Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-C)

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij obsega:

-        Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 z dne 4. 8. 1978),

-        Zakon o ustanovitvi Društvenega sveta za upravno področje izvrševanja kazenjskih sankcij (Uradni list SRS, št. 23/82 z dne 25. 6. 1982),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o rednih sodiščih (Uradni list SRS, št. 41/87 z dne 6. 11. 1987),

-        Zakon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organizacij (Uradni list RS, št. 8/90 z dne 16. 3. 1990),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 12/92 z dne 13. 3. 1992),

-        Zakon o dopolnitvi zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 58/93 z dne 17. 10. 1993),

-        Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94 z dne 18. 11. 1994),

-        Zakon o o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 10/98 z dne 12. 2. 1998).

ZAKON

o izvrševanju kazenskih sankcij

(neuradno prečiščeno besedilo št. 7)

(delno prenehal veljati)

SKUPNE DOLOČBE

1. člen

(1) Po tem zakonu se izvršujejo kazenske sankcije (kazni, pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, varnostni in vzgojni ukrepi) ter drugi ukrepi, ki jih je izreklo sodišče v kazenskem postopku.

(2) Po določbah tega zakona se izvršujejo tudi denarna kazen in varstveni ukrepi, izrečeni v postopku za gospodarske prestopke, kazni, varstveni in vzgojni ukrepi, izrečeni v postopku o prekrških ali v kakšnem drugem postopku, če ni v posebnem zakonu drugače določeno.

2. člen

(1) Kazenska sankcija se izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna, in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire.

(2) Samo izjemoma, kadar to zakon posebej določa, se sme začeti posamezna sankcija izvrševati, še preden postane pravnomočna odločba, s katero je izrečena.

3. člen

(1) Če sodišče ali organ za postopek o prekrških, ki sta izdala odločbo na prvi stopnji, nista sama pristojna za njeno izvršitev, morata poslati overjen prepis odločbe s potrdilom o izvršljivosti pristojnemu sodišču oziroma organu za postopek o prekrških v osmih dneh od dneva, ko postane odločba izvršljiva, oziroma v osmih dneh od dneva, ko jo prejmeta od sodišča višje stopnje oziroma od organa za postopek o prekrških na drugi stopnji.

(2) Izvršitev kazenske sankcije se sme odložiti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa zakon.

4. člen

Tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen stroškov za izvršitev denarne kazni in tistih stroškov, ki so posebej navedeni v tem zakonu.

5. člen

(1) Ministrstvo, pristojno za pravosodje spremlja in proučuje sistem izvrševanja kazenskih sankcij, daje predloge za njegovo izboljšanje ter zbira in obdeluje statistične podatke o izvrševanju teh sankcij.

(2) Da bi se izboljšali ukrepi v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, sodelujejo ministrstvo, pristojno za pravosodje in drugi organi, ki so pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij, z znanstvenimi organizacijami, strokovnimi društvi in drugimi zainteresiranimi organi, organizacijami ter skupnostmi.

(3) (prenehal veljati)

(4) (prenehal veljati)

6. člen

(1) Državni organi, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije ter skupnosti, ki opravljajo v svojem delovnem področju dejavnosti, pomembne tudi za izvrševanje posameznih kazenskih sankcij, morajo sodelovati z organi, ki so pristojni za izvrševanje teh sankcij.

(2) Organi, ki so pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij, sodelujejo tudi z družbenopolitičnimi in drugimi družbenimi organizacijami ter društvi, ki se ukvarjajo s problematiko na tem področju.

7. člen

Za vloge, uradna dejanja in odločbe v zvezi z izvrševanjem tega zakona se ne plačujejo takse.

8. člen

(1) Odločbe, izdane na podlagi tega zakona, se izdajo v upravnem postopku, razen če v tem zakonu ni drugače določeno.

(2) Zoper upravni akt, izdan na podlagi tega zakona, ni mogoč upravni spor.

Prvi del
IZVRŠEVANJE KAZNI

A. Izvrševanje kazni zapora

I. poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE

9. člen

(1) Kazni zapora in mladoletniškega zapora ter kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, se izvršujejo v kazenskih poboljševalnih zavodih.

(2) Da se doseže namen izvršitve kazni zapora, se uporabljajo primerni vzgojni in prevzgojni ukrepi.

10. člen

(1) Obsojenci, ki so zmožni za delo, morajo delati in jim je treba delo omogočiti.

(2) Namen dela obsojencev je, da si pridobijo, ohranijo ali povečajo strokovno znanje, delovne navade in oblikujejo pravilni odnos do dela, da bi se po prestani kazni lažje vključili v življenje na prostosti.

(3) Delo za obsojence mora biti organizirano po sodobnih tehnoloških in drugih postopkih, v kakršnih se enaka dela opravljajo v organizacijah združenega dela.

(4) Obsojenci imajo pravico do plačila za opravljeno delo po določbah tega zakona.

(5) Gospodarska korist, ki naj bo dosežena z delom obsojencev, ne sme biti v škodo prevzgojnemu namenu kazni.

11. člen

(1) Obsojencem je treba omogočiti v skladu z njihovimi nagnjenji in možnostmi kazenskega poboljševalnega zavoda, da med prestajanjem kazni pridobijo znanje, zlasti pa, da dokončajo osnovnošolsko obveznost in si pridobijo poklic.

(2) Obsojencem je treba zagotoviti pogoje za kulturno-prosvetno dejavnost, telesno vzgojo, spremljanje dogajanj doma in v svetu ter za druge aktivnosti, ki so koristne za njihovo telesno in duševno zdravje.

12. člen

(1) Obsojenci neposredno ali prek sveta obsojencev sodelujejo pri organiziranju in izvajanju posameznih dejavnosti in del skupnega pomena, kot so: proizvodnja, izobraževanje, kulturno-prosvetno delo in šport, prehrana, vzdrževanje reda in snage.

(2) Število članov sveta obsojencev ter način in oblike sodelovanja iz prejšnjega odstavka se določijo s predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona.

(3) Svet obsojencev določi v soglasju z upravnikom zavoda izmed svojih članov predstavnika, ki prisostvuje sejam sveta kazenskega poboljševalnega zavoda iz 29. člena tega zakona.

13. člen

(1) Obsojencem se med prestajanjem kazni zapora zagotavljajo pravice, ki so določene s kazenskim zakonom Socialistične republike Slovenije, s tem zakonom in drugimi predpisi.

(2) Obsojencem se dajejo za dobro obnašanje, za uspehe pri delu, izobraževanju ter prevzgoji ugodnosti, določene s tem zakonom in drugimi predpisi.

14. člen

(1) V kazenskih poboljševalnih zavodih v Socialistični republiki Sloveniji prestajajo kazen zapora:

1.      obsojenci, ki imajo v času klicanja na prestajanje kazni zapora stalno prebivališče na območju Socialistične republike Slovenije,

2.      obsojenci, ki imajo v času klicanja na prestajanje kazni zapora začasno prebivališče na območju Socialistične republike Slovenije in so obsojeni na kazen zapora do treh mesecev,

3.      obsojenci, ki so bili na podlagi tiralice prijeti na območju Socialistične republike Slovenije, če so obsojeni na kazen zapora do treh mesecev.

Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov v posameznih primerih obsojenci prestajajo kazen zapora v kazenskih poboljševalnih zavodih na območju Socialistične republike Slovenije ne glede na pogoje iz prejšnjega odstavka. O tem odloča minister, pristojen za pravosodje.

15. člen

Sredstva za izvrševanje kazni zapora in mladoletniškega zapora ter kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, zagotavlja Socialistična republika Slovenija v svojem proračunu.

II. poglavje
KAZENSKI POBOLJŠEVALNI ZAVODI

1. Vrste kazenskih poboljševalnih zavodov

16. člen

(1) Kazenski poboljševalni zavodi so republiški upravni organi v sestavu ministrstva, pristojnega za pravosodje.

(2) Kazenski poboljševalni zavodi so kazenski poboljševalni domovi in zapori.

17. člen

(1) Kazenski poboljševalni domovi so zaprti, polodprti in odprti kazenski poboljševalni domovi.

(2) Pri zaprtem kazenskem poboljševalnem domu so lahko polodprti in odprti oddelki ter oddelki za mlajše polnoletnike.

18. člen

Obsojenci, ki so obsojeni na kazen zapora, daljšo od enega leta, prestajajo kazen praviloma v kazenskih poboljševalnih domovih.

19. člen

(1) Zapori so zaprti kazenski poboljševalni zavodi, v katerih se prestaja pripor, kazen zapora do enega leta in kazen zapora, izrečena v postopku o prekršku.

(2) Izjemoma lahko prestajajo v zaporih kazen tudi obsojenci z daljšo kaznijo zapora, če so dani pogoji za izvajanje ustreznega prevzgojnega programa.

(3) V zaporih so med seboj ločeni priporniki, obsojenci in osebe, kaznovane za prekršek. Mladoletne osebe morajo biti ločene od polnoletnih, prav tako tudi moški od žensk.

(4) Pri zaporih so lahko polodprti in odprti oddelki.

20. člen

(1) Kazenski poboljševalni zavodi se ustanavljajo z zakonom.

(2) Zapor se ustanovi na sedežu temeljnega sodišča za območje enega ali več temeljnih sodišč.

(3) Če je zapor ustanovljen za območje več temeljnih sodišč, se lahko na območju temeljnih sodišč, kjer ni zapora, ustanovi oddelek zapora.

21. člen

V Socialistični republiki Sloveniji so naslednji kazenski poboljševalni zavodi:

1.      Kazenski poboljševalni dom Dob pri Mirni,

2.      Kazenski poboljševalni dom Ig pri Ljubljani,

3.      Odprti kazenski poboljševalni dom Rogoza — Maribor,

4.      Kazenski poboljševalni dom za mladoletnike v Celju,

5.      Zapori v Celju za območje temeljnega sodišča v Celju,

6.      Zapori v Kopru za območje temeljnih sodišč v Kopru in Novi Gorici,

7.      Zapori v Ljubljani za območje temeljnih sodišč v Kranju, Ljubljani in Novem mestu,

8.      Zapori v Mariboru za območje temeljnih sodišč v Mariboru in Murski Soboti.

22. člen

(1) Obsojenci se pošiljajo v kazenske poboljševalne zavode po navodilu o pošiljanju in razporejanju obsojencev, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje.

(2) Obsojenci, ki so osebnostno urejeni in za katere se da utemeljeno pričakovati, da bo prestajanje kazni v odprtem kazenskem poboljševalnem domu ali oddelku ugodno vplivalo na njihovo prevzgojo, se lahko takoj pošljejo na prestajanje kazni zapora v odprti kazenski poboljševalni dom ali odprti oddelek.

23. člen

(1) Obsojenci, ki prestajajo kazen v zaprtem kazenskem poboljševalnem zavodu, se glede na dosežen uspeh prevzgoje premestijo v polodprte oziroma odprte kazenske poboljševalne zavode ali oddelke.

(2) Obsojenci, ki zlorabijo ugodnost odprtega ali polodprtega kazenskega poboljševalnega zavoda, se premestijo v zaprt zavod.

(3) O premestitvi iz prvega in drugega odstavka tega člena v okviru istega kazenskega poboljševalnega zavoda odloča potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, upravnik zavoda, o premestitvi iz enega kazenskega poboljševalnega zavoda v drugega pa minister, pristojen za pravosodje.

(4) Postopek za premestitev se začne na prošnjo obsojenca ali po uradni dolžnosti.

24. člen

Kazenski poboljševalni zavod vodi upravnik, ki je za svoje delo odgovoren ministru, pristojnemu za pravosodje.

25. člen

Kazenski poboljševalni zavod ima hišni red, v katerem je v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi natančneje določeno življenje in delo obsojencev v zavodu.

Hišni red predpiše upravnik zavoda v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.

26. člen

(1) Kazenski poboljševalni zavodi morajo pri svojem delu z obsojenci upoštevati enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije v skladu z ustavo in s tem zakonom.

(2) Delavci kazenskih poboljševalnih zavodov uporabljajo pri svojem delu slovenski jezik.

(3) Kazenski poboljševalni zavodi na območjih, na katerih je z zakonom ali statutom občine določena enakopravnost italijanskega oziroma madžarskega jezika, morajo z obsojenci, ki uporabljajo madžarski oziroma italijanski jezik, postopati v italijanskem oziroma madžarskem jeziku.

(4) Vsak obsojenec ima pravico uporabljati svoj jezik in pisavo. Obsojencu, ki ne uporablja slovenskega jezika in pisave, mora kazenski poboljševalni zavod zagotoviti, da se z njim postopa preko tolmača, če delavec kazenskega poboljševalnega zavoda ne zna jezika, ki ga uporablja obsojenec.

27. člen

(1) Ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi morajo biti dostopni obsojencem med prestajanjem kazni.

(2) Obsojencem, ki ne uporabljajo slovenskega jezika in pisave, mora kazenski poboljševalni zavod zagotoviti, da se seznanijo z vsebino tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi prek tolmačev.

