Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice obsega:

-       Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06 z dne 21. 12. 2006),

-       Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 104/07 z dne 16.11.2007).

SKLEP

o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice

(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(Vsebina sklepa)

(1) Ta sklep predpisuje podrobnejša pravila v zvezi z izračunom kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (v nadaljevanju: banke).

(2) Tržna tveganja po tem sklepu vključujejo:

(a)    pozicijsko tveganje (posebno in splošno tveganje spremembe cen finančnih instrumentov):

- v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti,

- v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti,

(b)    tveganje poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke,

(c)    valutno tveganje,

(d)    tveganje spremembe cen blaga,

(e)    tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja.

(3) Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov, se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.

2. člen

(Splošni pojmi)

(1) Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06; v nadaljevanju: ZBan-1), kot na primer:

(a)    (črtana),

(b)    lokalno podjetje v drugem odstavku 14. člena,

(c)    (črtana),

(d)    verjetnost neplačila (v nadaljevanju: PD) v prvem odstavku 115. člena,

(e)    neplačilo v drugem odstavku 115. člena,

(f)     izguba ob neplačilu (v nadaljevanju: LGD) v četrtem odstavku 115. člena,

(g)    konverzijski količnik (v nadaljevanju: CF) v petem odstavku 115. člena,

(h)    pričakovana izguba (v nadaljevanju: EL) v šestem odstavku 115. člena,

(i)     posel začasne prodaje oziroma odkupa v 117. členu,

(j)     posoja oziroma izposoja vrednostnih papirjev ali blaga v 118. členu,

(k)    denarju podoben instrument v 119. členu,

(l)     izvorna banka v šestem odstavku 120. člena,

(m)  sponzor v sedmem odstavku 120. člena,

(n)    finančni instrument v prvem odstavku 121 člena,

(o)    izvedeni finančni instrument v petem odstavku 121. člena,

(p)    zamenljiv vrednostni papir v tretjem odstavku 121. člena,

(r)     nakupni bon v četrtem odstavku 121. člena,

(s)    organiziran trg v 122. členu,

(t)     (črtana).

(2) Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)    "izvedeni finančni instrumenti, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC)", so finančni instrumenti, opredeljeni v Prilogi I tega sklepa, razen tistih, ki se jim v skladu s Tabelo 7 48. člena tega sklepa dodeli vrednost izpostavljenosti nič;

(b)    "financiranje blaga (stock financing)" predstavlja pozicije, kjer je blago fizično prodano vnaprej (terminsko) in so stroški financiranja vključeni do dneva (terminske) prodaje;

(c)    "klirinški član" je član borze ali klirinške družbe, ki je v neposrednem pogodbenem odnosu s centralno nasprotno stranko (tržni garant);

(d)    "delta" je pričakovana sprememba cene opcije, ki nastane zaradi spremembe cene osnovnega finančnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša;

(e)    "centralna nasprotna stranka" (Central counterparty) je subjekt, ki pravno posreduje med nasprotnimi strankami v poslih (pogodbah), s katerimi se trguje na enem ali več finančnih trgih, in ki postane kupec za vsakega prodajalca in prodajalec za vsakega kupca;

(f)     "kreditno tveganje nasprotne stranke" (Counterparty Credit Risk – v nadaljevanju: CCR) je tveganje, da bo nasprotna stranka postala neplačnik pred končno poravnavo denarnih tokov iz tega posla;

(g)    "posli z dolgim rokom poravnave" (Long settlement transactions) so posli, pri katerih nasprotna stranka prevzame obveznost, da bo izročila vrednostni papir, blago ali tujo valuto za denarna sredstva, druge finančne instrumente oziroma blago ali obratno na datum poravnave ali izročitve, ki je naveden v pogodbi in presega običajni tržni standard za to vrsto posla oziroma največ pet delovnih dni sledi datumu, na katerega je banka sklenila posel;

(h)    "posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja" (Margin Lending Transactions) so posli, s katerimi banka odobri kredit za nakup, prodajo, pokrivanje stroškov financiranja pri posoji in izposoji vrednostnih papirjev ali trgovanje z njimi; posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja ne vključujejo drugih kreditov, ki so zavarovani z vrednostnimi papirji;

(i)     "primerna zunanja bonitetna institucija" (v nadaljevanju: primerna ECAI) je ECAI, ki jo Banka Slovenije na podlagi Sklepa o priznavanju zunanjih bonitetnih institucij (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o ECAI) uvrsti na seznam primernih zunanjih bonitetnih institucij za posamezno kategorijo izpostavljenosti;

(j)     "stopnja kreditne kvalitete" je stopnja, s katero Banka Slovenije vzporedi posamezno bonitetno oceno primerne ECAI;

(k)    "uprava" je uprava v dvotirnem sistemu upravljanja banke oziroma so izvršni direktorji upravnega odbora v enotirnem sistemu upravljanja banke;

(l)     "investicijska podjetja" so investicijska podjetja iz prvega odstavka 14. člena ZBan-1, za katera se uporablja Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS;

(m)  "institucije" so kreditne institucije in investicijska podjetja;

(n)    priznana borza" je borza iz Priloge II tega sklepa, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

1.   trgovanje na njej poteka redno,

2.   ima pravila:

-     ki jih je izdal ali odobril ustrezen nadzorni organ sedeža borze in

-     ki določajo pogoje poslovanja borze, pogoje za pristop na borzo in pogoje, ki jih mora izpolnjevati izvedeni finančni instrument za uvrstitev v trgovanje na borzi,

3.   ima mehanizem poravnave, po katerem je treba za posle z izvedenimi finančnimi instrumenti zagotoviti zahtevana dnevna kritja, ki po oceni Banke Slovenije dajejo ustrezno zavarovanje.

3. člen

(Pojmi v zvezi z nizom/naborom pobotov, nizom varovanj in z njimi povezanih izrazov)

Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve nizov/naborov pobotov, nizov varovanj in z njimi povezanih izrazov:

(a)    "niz/nabor pobotov" (Netting Set) je skupina poslov z eno samo nasprotno stranko, ki so predmet prisilno izvršljivega dvostranskega dogovora o pobotu in za katere se pobot priznava na podlagi 70. člena tega sklepa in Sklepa o kreditnih zavarovanjih (Uradni list, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o kreditnih zavarovanjih); vsak posel, za katerega se ne uporablja prisilno izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, priznan na podlagi 70. člena tega sklepa, se za namen tega sklepa razume kot samostojen niz pobotov;

(b)    "tveganost pozicije" (Risk Position) je vrednost tveganja, ki je dodeljena poslu na podlagi standardizirane metode iz 50. do 52. člena tega sklepa po vnaprej določenem algoritmu;

(c)    "niz varovanj" (Hedging Set) je skupina tveganosti pozicij iz poslov v okviru enega samega niza pobotov, za katere je za določanje vrednosti izpostavljenosti na podlagi standardizirane metode iz 50. do 52. člena tega sklepa pomemben samo njihov saldo;

(d)    "dogovor o kritju" (Margin Agreement) je pogodba ali določba v pogodbi, na podlagi katere mora stranka nasprotni stranki zagotoviti zavarovanje s premoženjem, če izpostavljenost nasprotne stranke do prve stranke preseže določeno raven. Kot zavarovanje s premoženjem se šteje zavarovanje s finančnim premoženjem, nepremičninami, premičninami in denarnimi terjatvami;

(e)    "prag kritja" (Margin Threshold) je največji znesek izpostavljenosti nasprotne stranke, pri katerem ta še nima pravice, da bi od prve stranke zahteval zagotovitev zavarovanja s premoženjem;

(f)     "obdobje kritja za tveganje" (Margin Period of Risk) je čas od zadnje zagotovitve zavarovanja s premoženjem, ki krije niz pobotov transakcij z nasprotno stranko, ki je postala neplačnik, do trenutka, ko se njena pozicija zapre in je nastalo tržno tveganje ponovno varovano;

(g)    "efektivna zapadlost niza pobotov z zapadlostjo več kot eno leto na podlagi metode internih modelov" (Effective Maturity) je razmerje med vsoto pričakovane izpostavljenosti v času trajanja poslov v nizu pobotov, diskontirane z netvegano stopnjo donosa, in vsoto pričakovane izpostavljenosti v enem letu v nizu pobotov, diskontirane z netvegano stopnjo donosa; ta efektivna zapadlost se lahko prilagodi tako, da odrazi tveganje obnovitve, ki nastane zaradi nadomestitve pričakovane izpostavljenosti z dejansko pričakovano izpostavljenostjo za obdobja predvidevanja, ki trajajo manj kot eno leto;

(h)    "pobot med različnimi kategorijami produktov" (Cross-Product Netting) je vključitev različnih kategorij produktov v isti niz pobotov na podlagi pravil za pobot med različnimi kategorijami produktov, kot je določeno v 70. členu tega sklepa;

(i)     "tekoča tržna vrednost" (Current Market Value) je neto tržna vrednost portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko; za izračun tekoče tržne vrednosti se uporabljajo pozitivne in negativne tržne vrednosti poslov.

4. člen

(Pojmi v zvezi s porazdelitvami)

Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve porazdelitev:

(a)    "porazdelitev tržnih vrednosti" (Distribution of Market Values) je napoved verjetnostne porazdelitve neto tržnih vrednosti poslov v nizu pobotov na določen prihodnji datum (obdobje predvidevanja) glede na realizirano tržno vrednost navedenih poslov do trenutka izdelave napovedi;

(b)    "porazdelitev izpostavljenosti" (Distribution of Exposures) je napoved verjetnostne porazdelitve tržnih vrednosti poslov, pri čemer se za negativne napovedane tržne vrednosti določi vrednost nič;

(c)    "na tveganje neobčutljiva porazdelitev" (Risk-Neutral Distribution) je porazdelitev tržnih vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju, pri čemer se porazdelitev izračuna z uporabo vrednosti, ki že odražajo tveganja, kot je na primer nestanovitnost trga;

(d)    "dejanska porazdelitev" (Actual Distribution) je porazdelitev tržnih vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju, pri čemer se porazdelitev izračuna s preteklimi ali realiziranimi vrednostmi, kakršne so nestanovitnosti, izračunane z uporabo preteklih sprememb cen, tečajev tujih valut in obrestnih mer.

5. člen

(Pojmi v zvezi z merjenjem in vrednotenjem izpostavljenosti)

Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve pri merjenju in vrednotenju izpostavljenosti:

(a)    "tekoča izpostavljenost" (Current Exposure) je tržna vrednost posla oziroma portfelja poslov v okviru niza pobotov z nasprotno stranko, ki bi predstavljala izgubo, če bi prišlo do neplačila nasprotne stranke, ob predpostavki, da v primeru stečaja nasprotne stranke vrednost teh poslov ne bo poplačana. Če je ta tržna vrednost negativna, se ji dodeli vrednost nič;

(b)    "konična oziroma največja izpostavljenost" (Peak Exposure) je visok percentil porazdelitve izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred datumom zapadlosti tistega posla v nizu pobotov, ki ima najdaljšo zapadlost;

(c)    "pričakovana izpostavljenost" (Expected Exposure) je povprečje porazdelitve izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred datumom zapadlosti posla v nizu pobotov, ki ima najdaljšo zapadlost;

(d)    "efektivna pričakovana izpostavljenost" (Effective Expected Exposure) na določen datum je najvišja pričakovana izpostavljenost, ki nastopi na navedeni datum ali na kateri koli predhodni datum. Za določen datum se lahko opredeli tudi kot večja izmed pričakovane izpostavljenosti na navedeni datum in efektivne izpostavljenosti na predhodni datum;

(e)    "pričakovana pozitivna izpostavljenost" (Expected Positive Exposure – v nadaljevanju: EPE) je tehtano povprečje pričakovanih izpostavljenosti v določenem časovnem intervalu, pri čemer je utež razmerje, ki ga predstavlja obdobje do zapadlosti posamezne pričakovane izpostavljenosti v celotnem časovnem intervalu. Pri izračunu minimalne kapitalske zahteve se vzame povprečje prvega leta ali, če vse pogodbe v okviru niza pobotov dospejo prej kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov;

(f)     "efektivna pričakovana pozitivna izpostavljenost" (Effective Expected Positive Exposure – v nadaljevanju: efektivna EPE) je tehtano povprečje efektivne pričakovane izpostavljenosti prvega leta ali, če vse pogodbe v nizu pobotov dospejo prej kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov, pri čemer je utež razmerje, ki ga posamezna pričakovana izpostavljenost predstavlja v celotnem časovnem intervalu;

(g)    "popravek vrednotenja zaradi kreditnega tveganja nasprotne stranke" (Credit Valuation Adjustment) je popravek vrednotenja po povprečnem (med prodajnim in nakupnim) tržnem tečaju za portfelj poslov/transakcij z nasprotno stranko; ta popravek odraža tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti; ta popravek lahko odraža tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke ali tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke in banke;

(h)    "enostranski popravek vrednotenja zaradi kreditnega tveganja nasprotne stranke" (One-Sided Credit Valuation Adjustment) je popravek vrednotenja, ki prikazuje tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke do banke, vendar ne prikazuje tržne vrednosti kreditnega tveganja banke do nasprotne stranke.

6. člen

(Pojmi v zvezi s tveganji, povezanimi s CCR)

Za namen tega sklepa se upoštevajo naslednje opredelitve tveganj, povezanih s CCR:

(a)    "tveganje obnovitve" (Rollover Risk) je vrednost, za katero je pričakovana pozitivna izpostavljenost podcenjena, kadar se pričakuje, da bodo prihodnji posli z nasprotno stranko redno potekali; dodatna izpostavljenost, ustvarjena z navedenimi prihodnjimi posli, ni vključena v izračun pričakovane pozitivne izpostavljenosti;

(b)    "splošno tveganje zaradi neugodnih gibanj" (General Wrong-Way Risk) nastopi, kadar obstaja pozitivna korelacija med verjetnostjo neplačila (PD) nasprotnih strank in splošnimi dejavniki tržnega tveganja;

(c)    "posebno tveganje zaradi neugodnih gibanj" (Specific Wrong-Way Risk) nastopi, kadar obstaja pozitivna korelacija med izpostavljenostjo do določene nasprotne stranke in verjetnostjo neplačila le-te zaradi narave posla s to stranko; šteje se, da je banka izpostavljena posebnim tveganjem zaradi neugodnih gibanj, če se pričakuje, da bo prihodnja izpostavljenost do določene nasprotne stranke visoka, hkrati pa je visoka tudi PD te nasprotne stranke.

2. KAPITALSKA ZAHTEVA ZA TRŽNA TVEGANJA

7. člen

(Izračun kapitalske zahteve)

(1) Kapitalska zahteva za tržna tveganja je enaka vsoti:

(a)    kapitalskih zahtev, ki se izračunajo za postavke trgovalne knjige, in sicer za:

-  pozicijsko tveganje (v skladu s 15. do 42. členom tega sklepa);

-  tveganje poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke (v skladu s 43. do 74. členom tega sklepa);

-  tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja (v skladu s 93. členom tega sklepa);

(b)    kapitalskih zahtev, ki se izračunajo za vse postavke (postavke bančne in trgovalne knjige), in sicer za:

-  valutno tveganje (v skladu s 75. in 76. členom tega sklepa);

-  tveganje spremembe cen blaga (v skladu s 77. do 80. členom tega sklepa).

(2) Banka lahko kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga izračuna tudi z uporabo notranjih modelov (v skladu z 81. do 92. členom tega sklepa) ali z uporabo kombinacije notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76. ter 77. do 80. členu tega sklepa, vendar le, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije ali pristojnega organa iz druge države članice za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga.

(3) Banka lahko kapitalske zahteve za postavke trgovalne knjige namesto v skladu s 15. do 42. členom tega sklepa izračunava v skladu s Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o standardiziranem pristopu) oziroma Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o pristopu IRB), če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)    posli trgovanja običajno ne presegajo 5% njenega celotnega poslovanja;

(b)    skupna pozicija iz postavk trgovalne knjige običajno ne presega 15 milijonov eurov;

(c)    posli trgovanja nikoli ne presežejo 6% njenega celotnega poslovanja in njena skupna pozicija iz postavk trgovalne knjige nikoli ne presega 20 milijonov eurov.

(4) Za namen točke (a) in (c) prejšnjega odstavka se kot celotno poslovanje šteje bilančno in zunajbilančno poslovanje (iz bilance stanja od B.-1 do B.-4). Pri ocenjevanju obsega bilančnega in zunajbilančnega poslovanja se dolžniški instrumenti zajemajo po njihovi tržni vrednosti ali po nominalni vrednosti oziroma odplačni vrednosti, lastniški instrumenti po njihovih tržnih cenah in izvedeni finančni instrumenti glede na nominalno ali tržno vrednost osnovnih instrumentov, na katere se nanašajo. Dolge in kratke pozicije se seštejejo ne glede na njihov predznak.

(5) Za preračun vrednosti poslov trgovanja oziroma skupne pozicije iz tretjega odstavka tega člena v euro se upošteva tržni devizni tečaj.

(6) Ne glede na tretji odstavek tega člena lahko Banka Slovenije od banke, ki izpolnjuje pogoje iz navedenega odstavka, z odločbo zahteva, da se kapitalska zahteva za postavke trgovalne knjige izračunava v skladu s 15. do 42., 43. do 74. in 93. členom tega sklepa, če so posli trgovanja pomembni z vidika celotnega poslovanja banke.

8. člen

(Izračun kapitalske zahteve v primeru preseganja omejitev)

(1) Če banka dlje časa presega eno ali obe omejitvi iz točk (a) in (b) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa ali če preseže eno ali obe omejitvi iz točke (c) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa, mora za postavke trgovalne knjige izračunavati kapitalsko zahtevo v skladu s 15. do 42., 43. do 74. in 93. členom tega sklepa, in ne v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu oziroma v skladu s sklepom o pristopu IRB. Banka mora o navedenih preseganjih omejitev nemudoma obvestiti Banko Slovenije.

(2) Šteje se, da banka dlje časa presega eno ali obe omejitvi iz točk (a) in (b) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa, če je v obdobju, za katerega je dolžna poročati Banki Slovenije o izračunu in izpolnjevanju kapitalske zahteve za tržna tveganja, več kot trikrat mesečno presegla eno ali obe navedeni omejitvi.

3. OPREDELITEV TRGOVALNE KNJIGE

9. člen

(Splošno)

(1) Trgovalna knjiga banke zajema vse pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki so namenjene trgovanju ali varovanju drugih postavk trgovalne knjige, in pri katerih ni nobenih ovir za prosto trgovanje ali za katere obstaja možnost varovanja pred tveganji.

(2) Pozicije, ki so namenjene trgovanju, so tiste pozicije, ki jih banka namerava v kratkem roku prodati in/ali katerih namen je ustvariti zaslužek iz dejanskih ali pričakovanih kratkoročnih sprememb med nakupno in prodajno ceno ali iz drugih sprememb cene ali obrestne mere. V te pozicije so vključene lastne pozicije in pozicije, ki izhajajo iz storitev za stranke ter vzdrževanja trga.

(3) Namen trgovanja mora biti jasno opredeljen v strategijah, politikah in postopkih, ki jih mora banka vzpostaviti v skladu z 10. členom tega sklepa. Razmejitev med trgovalno in bančno knjigo banke opravi na podlagi objektivnih kriterijev, ki jih dosledno uporablja in jih predhodno opredeli v internem dokumentu.

(4) Banka mora v skladu z 12. in 13. členom tega sklepa vzpostaviti in vzdrževati sisteme in kontrole za upravljanje – vrednotenje svoje trgovalne knjige.

(5) V skladu s 14. členom tega sklepa lahko banka v trgovalno knjigo vključi tudi pozicije za notranje varovanje pred tveganji, in sicer za postavke bančne knjige.

10. člen

(Dokazovanje namena trgovanja)

Banka mora za namene upravljanja pozicij/portfeljev, ki so namenjeni trgovanju, izdelati in upoštevati:

(a)    jasno dokumentirano strategijo trgovanja za pozicije/portfelje, ki jo sprejme višje vodstvo in ki vključuje pričakovano obdobje do ponovne prodaje; namen pridobitve finančnega instrumenta oziroma blaga ali sklenitve pogodbe v zvezi s finančnim instrumentom oziroma blagom mora biti znan pred njegovo dejansko pridobitvijo ali sklenitvijo pogodbe; namen trgovanja se dokazuje na podlagi pričakovanj oziroma želja banke za trgovanje in/ali doseganje zaslužka zaradi sprememb cen, obrestnih mer ali preteklih vzorcev delovanja banke in uporabljenih metodologij za merjenje tveganj;

(b)    jasno opredeljene politike in postopke za aktivno upravljanje pozicij, ki vključujejo naslednje:

-     obstajati mora trgovalna enota, v kateri se odpirajo vse pozicije, ki so namenjene trgovanju;

-     limiti so določeni, njihova ustreznost pa se redno spremlja;

-     trgovci so neodvisni pri odpiranju/upravljanju pozicije v okviru dogovorjenih limitov in v skladu z dogovorjeno strategijo;

-     višje vodstvo je seznanjeno s stanji pozicij v okviru procesa upravljanja s tveganji;

-     pozicije se aktivno spremljajo glede na tržne informacije in ocene o možnostih prodaje, sklepanja poslov ali varovanja pozicije ali z njo povezanih tveganj, vključno z oceno zlasti kvalitete in razpoložljivosti vhodnih tržnih podatkov v procesu vrednotenja, obsega tržnega prometa in obsega pozicij, ki so predmet trgovanja;

(c)    jasno opredeljene politike in postopke za spremljanje pozicij v skladu s strategijo trgovanja banke, vključno s spremljanjem prometa in prodajnih pozicij v trgovalni knjigi.

11. člen

(Politike in postopki pri trgovanju)

(1) Banka mora imeti jasno opredeljene politike in postopke za določanje, katere izpostavljenosti je za namen izračuna kapitalskih zahtev treba vključiti v trgovalno knjigo, v skladu s kriteriji, določenimi v 9. členu tega sklepa, in ob upoštevanju sposobnosti in izkušenj, ki jih ima banka na področju upravljanja s tveganji. Skladnost s temi politikami in postopki mora biti v celoti dokumentirana in mora biti predmet rednih pregledov, ki jih izvaja služba notranje revizije.

(2) Banka mora imeti jasno opredeljene politike in postopke za celovito upravljanje trgovalne knjige. Te politike in postopki vključujejo vsaj:

(a)    opredelitev poslov, za katere banka meni, da so namenjeni trgovanju in se za namen izračuna kapitalskih zahtev vključujejo v trgovalno knjigo;

(b)    obseg tistih postavk, ki se lahko dnevno vrednotijo po tekočih tržnih cenah na aktivnem, dvosmernem likvidnem trgu;

(c)    za postavke, ki se vrednotijo z uporabo notranjega modela, obseg, v katerem lahko banka:

-  ugotovi vsa pomembna tveganja, povezana s temi postavkami,

-  zagotovi varovanje za vsa pomembna tveganja, povezana s temi postavkami, z instrumenti, za katere obstaja aktivni, dvosmerni likvidni trg,

-  izpelje zanesljive ocene za ključne predpostavke in parametre, ki se uporabljajo v notranjem modelu,

(d)    obseg postavk, za katere banka lahko pripravi vrednotenje za izpostavljenosti, ki so lahko predmet doslednega zunanjega ovrednotenja, in obseg postavk, za katere se to od nje zahteva;

(e)    obseg postavk, pri katerih bi lahko pravne omejitve ali druge operativne zahteve ovirale sposobnost banke, da jih v kratkem roku proda ali zanje zagotovi varovanje;

(f)     obseg postavk, za katere banka lahko aktivno upravlja s tveganji, in obseg postavk, za katere se to od nje zahteva;

(g)    obseg postavk, za katere banka lahko prenaša tveganje ali izpostavljenosti med bančno in trgovalno knjigo, ter kriterije za take prenose.

(3) Banka lahko pozicije, ki predstavljajo postavke iz točk (a), (b) in (c) drugega odstavka 22. člena Sklepa o izračunu kapitala bank in hranilnic (Uradni list št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o kapitalu), in so v trgovalni knjigi, obravnava kot lastniške ali dolžniške finančne instrumente, če dokaže, da je aktivni vzdrževalec trga za te pozicije. Banka mora v tem primeru imeti ustrezne sisteme in kontrole za spremljanje trgovanja z instrumenti, ki so lahko sestavina kapitala.

Za namene tega odstavka tega člena je banka aktivni vzdrževalec trga, če lahko dokaže, da vzdržuje stalne nakupne in prodajne cene vrednostnih papirjev in da je pripravljena ter sposobna kadar koli takoj kupiti in prodati vrednostne papirje po javnih dostopnih kotacijah. Poleg tega je banka te transakcije opravljala redno in pogosto z nepovezanimi nasprotnimi strankami po tržnih cenah že najmanj eno leto.

