Številka: Up-310/10-5
Datum: 2. 4. 2010
S K L E P
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za
preizkus ustavne pritožbe Draga Žureja, Nova Cerkev, Frančiške Melanšek, Celje,
Slavice Kukovičič, Ljubečna, Martine Žlof, Šentjur, Roberta Bevca, Žalec, in
Mirana Straška, Celje, ki jih zastopa Marko Meznarič, odvetnik v Celju, na seji
2. aprila 2010
s k l e n i l:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I
Ip 2667/2009 z dne 2. 12. 2009 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani
št. 2874 In 414/2009 z dne 4. 8. 2009 se ne sprejme.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče je zavrnilo predlog
pritožnikov (v izvršbi upnikov) za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
sklepa, s katerim je ugotovilo, da je izvršilni postopek ustavljen. Pojasnilo
je, da je podlaga za razveljavitev neutemeljenih potrdil o pravnomočnosti
tretji odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št.
3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07 in 28/09 – v nadaljevanju ZIZ). Po
mnenju sodišča je potrdilo dano neutemeljeno le tedaj, ko je zoper odločbo
pravočasno vloženo pravno sredstvo oziroma kadar odločba strankam ni bila
vročena oziroma ni bila vročena pravilno. V obravnavanem primeru naj bi bil
sklep o ustavitvi postopka pravilno vročen, zoper njega pa ni nobena od strank
vložila pritožbe. Višje sodišče je navedeni sklep potrdilo. Navedlo je, da je
datum potrdila o pravnomočnosti res napačen, vendar to ne spremeni dejstva, da
je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka v času vložitve predloga pritožnikov
že pravnomočen. Ocenilo je, da je rok za pritožbo zoper navedeni sklep začel
teči z dnem učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6.
2007 (Uradni list RS, št. 58/07 in OdlUS XVI, 64). Višje sodišče meni, da iz
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno
besedilo – v nadaljevanju ZUstS) ne izhaja, da bi lahko končna odločitev
Ustavnega sodišča na sklep o ustavitvi izvršilnega postopka neposredno
vplivala, in sicer tako, da bi preprečila njegovo pravnomočnost.
2. Pritožniki očitajo izpodbijanima
sklepoma kršitev 22., 23. in 33. člena Ustave. Sodišči naj bi ravnali tudi v
nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Pritožniki navajajo, da
jim je bila kršena pravica do izjave (22. člen Ustave), ki mora biti
zagotovljena tudi glede pomembnejših procesnih odločitev, kot je prekinitev
izvršilnega postopka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne
20. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 38/07 in OdlUS XVI, 64). Pritožniki naj se ne
bi mogli izjaviti o tej prekinitvi, ker sodišče ni izdalo ustreznega sklepa.
Izpodbijani odločitvi naj bi kršili pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave
tudi zato, ker naj bi bili neprepričljivi in arbitrarni. Sodišče prve stopnje
naj bi namreč sklep o ustavitvi postopka »opravnomočilo« s 15. 5. 2007, ko bi
moral biti izvršilni postopek na podlagi navedenega sklepa Ustavnega sodišča
prekinjen. Višje sodišče naj bi bilo v nasprotju samo s seboj, ko po eni strani
priznava, da na navedeni datum sklep o ustavitvi ni učinkoval, po drugi strani
pa s tem datumom potrjuje klavzulo o pravnomočnosti. Pritožniki navajajo, da
sta izpodbijana sklepa v nasprotju s sodno prakso drugih sodišč, ki naj bi, ne
glede na vložitev pritožb zoper sklepe o ustavitvi izvršbe, neposredno na podlagi
6. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 začela izdajati sklepe
o nadaljevanju izvršb zoper družbenike izbrisanih družb.
3. Ker naj bi pritožniki s pravnomočno
ustavitvijo izvršilnega postopka, oprto na zakon, ki je bil zaradi protiustavnosti
razveljavljen, izgubili pravico do izvršbe na podlagi pravnomočno pridobljenega
izvršilnega naslova, naj bi jim bila kršena tudi pravica do sodnega varstva iz
prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožniki trdijo, da je prisilno poplačilo
njihovih terjatev iz delovnega razmerja onemogočilo prav Višje sodišče, ki je s
potrditvijo sklepa Okrajnega sodišča preprečilo nadaljevanje izvršilnega
postopka skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07. Do kršitve pravice
do sodnega varstva naj bi prišlo tudi zato, ker sodišče prve stopnje še ni
odločilo o predlogu pritožnikov za nadaljevanje izvršbe. Pritožniki očitajo
sodiščema kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri tem
opozarjajo, da so v času uveljavitve Zakona o spremembah Zakona o finančnem
poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07 – v nadaljevanju ZFPPod-B) že
imeli terjatve na podlagi pravnomočnih sodb, za uveljavitev katerih so tekli
izvršilni postopki zoper družbenike izbrisane družbe. Sodišči naj bi prisilno
ustavili izvršilni postopek in s tem brez dopustnega cilja grobo posegli v
pridobljene in pričakovalne pravice pritožnikov kot upnikov izbrisane družbe.
