(2) Sistem upravljanja CCR mora biti predmet neodvisnega
pregleda, ki ga opravi služba notranje revizije. Ta pregled vključuje delovanje
trgovalnih enot in neodvisne enote za kontrolo CCR. Pregled celotnega procesa
upravljanja CCR mora potekati redno in mora vključevati najmanj:
(a) primernost
dokumentacije sistema upravljanja CCR,
(b) organizacijo
kontrolne enote CCR,
(c) vključevanje
ukrepov za obvladovanje CCR v dnevno upravljanje s tveganji,
(d) proces odobritve
modelov za ocenjevanje tveganj in sisteme vrednotenja, ki jih uporabljajo
zaposleni v trgovalni enoti in zaledni službi,
(e) ovrednotenje
vsake pomembne spremembe v procesu merjenja CCR,
(f) obseg CCR,
ki ga zajema model,
(g) celovitost
sistema obveščanja vodstva,
(h) natančnost in
popolnost podatkov o CCR,
(i) preverjanje
doslednosti, pravočasnosti in zanesljivosti virov podatkov, na katerih
temeljijo notranji modeli, vključno z neodvisnostjo takih virov podatkov,
(j) natančnost
in ustreznost predpostavk v zvezi z nestanovitnostjo in korelacijo,
(k) natančnost
vrednotenja in izračunov pretvarjanja tveganja,
(l) preverjanje
natančnosti modela s pogostim testiranjem za nazaj.
64. člen
(Test uporabnosti)
(1) Porazdelitev izpostavljenosti, oblikovane z modelom
in ki se uporablja za izračun efektivne EPE, mora biti vključena v vsakodnevni
proces upravljanja CCR banke. Rezultati modela imajo ključno vlogo pri
odobravanju kreditov, upravljanju CCR, razporeditvi notranjega kapitala in
upravljanju banke.
(2) Banka mora voditi evidenco o uporabi modelov, ki
oblikujejo porazdelitev izpostavljenosti do CCR. Tako banka dokaže, da je vsaj
eno leto pred pridobitvijo ustreznega dovoljenja Banke Slovenije za uporabo IMM
uporabljala model, ki izpolnjuje minimalne zahteve za izračun porazdelitve
izpostavljenosti, na kateri temelji izračun EPE.
(3) Model, ki se uporablja za oblikovanje porazdelitve
izpostavljenosti CCR, mora biti del okvira upravljanja CCR, ki vključuje
določitev sprejemljivega obsega CCR, odkrivanje, merjenje, obvladovanje in
notranje poročanje o CCR. Ta okvir mora vključevati merjenje uporabe kreditnih
linij (seštevanje izpostavljenosti CCR z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi)
in razporejanje notranjega kapitala. Poleg EPE mora banka meriti in upravljati
tekoče izpostavljenosti. Če je primerno, mora banka meriti tekoče
izpostavljenosti z upoštevanjem in brez upoštevanja zavarovanja s premoženjem.
Test uporabnosti je izpolnjen, če banka uporablja druge mere CCR, kot sta
konična izpostavljenost ali potencialna prihodnja izpostavljenost (PFE), na
podlagi porazdelitve izpostavljenosti, ki je oblikovana z istim modelom kot
izračun EPE.
(4) Banka mora imeti sistemsko zmogljivost za dnevno
ocenjevanje EE, razen če dokaže, da njene izpostavljenosti do CCR upravičujejo
manj pogosto izračunavanje. Banka mora izračunavati EE po časovnem načrtu
napovedovalnih obdobij, ki primerno prikazujejo časovno strukturo prihodnjih
denarnih tokov in zapadlosti pogodb ter na način, ki je skladen s pomembnostjo
in sestavo izpostavljenosti.
(5) Izpostavljenost se meri, spremlja in kontrolira do
zapadlosti vseh pogodb v nizu pobotov (ne samo v enem letu). Banka mora imeti
vzpostavljene postopke za ugotavljanje in kontrolo tveganj do nasprotnih
strank, če je izpostavljenost daljša od enega leta. Napovedano povečanje
izpostavljenosti je podatek, ki se mora upoštevati v modelu notranjega kapitala
banke.
65. člen
(Testiranje izjemnih situacij)
(1) Banka mora vzpostaviti zanesljive procese za testiranje
izjemnih situacij, ki se uporabljajo pri interni oceni ustreznosti višine
kapitalske zahteve za CCR. Banka mora izračune izjemnih situacij primerjati z
izračuni EPE in jih obravnavati v okviru internega procesa ocenjevanja
kapitalske ustreznosti (ICAAP). Testiranje izjemnih situacij vključuje tudi
ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskem okolju,
ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti banke, ter presojo
zmožnosti banke, da vzdrži take spremembe.
(2) Banka mora opraviti test izjemnih situacij za svoje
izpostavljenosti CCR, vključno z vzajemnim testiranjem dejavnikov tržnega in
kreditnega tveganja. Testi izjemnih situacij za CCR morajo upoštevati tveganje
koncentracije (do ene same nasprotne stranke ali do skupin nasprotnih strank),
tveganje korelacije med tržnim in kreditnim tveganjem ter tveganje, da bi
zaprtje pozicij do nasprotne stranke lahko povzročilo premik na trgu. Tako
testiranje izjemnih situacij upošteva tudi vpliv na lastne pozicije banke, ki
ga imajo taki premiki na trgu, in mora vključiti tak vpliv v svojo oceno CCR.
66. člen
(Upoštevanje tveganja zaradi neugodnih gibanj)
(1) Banka mora primerno upoštevati izpostavljenosti, ki
povzročajo veliko stopnjo splošnega tveganja zaradi neugodnih gibanj.
(2) Banka mora imeti vzpostavljene postopke za ugotavljanje,
spremljanje in kontrolo primerov posebnega tveganja zaradi neugodnih gibanj, ki
nastopi s sklenitvijo posla in se nadaljuje prek celotnega trajanja posla.
67. člen
(Celovitost procesa modeliranja)
(1) Model mora odražati pogoje in lastnosti transakcije
pravočasno, celovito in na konzervativen način. Ti pogoji vključujejo najmanj
pogodbene nominalne vrednosti, zapadlost, referenčna sredstva, dogovore o
kritju in dogovore o pobotu. Pogoji in lastnosti transakcije se hranijo v bazi
podatkov, ki se formalno in redno revidira. Proces za priznavanje dogovorov o
pobotu zahteva potrditev osebja, usposobljenega za potrditev prisilne
izvršljivosti pobota. Neodvisna enota pa mora zagotoviti vnos v bazo podatkov.
Prenos pogojev in lastnosti transakcije v model mora biti predmet pregleda, ki
ga opravi služba notranje revizije. Med modelom in sistemi baz izvornih
podatkov morajo biti vzpostavljeni formalni procesi usklajevanja za sprotno
preverjanje, ali so pogoji in lastnosti transakcije pravilno ali vsaj
konzervativno izraženi v modelu EPE.
(2) Model mora uporabljati tekoče tržne podatke za izračun
tekočih izpostavljenosti. Za ocenjevanje nestanovitnosti in korelacij na
podlagi preteklih podatkov mora biti obdobje uporabljenega predhodnega
opazovanja podatkov dolgo vsaj tri leta. Podatki se posodabljajo vsako
četrtletje ali pogosteje, če so razpoložljivi ustrezni podatki. Podatki morajo
obsegati celoten spekter gospodarskih razmer, kot na primer celoten poslovni
cikel. Enota, ki je neodvisna od poslovnega dela banke, mora preverjati cene,
ki jih je pridobila. Podatki morajo biti pridobljeni neodvisno od poslovnega
dela banke, morajo biti pravočasno in celovito vneseni v model in vzdrževani v bazi
podatkov. Banka mora imeti tudi dobro razvit proces za preverjanje kvalitete
podatkov, s katerim je mogoče odstraniti napačne podatke in/ali anomalije v
podatkih. Če se v model vključujejo približki (proxes) tržnih podatkov,
vključujoč nove produkte, za katere morda niso na voljo podatki za tri pretekla
leta, mora imeti banka ustrezne politike za pridobitev primernih približkov
podatkov. Banka mora empirično dokazati, da uporabljeni približki tržnih
podatkov odražajo tveganje, ki izhaja iz neugodnih gibanj na trgu na
konzervativen način. Če model upošteva učinke zavarovanja s premoženjem v spremembah
tržne vrednosti niza pobotov, mora banka zagotoviti primerne pretekle podatke
za modeliranje nestanovitnosti zavarovanja s premoženjem.
(3) Model mora biti predmet procesa ovrednotenja. Proces
mora biti jasno dokumentiran v politikah in postopkih banke. Proces
ovrednotenja mora vključevati vrsto testov, s katerimi se preverja celovitost
modela, in pogoje, pod katerimi so predpostavke kršene, kar bi lahko povzročilo
podcenjevanje vrednosti EPE. Proces ovrednotenja mora vključevati tudi pregled
razumljivosti modela.
(4) Banka mora spremljati tveganja, ki izhajajo iz
tržnih pogojev, in imeti vzpostavljene procese za prilagajanje svojih ocen EPE,
kadar postanejo ta tveganja pomembna. To vključuje naslednje:
(a) banka mora
ugotavljati in upravljati izpostavljenosti posebnemu tveganju zaradi neugodnih
gibanj;
(b) banka mora za
izpostavljenosti s povečanim profilom tveganja po enem letu redno primerjati
oceno modela EPE za eno leto z modelom EPE za celotno trajanje
izpostavljenosti;
(c) banka mora za
izpostavljenosti s preostalo zapadlostjo manj kot eno leto redno primerjati
stroške nadomestitve (tekoča izpostavljenost) in realizirani profil
izpostavljenosti in/ali mora hraniti podatke, ki omogočajo tako primerjavo.
