Uredba o tehničnih normativih za zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Uredbe o tehničnih normativih za zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte obsega:

-        Uredbo o tehničnih normativih za zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte (Uradni list RS, št. 48/93 z dne 14. 8. 1993),

-        Popravek uredbe o tehničnih normativih za zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte (Uradni list RS, št. 69/93 z dne 23. 12. 1993),

-        Uredbo o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 57/96 z dne 19. 10. 1996).

UREDBA

o tehničnih normativih za zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte

(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Ta uredba določa tehnične normative za načrtovanje, gradnjo, preskušanje, tehnične preglede in vzdrževanje zaklonišč, zaklonilnikov in drugih zaščitnih objektov ter montažo in preskušanje sredstev, opreme in naprav v zakloniščih.

Smiselno se lahko uporablja tudi za načrtovanje, gradnjo, preskušanje, tehnične preglede in vzdrževanje zaklonišč, zaklonilnikov in drugih zaščitnih objektov za materialne in druge dobrine.

2. člen

Zaklonišča, zaklonilniki in drugi zaščitni objekti so gradbeni objekti oziroma deli gradbenih objektov, ki ščitijo prebivalstvo ter materialne in druge dobrine pred vojnimi delovanji in posledicami naravnih in drugih nesreč.

Zaklonišča morajo biti načrtovana in zgrajena tako, da zagotovijo čim večjo stopnjo zaščite in največjo relativno varnost. To se zagotavlja z upoštevanjem globalnih parametrov, ki bistveno vplivajo na stopnjo zaščite in največjo relativno varnost. Ti parametri so:

1.      odpornost zaklonišča;

2.      velikost zaklonišča;

3.      oddaljenost med zaklonišči oziroma raztros;

4.      čas možnega neprekinjenega bivanja v zaklonišču;

5.      čas od alarma do napada.

3. člen

Zaklonišča, zaklonilniki in drugi zaščitni objekti morajo biti zgrajeni tako, da zagotovijo čim večjo zaščito pred mehanskimi, toplotnimi, kemičnimi in radiacijskimi učinki.

Zaščitne lastnosti zaklonišč, zaklonilnikov in drugih zaščitnih objektov se določajo z odpornostjo proti učinkom, ki jih lahko zdržijo, ne da bi bila prizadeta njihova funkcija, in sicer:

1.      glede mehanskega učinka

-  z velikostjo nadtlaka zračnega udarnega vala eksplozije (v nadaljnjem besedilu: nadtlak);

2.      glede radiacijskega učinka – z jakostjo in intenzivnostjo radioaktivnega sevanja;

3.      glede toplotnega učinka – z intenzivnostjo in količino toplote;

4.      glede kemičnega učinka – s koncentracijo strupenih snovi v zunanjem ozračju.

Zaščitne lastnosti zaklonišč, zaklonilnikov in drugih zaščitnih objektov se izražajo z velikostjo nadtlaka oziroma s težo ruševin, pri čemer so upoštevane pripadajoče zaščitne lastnosti glede na učinke iz drugega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: obseg zaščite).

4. člen

Zaklonišča se praviloma načrtujejo in gradijo kot dvonamenski objekti, ki se uporabljajo v skladu s svojim projektiranim namenom (v nadaljnjem besedilu: prvotna funkcija zaklonišča) in se ob nevarnosti vojnega delovanja ali kakršnikoli nesreči spremenijo v zaklonišče (v nadaljnjem besedilu: zaščitna funkcija zaklonišča).

Ob nevarnosti vojnega delovanja ali drugih nesrečah jih je treba izprazniti v največ 12 urah in preurediti oziroma usposobiti v zaklonišče v nadaljnjih 12 urah.

II. ZNAČILNOSTI ZAKLONIŠČ, ZAKLONILNIKOV IN DRUGIH ZAŠČITNIH OBJEKTOV

5. člen

Zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte ločimo po obsegu zaščite, ki ga omogočajo s svojimi zaščitnimi lastnostmi.

1.      Zaklonilniki in drugi zaščitni objekti morajo imeti:

-  obseg zaščite: težo ruševin objekta;

-  funkcionalno prirejene prostore, opremljene za nekajurno bivanje do največ 50 ljudi.

2.      Zaklonišče dopolnilne zaščite mora imeti:

-  obseg zaščite: težo ruševin ali 50 kPa nadtlaka;

-  funkcionalno zgrajene prostore, opremljene za nekajurno bivanje do največ 50 ljudi.

3.      Zaklonišče osnovne zaščite mora imeti:

-  obseg zaščite: 50 kPa do 100 kPa nadtlaka;

-  funkcionalno zgrajene prostore, opremljene za sedemdnevno neprekinjeno bivanje do 300 ljudi in več.

III. POGOJI ZA NAČRTOVANJE IN GRADITEV ZAKLONIŠČ

6. člen

Sistem zaklanjanja oziroma zaklonišč je treba načrtovati pri izdelavi prostorskih planskih in izvedbenih aktov v skladu s predpisi in standardi o urejanju prostora in varstvu okolja.

Pri projektiranju zaklonišč je treba upoštevati vse predpise in standarde, ki sicer veljajo za projektiranje in gradnjo objektov.

7. člen

Zakloniščni prostor se določi:

1.      za družinsko zaklonišče: za predvideno število članov gospodinjstva, najmanj pa za tri osebe;

2.      za hišna zaklonišča in zaklonišča za stanovanjsko sosesko: glede na velikost hiše oziroma skupine hiš je treba predvideti zaklonišče za najmanj polovico stanovalcev. Število zakloniščnih mest v stanovanjski zgradbi se ugotovi tako, da se na 50 m2 površine zgradbe računa 1 zakloniščno mesto;

3.      za zaklonišča:

-  za podjetja, zavode in druge organizacije, ki delajo v več izmenah: najmanj za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni in za vse obiskovalce;

-  za podjetja, zavode in druge organizacije, ki delajo v eni izmeni: za 2/3 zaposlenih in za vse obiskovalce;

-  v hotelih in drugih turističnih objektih, samskih domovih, dijaških in študentskih domovih: najmanj za polovico celotnega števila ležišč in za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni;

-  v zgradbah s trgovinskimi lokali: za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni in za kupce, pri čemer je treba računati na dvakratno število vseh zaposlenih v največji delovni izmeni;

-  v zgradbah z gostinskimi lokali: za polovico števila sedežev ali stojišč v lokalu in za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni;

-  v šolah in vzgojno-varstvenih zavodih: za 2/3 varovancev, učencev, dijakov ali študentov v izmeni in za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni;

-  v zdravstvenih zavodih: za število zaposlenih v največji izmeni in število bolnikov ob vojnem delovanju ali nesreči ali v skladu z nalogo zavoda ob vojni ali drugi nesreči ali v obsegu, ki omogoča opravljanje najnujnejše medicinske dejavnosti;

-  v domovih za starejše občane: za celotno število ležišč in za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni;

-  na železniških in avtobusnih postajah: za enourno povprečno število potnikov na postajah in za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni. Enourno povprečno število potnikov se izračuna tako, da se vzame polovična zasedenost sedežev na vlakih oz. avtobusih, ki dnevno prihajajo in odhajajo, in se to število deli s številom 16;

-  v kulturno-prosvetnih organizacijah in v zgradbah, kjer se zbira večje število ljudi: za 2/3 zaposlenih v največji delovni izmeni in za 2/3 predvidenega največjega števila obiskovalcev;

-  za objekte verske skupnosti: za 2/3 predvidenega števila obiskovalcev v največji dvorani;

4.      za javna zaklonišča – glede na ocenjeno število ljudi, ki se utegnejo znajti na javnem mestu, in število prebivalcev, za katere ni zagotovljeno hišno zaklonišče ali zaklonišče za stanovanjsko sosesko v območju gravitacije takega zaklonišča.

8. člen

Sistem zaklonišč v urbani enoti mora izpolnjevati tele pogoje:

1.      območje gravitacije mora biti takšno, da je v zaklonišče mogoče priti v predvidenem času, pri čemer je treba upoštevati, da razdalja od vhoda v zaklonišče do najbolj oddaljenega mesta, od koder se gre v zaklonišče, znaša največ 250 m; navpična oddaljenost se računa trojno;

2.      razdalja med dopolnilnimi oziroma osnovnimi zaklonišči mora biti najmanj 15 m;

3.      razdalja iz 2. točke tega člena sme biti tudi manjša, če v skupini zaklonišč dopolnilne zaščite ni več kot 50 oseb oziroma v skupini zaklonišč osnovne zaščite ne več kot 300 oseb;

4.      zaklonišča morajo biti čim bolj oddaljena od lahko vnetljivih snovi in strupenih plinov ter za eksplozijo nevarnih mest;

5.      zagotovljeno mora biti, da je zaklonišče mogoče zapustiti, če se poruši urbana enota ali njen del, v katerem je zaklonišče;

6.      zaklonišča morajo biti čim bližje izhodom in stopniščem, ki vodijo na prosto.

9. člen

Območje ruševin oziroma verjetna razdalja, do katere se razlete glavne količine ruševin ob porušitvi hiše, merjeno pravokotno na stranice njenega tlorisa, znaša:

-        pri zidanih zgradbah: d = H/3;

-        pri skeletnih zgradbah: d = H/4

kjer je:

d = območje ruševin v m,

H = višina hiše v m, merjeno od površine tal do spodnjega roba strehe.

10. člen

Zaklonišča se praviloma gradijo tako, da so vkopana in v sklopu objekta.

Najnižja kota vkopanih zaklonišč mora biti pod nivojem okolnega zemljišča v globini:

kjer je:

H_u = globina, merjena od najnižje kote površine tal nad zakloniščem do kote poda zaklonišča;

d = debelina zgornje plošče v m;

h = višina bivalnega prostora v m;

m_p = površinska gostota;

Q_b = gostota betona v kg/m³

Q_z = gostota zemljine v kg/m³

Zaklonišča v hišah z več podzemnimi etažami morajo biti praviloma v najnižji podzemni etaži.

Če zaradi visokega nivoja podtalnice ni mogoče izpolniti pogojev iz drugega odstavka tega člena, morajo biti zaklonišča delno vkopana oziroma zasuta ali nadzemna.