Pritožniki menijo, da sta sodišči z neupoštevanjem odločitev Ustavnega sodišča
prekršili načela pravne države (2. člen Ustave).
B.
4. Pravica do enakega varstva pravic iz 22.
člena Ustave jamči tudi pravico do izjave, na podlagi katere mora imeti oseba,
katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet odločanja v sodnem
postopku, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede
dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Stranka sodnega postopka se ima
praviloma pravico izjaviti pred sprejemom vsake vsebinske odločitve o njenih
pravicah in obveznostih. Ni pa potrebno, da je pravica do izjave stranki
zagotovljena tudi pri vseh procesnih odločitvah, zlasti pri tistih
procesnotehnične narave, pač pa zadošča, da se lahko stranka izjavi pred izdajo
pomembnih procesnih odločitev.(1) Ustavno sodišče je že odločilo, da
je lahko takšna pomembna procesna odločitev tudi sklep o prekinitvi postopka.(2)
V navedenem primeru sodišče tožniku ni omogočilo seznanitve z mnenjem Republike
Slovenije za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije. To mnenje
je vplivalo na odločitev o prekinitvi pravdnega postopka, ki je pomenila, da se
postopek ne bo nadaljeval vse do dokončne odločitve o vprašanju nasledstva po
nekdanji zvezni državi, kar je bilo lahko tudi nepredvidljivo dolgo obdobje.
5. V obravnavanem primeru pritožniki
zatrjujejo, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o prekinitvi
izvršilnega postopka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-117/07, da bi
se lahko o tej prekinitvi izjavili. Sodišča morajo zagotoviti spoštovanje
pravice iz 22. člena Ustave pred sprejemom lastne (v okoliščinah primera dovolj
pomembne) odločitve o prekinitvi sodnega postopka, v obravnavanem primeru pa je
vse začete izvršilne postopke proti družbenikom izbrisanih družb s 4. točko
izreka sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 na podlagi drugega odstavka 40.
člena ZUstS prekinilo Ustavno sodišče. Vprašanje, ali so morala izvršilna
sodišča v tem primeru izdajati deklaratorne sklepe o prekinitvi postopkov, ni
ustavno pomembno in sodi na področje pravilne razlage ZIZ. Zato je očitek
pritožnikov o kršitvi pravice do izjave neutemeljen.
6. S tem, ko pritožniki trdijo, da sta
izpodbijana sklepa neprepričljiva in arbitrarna, jima očitajo, da sta očitno
napačna. Če je odločitev sodišč očitno napačna, je podana kršitev 22. člena
Ustave. Ta očitek pritožniki opirajo predvsem na domnevno notranje neskladje
obrazložitve sklepa Višjega sodišča. Takega notranjega neskladja v izpodbijanem
sklepu ni. Višje sodišče je namreč pojasnilo, da je datum potrdila o
pravnomočnosti na sklepu o ustavitvi izvršbe res napačen, vendar predlogu za
razveljavitev potrdila kljub temu ni mogoče ugoditi, ker je sklep dejansko že
postal pravnomočen – čeprav pozneje, kot je to napačno štelo sodišče prve
stopnje. To stališče ne more biti očitno napačno.
7. Pritožniki nadalje očitajo sodiščema
odstop od ustaljene in enotne sodne prakse. Iz 22. člena Ustave izhaja tudi
zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi
samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih
primerih. Za utemeljitev obstoja kršitve je treba med drugim izkazati, da o
nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa. Pritožniki se v
tej zvezi konkretizirano sklicujejo na le eno sodno odločbo, ki so jo (sicer
nepopolno) priložili ustavni pritožbi.(3) Z eno sodno odločbo
sodišča nižje stopnje ni mogoče izkazati obstoja ustaljene in enotne sodne
prakse. Zato očitana kršitev 22. člena Ustave ni podana.
