Številka: Up-1378/06-11
Datum: 20. 5. 2008
S K L E P
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za
preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Krešimir Bačun, Republika Hrvaška,
ki ga zastopa Jadranka Sloković Glumac, Zagreb, na seji 20. maja 2008
s k l e n i l:
Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep
Vrhovnega sodišča št. II Ips 512/2004 z dne 25. 5. 2006 v zvezi s sodbo in
sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 543/2004 z dne 21. 4. 2004 ter s sodbo
Okrožnega sodišča v Celju št. P 257/2002 z dne 19. 6. 2002 in s sklepom
Okrožnega sodišča v Celju št. P 257/2002 z dne 24. 9. 2002 se ne sprejme.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik je hrvaški državljan, s
stalnim prebivališčem v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje mu je v
pravdnem postopku zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe tožbo, skupaj s
pozivom za vložitev odgovora na tožbo, oboje v slovenskem jeziku, vročilo
neposredno po pošti z mednarodno povratnico. Pritožnik je zamudil rok za
vložitev odgovora na tožbo (ki ga je vložil po pooblaščenih hrvaških odvetnikih).
Zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Po prejemu zamudne sodbe je
pritožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve
stopnje zavrnilo, ter pritožbo zoper zamudno sodbo. Pritožnik se je pritožil
tudi zoper prvostopenjski sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje
stanje. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovi pritožbi in potrdilo zamudno
sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga
za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnik ni
izkazal, kdaj je prejel prevode od tolmača, ki ga je sam angažiral, da bi iz
tega izhajalo, da je prevod prejel tako pozno, da ni mogel pravočasno
odgovoriti na tožbo. Pritožbo zoper zamudno sodbo pa je zavrnilo z utemeljitvijo,
da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Takšen sklep Višjega sodišča
temelji na stališču, da imajo določbe mednarodne pogodbe ter zakonske določbe o
načinu vročanja en namen, in sicer, da se pravdni stranki omogoči učinkovita
seznanitev s potekom postopka. Ta namen naj bi bil v konkretni zadevi, glede na
to, da naj bi tudi sam pritožnik potrdil prejem tožbe s prilogami, dosežen.
Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožnikove očitke o kršitvi pravice do uporabe
svojega jezika v postopku, ker naj bi imel pritožnik možnost odkloniti sprejem
pisanja, pa te možnosti (kljub temu, da naj bi bil s takšno pravico po lastnih
navedbah seznanjen) ni izkoristil. Vrhovno sodišče se je v revizijskem postopku
ukvarjalo le še z vprašanjem pravilnosti vročitve tožbe kot morebitnim razlogom
za razveljavitev zamudne sodbe, ne pa tudi z vprašanjem opravičljivosti zamude
kot razlogom za morebitno utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje,
ker v tem delu revizija ni bila obrazložena. Revizijo je v celoti zavrnilo.
Zavzelo je stališče, da podpisana vročilnica ustvarja domnevo, da je naslovnik
pisanje prostovoljno sprejel in da se zato pritožnik ne more uspešno sklicevati
na okoliščino, da sodnemu pisanju ni bil priložen prevod. Pritožnikove očitke,
da prejemnik pred podpisom vročilnice ne more preveriti vsebine sodnega
pisanja, je zavrnilo z utemeljitvijo, da je vsebina sodne pošiljke razvidna iz
vročilnice in bi zato pritožnik lahko preveril tudi, če je priložen prevod. Kot
nedokazane je zavrnilo pritožnikove očitke, da vročilnice ni osebno podpisal.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev človekove
pravice do uporabe svojega jezika v postopku ter pravice do sojenja pred
neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Sodiščem očita napačno uporabo procesnih
pravil pri vročanju tožbe. Poudarja, da bi mu morala biti tožba skladno z
določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP)
in z določbami Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni
pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7. 2. 1994 (Uradni list RS – MP,
št. 10/1994 – v nadaljevanju Dvostranska pogodba) vročena prek Ministrstev za
pravosodje Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Ker vročitev ni bila
opravljena na takšen način, naj bi mu bila onemogočena uporaba svojega jezika v
postopku. Meni, da Ministrstvo glede na 5. člen Dvostranske pogodbe vročitve
sodnih pisanj, katerim ni priložen prevod v hrvaški jezik, ne bi dopustilo.