Najnižja kota zaklonišča mora biti najmanj 30 cm nad ugotovljenim ali projektiranim nivojem podtalnice.

11. člen

Skozi zaklonišče ne smejo biti speljane napeljava za vodovod, kanalizacijo, gretje in plin in električna napeljava visoke napetosti ter druga napeljava, ki ne pripada zaklonišču.

V zaklonišču ne sme biti kontrolnih, razdelilnih in drugih jaškov, dimnikov, dimovodov, kanalov za prezračevanje in raznih odvodnih cevi (za smeti, deževnico idr.), ki ne pripadajo zaklonišču.

IV. FUNKCIONALNA REŠITEV ZAKLONIŠČ

1. Vhod

12. člen

Vhod v zaklonišče mora biti konstruiran tako, da je sredstvo za zapiranje vhodne odprtine zaščiteno pred neposrednim mehanskim, toplotnim in radiacijskim učinkom.

13. člen

Odprtina, ki se uporablja samo v prvotni funkciji zaklonišča in je neposredno izpostavljena mehanskemu, toplotnemu, radiacijskemu in kemičnemu učinku, se nepredušno zapira s sredstvom za zapiranje odprtin, odpornim proti preboju.

Ko se zaklonišče v vojni ali ob kakšni drugi nevarnosti preuredi iz prvotne v zaščitno funkcijo, je treba odprtine iz prvega odstavka tega člena zapreti in izključiti iz uporabe. Te odprtine se po potrebi dodatno opremijo ali zaščitijo tako, da zaščita ustreza določbam prejšnjega člena.

14. člen

Število in velikost vhodnih odprtin v zaklonišče sta naslednji:

1.      za zaklonišča do 100 oseb – ena svetla odprtina 100/200 cm;

2.      za zaklonišča nad 100 do 300 oseb – po ena svetla odprtina 120/200 cm ali po ena svetla odprtina 100/200 cm za vsakih 100 oseb;

3.      za zaklonišča nad 300 oseb – ena svetla odprtina 120/200 za vsakih 300 oseb;

4.      če se vhod uporablja izključno v prvotni funkciji zaklonišča – glede na zahtevano prepustnost.

15. člen

Pred vhodno odprtino se po potrebi razširi vhodni hodnik. Velikosti te razširitve se določijo po vrsti in konstrukciji sredstev za zapiranje vhodne odprtine, tako da se svetla vhodna odprtina in svetla odprtina vhodnega hodnika ne zmanjšata, ko so vrata odprta.

16. člen

Vhodni hodnik zaklonišča kot samostojnega objekta je lahko vodoraven, v nagibu – z rampo oziroma s stopnicami.

Vhodni hodnik zaklonišča dopolnilne zaščite kot samostojnega objekta mora imeti najmanj en vodoravni ali poševni zalom.

Vhodni hodnik zaklonišča osnovne zaščite kot samostojnega objekta mora imeti najmanj dva vodoravna zaloma pod kotom d = 90 stopinj ± 15 stopinj. Razmerje med dolžinami osi premočrtnega dela hodnika in svetlo širino hodnika mora biti čim večje.

17. člen

Svetla širina vhodnega hodnika v zaklonišče znaša najmanj:

1.      za prehod do 100 oseb – 100 cm;

2.      za prehod nad 100 oseb do 200 oseb – 140 cm;

3.      za prehod nad 200 oseb do 300 oseb – 180 cm.

Najmanjša svetla višina vhodnega hodnika v zaklonišče znaša 220 cm.

18. člen

Če je vhod v zaklonišče predviden iz kletnega prostora, mora biti vhodni hodnik vzporeden z vhodno odprtino in razširjen po 15. členu te uredbe.

Vhodni hodnik mora prekrivati vhodno odprtino z ene oziroma z obeh strani za velikost:

L = 1,5 Š

kjer je: Š = širina hodnika.

2. Zasilni izhod

19. člen

Zasilni izhod iz zaklonišča mora biti konstruiran tako, da je sredstvo za zapiranje izhodne odprtine zaščiteno pred neposrednimi mehanskimi, toplotnimi in radiacijskimi učinki.

20. člen

Pred sredstvom za zapiranje izhodne odprtine se izhodni hodnik po potrebi razširi. Velikosti te razširitve se določijo po vrsti in konstrukciji sredstva za zapiranje odprtine in elementa sistema za zračenje, tako da se svetla odprtina izhoda in izhodnega hodnika ne zmanjša, ko so vrata odprta.

21. člen

Hodnik zasilnega izhoda, jašek zasilnega izhoda in sesalna odprtina morajo voditi zunaj območja ruševin. Hodnik zasilnega izhoda lahko vodi skozi kletne in druge primerne prostore, skozi katere je mogoče varno zapustiti zaklonišče in območje ruševin.

Hodnik zasilnega izhoda se praviloma uporablja za dovod zraka.

Hodnik zasilnega izhoda mora imeti vodoravni ali navpični zalom pod kotom d = 90 stopinj ± 15 stopinj.

Zasilni izhod iz zaklonišča se lahko po potrebi izvede kot vhod po 12. do 18. členu te uredbe.

Navpični jašek mora imeti kovinske lestve ali stopnice.

Hodnik zasilnega izhoda in navpični jašek se lahko za zaklonišče do 7 oseb zgradita ob neposredni vojni ali drugi nevarnosti.

22. člen

Najmanjše mere hodnika zasilnega izhoda iz zaklonišča so:

1.      za pravokotni prerez: 80 cm x 140 cm;

2.      za krožni prerez: x 100 cm.

Najmanjše mere jaška zasilnega izhoda so:

1.      za kvadratni prerez: 80 cm x 80 cm,

2.      za krožni prerez: Ø 100 cm.

23. člen

Odprtina jaška mora biti zunaj območja ruševin po 9. členu te uredbe in zavarovana tako, da vanjo ne morejo vdreti površinske vode, da je ne morejo zamašiti tujki, da vanjo ne morejo živali, da ima protivlomno zavarovanje, pokrov jaška mora biti konstruiran tako, da ne pride do kondenzacije.

Odprtina se zapira z vodoravnim ali navpičnim pokrovom ali navpično rešetko.

24. člen

Vhod in zasilni izhod iz zaklonišča morata biti med seboj čim bolj oddaljena.

3. Zakloniščni prostori

25. člen

Zaklonišča morajo imeti glede na zmogljivost tele prostore:

+ = prostori, ki jih morajo imeti zaklonišča.

(+) = prostori, ki jih lahko imajo zaklonišča.

* = samo v zakloniščih, za katera je predvideno, da jih uporabljajo specializirane ekipe civilne zaščite.

** = površina za odpadke se zagotovi v zapori vhoda.

P r o s t o r i  z a  g i b a n j e

26. člen

Najmanjša površina zapore vhoda se določi po normativu 0,03 m² za osebo, pri čemur skupna površina zapore vhoda ne sme biti manjša od 1,5 m².

Če se zapora vhoda uporablja za shranjevanje odpadkov, se ustrezno poveča.

Višina zapore vhoda ne sme biti manjša od 220 cm.

Odprtine zapore vhoda se zapirajo z vrati.

Zunanja vrata zapore vhoda morajo biti odporna proti nadtlaku, morajo se nepredušno zapirati in odpirati navzven. Notranja vrata zapore vhoda morajo biti odporna proti toplotnemu valu, morajo se nepredušno zapirati in odpirati v prostor zapore vhoda.

Prepustna moč notranjih vrat zapore vhoda mora biti enaka prepustni moči zunanjih vrat zapore vhoda.

Zapora vhoda ima lahko tudi vrata proti prostoru za odpadke, ki se odpirajo v prostor zapore vhoda, odporna pa so proti toplotnemu valu in se nepredušno zapirajo.

Odprtina za odvod izrabljenega zraka iz bivalnih prostorov v zaporo vhoda se zapira z ventilom za uravnavanje nadtlaka, odprtina za odvod izrabljenega zraka iz zapore vhoda pa s protiudarnim ventilom za uravnavanje nadtlaka.

27. člen

Površina zapore zasilnega izhoda mora biti najmanj 1,30 m².

Višina zapore zasilnega izhoda ne sme biti manjša od 220 cm.

28. člen

Odprtina zapore zasilnega izhoda se zapira z vrati, velikimi 60 cm x 200 cm, ali z vratci, velikimi 60 cm x 80 cm, za zaklonišča do 50 oseb.

Zunanja vrata oziroma vratca zapore zasilnega izhoda morajo biti odporna proti tlaku in se nepredušno zapirati. Notranja vrata oziroma vratca morajo biti odporna proti toplotnemu valu, morajo se nepredušno zapirati in odpirati v zaporo zasilnega izhoda.

Spodnji rob notranjih vratc zapore zasilnega izhoda mora biti od poda zaklonišča dvignjen za 40 do 50 cm.

B i v a l n i  p r o s t o r i

29. člen

Površina bivalnega prostora se določi po tehle normativih:

1.      najmanj 2 m² za osebo v zakloniščih do 7 oseb, ki se ne zračijo prisilno;

2.      najmanj 0,10 (6 + n/100) m² za osebo v zakloniščih, ki se zračijo prisilno in se ne klimatizirajo,

n = predvideno število oseb v zasedenem zaklonišču;

3.      najmanj 0,60 m² za osebo v zakloniščih, ki se zračijo prisilno in klimatizirajo.

Višina bivalnega prostora se določi glede na prvotni namen zaklonišča, ne sme pa biti manjša od 2,60 m. Izjema so družinska zaklonišča, ki lahko imajo bivalni prostor visok 2,20 m.

Bivalni prostori se praviloma predvidijo največ za 100 oseb in so lahko med seboj ločeni tudi z montažnimi stenami.

S a n i t a r n i  p r o s t o r i

30. člen

V zaklonišču je treba predvideti število stranišč glede na prvotno funkcijo zaklonišča.

Če število stranišč za prvotno funkcijo ne zadošča pogoju eno stranišče za 34 oseb, se v zaklonišču dodatno predvidijo suha stranišča,

Suha stranišča morajo biti velika najmanj 0,90 m x 1,20 m, imeti morajo predprostor z vrati, ki se sama zapirajo. V predprostoru mora biti najmanj en umivalnik za tri stranišča. Najmanjša površina predprostora znaša 0,035 m² za osebo, vendar površina predprostora ne sme biti manjša od 1,20 m².