28. člen

Kazenski poboljševalni zavodi so dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem za varstvo njihovih pravic, določenih v tem zakonu in v predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

2. Svet kazenskega poboljševalnega zavoda

29. člen

(1) V kazenskih poboljševalnih zavodih se ustanovi svet kazenskega poboljševalnega zavoda.

(2) Svet opravlja zlasti naslednje naloge:

-        razpravlja in daje mnenja o vprašanjih vzgoje, prevzgoje, izobraževanja in postopka z obsojenci;

-        daje mnenja in predloge k hišnemu redu;

-        obravnava vprašanja dela obsojencev kot sredstva in metode za njihovo prevzgojo;

-        preučuje in spremlja pomoč odpuščenim obsojencem in pri tem sodeluje z organizacijami združenega dela, drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi;

-        obravnava poročila upravnika o pritožbah obsojencev po 75. členu tega zakona;

-        opravlja druge naloge, ki jih določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi.

(3) Svet lahko iz razlogov varovanja tajnosti določenih podatkov in zaradi varnosti ter zavarovanja kazenskih poboljševalnih zavodov sklene, da bo posamezna vprašanja obravnaval brez navzočnosti predstavnika obsojencev.

30. člen

Člane in predsednika sveta posameznega kazenskega poboljševalnega zavoda imenuje Izvršni svet Skupščine SR Slovenije iz vrst predstavnikov družbenopolitičnih skupnosti,, pravosodnih organov, upravnih organov, organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva, zaposlovanja ter drugih ustreznih družbenih strokovnih organizacij.

3. Nadzorstvo nad kazenskimi poboljševalnimi zavodi

31. člen

(1) Nadzorstvo nad izvrševanjem kazni zapora v kazenskih poboljševalnih zavodih opravlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(2) Nadzorstvo glede zakonitega in pravilnega ravnanja z obsojenci opravlja ministrstvo, pristojno za pravosodje in predsednik temeljnega sodišča, na čigar območju je kazenski poboljševalni zavod oziroma njegov oddelek. Pri izvrševanju nadzorstva se pooblaščena uradna oseba ministrstva, pristojnega za pravosodje oziroma predsednik temeljnega sodišča seznani pri obsojencih o ravnanju z njimi ter izvajanju njihovih pravic brez navzočnosti delavcev kazenskega poboljševalnega zavoda.

(3) Nadzorstvo nad izobraževanjem obsojencev v kazenskih poboljševalnih zavodih opravlja Zavod Socialistične republike Slovenije za šolstvo.

III. poglavje
IZVRŠEVANJE KAZNI ZAPORA

1. Klicanje obsojencev na prestajanje kazni

32. člen

(1) Obsojenca, ki je na prostosti, pokliče na prestajanje kazni zapora enota temeljnega sodišča, na območju katere ima obsojenec stalno oziroma začasno prebivališče, takoj, najpozneje pa v osmih dneh po prejemu izvršljive odločbe.

(2) Obsojenca, ki je v priporu, pošlje na prestajanje kazni zapora enota temeljnega sodišča, na območju katere je zapor oziroma oddelek zapora, v katerem je obsojenec v priporu.

(3) Temeljno sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ukrene, kar je treba, da se najde obsojenec, ki je neznanega bivališča ali obsojenec, ki je bil obsojen v odsotnosti.

33. člen

Če je bil poklican na prestajanje kazni obsojenec, ki preživlja mladoletne otroke ali osebe, ki niso zmožne skrbeti zase, obvesti sodišče iz prejšnjega člena o pozivu za nastop kazni hkrati tudi pristojno občinsko skupnost socialnega skrbstva, v kateri ima obsojenec stalno ali začasno prebivališče.

34. člen

(1) V pozivu za nastop kazni zapora se določi dan, ko mora obsojenec nastopiti kazen, in kazenski poboljševalni zavod, v katerem mora nastopiti kazen. Dan nastopa kazni v kazenskem poboljševalnem zavodu mora biti določen tako, da ostane obsojencu do nastopa najmanj osem dni, vendar ne več kot en mesec.

(2) Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, obvesti kazenski poboljševalni zavod o tem sodišče, ki ga je pozvalo na nastop kazni, da odredi privedbo. Če privedba ne uspe, odredi sodišče tiralico.

(3) Začetek prestajanja kazni se šteje od dneva zglasitve, v primerih iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je obsojenec priveden v zavod.

35. člen

(1) Obsojenec ima pravico do brezplačne vozovnice, če so mu potrebna za nastop kazni medkrajevna prevozna sredstva.

(2) Stroške prisilnega privoda na prestajanje kazni plača obsojenec. Odločbo o plačilu stroškov prisilnega privoda izda upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda.

36. člen

(1) Zahtevo za oddajo v kazenski poboljševalni zavod pred pravnomočnostjo sodbe (osmi odstavek 353. člena zakona o kazenskem postopku) da obdolženec pismeno ali ustno na zapisnik pri sodišču, ki je izreklo sodbo.

(2) Obdolženec, ki se odda v kazenski poboljševalni zavod po določbi prejšnjega odstavka, je glede pravic in dolžnosti, določenih v tem zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisov, izenačen z drugimi obsojenci. Pred odločitvijo o zahtevi ga mora sodišče o tem poučiti. Pouk se vnese v zapisnik.

(3) Če sodišče ugodi zahtevi obdolženca, pošlje odločbo o tem in en izvod sodbe prve stopnje enoti temeljnega sodišča, pristojni za izvršitev.

37. člen

(1) Obsojencu, ki je na prostosti, se sme na njegovo prošnjo ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjih družinskih članov ali na predlog pristojne občinske skupnosti socialnega skrbstva odložiti izvršitev kazni zapora:

1.      če zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni;

2.      če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč;

3.      če mu je potrebna odložitev, da bi lahko opravil ali dokončal neodložljiva poljska ali sezonska dela ali dela, ki jih je povzročila naravna nesreča ali kakšna druga nesreča, pa v svoji družini nima za delo drugih sposobnih članov;

4.      če mora opraviti določeno delo, ki ga je začel in bi nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil;

5.      če mu je potrebna odložitev, da konča šolo ali opravi izpit, za katerega se je pripravljal;

6.      če mu je potrebna odložitev, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, o čemer da mnenje občinska skupnost socialnega skrbstva, na območju katere prebivajo obsojenčevi otroci;

7.      če so skupaj z njim obsojeni njegov zakonec ali drugi člani skupnega gospodinjstva, ali ti že prestajajo kazen in bi bilo ogroženo preživljanje starih, bolnih ali mladoletnih družinskih članov, če bi vsi obsojeni hkrati prestajali kazen zapora;

8.      če ima obsojenka otroka, ki še ni star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni in drugi razlogi, da sama skrbi zanj.

(2) Z ožjimi družinskimi člani so mišljeni po tem zakonu: zakonec, otroci, starši, bratje in sestre, posvojitelji, posvojenci, skrbniki ter oseba, s katero je obsojenec živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti.

(3) Izvršitev kazni se v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena lahko odloži, dokler traja bolezen, v primerih iz 2. do 4. točke največ za tri mesece, v primeru iz 5. točke največ za šest mesecev, v primeru iz 6. točke največ za dva meseca, v primeru iz 7. točke največ za šest mesecev, v primeru iz 8. točke pa dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti. V primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena je obsojenec dolžan vsak mesec predložiti sodišču zdravniško potrdilo o nezmožnosti za prestajanje kazni.

(4) Izvršitev kazni iz razloga po 1. točki prvega odstavka tega člena se lahko odloži tudi po uradni dolžnosti.

38. člen

(1) Prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora je treba vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni. Če nastane razlog za odložitev pozneje, lahko vloži obsojenec prošnjo do dneva, ko bi se moral zglasiti na prestajanju kazni.

(2) Prošnji je treba priložiti tudi dokaze, ki opravičujejo odložitev.

(3) O prošnji za odložitev izvršitve kazni odloča predsednik pristojnega temeljnega sodišča ali sodnik, ki ga on pooblasti. Odločbo je treba izdati v osmih dneh od prejema prošnje. Preden se izda odločbo, lahko temeljno sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih prosilec navaja v prošnji. Do izdaje odločbe o prošnji se začetek prestajanja kazni odloži.

(4) Če sodišče ugodi prošnji za odložitev izvršitve kazni, pošlje en izvod odločbe kazenskemu poboljševalnemu zavodu, v katerem bi moral obsojenec nastopiti prestajanje kazni.

39. člen

Zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka prejšnjega člena, je dovoljena pritožba na predsednika pristojnega višjega sodišča v roku treh dni. Pritožba odloži izvršitev kazni. Predsednik višjega sodišča je dolžan izdati odločbo o pritožbi v treh dneh od dneva prejema pritožbe.

40. člen

(1) Kdor je medtem, ko služi vojaški rok ali ko je na vojaških vajah, obsojen na zapor do šestih mesecev za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je nastopil vojaški rok ali odšel na vojaške vaje, se mu po uradni dolžnosti odloži začetek izvrševanja kazni, dokler ne odsluži vojaškega roka oziroma ne konča vojaških vaj.

(2) Izvršitev kazni se odloži tistemu, ki je obsojen na zapor do dveh let ali na mladoletniški zapor do dveh let za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je nastopil vojaški rok, če mu do odslužitve vojaškega roka ne ostaja več kot šest mesecev.

(3) Prestajanje kazni zapora oseb, ki po obsodbi ne izgubijo statusa vojaške osebe, se izvršuje po zakonu o vojaških sodiščih.

41. člen

(1) Kadar zahteva pristojni javni tožilec na podlagi pooblastila, ki mu ga daje zakon, odložitev izvršitve kazni zapora, pristojna enota temeljnega sodišča obsojenca ne kliče na prestajanje kazni; če ga je že poklicala, pa še ni pretekel rok, v katerem bi se moral zglasiti v kazenskem poboljševalnem zavodu, izda predsednik pristojnega temeljnega sodišča odločbo o odložitvi izvršitve kazni. Zoper to odločbo ni pritožbe.

(2) Odložitev izvršitve kazni traja v takem primeru, dokler ne sporoči javni tožilec pristojnemu temeljnemu sodišču, da lahko začne z izvrševanjem kazni oziroma dokler ni izdana nova sodna odločba.

42. člen

(1) Pristojna enota temeljnega sodišča mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali ni nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Če ugotovi, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti zaradi zastaranja, izda sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, sklep, s katerim ugotovi zastaranje izvršitve kazni.

(2) Če se ugotovi, da se izrečena kazen ne more izvršiti zaradi smrti obsojenca, izda sodnik iz prejšnjega odstavka o tem sklep.

(3) Če nastane dvom o dovoljenosti izvršbe, pošlje sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, vse spise sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji (136. člen zakona o kazenskem postopku).

2. Sprejem obsojencev v kazenski poboljševalni zavod

43. člen

(1) Ko pride obsojenec na podlagi poziva pristojnega sodišča v kazenski poboljševalni zavod, je treba ugotoviti njegovo istovetnost, ga fotografirati in mu zveti prstne odtise.

(2) Ob sprejemu v zavod je treba obsojenca seznaniti s hišnim redom, s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima med prestajanjem kazni, z načinom uveljavljanja njegovih pravic in z disciplinskimi kaznimi, ki se lahko izrečejo zoper njega ter z ugodnostmi, ki jih je lahko deležen.

44. člen

(1) Obsojenec se ob prihodu na prestajanje kazni namesti v sprejemni oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda. V sprejemnem oddelku se spoznava njegova osebnost, zdravstveno stanje, delovne sposobnosti in druge lastnosti, pomembne za vzgojo in prevzgojo obsojenca ter njegovo pravilno razvrstitev.

(2) V sprejemnem oddelku ostane obsojenec največ trideset dni.

(3) Za preučitev osebnosti po prvem odstavku tega člena se posamezni obsojenci lahko pošljejo v specializirane organizacije, kjer lahko ostanejo največ tri mesece.

3. Zbirke podatkov o obsojencih na prestajanju kazni zapora in varstvo osebnih podatkov

44. a člen

Zaradi uresničevanja zakonitega in strokovnega izvrševanja kazenskih sankcij kazensko poboljševalni zavod zbira, obdeluje, shranjuje in vodi zbirko podatkov o obsojencih na prestajanju kazni zapora (v nadaljnjem besedilu: upravljalec zbirke podatkov).

44. b člen

Zbirka podatkov iz prejšnjega člena vsebuje:

-        podatke o identiteti obsojenca in o njegovih osebnih stanjih;

-        podatke o ožjih družinskih članih obsojenca;

-        podatke o sodni odločbi, ki jo je treba izvršiti;

-        podatke o obsojencu, ki se zbirajo med prestajanjem kazni zapora.