Zaradi napačnega postopanja sodišč naj bi bil prisiljen sam najeti sodnega
tolmača, kar naj bi bil tudi razlog za njegovo zamudo z odgovorom na tožbo.
Poudarja, da je ravnal v dobri veri, in zato pisanja v slovenskem jeziku,
čeprav je imel to pravico, ni vrnil sodišču. Tako pa naj ne bi ravnalo sodišče,
ki naj bi ga z nepravilnim postopanjem postavilo v slabši procesni položaj.
Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča o prostovoljnem sprejemu tožbe. Poudarja,
da tožbe ni osebno prejel. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo sporno tudi
zato, ker stranka pri vročitvi sodnih pisanj ne more vnaprej preveriti vsebine
sodne pošiljke in se šele zatem odločiti, ali bo podpisala vročilnico ali ne.
Glede na navedeno meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Navedeno naj bi veljalo ne le zaradi napačne vročitve tožbe, ampak tudi zaradi
njene nesklepčnosti. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni preverjalo, ali je
bila njegova terjatev s strani nasprotne stranke v resnici v celoti poplačana
ali ne.
B.
3. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in
ne presoja samih po sebi kršitev procesnega prava. Navedeno velja ne glede na
to, ali so procesna pravila vsebovana v zakonu ali v mednarodni pogodbi, ki
zavezuje Republiko Slovenijo.1 Razlago in uporabo takšnih določb
mednarodnih pogodb v sodnih postopkih namreč Ustavno sodišče skladno s prvim
odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur.
p. b. – v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo
kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno pritožnik
zgolj z očitki o napačnem načinu vročanja tožbe samimi po sebi (četudi naj bi
bile s tem kršene določbe Dvostranske pogodbe) ustavne pritožbe ne more
utemeljiti.2 Ustavno sodišče je zato v nadaljevanju preizkusilo, ali
so bila pritožniku v pravdnem postopku zaradi spornega načina vročanja kršena
ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja slovenska Ustava. V postopkih pred
slovenskimi sodišči uživajo namreč vse stranke enaka ustavna procesna jamstva,
ne glede na to, ali so državljani Republike Slovenije ali ne oziroma ali
prebivajo na njenem ozemlju ali ne.
4. Pritožnik zatrjuje, da je bila zaradi
napačnega načina vročanja kršena njegova pravica do uporabe svojega jezika
oziroma pisave v postopku, ki naj bi mu jo zagotavljala tako Ustava kot tudi
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS,
št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po oceni Ustavnega sodišča
zagotavlja slovenska Ustava vsaj enak obseg varstva te človekove pravice kot
EKČP. EKČP daje namreč poudarek le pravici obdolženca do uporabe svojega jezika
v kazenskem postopku,3 medtem ko takšne pravice strank v drugih
sodnih postopkih posebej ne omenja. Zato je Ustavno sodišče pritožnikove očitke
o kršitvi te človekove pravice preizkusilo le z vidika 62. člena Ustave.
5. Skladno z 62. členom Ustave ima vsakdo
pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopku pred
državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik
in pisavo na način, ki ga določi zakon.4 Ustava torej daje
zakonodajalcu pooblastilo, da določi način uresničevanja te človekove pravice.
Zato je njeno ustavno zagotovljeno jedro težje določiti, kar pa ne pomeni, da
ni določljivo. Ustavno sodišče je že poudarilo, da izhaja ustavnopravni okvir
pravice do uporabe svojega jezika iz ustavnih standardov poštenega sojenja.
Vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča ne razume, mora biti dana možnost
spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Šele to mu namreč omogoča, da v
postopku sodeluje enakopravno z nasprotno stranko (kar je najpomembnejši izraz
pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave).5 Ustavno
sodišče je tudi že poudarilo, da je treba pri določanju ustavnopravnega okvira
pravice do uporabe svojega jezika upoštevati tudi načelo enakosti pred zakonom
(14. člen Ustave). Upoštevanje slednjega pa ne pomeni le, da zgolj zaradi
uporabe svojega jezika nihče ne sme biti zapostavljen, ampak tudi, da nihče ne
sme imeti prednosti.6 Poudarilo je še,7 da je treba pri
določanju ustavnopravnega okvira te pravice izhajati tudi iz načela, da je v
Sloveniji uradni jezik slovenščina (oziroma na določenih območjih tudi
italijanščina in madžarščina).8 Upoštevaje navedena izhodišča je
ocenilo, da iz 62. člena Ustave izhaja zahteva, da se pred sodiščem vsakomur
omogoči, da spremlja (ustni) postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja
ustrezno prevajanje na narokih ali pri drugih ustnih procesih dejanjih. Ne
glede na navedeno veljajo dodatna ustavna jamstva glede uporabe jezika oseb, ki
jim je bila odvzeta prostost, iz 19. člena Ustave ter upoštevne določbe
ratificiranih mednarodnih pogodb (zlasti drugi odstavek 5. člena in tretji
odstavek 6. člena EKČP).
6. Iz 62. člena Ustave torej ne izhaja
zahteva, da bi morala sodišča v civilnem postopku stranki tudi v pisni
komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume.9 Doslej
je Ustavno sodišče takšno stališče izrecno zavzelo le pri presoji ustavnosti
stališča, po katerem morajo stranke svoje vloge vlagati v jeziku, ki je pri
sodišču v uradni rabi. Vendar lahko le enako velja tudi za nasprotno smer pisne
komunikacije med sodiščem in strankami. Tako kot je mogoče od stranke
zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče,
je od nje mogoče zahtevati tudi, da sama poskrbi tudi za prevod sodnih pisanj,
ki jih prejme od sodišča, in sicer neodvisno od tega, ali je treba sodno
pisanje vročiti na ozemlju Republike Slovenije ali izven njega.
7. Stališče, da mora stranka v civilnem
postopku sama poskrbeti za prevod sodnih pisanj v jezik, ki ga razume, torej ni
v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika v postopku. Pritožnik zato z
očitki, da mu pisanje v nasprotju s 5. členom Dvostranske pogodbe10
ni bilo vročeno v prevodu, četudi bi bili ti očitki utemeljeni (pravilne
uporabe procesnega prava Ustavno sodišče ne presoja), kršitve 62. člena Ustave
ne more utemeljiti. Da gre pri sporni določbi Dvostranske pogodbe le za določbo
procesne narave, ki je namenjena varstvu suverenosti držav, medtem ko
človekovih pravic sama po sebi ne ureja, izhaja iz same narave tovrstnih
mednarodnih pogodb. Te se namreč ne sklepajo z namenom urediti varstvo
človekovih pravic na mednarodnopravni ravni, temveč z namenom urediti procesna
vprašanja, s katerimi naj se omogoči oziroma olajša izvedba sodnega postopka v
eni državi pogodbenici v primeru, ko je v njem udeležena oseba, ki prebiva v
drugi državi pogodbenici. Zato določbe takšne Dvostranske pogodbe, kljub temu,
da jih je mogoče neposredno uporabiti (kar pomeni, da se posameznik v sodnem
postopku – glede na 8. člen Ustave nanje lahko neposredno sklicuje), samo zato
še ne urejajo človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Drugačna razlaga
bi namreč lahko pomenila nedopusten poseg v splošno načelo enakosti pred
zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Do neenakosti bi lahko prišlo ne
samo v razmerju med osebami, katerim je treba sodno pisanje vročiti v tujino
(vsebina Dvostranskih pogodb o pravni pomoči je lahko med različnimi
pogodbenimi strankami različna, ali pa takšna pogodba med državami sploh ni
sklenjena), temveč tudi v razmerju med njimi in osebami, ki prebivajo na
ozemlju Republike Slovenije. Tudi slednjim se sodna pisanja v civilnem postopku
vedno vročajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, in sicer ne glede na
to, ali naslovnik ta jezik tudi dejansko razume ali ne.
8. Pritožnik po povedanem z očitki o
kršitvi procesnih pravil pri vročanju tožbe kršitve 62. člena Ustave ni
izkazal. Ti očitki pa odpirajo vprašanje, ali je bila pritožniku zaradi
spornega postopanja sodišč zagotovljena možnost enakopravnega sodelovanja v
postopku ali pa je sodiščem morebiti mogoče očitati kršitev ustavnih procesnih
jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave.11 Ustavno sodišče je že
večkrat povedalo, da zagotavljata 22. in 23. člen Ustave vsaj takšen obseg
varstva, kot ga določa prvi odstavek 6. člena EKČP. Zato je tudi te
pritožnikove očitke presojalo le z vidika navedenih ustavnih določb.