V družinskih zakloniščih se lahko kabina suhega stranišča predvidi v bivalnem prostoru.

31. člen

V zaklonišču je treba predvideti prostor za odplake, odpadke in fekalije. Površina prostora za ta namen se določi po normativu najmanj 0,03 m2 za osebo.

32. člen

Prostor za odpadke je treba praviloma uporabljati kot ekspanzijsko komoro, v katero se z ventilom za uravnavanje nadtlaka dovaja izrabljeni zrak iz sanitarnih prostorov, v zunanje okolje pa odvaja s protiudarnim ventilom za uravnavanje nadtlaka. Odprtina se mora zapirati z vrati, odpornimi proti toplotnemu valu, ki se nepredušno zapirajo, odpirajo pa se v prostor za odpadke.

P r o s t o r i  z a  n a p r a v e

33. člen

Površina dela prostora, ki je namenjen za prezračevalne naprave, se določi glede na vrsto prezračevalne naprave.

Površina dela prostora, ki je namenjen za generator enosmernega toka, mora znašati najmanj 0,80 m x 1,20 m.

Površina dela prostora, ki je namenjen za razdelilno omaro z električno opremo, mora znašati najmanj 1 m², pri čemer je treba zagotoviti, da je pred razdelilno omaro 0,80 m praznega prostora.

Površina dela prostora, ki je namenjen za nadomestne filtre, mora znašati od 0,5 m² do 1 m², kar je odvisno od tipa filtra.

Vse naprave, omenjene v tem členu, se praviloma postavijo v en prostor.

34. člen

Za peščene predfiltre oziroma mehanske predfiltre se zagotovi poseben prostor.

Prostor za predfiltre mora biti od prostora za prezračevalne naprave in od bivalnega prostora ločen s 40 cm debelo betonsko steno.

Dostop v prostor za predfiltre mora biti predviden iz zapore zasilnega izhoda. Dostop se nepredušno zapira z vrati, odpornimi proti toplotnemu valu, ki se odpirajo v prostor za predfiltre.

35. člen

Površina prostora za predfiltre se določi po številu, velikosti in razporeditvi enot, ki sestavljajo te filtre. Dno prostora za peščene predfiltre mora imeti 2% nagib, na najnižji točki tega prostora pa je treba predvideti odvod kondenzirane vode iz peščenega filtra v zaporo izhoda. Zračni prostor v prostoru za predfiltre je namenjen za ekspanzijo udarnega vala.

P r o s t o r  z a  v o d o  i n  s k l a d i š č e n j e  o p r e m e

36. člen

Najnujnejše količine vode za pitje in higienske potrebe je treba namestiti v bivalnem prostoru ali posebnem prostoru.

Površina prostora za vodo se določi glede na potrebne količine vode in način hranjenja vode in mora znašati najmanj 0,025 m² za osebo.

Površina prostora za vodo se zagotavlja v prostoru za skladiščenje opreme.

Velikost prostora za skladiščenje opreme se določi po količini opreme, ki jo je treba uskladiščiti.

D r u g i  p r o s t o r i

37. člen

Velikost prostorov za vodenje in administracijo zaklonišča, shrambo, kuhinjo, medicinsko pomoč in drugih prostorov se določi po velikosti in prvotnem namenu zaklonišča.

4. Obdelava notranjih površin

38. člen

Podi v zakloniščih morajo biti ravni in gladki, vendar ne smejo biti spolzki. Podna obloga mora biti iz materiala, ki se zlahka čisti, pomiva in dekontaminira. Odporna mora biti proti obrabi.

Površine sten, pregrad, stropov in drugih konstrukcijskih elementov zaklonišča se ne sme ometavati. Površine se morajo izravnati, pobeliti ali obarvati s premazi, ki zagotavljajo tudi zaščito za beton in armaturo v betonu.

Stene, pregrade in stropi zaklonišč se smejo trajno obložiti z vsemi vrstami oblog, ki niso krhke in se pri tresenju ne ločijo od podlage. Okrasne obloge in druge predmete iz krhkega materiala je treba odstraniti, ko se objekt uporablja za zaščito.

V. ZAŠČITNE LASTNOSTI ZAKLONIŠČ

1. Odpornost zaklonišč proti mehanskemu učinku

39. člen

Odpornost zaklonišč proti mehanskemu učinku se določi:

1.      za osnovno obtežbo (stalna, prometna in druge obtežbe);

2.      za posebno obtežbo (obtežba zaradi udarnega vala, drobcev in ruševin).

40. člen

Obtežba z udarnim valom se nadomesti s statično obtežbo, enakomerno razdeljeno pravokotno na površine elementov konstrukcije zaklonišča in zapiralnih sredstev.

Nadomestna statična obtežba znaša:

P = K p_o

kjer je:

K = koeficient nadomestne obtežbe,

P_o = največji nadtlak udarnega vala eksplozije, ki znaša:

1.      za osnovna zaklonišča do 50 oseb: 50 kPa;

2.      za osnovna zaklonišča nad 50 oseb: 100 kPa.

Koeficient K znaša v odvisnosti od elementa konstrukcije in njegove lege:

Sheme obtežb, ki so navedene v tabeli tretjega odstavka tega člena, so prikazane na sliki št. 1, ki je sestavni del te uredbe.

41. člen

Nadomestna obtežba zaradi tresljajev za predelne stene ali stropove je statična obtežba, enakomerno razdeljena pravokotno na površino v obeh smereh in se določi po obrazcu:

kjer je:

q_p = nadomestna obtežba;

q = obtežba zaradi lastne teže elementa;

K₁ = koeficient nadomestne obtežbe, ki znaša:

1.      1 – za obseg zaščite 50 kPa;

2.      2 – za obseg zaščite 100 kPa.

42. člen

Nadomestna koncentrirana statična obtežba za predmete in naprave, ki so vezani na konstrukcijo, deluje v vseh smereh in se določi po temle obrazcu:

Q_p = K₂ G,

kjer je:

Q_p = nadomestna obtežba;

G = lastna teža predmeta;

K₂ = koeficient nadomestne obtežbe, ki znaša 2K₁, če so predmeti in naprave priključeni na strop, in K₁, če so priključeni na stene in pod.

43. člen

Karakteristike tresljajev, ki so jim izpostavljeni predmeti, naprave, napeljava in oprema, ki je priključena na elemente konstrukcije v zaklonišču, znašajo:

Velikost g, navedena v tabeli iz prvega odstavka tega člena, znaša 9,81 m/s².

44. člen

Najmanjše debeline delov zaklonišč, izpostavljenih učinku drobcev, znašajo, odvisno od vrste uporabljenega materiala:

1.      za beton, opeko ali kamen: 40 cm;

2.      za nabito zemljo, pesek ali gramoz: 80 cm.

Pri večslojni konstrukciji iz različnih materialov mora skupna masa vseh slojev ustrezati masi navedenih materialov in debelin.

45. člen

Obtežba zaradi ruševin hiše nad kletnimi prostori je enakomerno razdeljena obtežba, in sicer:

1.      10 kN/m² za zidane hiše do P + 2 in hiše iz armiranega betona ali jekla ne glede na število nadstropij;

2.      17,5 kN/m² za zidane hiše od P + 3 do P + 4;

3.      25 kN/m² za zidane hiše nad P + 4.

Obtežba iz prvega odstavka tega člena se ne superponira z obtežbo zaradi udarnega vala.

2. Odpornost zaklonišč proti toplotnemu učinku

46. člen

Za zagotovitev odpornosti zaklonišč proti toplotnemu učinku morajo imeti konstrukcijski deli zaklonišča, ki utegnejo biti izpostavljeni toplotnemu učinku:

1.      debelino betona najmanj 30 cm za zaklonišča z odpornostjo 50 kPa in za zaklonilnike;

2.      debelino betona najmanj 40 cm za zaklonišča z odpornostjo 100 kPa;

3.      ustrezno debelino drugega negorljivega materiala z enako toplotno prehodnostjo.

Ne glede na zahtevane najmanjše debeline elementov zaklonišč se priporoča dodatna zaščita s plastmi zemlje, gramoza, peska ali drugega podobnega materiala.

3. Odpornost zaklonišč proti radiacijskemu učinku

47. člen

Odpornost zaklonišča proti radiacijskemu učinku se zagotovi s površinsko gostoto zaščitnih elementov:

1.      stropa zaklonišča (strop zaklonišča, strop kletnih etaž nad zakloniščem in zemeljski nasip);

2.      zunanjih sten zaklonišča nad površino tal (zunanja stena zaklonišča, stena vhodnega ali izhodnega hodnika, zemeljski nasip);

3.      zunanjih sten zaklonišča v kleti (zunanja stena zaklonišča, stena vhodnega ali izhodnega hodnika, strop nad kletnim prostorom).

Površinska gostota zaščitnih elementov se določi po obrazcu:

kjer je:

d_i = debelina posamezne zaščitne plasti (m);

ǫ_i = gostota posamezne plasti (kg/m³)

m_p = potrebna površinska gostota vseh plasti, ki znaša:

Zaščitni elementi, navedeni v prvem odstavku tega člena, so prikazani na sliki št. 2, ki je sestavni del te uredbe.

Zunanje stene vkopanih zaklonišč, ki se dotikajo tal, se ne računajo na obremenitve radioaktivnega sevanja, če je strop bivalnega prostora pod nivojem okolnega zemljišča.

4. Dokazovanje odpornosti zaklonišča proti mehanskemu učinku

48. člen

Materiali, ki se uporabljajo za gradnjo zaklonišč, morajo zagotavljati statično in dinamično trdnost konstrukcije.

Za zgraditev in preureditev dopolnilnih zaklonišč, zaklonilnikov in drugih zaščitnih objektov se lahko uporablja gradbeni material, ki zagotavlja ustrezne zaščitne lastnosti dopolnilnih zaklonišč, zaklonilnikov in drugih zaščitnih objektov.