(4) Banka lahko postavke, ki so povezane s trgovanjem in so transakcije začasne prodaje oziroma odkupa, ter jih vključuje v bančno knjigo, za namen izračuna kapitalskih zahtev vključi v trgovalno knjigo, vendar le, če tako obravnava vse take transakcije. Za ta namen so transakcije, ki so povezane s trgovanjem in so transakcije začasne prodaje oziroma odkupa, opredeljene kot transakcije, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 9. člena in 10. člena tega sklepa, ter pri katerih obe strani posla predstavljajo denarna sredstva ali vrednostne papirje, ki jih je mogoče vključiti v trgovalno knjigo. Ne glede na to, kam se vključijo, so vse transakcije, transakcije začasne prodaje oziroma odkupa, predmet izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje nasprotne stranke (CCR).

12. člen

(Sistemi in kontrole za upravljanje – vrednotenje trgovalne knjige)

(1) Banka mora vzpostaviti in vzdrževati sisteme in kontrole, ustrezne za zagotavljanje preudarnih in zanesljivih ocen vrednotenja postavk trgovalne knjige. Ta pravila zahtevajo, da banka zagotovi, da uporabljene vrednosti za vsako od njenih pozicij iz trgovalne knjige ustrezno odražajo trenutno tržno vrednost. Ta vrednost vsebuje ustrezno stopnjo gotovosti glede na dinamično naravo pozicij iz trgovalne knjige, glede na potrebe po preudarni pravilnosti (bonitetni trdnosti) in način delovanja ter glede na namen kapitalskih zahtev v zvezi s pozicijami iz trgovalne knjige.

(2) Sistemi in kontrole iz prvega odstavka tega člena morajo vključevati vsaj naslednje elemente:

(a)    dokumentirane politike in postopke za proces vrednotenja postavk trgovalne knjige; to vključuje jasno opredeljene odgovornosti različnih področij, vključenih v proces vrednotenja, tržne informacije in preverjanje njihove primernosti, pogostost neodvisnega vrednotenja, časovni okvir končnih cen, postopke za prilagajanje vrednotenj, postopke potrjevanja vrednotenja ob koncu meseca in izredne postopke potrjevanja vrednotenja;

(b)    določeno jasno in neodvisno (tj. neodvisno od trgovalne enote) linijo poročanja oddelka, ki je odgovoren za proces vrednotenja; poročanje se izvaja navzgor vse do uprave.

(3) Banka mora postavke trgovalne knjige vrednotiti po tekočih tržnih cenah. Če pa to ni mogoče, mora za vrednotenje teh postavk uporabiti notranji model. Postavke mora vrednotiti vsaj enkrat dnevno.

(4) Vrednotenje po tekočih tržnih cenah pomeni vsaj dnevno vrednotenje pozicij po dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih od neodvisnih virov, kot so borzne cene, cene, pridobljene prek aktivnih posrednikov ali kotacije več neodvisnih uglednih borznih posrednikov.

(5) Pri uporabi vrednotenja po tekočih tržnih cenah se upošteva načelo previdnosti v zvezi z nakupnim/prodajnim tečajem, razen če je banka pomemben vzdrževalec trga za določeno vrsto finančnega instrumenta ali blaga in lahko zaključi trgovanje po povprečnem tržnem tečaju (med nakupnim in prodajnim).

(6) Kot vrednotenje z uporabo notranjega modela se šteje vsakršno vrednotenje, ki mora biti opravljeno na podlagi primerjave, ekstrapolirano ali drugače izračunano na podlagi vhodnih tržnih podatkov.

(7) Če banka uporablja notranji model vrednotenja postavk trgovalne knjige, mora izpolnjevati naslednje zahteve:

(a)    višje vodstvo mora biti seznanjeno s postavkami trgovalne knjige, ki se vrednotijo z notranjim modelom, in mora razumeti pomen negotovosti, ki zaradi tega nastane pri poročanju o tveganju/učinkovitosti poslovanja;

(b)    vhodni tržni podatki morajo biti, kadar je to mogoče, usklajeni s tržnimi cenami, primernost vhodnih tržnih podatkov za določeno pozicijo, ki se vrednoti, in parametrov notranjega modela pa mora biti dovolj pogosto ocenjena;

(c)    če so na voljo, je treba uporabiti tiste metodologije vrednotenja, ki predstavljajo sprejeto tržno prakso za določene finančne instrumente ali blago;

(d)    če banka notranji model razvije sama, mora slednji temeljiti na ustreznih predpostavkah, ki so jih ocenili in preskusili ustrezno usposobljeni strokovnjaki, ki niso sodelovali v procesu razvoja notranjega modela; pri razvoju in odobritvi ne sme sodelovati trgovalna enota; notranji model mora biti neodvisno preskušen, kar vključuje potrditev matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme;

(e)    vzpostavljeni morajo biti formalni postopki za kontrolo sprememb notranjega modela, varna kopija le-tega pa se shrani in občasno uporabi za preverjanje vrednotenj;

(f)     upravljavec s tveganji mora poznati slabosti uporabljenega notranjega modela in jih v največjem možnem obsegu upoštevati pri rezultatih vrednotenja;

(g)    notranji model mora biti redno pregledovan, da se določi natančnost njegovega delovanja (npr. pri ocenjevanju kontinuirane ustreznosti predpostavk, analizi dobičkov/izgub glede na dejavnike tveganja, primerjavi dejanskih končnih vrednosti z rezultati notranjega modela).

(8) Poleg dnevnega vrednotenja po tekočih tržnih cenah ali vrednotenja z uporabo notranjega modela se opravi tudi neodvisen pregled cen. To je proces, s katerim se redno potrjujeta natančnost in neodvisnost tržnih cen ter vhodnih tržnih podatkov. Dnevno vrednotenje po tekočih tržnih cenah lahko opravljajo trgovci, potrjevanje tržnih cen in vhodnih podatkov za notranji model pa opravlja organizacijska enota, ki je neodvisna od trgovalne enote, in to najmanj enkrat mesečno (ali pogosteje, glede na naravo trgovalne dejavnosti). Če neodvisni viri oblikovanja cen niso na voljo ali so subjektivni, je primerno uporabiti previdnostne ukrepe, kot je prilagoditev vrednotenja.

13. člen

(Ocena prilagoditev postavk trgovalne knjige)

(1) Ne glede na to, da mora banka postavke iz trgovalne knjige vrednotiti v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, mora imeti tudi ustrezne postopke za oceno prilagoditev na postavkah trgovalne knjige. Te prilagoditve se upoštevajo samo za namen izračuna kapitala banke v skladu s šestim odstavkom tega člena. Banka mora redno preverjati višino ocenjenih prilagoditev.

(2) Banka mora izdelati oceno prilagoditev na postavkah trgovalne knjige zaradi: nerealiziranih kreditnih razmikov, stroškov zapiranja pozicij, operativnih tveganj, predčasnega zapiranja pozicij, stroškov investiranja in financiranja, prihodnjih administrativnih stroškov in tveganj, ki izhajajo zaradi uporabe notranjega modela.

(3) Če je potrebno, mora banka izdelati oceno prilagoditev tudi za manj likvidne pozicije trgovalne knjige. Pozicije lahko postanejo manj likvidne zaradi dogodkov na trgu ali zaradi razmer pri banki (npr. koncentrirane in/ali zastarele pozicije).

(4) Pri ugotavljanju, ali je za manj likvidne pozicije trgovalne knjige treba izdelati oceno prilagoditev, mora banka upoštevati naslednje dejavnike: časovno obdobje, potrebno za vzpostavitev varovanja pozicije/tveganj znotraj pozicije, nestanovitnost in povprečje razponov prodajnega/nakupnega tečaja, razpoložljivost tržnih kotacij (število in identiteta vzdrževalcev trga), nestanovitnost in povprečje trgovalnih obsegov, koncentracije na trgu, staranje pozicij, obseg, v katerem se vrednotenje opira na uporabo notranjega modela in vpliv drugih tveganj zaradi uporabe notranjega modela.

(5) Če banka za vrednotenje postavk trgovalne knjige uporabi vrednotenje tretje osebe oziroma za vrednotenje uporabi notranji model, sama oceni, ali bo tudi zaradi tega izvedla oceno prilagoditev.

(6) Če je ocenjena višina potrebnih prilagoditev iz prvega odstavka tega člena pomembna, jo mora banka na podlagi točke (c) 12. člena sklepa o kapitalu upoštevati med odbitnimi postavkami pri izračunu temeljnega kapitala. Če pa ocenjena višina potrebnih prilagoditev iz prvega odstavka tega člena ni pomembna, jo mora banka na podlagi 25. člena sklepa o kapitalu upoštevati med odbitnimi postavkami od dodatnega kapitala, namenjenega pokrivanju tržnih tveganj.

Za namen tega odstavka tega člena se šteje, da je prilagoditev pomembna, ko vrednost prilagoditev pozicij, ki jih banka opravi, preseže 2% celotne vrednosti portfelja, na katerega se zadevne pozicije nanašajo.

14. člen

(Pozicije notranjega varovanja pred tveganji postavk bančne knjige)

(1) Pozicija notranjega varovanja pred tveganji postavk bančne knjige predstavlja pozicijo, ki bistveno ali povsem izniči tveganje, vsebovano v poziciji ali nizu pozicij iz bančne knjige. Pozicije notranjega varovanja pred tveganji se za namene izračuna kapitalske zahteve lahko vključujejo v trgovalno knjigo pod pogojem, da so namenjene trgovanju in da so pri njih izpolnjene splošne zahteve glede namena trgovanja in vrednotenja iz 10. do 13. člena tega sklepa. Pri tem mora banka upoštevati predvsem naslednje zahteve:

(a)    prvotni namen pozicij notranjega varovanja pred tveganji ne sme biti izogibanje ali zmanjšanje kapitalskih zahtev;

(b)    postopki notranjega varovanja pred tveganji morajo biti ustrezno dokumentirani in morajo biti predmet posebne notranje odobritve in revizijskih postopkov;

(c)    posli notranjega varovanja morajo biti opravljeni po tržnih pogojih;

(d)    pretežni del tržnega tveganja, ki izhaja iz pozicij notranjega varovanja pred tveganji, se mora dinamično upravljati znotraj dovoljenih limitov v trgovalni knjigi;

(e)    posle notranjega varovanja pred tveganji je treba skrbno spremljati, tako spremljanje se zagotovi z ustreznimi postopki.

(2) Obravnava iz prvega odstavka tega člena se tudi uporablja pri izračunu kapitalske zahteve za stran pozicije notranjega varovanja pred tveganji, ki izhaja iz bančne knjige.

(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, kadar banka varuje izpostavljenost bančne knjige s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom trgovalne knjige, se šteje, da izpostavljenost bančne knjige za namen izračuna kapitalskih zahtev ni varovana, razen če banka od primernega tretjega dajalca zavarovanja za izpostavljenost bančne knjige kupi kreditni izvedeni finančni instrument, ki izpolnjuje zahteve iz 40. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih. Kadar banka kupi tako zavarovanje tretje osebe, ki je za namen izračuna kapitalskih zahtev priznano kot varovanje za postavko bančne knjige, se za namen izračuna kapitalskih zahtev v trgovalno knjigo ne vključi niti notranje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom niti varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom, kupljenim od tretje osebe.

4. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA POZICIJSKO TVEGANJE

4.1. Splošne določbe

15. člen

(Ugotavljanje neto pozicije)

(1) Presežna vrednost dolgih (kratkih) pozicij banke nad njenimi kratkimi (dolgimi) pozicijami v istovrstnih lastniških, dolžniških in zamenljivih vrednostnih papirjih ter enakih izvedenih finančnih instrumentih (terminskih pogodbah, opcijah, nakupnih bonih, kritih nakupnih bonih) je njena neto pozicija v vsakem od teh različnih instrumentov. Pri izračunavanju neto pozicije se pozicije v izvedenih finančnih instrumentih obravnavajo kot pozicije v osnovnih vrednostnih papirjih (oziroma hipotetičnih), v skladu s 17. do 20. členom tega sklepa. Lastni dolžniški instrumenti banke se pri izračunavanju posebnega pozicijskega tveganja ne upoštevajo.

(2) Pobotanje med pozicijo zamenljivih vrednostnih papirjev in pozicijo finančnih instrumentov, v katere je mogoče te zamenljive vrednostne papirje zamenjati, ni mogoče.

(3) Vse neto pozicije v finančnih instrumentih, ki se glasijo na tujo valuto, se, ne glede na njihov predznak, preračunajo v valuto poročanja po veljavnem promptnem deviznem tečaju pred njihovim seštevanjem.

16. člen

(Splošno pravilo za razstavljanje pozicij posebnih instrumentov)

Pozicije posebnih instrumentov, ki so navedeni v 17. do 20. členu tega sklepa, se razstavljajo na hipotetične pozicije na naslednji način:

(a)    če je osnovni instrument dolžniški finančni instrument:

-  na dolžniški finančni instrument, pri čemer je posebni instrument odvisen od cene (obrestne mere) točno določenega osnovnega dolžniškega instrumenta, na katerega se nanaša; in/ali

-  na hipotetične dolžniške instrumente, s katerimi se zajame tveganje obrestne mere, ki izhaja iz prihodnjih plačil in prejetih denarnih tokov (vključujoč hipotetična plačila in prejemke); ker so oblikovani tako, da izrazijo splošno pozicijsko tveganje (in ne posebno pozicijsko tveganje), se imenujejo hipotetični netvegani dolžniški instrumenti;

-  na dolžniški finančni instrument in hipotetične dolžniške instrumente skupaj;

(b)    če je osnovni instrument lastniški finančni instrument:

-  na hipotetične pozicije v posameznih lastniških finančnih instrumentih, v košaricah delniških finančnih instrumentov ali v delniških indeksih;

(c)    če je osnovni instrument blago:

-  na hipotetične pozicije v blagu, na katerega se ­nanaša.

17. člen

(Terminske pogodbe na obrestno mero, dogovori o terminski obrestni meri in pogodbe o terminskem nakupu ali prodaji dolžniških finančnih instrumentov)

(1) Terminske pogodbe na obrestno mero, dogovori o terminski obrestni meri ("Forward Rate Agreements" – FRA) in pogodbe o terminskem nakupu ali prodaji dolžniških instrumentov se obravnavajo kot kombinacije hipotetičnih dolgih in kratkih pozicij v osnovnih finančnih instrumentih, kot je določeno v drugem do petem odstavku tega člena.

(2) Za namen tega člena dolga pozicija predstavlja pozicijo, v kateri je banka fiksirala obrestno mero, ki jo bo prejela enkrat v prihodnosti, kratka pozicija pa pozicijo, v kateri je fiksirala obrestno mero, ki jo bo enkrat v prihodnosti plačala.

(3) Dolga pozicija terminske pogodbe na obrestno mero se obravnava kot kombinacija kratke pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju z zapadlostjo enako obdobju do poravnave terminske pogodbe in dolge pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju z zapadlostjo enako obdobju do poravnave terminske pogodbe, povečanem za dogovorjeno trajanje pogodbe.

(4) Prodan dogovor o terminski obrestni meri (FRA) se obravnava kot dolga pozicija v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju z zapadlostjo enako obdobju do poravnave, povečanem za dogovorjeno/pogodbeno trajanje pogodbe in kratko pozicijo v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju z zapadlostjo, enako datumu poravnave.

(5) Pogodba o terminskem nakupu dolžniškega instrumenta se obravnava kot kombinacija kratke pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju z zapadlostjo, enako zapadlosti terminske pogodbe, in dolgo (promptno) pozicijo v obveznici, na katero se terminska pogodba nanaša, z zapadlostjo, enako preostali zapadlosti obveznice.

(6) Pri izračunu kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje se pozicije v netveganih brezkuponskih dolžniških vrednostnih papirjih vključijo v prvo kategorijo (utež 0%) v Tabeli 1 28. člena tega sklepa, pozicija v obveznici pa v ustrezno kategorijo postavk v Tabeli 1 28. člena tega sklepa.

(7) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na priznanih borzah, naštetih v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna borza.

(8) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere poravnavo izvajajo priznane klirinške družbe, naštete v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna klirinška družba.

18. člen

(Opcije)

(1) Opcije na obrestne mere, dolžniške finančne instrumente, lastniške finančne instrumente, delniške indekse, finančne terminske pogodbe, zamenjave in tuje valute se obravnavajo kot pozicije, katerih vrednost je enaka vrednosti osnovnih instrumentov, na katere se opcije nanašajo, pomnožene s svojimi deltami. Tako določene pozicije se lahko pobotajo z nasprotnimi pozicijami v istovrstnih osnovnih instrumentih, ki so osnovni opcijam. Pozicije v opcijah se pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje obravnavajo kot kombinacije hipotetičnih dolgih in kratkih pozicij oziroma se razstavijo na pozicije v osnovnih instrumentih, na katere se opcije nanašajo. Kapitalska zahteva za izdane opcije, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), se mora izračunati v povezavi z osnovnimi instrumenti, na katere se opcije nanašajo.

(2) Za delto se uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana borza iz Priloge II tega sklepa, na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za katere kazalec priznane borze ni razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), lahko banka delto izračunava sama, vendar le, če dokaže, da je njen model za izračunavanje delte primeren. Banka Slovenije lahko predpiše metodologijo za izračunavanje delte.

(3) Delta vrednosti pozicij v osnovnih finančnih instrumentih se upošteva pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska tveganja, in sicer:

(a)    kupljena nakupna opcija kot dolga pozicija,

(b)    izdana nakupna opcija kot kratka pozicija,

(c)    kupljena prodajna opcija kot kratka pozicija,

(d)    izdana prodajna opcija kot dolga pozicija.

(4) Poleg izračuna delte je nujno, da se banka zavaruje tudi pred drugimi tveganji, povezanimi z opcijami. Zato mora banka izračunavati dodatne kapitalske zahteve za druga opcijska tveganja, npr. tveganje spremembe delte (gama tveganje) ali nestanovitnosti osnovnega instrumenta (vega tveganje). Za gamo in vego se uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana borza iz Priloge II tega sklepa, na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za katere kazalec priznane borze ni razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), lahko banka gamo in vego izračunava sama, vendar le, če dokaže, da je njen model za izračunavanje game in vege primeren. Banka Slovenije lahko predpiše metodologijo za izračunavanje game in vege.

(5) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za opcije iz prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na priznanih borzah, naštetih v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, enak kritju, ki ga za te opcije zahteva zadevna borza.

(6) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere poravnavo izvajajo priznane klirinške družbe, naštete v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna klirinška družba.

(7) Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za kupljene opcije iz prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na borzah ali na prostem trgu, uporabi znesek, ki je enak kapitalski zahtevi za finančne instrumente, na katere se te opcije nanašajo. Pri tem tako določena kapitalska zahteva ne presega tržne vrednosti opcij iz prvega odstavka tega člena.

19. člen

(Nakupni boni)

Nakupni boni (warrants), ki so vezani na dolžniške in lastniške finančne instrumente, se obravnavajo enako kot opcije.

20. člen

(Zamenjave)

Banka mora zamenjave (npr. medvalutne, obrestne, lastniške) za namene obrestnega tveganja obravnavati na enaki osnovi kot bilančne instrumente. Tako mora obrestno zamenjavo, po kateri prejema spremenljivo obrestno mero in plačuje fiksno obrestno mero, obravnavati kot kombinacijo dolge pozicije v instrumentu s spremenljivo obrestno mero z zapadlostjo, ki je enaka obdobju do naslednje določitve obrestne mere, in kratke pozicije v instrumentu s fiksno obrestno mero z zapadlostjo, ki je enaka zapadlosti zamenjave.

21. člen

(Obravnava prodajalca zavarovanja)

Če ni drugače določeno, se za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje stranke, ki prevzame tveganje ("prodajalec zavarovanja") uporablja nominalni znesek kreditnega izvedenega finančnega instrumenta. Pri izračunu kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje stranke se, razen pri zamenjavi celotnega donosa (total return swap), namesto zapadlosti obveznosti upošteva zapadlost kreditnega izvedenega finančnega instrumenta. Pri tem se pozicije določijo na naslednji način:

(a)    zamenjava celotnega donosa za splošno pozicijsko tveganje ustvari dolgo pozicijo v referenčni obveznosti in kratko pozicijo v državni obveznici, za katero se pri standardiziranem pristopu za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja utež tveganja 0% in katere zapadlost je enaka dobi do naslednje določitve obrestne mere; hkrati za posebno pozicijsko tveganje ustvari tudi dolgo pozicijo v referenčni obveznosti;

(b)    kreditna zamenjava (credit default swap) za splošno pozicijsko tveganje ne ustvari pozicije; za posebno pozicijsko tveganje pa ustvari sintetično dolgo pozicijo v obveznosti referenčnega subjekta, razen če ima izvedeni finančni instrument določeno bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za kvalificiran dolg (dolg kvalificiranega izdajatelja); v takem primeru se ustvari dolga pozicija v izvedenem finančnem instrumentu; če so po kreditni zamenjavi dolgovane tudi obresti ali premija, morajo biti ti denarni tokovi predstavljeni kot hipotetične pozicije v državnih obveznicah;

(c)    kreditni zapis za eno samo izpostavljenost (single name credit linked note) za splošno pozicijsko tveganje ustvari dolgo pozicijo v tem kreditnem zapisu kot obrestni produkt; za posebno pozicijsko tveganje ustvari sintetično dolgo pozicijo v obveznosti referenčnega subjekta; dodatno ustvari dolgo pozicijo v obveznosti izdajatelja zapisa; če ima kreditni zapis zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za kvalificiran dolg, se za posebno pozicijsko tveganje upošteva samo ena dolga pozicija;

(d)    kreditni zapis za skupino izpostavljenosti (multiple name credit linked note), ki zagotavlja sorazmerno zavarovanje teh izpostavljenosti (multiple name credit linked note), za posebno pozicijsko tveganje poleg dolge pozicije v obveznosti izdajatelja tega kreditnega zapisa ustvari tudi pozicije v obveznostih vseh referenčnih subjektov, in sicer v zneskih, ki predstavljajo delež nominalnega zneska kreditnega zapisa, ti deli pa se določijo sorazmerno glede na delež izpostavljenosti (multiple name credit linked note) do posameznega referenčnega subjekta v vseh izpostavljenostih, ki so sorazmerno zavarovane s kreditnim zapisom; če je možno izbrati skupino kot eno obveznost referenčnega subjekta, potem posebno tveganje določa obveznost z največjo utežjo tveganja; če ima kreditni zapis za skupino izpostavljenosti (multiple name credit linked note) zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za kvalificiran dolg, se za posebno tveganje upošteva samo ena dolga pozicija v tem kreditnem zapisu;

(e)    kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi prvega neplačila ustvari pozicijo v višini nominalnega zneska v obveznosti vsakega referenčnega subjekta; če je obseg največjega plačila po kreditnem dogodku nižji od kapitalske zahteve, izračunane v skladu s prejšnjim stavkom, se lahko kot kapitalska zahteva za posebno tveganje uporabi znesek največjega plačila po kreditnem dogodku;

kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi drugega neplačila ustvari pozicijo v višini nominalnega zneska v obveznosti vsakega referenčnega subjekta, razen v eni (v tisti z najnižjo kapitalsko zahtevo za posebno tveganje); če je obseg največjega plačila po kreditnem dogodku nižji od kapitalske zahteve, izračunane v skladu s prejšnjim stavkom, se lahko kot kapitalska zahteva za posebno tveganje uporabi znesek največjega plačila po kreditnem dogodku;

če ima kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi prvega ali drugega neplačila zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za kvalificiran dolg, potem mora prodajalec zavarovanja izračunati samo eno kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje, ki izraža bonitetno oceno kreditnega izvedenega finančnega instrumenta.

22. člen

(Obravnava kupca zavarovanja)

(1) Za stranko, ki prenese kreditno tveganje ("kupec zavarovanja"), se pozicije določijo kot zrcalna slika pozicij prodajalca zavarovanja, razen kreditnega zapisa (ki ne ustvari kratke pozicije v obveznosti izdajatelja). Če v danem trenutku obstaja prodajna opcija v kombinaciji s stopnjevanjem, se tak trenutek obravnava kot zapadlost zavarovanja. V primeru kreditnih izvedenih finančnih instrumentov na podlagi n-tega neplačila je kupcem zavarovanja dovoljeno, da izravnajo posebno pozicijsko tveganje za n-1 zavarovanih obveznosti (tj. n-1 zavarovanih obveznosti z najnižjo kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje).

(2) Banka, ki na osnovi diskontiranega denarnega toka tržno vrednoti in upravlja obrestno tveganje pri izvedenih finančnih instrumentih iz 17. do 20. člena tega sklepa, lahko za izračun pozicij v teh izvedenih finančnih instrumentih uporabi modele občutljivosti. Te modele lahko uporabi tudi za izračun pozicij v obveznicah, ki se namesto prek enega končnega poplačila glavnice amortizirajo do svoje preostale zapadlosti. Tako ugotovljene pozicije se vključijo v izračun kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje dolžniških instrumentov.