(5) Banka mora imeti vzpostavljene postopke za preverjanje,
ali je transakcija, preden je vključena v niz pobotov, krita s prisilno
izvršljivim dvostranskim dogovorom o pobotu, ki izpolnjuje zahteve iz 69. do
73. člena tega sklepa.
(6) Banka, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za
zmanjševanje CCR, mora imeti vzpostavljene postopke za preverjanje, ali
zavarovanje s premoženjem, preden ga upošteva v svojih izračunih, ustreza
zahtevam sklepa, ki ureja kreditna zavarovanja.
5.3.5.5 Zahteve za ovrednotenje modelov EPE
68. člen
(Splošno)
Ovrednotenje modela EPE banke mora izpolnjevati naslednje
zahteve:
(a) model mora biti
kvalitativno ovrednoten v skladu s 84. do 87. in 89. do 91. členom tega sklepa;
(b) obrestne mere,
menjalni tečaji, cene lastniških finančnih instrumentov, cene blaga in drugi
dejavniki tržnih tveganj se napovedujejo za dolga časovna obdobja za merjenje
izpostavljenosti CCR; učinkovitost modela za napovedovanje dejavnikov tržnih
tveganj se mora ovrednotiti skozi daljše časovno obdobje;
(c) modeli za
ocenjevanje tveganja, ki se uporabljajo za izračun izpostavljenosti CCR za dani
scenarij potencialnih izjemnih situacij, povzročenih z dejavniki tržnih
tveganj, morajo biti testirani v okviru procesa ovrednotenja modela; modeli za
ocenjevanje tveganosti opcije morajo upoštevati nelinearnost vrednosti opcije
glede na dejavnike tržnih tveganj;
(d) model EPE mora
zajemati informacije, specifične za posamezno transakcijo/posel, da
izpostavljenosti združi na ravni niza pobotov; banka mora preveriti, ali so
transakcije razvrščene v ustrezen niz pobotov znotraj modela;
(e) model EPE mora
vključevati tudi informacije, specifične za posamezen posel, da zajame učinke
kritja; upoštevati mora tekočo vrednost kritja in kritje, ki bo izmenjano med nasprotnima
strankama v prihodnosti; tak model mora upoštevati naravo dogovorov o kritju
(enostranskih ali dvostranskih), pogostost pozivov k doplačilu kritja, tveganje
obdobja kritja, najnižji prag nepokrite izpostavljenosti, ki ga je banka
pripravljena sprejeti, in najnižji znesek prenosa; tak model mora bodisi
izračunati spremembe tekočih tržnih vrednosti danega zavarovanja s premoženjem
ali določiti te spremembe v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih;
(f) statično
testiranje za nazaj na podlagi reprezentativnih portfeljev nasprotnih strank je
sestavni del procesa ovrednotenja modela; banka mora redno izvajati testiranje
za nazaj na več reprezentativnih portfeljih nasprotnih strank (dejansko ali
hipotetično); ti reprezentativni portfelji morajo biti izbrani glede na njihovo
občutljivost na pomembne dejavnike tveganja in korelacije, katerim je banka
izpostavljena.
5.3.6 Pogodbeno pobotanje (pogodbe o novaciji in
pogodbe o pobotu)
5.3.6.1 Vrste možnega pogodbenega pobotanja
69. člen
(Splošno)
(1) Za namen 69. do 73. člena tega sklepa veljata
naslednji opredelitvi pojmov:
(a) "nasprotna
stranka" je fizična ali pravna oseba, ki lahko sklene pogodbo o pobotu;
(b) "pogodba o
pobotu med različnimi kategorijami produktov" je pisna dvostranska pogodba
med banko in nasprotno stranko, ki vzpostavi eno pravno obveznost, s katero so
zajete vse vključene dvostranske okvirne pogodbe in transakcije, ki spadajo v
različne kategorije produktov.
(2) Za pobot med različnimi kategorijami produktov se
kot različne kategorije produktov štejejo:
(a) posli začasne
prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga,
(b) posli
kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja,
(c) instrumenti,
našteti v Prilogi I tega sklepa.
(3) Banka lahko za namen zmanjšanja tveganja upošteva
naslednje vrste pogodbenega pobotanja:
(a) dvostranske
pogodbe o novaciji med banko in nasprotno stranko, po kateri se obstoječe
vzajemne terjatve in obveznosti, ki so predmet pogodbe o novaciji, avtomatično
spremenijo na način, da med pogodbenima strankama nastane le ena zavezujoča
obveznost oziroma terjatev in z nastankom te vse prejšnje obveznosti in
terjatve ugasnejo;
(b) dvostranske
pogodbe o pobotanju med banko in nasprotno stranko;
(c) pogodbe o pobotu
med različnimi kategorijami produktov za banke, če je banka pridobila
dovoljenje Banke Slovenije za uporabo IMM za transakcije, za katere se navedena
metoda lahko uporablja; pobot med transakcijami, ki jih sklenejo osebe, ki so
povezane na način, določen s 56. členom referenčna obveznost se v primeru
stečaja poplačuje istočasno (je uvrščena pari passu) ali pozneje (je podrejena)
kot osnovna obveznost, referenčna obveznost se v primeru stečaja poplačuje
istočasno (je uvrščena pari passu) ali pozneje (je podrejena) kot osnovna
obveznost, ZGD-1, se ne priznava za namen izračunavanja kapitalske zahteve.
5.3.6.2 Pogoji za priznavanje pogodb o pobotanju
70. člen
(Splošno)
(1) Banka lahko za namen zmanjšanja tveganja upošteva
pogodbe iz 69. člena tega sklepa, samo če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) pogodba določa,
da za banko v primeru neplačila, stečaja, likvidacije in drugih podobnih
okoliščin pri nasprotni stranki nastane ena sama obveznost (v primeru neto
negativne tržne vrednosti) oziroma ena sama terjatev (v primeru neto pozitivne
tržne vrednosti) do nasprotne stranke, vse prejšnje obveznosti in terjatve, ki
so predmet pogodbe, pa ugasnejo;
(b) banka mora
razpolagati z neodvisnimi, obrazloženimi pravnimi mnenji, iz katerih izhaja, da
vsebina pogodbe ustreza pogojem iz točke (a) tega člena in da bo v primeru pravnega
spora pogodba veljaven in zavezujoč pravni vir za pristojna sodišča oziroma
druge pristojne organe po:
- pravu države sedeža
nasprotne stranke oziroma v primeru vpletenosti podružnice nasprotne stranke
ali podružnice banke pa tudi po pravu države, kjer ima podružnica sedež,
- pravu države, veljavnem za
posamezne posle, ki so predmet pogodbe,
- pravu države, ki velja za
druge pravne akte, potrebne za izvršitev pogodbenega pobotanja,
(c) banka mora
vzpostaviti postopke, da zagotovi preverjanje pravne veljavnosti svojega pogodbenega
pobotanja glede na možne spremembe relevantnega prava;
(d) banka mora
hraniti vso relevantno dokumentacijo;
(e) banka mora
učinke pobotanja vključiti v merjenje skupne izpostavljenosti kreditnemu
tveganju posamezne nasprotne stranke in mora na tej podlagi upravljati CCR;
(f) kreditno
tveganje do vsake nasprotne stranke se sešteje, da se vzpostavi ena sama pravno
zavezujoča izpostavljenost za vse transakcije; ta seštevek se upošteva pri
določanju kreditnih limitov in pri izračunavanju notranjega kapitala.
(2) Banka za zmanjšanje tveganja ne sme upoštevati
pogodbe, ki vsebuje določbo, ki plačilno sposobni stranki omogoča samo omejeno
plačilo plačilno nesposobni nasprotni stranki ali ji omogoči, da plačila
plačilno nesposobni nasprotni stranki sploh ne izvrši, čeprav je plačilno
nesposobna nasprotna stranka neto upnica (t. i. klavzula walkaway).
(3) Pogodba o pobotu med različnimi kategorijami produktov
mora poleg pogojev iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati še naslednje
kriterije:
(a) neto vsota iz
točke (a) prvega odstavka tega člena mora biti vsota pozitivnih in negativnih
vrednosti vsake posamezne dvostranske okvirne pogodbe in pozitivnih in
negativnih tekočih tržnih vrednosti posameznih poslov/transakcij (neto znesek
med različnimi kategorijami produktov);
(b) pisno in
obrazloženo pravno mnenje iz točke (b) prvega odstavka tega člena mora
obravnavati veljavnost in prisilno izvršljivost celotne pogodbe o pobotu med
različnimi kategorijami produktov v skladu s pogoji pogodbe, in vpliv pogodbe o
pobotu na pomembne določbe vseh vključenih dvostranskih okvirnih pogodb; pravno
mnenje je splošno priznano v državi članici, v kateri je banka pridobila
dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ali s pravnim memorandumom, ki
obrazloženo obravnava vse pomembne zadeve;
(c) banka mora s
postopkom iz točke (c) prvega odstavka tega člena preverjati tudi, ali je vsaka
transakcija, ki naj bila vključena v niz pobotov, upoštevana v pravnem mnenju;
(d) pri upoštevanju
pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov mora banka še naprej izpolnjevati
zahteve za priznanje dvostranskega pobota in tudi zahteve iz sklepa o kreditnih
zavarovanjih za priznanje zmanjšanja kreditnega tveganja v zvezi z vsako
posamezno vključeno okvirno pogodbo in transakcijo.