44. c člen

(1) Podatki o identiteti obsojenca in o njegovih osebnih stanjih vsebujejo:

-        ime in priimek obsojenca;

-        enotno matično številko;

-        rojstne podatke;

-        podatke o nacionalni pripadnosti;

-        podatke o državljanstvu;

-        podatke o prebivališču;

-        podatke, ki se nanašajo na družinski status (samski, poročen, vdovec, dalj časa trajajoča življenjska skupnost);

-        podatke, ki se nanašajo na stanovanjske in bivalne pogoje;

-        podatke o izobrazbi in pridobljenih znanjih;

-        podatke o zdravstvenem stanju in morebitni invalidnosti;

-        podatke o dosedanjih zaposlitvah;

-        podatke o socialnem in ekonomskem stanju, o osebnih dohodkih pred nastopom kazni zapora, drugih prejemkih, lastništvu nepremičnin in obveznosti preživljanja.

(2) Podatki o nacionalni pripadnosti iz 4. alinee prejšnjega odstavka se zberejo le s soglasjem obsojenca, na katerega se podatki nanašajo.

44. č člen

Podatki o ožjih družinskih članih obsojenca vsebujejo:

-        podatke, ki se nanašajo na družinsko razmerje;

-        število družinskih članov;

-        spol in starost družinskih članov;

-        materialni pogoji družinskih članov.

44. d člen

Podatki o sodni odločbi, ki jo je treba izvršiti, vsebujejo:

-        naslov sodišča, ki je sodbo izreklo, opravilno številko in datum sodbe;

-        vrsto in višino kazni;

-        datum nastopa kazni in iztek kazni;

-        morebitno predkaznovanost;

-        pravno podlago za odpust s prestajanja kazni zapora.

44. e člen

Podatki o obsojencu, ki se zbirajo med izvrševanjem kazni zapora, vsebujejo:

-        podatke o vedenju in obnašanju obsojenca med prestajanjem kazni zapora;

-        podatke o ukrepih in sklenjenih dogovorih z obsojencem na področju socialne rehabilitacije ter socialnega učenja za življenje na prostosti po prestani kazni zapora;

-        podatke o doseženih rezultatih pri socialni rehabilitaciji med izvrševanjem kazni zapora;

-        podatke o ukrepih in doseženih rezultatih na področju pomoči obsojencu po prestani kazni.

44. f člen

(1) Upravljalec zbirke podatkov oziroma oseba, ki jo on pooblasti, zbira podatke za zbirko podatkov obsojencev iz 44.b, 44.c, 44.č, 44.d in 44.e člena neposredno od obsojenca, na katerega se nanašajo, kakor tudi od njegovih ožjih družinskih članov, če v to pisno privolijo.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se podatki o obsojencu, kadar je to mogoče, zbirajo pri pravosodnih in drugih državnih organih, centrih za socialno delo ter krajevnih skupnostih.

44. g člen

(1) Osebni podatki iz zbirke podatkov o obsojencih se lahko shranjujejo in uporabljajo, dokler je obsojenec na prestajanju kazni zapora. Po prestani kazni ali odpustu obsojenca s prestajanja kazni zapora se podatki arhivirajo in se hranijo trajno.

(2) Dostop do arhiviranih podatkov iz prejšnjega odstavka je dopusten le upravljavcu zbirke podatkov oziroma osebi, ki jo on pooblasti, osebam, ki so pooblaščene za nadzor nad delom kazenskih poboljševalnih zavodov in osebi, na katero se podatki nanašajo.

44. h člen

(1) Osebne podatke iz zbirke podatkov o obsojencih lahko uporabljajo delavci kazenskih poboljševalnih zavodov za izvrševanje z zakonom določenih nalog. Delavci kazenskega poboljševalnega zavoda so dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o obsojencih in njihovi kriminalni preteklosti ter podatke, za katere zvedo, ko opravljajo službene dolžnosti.

(2) Upravljavec zbirke podatkov obsojencev posreduje drugim uporabnikom podatke iz te zbirke, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi privolitve ali zahteve posameznika, na katerega se podatki nanašajo.

44. i člen

(1) Zaradi centralnega razvida oseb na prestajanju kazni zapora in zaradi spremljanja stanja na področju izvrševanja kazenskih sankcij, vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje, centralno evidenco o osebah na prestajanju kazni zapora. V ta namen se kazenski poboljševalni zavodi vključujejo v enoten in usklajen informacijski sistem.

(2) Podatke za centralno evidenco iz prejšnjega odstavka posredujejo ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, upravljala zbirke podatkov in drugi organi v skladu z zakonom.

(3).Centralna evidenca iz prvega odstavka tega člena vsebuje osebne in druge podatke iz 44.b, 44.c, 44.č in 44.d člena tega zakona.

(4) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, lahko uporablja in posreduje drugim uporabnikom podatke iz centralne evidence iz prvega odstavka tega člena za potrebe in na način, določen v drugem odstavku 44.h člena tega zakona.

44. j člen

Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje predpiše način zbiranja podatkov in vodenje zbirke podatkov po tem zakonu.

IV. poglavje
POLOŽAJ OBSOJENCEV

1. Prostori in prehrana

45. člen

(1) Obsojenci prebivajo v dnevnih prostorih in praviloma v skupnih spalnicah.

(2) Prostori, v katerih prebivajo obsojenci, morajo ustrezati zdravstvenim, prostorskim, higienskim in vzgojnim zahtevam.

46. člen

Obsojenci dobivajo hrano, ki zadošča za ohranitev njihovega zdravja in popolne telesne sposobnosti.

2. Delo in nagrajevanje

47. člen

(1) Obsojenec se razporedi na delo v skladu s potrebami njegove prevzgoje in možnosti kazenskega poboljševalnega zavoda.

(2) Pri pripravi prevzgojnega programa iz 84. člena tega zakona se glede dela obsojenca upoštevajo njegove telesne in duševne sposobnosti ter njegove želje v okviru možnosti kazenskega poboljševalnega zavoda.

48. člen

Poleg pravic, določenih v 30. členu kazenskega zakona Socialistične republike Slovenije, imajo obsojenci, ki delajo, v skladu z zakonom o delovnih razmerjih še pravico do odmora med delom in do varstva materinstva, mladine in invalidnih oseb ter pravice delavcev, ki skrbijo za otroke.

49. člen

(1) Izven rednega delovnega časa je dovoljeno obsojence zaposliti največ dve uri na dan z deli, ki so potrebna, da se ohranijo snaga in omogoča normalno življenje v kazenskem poboljševalnem zavodu.

(2) Za obsojence, ki obiskujejo osnovno šolo ali se poklicno izobražujejo, lahko upravnik zavoda skrajša delovni čas.

50. člen

(1) Obsojenci praviloma delajo v gospodarskih enotah kazenskega poboljševalnega zavoda.

(2) Obsojenci lahko delajo tudi zunaj zavoda pri organizacijah združenega dela, drugih družbenih pravnih osebah in delovnih ljudeh, ki z osebnim delom samostojno opravljajo poklicno dejavnost.

(3) O delu obsojencev zunaj zavoda odloča upravnik zavoda, pri čemer upošteva razloge varnosti in izvedbo prevzgojnega programa.

51. člen

Obsojencu, ki mu je izrečena kazen zapora do šestih mesecev za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno v zvezi z njegovim poklicem, dejavnostjo ali dolžnostjo, lahko minister, pristojen za pravosodje dovoli, da med prestajanjem kazni nadaljuje z delom v organizaciji združenega dela ali v drugi družbeni pravni osebi, pri kateri je v delovnem razmerju, če se s tem strinja delavski svet oziroma njemu po položaju in funkciji ustrezen organ upravljanja. Ta čas se obsojencu ne šteje v delovno dobo.

52. člen

(1) O delu obsojencev zunaj zavoda sklene kazenski poboljševalni zavod pogodbo, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti.

(2) Glede plačila za delo zunaj zavoda veljajo določbe 53. člena tega zakona.

53. člen

(1) Obsojenci imajo pravico do plačila za opravljeno delo, ki znaša eno četrtino poprečnega osebnega dohodka delavcev za enakovrstno delo v organizacijah združenega dela, če dosegajo pri delu povprečni uspeh.

(2) Obsojenec, ki dosega pri delu nadpovprečne uspehe, ima pravico do povečanega plačila v skladu z merili o nagrajevanju obsojencev.

(3) Obsojencu, ki ne dosega povprečnega uspeha pri delu, se plačilo za delo lahko zmanjša do ene petine plačila iz prvega odstavka tega člena.

(4) Obsojenci, ki se poklicno izobražujejo, dobivajo nagrado, ki znaša največ 50 % in najmanj 25 % povprečne nagrade, ki jo plačujejo organizacije združenega dela iste panoge na območju občine, v kateri je kazenski poboljševalni zavod.

(5) Za delo, ki je daljše od rednega delovnega časa, imajo obsojenci pravico do plačila, povečanega za 50 % od tistega, ki ga obsojenec dosega v rednem delovnem času.

(6) Iz plačila obsojencem se ne plačujejo nikakršni prispevki.

(7) Za povprečni osebni dohodek po prvem odstavku tega člena se šteje povprečni neto osebni dohodek delavcev, ki ga ugotovi in objavi Zavod Socialistične republike Slovenije za statistiko.

54. člen

(1) Zavod, kjer obsojenec prestaja kazen, mora eno petino plačila za delo, ki ga prejme obsojenec, hraniti kot njegov obvezni prihranek.

(2) Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda lahko dovoli obsojencu, da pošlje določen znesek iz obveznega prihranka svoji družini, če je v težkih materialnih razmerah.

55. člen

(1) Obsojenec, ki zboli v kazenskem poboljševalnem zavodu, ima tisti čas, ko zaradi bolezni ne dela, pravico do polovice povprečnega mesečnega plačila, ki ga je dobival za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih na prestajanju kazni; če je delal manj kot šest mesecev pa polovico povprečnega mesečnega plačila za čas, kolikor je delal.

(2) Obsojenec, ki si je sam naklepoma povzročil delovno nezmožnost, nima pravice do plačila iz prejšnjega odstavka.

(3) Med letnim počitkom dobiva obsojenec nadomestilo enako povprečnemu plačilu, ki ga je dobival za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih oziroma v času, kolikor je delal, če je delal manj kot šest mesecev.

56. člen

(1) Obsojencem mora biti omogočeno, da prebivajo vsak dan najmanj dve uri na svežem zraku.

(2) Obsojenci, ki so med prestajanjem kazni zapora delali nad šest mesecev, vštevši tudi odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe pri delu, imajo pravico do nepretrganega počitka najmanj osemnajst in največ trideset delovnih dni v enem letu.

(3) Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda lahko obsojencu dovoli, da izrabi letni počitek v dveh delih, pri čemer mora en del počitka trajati brez presledka najmanj dvanajst delovnih dni.

(4) Obsojenci preživljajo svoj letni počitek v posebnih prostorih zavoda, kjer jim zavod omogoča v mejah hišnega reda posebne olajšave in ugodnosti.

57. člen

Predpisi o varstvenih ukrepih pri delu se uporabljajo tudi za delo obsojencev.

3. Zdravstveno varstvo in invalidsko zavarovanje

58. člen

(1) Obsojenci imajo med prestajanjem kazni zapora pravico do brezplačnega zdravstvenega varstva. Med prestajanjem kazni zapora sta obsojencem zagotovljeni zdravniška pomoč in zdravljenje.

(2) Obsojenkam, ki so noseče ali ki so rodile med prestajanjem kazni zapora, je zagotovljena ustrezna zdravniška nega in pogoji za nego otroka. Otrok sme ostati pri materi na njeno zahtevo do dopolnjenega prvega leta starosti, potem pa se odda v sporazumu z materjo otrokovemu očetu ali sorodnikom. Če to ni mogoče ali ni v otrokovo korist, stori pristojna občinska skupnost socialnega skrbstva potrebne ukrepe za varstvo in vzgojo otroka v skladu z določbami zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sme otrok ostati pri materi do dopolnjenega drugega leta starosti, če bo mati v tem času prestala kazen ali če to zahtevajo posebni zdravstveni, socialni in drugi razlogi. O tem odloči minister, pristojen za pravosodje.

59. člen

(1) Obsojenci so na prestajanju kazni zapora zavarovani za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica poklicne bolezni ali nesreče pri delu, pri poklicnem izobraževanju ali pri opravljanju dovoljenih dejavnosti.

(2) Obsojenci so med prestajanjem kazni zavarovani tudi za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče izven dela, nastale zaradi višje sile.

(3) Kaj se šteje za nesrečo pri delu ali za poklicno bolezen, se ugotavlja po statutu skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

60. člen

(1) Šteje se, da je obsojenec na delu:

-        ko opravlja določeno delo v rednem ali podaljšanem delovnem času;

-        ko opravlja delo pri praktičnem pouku v kazenskem poboljševalnem zavodu ali zunaj zavoda;

-        ko opravlja določeno delo v okviru predpisanih dolžnosti pri vzdrževanju reda in snage v zavodu.

(2) Dovoljene dejavnosti v zavodu so tiste, ki se izvajajo po prevzgojnem programu obsojencev (športne, kulturne, prosvetne in podobne dejavnosti).