(3) Banka lahko modele občutljivosti iz drugega odstavka tega člena uporabi samo, če predhodno pridobi dovoljenje Banke Slovenije. Banka Slovenije to dovoljenje izda, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)    modeli ustvarjajo pozicije, ki so enako občutljive na spremembe obrestne mere kot denarni tokovi osnovnih finančnih instrumentov;

(b)    občutljivost se ocenjuje glede na samostojna gibanja vzorca obrestnih mer na krivulji donosa, z vsaj eno točko občutljivosti v vsakem razredu zapadlosti iz Tabele 2 četrtega odstavka 32. člena tega sklepa.

(4) Izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka tega člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:

(a)    o vrstah finančnih instrumentov, za katere namerava banka uporabiti modele občutljivosti, in o osnovnih informacijah o teh modelih;

(b)    dokumentacijo, ki dokazuje, da modeli ustvarjajo pozicije, ki so enako občutljive na spremembe obrestne mere kot denarni tokovi osnovnih finančnih instrumentov;

(c)    dokumentacijo, ki dokazuje, da se občutljivost ocenjuje glede na samostojna gibanja vzorca obrestnih mer na krivulji donosa, z vsaj eno točko občutljivosti v vsakem razredu zapadlosti iz Tabele 2 četrtega odstavka 32. člena tega sklepa.

(5) Banka mora pogoje iz tretjega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od izdaje dovoljenja Banke Slovenije naprej.

(6) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo modelov občutljivosti za izračun pozicij v izvedenih finančnih instrumentih oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja so navedeni v Prilogi III tega sklepa.

(7) Banka Slovenije banki dovoljenje za uporabo modelov občutljivosti odvzame, če:

(a)    banka ravna v nasprotju z odredbo Banke Slovenije ali odredbo Banke Slovenije z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena;

(b)    banka huje krši izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka tega člena.

23. člen

(Obravnava kupca zavarovanja brez uporabe modelov občutljivosti)

Banka, ki ne uporablja modelov občutljivosti, lahko kot popolnoma izravnane obravnava pozicije v hipotetičnih netveganih dolžniških instrumentih, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov iz 17. do 20. člena tega sklepa in ki izpolnjujejo vsaj naslednje pogoje:

(a)    pozicije imajo enako vrednost in se glasijo na isto valuto;

(b)    referenčna obrestna mera (za pozicije s spremenljivo obrestno mero) ali kupon (za pozicije s fiksno obrestno mero) pozicij izvedenih finančnih instrumentov ustreza obrestni meri ali kuponu pozicij, s katerimi se izravnavajo (največja razlika med njima je lahko petnajst bazičnih točk);

(c)    pozicije zapadejo:

-  na isti dan, če je rok preostale zapadlosti izravnavajočih se pozicij krajši od enega meseca,

-  največ sedem dni narazen, če je rok preostale zapadlosti izravnavajočih se pozicij med enim mesecem in enim letom,

-  največ trideset dni narazen, če je rok preostale zapadlosti izravnavajočih se pozicij daljši od enega leta.

24. člen

(Obravnava vrednostnih papirjev v okviru poslov začasne prodaje oziroma odkupa in posoje oziroma izposoje)

Prenosnik vrednostnih papirjev ali zajamčenih pravic v zvezi z vrednostnimi papirji v okviru poslov začasne prodaje oziroma odkupa in posojevalec vrednostnih papirjev v okviru posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev vključita te vrednostne papirje v izračun svoje kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje, če izpolnjujejo pogoje za vključitev v trgovalno knjigo iz 9. člena tega sklepa.

25. člen

(Posebno in splošno pozicijsko tveganje)

(1) Pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi ali lastniškimi finančnimi instrumenti (ali dolžniškimi ali lastniškimi izvedenimi finančnimi instrumenti) se za namen izračuna kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje razdeli na dva sestavna dela, in sicer na posebno ter splošno pozicijsko tveganje.

(2) Posebno pozicijsko tveganje je tveganje spremembe cene finančnega instrumenta zaradi dejavnikov v zvezi z njegovim izdajateljem ali, v primeru izvedenega finančnega instrumenta, v zvezi z izdajateljem osnovnega finančnega instrumenta.

(3) Splošno pozicijsko tveganje je tveganje spremembe cene finančnega instrumenta zaradi spremembe ravni obrestnih mer (v primeru tržnega dolžniškega finančnega instrumenta ali dolžniškega izvedenega finančnega instrumenta) ali zaradi cenovnih gibanj na kapitalskem trgu (v primeru lastniškega finančnega instrumenta ali lastniškega izvedenega finančnega instrumenta), ki niso povezana s posebnimi lastnostmi posameznih finančnih instrumentov.

26. člen

(Izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje)

Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje se izračuna kot vsota kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje dolžniških in lastniških finančnih instrumentov.

4.2. Dolžniški finančni instrumenti

27. člen

(Izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje dolžniških finančnih instrumentov)

(1) Banka mora razvrstiti svoje neto pozicije v dolžniških finančnih instrumentih glede na valuto, na katero se glasijo. Kapitalsko zahtevo za splošno in posebno pozicijsko tveganje mora izračunati za neto pozicije v vsaki valuti posebej.

(2) Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota kapitalske zahteve za posebno in splošno pozicijsko tveganje v zvezi z njimi. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi instrumenti se izračuna v skladu z 28. do 30. členom tega sklepa, kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi instrumenti pa v skladu z 31. členom tega sklepa.

28. člen

(Posebno pozicijsko tveganje)

(1) Banka mora vse neto pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, izračunane v skladu s prvim odstavkom 15. člena tega sklepa, razvrstiti v ustrezne kategorije dolžniških instrumentov iz Tabele 1 v tem odstavku, in sicer glede na to, kdo je njihov izdajatelj oziroma dolžnik po njih, glede na njihovo zunanjo ali notranjo bonitetno oceno ter glede na njihovo preostalo zapadlost. Tako razvrščene neto pozicije v dolžniških instrumentih mora pomnožiti z utežmi, ki so v skladu s Tabelo 1 iz tega odstavka predpisane za posamezno kategorijo dolžniških instrumentov, v katero spadajo. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje, povezano z dolžniškimi finančnim instrumenti, se izračuna kot vsota tehtanih neto pozicij v dolžniških finančnih instrumentih (ne glede na to, ali so te neto pozicije dolge ali kratke).

Tabela 1: Kategorije dolžniških finančnih instrumentov in predpisane uteži za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi instrumenti

(2) Banka mora za dolžniške finančne instrumente, kjer obstaja povečano tveganje zaradi neustrezne solventnosti izdajatelja ali likvidnosti instrumenta, uporabiti najvišjo utež iz Tabele 1 prvega odstavka tega člena, to je 12%.

29. člen

(Posebna pravila pri izračunu kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje)

(1) Banka, ki za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja pristop IRB, stopnje kreditne kvalitete za namen prvega odstavka tega člena ugotavlja na podlagi ocene PD dolžnikov po izpostavljenosti iz Tabele 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa. Ta PD mora biti enak ali nižji od tistega, ki se v skladu s pravili za tehtanje izpostavljenosti do podjetij iz sklepa o standardiziranem pristopu povezuje z ustrezno stopnjo kreditne kvalitete.

(2) Instrumenti, ki jih izdajo nekvalificirani izdajatelji, prejmejo utež za posebno pozicijsko tveganje v višini 8% ali 12% v skladu s Tabelo 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa. Banka Slovenije lahko od banke zahteva, da za take instrumente uporablja višjo kapitalsko zahtevo za posebno tveganje in/ali ne dovoli pobotanja za namene opredelitve obsega splošnega tveganja trga med takimi instrumenti in kakršnimi koli drugimi dolžniškimi instrumenti.

(3) Za izpostavljenosti v listinjenju, ki se v izračunu omejitev posameznih sestavin kapitala v skladu s prvim odstavkom in točko (g) drugega odstavka 22. člena sklepa o kapitalu odštevajo ali ki so v skladu s pravili Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje pri listinjenju (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o listinjenju) tehtajo z utežjo 1250%, mora banka uporabiti kapitalsko zahtevo, ki ni nižja od tiste, ki je rezultat navedenih dveh možnih obravnav izpostavljenosti v listinjenju. Za likvidnostne aranžmaje brez bonitetne ocene (unrated liquidity facilities) mora banka uporabiti kapitalsko zahtevo, ki ni manjša od tiste, določene v skladu z 18. do 20. in 30. do 33. členom sklepa o listinjenju.

(4) Banka lahko za dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo ali za katere jamčijo enote centralne ravni držav ali, ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne oblasti držav članic, namesto uteži, predpisanih v Tabeli 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa, uporabi 0%, če so navedeni dolžniški vrednostni papirji nominirani in financirani v domači valuti izdajatelja. 0-odstotno utež lahko v tem primeru uporabi ne glede na kreditno kvaliteto navedenih dolžniških vrednostnih papirjev.

(5) Banka lahko, ne glede na uteži, predpisane v Tabeli 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa, za krite obveznice, opredeljene v 10. točki drugega odstavka 2. člena in 45. členu sklepa o standardiziranem pristopu, uporablja enake uteži kot za postavke kvalificiranih izdajateljev z enako preostalo zapadlostjo kot te krite obveznice, zmanjšane na naslednji način:

(a)    če se podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 20%, se ustrezna utež dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih izdajateljev) zmanjša za 50%;

(b)    če se podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 50%, se ustrezna utež dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih izdajateljev) zmanjša za 60%;

(c)    če se podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 100%, se ustrezna utež dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih izdajateljev) zmanjša za 50%;

(d)    če se podrejenim, nezavarovanim izpostavljenostim do izdajatelja za namene izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje dodeli utež tveganja 150%, se ustrezna utež dolžniških finančnih instrumentov iz Tabele 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa (ustrezna utež za postavke kvalificiranih izdajateljev) zmanjša za 33,3%.

30. člen

(Opredelitev drugih postavk kvalificiranega izdajatelja)

Postavke kvalificiranih izdajateljev iz druge kategorije dolžniških finančnih instrumentov v Tabeli 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa zajemajo:

(a)    dolge in kratke pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki bi jim v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu pripadala stopnja kreditne kvalitete, ki ustreza investicijskemu razredu. Za namen tega sklepa se kot investicijski razred šteje stopnja kreditne kvalitete 1 do 3;

(b)    dolge in kratke pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki imajo zaradi solventnosti izdajatelja PD, ki ustreza investicijskemu razredu iz točke (a) tega odstavka, če banka za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja pristop IRB;

(c)    dolge in kratke pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki nimajo zunanje bonitetne ocene imenovane ECAI in ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

-  so dovolj likvidne,

-  njihova investicijska kvaliteta je najmanj enakovredna investicijski kvaliteti pozicij iz točke (a) tega odstavka,

-  dolžniški finančni instrumenti, v katerih so te pozicije, so uvrščeni vsaj na enem organiziranem trgu države članice ali na priznani borzi iz Priloge II tega sklepa,

(d)    dolge in kratke pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki so jih izdale institucije in ki izpolnjujejo naslednja pogoja:

-  so dovolj likvidne,

-  njihova investicijska kvaliteta je najmanj enakovredna investicijski kvaliteti pozicij iz točke (a) tega odstavka,

(e)    dolge in kratke pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki so jih izdale institucije, ki so zavezane k izpolnjevanju pravil varnega in skrbnega poslovanja, enakovrednim za investicijska podjetja, in katerih kreditna kvaliteta ni slabša od kreditne kvalitete institucij, ki ji v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnja kreditne kvalitete 2.

Če Banka Slovenije oceni, da so dolžniški finančni instrumenti, ki se obravnavajo kot postavke kvalificiranih izdajateljev, izpostavljeni previsokemu posebnemu pozicijskemu tveganju, lahko od banke zahteva, da jih pri izračunu kapitalske zahteve ne obravnava več kot postavke kvalificiranih izdajateljev.

31. člen

(Splošno pozicijsko tveganje)

Banka lahko kapitalsko zahtevo za splošno pozicijsko tveganje izračuna z uporabo pristopa, ki temelji na zapadlosti (v skladu z 32. členom tega sklepa), ali z uporabo pristopa, ki temelji na trajanju (v skladu s 33. členom tega sklepa). Izbrani pristop mora banka dosledno uporabljati.

32. člen

(Pristop, ki temelji na zapadlosti)

(1) Postopek za izračun kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje je sestavljen iz dveh osnovnih korakov. Prvič, za izračun kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje mora banka vse neto pozicije tehtati glede na zapadlost, kakor je določeno v drugem odstavku tega člena. Drugič, ta kapitalska zahteva se zniža, če se v isti razred zapadlosti uvrstijo nasprotne (dolge/kratke) tehtane pozicije. Znižanje te kapitalske zahteve se dovoli, čeprav so nasprotne tehtane pozicije uvrščene v različne razrede zapadlosti, pri čemer je obseg znižanja odvisen od tega, če sta poziciji uvrščeni v isto skupino razredov zapadlosti ali ne, in od posameznih skupin razredov zapadlosti, v katere sta uvrščeni. Obstajajo tri skupine razredov zapadlosti.

(2) Banka svoje neto pozicije ustrezno razvrsti v razrede zapadlosti, opredeljene v stolpcu 2 ali 3 iz Tabele 2 četrtega odstavka tega člena. Razvrščanje izvede na podlagi preostale zapadlosti pri dolžnikih finančnih instrumentih s fiksno obrestno mero in na podlagi obdobja do naslednje določitve obrestne mere pri dolžniških finančnih instrumentih s spremenljivo obrestno mero. Banka mora tudi ločiti dolžniške finančne instrumente s kuponom z obrestno mero v višini 3% in več ali s kuponom z obrestno mero v višini manj kot 3% in jih ustrezno razvrstiti v stolpec 2 ali 3 v Tabeli 2 četrtega odstavka tega člena. Potem mora vsako pozicijo pomnožiti z ustrezno utežjo iz stolpca 4 v navedeni tabeli.

(3) Banka mora nato izračunati vsoto tehtanih dolgih pozicij in vsoto tehtanih kratkih pozicij v vsakem posameznem razredu zapadlosti. Izravnana tehtana pozicija posameznega razreda zapadlosti je manjša izmed vsote tehtanih dolgih in vsote tehtanih kratkih pozicij v tem razredu zapadlosti, neizravnana tehtana pozicija posameznega razreda zapadlosti pa razlika med njima. Po izravnavanju mora banka izračunati vsoto izravnanih tehtanih pozicij v vseh razredih zapadlosti.

(4) Banka mora nato sešteti neizravnane tehtane dolge oziroma neizravnane tehtane kratke pozicije iz vseh razredov zapadlosti v okviru posamezne skupine razredov zapadlosti. Izravnana tehtana pozicija posamezne skupine zapadlosti je manjša izmed vsote neizravnanih tehtanih dolgih ali vsote neizravnanih tehtanih kratkih pozicij v tej skupini razredov zapadlosti. Neizravnana tehtana pozicija posamezne skupine razredov zapadlosti pa razlika med njima.

Tabela 2: Razvrščanje neto pozicij glede na preostalo zapadlost

(5) Banka mora nato medsebojno izravnati neizravnani tehtani poziciji skupin razredov zapadlosti 1 in 2, s čimer ugotovi izravnano tehtano pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 1 in 2. Nato mora medsebojno izravnati še preostanek neizravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 2 in neizravnano tehtano pozicijo skupine razredov zapadlosti 3, s čimer ugotovi izravnano tehtano pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 2 in 3.

(6) Banka lahko spremeni vrstni red izravnavanja iz petega odstavka tega člena tako, da najprej izračuna izravnano tehtano pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 2 in 3 in šele nato izravnano tehtano pozicijo med skupinama razredov zapadlosti 1 in 2.

(7) Banka mora nato medsebojno izravnati še preostanek neizravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 1 in preostanek neizravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 3.

(8) Na koncu mora banka sešteti še preostale neizravnane tehtane pozicije, to je pozicije, ki niso bile izravnane v izračunih v skladu s petim do sedmim odstavkom tega člena.

(9) Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota:

(a)    10% vsote izravnanih tehtanih pozicij v vseh razredih zapadlosti;

(b)    40% izravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 1;

(c)    30% izravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 2;

(d)    30% izravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 3;

(e)    40% izravnane tehtane pozicije med skupinama razredov zapadlosti 1 in 2 ter med skupinama razredov zapadlosti 2 in 3;

(f)     150% izravnane tehtane pozicije med skupinama razredov zapadlosti 1 in 3;

(g)    100% preostalih neizravnanih tehtanih pozicij.

33. člen

(Pristop, ki temelji na trajanju)

(1) Pri uporabi pristopa, ki temelji na trajanju, mora banka na podlagi tržne vrednosti dolžniškega finančnega instrumenta s fiksno obrestno mero izračunati njegov donos do zapadlosti, kar je implicirana diskontna stopnja tega instrumenta. Pri dolžniških finančnih instrumentih s spremenljivo obrestno mero mora banka na podlagi tržne vrednosti vsakega posameznega instrumenta izračunati njegov donos za obdobje, ki je enako obdobju do naslednje določitve obrestne mere.

(2) Banka mora nato izračunati modificirano trajanje za vsak dolžniški finančni instrument po naslednji formuli:

Simboli v formuli imajo naslednji pomen:

MD =      modificirano trajanje

D =   trajanje

r =     donos do zapadlosti

C_t =   denarni tok v času t

m =   celotna zapadlost

(3) Banka mora nato vsak posamezni dolžniški finančni instrument razvrstiti v ustrezno skupino v Tabeli 3 tega odstavka. Pri tem upošteva modificirano trajanje.

Tabela 3: Razvrščanje dolžniških finančnih instrumentov glede na modificirano trajanje

(4) Banka mora nato izračunati pozicijo, tehtano s trajanjem, za vsak posamezni dolžniški finančni instrument tako, da pomnoži njegovo tržno ceno z modificiranim trajanjem in ustrezajočimi domnevanimi spremembami obrestne mere, kot je razvidno iz Tabele 3 tretjega odstavka tega člena.

(5) Banka mora ločeno izračunati dolge in kratke pozicije, tehtane s trajanjem, za vsako skupino in jih v okviru posamezne skupine medsebojno izravnati. Izravnana pozicija, tehtana s trajanjem za posamezno skupino, je manjša izmed vsote dolgih pozicij, tehtanih s trajanjem, in vsote kratkih pozicij, tehtanih s trajanjem. Neizravnana pozicija, tehtana s trajanjem, za posamezno skupino pa je razlika med njima. Nato izračun izravnanih in neizravnanih pozicij, tehtanih s trajanjem, nadaljuje v skladu s petim do osmim odstavkom 32. člena tega sklepa.

(6) Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota:

(a)    2% izravnane pozicije, tehtane s trajanjem, za vsako skupino;

(b)    40% izravnanih pozicij, tehtanih s trajanjem, med skupinama 1 in 2 ter med skupinama 2 in 3;

(c)    150% izravnane pozicije, tehtane s trajanjem, med skupinama 1 in 3;

(d)    100% preostalih neizravnanih pozicij, tehtanih s trajanjem.

4.3. Lastniški finančni instrumenti

34. člen

(Izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje lastniških finančnih instrumentov)

(1) Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti se izračuna kot vsota kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje in kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje v zvezi s temi instrumenti.

(2) Banka mora ločeno sešteti vse neto dolge pozicije in vse neto kratke pozicije v lastniških finančnih instrumentih, izračunane v skladu s prvim odstavkom 15. člena tega sklepa. Vsota absolutnih vrednosti vseh neto dolgih in vseh neto kratkih pozicij predstavlja skupno bruto pozicijo banke v lastniških finančnih instrumentih. Razlika med vrednostjo vseh neto dolgih in vrednostjo vseh neto kratkih pozicij predstavlja skupno neto pozicijo v lastniških finančnih instrumentih.

35. člen

(Posebno pozicijsko tveganje)

(1) Banka izračuna kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti tako, da pomnoži svojo skupno bruto pozicijo v lastniških finančnih instrumentih, kot je opredeljeno v drugem odstavku 34. člena tega sklepa, s 4%.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko banka kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje izračuna tako, da skupno bruto pozicijo v lastniških finančnih instrumentih pomnoži z 2%, in sicer za tiste lastniške finančne instrumente, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)    lastniških finančnih instrumentov ne izdajo izdajatelji, ki so izdali samo take tržne dolžniške finančne instrumente, za katere v skladu s Tabelo 1 prvega odstavka 28. člena tega sklepa velja 8- ali 12-odstotna utež za posebno pozicijsko tveganje ali zanje velja nižja utež le zato, ker so zavarovani;

(b)    so visoko likvidni; šteje se, da so visoko likvidni, če so vključeni v katerega od delniških indeksov iz Priloge IV tega sklepa;

(c)    nobena posamezna pozicija ne sme presegati 5% vrednosti celotnega portfelja lastniških finančnih instrumentov; izjemoma pa posamezna pozicija lahko predstavlja do 10% vrednosti celotnega portfelja lastniških finančnih instrumentov, vendar le, če vsota takih pozicij ne presega 50% celotnega portfelja lastniških finančnih instrumentov.

36. člen

(Splošno pozicijsko tveganje)

Banka izračuna kapitalsko zahtevo za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti tako, da skupno neto pozicijo, kot je opredeljena v drugem odstavku 34. člena tega sklepa, pomnoži z 8%.

37. člen

(Terminske pogodbe na delniške indekse)

(1) Pozicije v terminskih pogodbah na delniške indekse (to so delta tehtani ekvivalenti opcij v terminskih pogodbah na delniške indekse in delniški indeksi) se obravnavajo kot pozicije v posameznih lastniških finančnih instrumentih, ki sestavljajo indeks. Pozicije, ki se obravnavajo kot pozicije v posameznih lastniških finančnih instrumentih, vključenih v delniške indekse iz Priloge IV tega sklepa, se lahko pobotajo z nasprotnimi pozicijami v istovrstnih lastniških finančnih instrumentih.

(2) Banka, ki je pobotala svoje pozicije v enem ali več lastniških finančnih instrumentih, ki sestavljajo delniški indeks, na katerega se nanaša terminska pogodba, z eno ali več pozicijami v sami terminski pogodbi na delniški indeks, mora zagotoviti ustrezen kapital za pokrivanje izgube, povzročene zaradi neskladnosti gibanj vrednosti terminske pogodbe na delniški indeks z vrednostmi delnic, ki ga sestavljajo. Banka mora to zagotoviti, čeprav ima nasprotne pozicije v terminskih pogodbah na delniške indekse, ki se ne ujemajo v zapadlosti, sestavi ali obojem.

(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se za pozicije v terminskih pogodbah na delniške indekse, s katerimi se trguje na borzah in ki se nanašajo na široko razpršene delniške indekse iz Priloge IV tega sklepa, za izračun kapitalske zahteve za splošno pozicijsko tveganje uporablja utež 8%, kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje pa se ne izračunava. Take pozicije mora banka vključiti v izračun neto pozicije iz drugega odstavka 34. člena tega sklepa, v izračunu bruto pozicije iz navedene določbe pa se ne upoštevajo.

(4) Če terminska pogodba na delniški indeks ni razstavljena na pozicije v osnovnih finančnih instrumentih, ki sestavljajo indeks, jo mora banka obravnavati kot posamezen lastniški finančni instrument. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje se ne izračunava za tiste terminske pogodbe na delniške indekse, s katerimi se trguje na borzah in ki se nanašajo na široko razpršene delniške indekse iz Priloge IV tega sklepa.

4.4. Obravnava izvedbe prve prodaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa

38. člen

(Izračun kapitalske zahteve za pozicije iz prve prodaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa)

(1) Za pozicije, ki izhajajo iz prve prodaje dolžniških ali lastniških finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa, lahko banka za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje uporablja naslednji postopek:

(a)    izračuna neto pozicijo, ki je razlika med celotno obveznostjo iz naslova odkupa in tistim delom pozicije, ki jo je že prenesla na tretje osebe, ki so finančne instrumente odkupile ali so se pogodbeno zavezale k njihovemu odkupu;

(b)    zmanjša neto pozicijo v višini redukcijskih faktorjev iz Tabele 4;

Tabela 4: Redukcijski faktorji

(c)    za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje uporabi te zmanjšane pozicije.

(2) Delovni dan 0 je delovni dan, s katerim se banka nepreklicno zaveže prevzeti znano količino finančnih instrumentov po dogovorjeni ceni.

(3) Banka mora vseskozi zagotavljati dovolj kapitala za kritje tveganja možne izgube, ki obstaja od začetka prevzema obveznosti prve prodaje finančnih instrumentov do prvega delovnega dne.