5.3.6.3 Učinki priznavanja pogodbenega pobotanja
71. člen
(Splošno)
(1) Če banka za izračun vrednosti izpostavljenosti za
finančne instrumente iz Priloge I tega sklepa uporablja SM iz 50. do
52. člena tega sklepa ali IMM iz 53. do 68. člena tega sklepa, se
pogodbeni pobot prizna na način, določen v navedenih določbah.
(2) Če banka za izračun vrednosti izpostavljenosti za
finančne instrumente iz Priloge I tega sklepa uporablja metodo tekoče
izpostavljenosti ali metodo originalne izpostavljenosti, se pogodbeni pobot
prizna na način, določen v 72. in 73. členu tega sklepa.
72. člen
(Obravnava pogodb o novaciji pri uporabi metode tekoče
izpostavljenosti ali metode originalne izpostavljenosti)
Pri pogodbah o novaciji se namesto bruto zneskov, ki jih
zajemajo te pogodbe, tehtajo posamezni neto zneski, ki so posledica teh pogodb
o novaciji, in sicer:
(a) pri metodi
tekoče izpostavljenosti se lahko nadomestitveni stroški in nominalni zneski ali
vrednosti osnovnih instrumentov pridobijo tako, da se upoštevajo pogodbe o
novaciji;
(b) pri metodi
originalne izpostavljenosti se lahko nominalni zneski instrumentov pridobijo
tako, da se upoštevajo pogodbe o novaciji; pri tem se uporabljajo konverzijski
faktorji iz Tabele 8 49. člena tega sklepa.
73. člen
(Obravnava pogodb o pobotu pri uporabi metode tekoče
izpostavljenosti ali metode originalne izpostavljenosti)
(1) Če banka uporablja metodo tekoče izpostavljenosti,
se pogodbe o pobotu obravnavajo na naslednji način:
(a) nadomestitveni
stroški iz naslova instrumentov, vključenih v pogodbe o pobotu, se ugotovijo na
podlagi hipotetičnega neto zneska, ki je posledica pobotanja; če je posledica
pobotanja nastanek neto obveznosti za banko, se nadomestitveni stroški
vključijo v izračun v znesku nič;
(b) potencialna
bodoča kreditna izpostavljenost iz naslova instrumentov, vključenih v pogodbe o
pobotu, se lahko zmanjša, upoštevaje naslednjo formulo:

Simboli v formuli imajo naslednji pomen:
PCEred
= zmanjšana potencialna bodoča kreditna izpostavljenost za vse pogodbe z
isto nasprotno stranko, vključene v pravno veljavno dvostransko pogodbo o
pobotu;
PCEgross
= vsota vseh potencialnih bodočih kreditnih izpostavljenosti za vse pogodbe z
isto nasprotno stranko, ki so vključene v pravno veljavno dvostransko pogodbo o
pobotu in so izračunane z množenjem njihovih nominalnih vrednosti z ustreznimi
konverzijskimi faktorji iz Tabele 7 48. člena tega sklepa;
NGR =
- ločen
izračun: kvocient med neto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, ki so
vključene v pravno veljavno pogodbo o pobotu z določeno nasprotno stranko, in
bruto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljavno
pogodbo o pobotu z določeno nasprotno stranko;
- skupni
izračun: kvocient med vsoto neto nadomestitvenih stroškov, izračunanih na
bilateralni osnovi za vse nasprotne stranke ob upoštevanju pogodb, vključenih v
pravno veljavne pogodbe o pobotu, in bruto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe,
vključene v pravno veljavne pogodbe o pobotu.
Banka lahko sama izbere, ali bo NGR izračunavala po prvi ali
drugi alineji zgoraj, pri čemer mora izbrani način dosledno uporabljati.
Pri izračunu potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti v
skladu z zgornjo formulo se lahko popolnoma ustrezajoče si pogodbe, vključene v
pogodbo o pobotu, upoštevajo kot ena sama pogodba z nominalnim zneskom, enakim
neto prejemkom. Popolnoma ustrezajoče si pogodbe so nestandardizirane terminske
pogodbe na tuje valute ali podobne pogodbe, pri katerih je njihov nominalni
znesek enak denarnim tokovom, in ti denarni tokovi zapadejo na isti dan ter se
poravnajo v celoti ali delno v isti valuti.
(2) Če banka uporablja metodo originalne izpostavljenosti,
se pogodbe o pobotu obravnavajo na naslednji način:
(a) pri popolnoma
ustrezajočih si pogodbah, vključenih v pogodbo o pobotu, se lahko upoštevajo
kot ena sama pogodba z nominalnim zneskom, enakim neto prejemkom; nominalne
vrednosti pogodb se pomnožijo z ustreznimi konverzijskimi faktorji iz Tabele 8
49. člena tega sklepa;
(b) pri vseh drugih
pogodbah, vključenih v pogodbo o pobotu, se lahko nominalne (hipotetične)
vrednosti pogodb pomnožijo z zmanjšanimi konverzijskimi faktorji iz Tabele 11
te točke; pri izvedenih finančnih instrumentih na obrestno mero lahko banka za
namen Tabele 11 tega člena izbere bodisi preostalo zapadlost bodisi originalno
zapadlost.
Tabela 11: Zmanjšani konverzijski
faktorji za izračun originalne izpostavljenosti
Originalna zapadlost
|
Izvedeni finančni instrumenti
na obrestno mero
|
Izvedeni finančni instrumenti na tuje valute in zlato
|
eno leto ali manj
|
0,35%
|
1,50%
|
Več kot 1 leto do vključno 2 let
|
0,75%
|
3,75%
|
Povečanje konverzijskega faktorja za vsako dodatno leto
|
0,75%
|
2,25%
|
5.4 Posebnosti izračuna pričakovanih izgub po pristopu
IRB
74. člen
(Splošno)
(1) Če banka tveganjem prilagojeni znesek izpostavljenosti
za namen kapitalske zahteve za tveganje poravnave in CCR izračunava v skladu s
pristopom IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje in če CCR
ustrezno upošteva pri vrednotenju pozicije, vključene v trgovalno knjigo,
znesek pričakovane izgube (EL) za izpostavljenost kreditnemu tveganju
nasprotne stranke znaša nič. Banka mora biti sposobna dokazati, da CCR ustrezno
upošteva pri vrednotenju pozicije, vključene v trgovalno knjigo.
(2) Če banka CCR ni ustrezno upoštevala pri vrednotenju
pozicije, vključene v trgovalno knjigo, lahko znesek pričakovane izgube (EL)
iz tega naslova poračuna z morebitnim presežkom oslabitev/rezervacij, nad
zneskom pričakovanih izgub iz bančne knjige (izračunanim v skladu s četrtim
odstavkom 15. člena sklepa o pristopu IRB).
6. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA VALUTNO TVEGANJE
75. člen
(Splošno)
(1) Banka mora izračunavati kapitalsko zahtevo za valutno
tveganje, kadar skupna neto pozicija v tujih valutah in neto pozicija v zlatu,
izračunani v skladu z drugim odstavkom tega člena, presegata 2% njenega
kapitala. V tem primeru banka izračuna kapitalsko zahtevo za valutno tveganje
tako, da vsoto neto pozicije v tujih valutah in neto pozicije v zlatu pomnoži z
8%.
(2) Skupna neto pozicija v tujih valutah in neto
pozicija v zlatu se za namen kapitalske zahteve za valutno tveganje izračuna na
naslednji način:
(a) najprej se
izračuna neto odprta pozicija za vsako posamezno valuto, vključno z valuto
poročanja in za zlato. Ta neto odprta pozicija je vsota naslednjih postavk
(negativnih ali pozitivnih):
- neto promptna pozicija (to
so vse aktivne postavke, zmanjšane za pasivne postavke, vključno z obračunanimi
razmejenimi obrestmi, v posamezni valuti, za zlato pa neto promptna pozicija v
zlatu),
- neto terminska pozicija (vsa
predvidena prejeta plačila, zmanjšana za vse predvidene obveznosti oziroma
plačila po nestandardiziranih terminskih pogodbah na tuje valute in zlato,
vključno s standardiziranimi terminskimi pogodbami na tuje valute, in zlato ter
glavnica pri medvalutni zamenjavi obrestnih mer, ki ni upoštevana v promptni
poziciji,
- nepreklicne garancije (in
drugi podobni instrumenti), ki bodo z veliko verjetnostjo unovčene in za katere
obstaja majhna verjetnost poplačila; garancije in akreditivi v posamezni
valuti, ki imajo devizno bilančno kritje v tej valuti ali kakršno koli drugačno
zavarovanje, unovčljivo v tej valuti, se vključujejo v izračun neto odprte
zunajbilančne pozicije v višini svojega nekritega dela; če ima banka za take
garancije oziroma akreditive hkrati odobrena okvirna posojila, zajema v izračun
neto zunajbilančne pozicije svojo potencialno obveznost le enkrat, čeprav je v
zunajbilančni knjigovodski evidenci institucije izkazana dvakrat,
- neto pričakovani
prihodki/odhodki, ki še niso dospeli, a so že popolnoma varovani s terminskimi
pogodbami na tuje valute; če se banka odloči za tako obravnavo, jo mora dosledno
upoštevati,
- neto delta vrednost za
celotni znesek opcij na posamezno tujo valuto in zlato,
- tržna vrednost drugih opcij,
ki niso vezane na tuje valute in zlato.