61. člen

Pravice iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu so:

-        pravica do invalidske pokojnine in pravica do poklicne rehabilitacije in zaposlitve, z ustreznimi denarnimi nadomestili — za primer zmanjšane ali izgubljene delovne zmožnosti (invalidnost);

-        pravica do denarnega nadomestila — za primer telesne okvare;

-        pravica do družinske pokojnine — za primer smrti zavarovanega obsojenca.

62. člen

Poklicna rehabilitacija se izvaja v okviru možnosti v kazenskih poboljševalnih zavodih, z dovoljenjem ministra, pristojnega za pravosodje pa tudi v specializiranih zavodih za rehabilitacijo.

63. člen

Če s tem zakonom ni drugače določeno, se pravice obsojencev iz invalidskega zavarovanja uveljavljajo po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju.

64. člen

Ministrstvo, pristojno za pravosodje sklene s Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Socialistični republiki Sloveniji pogodbo o izvajanju invalidskega zavarovanja po tem zakonu.

4. Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk

65. člen

(1) Obsojenec ima pravico sprejemati pisanja od državnih organov, organizacij združenega dela, drugih organizacij in skupnosti ter se obračati nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi.

(2) Obsojeni tuji državljani se smejo obračati tudi na konzularne organe svoje države ali države, ki varuje njihove koristi. Osebe brez državljanstva in begunci se smejo obračati na uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njihove koristi.

(3) Pisanja, naslovljena na obsojenca, se mu vročajo po kazenskem poboljševalnem zavodu; zavodu izroča obsojenec tudi svoje pismene vloge.

66. člen

(1) Obsojenec ima pravico neomejenega dopisovanja z ožjimi družinskimi člani. Z drugimi osebami si lahko obsojenec dopisuje, če to na njega ne vpliva škodljivo.

(2) Obsojenec prejema in pošilja pisemske pošiljke pod nadzorstvom kazenskega poboljševalnega zavoda.

67. člen

Pisemska pošiljka se ne vroči obsojencu oziroma se ne odpošlje, če bi se z njo storilo kaznivo dejanje, če je v zvezi s kaznivim dejanjem, ki še ni odkrito ali se pripravlja ali če bi škodljivo vplivalo na prevzgojo obsojenca. Kazenski poboljševalni zavod mora obsojenca obvestiti o zadržani pošiljki in razlogih zadržanja.

68. člen

(1) Obsojenci imajo pravico, da jih enkrat tedensko obiščejo ožji družinski člani. Z dovoljenjem upravnika kazenskega poboljševalnega zavoda jih smejo obiskati tudi druge osebe. Obiske ni mogoče omejiti na manj kot trideset minut.

(2) Obsojenec ima pravico, da ga enkrat mesečno obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah. Z dovoljenjem upravnika kazenskega poboljševalnega zavoda ga lahko obišče tudi večkrat v mesecu.

(3) Če je obsojenec tuj državljan, brez državljanstva ali begunec, ima konzularni predstavnik njegove države ali države, ki varuje njegove koristi, oziroma predstavnik uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev, pravico v mejah hišnega reda obiskovati obsojence. Ta pravica se mu sme odreči samo, če se taka pravica odreka jugoslovanskim konzularnim predstavnikom v državi, ki ji pripada obsojenec.

69. člen

(1) Obsojenci imajo pravico enkrat mesečno, v skladu s hišnim redom, sprejeti pošiljko s hrano, perilom, osebnimi predmeti in časopisi oziroma knjigami.

(2) V skladu s hišnim redom smejo obsojenci prejemati tudi denar.

70. člen

Za dobro obnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu in iz drugih prevzgojnih razlogov sme dajati upravnik, na predlog strokovnih delavcev kazenskega poboljševalnega zavoda, obsojencem ugodnosti, kot so:

-        posebna denarna nagrada,

-        pogostejše sprejemanje paketov in več obiskov,

-        podaljšane ali nekontrolirane obiske,

-        prost izhod iz zavoda do dvakrat na mesec,

-        delna ali popolna izraba letnega počitka zunaj zavoda,

-        do sedem dodatnih dni letnega počitka na leto.

5. Premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni

71. člen

(1) Obsojenec se lahko premesti iz enega v drug kazenski poboljševalni zavod v Socialistični republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje delovnega programa kazenskega poboljševalnega zavoda in je v skladu s prevzgojnim programom ali če to narekujejo varnostni razlogi za ohranitev reda in discipline v zavodu.

(2) O premestitvi obsojenca odloča minister, pristojen za pravosodje.

72. člen

(1) Obsojenec, ali z njegovo privolitvijo ožji družinski člani, lahko prosijo za premestitev iz enega kazenskega poboljševalnega zavoda v drug kazenski poboljševalni zavod v Socialistični republiki Sloveniji. O prošnji odloča minister, pristojen za pravosodje, ko dobi mnenje kazenskega poboljševalnega zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora in mnenje kazenskega poboljševalnega zavoda, v katerega naj bi bil obsojenec premeščen.

(2) Obsojenec je lahko iz upravičenih razlogov, na lastno prošnjo ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjega družinskega člana ali na predlog kazenskega poboljševalnega zavoda, premeščen iz kazenskega poboljševalnega zavoda v Socialistični republiki Sloveniji v kazenski poboljševalni zavod druge socialistične republike ali avtonomne pokrajine in obratno, če sta s tem soglasna minister, pristojen za pravosodje Socialistične republike Slovenije in predstojnik ustreznega upravnega organa tiste socialistične republike oziroma avtonomne pokrajine, iz katere, oziroma v katero naj bi bil obsojenec premeščen.

73. člen

Če je obsojenec premeščen na lastno prošnjo ali prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, plača stroške premestitve sam, sicer pa kazenski poboljševalni zavod, iz katerega je obsojenec premeščen.

74. člen

(1) Minister, pristojen za pravosodje lahko po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca ali ožjih družinskih članov dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 37. člena tega zakona). Prekinitev sme trajati največ tri mesece; če je bila prekinitev dovoljena zaradi zdravljenja obsojenca zunaj kazenskega poboljševalnega zavoda, lahko traja prekinitev, dokler je potrebno zdravljenje. Prekinitev po uradni dolžnosti sme izjemoma trajati tudi več kot tri mesece. Čas prekinitve se ne šteje v prestajanje kazni.

(2) Če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, iz katerih je bila prekinitev dovoljena, pokliče minister, pristojen za pravosodje obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena.

6. Pravica do pritožbe

75. člen

(1) Obsojenec ima pravico pritožiti se pri upravniku kazenskega poboljševalnega zavoda zaradi kršitve svojih pravic ali zaradi drugih nepravilnosti.

(2) Če obsojenec ne dobi odgovora na svojo pritožbo ali če ni zadovoljen z upravnikovo odločitvijo, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(3) Obsojenec ima pravico pritožiti se zaradi kršitve svojih pravic in zaradi nepravilnosti tudi pooblaščeni uradni osebi, ki opravlja nadzorstvo v kazenskem poboljševalnem zavodu.

7. Red in disciplina

76. člen

(1) Obsojenci se morajo na prestajanju kazni zapora ravnati po hišnem redu, pravilih o delovni disciplini in ukazih uradnih oseb.

(2) Za ohranitev reda in discipline so dovoljene samo tiste omejitve, ki so potrebne za varnost in skupno življenje v kazenskem poboljševalnem zavodu.

77. člen

(1) Za kršitev hišnega reda, delovne discipline in ukazov uradnih oseb se lahko obsojenci disciplinsko kaznujejo.

(2) Disciplinske kazni, ki se smejo izreči obsojencem, so:

1.      ukor,

2.      prepoved sprejemanja pošiljk do treh mesecev,

3.      omejitev pravice razpolaganja z denarjem za osebne potrebe do treh mesecev,

4.      oddaja v samico do enaindvajset dni s pravico do dela,

5.      oddaja v samico do enaindvajset dni brez pravice do dela.

(3) Pri izrekanju disciplinskih kazni iz 2. do 5. točke prešnjega odstavka sme upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda odložiti izvršitev izrečene disciplinske kazni za čas do šestih mesecev. Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda odloži izvršitev disciplinske kazni, če spozna, da je mogoče pričakovati, da bo pri obsojencu tudi brez izvršitve disciplinske kazni dosežen namen kaznovanja.

(4) Če obsojenec v času, za katerega je bila odložena izvršitev disciplinske kazni, znova stori kršitev iz prvega odstavka, se mu izreče za obe kršitvi ena sama disciplinska kazen v mejah drugega odstavka tega člena,

(5) Disciplinska kazen se ne sme izreči, če je od storitve kršitve preteklo več kot šest mesecev.

78. člen

(1) Disciplinska kazen oddaje v samico se sme izreči le za naj hujše primere kršitev hišnega reda, delovne discipline in ukazov uradnih oseb.

(2) Disciplinska kazen oddaje v samico ni dovoljena, če bi bilo z njeno izvršitvijo ogroženo obsojenčevo zdravje.

(3) Obsojenec, ki mu je izrečena disciplinska kazen oddaje v samico, ima pravico enournega sprehoda na dan po svežem zraku.

79. člen

(1) Disciplinske kazni izreka upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda ali po njegovem pooblastilu drug delavec kazenskega poboljševalnega zavoda. Preden se izreče disciplinska kazen, je treba obsojenca zaslišati in preveriti njegov zagovor. O izrečeni disciplinski kazni se izda pismena odločba in izroči obsojencu.

(2) Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni ni dovoljena pritožba, razen zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni oddaje v samico. Pritožba ne zadrži izvršitve kazni.

(3) Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni oddaje v samico, se sme obsojenec pritožiti v treh dneh na ministrstvo, pristojno za pravosodje. O pritožbi odloči v treh dneh minister, pristojen za pravosodje, ki odločbo potrdi, spremeni ali razveljavi.

80. člen

Predmeti ali denar, ki so nastali, bili uporabljeni, namenjeni ali pridobljeni v zvezi s kršitvijo iz prvega odstavka 77. člena tega zakona, se lahko obsojencem vzamejo. O odvzemu odloči upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda. Z odločbo o odvzemu upravnik tudi odloči, ali naj se odvzeti predmeti uničijo ali pa shranijo in vrnejo obsojencem po odpustu iz zavoda. Odvzeti denar se uporabi za pomoč obsojencem po odpustu s prestajanja kazni.

81. člen

(1) Zoper obsojenca, ki ogroža življenje in zdravje drugih, se sme odrediti, da prestaja kazen ločeno od drugih obsojencev. Osamitev sme trajati tretjino izrečene kazni, vendar nepretrgoma največ eno leto. Le izjemoma sme tak obsojenec pod nadzorstvom delati skupaj z drugimi obsojenci.

(2) Zoper obsojenca, ki trdovratno ovira delo in življenje v kazenskem poboljševalnem zavodu in so redni disciplinski ukrepi zoper njega neuspešni, se sme odrediti osamitev v prostih urah, ki sme trajati od enega meseca do enega leta.

(3) Ukrepe iz prvega in drugega odstavka tega člena odreja minister, pristojen za pravosodje na predlog upravnika, ko dobi mnenje zdravnika.

(4) Izvrševanje teh ukrepov se prekine, če se z zdravniškim izvidom ugotovi, da telesno in duševno stanje obsojenca ne dovoljuje nadaljnje osamitve.

82. člen

(1) Če stori obsojenec med prestajanjem kazni zapora kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, se kaznuje disciplinsko. V tem primeru se lahko izreče disciplinska kazen oddaje v samico do trideset dni.

(2) Če stori obsojenec med prestajanjem kazni zapora kaznivo dejanje, za katero je predpisana hujša kazen od enega leta zapora, lahko upravnik odloči, da se tak obsojenec lahko začasno, do sodne odločbe, loči od drugih obsojencev.

83. člen

Če obsojenec povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti kazenskemu poboljševalnemu zavodu škodo, jo mora poravnati. Obstoj škode, okoliščine, v katerih je škoda nastala, koliko znaša in kdo jo je povzročil, ugotavlja komisija, ki jo imenuje upravnik zavoda. Če obsojenec ne povrne škode, sproži kazenski poboljševalni zavod postopek za plačilo odškodnine pred pristojnim sodiščem.

8. Vzgoja in prevzgoja obsojencev

84. člen

(1) Kazenski poboljševalni zavodi morajo posebno pozornost posvetiti vzgoji in prevzgoji obsojencev.

(2) Vzgoja in prevzgoja obsojencev poteka po prevzgojnem programu kazenskega poboljševalnega zavoda in po skupinskih ter individualnih prevzgojnih programih.

85. člen

(1) V zvezi z vzgojo in prevzgojo obsojencev morajo kazenski poboljševalni zavodi posebno pozornost posvetiti izobraževanju obsojencev ter ga načrtovati v prevzgojnih programih.