4.5. Obravnava postavk trgovalne knjige, ki so varovane s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti

39. člen

(Izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje pozicije trgovalne knjige, ki so varovane s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti)

(1) Pri pozicijah trgovalne knjige, ki so varovane s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, se kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje lahko zmanjša v skladu z določbami drugega do petega odstavka tega člena.

(2) Kadar se vrednosti obeh strani transakcije vedno gibljeta v nasprotnih smereh in v približno enakem obsegu, se kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje ne izračunava za nobeno stran transakcije. Taka obravnava je dopustna v naslednjih primerih:

(a)    obe strani transakcije sta sestavljeni iz popolnoma identičnih instrumentov; ali

(b)    dolga denarna pozicija je varovana z zamenjavo celotnega donosa (ali obratno), pri čemer se referenčna obveznost in osnovna izpostavljenost (tj. denarna pozicija) popolnoma ujemata; zapadlost zamenjave celotnega donosa je lahko drugačna od zapadlosti osnovne izpostavljenosti.

(3) Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje se lahko zmanjša tudi, kadar se vrednost obeh strani transakcije vedno giblje v nasprotni smeri in kadar obstaja popolno ujemanje glede referenčne obveznosti, zapadlosti referenčne obveznosti in kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ter valute, v kateri je izražena osnovna izpostavljenost. Poleg tega ključne lastnosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ne smejo povzročiti pomembnega odstopanja cenovnih premikov kreditnega izvedenega finančnega instrumenta od cenovnih premikov denarne pozicije.

Če na podlagi transakcije, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega pododstavka, pride do prenosa tveganja, se kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje za tisto stran transakcije, za katero se sicer izračunava višja kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje, zmanjša za 80%, medtem ko kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje za drugo stran transakcije znaša 0.

(4) Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje se lahko delno zmanjša tudi, kadar se vrednosti obeh strani transakcije običajno gibljeta v nasprotnih smereh. Taka obravnava je možna v naslednjih primerih:

(a)    kadar gre za pozicije iz točke (b) drugega odstavka tega člena, vendar obstaja neusklajenost naložb med referenčno obveznostjo in osnovno izpostavljenostjo; pri tem pa pozicije izpolnjujejo naslednja pogoja:

-  referenčna obveznost se v primeru stečaja poplačuje istočasno (je uvrščena pari passu) ali pozneje (je podrejena) kot osnovna obveznost,

-  dolžnik po osnovni in referenčni obveznosti je ista oseba; za obe obveznosti veljata prisilno izvršljivi klavzuli o navzkrižni ugotovitvi neplačila in o navzkrižni takojšnji zapadlosti, ali

(b)    kadar gre za pozicije iz točke (a) drugega odstavka tega člena ali tretjega odstavka tega člena, vendar obstaja valutna neusklajenost ali neusklajenost zapadlosti med kreditnim izvedenim finančnim instrumentom in osnovnim instrumentom (valutne neusklajenosti je treba vključiti v običajno poročanje o valutnem tveganju v skladu s 75. in 76. členom tega sklepa; ali

(c)    kadar gre za pozicije iz tretjega odstavka tega člena, vendar obstaja neusklajenost naložb v denarni poziciji in kreditnim izvedenim finančnim instrumentom; osnovni instrument mora biti v dokumentaciji o kreditnem izvedenem finančnem instrumentu vključen med obveznosti, ki jih je treba prenesti.

V primerih iz točk (a), (b) in (c) se namesto seštevanja kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje za vsako stran transakcije uporabi samo večja od obeh.

(5) V vseh drugih primerih, ki niso obravnavani v četrtem odstavku tega člena, se kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje izračuna za obe strani transakcije.

4.6. Obravnava pozicij v enotah kolektivnih naložbenih podjemov, ki se vključujejo v trgovalno knjigo

40. člen

(Izračun kapitalske zahteve za pozicije v enotah kolektivnih naložbenih podjemov v trgovalni knjigi)

(1) Kapitalska zahteva za pozicije v enotah odprtih kolektivnih naložbenih podjemov – investicijskih skladov (v nadaljevanju: CIU), ki se v skladu z 9. členom tega sklepa vključujejo v trgovalno knjigo, se izračuna v skladu z metodami, določenimi v drugem do četrtem odstavku tega člena in v skladu z 41. in 42. členom tega sklepa.

(2) Ne glede na druge določbe tega poglavja se za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) za pozicije v enotah CIU uporablja utež v višini 32%. Ne glede na določbe točke (a) drugega odstavka 75. člena ali točke (b) 86. člena tega sklepa, če se v skladu s temi navedenimi določbami uporablja spremenjena obravnava za naložbe v zlatu (modified gold treatment) iz tretjega pododstavka drugega odstavka točke (a) 75. člena tega sklepa, se za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) in valutno tveganje za pozicije v enotah CIU uporablja utež največ 40%.

(3) Banka lahko izračuna kapitalsko zahtevo za pozicije v enotah CIU, če ustrezajo kriterijem iz prvega odstavka 41. člena tega sklepa z uporabo metod, določenih v prvem do četrtem odstavku 42. člena tega sklepa.

(4) Razen če ni drugače določeno, se ne dovoli nobeno pobotanje med osnovnimi naložbami, ki tvorijo premoženje CIU, in drugimi pozicijami banke.

41. člen

(Pogoji za CIU)

(1) Metode iz 42. člena tega sklepa se lahko uporabljajo za izračun kapitalske zahteve za pozicije v enotah CIU, ki so nadzirane ali imajo sedež v Evropski uniji, če izpolnjujejo naslednje splošne pogoje:

(a)    prospekt CIU ali enakovreden dokument mora vsebovati:

-  vrste naložb, za katere ima CIU dovoljenje,

-  če so določeni naložbeni limiti, relativne limite in metodologije za njihov izračun,

-  če je dovoljeno zadolževanje, največja stopnja zadolževanja,

-  če so dovoljene naložbe v izvedene finančne instrumente ali pogodbe, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), ali v pogodbe, podobne pogodbam o začasni prodaji oziroma odkupu, politiko omejevanja tveganja nasprotne stranke, ki izhaja iz teh poslov,

(b)    CIU mora o svojem poslovanju poročati v obliki polletnih in letnih poročil, da omogoči ocenjevanje sredstev in obveznosti, višine prihodkov in odhodkov v obdobju poročanja;

(c)    enote CIU morajo biti na zahtevo imetnika dnevno izplačljive v denarju iz sredstev sklada;

(d)    premoženje CIU je ločeno od premoženja družbe za upravljanje CIU;

(e)    banka mora izdelati ustrezno oceno tveganosti CIU.

(2) Metode iz 42. člena tega sklepa se lahko uporabljajo tudi za izračun kapitalske zahteve za pozicije v enotah CIU iz primernih tretjih držav iz Priloge V tega sklepa, če izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (e) prvega odstavka tega člena, ali za pozicije v enotah tistih CIU iz primernih tretjih držav, za katere so tako obravnavo dovolili nadzorni organi iz drugih držav članic.

42. člen

(Metode za izračun kapitalske zahteve)

(1) Če ima banka zagotovljeno dnevno spremljanje naložbe, ki sestavljajo premoženje CIU, potem lahko kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) namesto za pozicije v enotah CIU izračuna za pozicije v osnovnih instrumentih, v katere nalaga CIU. To kapitalsko zahtevo izračuna v skladu z metodami, določenimi v tem poglavju (v 15. do 42. členu tega sklepa), ali z internim modelom, če je pridobila ustrezno dovoljenje Banke Slovenije. Pobot med pozicijami v osnovnih instrumentih, v katere nalaga CIU, in drugimi pozicijami banke je dovoljen, če ima banka zadostno število enot CIU, ki omogočajo celoštevilčno hipotetično pozicijo v osnovnih instrumentih CIU.

(2) Banka lahko kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za pozicije v enotah CIU izračuna v skladu z metodami iz tega poglavja (iz 15. do 42. člena tega sklepa), ali z internim modelom, če je pridobila ustrezno dovoljenje Banke Slovenije. To kapitalsko zahtevo izračuna tako, da jo izračuna za hipotetične pozicije v finančnih instrumentih, ki sestavljajo zunanji indeks ali košarico finančnih instrumentov, ki posnema gibanje vrednosti CIU, če so izpolnjeni:

(a)    namen naložbene politike CIU je, da posnema sestavo in gibanje vrednosti obstoječega zunanjega indeksa ali fiksne košarice lastniških ali dolžniških finančnih instrumentov;

(b)    med dnevnimi spremembami cen enote CIU in indeksom ali košarico lastniških ali dolžniških finančnih instrumentov, ki jih CIU posnema, se lahko jasno izrazi minimalna korelacija 0,9 v obdobju najmanj šestih mesecev; korelacija v tem primeru pomeni korelacijski koeficient med dnevnimi donosi enote CIU, s katero se trguje na borzi, in indeksom ali košarico lastniških ali dolžniških finančnih instrumentov, ki jih CIU posnema.

(3) Če banka nima zagotovljenega dnevnega spremljanja naložb, ki sestavljajo premoženje CIU, lahko izračunava kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) ob upoštevanju naslednjih pogojev:

(a)    predpostavi se, da CIU v največjem dovoljenem obsegu in v okviru svoje naložbene politike najprej vlaga v vrste finančnih instrumentov, za katere obstaja največja kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje (splošno in posebno), nato pa v padajočem vrstnem redu vlaga v vrste finančnih instrumentov z manjšo kapitalsko zahtevo, dokler ne doseže skupnih investicijskih limitov. Pozicija v CIU se obravnava kot neposredna naložba v navedenih naložbah CIU;

(b)    za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje upošteva največjo posredno izpostavljenost, ki jo lahko doseže prek CIU s finančnimi vzvodnimi pozicijami (leveraged positions), tako da sorazmerno poveča pozicijo v CIU do največje dovoljene izpostavljenosti v osnovne finančne instrumente, v katere vlaga CIU in ki izhajajo iz naložbene politike;

(c)    kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje (splošno in posebno), izračunana v skladu s tem odstavkom, znaša največ toliko, kot je navedeno v drugem odstavku 40. člena tega sklepa.

(4) Kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) v zvezi z naložbami v enote CIU, ki se izračuna v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, lahko za banko izračuna in poroča tretja oseba, pod pogojem, da je izračun pravilen in pravočasen.

5. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TVEGANJE PORAVNAVE IN KREDITNO TVEGANJE NASPROTNE STRANKE

5.1. Tveganje poravnave

43. člen

(Kapitalska zahteva za tveganje poravnave)

Banka mora za izračun kapitalske zahteve za tveganje poravnave izračunavati razliko v ceni, ki nastane pri transakcijah, kjer finančni instrumenti (dolžniški in lastniški finančni instrumenti, tuje valute in blago, razen poslov začasne prodaje oziroma odkupa in posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga) niso izročeni na datum poravnave. Razlika v ceni iz prejšnjega stavka predstavlja razliko med dogovorjeno ceno poravnave in trenutno tržno ceno finančnih instrumentov, tujih valut in blaga, ki so predmet posla. Banka izračuna kapitalsko zahtevo za tveganje poravnave tako, da to razliko pomnoži z ustrezno utežjo iz stolpca 2 Tabele 5 tega odstavka.

Tabela 5: Uteži za izračun kapitalske zahteve za tveganje poravnave

44. člen

(Izračun kapitalske zahteve zaradi časovne neusklajenosti plačila in izročitve)

(1) Banka mora zagotoviti kapital, kot je določeno v Tabeli 6 tega odstavka, če:

(a)    je finančne instrumente, tuje valute ali blago plačala pred njihovim prejetjem ali je finančne instrumente, tuje valute ali blago izročila, preden je prejela plačilo zanje; in

(b)    je, v primeru čezmejnih transakcij, od plačila ali izročitve minil en dan ali več.

Tabela 6: Kapitalska obravnava v primeru časovne neusklajenosti plačila in izročitve

(2) Banka, ki uporablja pristop IRB, lahko izpostavljenostim, kjer obstaja časovna neusklajenost plačila in izročitve, kot je določeno v vrstici 2 Tabele 6 prvega odstavka tega člena, dodelijo PD na podlagi zunanje bonitetne ocene nasprotne stranke, če banka v bančni knjigi nima nobenih drugih izpostavljenosti do te nasprotne stranke. Banka, ki uporablja lastne ocene izgube ob neplačilu (v nadaljevanju: LGD) lahko za izpostavljenosti iz vrstice 2 Tabele 6 tega člena uporabi LGD 45%, pod pogojem, da ga uporablja za vse take izpostavljenosti. Kot drugo možnost lahko banka, ki uporablja pristop IRB za izpostavljenosti iz vrstice 2 Tabele 6 prvega odstavka tega člena, uporablja uteži tveganja, določene v sklepu o standardiziranem pristopu pod pogojem, da jih uporablja za vse take izpostavljenosti ali za vse navedene izpostavljenosti uporabi utež tveganja 100%.

(3) Če znesek pozitivne izpostavljenosti iz transakcij, kjer obstaja časovna neusklajenost plačila in izročitve, ni pomemben, lahko banka za te izpostavljenosti uporabi utež tveganja 100%.

(4) V primerih izpada celotnega sistema poravnave ali klirinškega sistema lahko Banka Slovenije odloči, da bankam ni treba izpolnjevati kapitalskih zahtev iz 43. člena tega sklepa in prvega odstavka tega člena. Neporavnani posel s strani nasprotne stranke se v teh razmerah ne šteje kot neplačilo za namene kreditnega tveganja. Ko se nastale okoliščine odpravijo, Banka Slovenije odloči, da morajo banke ponovno izpolnjevati navedene kapitalske zahteve.

5.2. CCR (kreditno tveganje nasprotne stranke)

45. člen

(Izračun kapitalske zahteve za CCR)

(1) Banka mora zagotavljati kapital za CCR za izpostavljenosti, ki izvirajo iz:

(a)    (črtana)

(b)    izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov;

(c)    poslov začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje, ki se nanašajo na finančne instrumente ali blago, ki se vključujejo v trgovalno knjigo;

(d)    poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki se nanašajo na finančne instrumente ali blago;

(e)    poslov z dolgim rokom poravnave.

(2) (črtan)

(3) Vrednosti izpostavljenosti in tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti za izpostavljenosti iz prvega odstavka tega člena se izračunajo v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu oziroma v skladu s sklepom o pristopu IRB. Pri tem mora banka upoštevati pravila iz 46. člena tega sklepa.

(4) Če je kreditni izvedeni finančni instrument, ki je vključen v trgovalno knjigo, sestavni del notranjega varovanja in je priznan kot primerna oblika zavarovanja v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih, se šteje, da CCR za ta kreditni izvedeni finančni instrument ne obstaja.

(5) Kapitalska zahteva za CCR znaša 8% vsote tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti.

46. člen

(Vrednost izpostavljenosti in tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov)

(1) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega sklepa se uporablja seznam izvedenih finančnih instrumentov iz Priloge I tega sklepa.

(2) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega sklepa se vrednost izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente, posle začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in posle z dolgim rokom poravnave izračuna v skladu s 47. do 74. členom tega sklepa.

(3) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega sklepa banka pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti ne sme uporabljati enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, kot je določena s sklepom o kreditnih zavarovanjih.

(4) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega sklepa se v primeru poslov začasne prodaje oziroma odkupa in posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, ki so vključeni v trgovalno knjigo, vsi finančni instrumenti in blago, ki so primerni za vključitev v trgovalno knjigo, priznajo kot primerno zavarovanje. Pri izpostavljenostih iz izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in ki so vključeni v trgovalno knjigo, se lahko kot primerno zavarovanje prizna tudi blago, ki se lahko vključi v trgovalno knjigo. Za namene izračunavanja prilagoditev za nestanovitnost, če so taki finančni instrumenti ali blago, ki niso priznani kot primerni v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih, posojeni, prodani ali zagotovljeni, ali izposojeni, kupljeni ali prejeti kot zavarovanje ali kako drugače, in banka za izračun prilagoditev za nestanovitnost uporablja nadzorniške prilagoditve, se ti instrumenti in blago obravnavajo kot lastniški finančni instrumenti, ki niso vključeni v glavni borzni indeks, pač pa so uvrščeni v kotacijo na priznani borzi.

Če banka za finančne instrumente ali blago, ki v skladu s sklepom, ki ureja kreditna zavarovanja, ne veljajo kot primerno zavarovanje, uporablja lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost, mora prilagoditve za nestanovitnost izračunati za vsak posamezni finančni instrument in blago. Če banka v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih uporablja notranji model za izračun polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti, lahko ta pristop uporabi tudi za postavke trgovalne knjige.

(5) Za namen tretjega odstavka 45. člena tega sklepa se po primernih okvirnih pogodbah o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje oziroma odkupa in/ali posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, lahko medsebojno pobotajo pozicije trgovalne knjige in pozicije bančne knjige samo, če posli izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)    vsi posli se vrednotijo dnevno z uporabo tekočih tržnih cen;

(b)    vse postavke, ki so izposojene, kupljene ali prejete v okviru teh okvirnih pogodb, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih, ne da bi bilo treba upoštevati četrti odstavek tega člena.

5.3. Izračun vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente, posle začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in posle z dolgim rokom poravnave

5.3.1. Izbor metode

47. člen

(Izbor metode za izračun vrednosti izpostavljenosti)

(1) Banka izračuna vrednost izpostavljenosti za finančne instrumente iz Priloge I tega sklepa z metodo tekoče izpostavljenosti, metodo originalne izpostavljenosti, standardizirano metodo (v nadaljevanju: SM) ali metodo notranjega modela (v nadaljevanju: IMM). Banka, ki ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 7. člena tega sklepa, ne sme uporabljati metode originalne izpostavljenosti. Prav tako metode originalne izpostavljenosti ne sme uporabljati za določanje vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente iz točke 3 Priloge I tega sklepa.

Kombinirana uporaba metode tekoče izpostavljenosti, metode originalne izpostavljenosti, SM ali IMM je mogoča znotraj skupine oseb, ki so povezane na način, določen v 56. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06 – popr.; v nadaljevanju: ZGD-1), vendar ne v okviru ene same pravne osebe. Kombinirana uporaba metode tekoče izpostavljenosti in SM v okviru ene pravne osebe je dovoljena, če se ena izmed omenjenih metod uporablja za primere, določene v tretjem odstavku 52. člena tega sklepa.

(2) Če je banka pridobila ustrezno dovoljenje Banke Slovenije ali pristojnega organa iz druge države članice, lahko z IMM iz 53. do 68. člena tega sklepa določa vrednosti izpostavljenosti za:

(a)    finančne instrumente, naštete v Prilogi I tega sklepa,

(b)    posle začasne prodaje oziroma odkupa,

(c)    posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga,

(d)    posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja,

(e)    posle z dolgim rokom poravnave.

(3) Če banka za izpostavljenost iz bančne knjige ali za izpostavljenost za CCR kupi kreditni izvedeni finančni instrument, lahko izračuna svojo kapitalsko zahtevo za varovano premoženje v skladu s 103. do 110. členom sklepa o kreditnih zavarovanjih, ali v skladu z drugim odstavkom 51. člena in petim odstavkom 52. člena ali 35. in 36. členom sklepa o pristopu IRB. V teh primerih je vrednost izpostavljenosti za CCR za te kreditne izvedene finančne instrumente enaka nič.

(4) Vrednost izpostavljenosti za CCR iz naslova prodanih kreditnih zamenjav v bančni knjigi, kjer se obravnavajo kot kreditno zavarovanje, ki ga daje banka, in se zanje izračuna kapitalska zahteva za kreditno tveganje za celotni nominalni znesek, je enaka nič.

(5) Na podlagi metode tekoče izpostavljenosti, metode originalne izpostavljenosti, SM ali IMM je vrednost izpostavljenosti do določene nasprotne stranke enaka vsoti vseh vrednosti izpostavljenosti, ki so izračunane za vsak niz pobotov z navedeno nasprotno stranko.

(6) Vrednost izpostavljenosti nič za CCR se lahko pripiše izvedenim finančnim instrumentom, poslom začasne prodaje oziroma odkupa, posoji oziroma izposoji vrednostnih papirjev ali blaga, poslom z dolgim rokom poravnave in poslom kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki so neporavnani s centralno nasprotno stranko, in ki jih centralna nasprotna stranka ni zavrnila. Poleg tega se vrednost izpostavljenosti nič lahko pripiše izpostavljenostim za kreditna tveganja do centralnih nasprotnih strank iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, poslov začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave, poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki jih ima banka do centralne nasprotne stranke in so neporavnane. Izpostavljenosti CCR centralne nasprotne stranke do vseh udeležencev, s katerimi posluje, morajo biti dnevno v celoti zavarovane.

(7) Izpostavljenosti iz naslova poslov z dolgim rokom poravnave se lahko izračunajo z uporabo metode tekoče izpostavljenosti, metode originalne izpostavljenosti, SM ali IMM, ne glede na metodo, ki je izbrana za obravnavo izvedenih finančnih instrumentov na prostem trgu in poslov začasne prodaje oziroma odkupa, posojo oziroma izposojo vrednostnih papirjev ali blaga ter poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja. Banka, ki uporablja pristop IRB, lahko pri izračunu kapitalske zahteve za posle z dolgim rokom poravnave trajno uporablja uteži tveganja, ki so predpisane v standardiziranem pristopu, ne glede na pomembnost takih pozicij.

(8) Za metodo tekoče izpostavljenosti in za metodo originalne izpostavljenosti mora banka zagotoviti, da je nominalni (hipotetični) znesek, ki bo upoštevan, primerno merilo tveganja pogodbe/instrumenta. Če na primer pogodba določa multiplikacijo denarnih tokov, se mora nominalni oziroma hipotetični znesek za ta namen prilagoditi tako, da upošteva učinke multiplikacije na strukturo tveganja te pogodbe/instrumenta.

5.3.2. Metoda tekoče izpostavljenosti

48. člen

(Izračun vrednosti izpostavljenosti z metodo tekoče izpostavljenosti)

Vrednost izpostavljenosti za finančne instrumente iz Priloge I tega sklepa se v skladu z metodo tekoče izpostavljenosti izračuna na naslednji način:

(a)    izračunajo se nadomestitveni stroški za vse pogodbe s pozitivno vrednostjo, tako da se vse pogodbe prevrednotijo z uporabo tekočih cen na trenutne tržne vrednosti; za pogodbe z negativno vrednostjo je trenutna izpostavljenost enaka nič;

(b)    izračuna se potencialna bodoča kreditna izpostavljenost za preostali čas do zapadlosti pogodbe, tako da se nominalne vrednosti ali vrednosti osnovnih finančnih instrumentov pomnožijo s konverzijskimi faktorji iz Tabele 7; vrednost potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti se ne izračuna pri »drseči/drseči« enovalutni obrestni zamenjavi, za katero se izračuna le trenutna nadomestitvena vrednost; pogodbe, ki ne spadajo v eno izmed petih kategorij iz Tabele 7 se obravnavajo kakor izvedeni finančni instrumenti na blago, razen plemenitih kovin; pri pogodbah, pri katerih se glavnica večkrat zamenja, se odstotki iz Tabele 7 pomnožijo s številom preostalih plačil, ki jih je v skladu s pogodbo še treba opraviti; pri pogodbah, ki so namenjene poravnavanju zapadlih zneskov po določenih plačilnih datumih in pri katerih so pogoji ponovno določeni tako, da je njihova tržna vrednost na te določene plačilne datume »nič«, je preostala zapadlost enaka času do naslednje ponovne določitev pogojev; pri pogodbah na obrestno mero, ki izpolnjujejo ta merila in pri katerih je preostala zapadlost daljša od enega leta, odstotek ne sme biti nižji od 0,5%.

Tabela 7: Konverzijski faktorji za izračun potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti

Pri izračunu potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za zamenjave celotnega donosa in kreditne zamenjave se nominalni znesek instrumenta pomnoži z naslednjimi odstotki:

-     če je referenčna obveznost taka, da bi se neposredna izpostavljenost banke v tej obveznosti obravnavala kot postavka kvalificiranih izdajateljev iz 28., 29. in 30. člena tega sklepa, se uporabi 5%;

-     če je referenčna obveznost taka, da se neposredna izpostavljenost banke v tej obveznosti ne bi obravnavala kot postavka kvalificiranih izdajateljev iz 28., 29. in 30. člena tega sklepa, se uporabi 10%;

-     v primeru kreditne zamenjave pa banka, katere izpostavljenost, ki izhaja iz te zamenjave, predstavlja dolgo pozicijo v osnovnem instrumentu, lahko za izračun potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti uporabi 0%, razen če kreditna zamenjava preneha veljati v primeru nesolventnosti osebe, katere izpostavljenost, ki izhaja iz kreditne zamenjave, predstavlja kratko pozicijo v osnovnem instrumentu, čeprav osnovni instrument ni v neplačilu.