Za nosilne elemente konstrukcije zaklonišč osnovne zaščite se morata praviloma uporabljati armirani beton -najmanj MB-30 in jeklo za armirani beton z oznakama GA 240/360 in RA 400/500 – 2 ter konstrukcijska jekla, določena z veljavnimi standardi in predpisi.

Za nenosilne elemente in nosilne elemente, ki niso obremenjeni predvsem na upogib (npr. predelne stene zaklonišča), se poleg navedenih materialov lahko uporablja tudi jeklo za armirani beton z oznako MAG 500/560.

Druge vrste materiala se smejo uporabljati na podlagi dokaza o njihovi primernosti za graditev zaklonišč.

49. člen

Konstrukcija zaklonišča je praviloma sestavljena iz konstrukcijskih elementov, kot so plošče, stene in okvirji.

Statični vplivi v konstrukciji zaklonišča (upogibni momenti, prečne sile, osne sile in reakcije podpor) se računajo po priznanih teorijah za račun konstrukcij. Ti vplivi se lahko določajo tudi s preskušanjem konstrukcij, elementov ali modelov.

50. člen

Prerezi armiranobetonskih konstrukcij zaklonišča se dimenzionirajo po metodi mejnih stanj.

Pri računu po metodi mejnih stanj je treba upoštevati vse veljavne določbe Pravilnika o tehničnih normativih za beton in armirani beton (Uradni list SFRJ, št. 11/87).

Za izračun mejnih vplivov v prerezih konstrukcije po navedenem pravilniku v prejšnjem odstavku znaša parcialni varnostni faktor za obtežbo z udarnim valom γ_uz = 1,1, za vse druge obtežbe (stalna, prometna in druge) pa parcialni varnostni faktor γ_ui = 1,3.

51. člen

Jeklene nosilne konstrukcije se dimenzionirajo po metodi mejnih stanj ali po metodi dopustnih napetosti.

Če se jeklene konstrukcije izračunavajo po metodi mejnih stanj, se upošteva parcialni varnostni faktor za obtežbo z udarnim valom γ_uz = 1,1, za vse druge obtežbe (stalna, prometna in druge) pa parcialni varnostni faktor γ_ui= 1,15.

Če se jeklene konstrukcije izračunavajo po metodi dopustnih napetosti, dopustna napetost jekla ne sme preseči 80% meje plastičnosti.

52. člen

Dopustna napetost tal pod temeljnimi ploščami in temeljnim trakom, širokim 0,60 m in več, v globini 1,50 m in več od površine tal, znaša za osnovne in posebne obtežbe:

kjer je:

σ_td = dopustna napetost tal;

σ_o  = napetost tal zaradi osnovne obtežbe;

P_n = nadomestna statična obtežba zaradi udarnega vala;

σ_t = dopustna napetost tal za osnovne obtežbe.

53. člen

Predmeti, naprave, napeljava in oprema, ki se vgrajujejo v zaklonišča ali so v zaklonišču, morajo biti odporni proti tresljajem in zavarovani tako, da se ne prevrnejo in nenadzorovano ne premikajo.

Če so pospeški (43. člen) večji od pospeškov, ki jih lahko zdržijo predmeti, naprave, napeljava ali oprema v zaklonišču, ne da bi bila prizadeta njihova funkcionalnost, je treba tresljaje dušiti tam, kjer so predmeti, naprave, napeljava in oprema pritrjeni ali podprti.

Dušilne elemente je treba določiti tako, da lastna frekvenca izoliranega predmeta, naprave, napeljave in opreme izpolnjuje tale pogoj:

Polmer prostora, ki je potreben za prosto gibanje predmetov, naprav, napeljave in opreme ali za premikanje priključkov oziroma upogljivih zvez, se določi po obrazcu:

kjer je:

f = lastna frekvenca izoliranega predmeta v Hz;

a_dop = dopustni pospešek predmeta v m/s²

v_max = največja hitrost elementa zaklonišča v m/s^.

VI. POSEBNI POGOJI, KI JIH MORA IZPOLNJEVATI KONSTRUKCIJA ZAKLONIŠČA

54. člen

Odstotek armiranja nosilnih elementov zaklonišča sme v coni največjih napetosti prereza znašati največ 2% betonskega prereza za vsako nosilno smer.

Tlačno cono prereza v polju nosilnih elementov zaklonišča je treba armirati s 50% armature natezne cone.

Notranje strani stropa in sten zaklonišča morajo biti armirane z mrežo palic v dveh pravokotnih smereh z največ 15 cm razmikom med palicami.

55. člen

Armatura v vseh ploščah in stenah, ki je postavljena, na obeh straneh prereza plošče ali stene, mora biti na 1 m² površine med seboj povezana z najmanj štirimi stremeni premera 8 mm ali več.

56. člen

Premer palic nosilne armature ne sme biti manjši od 10 mm. Za armaturo, ki je postavljena iz konstrukcijskih razlogov, se lahko po tretjem odstavku 54. člena te uredbe uporabijo palice premera 8 mm.

57. člen

Zaščitna plast betona nosilne armature z notranje strani elementa (glede na zakloniščni prostor) ne sme biti večja od 1 cm.

Zaradi premajhne zaščitne plasti betona je treba armiranobetonske dele konstrukcije zaklonišča dodatno zaščititi s premazi za zaščito betona in armature.

Za dodatno zaščito konstrukcije je treba uporabljati nestrupene premaze za beton, ki prepuščajo paro, ne pa tudi vode.

58. člen

Vsi konstrukcijski elementi zaklonišča morajo biti med seboj togo povezani.

Elementi vhoda in zasilnega izhoda, ki so zunaj osnovnega geometrijskega lika zaklonišča in se ne zapirajo nepredušno, morajo biti izvedeni z dilatacijskimi spojnicami na stičnih površinah.

Dilatacijske spojnice na delu konstrukcije zaklonišča, ki se nepredušno zapira, niso dovoljene.

VII. SREDSTVA ZA ZAPIRANJE ODPRTIN ZA GIBANJE

1. Splošni pogoji

59. člen

Odprtine za gibanje v zaklonišču se morajo zapirati z vrati, vratci in premičnimi pregradami (v nadaljnjem besedilu: zapiralna sredstva), ki po funkcionalni rešitvi, konstrukciji, obliki in legi zagotavljajo zaščito pred vojnim delovanjem in drugimi nevarnostmi.

60. člen

Zaščitne lastnosti zapiralnih sredstev se izražajo z odpornostjo proti raznim učinkom, ki jih mora zapiralno sredstvo zdržati, ne da bi bila prizadeta njegova funkcija, in sicer:

1.      zapiralna sredstva, ki so neposredno izpostavljena mehanskemu, toplotnemu, radiacijskemu in kemičnemu učinku (v nadaljnjem besedilu: zapiralna sredstva, ki so odporna proti preboju in se nepredušno zapirajo), morajo biti odporna proti preboju drobcev, proti nadtlaku udarnega vala eksplozije in proti požaru ter neprepustna za kontaminirani material;

2.      zapiralna sredstva, ki so posredno izpostavljena mehanskemu, toplotnemu, radiacijskemu in kemičnemu učinku (v nadaljnjem besedilu: zapiralna sredstva, ki so odporna proti tlaku in se nepredušno zapirajo), morajo biti odporna proti nadtlaku udarnega vala eksplozije in neprepustna za kontamirani material;

3.      zapiralna sredstva, ki so posredno izpostavljena toplotnemu in kemičnemu učinku (v nadaljnjem besedilu: zapiralna sredstva, ki so odporna proti toplotnemu valu in se nepredušno zapirajo), morajo biti odporna proti toplotni obremenitvi in povišanemu tlaku ter neprepustna za kontaminirani material;

4. zapiralna sredstva, ki niso izpostavljena vplivom iz drugega odstavka 3. člena te uredbe (v nadaljnjem besedilu: navadna zapiralna sredstva), morajo biti odporna proti učinku tresljajev.

61. člen

Svetla širina vrat znaša od 60 cm do 120 cm, višina pa 200 cm.

Vratca zasilnega izhoda so lahko velikosti 60 cm x 80 cm ali 60 cm x 200 cm.

Vrata v zaklonišču so lahko tudi drugih velikosti glede na namen in uporabo v miru.

62. člen

Jekleni deli zapiralnih sredstev morajo biti zaščiteni pred korozijo. Premazna sredstva za zaščito pred korozijo po sušenju na zraku ne smejo sproščati strupenih snovi pri temperaturi 363 K.

63. člen

Material, ki se uporablja za izdelavo tesnila (tesnilnega traku) zapiralnega sredstva, mora imeti trdoto 40° ShA do 50° ShA, raztržno trdnost najmanj 10 MPa in raztržni raztezek najmanj 250%. Dopustne spremembe fizikalno-mehanskih lastnosti po 70-urnem pospešenem staranju v toplem zraku pri 373 K znašajo: raztržna trdnost največ – 15%, raztržni raztezek največ – 20% in trdota največ + 5° ShA. Dopustna trajna deformacija sme znašati največ 40%.

2. Zaščitne lastnosti zapiralnih sredstev

64. člen

Odpornost zapiralnih sredstev iz. 1. točke 60. člena te uredbe proti preboju drobcev se izraža z zaščitno debelino armiranega betona ali ekvivalentno debelino drugega materiala in se določi po 44. členu te uredbe.

Odpornost zapiralnih sredstev iz 1. in 2. točke 60. člena te uredbe proti nadtlaku udarnega vala se določi za obtežbo zaradi udarnega vala, in sicer:

1.      na zunanjo stran krila zapiralnega sredstva kot nadomestna enakomerno razdeljena statična obtežba, ki deluje pravokotno na površino krila (pozitivna obtežba);

2.      na notranjo stran krila zapiralnega sredstva 20% vrednosti pozitivne obtežbe (negativna obtežba).

Pozitivna obtežba zapiralnih sredstev iz 1. točke 60. člena te uredbe se določi po tretjem odstavku 40. člena (tabela, zap. št. 2) in znaša 125 oziroma 250 kPa.

Pozitivna obremenitev zapiralnih sredstev iz 2. točke 60. člena te uredbe se določi po tretjem odstavku 40. člena (tabela, zap. št. 6 in 7) in znaša 50, 100, 150, 200, oziroma 300 kPa.