(2) Izobraževanje obsojencev v kazenskih poboljševalnih zavodih se izvaja v skladu s predpisi o osnovni šoli in drugimi ustreznimi predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. Organizira se lahko v zavodu ali zunaj zavoda v sodelovanju z vzgojno izobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi skupnostmi.

(3) Pri izbiri poklica, ki naj se ga uči obsojenec, je treba upoštevati njegove zmožnosti in nagnjenja, možnosti zavoda in druge okoliščine.

(4) Izobraževalni program lahko obsojenci obdelajo v krajšem času, kot to določa predmetnik in predpisi o trajanju šolanja, vendar je treba zagotoviti raven znanja, kot ga zahteva izobraževalni program.

(5) Posameznim obsojencem je v skladu z njihovim prevzgojnim programom treba omogočiti izobraževanje tudi na drugih vzgojnoizobraževalnih organizacijah na njihove stroške.

(6) Izobraževanje na visokošolskih delovnih organizacijah dovoli obsojencu minister, pristojen za pravosodje.

86. člen

(1) Obsojencu, ki je dokončal šolo ali pridobil poklic v kazenskem poboljševalnem zavodu, se izda spričevalo, iz katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil v kazenskem poboljševalnem zavodu.

(2) Opravljanje določenega dela v kazenskem poboljševalnem zavodu se šteje v delovne izkušnje na določenem področju dela.

V. poglavje
ODPUST OBSOJENCEV

1. Pogojni odpust

87. člen

(1) O pogojnem odpustu obsojencev odloča komisija za pogojni odpust pri ministrstvu, pristojnemu za pravosodje.

(2) Predsednika, njegove namestnike in člane komisije za pogojni odpust ter njihove namestnike imenuje minister, pristojen za pravosodje izmed sodnikov Vrhovnega sodišča Socialistične republike Slovenije, namestnikov javnega tožilca Socialistične republike Slovenije, delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje,.

(3) Komisija za pogojni odpust odloča v sestavi treh članov, vključno s predsednikom komisije.

(4) Komisijo skliče predsednik oziroma njegov namestnik, ki mora paziti, da so v komisiji zastopani predstavniki vseh organov iz drugega odstavka tega člena.

88. člen

(1) O pogojnem odpustu se odloča na prošnjo obsojenca ali njegovih ožjih družinskih članov ali na predlog upravnika kazenskega poboljševalnega zavoda.

(2) Prošnja za pogojni odpust se vloži pri kazenskem poboljševalnem zavodu ali pri ministrstvu, pristojnemu za pravosodje.

89. člen

Komisija za pogojni odpust odloča na seji z večino glasov. Komisija izda o odločitvi pismeno odločbo. Odločba, s katero je dovoljen pogojni odpust, se vroči obsojencu, sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji, sodišču, ki je pristojno za izvršitev kazni, občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za notranje zadeve v kraju, kjer bo obsojenec prebival in kazenskemu poboljševalnemu zavodu, v katerem obsojenec prestaja kazen. Zoper odločbo komisije ni dovoljena pritožba.

90. člen

Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda ima pravico potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, pustiti obsojenca, ki se dobro obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje drugih koristnih dejavnosti ter je prestal tri četrtine kazni, na pogojni odpust, do meseca pred iztekom kazni. Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba.

91. člen

(1) Ko pogojno odpuščeni zapušča kazenski poboljševalni zavod, mora navesti, v katerem kraju namerava prebivati med pogojnim odpustom. Po prihodu v ta kraj se mora v osmih dneh prijaviti občinskemu upravnemu organu, ki je pristojen za notranje zadeve.

(2) Če pogojno odpuščeni spremeni prebivališče, mora to v osmih dneh sporočiti organu iz prejšnjega odstavka.

2. Odpust obsojencev in pomoč po prestani kazni

92. člen

(1) Obsojenec se odpusti iz kazenskega poboljševalnega zavoda tisti dan, ko mu izteče kazen.

(2) Če je zadnji dan prestajanja kazni nedelja ali državni praznik, se odpusti obsojenec zadnji delovni dan pred tem dnem.

(3) Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda lahko obsojencu na njegovo prošnjo dovoli, da dva dni pred odpustom ne opravlja svojega rednega dela.

(4) Obsojenec, ki je odpuščen iz kazenskega poboljševalnega zavoda, ima pravico do brezplačne vozovnice do svojega prejšnjega prebivališča ali do kraja, ki si ga izbere za novo stalno prebivališče, če je obsojenec tujec pa do mejnega prehoda. Stroške za vozovnice plača kazenski poboljševalni zavod, iz katerega je obsojenec odpuščen.

93. člen

Če je obsojenec, ko se odpušča s prestajanja kazni, tako bolan, da zaradi tega ne more na pot, ga odda kazenski poboljševalni zavod v najbližji ustrezni zdravstveni zavod. Če nima sredstev, da bi plačal stroške zdravljenja, jih plača prvi mesec kazenski poboljševalni zavod, potem pa pristojna zdravstvena skupnost, na območju katere je imel prebivališče, ko je nastopil kazen. Če je obsojenec brez prebivališča oziroma je njegovo prebivališče neznano, plača stroške zdravljenja Zdravstvena skupnost Slovenije.

94. člen

(1) Kazenski poboljševalni zavod mora po sprejemu obsojenca obvestiti o nastopu prestajanja kazni pristojno občinsko skupnost socialnega skrbstva.

(2) Občinska skupnost socialnega skrbstva v sodelovanju s kazenskim poboljševalnim zavodom, skupnostjo za zaposlovanje, stanovanjsko, zdravstveno, izobraževalno skupnostjo in z drugimi samoupravnimi skupnostmi ter organizacijami najmanj tri mesece pred odpustom s prestajanja kazni pripravi program potrebnih ukrepov za pomoč obsojencu in nadaljevanje njegove resocializacije po prestani kazni. Občinska skupnost socialnega skrbstva stori ustrezne ukrepe tudi že med obsojenčevim prestajanjem kazni, če je to potrebno za obsojenčevo uspešnejšo vključitev v družbo po prestani kazni.

(3) Občinska skupnost socialnega skrbstva je dolžna v sodelovanju s samoupravnimi interesnimi skupnostmi in organizacijami iz prejšnjega odstavka pomagati obsojencu po prestani kazni zlasti tako, da:

-        poskrbi za njegovo nastanitev in prehrano;

-        pomaga obsojencu pri iskanju zaposlitve;

-        pomaga pri ureditvi njegovih družinskih razmer in pri vključevanju v novo okolje;

-        poskrbi, da dokonča začeto izobraževanje;

-        poskrbi za potrebno zdravljenje obsojenca;

-        dodeli obsojencu denarno pomoč za najnujnejše potrebe.

(4) Občinska skupnost socialnega skrbstva lahko določi, na predlog kazenskega poboljševalnega zavoda pa je dolžna določiti obsojencu svetovalca izmed svojih strokovnih delavcev ali drugih oseb, ki so primerne za opravljanje funkcije svetovalca, da mu pomaga po odpustu iz zavoda.

95. člen

Kazenski poboljševalni zavodi nudijo obsojencem ob odpustu s prestajanja kazni nujno potrebno pomoč v denarju, obleki in obutvi.

VI. poglavje
IZVRŠEVANJE KAZNI ZAPORA, IZREČENE V POSTOPKU O PREKRŠKU

96. člen

Določbe III., IV., in V. poglavja tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za osebe, ki prestajajo kazen zapora, izrečeno v postopku o prekršku, če ni v tem poglavju drugače določeno.

97. člen

(1) Osebo, ki je kaznovana za prekršek z zaporom ali ki ji je denarna kazen spremenjena v kazen zapora, pokliče na prestajanje kazni občinski sodnik za prekrške, pristojen po stalnem oziroma začasnem prebivališču kaznovanega.

(2) Sodnik za prekrške iz prejšnjega odstavka je pristojen, da pokliče osebo na prestajanje kazni tudi v primerih, ko je kazen zapora za prekršek izrekel drug organ.

(3) Če se izvrši odločba o prekršku takoj, ne glede na vloženo pritožbo, odredi izvršitev kazni zapora, ki je bila izrečena za prekršek, sodnik za prekrške, ki je na prvi stopnji izdal odločbo o prekršku.

(4) Če se kaznovani, ki je bil v redu poklican, ne zglasi v zaporu zaradi nastopa kazni, odredi privedbo na njegove stroške sodnik za prekrške, ki je pristojen za izvršitev kazni.

98. člen

(1) Izvršitev kazni zapora, izrečene v postopku zaradi prekrška, se odloži iz razlogov prvega odstavka 37. člena tega zakona, in sicer: v primeru iz 1. točke, dokler traja bolezen, v primerih iz 2. do 7. točke do enega meseca, v primerih iz 8. točke pa dotlej, dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti.

(2) Izvršitev kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku se odloži tudi, če kakšen predpis ali na podlagi njega izdan akt pristojnega organa določa oziroma nalaga izvršitev varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja ali zdravljenja nalezljive bolezni pred izvršitvijo kazni zapora.

(3) Prošnjo za odložitev kazni je treba vložiti v treh dneh od prejema poziva za nastop kazni pri občinskem sodniku za prekrške, pristojnem za izvršitev kazni. V prošnji je treba navesti dokaze za dejstva, ki opravičujejo odložitev.

(4) Odločbo o odložitvi nastopa kazni izda v treh dneh od prejema prošnje občinski sodnik za prekrške, ki je pristojen za izvršitev kazni. Do izdaje odločbe o prošnji se začetek prestajanja kazni odloži.

(5) Zoper odločbo, izdano na podlagi prejšnjega odstavka, je dovoljena pritožba v treh dneh po prejemu odločbe na predsednika republiškega senata za prekrške, ki odloči o pritožbi v treh dneh po njenem prejemu. Pritožba zadrži izvršitev kazni.

99. člen

(1) Prestajanje kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, se sme prekiniti največ do deset dni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo razlogi za odložitev izvršitve kazni iz prvega odstavka 37. člena tega zakona.

(2) O prekinitvi kazni odloči minister, pristojen za pravosodje.

(3) Če je kaznovanemu za prekršek prekinitev prestajanja kazni dovoljena zaradi zdravljenja, lahko prekinitev traja, dokler je potrebno zdravljenje zunaj kazenskega poboljševalnega zavoda.

(4) Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni.

100. člen

Kdor je medtem ko služi vojaški rok ali ko je na vojaških vajah, kaznovan na kazen zapora, izrečeno v postopku o prekršku, ki ga je storil, preden je nastopil vojaški rok ali je odšel na vojaške vaje, se mu po uradni dolžnosti odloži začetek izvrševanja kazni, dokler ne odsluži vojaškega roka oziroma ne konča vojaških vaj.

101. člen

Osebe, kaznovane z zaporom v postopku o prekršku, smejo med prestajanjem kazni uporabljati svojo posteljnino in perilo, na svoje stroške dobivati hrano v zapor ter imajo pravico, da jih enkrat tedensko obiščejo ožji družinski člani. Prejemanje in odpošiljanje pisemskih pošiljk je neomejeno.

VII. poglavje
POSEBNE DOLOČBE O IZVRŠEVANJU MLADOLETNIŠKEGA ZAPORA

102. člen

Določbe I. do V. in IX. poglavja tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za izvrševanje kazni mladoletniškega zapora, če ni v naslednjih določbah drugače določeno.

103. člen

(1) Kazenski poboljševalni dom za mladoletnike posveča posebno pozornost pedagoški, psihosocialni in specialno-terapevtski obravnavi mladoletnika, organizira pouk za dokončanje osnovne šole in pridobitev poklica ter skrbi za telesno vzgojo, športno udejstvovanje in druge aktivnosti mladoletnikov.

(2) Pri izbiri dela in pouka za mladoletnika kazenski poboljševalni dom upošteva mladoletnikove osebnostne lastnosti, nagnjenja za določen poklic in možnosti organiziranja poklicnega izobraževanja.

(3) Mladoletniku, ki obiskuje pouk za dokončanje osnovne šole ali pridobitev poklica, se čas, predviden za delo, skrajša za čas trajanja pouka.

(4) Obsojeni mladoletniki uživajo pri delu posebno varstvo v skladu z zakonom o delovnih razmerjih.

104. člen

Upravnik kazenskega poboljševalnega doma lahko dovoli mladoletniku, ki je discipliniran in prizadeven pri delu in učenju, da obiskuje starše in druge ožje sorodnike.

105. člen

Obsojeni mladoletniki morajo biti v prostem času praviloma na svežem zraku, in sicer najmanj tri ure na dan.

106. člen

Obsojeni mladoletniki si smejo brez omejitve dodopisovati s starši in drugimi ožjimi sorodniki ter sprejemati pošiljke s perilom, osebnimi predmeti in tiskanimi stvarmi. Enkrat tedensko jih smejo obiskati ožji sorodniki, z dovoljenjem upravnika doma pa tudi druge osebe.

107. člen

(1) Zoper obsojene mladoletnike ni dovoljena osamitev.