Če kreditni izvedeni finančni instrument zagotavlja zavarovanje za "n-to neplačilo" izmed več osnovnih obveznosti, se uporabi tisti odstotek iz prve do tretje alineje prejšnjega odstavka, ki se povezuje z obveznostjo z n-to najnižjo kreditno kvaliteto; ta pa se določi tako, da se ugotovi, ali bi bila ta obveznost, če bi banka imela neposredno izpostavljenost v tem osnovnem instrumentu, postavka kvalificiranega izdajatelja v skladu z 28., 29. in 30. členom tega sklepa.

(c)    vrednost izpostavljenosti je vsota nadomestitvenih stroškov in potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti.

5.3.3. Metoda originalne izpostavljenosti

49. člen

(Izračun vrednosti izpostavljenosti z metodo originalne izpostavljenosti)

Vrednost izpostavljenosti za finančne instrumente iz Priloge I tega sklepa se v skladu z metodo originalne izpostavljenosti izračuna na naslednji način:

(a)    nominalni zneski vsakega finančnega instrumenta se pomnožijo s konverzijskimi faktorji iz Tabele 8 tega člena; pri izvedenih finančnih instrumentih na obrestno mero lahko banka za namen Tabele 8 tega člena izbere bodisi preostalo zapadlost bodisi originalno zapadlost;

Tabela 8: Konverzijski faktorji za izračun originalne izpostavljenosti

(b)    tako izračunana originalna izpostavljenost je vrednost izpostavljenosti.

5.3.4. 5.3.4. SM (standardizirana metoda)

50. člen

(Izračun vrednosti izpostavljenosti s SM)

(1) SM se lahko uporablja samo za izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za posle z dolgim rokom poravnave. Vrednost izpostavljenosti se izračuna ločeno za vsak niz pobotov. Vrednost izpostavljenosti se izračuna tako, da se odšteje vrednost zavarovanja, kot sledi:

vrednost izpostavljenosti = ,

kjer je:

Simboli v formulah imajo naslednji pomen:

β =          1,4;

CMV =   tekoča tržna vrednost portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko, brez odbitka vrednosti zavarovanja s premoženjem;

CMV _i =  tekoča tržna vrednost posla i;

i =           indeks, ki označuje posel;

CMC =   tekoča tržna vrednost zavarovanja s premoženjem, dodeljenega nizu pobotov;

CMC_l =   tekoča tržna vrednost zavarovanja s premoženjem l;

l =           indeks, ki označuje zavarovanje s premoženjem;

j =           indeks, ki označuje kategorijo niza varovanj; ti nizi varovanj ustrezajo dejavnikom tveganja, za katere se tveganosti pozicij z nasprotnimi predznaki lahko izravnajo, da se dobi neto tveganost pozicije, na kateri potem temelji mera izpostavljenosti;

RPT_ij =    tveganost pozicij iz posla i glede na niz varovanja j;

RPC_lj =   tveganost pozicije iz zavarovanja s premoženjem l glede na niz varovanja j;

CCRM_j =    multiplikator CCR iz Tabele 10 52. člena tega sklepa za niz varovanja j;

Zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, ima pozitiven predznak in zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, ima negativen predznak. V okviru metode SM se priznavajo zavarovanja iz 13. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih ter četrtega odstavka 46. člena tega sklepa.

(2) Če posel z izvedenim finančnim instrumentom z linearnim profilom tveganja, s katerim se trguje na prostem trgu (OTC), predvideva izmenjavo finančnega instrumenta za plačilo, se plačilni del obravnava kot plačilna stran. Transakcije, ki predvidevajo menjavo plačila za plačilo, so sestavljene iz dveh plačilnih strani. Plačilni strani sta sestavljeni iz bruto plačil, dogovorjenih v pogodbi, vključno z nominalnim zneskom transakcije. Za namene izračunov poslov po SM lahko banka zanemari tveganje obrestne mere iz plačilnih strani s preostalo zapadlostjo manj kakor eno leto. Banka lahko obravnava transakcije, ki jih sestavljata dve plačilni strani, ki sta izraženi v isti valuti, kot en sam agregiran posel (kot na primer zamenjave obrestnih mer). Obravnava, ki velja za plačilne strani, se uporablja za agregirani posel.

(3) Transakcije z linearnim profilom tveganja, pri katerih so osnovni finančni instrumenti lastniški finančni instrumenti (vključno z delniškimi indeksi), zlato, druge plemenite kovine ali drugo blago, se povezujejo s tveganostjo pozicij v ustreznem lastniškem finančnem instrumentu (vključno z delniškim indeksi) ali blagu in s tveganostjo pozicij iz naslova obrestne mere za plačilno stran. Če je plačilna stran izražena v tuji valuti, se poleg tega povezuje še s tveganostjo pozicije v ustrezni valuti.

(4) Transakcije z linearnim profilom tveganja, pri katerih je osnovni finančni instrument dolžniški finančni instrument, se povezujejo s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za dolžniški finančni instrument in s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za plačilno stran. Transakcije z linearnim profilom tveganja, ki predvidevajo menjavo plačila za plačilo, vključno s terminskimi posli na tujo valuto, se povezujejo s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za vsako plačilno stran. Če je osnovni dolžniški finančni instrument izražen v tuji valuti, se dolžniški finančni instrument povezuje s tveganostjo pozicije v tej valuti. Če je plačilna stran nominirana v tuji valuti, se plačilna stran poleg tega povezuje še s tveganostjo pozicije v tej valuti. Vrednost izpostavljenosti zamenjave osnove v tuji valuti je enaka nič.

(5) Velikost tveganosti pozicije iz transakcije z linearnim profilom tveganja je efektivna nominalna vrednost (tržna vrednost, pomnožena s količino) osnovnih finančnih instrumentov (vključno z blagom), izražena v domači valuti banke, razen za dolžniške finančne instrumente.

(6) Za dolžniške finančne instrumente in za plačilne strani je velikost tveganosti pozicije enaka efektivni nominalni vrednosti neplačanih bruto plačil (vključno z nominalnim zneskom), izražena v domači valuti banke in pomnožena z modificiranim trajanjem dolžniškega finančnega instrumenta oziroma plačilne strani.

(7) Velikost tveganosti pozicije iz kreditne zamenjave je nominalna vrednost referenčnega dolžniškega finančnega instrumenta, pomnožena s preostalo zapadlostjo kreditne zamenjave.

(8) Velikost tveganosti pozicije za izvedene finančne instrumente z nelinearnim profilom tveganja, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions), je enaka delta ekvivalentu efektivne nominalne vrednosti osnovnega finančnega instrumenta v transakciji, razen če je osnovni finančni instrumenti dolžniški finančni instrument.

51. člen

(Izračun tveganosti pozicije z uporabo SM)

(1) Velikost tveganosti pozicije za izvedene finančne instrumente z nelinearnim profilom tveganja, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions), pri katerih je osnova dolžniški finančni instrument ali plačilna stran, je enaka delta ekvivalentu efektivne nominalne vrednosti finančnega instrumenta ali plačilne strani, pomnožene z modificiranim trajanjem dolžniškega finančnega instrumenta oziroma plačilne strani.

(2) Za določitev tveganosti pozicije se zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, obravnava kot terjatev do nasprotne stranke na podlagi pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu (dolga pozicija), ki zapade na današnji dan, medtem ko se dano zavarovanje s premoženjem obravnava kot obveznost do nasprotne stranke (kratka pozicija), ki zapade na današnji dan.

(3) Banka lahko uporabi naslednje formule za določitev velikosti in predznaka tveganosti pozicije:

(a)    za vse finančne instrumente, razen za dolžniške finančne instrumente:

-  efektivna nominalna vrednost ali delta ekvivalent nominalne vrednosti =  

Simboli v formuli imajo naslednji pomen:

p_ref = cena osnovnega instrumenta, izražena v referenčni valuti osnovnega instrumenta;

V =   vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru transakcije z linearnim profilom tveganja: vrednost samega osnovnega instrumenta);

p =    cena osnovnega instrumenta, izražena v isti valuti kakor V;

(b)    za dolžniške instrumente in plačilne strani vseh transakcij:

- efektivna nominalna vrednost, pomnožena z modificiranim trajanjem; ali

- delta ekvivalent v nominalni vrednosti, pomnožen z modificiranim trajanjem =

Simboli v formuli imajo naslednji pomen:

V =   vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru transakcije z linearnim profilom tveganja: vrednost samega osnovnega instrumenta oziroma plačilne strani);

r =     obrestna mera.

Če je V izražena v valuti, ki ni referenčna valuta, potem mora biti vrednost izvedenega finančnega instrumenta konvertirana v referenčno valuto tako, da se pomnoži z ustreznim menjalnim tečajem.

(4) Tveganosti pozicij se razvrščajo v nize varovanj. Za vsak niz varovanja se izračuna absolutni znesek vsote tveganosti pozicij, ki izhajajo iz niza. Vsota se imenuje »neto tveganost pozicije« in je sestavni del formule iz prvega odstavka 50. člena tega sklepa:

neto tveganost pozicije =

(5) Za tveganosti pozicij iz naslova obrestne mere za denarne depozite, prejete od nasprotne stranke kot zavarovanje s premoženjem, za plačilne strani in za osnovne dolžniške finančne instrumente, za katere se v skladu s Tabelo 1 28. člena tega sklepa uporablja utež 1,60% ali manj, obstaja šest nizov varovanja za vsako valuto, navedenih v Tabeli 9 tega odstavka. Nizi varovanj so opredeljeni s kombinacijo kriterijev »zapadlost« in »odražajoče obrestne mere«.

Tabela 9: Kombinacije nizov varovanj

(6) Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za osnovne dolžniške finančne instrumente ali plačilnih strani, za katere je obrestna mera povezana z referenčno obrestno mero, ki predstavlja splošno tržno raven obrestne mere, je preostala zapadlost čas trajanja do naslednje prilagoditve obrestne mere. V vseh drugih primerih je preostala zapadlost enaka obdobju do zapadlosti osnovnega dolžniškega finančnega instrumenta, v primeru plačilne strani pa preostali čas trajanja transakcije.

(7) Za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega finančnega instrumenta, ki je osnova za kreditno zamenjavo, obstaja en niz varovanj.

(8) Za tveganosti pozicij iz naslova obrestne mere za denarne depozite, ki so dani nasprotni stranki kot zavarovanje s premoženjem, če nasprotna stranka nima odprtih obveznosti z nizkim posebnim tveganjem, in za osnovne dolžniške finančne instrumente, za katere se v skladu s Tabelo 1 28. člena tega sklepa uporablja utež več kakor 1,60%, obstaja en niz varovanj za vsakega izdajatelja. Kadar plačilna stran posnema tak dolžniški finančni instrument, obstaja tudi en niz varovanj za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega finančnega instrumenta. Banka lahko razvršča v isti niz varovanj tveganosti pozicij, ki nastanejo iz naslova dolžniških finančnih instrumentov določenega izdajatelja, ali iz naslova referenčnih dolžniških finančnih instrumentov istega izdajatelja, ki jih posnemajo plačilne strani ali ki so osnova za kreditno zamenjavo.

52. člen

(Različni nizi varovanj pri uporabi SM)

(1) Osnovni finančni instrumenti, ki niso dolžniški finančni instrumenti, se razvrščajo v isti niz varovanj le, če so medsebojno enaki ali podobni. V vseh drugih primerih se razvrščajo v različne nize varovanj. Podobnost instrumentov se ugotavlja na naslednji način:

(a)    lastniški finančni instrumenti so podobni, če imajo istega izdajatelja; delniški indeks se obravnava kot poseben izdajatelj;

(b)    izvedeni finančni instrumenti na plemenite kovine so podobni, če se nanašajo na isto kovino; indeks plemenitih kovin se obravnava kot posebna plemenita kovina;

(c)    izvedeni finančni instrumenti na električno energijo so podobni, če se pravice in obveznosti dobave po njih nanašajo na isti interval konice porabe ali interval manjše porabe v katerem koli 24-urnem obdobju;

(d)    izvedeni finančni instrumenti na blago so podobni, če se nanašajo na isto blago; indeks na blago se obravnava kot posebno blago.

(2) Multiplikatorji CCR (v nadaljevanju: CCRM) za različne kategorije nizov varovanj so navedeni v Tabeli 10 tega odstavka.

Tabela 10: CCRM

Finančni instrumenti, ki so osnovni izvedenim finančnim instrumentom, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), iz točke 10 Tabele 10 tega odstavka, se razvrstijo v posebne ločene nize varovanj za vsako kategorijo osnovnega instrumenta.

(3) Za transakcije z nelinearnim profilom tveganja ali za plačilne strani in transakcije, v katerih so osnovni finančni instrumenti dolžniški finančni instrumenti, za katere banka ne more ugotoviti delte oziroma modificiranega trajanja z modelom za izračun kapitalske zahteve za tržna tveganja, za katerega je banka pridobila ustrezno dovoljenje Banke Slovenije, banka uporablja metodo tekoče izpostavljenosti. Pobot se ne priznava. To pomeni, da se vrednost izpostavljenosti določi, kot da obstaja niz pobotov, ki vsebuje samo posamezen posel.

(4) Banka mora imeti vzpostavljene ustrezne postopke, da preveri, ali je posel, ki naj bi se vključil v niz pobotov, vključen v prisilno izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, ki izpolnjuje pogoje, določene v 70. členu tega sklepa.

(5) Banka, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za zmanjševanje CCR, mora imeti vzpostavljene ustrezne postopke, da preveri, ali zavarovanje izpolnjuje zahteve sklepa o kreditnih zavarovanjih, preden upošteva učinke tega zavarovanja v svojem izračunu.

5.3.5. Metoda notranjih modelov (IMM)

5.3.5.1 Raven uporabe IMM

53. člen

(Splošno)

(1) Banka lahko IMM uporablja le, če je pridobila ustrezno dovoljenje Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.

(2) Banka lahko IMM uporablja za izračun vrednosti izpostavljenosti iz:

(a)    izvedenih finančnih instrumentov iz Priloge I tega sklepa in po izbiri še iz poslov z dolgim rokom poravnave; ali

(b)    poslov začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in po izbiri še iz poslov z dolgim rokom poravnave; ali

(c)    izvedenih finančnih instrumentov iz Priloge I tega sklepa, poslov začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in po izbiri še iz poslov z dolgim rokom poravnave.

(3) Ne glede na prvi odstavek 47. člena tega sklepa lahko banka iz uporabe IMM trajno izvzame tiste izpostavljenosti, ki so glede na njihovo velikost in tveganje nepomembne.

54. člen

(Postopna uvedba IMM)

(1) Banka lahko IMM uvede postopoma po različnih vrstah poslov le v skladu z dovoljenjem Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.

(2) V obdobju postopnega uvajanja IMM lahko banka za izračun vrednosti izpostavljenosti iz poslov, za katere v skladu z dovoljenjem Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1 še ne uporablja IMM, uporablja metodo tekoče izpostavljenosti ali SM. V tem primeru banki tudi ni treba uporabljati posebnega modela.

55. člen

(Kombinirana uporaba)

Če banka nima dovoljenja Banke Slovenije za uporabo IMM za izračun vrednosti izpostavljenosti iz poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), in iz poslov z dolgim rokom poravnave, mora uporabljati metodo tekoče izpostavljenosti ali SM. Za te primere je mogoča tudi kombinirana uporaba metode tekoče izpostavljenosti in SM, vendar le v okviru bančne skupine, ki uporablja IMM na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1, v okviru ene same banke pa je možna le, če je ta banka za namen tretjega odstavka 52. člena tega sklepa dolžna uporabljati metodo tekoče izpostavljenosti.

5.3.5.2 Dovoljenje za uporabo IMM

56. člen

(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)

(1) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo IMM, če banka izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)    izpolnjuje zahteve za pravilen izračun vrednosti izpostavljenosti iz 59. in 60. člena tega sklepa;

(b)    izpolnjuje minimalne zahteve za model EPE iz 62. do 67. člena tega sklepa;

(c)    izpolnjuje zahteve za ovrednotenje modelov EPE iz 68. člena tega sklepa.

(2) Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge VI v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:

(a)    o vrstah poslov, za katere namerava uporabljati IMM (za posle iz točk (a) ali (b) ali (c) drugega odstavka 53. člena tega sklepa), o morebitnem načrtu postopne uvedbe IMM ter o osnovnih informacijah o notranjih modelih;

(b)    o izpolnjevanju zahtev za pravilen izračun vrednosti izpostavljenosti iz 59. in 60. člena tega sklepa;

(c)    o izpolnjevanju minimalnih zahtev za model EPE iz 62. do 67. člena tega sklepa;

(d)    o izpolnjevanju zahtev za ovrednotenje modela EPE iz 68. člena tega sklepa.

(3) Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od dne izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo IMM. Če banka preneha izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka tega člena, mora Banki Slovenije predložiti časovni načrt doseganja ponovne skladnosti z zahtevami tega sklepa ali dokazati, da učinek neizpolnjevanja zahtev tega sklepa ni pomemben.

(4) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo IMM izrecno določi, za katere vrste poslov lahko banka uporablja IMM (za posle iz točk (a) ali (b) ali (c) drugega odstavka 53. člena tega sklepa) in ali lahko uporablja lastne ocene α. Če banka po pridobitvi dovoljenja za uporabo IMM namerava uporabo te metode razširiti še na druge vrste poslov ali jo zožiti tako, da nekaterih poslov ne bi več zajemala oziroma ne namerava več uporabljati lastnih ocen α, mora vložiti zahtevo za spremembo zadevnega dovoljenja.

(5) Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo IMM izrecno določi načrt postopne uvedbe IMM. V primeru spremembe tega načrta mora banka vložiti zahtevo za spremembo zadevnega dovoljenja.

(6) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo IMM oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja so navedena v Prilogi VI tega sklepa.

(7) Določila prvega do šestega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati IMM v bančni skupini EU nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in druge institucije, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu in na podlagi 291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo IMM.

(8) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo IMM za izračun vrednosti izpostavljenosti EU nadrejeni banki ali banki, ki jo obvladuje EU nadrejen finančni holding, na podlagi odločitve iz tretjega in četrtega odstavka 291. člena ZBan-1.

(9) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo IMM podrejeni banki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja skupaj z EU nadrejeno banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu holdingu, na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.

57. člen

(Odvzem dovoljenja)

(1) Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo IMM:

(a)    če ravna v nasprotju z odredbo ali z odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 56. člena tega sklepa;

(b)    če huje krši pogoje iz prvega odstavka 56. člena tega sklepa;

(c)    če banka ravna v nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero je bila naložena odprava kršitev glede nenatančnosti izračuna notranjih modelov;

(2) Banka Slovenije odvzame banki dovoljenje za uporabo IMM v bančni skupini tudi na podlagi odločitve o odvzemu dovoljenja za uporabo IMM v bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevajo tretji, četrti in šesti odstavek 291. člena ZBan-1.

(3) Banka, ki ji je Banka Slovenije odvzela dovoljenje za uporabo IMM, mora z dnem izdaje odločbe o odvzemu tega dovoljenja za izračun vrednosti izpostavljenosti iz zadevnih poslov začeti uporabljati metodo tekoče izpostavljenosti ali SM.

58. člen

(Dovoljenje za prehod iz IMM na metodo tekoče izpostavljenosti ali na SM)

(1) Banka, ki uporablja IMM, lahko to metodo nadomesti z metodo tekoče izpostavljenosti ali SM samo ob predhodni pridobitvi dovoljenja Banke Slovenije. Šteje se, da z izdajo tega dovoljenja preneha dovoljenje Banke Slovenije za uporabo IMM.

(2) Banka Slovenije dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda, če banka izkaže utemeljen razlog za spremembo metode.

(3) Navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena so navedena v Prilogi VII tega sklepa.

5.3.5.3 Vrednost izpostavljenosti

59. člen

(Določanje vrednosti izpostavljenosti)

(1) Vrednost izpostavljenosti se meri na ravni niza pobotov. Model mora podrobno določati porazdelitev napovedi sprememb tržnih vrednosti niza pobotov, ki se lahko pripišejo spremembam tržnih spremenljivk, kot so obrestne mere in devizni tečaji. Model mora nato izračunati vrednost izpostavljenosti za niz pobotov na vsak prihodnji datum glede na spremembe tržnih spremenljivk. Za nasprotne stranke, za katerih izpostavljenosti so dogovorjena kritja (margined counterparties), lahko model zajema tudi prihodnja gibanja vrednosti zavarovanja s premoženjem.

(2) Banka lahko vključi primerno zavarovanje s finančnim premoženjem iz 13. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih ter četrtega odstavka 46. člena tega sklepa v svoje napovedovalne porazdelitve sprememb tržnih vrednosti niza pobotov, če so za ta zavarovanja s premoženjem izpolnjene zahteve glede količine, kakovosti in podatkov za IMM.

(3) Vrednost izpostavljenosti se izračuna kot zmnožek alfe (α) in efektivne pričakovane pozitivne izpostavljenosti (efektivna EPE):

Vrednost izpostavljenosti = α × efektivna EPE

Simboli v formuli imajo naslednji pomen:

α =    1,4; Banka Slovenije lahko odloči, da se uporablja višja α;

efektivna EPE = cena pričakovane izpostavljenosti (EE_t) kot povprečne izpostavljenosti na prihodnji datum t, pri čemer je povprečje vzeto iz možnih prihodnjih vrednosti ustreznih dejavnikov tržnega tveganja; notranji model ocenjuje EE na časovni vrsti prihodnjih datumov t₁, t₂, t₃…

(4) Efektivna EE se izračunava kot:

kjer je:

t₀ =    tekoči datum;

efektivna EE_t0 =  tekoča izpostavljenost.

(5) Efektivna EPE je povprečje efektivne EE v prvem letu prihodnje izpostavljenosti. Če vse pogodbe v nizu pobotov zapadejo prej kakor v enem letu, je EPE povprečje pričakovane izpostavljenosti do zapadlosti vseh pogodb v nizu pobotov. Efektivna EPE se izračuna kot tehtano povprečje efektivne EE:

,

kjer:

uteži ∆t_k =   _k – t_k-1 dopuščajo izračun prihodnjih izpostavljenosti na datume, ki niso enakomerno časovno porazdeljeni.

(6) Velikosti EE ali konične izpostavljenosti se izračunajo na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, ki upošteva morebitne nenormalnosti v porazdelitvi izpostavljenosti.

(7) Banka lahko za določanje vrednosti izpostavljenosti do vsake nasprotne stranke uporabi mero, ki je bolj konzervativna, kot je zmnožek α in efektivne EPE iz tretjega odstavka tega člena.

60. člen

(Uporaba lastne ocene α)

(1) Ne glede na tretji odstavek 59. člena tega sklepa banka lahko uporablja lastne ocene α, pri čemer α ne sme biti nižja od 1,2. Pri tem se α izračuna kot razmerje med notranjim kapitalom, ki izhaja iz popolne simulacije izpostavljenosti CCR vseh nasprotnih strank (števec), in notranjim kapitalom, izračunanim na podlagi EPE (imenovalec). EPE v imenovalcu se šteje kot določen neplačan znesek dolga. Banka mora dokazati, da njene lastne ocene α v števcu zajemajo pomembne vire stohastične odvisnosti razporeditve tržnih vrednosti transakcij ali portfeljev transakcij do vseh nasprotnih strank. Lastne ocene α morajo upoštevati razdrobljenost portfeljev.

(2) Banka mora zagotoviti, da se števec in imenovalec za α izračunata dosledno glede na metodologijo modela, specifikacije parametrov in sestavo portfelja. Uporabljeni pristop za izračun α mora temeljiti na pristopu banke glede notranjega kapitala, mora biti dokumentiran in mora biti predmet neodvisnega ovrednotenja. Poleg tega mora banka preverjati lastne ocene α vsaj vsako četrtletje oziroma pogosteje, če se sestava portfelja spreminja. Banka mora ocenjevati tudi tveganje, ki izhaja iz modela.

(3) Kjer je to primerno, morajo biti nestanovitnosti in korelacije dejavnikov tržnega tveganja, uporabljene v skupni simulaciji tržnega in kreditnega tveganja, pogojene z dejavnikom kreditnega tveganja, da bi prikazale potencialna povečanja nestanovitnosti ali korelacije v obdobju gospodarske recesije.

(4) Če se za niz pobotov uporablja dogovor o kritju, banka uporabi eno od naslednjih meril EPE:

(a)    efektivna EPE brez upoštevanja dogovora o kritju;

(b)    prag, določen v dogovoru o kritju, če je pozitiven, povečan za pribitek, ki prikazuje potencialno povečanje izpostavljenosti v obdobju kritja za tveganje; pribitek se izračuna kot pričakovano povečanje izpostavljenosti v nizu pobotov, začenši s tekočo izpostavljenostjo nič v obdobju kritja za tveganje; za obdobje kritja za tveganja, ki se uporablja za ta namen, je določen prag petih delovnih dni za nize pobotov, sestavljenih samo iz transakcij začasne prodaje oziroma odkupa ali transakcij, ki so jim podobne, za katere se dnevno oblikuje kritje in se dnevno vrednotijo na podlagi tekočih tržnih cen; za vse druge nize pobotov pa je prag deset delovnih dni;

(c)    če notranji model pri ocenjevanju EE zajame učinke kritja, lahko banka EE, izračunan z modelom, uporablja v enačbi iz četrtega odstavka 59. člena tega sklepa.