Pozitivna in negativna obtežba se ne superponirata.

65. člen

Odpornost zapiralnega sredstva iz 3. točke 60. člena te uredbe proti povišanemu tlaku se izraža z odpornostjo konstrukcije proti enakomerno razdeljeni statični obtežbi najmanj 10 kPa, ki deluje pravokotno na površino krila v obeh smereh.

66. člen

Statični vplivi obtežb iz 64. in 65. člena te uredbe v prerezih konstrukcijskega sistema zapiralnega sredstva se izračunajo po teoriji konstrukcij. Ti vplivi se lahko določijo tudi s preskušanjem konstrukcije in njenih elementov.

Mejna stanja napetosti materialov za izdelavo zapiralnega sredstva se določijo po 50. in 51. členu te uredbe.

67. člen

Odpornost zapiralnega sredstva proti toplotni obremenitvi se izraža z 90-minutno toplotno odpornostjo.

Toplotna obremenitev, ki ji je izpostaljena zunanja površina krila zapiralnega sredstva, ustreza srednji aritmetični vrednosti merjenih temperatur zraka (t) v preskusni komori in mora znašati:

Odpornost proti toplotni obremenitvi je zadovoljiva, če po izpostavitvi toplotni obremenitvi temperatura na neizpostavljeni strani krila ne preseže 343 K nad začetno temperaturo okolja.

68. člen

Odpornost zapiralnega sredstva proti požaru se izraža z 90-minutno odpornostjo konstrukcije.

Odpornost je zadovoljiva, če med 90-minutnim požarnim preskusom ne nastanejo razpoke in druge odprtine in če temperatura na neizpostavljeni strani krila ne preseže srednje temperature 413 K nad začetno temperaturo okolja.

69. člen

Odpornost zapiralnega sredstva proti radiacijskemu sevanju se izraža z debelino krila, katerega površinska gostota mora biti enaka površinski gostoti armiranega betona debeline:

1.      0,40 m – za obseg zaščite 50 kPa;

2.      0,70 m – za obseg zaščite 100 kPa.

V debelino krila se vštejejo tudi debeline konstrukcij po 2. in 3. točki prvega odstavka 47. člena te uredbe in zapolnitev odprtin z montažnimi elementi.

70. člen

Odpornost zapiralnega sredstva proti vdoru kontaminiranega zraka se izraža z nepredušnim zapiranjem krila in dopustnim padcem tlaka v preskusni komori.

Pogoji glede nepredušnosti so izpolnjeni, če tlak v preskusni komori v 5 minutah ne pade več kot za 100 Pa.

Začetni nadtlak v komori mora biti 1700 Pa.

3. Konstrukcijske značilnosti

71. člen

Vrata iz 1., 2. in 3. točke 60. člena te uredbe morajo imeti prag, ki je lahko stalni, premični ali ugreznjeni.

Vrata za zapiranje odprtin za prvotno funkcijo zaklonišča imajo lahko tudi premični prag.

Prag mora biti na isti strani, kjer nalega krilo, visok najmanj 5 cm.

Premične pregrade imajo lahko stalni prag, premični prag, ugreznjeni prag ali so brez njega, če je s konstrukcijsko rešitvijo zagotovljeno funkcionalno zapiranje odprtin.

72. člen

Mehanizmi za zapiranje oziroma odpiranje vrat in vratc morajo omogočiti odpiranje in zapiranje od zunaj in od znotraj.

Mehanizem mora imeti na notranji strani izvedeno varovanje proti nenadzorovanemu odpiranju od zunaj.

Smeri premikanja mehanizma za zapiranje oziroma odpiranje morajo biti vidno označene.

73. člen

Vrata in vratca, ki se vgrajujejo v zunanje stene zapor zaklonišč, morajo biti konstruirana tako, da je mogoče pri zaprtih vratih sneti vratno krilo z okvira z notranje strani.

Tesnilo mora biti funkcionalno in postavljeno tako, da ni neposredno izpostavljeno požarni oziroma toplotni obremenitvi, po potrebi pa ga je treba dodatno zaščititi s sredstvi za toplotno izolacijo.

Okviri zapiralnih sredstev morajo imeti sidra za prenos obremenitev v zidno maso. Sidra morajo biti razporejena tako, da se obtežbe iz 42., 64. in 65. člena te uredbe z zapiral in tečajev oziroma drugih vrst ležišč prenašajo neposredno nanje.

Zapiralna sredstva je treba vgraditi takrat, ko se gradi zaklonišče oziroma konstrukcijski element, v katerega se vgrajujejo.

VIII. OPREMA

1. Oprema za bivalne prostore

74. člen

Opremo za bivalne prostore sestavljajo: sedeži in ležišča, po potrebi pa tudi mize, stoli, omare, police in drugo.

Oprema zaklonišč za prvotno funkcijo zaklonišča, ki se lahko uporablja kot oprema za bivalne prostore v zaščitni funkciji zaklonišča, in oprema za bivalne prostore v zaščitni funkciji zaklonišča morata biti zavarovani tako, da se ne moreta prevrniti.

75. člen

Število ležišč v zaklonišču mora znašati najmanj eno tretjino števila oseb, ki jih zaklonišče lahko sprejme.

Najmanjša širina prehoda med sedeži oziroma ležišči mora znašati 60 cm.

Ležišča so lahko postavljena eno zraven drugega brez prehoda med njimi, vendar mora biti dostop k ležiščem mogoč z njihove čelne strani.

Zgornje ležišče mora imeti na vzdolžni stranici oziroma prehodu varnostni pas, dostop k njemu pa mora biti zagotovljen s plezali, lestvami in podobnim.

2. Sanitarna oprema

76. člen

Sanitarno opremo sestavljajo: stranišča, pisoarji, umivalniki, posode za odpadke, posode za fekalije in druga potrebna oprema.

77. člen

Zaklonišče ima lahko tudi suha stranišča.

Če zaklonišče nima suhih stranišč, morajo biti mokra stranišča opremljena tako, da se po potrebi lahko uporabljajo tudi kot suha stranišča.

Suha stranišča in pisoarji ter posode za odplake in fekalije morajo biti funkcionalni in zatesnjeni ter ustrezati higienskim pogojem za uporabo in vzdrževanje. Masa napolnjene posode ne sme znašati več kot 60 kg.

3. Oprema za pripravljanje hrane in oprema za vodo

78. člen

V kuhinjah se lahko uporablja vsa standardna oprema, ki ustreza določbam te uredbe in drugim sanitarnim pogojem.

Posode in rezervoarji za obvezne zaloge vode morajo ustrezati predpisanim higiensko-tehničnim pogojem in se zlahka vzdrževati, polniti, prazniti in čistiti.

Za polnjenje in praznjenje posod se uporabljajo PVC ali gumijaste cevi in priključki.

4. Gasilska in samoreševalna oprema

79. člen

Zaklonišča morajo imeti gasilsko in samoreševalno opremo za reševanje iz zaklonišča, in sicer: dva ročna gasilna aparata na razpršeno vodo, mehansko ali hidravlično dvigalko nosilnosti 50 MN, sekala za beton in železo, žago za železo, kladiva za sekanje betona, klešče, lopate, krampe, drogove, vrvi in nosila.

IX. OSKRBA Z VODO IN ODSTRANJEVANJE ODPLAK IN FEKALIJ

80. člen

Zaloge pitne vode v zaklonišču in zaloge vode za higienske potrebe morajo znašati tri litre na dan za osebo – v najmanjši skupni količini za en dan v zakloniščih dopolnilne zaščite oziroma v najmanjši skupni količini za sedem dni v zakloniščih osnovne zaščite.

1. Vodovodna napeljava

81. člen

Prehodi vodovodnih cevi skozi zunanjo steno zaklonišča morajo biti izvedeni neprodušno. Poleg tega morajo izpolnjevati še tele pogoje:

1.      na obeh straneh zidu morajo biti opremljene z zapornimi zasuni ali ventili;

2.      na zunanji strani morajo biti cevi gibljivo priključene na dovodne cevi tako, da je omogočen relativni premik 7 cm;

3.      omogočen mora biti dostop do ventilov z obeh strani prehoda.

Če se vodovod v zaklonišču ne uporablja stalno, mora biti izveden kot pretočni sistem.

Če se vodovod uporablja samo v zaščitni funkciji zaklonišča, se lahko izvede kot suhi slepi vod. V tem primeru mora imeti jasno označene zaporne ventile in izpust za praznitev slepega voda.

2. Kanalizacija

82. člen

Kanalizacija je v zaklonišču lahko izvedena v kineti temeljne plošče ali nad temeljno ploščo. Izpolnjevati pa mora še tele pogoje:

1.      prehod kanalizacije iz zaklonišča mora biti izveden preko prečrpališča v zaklonišču;

2.      prehod kanalizacije iz zaklonišča mora biti protiudarno zaščiten;

3.      cevi skozi zunanjo steno morajo biti vgrajene neprodušno in opremljene z zasunom.

83. člen

Prečrpališče v zaklonišču mora biti izvedeno in opremljeno tako, da so izpolnjeni tile pogoji:

1.      velikost prečrpališča mora biti najmanj 1 m³ za zaklonišča do 100 oseb in najmanj 2 m3 za zaklonišča do 300 oseb;

2.      prečrpališče mora biti zaprto z nepredušnim pokrovom;

3.      prečrpovalne naprave so na električni pogon, dodatno so lahko tudi na ročni pogon;

4.       prečrpavanje se praviloma izvaja v zunanjo kanalizacijo, kot dodatno se lahko predvidi tudi črpanje na prosto.

84. člen

Odplake, fekalije iz suhih stranišč in odpadki se zbirajo v namenskih posodah v zaklonišču. Njihova prostornina se določi po normativu:

1.      za odplake – 1 liter za osebo dnevno,

2.      za fekalije – 1,3 litra za osebo dnevno,

3.      za odpadke – 2 litra za osebo dnevno

v skupni količini za en dan v zakloniščih dopolnilne zaščite oziroma za sedem dni v zakloniščih osnovne zaščite.