Vsaka pozicija, ki jo je banka odprla z namenom, da se
zavaruje pred neželenim učinkom spremembe tečaja na kapitalsko ustreznost v
postavkah kapitala, se lahko izključi iz izračuna neto odprtih pozicij v tujih
valutah. Take pozicije morajo biti netrgovalne ali strukturne pozicije. Tudi
pozicije, ki so odbitna postavka pri izračunu kapitala, lahko banka izključi iz izračuna neto odprtih pozicij v tujih valutah. O izključitvi in razlogih za
izključitev pozicij oziroma odbitnih postavk iz izračuna neto odprtih pozicij
mora banka predhodno obvestiti Banko Slovenije.
Za izračun neto odprte pozicije se v primeru CIU upoštevajo
njegove dejanske pozicije v tujih valutah. Banka se lahko zanese na poročanje
tretje osebe o pozicijah v tujih valutah CIU, pri čemer mora biti zagotovljena
pravilnost tega poročila. Če banka ni zmožna ugotoviti pozicij v tujih valutah
CIU, se predpostavlja, da je CIU v skladu s svojo naložbeno politiko v tuje valute
investiral do največjega dovoljenega obsega, tako da banka za pozicije iz
trgovalne knjige upošteva največjo posredno izpostavljenost, ki bi jo lahko
dosegla s finančnimi vzvodnimi pozicijami (leveraged positions) prek
enotah CIU. To stori tako, da pozicijo v enotah CIU sorazmerno poveča do
najvišje izpostavljenosti v osnovnih naložbenih postavkah, ki jo dovoljuje
naložbena politika CIU. Predpostavljena pozicija CIU v tujih valutah se obravnava
kot ločena valuta, in sicer enako kot se obravnavajo naložbe v zlatu, ob
upoštevanju naslednjih popravkov:
- če je
znana smer valuten izpostavljenosti CIU, se lahko skupna dolga pozicija CIU
doda skupni dolgi odprti poziciji v tujih valutah, skupna kratka pozicija CIU
pa se lahko doda skupni kratki odprti poziciji v tujih valutah. Pred izračunom
ni dovoljeno nobeno pobotanje med temi pozicijami.
Banka lahko pri izračunu neto odprte pozicije v posamezni
valuti in zlatu uporabi neto sedanje vrednosti;
(b) nato se neto
kratke in neto dolge pozicije v posamezni valuti, razen tiste, ki izhaja iz
valute poročanja, ter neto dolga ali neto kratka pozicija v zlatu preračunajo v
valuto poročanja na podlagi promptnih tečajev tujih valut; nato se ločeno seštejejo
vse neto kratke in vse neto dolge pozicije tako, da dobimo skupno neto kratko
pozicijo in skupno neto dolgo pozicijo; večja od obeh vsot predstavlja skupno
neto pozicijo banke v tujih valutah.
(3) Neto pozicije v sestavljenih valutah se lahko razdelijo
na neto pozicije v valutah, ki te sestavljene valute tvorijo, in sicer po
velikosti, ki odraža kvote valut v sestavljenih valutah.
76. člen
(Izračun kapitalske zahteve za pozicije v tujih valutah,
vključenih v ERM2)
Banka lahko za pozicije v tujih valutah, ki so vključene v
ERM2, izključi iz izračuna po 75. členu tega sklepa. Za te pozicije
izračuna kapitalsko zahtevo za valutno tveganje tako, da izračuna izravnane
pozicije v teh valutah in jih pomnoži z utežjo, ki znaša najmanj polovico
najvišjega dovoljenega gibanja valute, določenega v ERM2. Neizravnane pozicije
v teh valutah mora banka obravnavati v skladu s 75. členom tega sklepa.
7. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TVEGANJE SPREMEMBE CEN
BLAGA
77. člen
(Izračun pozicije v blagu)
(1) Blago po tem sklepu vključuje predvsem:
(a) dragocene
kovine, kmetijske pridelke, minerale ipd.
(b) izvedene in
druge finančne instrumente, ki se nanašajo na blago.
(2) Vse pozicije v blagu ali pozicije v izvedenih
finančnih instrumentih na blago se izrazijo v standardnih merskih enotah.
Promptna cena vsake vrste blaga mora biti izražena v valuti poročanja, pri
čemer se uporabi promptni devizni tečaj.
(3) Pozicije v zlatu ali pozicije v izvedenih finančnih
instrumentih na zlato so predmet valutnega tveganja in se obravnavajo skladno z
določili tega sklepa za izračun kapitalske zahteve za valutno tveganje.
(4) Pozicije, ki so namenjene izključno financiranju blaga
(stock financing), se lahko izključijo iz izračuna kapitalske zahteve za
tveganje spremembe cen blaga.
(5) Obrestno in valutno tveganje, ki nista obravnavana v
78. do 80. členu tega sklepa, se upoštevata pri izračunu splošnega
pozicijskega tveganja za dolžniške finančne instrumente in pri izračunu
valutnega tveganja.
(6) Banka se mora zavarovati tudi pred likvidnostnim
tveganjem, ki lahko nastane na določenih trgih, kadar kratka pozicija v blagu
zapade v poravnavo pred njeno dolgo pozicijo.
(7) Za namen prvega odstavka 80. člena tega sklepa
neto pozicija v določenem blagu predstavlja presežek dolgih (kratkih) pozicij
nad kratkimi (dolgimi) pozicijami v istem blagu in terminskih pogodbah, opcijah
in nakupnih bonih na isto blago.
Banka lahko pozicije v izvedenih finančnih instrumentih na
blago obravnava kot pozicije v osnovnem instrumentu v blagu, na katerega se
nanašajo, tako kot je to določeno v prvem, drugem in tretjem odstavku
78. člena tega sklepa.
(8) Banka lahko kot pozicije v isti vrsti blaga
obravnava naslednje pozicije:
(a) pozicije v
različnih podvrstah blaga v primerih, ko so te medsebojno zamenljive,
(b) pozicije v
podobnih vrstah blaga, če so te vrste blaga približni substituti in če se med
spremembami cen za te vrste blaga za obdobje enega leta ugotovi minimalna
korelacija 0,9.
78. člen
(Kapitalska zahteva za posebne instrumente)
(1) Standardizirane in nestandardizirane terminske
pogodbe na blago za nakup ali prodajo posamezne vrste blaga se izrazijo kot
nominalni zneski standardnih merskih enot in se jim pripiše zapadlost, ki
ustreza datumu poravnave iz navedenih pogodb.
Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za tveganje spremembe cen
blaga za terminske pogodbe na blago, s katerimi se trguje na priznanih borzah,
naštetih v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za
te pogodbe zahteva zadevna borza.
Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za tveganje spremembe cen
blaga za izvedene finančne instrumente na blago iz tega odstavka, s katerimi se
trguje na prostem trgu (OTC) in za katere izvaja poravnavo priznana klirinška
družba iz Priloge II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za
te pogodbe zahteva zadevna klirinška družba.
(2) Blagovne zamenjave (commodity swaps), kjer
ima ena stran transakcije določeno fiksno ceno in druga stran tekočo tržno
ceno, se v pristop lestvice zapadlosti, kot je določen v 79. členu tega
sklepa, vključujejo kot serije pozicij, enake nominalnemu znesku pogodb, pri
katerih posamezna pozicija ustreza vsakemu plačilu po teh zamenjavah. Te
pozicije se razporedijo v lestvico dospelosti iz Tabele 12 prvega odstavka
79. člena tega sklepa. Te pozicije se obravnavajo kot dolge pozicije, če
banka plačuje določeno fiksno ceno in sprejema tekočo tržno ceno, in kot kratke
pozicije, če banka sprejema določeno fiksno ceno in plačuje tekočo tržno ceno.
Blagovne zamenjave, pri katerih se obe strani transakcij
nanašata na različni vrsti blaga, se pri pristopu lestvice zapadlosti poročajo
v ustreznem delu lestvice.
(3) Opcije na blago ali opcije na izvedene finančne instrumente
na blago se morajo obravnavati kot pozicije z vrednostjo, ki je enaka vrednosti
osnovnih finančnih instrumentov, na katere se nanašajo, pomnožene z njihovimi
deltami. Te pozicije se lahko pobotajo z nasprotnimi pozicijami v istovrstnem
osnovnem blagu ali v izvedenem finančnem instrumentu na blago. Za delto se
uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana borza iz Priloge II tega sklepa,
na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za katere kazalec priznane borze ni
razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), lahko
banka delto izračunava sama, vendar le, če dokaže, da je njen model za
izračunavanje delte primeren. Banka Slovenije lahko predpiše metodologijo za
izračunavanje delte.
Poleg izračuna delte je nujno, da se banka zavaruje tudi pred
drugimi tveganji, povezanimi z opcijami. Zato mora banka izračunavati dodatne
kapitalske zahteve za druga opcijska tveganja, npr. tveganje spremembe delte
(gama tveganje) ali nestanovitnosti osnovnega instrumenta (vega tveganje). Za
gamo in vego se uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana borza iz Priloge
II tega sklepa, na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za katere kazalec
priznane borze ni razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se trguje na prostem
trgu (OTC), lahko banka gamo in vego izračunava sama, vendar le, če dokaže, da
je njen model za izračunavanje game in vege primeren. Banka Slovenije lahko
predpiše metodologijo za izračunavanje game in vege.
Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za izdane opcije na blago,
s katerimi se trguje na priznanih borzah, naštetih v Prilogi II tega sklepa,
uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te opcije zahteva zadevna borza.
Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz prvega
odstavka tega člena, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere
poravnavo izvajajo priznane klirinške družbe, naštete v Prilogi II tega sklepa,
uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna
klirinška družba.
Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za kupljene opcije na
blago, s katerimi se trguje na borzah ali na prostem trgu, uporabi znesek, ki
je enak kapitalski zahtevi za vrste blaga, na katere se te opcije nanašajo. Pri
tem tako določena kapitalska zahteva ne presega tržne vrednosti teh opcij.
Kapitalska zahteva za izdano opcijo na blago, s katero se trguje na prostem
trgu (OTC), se določi glede na blago, na katero se nanaša.
(4) Nakupni boni (warrants), ki se nanašajo na
blago, se obravnavajo enako kot opcije na blago iz tretjega odstavka tega
člena.
(5) Banka, ki sklepa pogodbe/posle začasne prodaje ali
posoje blaga, po katerih je zavezana prenesti blago ali zajamčene pravice do
blaga, mora to blago vključiti v izračun kapitalske zahteve za tveganje
spremembe cen blaga.
79. člen
(Izračun kapitalske zahteve z uporabo pristopa lestvice
zapadlosti)
(1) Banka mora za vsako vrsto blaga uporabljati svojo
lestvico zapadlosti v skladu s Tabelo 12 tega odstavka. Vse pozicije v isti
vrsti blaga in vse pozicije, ki se v skladu z osmim odstavkom 77. člena
upoštevajo kot pozicije v isti vrsti blaga, se uvrstijo v ustrezen razred
zapadlosti. Fizične zaloge blaga se uvrstijo v prvi razred zapadlosti.
Tabela 12: Lestvica zapadlosti za
pozicije v blagu
Razredi zapadlosti
|
Razmik v%
|
(1)
|
(2)
|
0 do vključno 1
mesec
|
1,50
|
Več kot 1 mesec do
vključno 3 mesece
|
1,50
|
Več kot 3 do
vključno 6 mesecev
|
1,50
|
Več kot 6 do
vključno 12 mesecev
|
1,50
|
Več kot 1 do
vključno 2 leti
|
1,50
|
Več kot 2 do
vključno 3 leta
|
1,50
|
Več kot 3 leta
|
1,50
|
(2) Banka lahko pozicije, ki so v skladu z osmim
odstavkom 77. člena tega sklepa obravnavane kot pozicije v isti vrsti
blaga, pobota in uvršča v ustrezni razred zapadlosti v neto vrednosti. Te pozicije
so:
(a) pozicije v
pogodbah z istim dnevom zapadlosti,
(b) pozicije v
pogodbah, ki zapadejo največ 10 dni narazen, če se s pogodbami trguje na trgih,
kjer se dnevno določa datum poravnave.
(3) Banka mora nato izračunati vsoto dolgih in vsoto
kratkih pozicij za vsak posamezni razred zapadlosti. Vsota dolgih (kratkih)
pozicij, ki se izravnavajo s kratkimi (dolgimi) pozicijami v določenem razredu
zapadlosti, je izravnana pozicija v tem razredu zapadlosti, medtem ko je
preostala dolga oziroma kratka pozicija neizravnana pozicija v istem razredu
zapadlosti.
(4) Del neizravnane dolge (kratke) pozicije za določen
razred zapadlosti, ki je izravnana z neizravnano kratko (dolgo) pozicijo v
naslednjem razredu zapadlosti, predstavlja izravnano pozicijo med dvema razredoma
zapadlosti. Del neizravnane dolge ali kratke pozicije med tema dvema razredoma
predstavlja neizravnano pozicijo.
(5) Kapitalska zahteva za vsako vrsto blaga se izračuna
na podlagi ustrezne lestvice zapadlosti kot vsota:
(a) vsote izravnanih
dolgih in kratkih pozicij, pomnoženih z ustreznim razmikom, kot izhaja iz
Tabele 12 prvega odstavka tega člena, in s promptno (spot) ceno za blago
za vsak razred zapadlosti;
(b) neizravnana
pozicija, ki ostane po izravnavi v določenem razredu zapadlosti, se prenese v
naslednji razred zapadlosti, kjer se izravnava z neizravnano pozicijo tega
razreda; ta neizravnana pozicija, ki se prenese, se pomnoži z 0,6% (carry
rate) in s promptno ceno za blago;
(c) ostanek
neizravnanih pozicij, ki ostane po koncu izravnavanja in se ne more več izravnati,
se pomnoži s 15% (outright rate) in s promptno ceno za blago.
(6) Skupna kapitalska zahteva za tveganje spremembe cen
blaga je vsota kapitalskih zahtev za vsako vrsto blaga, kot se izračuna v
skladu s prvim do petim odstavkom tega člena.
80. člen
(Izračun kapitalske zahteve z uporabo enostavnega pristopa)
(1) Kapitalska zahteva za vsako vrsto blaga se izračuna
kot vsota:
(a) 15% neto dolge
ali kratke pozicije, pomnožene s promptno ceno za blago, in
(b) 3% bruto
pozicije, to je vsote dolge in kratke pozicije, pomnožene s promptno ceno za
blago.
(2) Skupna kapitalska zahteva za tveganje spremembe cen
blaga je vsota kapitalskih zahtev za vsako vrsto blaga, izračunanih v skladu s
prvim odstavkom tega člena.
8. UPORABA NOTRANJIH MODELOV ZA IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV
ZA POZICIJSKO TVEGANJE, VALUTNO TVEGANJE IN/ALI TVEGANJE SPREMEMBE CEN BLAGA
8.1. Dovoljenje za uporabo notranjih modelov
81. člen
(Splošno)
Banka lahko z uporabo notranjih modelov ali z uporabo
kombinacije notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa, izračunava kapitalsko zahtevo za pozicijsko
tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, vendar le v
skladu z dovoljenjem Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve iz tretjega,
četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1, za uporabo notranjih
modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje
in/ali tveganje spremembe cen blaga in uporabo kombinacije notranjih modelov in
metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega
sklepa.
82. člen
(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)
(1) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo notranjih
modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje
in/ali tveganje spremembe cen blaga, če banka poleg tega, da je njen sistem
upravljanja tveganj ustrezno zasnovan in se izvaja celovito, izpolnjuje še
naslednje pogoje:
(a) kvalitativne
standarde iz 84. do 87. člena tega sklepa,
(b) kvantitativne
standarde iz 88. člena tega sklepa,
(c) ovrednotenje
modelov in testiranje za nazaj se izvaja v skladu z 90. in 91. členom tega sklepa,
(d) dodatne pogoje
za notranje modele za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko
tveganje, če jih banka uporablja iz 89. člena tega sklepa.
(2) Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena
banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge VIII v okviru
zahteve za izdajo dovoljenja:
(a) o splošnih
informacijah o notranjih modelih in kombinirani uporabi notranjih modelov in
metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76. ter 77. do 80. členu tega
sklepa, če se bo banka odločila za tako uporabo;
(b) o izpolnjevanju
kvalitativnih standardov iz 84. do 87. člena tega sklepa;
(c) o izpolnjevanju
kvantitativnih standardov iz 88. člena tega sklepa;
(d) o izpolnjevanju
kriterijev za ovrednotenje notranjih modelov in testiranje za nazaj v skladu z 90. in 91. členom tega sklepa;
(e) o izpolnjevanju
dodatnih pogojev za odobritev notranjih modelov za izračun kapitalske zahteve
za posebno pozicijsko tveganje iz 89. člena tega sklepa, če jih banka
uporablja.
(3) Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena
izpolnjevati neprekinjeno vseskozi od datuma izdaje dovoljenja Banke Slovenije
za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko
tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga.
(4) V izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo notranjih
modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje
in/ali tveganje spremembe cen blaga Banka Slovenije določi, ali banka v skladu
s 87. členom tega sklepa lahko uporablja empirične korelacije znotraj
kategorij tveganj in med njimi ali ne. Banka, ki ne izpolnjuje več pogojev za
uporabo teh empiričnih korelacij, mora pri Banki Slovenije nemudoma vložiti
zahtevo za spremembo dovoljenja.
(5) V izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo
notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno
tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga Banka Slovenije določi kombinacijo
uporabe notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa, če se banka odloči za tako kombinirano uporabo. Če
namerava banka spremeniti kombinacijo uporabe notranjih modelov in metod,
določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa, mora
pridobiti novo dovoljenje Banke Slovenije.
(6) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo
dovoljenja Banke Slovenije za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih
zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen
blaga oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja so navedena v
Prilogi VIII tega sklepa.
(7) Določila prvega do šestega odstavka tega člena se
smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati notranje modele v
bančni skupini EU nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in
druge institucije, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu in na
podlagi 291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za
uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje,
valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga.
(8) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo notranjih
modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje
in/ali tveganje spremembe cen blaga EU nadrejeni banki ali banki, ki jo
obvladuje EU nadrejen finančni holding, na podlagi odločitve iz tretjega in
četrtega odstavka 291. člena ZBan-1.
(9) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo notranjih
modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje
in/ali tveganje spremembe cen blaga podrejeni banki s sedežem v Republiki
Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja skupaj z EU nadrejeno
banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu holdingu, na podlagi odločitve
iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.