5.3.5.4 Minimalne zahteve za model EPE

61. člen

(Zahteve za model EPE)

Model EPE banke mora izpolnjevati zahteve iz 62. do 67. člena tega sklepa.

62. člen

(Upravljanje CCR)

(1) Banka mora vzpostaviti kontrolno enoto, ki je pristojna za oblikovanje in izvajanje njenega sistema upravljanja CCR, vključno z začetnim in sprotnim ovrednotenjem modela. Ta enota mora kontrolirati celovitost vhodnih podatkov ter izdelovati in analizirati poročila o rezultatih modela. Ta enota mora ocenjevati tudi odnos med merami izpostavljenosti tveganjem ter kreditnimi in trgovalnimi limiti.

Kontrola enota mora biti samostojna in neodvisna od trgovalnih enot. Enota mora imeti primerno usposobljeno osebje in mora poročati neposredno višjemu vodstvu banke. Delo te enote mora biti tesno vključeno v procese vsakodnevnega upravljanja s kreditnimi tveganji banke. Njeni rezultati morajo biti sestavni del procesa načrtovanja, spremljanja in obvladovanja kreditnega tveganja in celotnega profila tveganosti banke.

(2) Banka mora imeti politike, procese in sisteme upravljanja CCR, ki so zanesljivi in se izvajajo celovito. Zanesljiv okvir upravljanja CCR mora vključevati določitev sprejemljivega obsega CCR, odkrivanje, merjenje, obvladovanje in notranje poročanje o CCR.

(3) Politike banke za upravljanje s tveganji morajo vključevati tržna, likvidnostna, pravna in operativna tveganja, ki jih je mogoče povezati s CCR. Banka ne sme sklepati transakcij z nasprotno stranko, če predhodno ne preveri njene kreditne sposobnosti. Nadalje mora upoštevati tudi kreditno tveganje ob poravnavi in pred poravnavo. Ta tveganja se upravljajo čim bolj celovito na ravni nasprotne stranke (s seštevanjem izpostavljenosti CCR z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in na ravni celotne banke.

(4) Uprava banke ter višje vodstvo mora biti aktivno vključeno v sistem upravljanje CCR in ga obravnavati kot pomemben vidik poslovanja, kateremu je treba nameniti precejšnja sredstva. Višje vodstvo se mora zavedati omejitev in predpostavk, uporabljenih v modelu, ter vpliva, ki ga lahko imajo na zanesljivost dobljenih podatkov. Poleg tega mora višje vodstvo upoštevati tudi negotovost tržnega okolja ter operativne zahteve za uporabo modela, pri čemer se mora zavedati, kako se vse to odraža v modelu.

(5) Dnevna poročila o izpostavljenosti banke CCR mora pregledovati vodstvo, ki ima dovolj pooblastil, da zniža limite posameznim osebam, ki odobravajo kredite ali trgujejo, in s tem znižajo skupno izpostavljenost CCR.

(6) Notranji kreditni in trgovalni limiti morajo biti sestavni del sistema upravljanja CCR. Kreditni in trgovalni limiti so povezani z modelom merjenja tveganja banke na način, ki je vseskozi dosleden in ga osebe, ki odobravajo kredite in trgujejo, ter višje vodstvo dobro razumejo.

(7) Merjenje CCR banke mora vključevati merjenje dnevne in meddnevne uporabe kreditnih linij. Banka mora meriti tekoče izpostavljenosti z upoštevanjem in brez upoštevanja zavarovanja s premoženjem. Banka mora na ravni portfelja in na ravni nasprotne stranke izračunati in spremljati konično izpostavljenost ali potencialno prihodnjo izpostavljenost (v nadaljevanju: PFE) v intervalu zaupanja, ki ga sama izbere. Banka mora upoštevati velike pozicije ali koncentracije pozicij, ki jih ima po skupinah povezanih nasprotnih strank, po gospodarskih panogah, po trgih itd.

(8) Banka mora imeti vzpostavljen utečen in natančen program testiranja izjemnih situacij kot dodatek k analizi CCR na podlagi vsakodnevnih rezultatov modela. Višje vodstvo mora redno pregledovati rezultate testiranja izjemnih situacij, ki se morajo odražati v politikah CCR in v limitih, ki jih določita vodstvo in uprava. Če testiranje izjemnih situacij pokaže posebno ranljivost v določenih okoliščinah, mora banka takoj sprejeti ustrezne ukrepe.

63. člen

(Dokumentiranosti in kontrola CCR)

(1) Banka mora imeti utečene postopke za zagotavljanje skladnosti delovanja sistema za upravljanje CCR z dokumentiranimi politikami, kontrolami in postopki. Sistem upravljanja CCR banke mora biti natančno dokumentiran in mora zagotavljati razlago empiričnih tehnik, ki se uporabljajo za merjenje CCR.

(2) Sistem upravljanja CCR mora biti predmet neodvisnega pregleda, ki ga opravi služba notranje revizije. Ta pregled vključuje delovanje trgovalnih enot in neodvisne enote za kontrolo CCR. Pregled celotnega procesa upravljanja CCR mora potekati redno in mora vključevati najmanj:

(a)    primernost dokumentacije sistema upravljanja CCR,

(b)    organizacijo kontrolne enote CCR,

(c)    vključevanje ukrepov za obvladovanje CCR v dnevno upravljanje s tveganji,

(d)    proces odobritve modelov za ocenjevanje tveganj in sisteme vrednotenja, ki jih uporabljajo zaposleni v trgovalni enoti in zaledni službi,

(e)    ovrednotenje vsake pomembne spremembe v procesu merjenja CCR,

(f)     obseg CCR, ki ga zajema model,

(g)    celovitost sistema obveščanja vodstva,

(h)    natančnost in popolnost podatkov o CCR,

(i)     preverjanje doslednosti, pravočasnosti in zanesljivosti virov podatkov, na katerih temeljijo notranji modeli, vključno z neodvisnostjo takih virov podatkov,

(j)     natančnost in ustreznost predpostavk v zvezi z nestanovitnostjo in korelacijo,

(k)    natančnost vrednotenja in izračunov pretvarjanja tveganja,

(l)     preverjanje natančnosti modela s pogostim testiranjem za nazaj.

64. člen

(Test uporabnosti)

(1) Porazdelitev izpostavljenosti, oblikovane z modelom in ki se uporablja za izračun efektivne EPE, mora biti vključena v vsakodnevni proces upravljanja CCR banke. Rezultati modela imajo ključno vlogo pri odobravanju kreditov, upravljanju CCR, razporeditvi notranjega kapitala in upravljanju banke.

(2) Banka mora voditi evidenco o uporabi modelov, ki oblikujejo porazdelitev izpostavljenosti do CCR. Tako banka dokaže, da je vsaj eno leto pred pridobitvijo ustreznega dovoljenja Banke Slovenije za uporabo IMM uporabljala model, ki izpolnjuje minimalne zahteve za izračun porazdelitve izpostavljenosti, na kateri temelji izračun EPE.

(3) Model, ki se uporablja za oblikovanje porazdelitve izpostavljenosti CCR, mora biti del okvira upravljanja CCR, ki vključuje določitev sprejemljivega obsega CCR, odkrivanje, merjenje, obvladovanje in notranje poročanje o CCR. Ta okvir mora vključevati merjenje uporabe kreditnih linij (seštevanje izpostavljenosti CCR z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in razporejanje notranjega kapitala. Poleg EPE mora banka meriti in upravljati tekoče izpostavljenosti. Če je primerno, mora banka meriti tekoče izpostavljenosti z upoštevanjem in brez upoštevanja zavarovanja s premoženjem. Test uporabnosti je izpolnjen, če banka uporablja druge mere CCR, kot sta konična izpostavljenost ali potencialna prihodnja izpostavljenost (PFE), na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, ki je oblikovana z istim modelom kot izračun EPE.

(4) Banka mora imeti sistemsko zmogljivost za dnevno ocenjevanje EE, razen če dokaže, da njene izpostavljenosti do CCR upravičujejo manj pogosto izračunavanje. Banka mora izračunavati EE po časovnem načrtu napovedovalnih obdobij, ki primerno prikazujejo časovno strukturo prihodnjih denarnih tokov in zapadlosti pogodb ter na način, ki je skladen s pomembnostjo in sestavo izpostavljenosti.

(5) Izpostavljenost se meri, spremlja in kontrolira do zapadlosti vseh pogodb v nizu pobotov (ne samo v enem letu). Banka mora imeti vzpostavljene postopke za ugotavljanje in kontrolo tveganj do nasprotnih strank, če je izpostavljenost daljša od enega leta. Napovedano povečanje izpostavljenosti je podatek, ki se mora upoštevati v modelu notranjega kapitala banke.

65. člen

(Testiranje izjemnih situacij)

(1) Banka mora vzpostaviti zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij, ki se uporabljajo pri interni oceni ustreznosti višine kapitalske zahteve za CCR. Banka mora izračune izjemnih situacij primerjati z izračuni EPE in jih obravnavati v okviru internega procesa ocenjevanja kapitalske ustreznosti (ICAAP). Testiranje izjemnih situacij vključuje tudi ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskem okolju, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti banke, ter presojo zmožnosti banke, da vzdrži take spremembe.

(2) Banka mora opraviti test izjemnih situacij za svoje izpostavljenosti CCR, vključno z vzajemnim testiranjem dejavnikov tržnega in kreditnega tveganja. Testi izjemnih situacij za CCR morajo upoštevati tveganje koncentracije (do ene same nasprotne stranke ali do skupin nasprotnih strank), tveganje korelacije med tržnim in kreditnim tveganjem ter tveganje, da bi zaprtje pozicij do nasprotne stranke lahko povzročilo premik na trgu. Tako testiranje izjemnih situacij upošteva tudi vpliv na lastne pozicije banke, ki ga imajo taki premiki na trgu, in mora vključiti tak vpliv v svojo oceno CCR.

66. člen

(Upoštevanje tveganja zaradi neugodnih gibanj)

(1) Banka mora primerno upoštevati izpostavljenosti, ki povzročajo veliko stopnjo splošnega tveganja zaradi neugodnih gibanj.

(2) Banka mora imeti vzpostavljene postopke za ugotavljanje, spremljanje in kontrolo primerov posebnega tveganja zaradi neugodnih gibanj, ki nastopi s sklenitvijo posla in se nadaljuje prek celotnega trajanja posla.

67. člen

(Celovitost procesa modeliranja)

(1) Model mora odražati pogoje in lastnosti transakcije pravočasno, celovito in na konzervativen način. Ti pogoji vključujejo najmanj pogodbene nominalne vrednosti, zapadlost, referenčna sredstva, dogovore o kritju in dogovore o pobotu. Pogoji in lastnosti transakcije se hranijo v bazi podatkov, ki se formalno in redno revidira. Proces za priznavanje dogovorov o pobotu zahteva potrditev osebja, usposobljenega za potrditev prisilne izvršljivosti pobota. Neodvisna enota pa mora zagotoviti vnos v bazo podatkov. Prenos pogojev in lastnosti transakcije v model mora biti predmet pregleda, ki ga opravi služba notranje revizije. Med modelom in sistemi baz izvornih podatkov morajo biti vzpostavljeni formalni procesi usklajevanja za sprotno preverjanje, ali so pogoji in lastnosti transakcije pravilno ali vsaj konzervativno izraženi v modelu EPE.

(2) Model mora uporabljati tekoče tržne podatke za izračun tekočih izpostavljenosti. Za ocenjevanje nestanovitnosti in korelacij na podlagi preteklih podatkov mora biti obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj tri leta. Podatki se posodabljajo vsako četrtletje ali pogosteje, če so razpoložljivi ustrezni podatki. Podatki morajo obsegati celoten spekter gospodarskih razmer, kot na primer celoten poslovni cikel. Enota, ki je neodvisna od poslovnega dela banke, mora preverjati cene, ki jih je pridobila. Podatki morajo biti pridobljeni neodvisno od poslovnega dela banke, morajo biti pravočasno in celovito vneseni v model in vzdrževani v bazi podatkov. Banka mora imeti tudi dobro razvit proces za preverjanje kvalitete podatkov, s katerim je mogoče odstraniti napačne podatke in/ali anomalije v podatkih. Če se v model vključujejo približki (proxes) tržnih podatkov, vključujoč nove produkte, za katere morda niso na voljo podatki za tri pretekla leta, mora imeti banka ustrezne politike za pridobitev primernih približkov podatkov. Banka mora empirično dokazati, da uporabljeni približki tržnih podatkov odražajo tveganje, ki izhaja iz neugodnih gibanj na trgu na konzervativen način. Če model upošteva učinke zavarovanja s premoženjem v spremembah tržne vrednosti niza pobotov, mora banka zagotoviti primerne pretekle podatke za modeliranje nestanovitnosti zavarovanja s premoženjem.

(3) Model mora biti predmet procesa ovrednotenja. Proces mora biti jasno dokumentiran v politikah in postopkih banke. Proces ovrednotenja mora vključevati vrsto testov, s katerimi se preverja celovitost modela, in pogoje, pod katerimi so predpostavke kršene, kar bi lahko povzročilo podcenjevanje vrednosti EPE. Proces ovrednotenja mora vključevati tudi pregled razumljivosti modela.

(4) Banka mora spremljati tveganja, ki izhajajo iz tržnih pogojev, in imeti vzpostavljene procese za prilagajanje svojih ocen EPE, kadar postanejo ta tveganja pomembna. To vključuje naslednje:

(a)    banka mora ugotavljati in upravljati izpostavljenosti posebnemu tveganju zaradi neugodnih gibanj;

(b)    banka mora za izpostavljenosti s povečanim profilom tveganja po enem letu redno primerjati oceno modela EPE za eno leto z modelom EPE za celotno trajanje izpostavljenosti;

(c)    banka mora za izpostavljenosti s preostalo zapadlostjo manj kot eno leto redno primerjati stroške nadomestitve (tekoča izpostavljenost) in realizirani profil izpostavljenosti in/ali mora hraniti podatke, ki omogočajo tako primerjavo.

(5) Banka mora imeti vzpostavljene postopke za preverjanje, ali je transakcija, preden je vključena v niz pobotov, krita s prisilno izvršljivim dvostranskim dogovorom o pobotu, ki izpolnjuje zahteve iz 69. do 73. člena tega sklepa.

(6) Banka, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za zmanjševanje CCR, mora imeti vzpostavljene postopke za preverjanje, ali zavarovanje s premoženjem, preden ga upošteva v svojih izračunih, ustreza zahtevam sklepa, ki ureja kreditna zavarovanja.

5.3.5.5 Zahteve za ovrednotenje modelov EPE

68. člen

(Splošno)

Ovrednotenje modela EPE banke mora izpolnjevati naslednje zahteve:

(a)    model mora biti kvalitativno ovrednoten v skladu s 84. do 87. in 89. do 91. členom tega sklepa;

(b)    obrestne mere, menjalni tečaji, cene lastniških finančnih instrumentov, cene blaga in drugi dejavniki tržnih tveganj se napovedujejo za dolga časovna obdobja za merjenje izpostavljenosti CCR; učinkovitost modela za napovedovanje dejavnikov tržnih tveganj se mora ovrednotiti skozi daljše časovno obdobje;

(c)    modeli za ocenjevanje tveganja, ki se uporabljajo za izračun izpostavljenosti CCR za dani scenarij potencialnih izjemnih situacij, povzročenih z dejavniki tržnih tveganj, morajo biti testirani v okviru procesa ovrednotenja modela; modeli za ocenjevanje tveganosti opcije morajo upoštevati nelinearnost vrednosti opcije glede na dejavnike tržnih tveganj;

(d)    model EPE mora zajemati informacije, specifične za posamezno transakcijo/posel, da izpostavljenosti združi na ravni niza pobotov; banka mora preveriti, ali so transakcije razvrščene v ustrezen niz pobotov znotraj modela;

(e)    model EPE mora vključevati tudi informacije, specifične za posamezen posel, da zajame učinke kritja; upoštevati mora tekočo vrednost kritja in kritje, ki bo izmenjano med nasprotnima strankama v prihodnosti; tak model mora upoštevati naravo dogovorov o kritju (enostranskih ali dvostranskih), pogostost pozivov k doplačilu kritja, tveganje obdobja kritja, najnižji prag nepokrite izpostavljenosti, ki ga je banka pripravljena sprejeti, in najnižji znesek prenosa; tak model mora bodisi izračunati spremembe tekočih tržnih vrednosti danega zavarovanja s premoženjem ali določiti te spremembe v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih;

(f)     statično testiranje za nazaj na podlagi reprezentativnih portfeljev nasprotnih strank je sestavni del procesa ovrednotenja modela; banka mora redno izvajati testiranje za nazaj na več reprezentativnih portfeljih nasprotnih strank (dejansko ali hipotetično); ti reprezentativni portfelji morajo biti izbrani glede na njihovo občutljivost na pomembne dejavnike tveganja in korelacije, katerim je banka izpostavljena.

5.3.6 Pogodbeno pobotanje (pogodbe o novaciji in pogodbe o pobotu)

5.3.6.1 Vrste možnega pogodbenega pobotanja

69. člen

(Splošno)

(1) Za namen 69. do 73. člena tega sklepa veljata naslednji opredelitvi pojmov:

(a)    "nasprotna stranka" je fizična ali pravna oseba, ki lahko sklene pogodbo o pobotu;

(b)    "pogodba o pobotu med različnimi kategorijami produktov" je pisna dvostranska pogodba med banko in nasprotno stranko, ki vzpostavi eno pravno obveznost, s katero so zajete vse vključene dvostranske okvirne pogodbe in transakcije, ki spadajo v različne kategorije produktov.

(2) Za pobot med različnimi kategorijami produktov se kot različne kategorije produktov štejejo:

(a)    posli začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga,

(b)    posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja,

(c)    instrumenti, našteti v Prilogi I tega sklepa.

(3) Banka lahko za namen zmanjšanja tveganja upošteva naslednje vrste pogodbenega pobotanja:

(a)    dvostranske pogodbe o novaciji med banko in nasprotno stranko, po kateri se obstoječe vzajemne terjatve in obveznosti, ki so predmet pogodbe o novaciji, avtomatično spremenijo na način, da med pogodbenima strankama nastane le ena zavezujoča obveznost oziroma terjatev in z nastankom te vse prejšnje obveznosti in terjatve ugasnejo;

(b)    dvostranske pogodbe o pobotanju med banko in nasprotno stranko;

(c)    pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov za banke, če je banka pridobila dovoljenje Banke Slovenije za uporabo IMM za transakcije, za katere se navedena metoda lahko uporablja; pobot med transakcijami, ki jih sklenejo osebe, ki so povezane na način, določen s 56. členom referenčna obveznost se v primeru stečaja poplačuje istočasno (je uvrščena pari passu) ali pozneje (je podrejena) kot osnovna obveznost, referenčna obveznost se v primeru stečaja poplačuje istočasno (je uvrščena pari passu) ali pozneje (je podrejena) kot osnovna obveznost, ZGD-1, se ne priznava za namen izračunavanja kapitalske zahteve.

5.3.6.2 Pogoji za priznavanje pogodb o pobotanju

70. člen

(Splošno)

(1) Banka lahko za namen zmanjšanja tveganja upošteva pogodbe iz 69. člena tega sklepa, samo če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)    pogodba določa, da za banko v primeru neplačila, stečaja, likvidacije in drugih podobnih okoliščin pri nasprotni stranki nastane ena sama obveznost (v primeru neto negativne tržne vrednosti) oziroma ena sama terjatev (v primeru neto pozitivne tržne vrednosti) do nasprotne stranke, vse prejšnje obveznosti in terjatve, ki so predmet pogodbe, pa ugasnejo;

(b)    banka mora razpolagati z neodvisnimi, obrazloženimi pravnimi mnenji, iz katerih izhaja, da vsebina pogodbe ustreza pogojem iz točke (a) tega člena in da bo v primeru pravnega spora pogodba veljaven in zavezujoč pravni vir za pristojna sodišča oziroma druge pristojne organe po:

-  pravu države sedeža nasprotne stranke oziroma v primeru vpletenosti podružnice nasprotne stranke ali podružnice banke pa tudi po pravu države, kjer ima podružnica sedež,

-  pravu države, veljavnem za posamezne posle, ki so predmet pogodbe,

-  pravu države, ki velja za druge pravne akte, potrebne za izvršitev pogodbenega pobotanja,

(c)    banka mora vzpostaviti postopke, da zagotovi preverjanje pravne veljavnosti svojega pogodbenega pobotanja glede na možne spremembe relevantnega prava;

(d)    banka mora hraniti vso relevantno dokumentacijo;

(e)    banka mora učinke pobotanja vključiti v merjenje skupne izpostavljenosti kreditnemu tveganju posamezne nasprotne stranke in mora na tej podlagi upravljati CCR;

(f)     kreditno tveganje do vsake nasprotne stranke se sešteje, da se vzpostavi ena sama pravno zavezujoča izpostavljenost za vse transakcije; ta seštevek se upošteva pri določanju kreditnih limitov in pri izračunavanju notranjega kapitala.

(2) Banka za zmanjšanje tveganja ne sme upoštevati pogodbe, ki vsebuje določbo, ki plačilno sposobni stranki omogoča samo omejeno plačilo plačilno nesposobni nasprotni stranki ali ji omogoči, da plačila plačilno nesposobni nasprotni stranki sploh ne izvrši, čeprav je plačilno nesposobna nasprotna stranka neto upnica (t. i. klavzula walkaway).

(3) Pogodba o pobotu med različnimi kategorijami produktov mora poleg pogojev iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati še naslednje kriterije:

(a)    neto vsota iz točke (a) prvega odstavka tega člena mora biti vsota pozitivnih in negativnih vrednosti vsake posamezne dvostranske okvirne pogodbe in pozitivnih in negativnih tekočih tržnih vrednosti posameznih poslov/transakcij (neto znesek med različnimi kategorijami produktov);

(b)    pisno in obrazloženo pravno mnenje iz točke (b) prvega odstavka tega člena mora obravnavati veljavnost in prisilno izvršljivost celotne pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov v skladu s pogoji pogodbe, in vpliv pogodbe o pobotu na pomembne določbe vseh vključenih dvostranskih okvirnih pogodb; pravno mnenje je splošno priznano v državi članici, v kateri je banka pridobila dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ali s pravnim memorandumom, ki obrazloženo obravnava vse pomembne zadeve;

(c)    banka mora s postopkom iz točke (c) prvega odstavka tega člena preverjati tudi, ali je vsaka transakcija, ki naj bila vključena v niz pobotov, upoštevana v pravnem mnenju;

(d)    pri upoštevanju pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov mora banka še naprej izpolnjevati zahteve za priznanje dvostranskega pobota in tudi zahteve iz sklepa o kreditnih zavarovanjih za priznanje zmanjšanja kreditnega tveganja v zvezi z vsako posamezno vključeno okvirno pogodbo in transakcijo.

5.3.6.3 Učinki priznavanja pogodbenega pobotanja

71. člen

(Splošno)

(1) Če banka za izračun vrednosti izpostavljenosti za finančne instrumente iz Priloge I tega sklepa uporablja SM iz 50. do 52. člena tega sklepa ali IMM iz 53. do 68. člena tega sklepa, se pogodbeni pobot prizna na način, določen v navedenih določbah.

(2) Če banka za izračun vrednosti izpostavljenosti za finančne instrumente iz Priloge I tega sklepa uporablja metodo tekoče izpostavljenosti ali metodo originalne izpostavljenosti, se pogodbeni pobot prizna na način, določen v 72. in 73. členu tega sklepa.

72. člen

(Obravnava pogodb o novaciji pri uporabi metode tekoče izpostavljenosti ali metode originalne izpostavljenosti)

Pri pogodbah o novaciji se namesto bruto zneskov, ki jih zajemajo te pogodbe, tehtajo posamezni neto zneski, ki so posledica teh pogodb o novaciji, in sicer:

(a)    pri metodi tekoče izpostavljenosti se lahko nadomestitveni stroški in nominalni zneski ali vrednosti osnovnih instrumentov pridobijo tako, da se upoštevajo pogodbe o novaciji;

(b)    pri metodi originalne izpostavljenosti se lahko nominalni zneski instrumentov pridobijo tako, da se upoštevajo pogodbe o novaciji; pri tem se uporabljajo konverzijski faktorji iz Tabele 8 49. člena tega sklepa.