X. NAPELJAVA ZA ZRAČENJE

1. Vrste in način zračenja

85. člen

Zaklonišča morajo imeti napeljavo za prisilno zračenje na električni in ročni pogon. Izjemoma so lahko zaklonišča dopolnilne zaščite do 50 oseb tudi brez napeljave za prisilno zračenje.

Zaklonišča, večja od 300 oseb, morajo biti klimatizirana, zato je treba zagotoviti samostojno energetsko napajanje.

V zakloniščih je treba zagotoviti prisilno zračenje:

1.      v prvotni funkciji zaklonišča – po predpisih o varstvu pri delu in drugih predpisih o zračenju delovnih in drugih prostorov;

2.      v zaščitni funkciji zaklonišča – po tej uredbi.

86. člen

S sistemom za zračenje je treba zagotoviti normalno in zaščitno zračenje zaklonišča ter hiter prehod z enega načina zračenja na drugega ali v stanje izolacije zaklonišča.

Normalno zračenje je dovajanje zraka v zaklonišče, njegovo prečiščevanje z odstranitvijo grobega prahu in odvajanje izrabljenega zraka iz zaklonišča.

Zaščitno zračenje je dovajanje zraka v zaklonišče, njegovo prečiščevanje z odstranitvijo grobega prahu in radiacijskih, bioloških in kemičnih onesnaževalcev ter odvajanje izrabljenega zraka iz zaklonišča.

Stanje izolacije je neprodušno zaprtje vseh odprtin v zaklonišču in prenehanje delovanja prezračevalnih naprav.

87. člen

Pri normalnem zračenju mora znašati skupna količina zraka, ki se dovaja v zaklonišče, najmanj 6 m3/h za osebo.

Pri zaščitnem zračenju mora znašati skupna količina zraka, ki se dovaja v zaklonišče, najmanj 2 m3/h za osebo.

V stanju izolacije zaklonišča je čas bivanja omejen s količino zraka v zaklonišču v tem smislu, da je za 1 uro bivanja potreben 1 m3 zračnega prostora za osebo.

88. člen

Skupno količino zraka iz 87. člena te uredbe je treba razdeliti:

1.      v prostor za naprave – 10 m3/h za osebo, ki poganja napravo;

2.      v prostor za vodo – količino, ki je potrebna za enkratno izmenjavo zraka na uro;

3.      v bivalne prostore – preostale količine zraka v sorazmerju s številom oseb v teh prostorih.

Posredno je treba zračiti zaporo vhoda, prostor za odpadke in sanitarne prostore. Količina zraka se razdeli:

1.      v zaporo vhoda: 60% skupnega izrabljenega zraka;

2.      v sanitarne prostore: 40% skupnega izrabljenega zraka.

89. člen

Pri zaščitnem zračenju je treba v zakloniščnih prostorih zagotoviti nadtlak od 50 Pa do 150 Pa. Ob odvajanju izrabljenega zraka je treba ta nadtlak zagotoviti:

1.      z ventili za uravnavanje nadtlaka med zaklonilnim prostorom in ekspanzijsko komoro;

2.      s protiudarnimi ventili za uravnavanje nadtlaka med ekspanzijsko komoro in zunanjim okoljem.

90. člen

Sistem za zračenje zaklonišča mora imeti elemente za dovod zraka, za zaščito pred udarnim valom, za razdelitev zraka, za čiščenje zraka, za odvod zraka, za preverjanje kvalitete zraka, po potrebi pa tudi za dušenje hrupa.

2. Odprtine za dovod in odvod zraka in elementi za zaščito pred udarnim valom

91. člen

Za dovod in odvod zraka in za zaščito pred udarnim valom je treba uporabljati:

1.      sesalne odprtine in odprtine za dovod svežega zraka v zaklonišče;

2.      odprtine za odvod zraka iz zaklonišča;

3.      protiudarne ventile;

4.      protiudarne ventile za uravnavanje nadtlaka;

5.      ekspanzijske komore.

Velikosti vseh elementov se določajo glede na potrebne količine zraka po standardnih metodah za izračun prezračevanja.

Sesalne odprtine se praviloma namestijo v hodniku zasilnega izhoda ali v jašku zasilnega izhoda.

92. člen

Odprtino za dovod svežega zraka v prostor za naprave je treba pred učinkom nadtlaka udarnega vala zaščititi s protiudarnim ventilom in ekspanzijsko komoro peščenega filtra, odprtino za odvod zraka iz zaklonišča pa s protiudarnimi ventili za uravnavanje nadtlaka, ki so vgrajeni v zunanji steni zapore vhoda in odlagališča odpadkov.

93. člen

Odprtine za dovod in odvod zraka dela napeljave za zračenje zaklonišč, ki se uporabljajo izključno v prvotni funkciji zaklonišča, je treba pri spremembi v zaščitno funkcijo nepredušno zapreti z zasuni, vratci, vrati, montažno-demontažnimi pregradami ali drugimi elementi v skladu z obsegom zaščite zaklonišča.

94. člen

Elementi za zaščito pred udarnim valom morajo biti odporni v skladu z obsegom zaščite zaklonišča.

Sprememba nadtlaka pri udarnem valu je linearna, pozitivna faza nadtlaka traja največ 3 sekunde za nadtlak 100 kPa.

Pri obtežbi z nadtlakom morajo elementi za zaščito pred udarnim valom ohraniti svojo funkcijo.

95. člen

Protiudarni ventil mora zagotoviti:

1.      dovod svežega zraka;

2.      zapiranje odprtine za dovod svežega zraka ob udarnem ali protiudarnem valu;

3.      pri normalnem zračenju ne sme biti upor večji od 200 Pa.

Protiudarni ventil za uravnavanje nadtlaka mora zagotoviti:

1.      odvod izrabljenega zraka iz zaklonišča;

2.      uravnavanje nadtlaka v zaklonišču po 89. členu te uredbe;

3.      zapiranje odprtin za odvod zraka;

4.      zaprtje odprtine za odvod zraka pred vdorom udarnega vala v zaklonišče;

5.      nadtlak, ki je potreben za odprtje ventila, ne sme biti večji od 30 Pa.

Odprtine za odvod zraka iz zakloniščnih prostorov v zapore in ekspanzijske komore se opremijo z ventili za uravnavanje nadtlaka.

Ventil za uravnavanje nadtlaka mora zagotoviti:

1.      odvod zraka iz zakloniščnega prostora v zaporo ali v ekspanzijsko komoro;

2.      uravnavanje nadtlaka v zaklonišču;

3.      zapiranje odprtin za odvod zraka.

96. člen

Dolžina vzidljivih elementov protiudarnih ventilov in protiudarnih ventilov za uravnavanje nadtlaka mora biti usklajena z debelinami sten, v katere se ti ventili vgrajujejo.

Dolžina vzidljivih elementov protiudarnih ventilov in protiudarnih ventilov za uravnavanje nadtlaka se različnim debelinam sten in stropov lahko prilagodi z montažnimi podaljški z zunanje strani.

97. člen

Protiudarni ventili in protiudarni ventili za uravnavanje nadtlaka morajo biti izvedeni tako, da se sami zaprejo proti ekspanzijski komori zaklonišča, ko nadtlak udarnega vala doseže vrednost 30 kPa, oziroma da se zaprejo v nasprotni smeri, ko podtlak doseže vrednost 15 kPa, in da se, ko obremenitve ni več, sami odprejo, ne da bi pri tem zmanjšali nazivni pretočni prerez.

Čas zapiranja protiudarnega ventila in protiudarnega ventila za uravnavanje nadtlaka znaša največ 5 ms za nadtlak 100 kPa.

3. Elementi za dovod zraka

98. člen

Kot elemente za dovod zraka je treba uporabljati dovodne cevovode za normalno in zaščitno zračenje, hitrozapiralne ventile, obtočne cevovode, ventile za spremembo načina zračenja in elastične zveze.

99. člen

Odprtina dovodnega cevovoda za normalno zračenje se namesti proti prostoru predfiltra nad peščenim polnilom.

Odprtina dovodnega cevovoda za zaščitno zračenje se namesti na zbiralni kanal rešetke peščenega predfiltra.

Na dovodne cevovode je treba vgraditi hitrozapiralne ventile za nepredušno zapiranje pretočnega prereza.

V cevovode in druge elemente filtrirno-prezračevalnega sistema je treba hitrozapiralne ventile vgraditi s standardnimi prirobnicami z vijaki in ustreznimi tesnili.

100. člen

Obtočni cevovod povezuje dovodna cevovoda za zaščitno in normalno zračenje. Nazivne velikosti obtočnega cevovoda se določijo odvisno od pretočnih količin zraka dovodnih cevovodov.

101. člen

Cevovod za razdelitev zraka po prostorih mora biti elastično vpet na konstrukcijo zaklonišča in z gibljivo spojnico zvezan s filtrirno-prezračevalno napravo.

4. Elementi za čiščenje zraka

102. člen

Kot elemente za čiščenje zraka v zaklonišču je treba uporabljati peščene predfiltre ali druge mehanske predfiltre za grobi prah in filtre za RBK-zaščito, lahko pa se uporabljajo tudi filtri za ogljikov monoksid.

103. člen

Peščeni predfilter se uporablja pri zaščitnem zračenju zaklonišča sam ali v povezavi s filtrom za RBK-zaščito in filtrom za ogljikov monoksid.

Peščeni predfilter sestavljajo peščeno polnilo in zbirni bloki z režami, ki so nameščeni na dnu peščenega filtra.

Stene zbirnega bloka se dimenzionirajo za izredno obremenitev 30 kPa in težo polnila, pomnoženo s koeficientom K₁ iz 41. člena te uredbe.

Za polnilo peščenega predfiltra se mora uporabiti naravni ali drobljeni agregat za pripravo betona frakcije 1-4 mm ali 4-8 mm.

Če se za polnilo uporabi agregat frakcije 1-4 mm, mora višina plasti polnila znašati 80 cm, če pa se uporablja agregat frakcije 4-8 mm, mora višina plasti polnila znašati 120 cm od zgornje ploskve zbirnih blokov.

Peščene predfiltre sestavljajo enote z osnovo 1 m x 1 m ali 1 m x 2 m.