(2) Obsojenemu mladoletniku se sme izjemoma izreči za najhujše primere kršitev hišnega reda, delovne discipline in ukazov uradnih oseb disciplinska kazen oddaje v samico največ do sedem dni.

(3) V primeru, da se mladoletniku v obdobju treh mesecev ponovno izreče disciplinska kazen oddaje v samico, mora upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda o vsakem nadaljnjem izreku te disciplinske kazni obvestiti ministrstvo, pristojno za pravosodje.

VIII. poglavje
DELAVCI KAZENSKIH POBOLJŠEVALNIH ZAVODOV

108. člen

Za izvrševanje svojih nalog mora imeti kazenski poboljševalni zavod ustrezno število strokovnih in drugih delavcev. Notranjo organizacijo ter dela in naloge delavcev posameznega zavoda predpiše upravnik zavoda v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, potem ko dobi mnenje delovne skupnosti zavoda.

109. člen

(1) Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda organizira in vodi delo ter skrbi za pravilno in zakonito delo zavoda ter opravlja druge naloge, za katere je pristojen po zakonu in drugih predpisih.

(2) Upravnik zavoda ima lahko enega ali več pomočnikov.

(3) Oddelek zapora iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona vodi vodja oddelka in je za svoje delo odgovoren upravniku zapora.

110. člen

(1) Upravnika kazenskega poboljševalnega zavoda imenuje in razrešuje Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje.

(2) Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda je imenovan za dobo štirih let. Po preteku te dobe je lahko ponovno imenovan.

(3) Vodjo oddelka zapora, pomočnike upravnika in vodjo gospodarske enote imenuje in razrešuje minister, pristojen za pravosodje na predlog upravnika.

(4) Vodja oddelka zapora, pomočnik upravnika in vodja gospodarske enote kazenskega poboljševalnega zavoda se imenujejo na podlagi javnega razpisa.

111. člen

Delovnega razmerja z delavci v delovni skupnosti kazenskega poboljševalnega zavoda ne more skleniti, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za opravljanje dela oziroma nalog v kazenskem poboljševalnem zavodu.

112. člen

Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije določi na predlog ministra, pristojnega za pravosodje dela oziroma naloge, za katere so delavci, ki jih opravljajo, v pravicah iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter v drugih posebnih pravicah iz dela izenačeni s pooblaščenimi uradnimi osebami organov za notranje zadeve.

113. člen

Delavci kazenskega poboljševalnega zavoda uresničujejo samoupravne pravice, obveznosti in odgovornosti v delovni skupnosti delavcev kazenskega poboljševalnega zavoda v skladu s predpisi o samoupravljanju delovnih ljudi v republiških upravnih organih.

IX. poglavje
POOBLAŠČENE URADNE OSEBE KAZENSKIH POBOLJŠEVALNIH ZAVODOV

114. člen

(1) Kateri delavci kazensko poboljševalnega zavoda se štejejo za pooblaščene uradne osebe je določeno v aktu, ki ureja notranjo organizacijo ter dela in naloge delavcev kazenskega poboljševalnega zavoda (108. člen tega zakona).

(2) Pooblaščene uradne osebe kazenskih poboljševalnih zavodov skrbijo za varnost, zavarovanje, red in disciplino v zavodu, opravljajo stražarsko službo, spremljajo obsojence zunaj zavoda ter nadzirajo obsojence na zunanjih deloviščih.

(3) Pooblaščene uradne osebe so dolžne zasledovati pobeglega obsojenca ali pripornika ne glede na to, ali so v službi ali ne in ali jim je to naloženo ali ne.

(4) Pooblaščene uradne osebe so dolžne opravljati naloge iz drugega in tretjega odstavka tega člena, čeprav je izvršitev zvezana z nevarnostjo za njihovo življenje.

115. člen

Pooblaščene uradne osebe kazenskega poboljševalnega zavoda imajo pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, fizičnega napada, samopoškodbe ali večje materialne škode. Fizična sila se sme uporabiti tudi, če drugače ni mogoče zagotoviti izvršitve ukaza uradne osebe, ki ga je izdala v mejah svojih pooblastil.

116. člen

(1) Pri opravljanju uradnih nalog smejo pooblaščene uradne osebe uporabiti strelno orožje samo, če ne morejo drugače:

1.      zavarovati življenja ljudi;

2.      odvrniti od sebe neposrednega napada, s katerim je ogroženo njihovo življenje;

3.      odvrniti napada na objekt, ki ga varujejo;

4.      preprečiti bega obsojenca iz zaprtega kazenskega poboljševalnega doma oziroma zapora.

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka smejo pooblaščene uradne osebe uporabiti strelno orožje šele, če ne morejo z drugimi sredstvi, ki jih določajo predpisi o opravljanju službe, zagotoviti izvršitve uradne naloge.

(3) Pooblaščene uradne osebe, ki opravljajo službo pod vodstvom starešine, smejo uporabiti strelno orožje samo po njegovem ukazu. Uporabo strelnega orožja sme starešina ukazati le v primerih iz prvega odstavka tega člena.

(4) O vsaki uporabi strelnega orožja ali gumijevke zoper obsojenca je treba takoj obvestiti ministrstvo, pristojno za pravosodje.

117. člen

Če teče zoper pooblaščeno uradno osebo kazenski postopek zato, ker je pri izvrševanju uradne naloge uporabila prisilno sredstvo ali strelno orožje, ji kazenski poboljševalni zavod zagotovi pravno pomoč.

118. člen

(1) Določbe 114., 115., 1., 2. in 3. točke prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 110., 117. in drugega odstavka 119. člena tega zakona veljajo tudi, kadar gre za uporabo prisilnih sredstev proti komu, ki je priprt, ali proti osebi, kaznovani za prekršek.

(2) Pooblaščene uradne osebe smejo uporabiti strelno orožje tudi, če drugače ni mogoče preprečiti bega osebe, priprte zaradi kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora do petnajstih let ali hujša kazen.

119. člen

(1) Pri neposrednem zasledovanju pobeglega obsojenca, pripornika ali osebe, kaznovane z zaporom zaradi prekrška, smejo pooblaščene uradne osebe kazenskih poboljševalnih zavodov vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore ter po potrebi te prostore preiskati toliko, kolikor je potrebno, da se najde skrita oseba, če so pobeglo osebo videli, da se je zatekla v tuje stanovanje oziroma druge prostore, ali če jih kdo o tem obvesti.

(2) Pri zasledovanju pobeglega obsojenca ali pri spremljanju obsojencev zunaj zavoda sme pooblaščena uradna oseba legitimirati ljudi, ki ovirajo ali poskušajo preprečiti izvršitev uradnih nalog pooblaščene uradne osebe kazenskega poboljševalnega zavoda.

120. člen

(1) Pri neposrednem zasledovanju pobegle osebe ali zaradi nujnega prevoza spremljane osebe v bolnišnico, smejo pooblaščene uradne osebe kazenskih poboljševalnih zavodov uporabiti najbližje dosegljivo prevozno sredstvo ali sredstvo za zveze. O uporabi prevoznega sredstva ali sredstva za zveze se izda potrdilo.

(2) Lastnik oziroma imetnik pravice uporabe sredstev iz prejšnjega odstavka ima pravico do plačila odškodnine za uporabljeno prevozno sredstvo oziroma sredstvo za zveze. Zahtevo za plačilo je treba vložiti v tridesetih dneh od dneva uporabe pri kazenskem poboljševalnem zavodu, katerega delavec je tako sredstvo uporabil.

121. člen

Pri organiziranju, zavarovanju in zagotavljanju varnosti kazenski poboljševalni zavodi sodeluje z organi za notranje zadeve.

122. člen

Pooblaščene uradne osebe so oborožene in enotno uniformirane.

122.a člen

Pooblaščene uradne osebe v kazenskih poboljševalnih zavodih so dolžne med stavko opravljati vsa delà in naloge iz drugega in tretjega odstavka 114. člena tega zakona, poleg tega pa tudi spremljati in varovati priprte osebe po odredbi sodišča.

123. člen

Določbe 115. do 120. člena tega zakona veljajo tudi za pooblaščene uradne osebe kazenskih poboljševalnih zavodov drugih socialističnih republik in avtonomnih pokrajin, kadar opravljajo službo na območju Socialistične republike Slovenije.

X. poglavje
GOSPODARSKE ENOTE KAZENSKIH POBOLJŠEVALNIH ZAVODOV

124. člen

(1) Za zagotovitev in organiziranje dela obsojencev se lahko organizira v kazenskem poboljševalnem zavodu ena ali več gospodarskih enot.

(2) Za dva ali več zavodov se lahko organizira ena gospodarska enota.

(3) Gospodarske enote se lahko ukvarjajo z industrijsko, obrtno, kmetijsko ali drugo gospodarsko dejavnostjo.

(4) O organizaciji in dejavnostih gospodarskih enot odloča Izvršni svet Skupščine SR Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje.

125. člen

(1) Gospodarske enote so organizacijske enote kazenskih poboljševalnih zavodov.

(2) Gospodarska enota ima vodjo, ki vodi poslovanje, organizira in usklajuje delovni proces v njej in skrbi, da je delo obsojencev organizirano v skladu z namenom dela obsojencev iz 10. člena tega zakona

126. člen

(1) Za poslovanje gospodarskih enot se smiselno uporabljajo predpisi, po katerih poslujejo podjetja, če v tem zakonu ali v drugih predpisih ni drugače določeno.

(2) Gospodarske enote imajo pri Službi družbenega knjigovodstva svoj poseben žiro račun.

(3) Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije zagotovi sredstva za delo gospodarskih enot kazenskih poboljševalnih zavodov in natančneje določi njihovo poslovanje.

Ustanovitelj gospodarske enote iz prejšnjega odstavka je lastnik premoženja, s katerim upravlja ta enota, če premoženje nima drugega znanega lastnika.

127. člen

(1) Kazenski poboljševalni zavodi planirajo materialni razvoj gospodarskih enot.

(2) S planiranjem usklajujejo materialni razvoj gospodarskih enot s prevzgojnim namenom dela obsojencev in s potrebami po strokovnem izobraževanju obsojencev.

(3) Plane gospodarskih enot sprejme svet delovne skupnosti kazenskega poboljševalnega zavoda v soglasju z upravnikom zavoda.

128. člen

Obsojenci, ki delajo v gospodarski enoti, razpravljajo ter dajejo mnenja in predloge o planih gospodarske enote in ukrepih za njihovo izvajanje, o organizaciji dela, o varstvu pri delu, o smotrni uporabi sredstev za delo, o doseženih uspehih gospodarske enote, o produktivnosti dela in plačilu za delo ter o drugih vprašanjih, ki se nanašajo na poslovanje gospodarske enote.

129. člen

(1) Gospodarske enote kazenskih poboljševalnih zavodov se lahko ukvarjajo s prometom z drugimi organizacijami združenega dela in imajo ime, s katerim poslujejo v svojem gospodarskem poslovanju.

(2) Gospodarska enota se vpiše v sodni register.

130. člen

(1) Celotni prihodek gospodarskih enot se ugotavlja za vsako gospodarsko enoto posebej.

(2) Med materialne stroške gospodarske enote se všteva tudi to, kar se plačuje obsojencem za delo in prispevek za invalidsko zavarovanje zaradi nesreče pri delu ali poklicne bolezni.

(3) Dohodek gospodarske enote se razporeja po določbah tega zakona.

131. člen

(1) Iz čistega dohodka zagotavljajo gospodarske enote sredstva rezerv, in sicer vsako leto najmanj 2,5 odstotka od dohodka, ustvarjenega po zaključnem računu.

(2) Ko dosežejo skupna sredstva rezerv najmanj 25 % povprečnega dohodka po zaključnem računu, preneha dolžnost izločati del čistega dohodka v rezerve.

132. člen

(1) Po zagotovitvi sredstev rezerv se ostanek čistega dohodka razporedi na sredstva za zboljševanje in razširjanje materialne osnove dela, redno dejavnost, posebne namene in skupni sklad za investicijsko izgradnjo kazenskih poboljševalnih zavodov.

(2) O razporeditvi čistega dohodka iz prejšnjega odstavka odloča minister, pristojen za pravosodje. Predlog o razporeditvi da svet delovne skupnosti kazenskega poboljševalnega zavoda v soglasju z upravnikom.

133. člen

(1) Gospodarske enote urejajo svoje medsebojne odnose s proizvodnimi organizacijami združenega dela, z organizacijami združenega dela, ki se ukvarjajo s prometom blaga in storitev na debelo oziroma z izvoznimi ali drugimi zunanjetrgovinskimi posli, s samoupravnim sporazumom ali s pogodbo.

(2) Samoupravni sporazum, s katerim gospodarska enota stopa v trajnejše poslovne odnose, sklene svet delovne skupnosti kazenskega poboljševalnega zavoda v soglasju z upravnikom, veljati pa začne z dnem, ko da soglasje minister, pristojen za pravosodje.