73. člen

(Obravnava pogodb o pobotu pri uporabi metode tekoče izpostavljenosti ali metode originalne izpostavljenosti)

(1) Če banka uporablja metodo tekoče izpostavljenosti, se pogodbe o pobotu obravnavajo na naslednji način:

(a)    nadomestitveni stroški iz naslova instrumentov, vključenih v pogodbe o pobotu, se ugotovijo na podlagi hipotetičnega neto zneska, ki je posledica pobotanja; če je posledica pobotanja nastanek neto obveznosti za banko, se nadomestitveni stroški vključijo v izračun v znesku nič;

(b)    potencialna bodoča kreditna izpostavljenost iz naslova instrumentov, vključenih v pogodbe o pobotu, se lahko zmanjša, upoštevaje naslednjo formulo:

Simboli v formuli imajo naslednji pomen:

PCE_red = zmanjšana potencialna bodoča kreditna izpostavljenost za vse pogodbe z isto nasprotno stranko, vključene v pravno veljavno dvostransko pogodbo o pobotu;

PCE_gross =  vsota vseh potencialnih bodočih kreditnih izpostavljenosti za vse pogodbe z isto nasprotno stranko, ki so vključene v pravno veljavno dvostransko pogodbo o pobotu in so izračunane z množenjem njihovih nominalnih vrednosti z ustreznimi konverzijskimi faktorji iz Tabele 7 48. člena tega sklepa;

NGR =

-     ločen izračun: kvocient med neto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, ki so vključene v pravno veljavno pogodbo o pobotu z določeno nasprotno stranko, in bruto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljavno pogodbo o pobotu z določeno nasprotno stranko;

-     skupni izračun: kvocient med vsoto neto nadomestitvenih stroškov, izračunanih na bilateralni osnovi za vse nasprotne stranke ob upoštevanju pogodb, vključenih v pravno veljavne pogodbe o pobotu, in bruto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljavne pogodbe o pobotu.

Banka lahko sama izbere, ali bo NGR izračunavala po prvi ali drugi alineji zgoraj, pri čemer mora izbrani način dosledno uporabljati.

Pri izračunu potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti v skladu z zgornjo formulo se lahko popolnoma ustrezajoče si pogodbe, vključene v pogodbo o pobotu, upoštevajo kot ena sama pogodba z nominalnim zneskom, enakim neto prejemkom. Popolnoma ustrezajoče si pogodbe so nestandardizirane terminske pogodbe na tuje valute ali podobne pogodbe, pri katerih je njihov nominalni znesek enak denarnim tokovom, in ti denarni tokovi zapadejo na isti dan ter se poravnajo v celoti ali delno v isti valuti.

(2) Če banka uporablja metodo originalne izpostavljenosti, se pogodbe o pobotu obravnavajo na naslednji način:

(a)    pri popolnoma ustrezajočih si pogodbah, vključenih v pogodbo o pobotu, se lahko upoštevajo kot ena sama pogodba z nominalnim zneskom, enakim neto prejemkom; nominalne vrednosti pogodb se pomnožijo z ustreznimi konverzijskimi faktorji iz Tabele 8 49. člena tega sklepa;

(b)    pri vseh drugih pogodbah, vključenih v pogodbo o pobotu, se lahko nominalne (hipotetične) vrednosti pogodb pomnožijo z zmanjšanimi konverzijskimi faktorji iz Tabele 11 te točke; pri izvedenih finančnih instrumentih na obrestno mero lahko banka za namen Tabele 11 tega člena izbere bodisi preostalo zapadlost bodisi originalno zapadlost.

Tabela 11: Zmanjšani konverzijski faktorji za izračun originalne izpostavljenosti

5.4 Posebnosti izračuna pričakovanih izgub po pristopu IRB

74. člen

(Splošno)

(1) Če banka tveganjem prilagojeni znesek izpostavljenosti za namen kapitalske zahteve za tveganje poravnave in CCR izračunava v skladu s pristopom IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje in če CCR ustrezno upošteva pri vrednotenju pozicije, vključene v trgovalno knjigo, znesek pričakovane izgube (EL) za izpostavljenost kreditnemu tveganju nasprotne stranke znaša nič. Banka mora biti sposobna dokazati, da CCR ustrezno upošteva pri vrednotenju pozicije, vključene v trgovalno knjigo.

(2) Če banka CCR ni ustrezno upoštevala pri vrednotenju pozicije, vključene v trgovalno knjigo, lahko znesek pričakovane izgube (EL) iz tega naslova poračuna z morebitnim presežkom oslabitev/rezervacij, nad zneskom pričakovanih izgub iz bančne knjige (izračunanim v skladu s četrtim odstavkom 15. člena sklepa o pristopu IRB).

6. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA VALUTNO TVEGANJE

75. člen

(Splošno)

(1) Banka mora izračunavati kapitalsko zahtevo za valutno tveganje, kadar skupna neto pozicija v tujih valutah in neto pozicija v zlatu, izračunani v skladu z drugim odstavkom tega člena, presegata 2% njenega kapitala. V tem primeru banka izračuna kapitalsko zahtevo za valutno tveganje tako, da vsoto neto pozicije v tujih valutah in neto pozicije v zlatu pomnoži z 8%.

(2) Skupna neto pozicija v tujih valutah in neto pozicija v zlatu se za namen kapitalske zahteve za valutno tveganje izračuna na naslednji način:

(a)    najprej se izračuna neto odprta pozicija za vsako posamezno valuto, vključno z valuto poročanja in za zlato. Ta neto odprta pozicija je vsota naslednjih postavk (negativnih ali pozitivnih):

-  neto promptna pozicija (to so vse aktivne postavke, zmanjšane za pasivne postavke, vključno z obračunanimi razmejenimi obrestmi, v posamezni valuti, za zlato pa neto promptna pozicija v zlatu),

-  neto terminska pozicija (vsa predvidena prejeta plačila, zmanjšana za vse predvidene obveznosti oziroma plačila po nestandardiziranih terminskih pogodbah na tuje valute in zlato, vključno s standardiziranimi terminskimi pogodbami na tuje valute, in zlato ter glavnica pri medvalutni zamenjavi obrestnih mer, ki ni upoštevana v promptni poziciji,

-  nepreklicne garancije (in drugi podobni instrumenti), ki bodo z veliko verjetnostjo unovčene in za katere obstaja majhna verjetnost poplačila; garancije in akreditivi v posamezni valuti, ki imajo devizno bilančno kritje v tej valuti ali kakršno koli drugačno zavarovanje, unovčljivo v tej valuti, se vključujejo v izračun neto odprte zunajbilančne pozicije v višini svojega nekritega dela; če ima banka za take garancije oziroma akreditive hkrati odobrena okvirna posojila, zajema v izračun neto zunajbilančne pozicije svojo potencialno obveznost le enkrat, čeprav je v zunajbilančni knjigovodski evidenci institucije izkazana dvakrat,

-  neto pričakovani prihodki/odhodki, ki še niso dospeli, a so že popolnoma varovani s terminskimi pogodbami na tuje valute; če se banka odloči za tako obravnavo, jo mora dosledno upoštevati,

-  neto delta vrednost za celotni znesek opcij na posamezno tujo valuto in zlato,

-  tržna vrednost drugih opcij, ki niso vezane na tuje valute in zlato.

Vsaka pozicija, ki jo je banka odprla z namenom, da se zavaruje pred neželenim učinkom spremembe tečaja na kapitalsko ustreznost v postavkah kapitala, se lahko izključi iz izračuna neto odprtih pozicij v tujih valutah. Take pozicije morajo biti netrgovalne ali strukturne pozicije. Tudi pozicije, ki so odbitna postavka pri izračunu kapitala, lahko banka izključi iz izračuna neto odprtih pozicij v tujih valutah. O izključitvi in razlogih za izključitev pozicij oziroma odbitnih postavk iz izračuna neto odprtih pozicij mora banka predhodno obvestiti Banko Slovenije.

Za izračun neto odprte pozicije se v primeru CIU upoštevajo njegove dejanske pozicije v tujih valutah. Banka se lahko zanese na poročanje tretje osebe o pozicijah v tujih valutah CIU, pri čemer mora biti zagotovljena pravilnost tega poročila. Če banka ni zmožna ugotoviti pozicij v tujih valutah CIU, se predpostavlja, da je CIU v skladu s svojo naložbeno politiko v tuje valute investiral do največjega dovoljenega obsega, tako da banka za pozicije iz trgovalne knjige upošteva največjo posredno izpostavljenost, ki bi jo lahko dosegla s finančnimi vzvodnimi pozicijami (leveraged positions) prek enotah CIU. To stori tako, da pozicijo v enotah CIU sorazmerno poveča do najvišje izpostavljenosti v osnovnih naložbenih postavkah, ki jo dovoljuje naložbena politika CIU. Predpostavljena pozicija CIU v tujih valutah se obravnava kot ločena valuta, in sicer enako kot se obravnavajo naložbe v zlatu, ob upoštevanju naslednjih popravkov:

-     če je znana smer valuten izpostavljenosti CIU, se lahko skupna dolga pozicija CIU doda skupni dolgi odprti poziciji v tujih valutah, skupna kratka pozicija CIU pa se lahko doda skupni kratki odprti poziciji v tujih valutah. Pred izračunom ni dovoljeno nobeno pobotanje med temi pozicijami.

Banka lahko pri izračunu neto odprte pozicije v posamezni valuti in zlatu uporabi neto sedanje vrednosti;

(b)    nato se neto kratke in neto dolge pozicije v posamezni valuti, razen tiste, ki izhaja iz valute poročanja, ter neto dolga ali neto kratka pozicija v zlatu preračunajo v valuto poročanja na podlagi promptnih tečajev tujih valut; nato se ločeno seštejejo vse neto kratke in vse neto dolge pozicije tako, da dobimo skupno neto kratko pozicijo in skupno neto dolgo pozicijo; večja od obeh vsot predstavlja skupno neto pozicijo banke v tujih valutah.

(3) Neto pozicije v sestavljenih valutah se lahko razdelijo na neto pozicije v valutah, ki te sestavljene valute tvorijo, in sicer po velikosti, ki odraža kvote valut v sestavljenih valutah.

76. člen

(Izračun kapitalske zahteve za pozicije v tujih valutah, vključenih v ERM2)

Banka lahko za pozicije v tujih valutah, ki so vključene v ERM2, izključi iz izračuna po 75. členu tega sklepa. Za te pozicije izračuna kapitalsko zahtevo za valutno tveganje tako, da izračuna izravnane pozicije v teh valutah in jih pomnoži z utežjo, ki znaša najmanj polovico najvišjega dovoljenega gibanja valute, določenega v ERM2. Neizravnane pozicije v teh valutah mora banka obravnavati v skladu s 75. členom tega sklepa.

7. IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TVEGANJE SPREMEMBE CEN BLAGA

77. člen

(Izračun pozicije v blagu)

(1) Blago po tem sklepu vključuje predvsem:

(a)    dragocene kovine, kmetijske pridelke, minerale ipd.

(b)    izvedene in druge finančne instrumente, ki se nanašajo na blago.

(2) Vse pozicije v blagu ali pozicije v izvedenih finančnih instrumentih na blago se izrazijo v standardnih merskih enotah. Promptna cena vsake vrste blaga mora biti izražena v valuti poročanja, pri čemer se uporabi promptni devizni tečaj.

(3) Pozicije v zlatu ali pozicije v izvedenih finančnih instrumentih na zlato so predmet valutnega tveganja in se obravnavajo skladno z določili tega sklepa za izračun kapitalske zahteve za valutno tveganje.

(4) Pozicije, ki so namenjene izključno financiranju blaga (stock financing), se lahko izključijo iz izračuna kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga.

(5) Obrestno in valutno tveganje, ki nista obravnavana v 78. do 80. členu tega sklepa, se upoštevata pri izračunu splošnega pozicijskega tveganja za dolžniške finančne instrumente in pri izračunu valutnega tveganja.

(6) Banka se mora zavarovati tudi pred likvidnostnim tveganjem, ki lahko nastane na določenih trgih, kadar kratka pozicija v blagu zapade v poravnavo pred njeno dolgo pozicijo.

(7) Za namen prvega odstavka 80. člena tega sklepa neto pozicija v določenem blagu predstavlja presežek dolgih (kratkih) pozicij nad kratkimi (dolgimi) pozicijami v istem blagu in terminskih pogodbah, opcijah in nakupnih bonih na isto blago.

Banka lahko pozicije v izvedenih finančnih instrumentih na blago obravnava kot pozicije v osnovnem instrumentu v blagu, na katerega se nanašajo, tako kot je to določeno v prvem, drugem in tretjem odstavku 78. člena tega sklepa.

(8) Banka lahko kot pozicije v isti vrsti blaga obravnava naslednje pozicije:

(a)    pozicije v različnih podvrstah blaga v primerih, ko so te medsebojno zamenljive,

(b)    pozicije v podobnih vrstah blaga, če so te vrste blaga približni substituti in če se med spremembami cen za te vrste blaga za obdobje enega leta ugotovi minimalna korelacija 0,9.

78. člen

(Kapitalska zahteva za posebne instrumente)

(1) Standardizirane in nestandardizirane terminske pogodbe na blago za nakup ali prodajo posamezne vrste blaga se izrazijo kot nominalni zneski standardnih merskih enot in se jim pripiše zapadlost, ki ustreza datumu poravnave iz navedenih pogodb.

Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za tveganje spremembe cen blaga za terminske pogodbe na blago, s katerimi se trguje na priznanih borzah, naštetih v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna borza.

Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za tveganje spremembe cen blaga za izvedene finančne instrumente na blago iz tega odstavka, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere izvaja poravnavo priznana klirinška družba iz Priloge II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna klirinška družba.

(2) Blagovne zamenjave (commodity swaps), kjer ima ena stran transakcije določeno fiksno ceno in druga stran tekočo tržno ceno, se v pristop lestvice zapadlosti, kot je določen v 79. členu tega sklepa, vključujejo kot serije pozicij, enake nominalnemu znesku pogodb, pri katerih posamezna pozicija ustreza vsakemu plačilu po teh zamenjavah. Te pozicije se razporedijo v lestvico dospelosti iz Tabele 12 prvega odstavka 79. člena tega sklepa. Te pozicije se obravnavajo kot dolge pozicije, če banka plačuje določeno fiksno ceno in sprejema tekočo tržno ceno, in kot kratke pozicije, če banka sprejema določeno fiksno ceno in plačuje tekočo tržno ceno.

Blagovne zamenjave, pri katerih se obe strani transakcij nanašata na različni vrsti blaga, se pri pristopu lestvice zapadlosti poročajo v ustreznem delu lestvice.

(3) Opcije na blago ali opcije na izvedene finančne instrumente na blago se morajo obravnavati kot pozicije z vrednostjo, ki je enaka vrednosti osnovnih finančnih instrumentov, na katere se nanašajo, pomnožene z njihovimi deltami. Te pozicije se lahko pobotajo z nasprotnimi pozicijami v istovrstnem osnovnem blagu ali v izvedenem finančnem instrumentu na blago. Za delto se uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana borza iz Priloge II tega sklepa, na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za katere kazalec priznane borze ni razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), lahko banka delto izračunava sama, vendar le, če dokaže, da je njen model za izračunavanje delte primeren. Banka Slovenije lahko predpiše metodologijo za izračunavanje delte.

Poleg izračuna delte je nujno, da se banka zavaruje tudi pred drugimi tveganji, povezanimi z opcijami. Zato mora banka izračunavati dodatne kapitalske zahteve za druga opcijska tveganja, npr. tveganje spremembe delte (gama tveganje) ali nestanovitnosti osnovnega instrumenta (vega tveganje). Za gamo in vego se uporablja kazalec, ki ga izračunava priznana borza iz Priloge II tega sklepa, na kateri se trguje z opcijami. Za opcije, za katere kazalec priznane borze ni razpoložljiv, ali za opcije, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), lahko banka gamo in vego izračunava sama, vendar le, če dokaže, da je njen model za izračunavanje game in vege primeren. Banka Slovenije lahko predpiše metodologijo za izračunavanje game in vege.

Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za izdane opcije na blago, s katerimi se trguje na priznanih borzah, naštetih v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te opcije zahteva zadevna borza.

Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za pogodbe iz prvega odstavka tega člena, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere poravnavo izvajajo priznane klirinške družbe, naštete v Prilogi II tega sklepa, uporabi znesek, ki je enak kritju, ki ga za te pogodbe zahteva zadevna klirinška družba.

Banka lahko kot kapitalsko zahtevo za kupljene opcije na blago, s katerimi se trguje na borzah ali na prostem trgu, uporabi znesek, ki je enak kapitalski zahtevi za vrste blaga, na katere se te opcije nanašajo. Pri tem tako določena kapitalska zahteva ne presega tržne vrednosti teh opcij. Kapitalska zahteva za izdano opcijo na blago, s katero se trguje na prostem trgu (OTC), se določi glede na blago, na katero se nanaša.

(4) Nakupni boni (warrants), ki se nanašajo na blago, se obravnavajo enako kot opcije na blago iz tretjega odstavka tega člena.

(5) Banka, ki sklepa pogodbe/posle začasne prodaje ali posoje blaga, po katerih je zavezana prenesti blago ali zajamčene pravice do blaga, mora to blago vključiti v izračun kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga.

79. člen

(Izračun kapitalske zahteve z uporabo pristopa lestvice zapadlosti)

(1) Banka mora za vsako vrsto blaga uporabljati svojo lestvico zapadlosti v skladu s Tabelo 12 tega odstavka. Vse pozicije v isti vrsti blaga in vse pozicije, ki se v skladu z osmim odstavkom 77. člena upoštevajo kot pozicije v isti vrsti blaga, se uvrstijo v ustrezen razred zapadlosti. Fizične zaloge blaga se uvrstijo v prvi razred zapadlosti.

Tabela 12: Lestvica zapadlosti za pozicije v blagu

(2) Banka lahko pozicije, ki so v skladu z osmim odstavkom 77. člena tega sklepa obravnavane kot pozicije v isti vrsti blaga, pobota in uvršča v ustrezni razred zapadlosti v neto vrednosti. Te pozicije so:

(a)    pozicije v pogodbah z istim dnevom zapadlosti,

(b)    pozicije v pogodbah, ki zapadejo največ 10 dni narazen, če se s pogodbami trguje na trgih, kjer se dnevno določa datum poravnave.

(3) Banka mora nato izračunati vsoto dolgih in vsoto kratkih pozicij za vsak posamezni razred zapadlosti. Vsota dolgih (kratkih) pozicij, ki se izravnavajo s kratkimi (dolgimi) pozicijami v določenem razredu zapadlosti, je izravnana pozicija v tem razredu zapadlosti, medtem ko je preostala dolga oziroma kratka pozicija neizravnana pozicija v istem razredu zapadlosti.

(4) Del neizravnane dolge (kratke) pozicije za določen razred zapadlosti, ki je izravnana z neizravnano kratko (dolgo) pozicijo v naslednjem razredu zapadlosti, predstavlja izravnano pozicijo med dvema razredoma zapadlosti. Del neizravnane dolge ali kratke pozicije med tema dvema razredoma predstavlja neizravnano pozicijo.

(5) Kapitalska zahteva za vsako vrsto blaga se izračuna na podlagi ustrezne lestvice zapadlosti kot vsota:

(a)    vsote izravnanih dolgih in kratkih pozicij, pomnoženih z ustreznim razmikom, kot izhaja iz Tabele 12 prvega odstavka tega člena, in s promptno (spot) ceno za blago za vsak razred zapadlosti;

(b)    neizravnana pozicija, ki ostane po izravnavi v določenem razredu zapadlosti, se prenese v naslednji razred zapadlosti, kjer se izravnava z neizravnano pozicijo tega razreda; ta neizravnana pozicija, ki se prenese, se pomnoži z 0,6% (carry rate) in s promptno ceno za blago;

(c)    ostanek neizravnanih pozicij, ki ostane po koncu izravnavanja in se ne more več izravnati, se pomnoži s 15% (outright rate) in s promptno ceno za blago.

(6) Skupna kapitalska zahteva za tveganje spremembe cen blaga je vsota kapitalskih zahtev za vsako vrsto blaga, kot se izračuna v skladu s prvim do petim odstavkom tega člena.

80. člen

(Izračun kapitalske zahteve z uporabo enostavnega pristopa)

(1) Kapitalska zahteva za vsako vrsto blaga se izračuna kot vsota:

(a)    15% neto dolge ali kratke pozicije, pomnožene s promptno ceno za blago, in

(b)    3% bruto pozicije, to je vsote dolge in kratke pozicije, pomnožene s promptno ceno za blago.

(2) Skupna kapitalska zahteva za tveganje spremembe cen blaga je vsota kapitalskih zahtev za vsako vrsto blaga, izračunanih v skladu s prvim odstavkom tega člena.

8. UPORABA NOTRANJIH MODELOV ZA IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV ZA POZICIJSKO TVEGANJE, VALUTNO TVEGANJE IN/ALI TVEGANJE SPREMEMBE CEN BLAGA

8.1. Dovoljenje za uporabo notranjih modelov

81. člen

(Splošno)

Banka lahko z uporabo notranjih modelov ali z uporabo kombinacije notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa, izračunava kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, vendar le v skladu z dovoljenjem Banke Slovenije oziroma na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1, za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga in uporabo kombinacije notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa.

82. člen

(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)

(1) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, če banka poleg tega, da je njen sistem upravljanja tveganj ustrezno zasnovan in se izvaja celovito, izpolnjuje še naslednje pogoje:

(a)    kvalitativne standarde iz 84. do 87. člena tega sklepa,

(b)    kvantitativne standarde iz 88. člena tega sklepa,

(c)    ovrednotenje modelov in testiranje za nazaj se izvaja v skladu z 90. in 91. členom tega sklepa,

(d)    dodatne pogoje za notranje modele za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje, če jih banka uporablja iz 89. člena tega sklepa.

(2) Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge VIII v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:

(a)    o splošnih informacijah o notranjih modelih in kombinirani uporabi notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76. ter 77. do 80. členu tega sklepa, če se bo banka odločila za tako uporabo;

(b)    o izpolnjevanju kvalitativnih standardov iz 84. do 87. člena tega sklepa;

(c)    o izpolnjevanju kvantitativnih standardov iz 88. člena tega sklepa;

(d)    o izpolnjevanju kriterijev za ovrednotenje notranjih modelov in testiranje za nazaj v skladu z 90. in 91. členom tega sklepa;

(e)    o izpolnjevanju dodatnih pogojev za odobritev notranjih modelov za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje iz 89. člena tega sklepa, če jih banka uporablja.

(3) Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno vseskozi od datuma izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga.

(4) V izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga Banka Slovenije določi, ali banka v skladu s 87. členom tega sklepa lahko uporablja empirične korelacije znotraj kategorij tveganj in med njimi ali ne. Banka, ki ne izpolnjuje več pogojev za uporabo teh empiričnih korelacij, mora pri Banki Slovenije nemudoma vložiti zahtevo za spremembo dovoljenja.

(5) V izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga Banka Slovenije določi kombinacijo uporabe notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa, če se banka odloči za tako kombinirano uporabo. Če namerava banka spremeniti kombinacijo uporabe notranjih modelov in metod, določenih v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa, mora pridobiti novo dovoljenje Banke Slovenije.

(6) Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja so navedena v Prilogi VIII tega sklepa.

(7) Določila prvega do šestega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati notranje modele v bančni skupini EU nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in druge institucije, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu in na podlagi 291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga.

(8) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga EU nadrejeni banki ali banki, ki jo obvladuje EU nadrejen finančni holding, na podlagi odločitve iz tretjega in četrtega odstavka 291. člena ZBan-1.

(9) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga podrejeni banki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja skupaj z EU nadrejeno banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu holdingu, na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.

83. člen

(Odvzem dovoljenja)

(1) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga:

(a)    če banka ravna v nasprotju z odredbo ali z odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 82. člena tega sklepa;

(b)    če banka huje krši pogoje iz prvega odstavka 82. člena tega sklepa;

(c)    če banka ravna v nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev glede nenatančnosti izračuna notranjih modelov (kadar številna preseganja sprememb dejanskih/hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja glede na spremembe vrednosti portfelja, izračunanih z modelom, kažejo na nenatančnost notranjih modelov).

(2) Banka Slovenije odvzame banki dovoljenje za uporabo naprednega pristopa v bančni skupini tudi na podlagi odločitve o odvzemu dovoljenja za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga v bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevajo tretji, četrti in šesti odstavek 291. člena ZBan-1.