Število enot peščenih predfiltrov se določi glede na pretok zraka za zaščitno zračenje zaklonišča, ki znaša za 1 m2 površine:

-        50 m³/uro za pesek granulacije od 1 do 4 mm;

-        100 m³/uro za pesek granulacije od 4 do 8 mm.

104. člen

Čiščenje zraka s filtrom za grobi prah je učinkovito, če najmanj 80% prašnih delcev ostane na filtru.

Začetni pretočni upor zraka pri nominalnih pretokih ne sme biti večji od 100 Pa.

Filtri za grobi prah morajo zdržati nadtlak 10 kPa, ne da bi bila prizadeta njihova funkcija.

105. člen

Filtri za RBK-zaščito morajo izpolnjevati pogoje, ki jih predpiše Republiška uprava za zaščito in reševanje.

5. Elementi za razdelitev zraka

106. člen

Kot elemente za razdelitev zraka v zaklonišču je treba uporabljati prezračevalne naprave, anemostate, cevovode za razdelitev zraka, ventile za zrak in ventile za uravnavanje nadtlaka.

107. člen

V zaklonišča je treba vgrajevati prezračevalne naprave, ki imajo poleg električnega tudi ročni ali nožni pogon in lahko neprekinjeno delujejo najmanj 400 ur.

Pogonska moč na ročici za pogon prezračevalne naprave ne sme biti večja od 60 W pri 30 do 45 vrtljajih na minuto.

Velikost in število prezračevalnih naprav se določita glede na potrebne količine zraka.

Za razdelitev zraka v zaklonišču je treba uporabljati anemostate, ki s svojo konstrukcijo omogočajo uravnavanje količine zraka.

108. člen

Hrup prezračevalnih naprav v praznem bivalnem prostoru ne sme biti večji od 65 dB (A).

Hrup se meri na sredini praznega bivalnega prostora 1,5 m. od poda.

Za dušenje nedopustnega hrupa se morajo v cevovode za razdelitev zraka vgraditi standardni dušilniki.

6. Elementi za preverjanje

109. člen

Kot elemente za preverjanje sistema za zračenje zaklonišča je treba uporabljati merilnike zračnega pretoka, merilnike nadtlaka in termometre, detektor ogljikovega monoksida in po potrebi druge elemente za preverjanje in detektorje.

110. člen

Prezračevalne naprave morajo biti opremljene z merilnikom zračnega pretoka za kontinuirano preverjanje zračnega pretoka pri normalnem in zaščitnem zračenju.

111. člen

Merilnik nadtlaka je treba postaviti v prostor za prezračevalne naprave ali v njegovo neposredno bližino.

Merilno območje merilnika nadtlaka mora znašati od 0 do 1500 Pa.

Merilnik nadtlaka se z zunanjim ozračjem poveže s cevjo.

Priključna odprtina merilnika nadtlaka mora imeti nepredušno zapiralo (zasun).

7. Lastnosti uporabljenega materiala

112. člen

Material za izdelavo elementov sistema za zračenje mora biti elastičen, žilav in negorljiv.

Material za izdelavo elementov za zaščito pred udarnim valom mora zdržati toplotno obremenitev 473 K, ki traja 180 minut.

113. člen

Sredstva, ki se uporabljajo za zaščito elementov sistema za zračenje pred korozijo, morajo izpolnjevati pogoje iz 62. člena te uredbe.

8. Postopek in način preverjanja lastnosti, značilnosti in kakovosti elementov sistema za zračenje in ostalih elementov zaklonišč

114. člen

Lastnosti, značilnosti in kakovost elementov sistema za zračenje in sredstev za zapiranje odprtin zaklonišč se preverjajo z atestiranjem, pregledovanjem in preskušanjem.

Pri atestiranju je treba upoštevati vse odredbe in pravilnike o obveznem atestiranju elementov zaklonišč.

Vsi elementi zaklonišč morajo biti izdelani v skladu s standardi, ki jih določi minister, pristojen za zaščito in reševanje.

115. člen

Po končani montaži sistema za zračenje in sredstev za zapiranje odprtin v zaklonišču je treba preveriti:

1.      količine zraka za normalno in zaščitno zračenje, ki se dovajajo v zaklonišče skozi odprtine za dovod zraka pri strojnem in ročnem pogonu, in sicer tako da se upoštevajo vsi upori oziroma njihovi simulatorji (filter za kolektivno zaščito, peščeni predfilter);

2.      delovanje ventilov za uravnavanje nadtlaka in protiudarnih ventilov za uravnavanje nadtlaka ter doseženi nadtlak v zaklonišču pri zaščitnem zračenju;

3.      funkcije vseh elementov sistema za zračenje zaklonišča;

4.      nivo hrupa;

5.      pogojno trajanje nadtlaka.

116. člen

Pogojno trajanje nadtlaka se določi z merjenjem upadanja nadtlaka od začetnega P_maks na 50 Pa v zaprtem bivalnem prostoru, če so zaprte vse odprtine za gibanje in druge odprtine v zaklonišču. Pogojno trajanje nadtlaka v intervalu od P_maks do 50 Pa mora znašati najmanj 15 minut.

P_maks = največji nadtlak, ki ga doseže prezračevalna naprava.

XI. NAPELJAVA JAKEGA IN ŠIBKEGA TOKA

117. člen

Zaklonišča morajo imeti električno napeljavo:

1.      za osnovno razsvetljavo;

2.      za pomožno razsvetljavo;

3.      za moč;

4.      za telekomunikacijske naprave;

5.       za vse ostale naprave, predpisane s to uredbo.

Elektroenergetska napeljava in naprave v zakloniščih morajo izpolnjevati tudi pogoje za vlažne prostore, ter posebne zahteve zaradi možnih tresljajev in impulzov ob eksplozijah.

1. Napajanje z električno energijo

118. člen

Porabniki elektrike v zaklonišču se napajajo iz omrežja, rezervnega vira električne energije v objektu ali svojega rezervnega vira električne energije.

Za rezervni samostojni vir se uporabljajo agregati na motorni pogon. Dovod in odvod zraka za motorni pogon morata biti izvedena ločeno od sistema za zračenje zaklonišča.

Pomožna razsvetljava se lahko napaja z ročnim električnim generatorjem ali s pomožnimi akumulatorskimi svetilkami, ki zagotavljajo najmanj 1 uro električne energije iz lastnega akumulatorja.

Če je v objektu, v katerem je tudi zaklonišče, zagotovljen rezervni vir električne energije, se mora tudi zaklonišče napajati iz tega rezervnega vira električne energije.

2. Električna napeljava in oprema jakega toka

119. člen

Razdelilnik električne energije v zaklonišču mora biti v prostoru za naprave.

Prehodi kablov električne napeljave skozi zunanje stene in stene ekspanzijskih komor morajo biti za plin nepropustni.

120. člen

Električna napeljava pomožne razsvetljave mora biti ločena od druge električne napeljave.

Stikala pomožne razsvetljave se morajo vidno razlikovati od drugih stikal po obliki ali oznakah.

121. člen

Število električnih vtičnic se določi po normativu ena vtičnica za vsakih 25 oseb, ne pa manj kot dve vtičnici v bivalnem prostoru.

122. člen

Vsa električna napeljava v zaklonišču mora biti izvedena in varovana v skladu z veljavnimi predpisi in standardi o izvajanju, varovanju oziroma zaščiti, kontroli in meritvah električne napeljave.

3. Razsvetljava

123. člen

Najmanjša povprečna osvetljenost pri osnovni razsvetljavi bivalnih prostorov in naprav mora biti 80 lx, za druge prostore pa 50 lx.

Razsvetljena morata biti tudi prostor pred vhodom v zaklonišče in zasilni izhod.

124. člen

Kot pomožna razsvetljava se uporabljajo svetilke, katerih skupna moč glede na površino, ki jo osvetljujejo, je najmanj 0,2 W/m2, pri čemer moč ene svetilke ne sme biti manjša od 5W. Površina, ki jo osvetljuje ena svetilka pomožne razsvetljave, ne sme biti večja od 50 m2.

Svetilke osnovne in pomožne razsvetljave morajo biti zaščitene pred mehanskimi poškodbami.

Svetilke pomožne razsvetljave se vklopijo centralno za bivalne prostore, za druge prostore pa lokalno.

4. Električna napeljava šibkega toka

125. člen

V bivalnem prostoru je treba izvesti telefonsko povezavo s krajevnim telefonskim omrežjem.

126. člen

Kabelsko napeljavo za sprejem radijskih signalov je treba izvesti od priključka za anteno do priključka uporabnika, ki naj bo v bivalnem prostoru.

Priključki uporabnika morajo biti označeni s simbolom za sprejemne antene.

Antena mora biti izdelana za sprejemna območja zelo visokih frekvenc – VHF, FM, montažnega tipa v obliki palice in v skladu z načrtom radijskih zvez v sistemu zaščite in reševanja.

XII. GRADNJA ZAKLONIŠČ DOPOLNILNE ZAŠČITE, ZAKLONILNIKOV IN DRUGIH ZAŠČITNIH OBJEKTOV

1. Dopolnilna zaklonišča

127. člen

Zaklonišča dopolnilne zaščite in prostori, ki se lahko preuredijo v zaklonišča dopolnilne zaščite, morajo izpolnjevati določbe 5., 8., četrtega odstavka 10. in 11. člena ter vse ostale določbe te uredbe v skladu z obsegom zaščite, razen določb o prezračevanju, ki za nekajurno bivanje ni potrebno. Glede na to mora biti površina bivalnih prostorov določena po normativu 2 m2 za osebo.

2. Zaklonilniki in drugi zaščitni objekti

128. člen

Zaklonilniki in drugi zaščitni objekti (v nadaljnjem besedilu: zaklonilniki) so lahko kletni zaklonilniki, to so preurejeni primerni prostori obstoječih objektov, in rovni zaklonilniki. Zaklonilniki morajo poleg določb 5., 8., četrtega odstavka 10. in 11. člena te uredbe izpolnjevati tudi tele pogoje:

1.      za zaklonilnike se glede na obseg zaščite smiselno uporabljajo vse določbe te uredbe, razen določb o prezračevanju, ki za nekajurno bivanje ni potrebno. Glede na to mora biti površina bivalnih prostorov določena po normativu 1 do 2 m² za osebo;

2.      zaklonilniki morajo biti zgrajeni iz trdnega in obstojnega materiala, kot so beton, armirani beton, jeklo, les in opeka. Stropovi morajo biti zgrajeni iz armiranega betona;

3.      morajo biti pod površino tal, najmanj pa do dveh tretjin svetle višine zaklonilnika;

4.      skupna površina odprtin na zunanjih stenah praviloma ne sme biti večja od 10% površine poda prostora.