B. Izvrševanje drugih kazni

XI. poglavje

1. Izvršitev denarne kazni

134. člen

(1) Glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarnih kazni se uporablja zakon o izvršilnem postopku, kolikor ni v tem zakonu drugače določeno.

(2) Enota temeljnega sodišča, ki je pristojna za izvršitev denarne kazni, lahko na obsojenčevo prošnjo v opravičenih primerih dovoli, da se denarna kazen izvrši tako, da jo obsojenec plača v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.

(3) Stroške prisilne izterjave plača obsojenec.

(4) Pri prisilni izterjavi denarne kazni se najprej poplača denarna kazen, potem pa stroški prisilne izterjave.

135. člen

Denarna kazen, ki ne presega 1.000 dinarjev, se sme prisilno izterjati samo iz obsojenčevega premičnega premoženja.

136. člen

Pri istočasni prisilni izterjavi denarne kazni in stroškov kazenskega postopka se najprej poplača denarna kazen, nato stroški kazenskega postopka in nazadnje stroški prisilne izterjave.

137. člen

(1) Plačane oziroma izterjane denarne kazni so dohodek republike.

(2) Republika odstopa ta sredstva občinam v sorazmerju z deležem posamezne občine v splošni porabi občin.

(3) Način zbiranja in delitev sredstev med občine predpiše minister, pristojen za pravosodje.

138. člen

Če se zaradi prisilne izterjave denarne kazni obsojenčevo premoženje toliko zmanjša, da iz njega ni mogoče poravnati odškodninskega zahtevka oškodovanca, se poravna ta zahtevek do višine izterjane denarne kazni iz sredstev vplačane denarne kazni. Glede roka, v katerem ima oškodovanec pravico zahtevati poravnavo odškodninskega zahtevka, se uporabljata določbi drugega in tretjega odstavka 86. člena kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije.

139. člen

Za izvršitev denarne kazni, izrečene v postopku za gospodarske prestopke, se smiselno uporabljajo določbe 134. do 138. člena tega zakona.

2. Izvršitev kazni zaplembe premoženja

140. člen

(1) Tistemu, ki je obsojen na kazen zamplembe premoženja, se vzame premoženje, ki ga je imel takrat, ko je postala sodba, s katero je bila izrečena ta kazen, pravnomočna.

(2) Pri izvršitvi kazni zaplembe premoženja se vzame obsojencu premoženje, ki se mu sme vzeti v skladu z zakonom o izvršilnem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno.

141. člen

(1) Če je komu zaplenjena stanovanjska hiša ali stanovanje, se ureja stanovanjska pravica članov obsojenčeve družine, ki stanujejo v zaplenjeni stanovanjski hiši ali stanovanju, v skladu s splošnimi predpisi.

(2) Če je obsojenec pridobil stanovanjsko hišo ali stanovanje s sredstvi, ki jih je pridobil s kaznivim dejanjem, se stanovanjska pravica vzame tudi članom obsojenčeve družine in drugim osebam, ki stanujejo v zaplenjeni hiši ali stanovanju, če so vedele, da je bila stanovanjska hiša ali stanovanje pridobljeno na tak način.

(3) Obsojenec, ki mu je bila zapljenjena stanovanjska hiša ali stanovanje in tisti, ki mu je bila odvzeta stanovanjska pravica po prejšnjem odstavku, imajo pravico do najpotrebnejših prostorov kot jih dodoločajo splošni predpisi.

142. člen

Zapljenjeno premoženje postane s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena kazen zaplembe, družbena lastnina in se izroči občini, v kateri je to premoženje.

143. člen

(1) Kdor ima na zaplenjenih nepremičninah zakonito ali vknjiženo pravico užitka ali vknjiženo pravico stanovanja, jo z zaplembo ne izgubi.

(2) Vsa druga bremena na zapljenjenih nepremičninah, razen poljskih in hišnih služnosti, se izbrišejo.

(3) Občina, ki ji je izročeno zapljenjeno premoženje, prevzame tiste obveznosti obsojenca, ki so bile do uvedbe kazenskega postopka zavarovane z zastavno pravico na zaplenjenem premoženju, ugotovljene s pravnomočno sodbo sodišča in kredite, uporabljene za ohranitev ali povečanje premoženja, in sicer do vrednosti izročenega premoženja.

144. člen

Če se škoda, povzročena s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, ne da izterjati iz premoženja, ki ni zajeto v zaplembo, se povrne iz zapljenjenega premoženja. Glede roka, v katerem ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino iz zaplenjenega premoženja, se uporabljata določbi drugega in tretjega odstavka 86. člena kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije.

145. člen

(1) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem.

(2) Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je Republika Slovenija oziroma lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno.

(3) Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika Slovenija.

(4) Republika Slovenija lahko uveljavlja povrnitev plačane odškodnine iz prejšnjega odstavka tega člena od samoupravne lokalne skupnosti, če je samoupravna lokalna skupnost odklonila vrnitev premoženja v nasprotju z določili prejšnjega odstavka. Enako lahko tudi lokalna skupnost zahteva od Republike Slovenije že plačano odškodnino, če je premoženje prevzela Republika Slovenija.

145.a člen

(1) Ne glede na določbo prejšnjega člena se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odločba US, 13/93 – odločba US, 31/93, 24/95 – odločba US, 20/97 – odločba US, 23/97 – odločba US).

145.b člen

Zavezanci za vrnitev po prejšnjem členu so:

(1) Zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi je Republika Slovenija ali lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno.

(2) Zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v lasti Republike Slovenije je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

(3) Zavezanec za odškodnino v priznanicah je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

(4) Zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju je Republika Slovenija.

(5) Izdajo obveznic za plačilo odškodnine po tem zakonu ureja poseben zakon.

145.c člen

V zadevah iz 145.a člena tega zakona se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe premoženja do dneva vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje ne priznajo.

145. č člen

(1) O vrnitvi zaplenjenega premoženja odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku.

(2) Zoper odločbo sodišča druge stopnje je dovoljena revizija.

146. člen

(1) Kazen zaplembe premoženja izvrši temeljno sodišče, na katerega območju je največji del zapljenjenega premoženja obsojenca.

(2) Glede postopka za izvršitev kazni zaplembe premoženja se uporablja zakon o izvršilnem postopku, kolikor ni v tem zakonu drugače določeno.

147. člen

(1) Če obsojenec nima premoženja, ki se mu sme vzeti, ali če je vrednost premoženja, ki se mu sme vzeti, neznatna, izda sodišče sklep, s katerim ustavi postopek za izvršitev kazni zaplembe premoženja. Ta sklep pošlje javnemu pravobranilcu, ki ima zoper njega pravico pritožbe v roku osem dni po prejemu sklepa.

(2) Če se po ustavitvi postopka ugotovi, da je imel obsojenec ob pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, premoženje, ki se sme vzeti, sodišče pozneje opravi ta postopek.

3. Izvršitev smrtni kazni

148. člen

(1) Za izvršitev smrtne kazni je pristojno temeljno sodišče, na katerega območju so zapori, v katerih je obsojenec.

(2) Smrtno kazen izvršijo pripadniki enote milice pred komisijo, ki jo imenuje predsednik temeljnega sodišča. Komisijo sestavljajo: sodnik temeljnega sodišča, javni tožilec temeljnega javnega tožilstva oziroma njegov namestnik, upravnik zaporov in zdravnik.

149. člen

(1) Neposredno pred izvršitvijo smrtne kazni se obsojencu naznani, da pravnomočno izrečena smrtna kazen ni razveljavljena in ni z amnestijo ali pomilostitvijo nadomeščena z drugo kaznijo.

(2) Na ustno prošnjo sme komisija iz prejšnjega člena tega zakona obsojencu odložiti izvršitev kazni za štiriindvajset ur.

150. člen

Če je z isto sodbo več oseb obsojenih na smrtno kazen, se ta izvrši nad vsakim obsojencem, po vrsti kot so našteti v sodbi, brez navzočnosti drugih na smrt obsojenih.

151. člen

O izvršitvi smrtne kazni se napravi zapisnik.

Drugi del
IZVRŠEVANJE POGOJNE OBSODBE Z VARSTVENIM NADZORSTVOM

152. člen

Sodišče, ki je izreklo obsojencu pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, pošlje sodbo s podatki o osebnosti takoj po pravnomočnosti pristojni občinski skupnosti socialnega skrbstva. Občinska skupnost socialnega skrbstva v roku trideset dni po prejemu sodbe določi svetovalca, ki bo izvrševal varstveno nadzorstvo. Svetovalca se določi izmed strokovnih delavcev občinske skupnosti socialnega skrbstva ali drugih oseb. ki so primerne opravljati funkcijo svetovalca.

Tretji del
IZVRŠEVANJE VARNOSTNIH UKREPOV

I. poglavje

1. Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu

153. člen

(1) Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu se izvršuje v zdravstveni organizaciji, v kateri so zagotovljeni pogoji za psihiatrično zdravljenje in varstvo.

(2) V katero zdravstveno organizacijo naj se odda tisti, zoper katerega je bil izrečen ta varnostni ukrep, odloči sodišče, ki je varnostni ukrep izreklo, potem ko dobi mnenje posvetovalne komisije.

(3) Posvetovalno komisijo iz prejšnjega odstavka ustanovi in njene člane imenuje minister, pristojen za pravosodje v soglasju z Republiškim komitejem za zdravstveno in socialno varstvo.

154. člen

Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo določi, v katerih zdravstvenih organizacijah se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

155. člen

Pri osebah, proti katerim se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, so dovoljene samo tiste omejitve gibanja in stika z zunanjim okoljem, ki so nujne za njihovo varstvo in zdravljenje.

156. člen

Zdravstvena organizacija, v kateri se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mora enkrat letno poročati sodišču, ki ga je izreklo, o izvrševanju tega ukrepa in uspehih zdravljenja.

157. člen

Stroški za obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu bremene pristojno zdravstveno skupnost.

158. člen

Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo izda v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje podrobnejše predpise o izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

2. Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti

159. člen

(1) Sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, napoti tistega, ki mu je izreklo ta ukrep, v določeno zdravstveno organizacijo, v kateri naj se zdravi. O napotitvi obvesti tudi zdravstveno organizacijo.

(2) Zdravstvena organizacija je dolžna obvestiti sodišče, če se obsojenec ni začel zdraviti, ali če je zdravljenje samovoljno opustil, ali če je kljub zdravljenju ostal tako nevaren za svojo okolico, da je potrebno njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.

160. člen

Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo določi, v katerih zdravstvenih organizacijah se izvršuje ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

161. člen

Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo izda v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje podrobnejše predpise o izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

3. Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov

162. člen

Varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, izrečen skupaj z nepogojno kaznijo zapora, se izvršuje v kazenskem poboljševalnem zavodu, ki ima pogoje za tako zdravljenje. Po končanem zdravljenju se obsojenca, ki kazni še ni prestal, napoti na prestajanje kazni v kazenski poboljševalni zavod po navodilu o pošiljanju in razporejanju obsojencev.

163. člen

(1) Če je varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov izrečen ob pogojni obsodbi, se izvršuje v zdravstveni organizaciji, ki se ukvarja z zdravljenjem alkoholikov in narkomanov, ali v kakšni drugi za ta namen specializirani organizaciji.

(2) Zdravstveno organizacijo določi sodišče, ki je izreklo ta ukrep ob pogojni obsodbi. O izreku tega varnostnega ukrepa obvesti sodišče zdravstveno organizacijo, katero je določilo za izvrševanje tega ukrepa.

(3) Če se pogojno obsojeni storilec brez opravičenega razloga ne začne zdraviti ali zdravljenje samovoljno opusti, mora zdravstvena organizacija o tem obvestiti sodišče, ki je izreklo ta ukrep.

(4) Zdravstvena organizacija po končanem zdravljenju obvesti sodišče o uspehu zdravljenja.

164. člen

Stroški za obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov bremene pristojno zdravstveno skupnost.

165. člen

Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo izda v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje podrobnejše predpise o izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov.

4. Prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti

166. člen

(1) Prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti izvršuje pristojni upravni organ za notranje zadeve občine, v kateri ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, stalno oziroma začasno prebivališče.

(2) Če se tisti, ki mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti, preseli v drugo občino, je treba o izreku obvestiti upravni organ za notranje zadeve te občine, ki nadaljuje izvrševanje tega varnostnega ukrepa.

167. člen

(1) Če je izvrševanje poklica, dejavnosti ali dolžnosti vezano na dovoljenje pristojnega organa, se izvršuje ta ukrep tako, da se prizadetemu vzame dovoljenje in prepove izdati drugo, dokler traja ta varnostni ukrep.

(2) Če izvrševanje poklica, dejavnosti in dolžnosti ni vezano na posebno dovoljenje, izvršuje upravni organ za notranje zadeve ta ukrep tako, da ukrene, kar je treba, da se tistemu, ki mu je izrečen ta ukrep, onemogoči opravljanje poklica, dejavnosti in dolžnosti, ki mu je prepovedana.