8.2. Kvalitativni standardi

84. člen

(Splošno)

Banka, ki uporablja notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, mora izpolnjevati naslednje kvalitativne standarde:

(a)    notranji model mora biti vgrajen v dnevni proces upravljanja s tveganji in se mora uporabljati kot podlaga za poročanje višjemu vodstvu o izpostavljenosti tveganjem;

(b)    mora imeti enoto za upravljanje s tveganji, ki mora biti organizacijsko in operativno neodvisna od enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem, in mora poročati neposredno višjemu vodstvu banke; ta enota mora biti odgovorna za oblikovanje in vzpostavitev sistema za upravljanje s tveganji, ter za izdelavo in analizo dnevnih poročil o rezultatih modela in ustreznih ukrepih, ki jih je treba sprejeti glede trgovalnih limitov; enota mora opraviti tudi začetno in tekoče ovrednotenje notranjega modela;

(c)    uprava banke in višje vodstvo morata biti aktivno vključena v proces upravljanja s tveganji; dnevna poročila enote za upravljane s tveganji morajo pregledati vodilni delavci z zadostnimi pooblastili za ukrepanje v smislu zmanjšanja pozicij posameznih trgovcev in celotne izpostavljenosti tveganjem;

(d)    mora imeti zadostno število zaposlenih, usposobljenih za delo z modeli na področju trgovanja, upravljanja s tveganji, revidiranja in zalednih služb;

(e)    mora imeti vzpostavljene ustrezne postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti uporabe modelov z dokumentiranimi notranjimi politikami in kontrolami, ki se nanašajo na celotno delovanje sistema merjenja tveganj;

(f)     modeli morajo dajati zanesljive dokaze o zadostni stopnji natančnosti pri merjenju tveganj;

(g)    mora pogosto izvajati programe testiranja izjemnih situacij; rezultate tega testiranja mora pregledati višje vodstvo in se morajo odražati v sprejetih politikah in limitih trgovanja; kadar testiranja izjemnih situacij razkrijejo posebno občutljivost na določene okoliščine, mora banka nemudoma sprejeti ukrepe za ustrezno obvladovanje teh tveganj; testiranje izjemnih situacij se zlasti nanaša na nelikvidnost trgov v izjemnih tržnih pogojih, tveganje koncentracije, enosmerne trge (trgi, na katerih prevladuje bodisi ponudba bodisi povpraševanje), tveganje neugodnih dogodkov in tveganje napačnega izbora stopnje neplačila (jump-to-default risk), nelinearnost produktov, pozicije, ki jih ni koristno izvršiti (deep out of the money), pozicije, ki so predmet velikega cenovnega razkoraka in druga tveganja, ki niso ustrezno zajeta z modelom VaR; testiranje izjemnih situacij mora odražati značilnosti portfeljev in čas, ki bi bil potreben za uvedbo varovanja ali obvladovanje tveganj pri zelo slabih tržnih pogojih;

(h)    enota za upravljanje s tveganji mora redno izvajati testiranje za nazaj;

(i)     sistem merjenja tveganj mora biti predmet rednih pregledov, ki jih izvaja služba notranje revizije; pregledi morajo pokrivati delovanje enote za upravljanje s tveganji in enote, ki se ukvarja s trgovanjem; vsaj enkrat letno mora banka opraviti celovit pregled procesov upravljanja s tveganji, ki mora vključevati najmanj:

-  ustreznost dokumentiranosti sistema in procesov upravljanja s tveganji ter organizacije enote za upravljanje s tveganji,

-  vključenost merjenja tržnih tveganj v dnevno upravljanje s tveganji in celovitost sistema obveščanja vodstva,

-  proces, ki ga banka uporablja za odobravanje cenovnih modelov in sistemov vrednotenja, ki jih uporabljata enota za trgovanje in zaledna služba,

-  obseg tržnih tveganj, zajetih v modele, in ovrednotenje vseh pomembnejših sprememb procesa merjenja tveganj,

-  natančnost in popolnost podatkov o pozicijah, natančnost in primernost predpostavk za določanje nestanovitnosti in korelacij ter natančnost vrednotenja in izračunov občutljivosti na tveganja,

-  proces preverjanja doslednosti, pravočasnosti, neodvisnosti in zanesljivosti virov podatkov, na katerih temeljijo notranji modeli,

-  proces za preverjanje testiranja za nazaj, s katerim se ocenjuje natančnost modela.

85. člen

(Druga tveganja iz opcij)

Modeli morajo natančno zajemati vsa pomembna cenovna tveganja opcij ali opcijam podobnih instrumentov. Vsa preostala tveganja, ki jih modeli ne zajemajo, morajo biti ustrezno pokrita s kapitalom.

86. člen

(Dejavniki tveganja)

Notranji modeli morajo zajemati zadostno število dejavnikov tveganj, odvisno od stopnje aktivnosti banke na zadevnih trgih, zlasti pa:

(a)    obrestno tveganje:

notranji modeli morajo vključiti niz dejavnikov tveganja, ki ustrezajo obrestnim meram v posamezni valuti, v kateri ima banka obrestno občutljive bilančne ali zunajbilančne postavke; banka mora izdelati krivulje donosnosti s splošno sprejetimi metodologijami; za pomembne izpostavljenosti obrestnemu tveganju v pomembnih valutah in na pomembnih trgih se krivulja donosnosti razdeli minimalno na šest razredov zapadlosti tako, da zajema spremembe nestanovitnosti obrestnih mer na krivulji donosnosti; modeli morajo zajeti tudi tveganje nepopolnih korelacijskih gibanj različnih krivulj donosnosti;

(b)    valutno tveganje:

notranji modeli morajo vključiti dejavnike tveganja, ki se nanašajo na zlato in posamezne tuje valute, v katerih so pozicije banke izražene;

za CIU se upoštevajo dejanske pozicije CIU v tujih valutah; banka se lahko zanese na poročanje tretje osebe o pozicijah CIU v tujih valutah, pri čemer mora biti zagotovljena pravilnost tega poročila; če banka ni zmožna ugotoviti pozicij CIU v tujih valutah, mora biti pozicija v CIU izločena (carved out) in obravnavana v skladu s prvim in drugim odstavkom 75. člena tega sklepa.

(c)    tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti:

modeli morajo uporabljati poseben dejavnik tveganja vsaj za vsak trg lastniških finančnih instrumentov, na katerem ima banka pomembne pozicije;

(d)    tveganje spremembe cen blaga:

modeli morajo uporabljati poseben dejavnik tveganja vsaj za vsako vrsto blaga, v katerem ima banka pomembne pozicije; modeli morajo zajemati tudi tveganje nepopolnih korelacijskih gibanj med podobnimi, vendar neenakimi vrstami blaga in izpostavljenostjo spremembam terminskih cen, ki izhaja iz neusklajenih zapadlosti; modeli morajo upoštevati tudi značilnosti trgov, predvsem datume izročitve in možnosti, ki jih imajo trgovci za zapiranje pozicij.

87. člen

(Uporaba empiričnih korelacij)

Banka lahko uporablja empirične korelacije znotraj kategorij tveganj in med njimi, če je njen sistem za merjenje korelacij zanesljiv in se izvaja celovito.

8.3. Kvantitativni standardi

88. člen

(Splošno)

Notranji modeli banke morajo pri izračunu tvegane vrednosti (VaR) upoštevati najmanj naslednje kvantitativne standarde:

(a)    tvegana vrednost se mora izračunavati vsaj dnevno;

(b)    tvegana vrednost se mora izračunavati z 99-odstotnim enostranskim intervalom zaupanja (efektivna izguba iz poslov trgovanja ne sme presegati izgube, izračunane z modelom, v več kot 1 izmed 100 primerov);

(c)    pri izračunu tvegane vrednosti se uporabi faktor, ki odraža nestanovitnost cen za obdobje 10 dni (holding period);

(d)    tvegana vrednost se izračuna na osnovi najmanj enoletnega efektivnega obdobja opazovanja podatkov, razen kadar je zaradi pomembnega povečanja nestanovitnosti cen utemeljeno krajše obdobje opazovanja podatkov;

(e)    podatke, uporabljene pri izračunu tvegane vrednosti, je treba posodobiti vsaj četrtletno, v primeru večjih sprememb tržnih pogojev pa tudi pogosteje.

8.4. Dodatni pogoji za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje

89. člen

(Splošno)

(1) Če banka notranje modele uporablja tudi za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje iz naslova dolžniških in lastniških finančnih instrumentov, morajo ti modeli izpolnjevati še naslednje pogoje:

(a)    morajo odražati preteklo variabilnost cen, ki so zajete v portfelju,

(b)    morajo zajeti koncentracijo v smislu velikosti portfelja in spremembe sestave portfelja,

(c)    ne smejo biti preveč občutljivi (morajo biti robustni) na neugodna tržna gibanja,

(d)    ustreznost modelov mora biti preverjana skozi testiranje za nazaj, katerega namen je oceniti, ali se posebno pozicijsko tveganje zajema natančno,

(e)    morajo zajemati bazično tveganje; banka mora dokazati, da je model občutljiv na pomembne značilne razlike med sicer podobnimi, vendar ne identičnimi pozicijami,

(f)     morajo zajemati tveganje nastanka nepričakovanih neugodnih dogodkov (event risk).

(2) Banka iz prvega odstavka tega člena mora izpolnjevati še naslednje pogoje:

(a)    če je banka izpostavljena tveganju nastanka nepričakovanih neugodnih dogodkov (event risk), ki ni zajeto v njeni meri VaR (tvegana vrednost), ker presega 10-dnevno obdobje posedovanja finančnih instrumentov in 99-odstotni enostranski interval zaupanja (dogodki »majhna verjetnost – velik vpliv«), mora zagotoviti, da je vpliv takih izjemnih dogodkov vključen v njeni oceni ekonomskega kapitala;

(b)    modeli morajo konzervativno oceniti tveganja, ki izhajajo iz manj likvidnih pozicij in pozicij z omejeno preglednostjo cen na podlagi realističnih tržnih scenarijev; poleg tega morajo modeli izpolniti tudi minimalne standarde, ki se nanašajo na podatke; približki podatkov (proxes) morajo biti ustrezno konzervativni in se lahko uporabijo samo, če so razpoložljivi podatki nezadostni ali ne odražajo resnične nestanovitnosti pozicije ali portfelja.

(3) Banka iz prvega odstavka tega člena mora pri uporabi modelov upoštevati razvoj tehnik in dobre prakse.

(4) Poleg tega mora banka iz prvega odstavka tega člena vzpostaviti metodo, ki pri izračunu kapitalskih zahtev zajema tveganje neplačila svojih pozicij v trgovalni knjigi, ki preseže tveganje neplačila, zajeto v izračunu na podlagi VaR. Da bi se izognila dvojnemu upoštevanju pri izračunu dodatne kapitalske zahteve za tveganje neplačila (default charge), lahko upošteva obseg, v katerem je bilo tveganje neplačila že vključeno v izračun VaR, zlasti za tveganost pozicij, ki bi lahko bile in bi bile zaprte v 10-ih dneh v primeru neugodnih razmer na trgu ali drugih znakov poslabšanja kreditnega okolja. Če banka za presežno tveganje neplačila izračuna dodatno kapitalsko zahtevo, mora imeti vzpostavljene metodologije za ta izračun.

Banka mora dokazati, da njen pristop izpolnjuje standarde ustreznosti na način, primerljiv s pristopom IRB, pod predpostavko nespremenjene stopnje tveganja, in da se po potrebi prilagaja z upoštevanjem vpliva likvidnosti, koncentracije, varovanja in tveganja iz opcij (optionality).

Banka, ki ne zajame presežnega tveganja neplačila z notranjimi modeli, mora dodatno kapitalsko zahtevo izračunati na podlagi standardiziranega pristopa ali pristopa IRB.

(5) Za tradicionalne ali sintetične izpostavljenosti v listinjenju, za katere bi se uporabljal odbitek, določen v 14., 16. in 22. členu ter 26. in 29. členu sklepa o listinjenju, ali ki se tehtajo z utežjo tveganja 1250%, kakor je določeno v sklepu o listinjenju, se uporablja kapitalska zahteva, ki ni manjša od zahteve, kot je predvidena z navedenimi določbami. Banka, ki trguje s takimi izpostavljenostmi, lahko uporabi drugačen pristop, če lahko, poleg namena trgovanja, dokaže tudi, da za izpostavljenosti v listinjenju ali, v primeru sintetičnih listinjenjih, ki se nanašajo izključno na kreditne izvedene finančne instrumente, za izpostavljenosti v listinjenju kot take ali za njihove sestavne dele tveganja (risk components) obstaja dvosmerni likvidni trg. Šteje se, da dvosmerni trg obstaja, če obstajajo neodvisne dobroverne ponudbe za nakup ali prodajo, tako da se lahko cena, ki je razumno povezana z zadnjo prodajno ceno ali s trenutno dobroverno konkurenčno kotacijo povpraševanja ali ponudbe, določi v enem dnevu in po tej ceni tudi poravna v razmeroma kratkem času v skladu s trgovalnimi običaji.

Banka lahko ravna drugače, če ima dovolj tržnih podatkov, da popolnoma zajame koncentrirano tveganje neplačila pri teh izpostavljenosti v svojih notranjih modelih za merjenje presežnega tveganja neplačila v skladu s pravili iz četrtega odstavka tega člena.

8.5. Ovrednotenje notranjih modelov in testiranje za nazaj

90. člen

(Procesi ovrednotenja)

Banka mora imeti vzpostavljene ustrezne procese, s katerimi je zagotovljeno, da ustrezno kvalificirane osebe primerno ovrednotijo njene notranje modele, neodvisno od procesa razvoja modelov, ter da sta zagotovljeni konceptualna ustreznost modelov in primerna zajetost vseh pomembnih tveganj. Ovrednotenje mora biti izvedeno ob začetku uporabe modelov in ob vseh večjih spremembah modelov. Ovrednotenje se mora izvajati periodično, zlasti ko pride do večjih strukturnih sprememb na trgu ali v primeru sprememb sestave portfelja, zaradi česar modeli morda niso več ustrezni. Banka mora pri ovrednotenju modelov upoštevati razvoj tehnik in dobre prakse. Ovrednotenje modelov ne sme biti omejeno na testiranje za nazaj, ampak mora vključevati najmanj naslednje:

(a)    testiranja, ki dokazujejo, da so vse predpostavke v zvezi z notranjimi modeli ustrezne, in da ne podcenjujejo ali precenjujejo tveganja;

(b)    poleg testiranja za nazaj, določenega v 90. in 91. členu tega sklepa, mora banka izvajati tudi lastna testiranja za ovrednotenje notranjih modelov v zvezi s tveganji in strukturami svojih portfeljev;

(c)    uporabo hipotetičnih portfeljev, da se dokaže, da so modeli zmožni upoštevati posebne strukturne okoliščine, ki bi lahko nastale, kot sta na primer večje bazično tveganje in tveganje koncentracije.

91. člen

(Testiranje za nazaj)

(1) Banka mora natančnost in delovanje notranjih modelov spremljati s testiranjem za nazaj. Testiranje za nazaj mora za vsak delovni dan zagotoviti primerjavo med enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano na podlagi notranjega modela za izračun pozicij portfelja ob koncu dneva, in enodnevno spremembo vrednosti portfelja.

(2) Banka mora dokazati, da je sposobna izvajati testiranje za nazaj na dejanskih in hipotetičnih spremembah vrednosti portfelja. Testiranje hipotetične spremembe vrednosti portfelja za nazaj temelji na primerjavi med zaključno dnevno vrednostjo portfelja in, ob predpostavki nespremenjenih pozicij, njegovo vrednostjo ob koncu naslednjega dne. Banka mora izvesti potrebne ukrepe za izboljšanje svojih programov testiranja za nazaj, če so ti pomanjkljivi.

Banka mora izvajati testiranje za nazaj na spremembah vrednosti hipotetičnega portfelja trgovanja (z uporabo sprememb vrednosti portfelja, ki bi nastale, če bi pozicije ob zaključku dneva ostale nespremenjene) in na osnovi dejanskih dnevnih dobičkov in izgub iz trgovanja (brez opravnin in čistih prihodkov iz obresti).

8.6. Izračun kapitalskih zahtev

92. člen

(Višina kapitalske zahteve)

(1) Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga je višji znesek izmed:

(a)    tvegane vrednosti, izračunane za prejšnji dan, ki se ji po potrebi prišteje dodatna kapitalska zahteva za presežno tveganje neplačila, izračunana v skladu s četrtim odstavkom 89 člena tega sklepa;

(b)    povprečja dnevnih tveganih vrednosti preteklih 60 delovnih dni, pomnoženega z multiplikatorjem najmanj 3, popravljenega za plus faktor iz drugega odstavka tega člena, ki se mu, po potrebi, prišteje dodatna kapitalska zahteva za presežno tveganje neplačil, izračunana v skladu s četrtim odstavkom 89. člena.

(2) Multiplikator iz točke (b) prvega odstavka tega člena se poveča za plus faktor med 0 in 1 v skladu s Tabelo 14 tega odstavka, v odvisnosti od števila preseganj z modelom določene tvegane vrednosti, ugotovljenih s testiranjem za nazaj za zadnjih 250 delovnih dni. Preseganja se morajo izračunati konsistentno na podlagi dejanskih in hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja. Preseganje pomeni enodnevno spremembo vrednosti portfelja, ki presega ustrezno enodnevno mero tvegane vrednosti (VaR), izračunane z modelom. Za določitev plus faktorja mora banka število preseganj ugotavljati konsistentno vsaj četrtletno.

Tabela 14: Plus faktorji za preseganje dejanskih/hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja glede na spremembe, izračunane z modelom

Zaradi sprotnega spremljanja ustreznosti plus faktorja mora banka nemudoma, vendar najpozneje v petih delovnih dneh, obvestiti Banko Slovenije o preseganjih, ugotovljenih na podlagi testiranja za nazaj, ki bi povzročili povečanje plus faktorja.

9. KAPITALSKA ZAHTEVA ZA TVEGANJE PRESEGANJA NAJVEČJIH DOPUSTNIH IZPOSTAVLJENOSTI IZ TRGOVANJA

93. člen

(Izračun kapitalske zahteve)

(1) Banka mora izračunati kapitalsko zahtevo za tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige, če skupne izpostavljenosti, izračunane v skladu s 4. členom Sklepa o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o veliki izpostavljenosti), presegajo omejitve iz 8. člena sklepa o veliki izpostavljenosti.

(2) Kapitalska zahteva za tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige se izračuna na podlagi tistih posameznih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige do posameznih oseb, za katere je treba izračunati najvišjo kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje in/ali najvišjo kapitalsko zahtevo za tveganje poravnave in CCR ter vsota katerih je enaka znesku preseženih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige (preseganja iz prvega odstavka 11. člena sklepa o veliki izpostavljenosti).

(3) Če presežna izpostavljenost iz postavk trgovalne knjige obstaja 10 dni ali manj, je dodatna kapitalska zahteva za tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti enaka dvakratniku vsote kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje in/ali tveganje poravnave in CCR, za ustrezajoče izpostavljenosti iz drugega odstavka tega člena.

(4) Če presežna izpostavljenost iz postavk trgovalne knjige obstaja več kot 10 dni, mora banka posamezne izpostavljenosti iz drugega odstavka tega člena razvrstiti v ustrezen razred stolpca 1 Tabele 15 tega odstavka v naraščajočem vrstnem redu (od najmanjše do največje) glede na njihovo kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje in/ali tveganje poravnave in CCR. Kapitalsko zahtevo izračuna banka kot vsoto kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje in/ali tveganje poravnave in CCR, pomnoženih z ustreznim faktorjem iz stolpca 2 Tabele 15 tega odstavka.

Tabela 15: Faktorji za povečanje kapitalske zahteve za tveganje preseganja največje dopustne izpostavljenosti

10. POSEBNOSTI PRI IZRAČUNU KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TRŽNA TVEGANJA NA KONSOLIDIRANI PODLAGI

94. člen

(Možnosti pobotanja pozicij)

(1) Za namen izračuna kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje in tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti iz trgovanja na konsolidirani podlagi se lahko medsebojno pobota pozicije iz trgovalnih knjig drugih institucij v skladu s pravili iz 15. do 42. člena in/ali 81. do 92. člena tega sklepa oziroma v skladu z določbami sklepa o veliki izpostavljenosti ter 93. člena tega sklepa.

Za namen izračuna kapitalske zahteve za valutno tveganje na konsolidirani podlagi se lahko medsebojno pobota pozicije v tujih valutah s pozicijami v tujih valutah drugih institucij v skladu s pravili iz 75. in 76. člena in/ali 81. do 92. člena tega sklepa.

Za namen izračuna kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga na konsolidirani podlagi se lahko medsebojno pobota pozicije v blagu s pozicijami v blagu drugih institucij v skladu s pravili iz 77. do 80. člena in/ali 81. do 92. člena tega sklepa.

(2) Za namen izračuna kapitalskih zahtev na konsolidirani podlagi se lahko pobote iz prvega odstavka tega člena izvaja le z institucijami, ki poslujejo na podlagi dovoljenja Banke Slovenije ali Agencije za trg vrednostnih papirjev. Poleg tega morata biti izpolnjena naslednja pogoja:

(a)    navedene institucije morajo imeti na posamični podlagi dovolj kapitala;

(b)    navedene institucije morajo imeti sklenjene pogodbe, ki zagotavljajo vzajemno finančno pomoč med njimi.

(3) Poboti iz prvega odstavka tega člena se lahko izvajajo tudi z institucijami, ki poslujejo na podlagi dovoljenja nadzornih organov iz drugih držav članic, če sta pri njih izpolnjena pogoja iz točke (a) in (b) drugega odstavka tega člena in če so zavezane na posamični podlagi izpolnjevati kapitalske zahteve po 18., 20. in 28. členu Direktive 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (v nadaljevanju: Direktiva 2006/49/ES).

(4) Poboti iz prvega odstavka tega člena se lahko izvajajo tudi s podjetji iz primernih tretjih držav, naštetih v Prilogi V tega sklepa, če so pri njih poleg pogojev iz točke (a) in (b) drugega odstavka tega člena izpolnjeni hkrati naslednji pogoji:

(a)    če poslujejo na podlagi dovoljenja nadzornega organa iz zadevne primerne tretje države in če ustrezajo definiciji banke ali se uvrščajo med investicijska podjetja primernih tretjih držav;

(b)    če na posamični podlagi izpolnjujejo kapitalske zahteve, ki ustrezajo kapitalskim zahtevam, določenim z Direktivo 2006/49/ES;

(c)    v zadevnih tretjih državah ni predpisov, ki bi pomembno ovirali sklepanje pogodb za zagotavljanje vzajemne finančne pomoči med osebami znotraj skupine.

Priloga I: Vrste izvedenih finančnih instrumentov

Priloga II: Priznane borze in klirinške družbe

Priloga III: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo modelov občutljivosti za izračun pozicij v izvedenih finančnih instrumentih

Priloga IV: Zelo likvidni delniški indeksi

Priloga V: Seznam primernih tretjih držav

Priloga VI: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo metode notranjih modelov (IMM) za izračun vrednosti izpostavljenosti

Priloga VII: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za prehod z metode notranjih modelov (IMM) na metodo tekoče izpostavljenosti ali standardizirano metodo (SM) za izračun vrednosti izpostavljenosti

Priloga VIII: Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga

Priloga IX: Kapitalske zahteve za gama in vega tveganje v zvezi z opcijami

Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

»11. PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA

95. člen

(Odlog začetka uporabe standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje)

Banka, ki v skladu s 405. členom ZBan-1 odloži začetek uporabe standardiziranega pristopa za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje do 1. januarja 2008, do navedenega datuma pri izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja:

(a)    za namene prvega odstavka 46. člena tega sklepa namesto Priloge I tega sklepa uporablja Prilogo I Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 24/02, 85/02, 22/03, 36/04, 68/04, 103/04, 124/04, 62/05, 67/05 in 74/06) in namesto določb 47. do 73. člena tega sklepa uporablja določbe 14. točke in Priloge 3 Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic;

(b)    namesto četrtega odstavka 46. člena tega sklepa uporablja točko 28.2.2 Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic;

(c)    se sklicevanje na 4. člen sklepa o veliki izpostavljenosti v 93. členu tega sklepa bere kot sklicevanje na XI. poglavje Sklepa o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic;

(d)    se sklicevanje na 8. člena sklepa o veliki izpostavljenosti v 93. členu tega sklepa bere kot sklicevanje na III. poglavje Sklepa o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 24/02, 22/03, 65/03 in 44/04).

(2) Banka, ki začne uporabljati standardizirani pristop ali pristop IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje med letom 2007, mora z dnem začetka uporabe omenjenega pristopa začeti v celoti uporabljati določbe tega sklepa.

96. člen

(Uveljavitev in začetek uporabe sklepa)

Ta sklep začne veljati 1. januarja 2007, razen določb, ki se nanašajo na lastne ocene LGD (in CF), ki začnejo veljati 1. januarja 2008.«.

Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 104/07) vsebuje naslednjo končno določbo:

»21. člen

Ta sklep začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.