9. Iz pravice do enakega varstva pravic iz
22. člena Ustave izhaja med drugim zahteva, da mora biti odločitev sodišč
utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti. Torej s takšnimi, ki ne vzbujajo
dvoma o tem, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi zakona in ne
morebiti na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Kot
očitke o kršitvi tega ustavnega procesnega jamstva je mogoče razumeti
pritožnikove navedbe o nesprejemljivosti stališča Vrhovnega sodišča, po katerem
se podpis vročilnice, izpolnjene v tujem jeziku, lahko šteje za prostovoljen
sprejem pisanja v tujem jeziku (v smislu četrtega odstavka 5. člena Dvostranske
pogodbe), ker je vsebina pošiljke razvidna iz vročilnice. Po oceni Ustavnega
sodišča bi bilo takšno stališče Vrhovnega sodišča lahko sporno predvsem z
vidika možnosti uresničitve strankine pravice do odklonitve sprejema takšnega
sodnega pisanja. Vendar pa očitek v tem primeru ni utemeljen. Ustavno sodišče
je namreč ob vpogledu v pravdni spis ugotovilo, da pritožnik v postopku svojih
pravic ni varoval z zadostno skrbnostjo. Pritožnik v odgovoru na tožbo (ki ga
je vložil po pooblaščenem hrvaškem odvetniku) ni uveljavljal kršitev v zvezi z
vročitvijo tožbe. Pred vložitvijo odgovora na tožbo na sodišče tudi ni naslovil
vloge, v kateri bi navajal, da sodno pisanje vrača, ker mu ni bilo vročeno v
skladu z Dvostransko pogodbo oziroma ker ga ne razume in ga ne želi
prostovoljno sprejeti. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo pritožnikove zahteve po
uporabi svojega jezika v postopku, ker takšne zahteve v odgovoru na tožbo (ali
v kakšni predhodno vloženi vlogi) ni podal. Te očitke oziroma zahtevo po uporabi
svojega jezika je pritožnik pričel uveljavljati šele v pritožbi zoper zamudno
sodbo oziroma v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil šele
hkrati s pritožbo. Ob vsem navedenem pa je pomembno, da iz pritožnikovih navedb
v pravnih sredstvih, ki jih je vložil v postopku pred sodišči, izhaja, da je
vedel, da bi pisanje, ki mu ni bil priložen prevod, lahko odklonil, vendar tega
po lastnih navedbah iz spoštovanja do sodišča ni storil. Na to okoliščino se je
Višje sodišče tudi sklicevalo v izpodbijani odločbi. Pritožnik tudi v ustavni
pritožbi ne trdi, da ni vedel, da pisanja ni bil dolžan sprejeti, temveč le, da
"je ravnal v dobri veri in spoštljivo proti sodišču ter da zato pisanja ni
vrnil sodišču, čeprav je do tega imel pravico". Pritožnik se je torej
spustil v obravnavo, ne da bi ugovarjal pravilnosti vročitve tožbe, zato
stališču Vrhovnega sodišča, po katerem podpisana vročilnica ustvarja domnevo,
da je pisanje brez prevoda prostovoljno sprejel, ni mogoče očitati
nerazumnosti.
10. Eden od izrazov pravice do enakega
varstva pravic iz 22. člena Ustave je tudi pravica do izjave, ki vsaki stranki
zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in
ji omogočilo učinkovito obrambo pravic. Z vidika tega ustavnega procesnega jamstva
bi lahko bili pomembni pritožnikovi očitki, da je bil s tem, ko mu je bilo
pisanje vročeno v jeziku, ki ga ne razume, postavljen v slabši procesni
položaj, ker je moral sam poskrbeti za prevod tožbe, kar naj bi bil tudi vzrok
za njegovo zamudo z odgovorom na tožbo. Z vidika 22. člena Ustave bi bilo
namreč lahko sporno, če bi sodišča zavzela stališče, po katerem okoliščina, da
stranka, ki si je morala sama priskrbeti prevod sodnega pisanja v jezik, ki ga
razume, ne more pomeniti opravičljive zamude. Vendar Ustavno sodišče tega
očitka ne more presojati, ker pritožnik v tem delu pravnih sredstev ni izčrpal.
Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev (ki je po prvem odstavku 51. člena
ZUstS ena od procesnih predpostavk za vložitev ustavne pritožbe) namreč ne
pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak tudi
materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v
že vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz pravdnega spisa izhaja,
da pritožnik konkretnih vsebinskih očitkov zoper sklep nižjih sodišč o
neobstoju upravičenega vzroka za zamudo v reviziji ni uveljavljal.
11. Drugi očitki (da tožba ni sklepčna, da
sodišča dejanskega stanja niso preverjala ter da pritožniku tožba ni bila
osebno vročena) so očitno neutemeljeni. Očitkov, ki se nanašajo na
nepravilnosti pri uporabi (materialnega in procesnega) prava in pri
ugotavljanju dejanskega stanja, Ustavno sodišče, če ne segajo na raven
človekovih pravic, glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS ne presoja.
12. Pritožnik tudi ni izkazal zatrjevane
kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
Te kršitve namreč zgolj z očitki o napačni uporabi procesnih pravil ni mogoče
utemeljiti.
13. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih
pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče
ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
C.
14. Senat je ta sklep sprejel na podlagi
drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija
Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejel
soglasno.
mag. Marija Krisper Kramberger l.r.
Predsednica senata
_______________
1 Tako Ustavno sodišče med drugim tudi v zadevi št.
Up-328/04, U-I-186/04 z dne 8. 7. 2004 (OdlUS XIII, 82), prim. točko 4
obrazložitve.
2 Tako tudi nemško Zvezno ustavno sodišče v zadevi
št. 2 BvR 475/78 z dne 22. 3. 1983 (Entscheidungen des
Bundesverfassungsgerichts, 63. Band, J. C. B. Mohr Tübingen, 1983, Nr. 23, str.
373 in 374), v kateri je pritožnik, nemški državljan, ugovarjal pravilnosti
vročitve, ker mu je bilo pisanje s strani avstrijskih organov vročeno
neposredno po pošti, takšnega vročanja pa Dvostranska pogodba o pravni pomoči
med Republiko Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo ni predvidevala.
3 Drugi odstavek 5. člena EKČP se glasi: "Ob
odvzemu prostosti je treba vsakogar poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih
za odvzem prostosti in česa ga dolžijo." Tretji odstavek 6. člena EKČP se
glasi: "Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:
a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in
vzroki obtožbe, ki ga bremeni;..(..)."
4 Pojem "vsakdo" se nanaša na vse osebe,
prizadete zaradi neznanja jezika postopka (prim. T. Jerovšek, Člen 62 (pravica
do uporabe svojega jezika in pisave); v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave
Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske države in evropske študije,
Ljubljana 2002, str. 613).
5 Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-404/05 z dne
21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 64/07). Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča št.
Up-43/96 z dne 30. 5. 2000 (OdlUS IX, 141).
6 Prim. 17. točko obrazložitve sklepa št. Up-43/96 z
dne 30. 5. 2000.
7 Prav tam, točka 18 obrazložitve.
8 Prim. tudi T. Jerovšek, Člen 62 (pravica do
uporabe svojega jezika); cit. delo, str. 615.
9 Isto, str. 614: "Zakonsko določen način
uresničevanja pravice do uporabe svoje pisave je bolj omejen kot pravica do
uporabe svojega jezika. To je tudi razumljivo, ker je stranka, ki ne razume
jezika, med postopkom hudo prizadeta, medtem ko lahko pisne vloge sestavi ob
pomoči drugih oseb."
10 Člen 5 Dvostranske pogodbe se v relevantnem delu
glasi: "3) Pisanja, ki se vročajo osebam v zaprošeni državi, se pošiljajo
v jeziku države prosilke, priložen pa mora biti prevod pisanj v jezik zaprošene
države. 4) Če prevod iz tretjega odstavka tega člena ni priložen, se vročitev
opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme."
11 Dvostranska pogodba v prvem odstavku 1. člena
določa, da imajo državljani ene države pogodbenice enako varstvo svojih pravic
v postopkih pred sodišči druge države pogodbenice kot njeni državljani.