83. člen
(Odvzem dovoljenja)
(1) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za uporabo
notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno
tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga:
(a) če banka ravna v
nasprotju z odredbo ali z odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila
naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka
82. člena tega sklepa;
(b) če banka huje
krši pogoje iz prvega odstavka 82. člena tega sklepa;
(c) če banka ravna v
nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila
naložena odprava kršitev glede nenatančnosti izračuna notranjih modelov (kadar
številna preseganja sprememb dejanskih/hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja
glede na spremembe vrednosti portfelja, izračunanih z modelom, kažejo na
nenatančnost notranjih modelov).
(2) Banka Slovenije odvzame banki dovoljenje za uporabo
naprednega pristopa v bančni skupini tudi na podlagi odločitve o odvzemu
dovoljenja za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za
pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga v
bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevajo tretji, četrti in šesti
odstavek 291. člena ZBan-1.
8.2. Kvalitativni standardi
84. člen
(Splošno)
Banka, ki uporablja notranje modele za izračun kapitalskih
zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen
blaga, mora izpolnjevati naslednje kvalitativne standarde:
(a) notranji model
mora biti vgrajen v dnevni proces upravljanja s tveganji in se mora uporabljati
kot podlaga za poročanje višjemu vodstvu o izpostavljenosti tveganjem;
(b) mora imeti enoto
za upravljanje s tveganji, ki mora biti organizacijsko in operativno neodvisna
od enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem, in mora poročati neposredno višjemu
vodstvu banke; ta enota mora biti odgovorna za oblikovanje in vzpostavitev
sistema za upravljanje s tveganji, ter za izdelavo in analizo dnevnih poročil o
rezultatih modela in ustreznih ukrepih, ki jih je treba sprejeti glede
trgovalnih limitov; enota mora opraviti tudi začetno in tekoče ovrednotenje
notranjega modela;
(c) uprava banke in
višje vodstvo morata biti aktivno vključena v proces upravljanja s tveganji;
dnevna poročila enote za upravljane s tveganji morajo pregledati vodilni delavci
z zadostnimi pooblastili za ukrepanje v smislu zmanjšanja pozicij posameznih
trgovcev in celotne izpostavljenosti tveganjem;
(d) mora imeti
zadostno število zaposlenih, usposobljenih za delo z modeli na področju
trgovanja, upravljanja s tveganji, revidiranja in zalednih služb;
(e) mora imeti
vzpostavljene ustrezne postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti
uporabe modelov z dokumentiranimi notranjimi politikami in kontrolami, ki se
nanašajo na celotno delovanje sistema merjenja tveganj;
(f) modeli
morajo dajati zanesljive dokaze o zadostni stopnji natančnosti pri merjenju
tveganj;
(g) mora pogosto
izvajati programe testiranja izjemnih situacij; rezultate tega testiranja mora
pregledati višje vodstvo in se morajo odražati v sprejetih politikah in limitih
trgovanja; kadar testiranja izjemnih situacij razkrijejo posebno občutljivost
na določene okoliščine, mora banka nemudoma sprejeti ukrepe za ustrezno
obvladovanje teh tveganj; testiranje izjemnih situacij se zlasti nanaša na
nelikvidnost trgov v izjemnih tržnih pogojih, tveganje koncentracije, enosmerne
trge (trgi, na katerih prevladuje bodisi ponudba bodisi povpraševanje),
tveganje neugodnih dogodkov in tveganje napačnega izbora stopnje neplačila (jump-to-default
risk), nelinearnost produktov, pozicije, ki jih ni koristno izvršiti (deep
out of the money), pozicije, ki so predmet velikega cenovnega razkoraka in
druga tveganja, ki niso ustrezno zajeta z modelom VaR; testiranje izjemnih
situacij mora odražati značilnosti portfeljev in čas, ki bi bil potreben za
uvedbo varovanja ali obvladovanje tveganj pri zelo slabih tržnih pogojih;
(h) enota za
upravljanje s tveganji mora redno izvajati testiranje za nazaj;
(i) sistem
merjenja tveganj mora biti predmet rednih pregledov, ki jih izvaja služba notranje
revizije; pregledi morajo pokrivati delovanje enote za upravljanje s tveganji
in enote, ki se ukvarja s trgovanjem; vsaj enkrat letno mora banka opraviti
celovit pregled procesov upravljanja s tveganji, ki mora vključevati najmanj:
- ustreznost dokumentiranosti
sistema in procesov upravljanja s tveganji ter organizacije enote za
upravljanje s tveganji,
- vključenost merjenja tržnih
tveganj v dnevno upravljanje s tveganji in celovitost sistema obveščanja
vodstva,
- proces, ki ga banka
uporablja za odobravanje cenovnih modelov in sistemov vrednotenja, ki jih
uporabljata enota za trgovanje in zaledna služba,
- obseg tržnih tveganj,
zajetih v modele, in ovrednotenje vseh pomembnejših sprememb procesa merjenja
tveganj,
- natančnost in popolnost
podatkov o pozicijah, natančnost in primernost predpostavk za določanje
nestanovitnosti in korelacij ter natančnost vrednotenja in izračunov občutljivosti
na tveganja,
- proces preverjanja
doslednosti, pravočasnosti, neodvisnosti in zanesljivosti virov podatkov, na
katerih temeljijo notranji modeli,
- proces za preverjanje
testiranja za nazaj, s katerim se ocenjuje natančnost modela.
85. člen
(Druga tveganja iz opcij)
Modeli morajo natančno zajemati vsa pomembna cenovna tveganja
opcij ali opcijam podobnih instrumentov. Vsa preostala tveganja, ki jih modeli
ne zajemajo, morajo biti ustrezno pokrita s kapitalom.
86. člen
(Dejavniki tveganja)
Notranji modeli morajo zajemati zadostno število dejavnikov
tveganj, odvisno od stopnje aktivnosti banke na zadevnih trgih, zlasti pa:
(a) obrestno tveganje:
notranji modeli morajo vključiti niz dejavnikov tveganja, ki
ustrezajo obrestnim meram v posamezni valuti, v kateri ima banka obrestno
občutljive bilančne ali zunajbilančne postavke; banka mora izdelati krivulje
donosnosti s splošno sprejetimi metodologijami; za pomembne izpostavljenosti
obrestnemu tveganju v pomembnih valutah in na pomembnih trgih se krivulja
donosnosti razdeli minimalno na šest razredov zapadlosti tako, da zajema
spremembe nestanovitnosti obrestnih mer na krivulji donosnosti; modeli morajo
zajeti tudi tveganje nepopolnih korelacijskih gibanj različnih krivulj
donosnosti;
(b) valutno
tveganje:
notranji modeli morajo vključiti dejavnike tveganja, ki se
nanašajo na zlato in posamezne tuje valute, v katerih so pozicije banke
izražene;
za CIU se upoštevajo dejanske pozicije CIU v tujih valutah;
banka se lahko zanese na poročanje tretje osebe o pozicijah CIU v tujih
valutah, pri čemer mora biti zagotovljena pravilnost tega poročila; če banka ni
zmožna ugotoviti pozicij CIU v tujih valutah, mora biti pozicija v CIU izločena
(carved out) in obravnavana v skladu s prvim in drugim odstavkom
75. člena tega sklepa.
(c) tveganje v zvezi
z lastniškimi finančnimi instrumenti:
modeli morajo uporabljati poseben dejavnik tveganja vsaj za
vsak trg lastniških finančnih instrumentov, na katerem ima banka pomembne
pozicije;
(d) tveganje
spremembe cen blaga:
modeli morajo uporabljati poseben dejavnik tveganja vsaj za
vsako vrsto blaga, v katerem ima banka pomembne pozicije; modeli morajo
zajemati tudi tveganje nepopolnih korelacijskih gibanj med podobnimi, vendar
neenakimi vrstami blaga in izpostavljenostjo spremembam terminskih cen, ki
izhaja iz neusklajenih zapadlosti; modeli morajo upoštevati tudi značilnosti
trgov, predvsem datume izročitve in možnosti, ki jih imajo trgovci za zapiranje
pozicij.
87. člen
(Uporaba empiričnih korelacij)
Banka lahko uporablja empirične korelacije znotraj kategorij
tveganj in med njimi, če je njen sistem za merjenje korelacij zanesljiv in se
izvaja celovito.
8.3. Kvantitativni standardi
88. člen
(Splošno)
Notranji modeli banke morajo pri izračunu tvegane vrednosti
(VaR) upoštevati najmanj naslednje kvantitativne standarde:
(a) tvegana vrednost
se mora izračunavati vsaj dnevno;
(b) tvegana vrednost
se mora izračunavati z 99-odstotnim enostranskim intervalom zaupanja (efektivna
izguba iz poslov trgovanja ne sme presegati izgube, izračunane z modelom, v več
kot 1 izmed 100 primerov);
(c) pri izračunu
tvegane vrednosti se uporabi faktor, ki odraža nestanovitnost cen za obdobje 10
dni (holding period);
(d) tvegana vrednost
se izračuna na osnovi najmanj enoletnega efektivnega obdobja opazovanja
podatkov, razen kadar je zaradi pomembnega povečanja nestanovitnosti cen
utemeljeno krajše obdobje opazovanja podatkov;
(e) podatke,
uporabljene pri izračunu tvegane vrednosti, je treba posodobiti vsaj
četrtletno, v primeru večjih sprememb tržnih pogojev pa tudi pogosteje.