8. Pritožniki menijo, da so zaradi
izpodbijanih odločitev izgubili pravico do izvršbe na podlagi izvršilnega
naslova. Ker naj ne bi mogli več prisilno uveljaviti svojih terjatev iz
pravnomočnih sodb, naj bi sodišči posegli v njihove pridobljene in pričakovalne
pravice. S tem naj bi jim bili kršeni pravici iz prvega odstavka 23. člena in
iz 33. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva nedvomno vsebuje tudi pravico
zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o
kakšni pravici ali obveznosti. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu
s pravnomočno odločbo priznana pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico
tudi dejansko uveljavi, čemur je prvenstveno namenjen izvršilni postopek.(4)
Poleg tega imajo upniki izbrisanih družb s pravnomočnimi sodnimi odločbami t.
i. pridobljene pravice, ki jih varuje pravica do zasebne lastnine.
9. Navedeni očitki niso utemeljeni.
Pritožniki sami navajajo, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o njihovem
predlogu za nadaljevanje izvršbe. Z izpodbijanima sklepoma sta sodišči odločili
le o tem, da pritožniki ne morejo uspeti s predlogom za razveljavitev potrdila
o pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, zoper katerega se
niso niti pritožili. Sodišče prve stopnje se (še) ni izreklo o vprašanju, ali
so pritožniki s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka
izgubili pravico do nadaljevanja izvršbe in do sodne uveljavitve svojih
terjatev. Pri odločanju o tem vprašanju bo moralo upoštevati posebno pravno
naravo sklepa o ustavitvi izvršbe v konkretnem primeru. Iz (razveljavljenega)
prvega odstavka 4. člena ZFPPod-B jasno izhaja, da je do ustavitve izvršilnih
postopkov prišlo neposredno na podlagi zakona, sklepi, ki so jih o tem po
uradni dolžnosti po drugem odstavku istega člena izdajala sodišča, pa so bili
le deklaratorni.(5) Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-117/07
odločilo, da se do njegove končne odločitve o vloženih zahtevah in pobudah
zadrži izvrševanje ZFPPod-B in da v tem času ustavitve postopkov iz prvega
odstavka 4. člena ZFPPod-B nimajo pravnih učinkov, pač pa so ti postopki prekinjeni.
Z odločbo št. U-I-117/07 je kasneje Ustavno sodišče zakonsko podlago za
ustavitev postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (katere učinkovanje je
bilo zadržano) razveljavilo in odločilo, da se (med drugim) vsi prekinjeni
izvršilni postopki, začeti zoper njih pred uveljavitvijo ZFPPod-B, nadaljujejo
in končajo po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS,
št. 54/99 in 110/99 – ZFPPod). Iz navedenega izhaja, da pravnomočnost
morebitnih deklaratornih sklepov o ustavitvi izvršilnega postopka, izdanih na
podlagi razveljavljenega drugega odstavka 4. člena ZFPPod-B, sama po sebi ne
more preprečiti nadaljevanja izvršb, ki ga je odredilo Ustavno sodišče,
katerega odločbe so obvezne (tretji odstavek 1. člena ZUstS). Pritožnikom torej
ni uspelo utemeljiti zatrjevanih kršitev prvega odstavka 23. člena in 33. člena
Ustave.
10. Očitka pritožnikov o kršitvi 2. člena
Ustave Ustavno sodišče ni presojalo, ker ne gre za očitek o kršitvi človekove
pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena ZUstS).
11. Glede na navedeno senat ustavne
pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali
temeljnih svoboščin niso podane.
C.
12. Senat je sprejel ta sklep na podlagi
prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega
odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v
sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger
in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.
Jan Zobec l.r.
Predsednik senata
(1) Sklep Ustavnega sodišča št. Up-131/00 z dne 30.
5. 2000 (OdlUS IX, 143).
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne
20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03 in OdlUS XII, 49).
(3) Pritožniki so priložili le eno stran sklepa
Okrajnega sodišča v Celju, iz katere je razvidno, da je to sodišče po izdaji
odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 nadaljevalo izvršilni postopek, čeprav
je pritožbo proti sklepu o ustavitvi izvršilnega postopka zavrglo, ker je bila
prepozna.
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne
18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 292).
(5) Tako tudi Ustavno sodišče v 12. točki sklepa št.
U-I-117/07.