129. člen

V objektih, v katerih se primerni prostori preuredijo v zaklonilnike, je treba:

1.      zadelati nepotrebne odprtine prostorov z ustreznim materialom v skladu z obsegom zaščite zaklonilnika;

2.      ojačati stropove in stene tako, da lahko zdržijo obtežbe iz 45. člena in so odporni proti toplotnemu in radiacijskemu učinku po 46. in 47. členu te uredbe v obsegu zaščite do 50 kPa;

3.      konstrukcijsko povezati predelne stene zaklonilnika z nosilnimi elementi tako, da lahko zdržijo obtežbe iz 41. člena te uredbe.

130. člen

Nepotrebne odprtine so vse odprtine v zunanjih stenah zaklonilnika oziroma v zunanjih stenah prostorov neposredno zraven zaklonilnika in nad njim, razen vhodnih, izhodnih ali odprtin za prezračevanje zaklonilnika.

Nepotrebne odprtine v pritličju hiše se zaprejo od zunaj in od znotraj, vmesni prostor pa napolni z nabito zemljo ali peskom.

Nepotrebne odprtine, ki so blizu površine tal, se zadelajo od zunaj in zasujejo z nabito zemljo, peskom, gramozom ali drugim primernim materialom.

Nepotrebni jaški – svetlobniki se zasujejo z zemljo in zaščitijo pred površinsko vodo.

131. člen

Potrebne zaščitne lastnosti stropa nad prostori, primernimi za zaklonilnik, se lahko zagotovijo:

1.      s povečanjem mase stropa zaradi zaščite pred radioaktivnim sevanjem in toplotno obremenitvijo (46. in 47. člen) ali tako, da se zadelajo vse odprtine v zunanjih stenah prostorov neposredno poleg stropa zaklonilnika in nad njim (130. člen);

2.      s povečanjem nosilnosti tako, da se dodatno podpre strop, da lahko prevzame obremenitev zaradi obtežbe ruševin, določene v 45. členu te uredbe.

132. člen

Dodatni podporni stebri so lahko iz okroglega, tesanega ali žaganega lesa ali iz montažnih elementov.

Razmik in velikosti stebrov iz prvega odstavka tega člena se določijo z izračunom.

Leseni oporni stebri ali lesene konstrukcije v zaklonilnikih se lahko dimenzionirajo po metodi dopustnih napetosti, ki se lahko za obtežbo z ruševinami povečajo za 30%, za obtežbo z udarnim valom pa za 50%.

133. člen

Zunanje stene kletnih prostorov, ki se dotikajo tal in niso daljše od 6 m, se ne preverjajo na obtežbe, če so:

1.      iz opeke v cementni ali podaljšani malti, debeli več kot 50 cm;

2.      iz nabitega betona, debelega več kot 40 cm;

3.      iz armiranega betona, debelega več kot 20 cm.

134. člen

Rovni zaklonilniki so na odprtem prostoru zunaj objektov, kjer praviloma niso izpostavljeni ruševinam. Glede na to se določi obseg zaščite kot za zaklonilnike v kleti armiranobetonskih zgradb.

Za nosilno konstrukcijo rovnih zaklonišč se lahko uporabljajo leseni elementi, kot so okrogli in rezani les, jekleni nosilni in spojni elementi, montažni armiranobetonski elementi, kot so gredice, cevi in podobno.

Posebno pozornost je treba posvetiti gradnji vhodov ali izhodov ter gradbenotehničnim ukrepom za zaščito pred vodo, poplavitvijo s padavinami ali podtalnico.

Rovni zaklonilniki so praviloma pokriti oziroma zaprti, lahko pa so zaradi pomanjkanja materiala tudi odprti, vendar je v tem primeru zaščita zmanjšana na delno zaščito pred drobci iztrelkov.

Za zgled so predloženi tipi zaklonilnikov na sliki št. 3, ki je sestavni del te uredbe.

XIII. TEHNIČNA KONTROLA IN VZDRŽEVANJE

1. Revizija projektne dokumentacije za zaklonišča

135. člen

(prenehal veljati)

136. člen

(prenehal veljati)

137. člen

(prenehal veljati)

2. Tehnični pregled in potrdilo o primernosti zaklonišča

138. člen

Za zagotovitev varnosti in funkcionalnosti zaklonišča mora vsako zaklonišče imeti potrdilo o primernosti, ki se izda za tri leta.

Potrdilo o primernosti se izda na podlagi tehničnega pregleda, ki obsega:

1.      pregled konstrukcije;

2.      pregled sredstev za zapiranje odprtin;

3.      pregled opreme;

4.      pregled sistema za zračenje;

5.      pregled elektroenergetske napeljave.

Pri tehničnem pregledu se morajo še preveriti:

-        atesti in listine o zagotovitvi kakovosti za vse vgrajene naprave in opremo, zapisniki meritev električnih in strojnih naprav, napeljave in kanalizacije;

-        navodila za uporabo in preureditev zaklonišča;

-        navodila za vzdrževanje zaklonišča;

-        funkcionalni preizkus delovanja zaklonišča.

139. člen

Tehnični pregled in izdajanje potrdila o primernosti lahko opravljajo organizacije oz. zavodi, ki jih imenuje minister, pristojen za zaščito in reševanje, za pet let.

Za opravljanje tehničnega pregleda ter izdajanje potrdil o primernosti zaklonišča minister, pristojen za zaščito in reševanje, imenuje organizacijo oz. zavod, ki:

1.      je registrirana za opravljanje takih del;

2.      ima zaposlene ustrezne kadre;

3.      ima za tako delo potrebne izkušnje, ki jih lahko izkaže z že opravljenimi deli na tem področju;

4.      pridobi potrdilo o usposobljenosti – akreditacijo, ki jo izda pristojni organ.

Imenovanje organizacije oz. zavoda za opravljanje tehničnega pregleda in izdajanje potrdila o primernosti za zaklonišča je dokončno.

140. člen

Potrdilo o primernosti se lahko izda potem, ko so bile odpravljene vse, pri tehničnem pregledu ugotovljene pomanjkljivosti. Za odpravo pomanjkljivosti, ugotovljenih pri tehničnem pregledu, mora biti v poročilu o tehničnem pregledu določen časovni rok.

En izvod poročila o opravljenem tehničnem pregledu in en izvod potrdila o primernosti zaklonišča se pošlje Republiški upravi za zaščito in reševanje.

141. člen

Lastnik zaklonišča naroči tehnični pregled zaklonišča in tudi krije vse stroške v zvezi z njim in izdajanjem potrdila o primernosti.

142. člen

Nadzor nad izvajanjem tehničnega pregleda in izdajanjem potrdil o primernosti zaklonišč opravlja inšpektor, pristojen za zaščito in reševanje.

143. člen

Za družinska zaklonišča in za zaklonišča do 7 oseb ne veljajo določbe o reviziji projektne dokumentacije (135. člen) in določbe o tehničnem pregledu zaklonišča in o potrdilu o primernosti za zaklonišča (138. člen).

3. Vzdrževanje zaklonišč

144. člen

Zaklonišča se morajo redno vzdrževati. Upravljalec zaklonišča mora imeti knjigo vzdrževanja, v katero se vpisujejo podatki o vzdrževanju, o tehničnih pregledih in ukrepih o ugotovljenih pomanjkljivostih.

XIV. KAZENSKA DOLOČBA

145. člen

Z denarno kaznijo najmanj 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če kot lastnik zaklonišča ne poskrbi za pravočen tehnični pregled in pridobitev potrdila o primernosti za zaklonišča (138. člen).

Z denarno kaznijo najmanj 15.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prvega odstavka 145. člena.

Priloga: Slike in risbe

Uredba o tehničnih normativih za zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte (Uradni list RS, št. 48/93) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»XV. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

146. člen

Za zgrajena in opremljena zaklonišča, zaklonišča v gradnji in zaklonišča, za katera je bilo izdano gradbeno dovoljenje, se od uveljavitve te uredbe uporabljajo določbe XIII. in. XIV. poglavja.

Spreminjanje zaščitne funkcije zaklonišč iz prejšnjega odstavka ni možno.

147. člen

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati drugi odstavek 2. člena in 6. člen Uredbe o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 33/92).

148. člen

V šestih mesecih od dneva uveljavitve te uredbe morajo občine uskladiti določbe odlokov o graditvi in vzdrževanju zaklonišč, ki se nanašajo na tehnične preglede zaklonišč, z določbami te uredbe.

149. člen

V šestih mesecih od dneva uveljavitve te uredbe določi minister, pristojen za zaščito in reševanje, standarde, katerim mora ustrezati oprema in elementi, ki se vgrajujejo v zaklonišče (114. člen).

150. člen

V enem letu od dneva uveljavitve te uredbe določi minister, pristojen za zaščito in reševanje, navodila za vzdrževanje zaklonišč in za opravljanje tehničnih pregledov.

151. člen

Z dnem uveljavitve te uredbe se prenehata uporabljati Pravilnik o tehničnih normativih za graditev zaklonišč (Uradni list SFRJ, št. 55/83) in Pravilnik o tehničnih normativih za graditev zaklonov (Uradni list SFRJ, št. 31/75).

152. člen

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 57/96) vsebuje naslednji končni določbi:

»IV. KONČNI DOLOČBI

13. člen

Z dnem uveljavitve te uredbe prenehajo veljati: uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 33/92 in 18/93), 135., 136. in 137. člen uredbe o tehničnih normativih za zaklonišča, zaklonilnike in druge zaščitne objekte (Uradni list RS, št. 48/93 in 69/93) ter navodilo o urbanističnih pogojih za gradnjo zaklonišč (Uradni list SRS, št. 1/78).

14. člen

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.