8.4. Dodatni pogoji za uporabo notranjih modelov za
izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje
89. člen
(Splošno)
(1) Če banka notranje modele uporablja tudi za izračun
kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje iz naslova dolžniških in
lastniških finančnih instrumentov, morajo ti modeli izpolnjevati še naslednje
pogoje:
(a) morajo odražati
preteklo variabilnost cen, ki so zajete v portfelju,
(b) morajo zajeti
koncentracijo v smislu velikosti portfelja in spremembe sestave portfelja,
(c) ne smejo biti
preveč občutljivi (morajo biti robustni) na neugodna tržna gibanja,
(d) ustreznost
modelov mora biti preverjana skozi testiranje za nazaj, katerega namen je
oceniti, ali se posebno pozicijsko tveganje zajema natančno,
(e) morajo zajemati
bazično tveganje; banka mora dokazati, da je model občutljiv na pomembne
značilne razlike med sicer podobnimi, vendar ne identičnimi pozicijami,
(f) morajo
zajemati tveganje nastanka nepričakovanih neugodnih dogodkov (event risk).
(2) Banka iz prvega odstavka tega člena mora izpolnjevati
še naslednje pogoje:
(a) če je banka
izpostavljena tveganju nastanka nepričakovanih neugodnih dogodkov (event
risk), ki ni zajeto v njeni meri VaR (tvegana vrednost), ker presega
10-dnevno obdobje posedovanja finančnih instrumentov in 99-odstotni enostranski
interval zaupanja (dogodki »majhna verjetnost – velik vpliv«), mora zagotoviti,
da je vpliv takih izjemnih dogodkov vključen v njeni oceni ekonomskega
kapitala;
(b) modeli morajo
konzervativno oceniti tveganja, ki izhajajo iz manj likvidnih pozicij in
pozicij z omejeno preglednostjo cen na podlagi realističnih tržnih scenarijev;
poleg tega morajo modeli izpolniti tudi minimalne standarde, ki se nanašajo na
podatke; približki podatkov (proxes) morajo biti ustrezno konzervativni
in se lahko uporabijo samo, če so razpoložljivi podatki nezadostni ali ne
odražajo resnične nestanovitnosti pozicije ali portfelja.
(3) Banka iz prvega odstavka tega člena mora pri uporabi
modelov upoštevati razvoj tehnik in dobre prakse.
(4) Poleg tega mora banka iz prvega odstavka tega člena
vzpostaviti metodo, ki pri izračunu kapitalskih zahtev zajema tveganje
neplačila svojih pozicij v trgovalni knjigi, ki preseže tveganje neplačila,
zajeto v izračunu na podlagi VaR. Da bi se izognila dvojnemu upoštevanju pri
izračunu dodatne kapitalske zahteve za tveganje neplačila (default charge),
lahko upošteva obseg, v katerem je bilo tveganje neplačila že vključeno v
izračun VaR, zlasti za tveganost pozicij, ki bi lahko bile in bi bile zaprte v
10-ih dneh v primeru neugodnih razmer na trgu ali drugih znakov poslabšanja
kreditnega okolja. Če banka za presežno tveganje neplačila izračuna dodatno
kapitalsko zahtevo, mora imeti vzpostavljene metodologije za ta izračun.
Banka mora dokazati, da njen pristop izpolnjuje standarde
ustreznosti na način, primerljiv s pristopom IRB, pod predpostavko
nespremenjene stopnje tveganja, in da se po potrebi prilagaja z upoštevanjem
vpliva likvidnosti, koncentracije, varovanja in tveganja iz opcij (optionality).
Banka, ki ne zajame presežnega tveganja neplačila z
notranjimi modeli, mora dodatno kapitalsko zahtevo izračunati na podlagi
standardiziranega pristopa ali pristopa IRB.
(5) Za tradicionalne ali sintetične izpostavljenosti v
listinjenju, za katere bi se uporabljal odbitek, določen v 14., 16. in 22. členu ter 26. in 29. členu sklepa o listinjenju, ali ki se tehtajo z utežjo
tveganja 1250%, kakor je določeno v sklepu o listinjenju, se uporablja
kapitalska zahteva, ki ni manjša od zahteve, kot je predvidena z navedenimi
določbami. Banka, ki trguje s takimi izpostavljenostmi, lahko uporabi drugačen
pristop, če lahko, poleg namena trgovanja, dokaže tudi, da za izpostavljenosti
v listinjenju ali, v primeru sintetičnih listinjenjih, ki se nanašajo izključno
na kreditne izvedene finančne instrumente, za izpostavljenosti v listinjenju
kot take ali za njihove sestavne dele tveganja (risk components) obstaja
dvosmerni likvidni trg. Šteje se, da dvosmerni trg obstaja, če obstajajo
neodvisne dobroverne ponudbe za nakup ali prodajo, tako da se lahko cena, ki je
razumno povezana z zadnjo prodajno ceno ali s trenutno dobroverno konkurenčno
kotacijo povpraševanja ali ponudbe, določi v enem dnevu in po tej ceni tudi
poravna v razmeroma kratkem času v skladu s trgovalnimi običaji.
Banka lahko ravna drugače, če ima dovolj tržnih podatkov, da
popolnoma zajame koncentrirano tveganje neplačila pri teh izpostavljenosti v
svojih notranjih modelih za merjenje presežnega tveganja neplačila v skladu s
pravili iz četrtega odstavka tega člena.
8.5. Ovrednotenje notranjih modelov in testiranje za
nazaj
90. člen
(Procesi ovrednotenja)
Banka mora imeti vzpostavljene ustrezne procese, s katerimi
je zagotovljeno, da ustrezno kvalificirane osebe primerno ovrednotijo njene
notranje modele, neodvisno od procesa razvoja modelov, ter da sta zagotovljeni
konceptualna ustreznost modelov in primerna zajetost vseh pomembnih tveganj.
Ovrednotenje mora biti izvedeno ob začetku uporabe modelov in ob vseh večjih
spremembah modelov. Ovrednotenje se mora izvajati periodično, zlasti ko pride
do večjih strukturnih sprememb na trgu ali v primeru sprememb sestave
portfelja, zaradi česar modeli morda niso več ustrezni. Banka mora pri
ovrednotenju modelov upoštevati razvoj tehnik in dobre prakse. Ovrednotenje
modelov ne sme biti omejeno na testiranje za nazaj, ampak mora vključevati najmanj
naslednje:
(a) testiranja, ki
dokazujejo, da so vse predpostavke v zvezi z notranjimi modeli ustrezne, in da
ne podcenjujejo ali precenjujejo tveganja;
(b) poleg testiranja
za nazaj, določenega v 90. in 91. členu tega sklepa, mora banka izvajati
tudi lastna testiranja za ovrednotenje notranjih modelov v zvezi s tveganji in
strukturami svojih portfeljev;
(c) uporabo
hipotetičnih portfeljev, da se dokaže, da so modeli zmožni upoštevati posebne
strukturne okoliščine, ki bi lahko nastale, kot sta na primer večje bazično
tveganje in tveganje koncentracije.
91. člen
(Testiranje za nazaj)
(1) Banka mora natančnost in delovanje notranjih modelov
spremljati s testiranjem za nazaj. Testiranje za nazaj mora za vsak delovni dan
zagotoviti primerjavo med enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano na
podlagi notranjega modela za izračun pozicij portfelja ob koncu dneva, in enodnevno
spremembo vrednosti portfelja.
(2) Banka mora dokazati, da je sposobna izvajati testiranje
za nazaj na dejanskih in hipotetičnih spremembah vrednosti portfelja.
Testiranje hipotetične spremembe vrednosti portfelja za nazaj temelji na
primerjavi med zaključno dnevno vrednostjo portfelja in, ob predpostavki
nespremenjenih pozicij, njegovo vrednostjo ob koncu naslednjega dne. Banka mora
izvesti potrebne ukrepe za izboljšanje svojih programov testiranja za nazaj, če
so ti pomanjkljivi.
Banka mora izvajati testiranje za nazaj na spremembah vrednosti
hipotetičnega portfelja trgovanja (z uporabo sprememb vrednosti portfelja, ki
bi nastale, če bi pozicije ob zaključku dneva ostale nespremenjene) in na
osnovi dejanskih dnevnih dobičkov in izgub iz trgovanja (brez opravnin in
čistih prihodkov iz obresti).
8.6. Izračun kapitalskih zahtev
92. člen
(Višina kapitalske zahteve)
(1) Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje, valutno
tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga je višji znesek izmed:
(a) tvegane
vrednosti, izračunane za prejšnji dan, ki se ji po potrebi prišteje dodatna
kapitalska zahteva za presežno tveganje neplačila, izračunana v skladu s
četrtim odstavkom 89 člena tega sklepa;
(b) povprečja
dnevnih tveganih vrednosti preteklih 60 delovnih dni, pomnoženega z
multiplikatorjem najmanj 3, popravljenega za plus faktor iz drugega odstavka
tega člena, ki se mu, po potrebi, prišteje dodatna kapitalska zahteva za
presežno tveganje neplačil, izračunana v skladu s četrtim odstavkom
89. člena.
(2) Multiplikator iz točke (b) prvega odstavka tega
člena se poveča za plus faktor med 0 in 1 v skladu s Tabelo 14 tega odstavka, v
odvisnosti od števila preseganj z modelom določene tvegane vrednosti,
ugotovljenih s testiranjem za nazaj za zadnjih 250 delovnih dni. Preseganja se
morajo izračunati konsistentno na podlagi dejanskih in hipotetičnih sprememb
vrednosti portfelja. Preseganje pomeni enodnevno spremembo vrednosti portfelja,
ki presega ustrezno enodnevno mero tvegane vrednosti (VaR), izračunane z
modelom. Za določitev plus faktorja mora banka število preseganj ugotavljati
konsistentno vsaj četrtletno.
Tabela 14: Plus faktorji za preseganje
dejanskih/hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja glede na spremembe, izračunane
z modelom
Število preseganj
|
Plus faktor
|
(1)
|
(2)
|
manj kot 5
|
0,00
|
5
|
0,40
|
6
|
0,50
|
7
|
0,65
|
8
|
0,75
|
9
|
0,85
|
10 ali več
|
1,00
|
Zaradi sprotnega spremljanja ustreznosti plus faktorja mora
banka nemudoma, vendar najpozneje v petih delovnih dneh, obvestiti Banko
Slovenije o preseganjih, ugotovljenih na podlagi testiranja za nazaj, ki bi
povzročili povečanje plus faktorja.
9. KAPITALSKA ZAHTEVA ZA TVEGANJE PRESEGANJA NAJVEČJIH
DOPUSTNIH IZPOSTAVLJENOSTI IZ TRGOVANJA
93. člen
(Izračun kapitalske zahteve)
(1) Banka mora izračunati kapitalsko zahtevo za tveganje
preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige, če
skupne izpostavljenosti, izračunane v skladu s 4. členom Sklepa o veliki
izpostavljenosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 135/06; v
nadaljevanju: sklep o veliki izpostavljenosti), presegajo omejitve iz
8. člena sklepa o veliki izpostavljenosti.
(2) Kapitalska zahteva za tveganje preseganja največjih
dopustnih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige se izračuna na podlagi
tistih posameznih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige do posameznih
oseb, za katere je treba izračunati najvišjo kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko
tveganje in/ali najvišjo kapitalsko zahtevo za tveganje poravnave in CCR ter
vsota katerih je enaka znesku preseženih izpostavljenosti iz postavk trgovalne
knjige (preseganja iz prvega odstavka 11. člena sklepa o veliki
izpostavljenosti).
(3) Če presežna izpostavljenost iz postavk trgovalne
knjige obstaja 10 dni ali manj, je dodatna kapitalska zahteva za tveganje
preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti enaka dvakratniku vsote kapitalskih
zahtev za posebno pozicijsko tveganje in/ali tveganje poravnave in CCR, za
ustrezajoče izpostavljenosti iz drugega odstavka tega člena.
(4) Če presežna izpostavljenost iz postavk trgovalne
knjige obstaja več kot 10 dni, mora banka posamezne izpostavljenosti iz drugega
odstavka tega člena razvrstiti v ustrezen razred stolpca 1 Tabele 15 tega
odstavka v naraščajočem vrstnem redu (od najmanjše do največje) glede na njihovo
kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje in/ali tveganje poravnave in
CCR. Kapitalsko zahtevo izračuna banka kot vsoto kapitalskih zahtev za posebno
pozicijsko tveganje in/ali tveganje poravnave in CCR, pomnoženih z ustreznim
faktorjem iz stolpca 2 Tabele 15 tega odstavka.
Tabela 15: Faktorji za povečanje
kapitalske zahteve za tveganje preseganja največje dopustne izpostavljenosti
Preseganje omejitev gledena kapital
|
Faktor
|
(1)
|
(2)
|
do 40%
|
200%
|
od 40% do 60%
|
300%
|
od 60% do 80%
|
400%
|
od 80% do 100%
|
500%
|
od 100% do 250%
|
600%
|
nad 250%
|
900%
|
10. POSEBNOSTI PRI IZRAČUNU KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TRŽNA
TVEGANJA NA KONSOLIDIRANI PODLAGI
94. člen
(Možnosti pobotanja pozicij)
(1) Za namen izračuna kapitalskih zahtev za pozicijsko
tveganje in tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti iz
trgovanja na konsolidirani podlagi se lahko medsebojno pobota pozicije iz
trgovalnih knjig drugih institucij v skladu s pravili iz 15. do 42. člena
in/ali 81. do 92. člena tega sklepa oziroma v skladu z določbami sklepa o
veliki izpostavljenosti ter 93. člena tega sklepa.
Za namen izračuna kapitalske zahteve za valutno tveganje na
konsolidirani podlagi se lahko medsebojno pobota pozicije v tujih valutah s
pozicijami v tujih valutah drugih institucij v skladu s pravili iz 75. in 76. člena in/ali 81. do 92. člena tega sklepa.
Za namen izračuna kapitalske zahteve za tveganje spremembe
cen blaga na konsolidirani podlagi se lahko medsebojno pobota pozicije v blagu
s pozicijami v blagu drugih institucij v skladu s pravili iz 77. do
80. člena in/ali 81. do 92. člena tega sklepa.
(2) Za namen izračuna kapitalskih zahtev na konsolidirani
podlagi se lahko pobote iz prvega odstavka tega člena izvaja le z
institucijami, ki poslujejo na podlagi dovoljenja Banke Slovenije ali Agencije
za trg vrednostnih papirjev. Poleg tega morata biti izpolnjena naslednja
pogoja:
(a) navedene
institucije morajo imeti na posamični podlagi dovolj kapitala;
(b) navedene
institucije morajo imeti sklenjene pogodbe, ki zagotavljajo vzajemno finančno
pomoč med njimi.
(3) Poboti iz prvega odstavka tega člena se lahko izvajajo
tudi z institucijami, ki poslujejo na podlagi dovoljenja nadzornih organov iz
drugih držav članic, če sta pri njih izpolnjena pogoja iz točke (a) in (b)
drugega odstavka tega člena in če so zavezane na posamični podlagi izpolnjevati
kapitalske zahteve po 18., 20. in 28. členu Direktive 2006/49/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski
ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (v nadaljevanju:
Direktiva 2006/49/ES).
(4) Poboti iz prvega odstavka tega člena se lahko izvajajo
tudi s podjetji iz primernih tretjih držav, naštetih v Prilogi V tega sklepa,
če so pri njih poleg pogojev iz točke (a) in (b) drugega odstavka tega člena
izpolnjeni hkrati naslednji pogoji:
(a) če poslujejo na
podlagi dovoljenja nadzornega organa iz zadevne primerne tretje države in če
ustrezajo definiciji banke ali se uvrščajo med investicijska podjetja primernih
tretjih držav;
(b) če na posamični
podlagi izpolnjujejo kapitalske zahteve, ki ustrezajo kapitalskim zahtevam,
določenim z Direktivo 2006/49/ES;
(c) v zadevnih
tretjih državah ni predpisov, ki bi pomembno ovirali sklepanje pogodb za
zagotavljanje vzajemne finančne pomoči med osebami znotraj skupine.
Priloga I: Vrste izvedenih finančnih instrumentov
Priloga II: Priznane borze in klirinške družbe
Priloga III: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke
Slovenije za uporabo modelov občutljivosti za izračun pozicij v izvedenih
finančnih instrumentih
Priloga IV: Zelo likvidni delniški indeksi
Priloga V: Seznam primernih tretjih držav
Priloga VI: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke
Slovenije za uporabo metode notranjih modelov (IMM) za izračun vrednosti
izpostavljenosti
Priloga VII: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke
Slovenije za prehod z metode notranjih modelov (IMM) na metodo tekoče
izpostavljenosti ali standardizirano metodo (SM) za izračun vrednosti
izpostavljenosti
Priloga VIII: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke
Slovenije za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za
pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga
Priloga IX: Kapitalske zahteve za gama in vega tveganje
v zvezi z opcijami
Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za
banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
»11. PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
95. člen
(Odlog začetka uporabe
standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje)
Banka, ki v skladu s 405. členom ZBan-1 odloži začetek
uporabe standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno
tveganje do 1. januarja 2008, do navedenega datuma pri izračunu kapitalske
zahteve za tržna tveganja:
(a) za namene prvega
odstavka 46. člena tega sklepa namesto Priloge I tega sklepa uporablja
Prilogo I Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS,
št. 24/02, 85/02, 22/03, 36/04, 68/04, 103/04, 124/04, 62/05, 67/05 in
74/06) in namesto določb 47. do 73. člena tega sklepa uporablja določbe
14. točke in Priloge 3 Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic;
(b) namesto četrtega
odstavka 46. člena tega sklepa uporablja točko 28.2.2 Sklepa o kapitalski
ustreznosti bank in hranilnic;
(c) se sklicevanje
na 4. člen sklepa o veliki izpostavljenosti v 93. členu tega sklepa
bere kot sklicevanje na XI. poglavje Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in
hranilnic;
(d) se sklicevanje
na 8. člena sklepa o veliki izpostavljenosti v 93. členu tega sklepa
bere kot sklicevanje na III. poglavje Sklepa o veliki izpostavljenosti bank in
hranilnic (Uradni list RS, št. 24/02, 22/03, 65/03 in 44/04).
(2) Banka, ki začne uporabljati standardizirani pristop
ali pristop IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje med letom
2007, mora z dnem začetka uporabe omenjenega pristopa začeti v celoti
uporabljati določbe tega sklepa.
96. člen
(Uveljavitev in začetek
uporabe sklepa)
Ta sklep začne veljati
1. januarja 2007, razen določb, ki se nanašajo na lastne ocene LGD (in
CF), ki začnejo veljati 1. januarja 2008.«.
Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o izračunu
kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS,
št. 104/07)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»21. člen
Ta sklep začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.«.