(3) Če je sodišče izreklo ta varnostni ukrep ob pogojni obsodbi, mora pristojni organ za notranje zadeve obvestiti sodišče, če pogojno obsojeni prekrši prepoved opravljanja poklica, dejavnosti in dolžnosti.

5. Prepoved javnega nastopanja

168. člen

(1) Prepoved javnega nastopanja izvršuje upravni organ za notranje zadeve občine, v kateri ima stalno oziroma začasno prebivališče tisti, ki mu je bil izrečen ta ukrep.

(2) Če se tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, preseli v drugo občino, je treba o izrečenem ukrepu obvestiti upravni organ za notranje zadeve te občine, da nadaljuje z izvrševanjem ukrepa.

(3) Če je sodišče izreklo ta ukrep ob pogojni obsodbi, mora pristojni organ za notranje zadeve obvestiti sodišče, če pogojno obsojeni prekrši prepoved.

6. Prepoved vožnje motornega vozila

169. člen

(1) Varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila izvrši pristojni upravni organ za notranje zadeve občine, na območju katere ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, stalno oziroma začasno prebivališče.

(2) Če tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, ima dovoljenje za vožnjo motornega vozila, se ta ukrep izvrši z vpisom, da dovoljenje za določeno vrsto ali kategorijo motornega vozila, za katero mu je sodišče izreklo prepoved vožnje, ne velja v času trajanja tega ukrepa, če je vozniško dovoljenje izdano samo za eno kategorijo oziroma vrsto motornega vozila, pa se ta ukrep izvrši tako, da se za čas trajanja ukrepa dovoljenje vzame.

(3) Če tisti, ki mu je izrečen ta varnostni ukrep, nima dovoljenja za vožnjo motornega vozila, se ta ukrep izvrši tako, da se v evidenco organa za izdajanje takih dovoljenj, pristojnega po stalnem prebivališču tistega, zoper katerega je ta ukrep izrečen, vpiše prepoved izdaje dovoljenja za ustrezno vrsto ali kategorijo motornega vozila za čas trajanja tega ukrepa.

170. člen

(1) Če je sodišče izreklo ta ukrep nekomu, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila na ozemlju Socialistične federativne republike Jugoslavije, pristojni upravni organ za notranje zadeve občine, v kateri ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, stalno oziroma začasno prebivališče, odvzame tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila za čas trajanja tega ukrepa.

(2) Tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila se vrne, če tisti, ki mu je bil izrečen ta ukrep, zapusti Socialistično federativno republiko Jugoslavijo.

171. člen

Če je sodišče izreklo prepoved vožnje motornega vozila ob pogojni obsodbi, mora pristojni upravni organ za notranje zadeve obvestiti sodišče, ki je izreklo ta ukrep, če pogojno obsojeni prekrši prepoved vožnje motornega vozila.

7. Odvzem predmetov

172. člen

(1) Odvzem predmetov izvrši sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji.

(2) Denar, ki se dobi s prodajo odvzetih predmetov je dohodek občin.

8. Izgon tujca iz države

173. člen

(1) Tujcu, kateremu je izrečen izgon z ozemlja Socialistične federativne republike Jugoslavije, določi Republiški sekretariat za notranje zadeve primeren rok, v katerem mora zapustiti Socialistično federativno republiko Jugoslavijo.

(2) Če tujec, ki je državljan sosednje države, ne zapusti Socialistično federativno republiko Jugoslavijo v določenem roku, ga organi za notranje zadeve odpeljejo do meje in izročijo obmejnim organom sosednje države. Tujec, ki ni državljan sosednje države ali sploh nima državljanstva, se napoti v določen kraj, kjer mora prebivati, dokler ne zapusti Socialistične federativne republike Jugoslavije.

II. poglavje
IZVRŠEVANJE VARSTVENIH UKREPOV, IZREČENIH V POSTOPKU ZA GOSPODARSKE PRESTOPKE

174. člen

(1) Če je izrečen varstveni ukrep objave sodbe, pošlje sodišče, ki je odločilo na prvi stopnji, prepis sodbe časopisu oziroma radiodifuzni organizaciji v objavo.

(2) Stroški za objavo sodbe bremenijo obsojeno pravno osebo.

175. člen

(1) Če je izrečen varstveni ukrep odvzema predmetov, odloči sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, ali naj se predmeti prodajo v skladu z zakonom o izvršilnem postopku, ali naj se izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu, ali pa naj se uničijo.

(2) Denar, ki se dobi s prodajo odvzetih predmetov je dohodek občin.

176. člen

(1) Varstveni ukrep odvzema premoženjske koristi izvrši sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, po zakonu o izvršilnem postopku.

(2) Odvzeta premoženjska korist je dohodek republike, če zakon ne določa drugače.

177. člen

(1) Če je odgovorni osebi izrečen varstveni ukrep prepovedi določene gospodarske dejavnosti, pošlje sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, pristojnemu inšpekcijskemu organu prepis pravnomočne sodbe.

(2) Pristojni inšpekcijski organ skrbi, da pravna oseba v času trajanja tega ukrepa, ne opravlja gospodarske dejavnosti, ki ji je prepovedana.

178. člen

(1) Če je odgovorni osebi izrečen varstveni ukrep prepovedi določene dolžnosti, pošlje sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, pristojnemu inšpekcijskemu organu prepis pravnomočne sodbe.

(2) Pristojni inšpekcijski organ skrbi, da odgovorna oseba v času trajanja tega ukrepa, ne opravlja dolžnosti, ki ji je prepovedana.

III. poglavje
IZVRŠEVANJE VARSTVENIH UKREPOV, IZREČENIH V POSTOPKU O PREKRŠKU

179. člen

Določbe tega zakona o izvrševanju varnostnih ukrepov se smiselno uprabljajo tudi za izvrševanje varstvenih ukrepov, izrečenih v postopku o prekršku.

Četrti del
IZVRŠEVANJE VZGOJNIH UKREPOV

I. poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE

180. člen

(1) Za izvršitev vzgojnih ukrepov skrbi pristojna občinska skupnost socialnega skrbstva.

(2) Sodišče ali organ za postopek o prekrških, ki je izrekel vzgojni ukrep, pošlje pravnomočno odločbo o vzgojnem ukrepu v izvršitev občinski skupnosti socialnega skrbstva v osmih dneh po izvršljivosti odločbe.

181. člen

(1) Vzgojni ukrep se mora začeti izvrševati naj pozneje v tridesetih dneh od prejema odločbe, s katero je izrečen.

(2) Če je izrečen vzgojni ukrep oddaje v disciplinski center ali zavodski ukrep, določi pristojna občinska skupnost socialnega skrbstva disciplinski center oziroma zavod, v katerem so bo izvrševal vzgojni ukrep in začetek izvrševanja ukrepa; o tem mora obvestiti najmanj osem dni pred začetkom izvrševanja ukrepa mladoletnika in disciplinski center oziroma zavod; obenem pošlje disciplinskemu centru oziroma zavodu odločbo, s katero je izrečen vzgojni ukrep in podatke, ki so pomembni za izvrševanje tega ukrepa.

(3) Zavod je dolžan sprejeti mladoletnika, ki ga napoti v zavod občinska skupnost socialnega skrbstva po odločbi sodišča.

182. člen

(1) Če se izvrševanje vzgojnega ukrepa ne more začeti ali nadaljevati, ker je mladoletnik pobegnil ali se skriva, mora občinska skupnost socialnega skrbstva oziroma zavod ali disciplinski center o tem obvestiti sodišče oziroma organ za postopek o prekršku in organ za notranje zadeve, da ga izsledi in pripelje najbližjemu organu socialnega skrbstva.

(2) Republiški sekretar za notranje zadeve izda v soglasju z Republiškim komitejem za zdravstveno in socialno varstvo navodilo za izvajanje določbe prejšnjega odstavka.

183. člen

(1) Organ, ki je izrekel vzgojni ukrep, lahko na prošnjo mladoletnika, njegovih ožjih družinskih članov ali skrbnika oziroma na predlog občinske skupnosti socialnega skrbstva ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev vzgojnega ukrepa oddaje v disciplinski center ali zavodskega ukrepa:

1.      če je mladoletnik huje bolan;

2.      če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan;

3.      če mladoletnik končuje šolo ali je pred izpitom, na katerega se je pripravljal;

4.      če ima mladoletnica otroka, ki še ni star eno leto, ali če je noseča, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni in drugi razlogi, da sama skrbi zanj;

5.      če je potrebno, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, o čemer da mnenje občinska skupnost socialnega. skrbstva, na območju katere prebivajo mladoletnikovi otroci.

(2) Prošnji za odložitev je potrebno priložiti tudi dokaze, ki opravičujejo odložitev.

(3) Začetek izvrševanja ukrepa se lahko odloži v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena, dokler traja bolezen; v primeru iz 2. točke največ za tri mesece; v primeru iz 3. točke največ za šest mesecev; v primeru iz 4. točke, dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti.

(4) Zoper sklep o zavrnitvi prošnje za odložitev je dovoljena pritožba v treh dneh po vročitvi sklepa na predsednika neposredno višjega sodišča oziroma Republiškega senata za prekrške, ki je dolžan v treh dneh izdati odločbo.

(5) Pritožba odloži izvršitev odločbe.

184. člen

(1) Stroške izvrševanja vzgojnih ukrepov plača pristojna občinska skupnost socialnega skrbstva.

(2) Stroške oskrbe v disciplinskem centru, pri drugi družini ali v zavodu povrnejo občinski skupnosti socialnega skrbstva starši oziroma osebe, ki so po zakonu dolžne mladoletnika preživljati. Če je mladoletnik v delovnem razmerju je dolžan tudi sam prispevati k stroškom oskrbe, vendar največ do polovice svojega osebnega dohodka.

(3) O dolžnosti povračila stroškov za oskrbo mladoletnika odloči sodišče s posebnim sklepom najpozneje v tridesetih dneh od dneva izdaje sklepa o izreku vzgojnega ukrepa. V sklepu lahko izreče, da se stroški za oskrbo povrnejo v celoti ali deloma, ali pa da se zavezanec plačila stroškov oprosti, če bi bilo zaradi plačevanja ogroženo preživljanje zavezanca ali drugih oseb, ki jih je dolžan preživljati. Sodišče lahko svoj sklep o povračilu stroškov zaradi spremenjenih razmer tudi spremeni.

185. člen

(1) Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo vodi evidenco o izrečenih vzgojnih ukrepih.

(2) Evidenca se vodi po stalnem prebivališču mladoletnika, ki mu je bil izrečen vzgojni ukrep.

(3) Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo izda v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje podrobnejše predpise o evidenci vzgojnih ukrepov.

186. člen

(1) Zavod odpusti mladoletnika takoj, ko dobi pravnomočno odločbo o spremembi, ustavitvi ali nadomestitvi zavodskega vzgojnega ukrepa oziroma ko preteče z zakonom predvidena najdaljša doba za izvrševanje tega ukrepa.

(2) Mladoletniku, ki je neposredno pred koncem šolanja oziroma pred izpitom in bi mu odpustitev iz zavoda onemogočila ali ga ovirala dokončati šolo oziroma opraviti izpit, mora zavod na njegovo prošnjo ali prošnjo njegovega zakonitega zastopnika in s privolitvijo pristojne občinske skupnosti socialnega skrbstva omogočiti, da obiskuje šolo do konca šolskega leta oziroma da dela izpit.

(3) Glede odpusta in pomoči mladoletniku po odpustu iz zavoda se primerno uporabljajo določbe 92. do 95. člena tega zakona. Pristojna občinska skupnost socialnega skrbstva je še posebej dolžna vsakemu mladoletniku po odpustu iz zavoda pomagati pri njegovem vživljanju v družbo in mu v ta namen po potrebi, na predlog kazenskega poboljševalnega zavoda pa obvezno, postaviti svetovalca.

II. poglavje
IZVRŠEVANJE POSAMEZNIH VZGOJNIH UKREPOV

1. Oddaja v disciplinski center za mladoletnike

187. člen

(1) Disciplinski center za mladoletnike ustanovi občinska skupnost socialnega skrbstva.

(2) Dve ali več občinskih skupnosti socialnega skrbstva lahko ustanovijo skupni disciplinski center za mladoletnike.

188. člen

(1) Mladoletnika, ki mu je izrečen vzgojni ukrep oddaje v disciplinski center za mladoletnike, napoti v disciplinski center pristojna občinska skupnost socialnega skrbstva. Razpored izvrševanja tega ukrepa določi disciplinski center. Pri tem mora paziti, da mladoletnik ne izostane od rednega pouka ali od dela.

(2) Če mladoletnik določenega dne ne nastopi izvrševanja tega ukrepa ali če preneha hoditi v disciplinski center, obvesti disciplinski center občinsko skupnost socialnega skrbstva, ki mora ukreniti vse potrebno, da se disciplinski ukrep izvrši.

189. člen

(1) O izvršitvi vzgojnega ukrepa oddaje v disciplinski center pošlje disciplinski center občinski skupnosti socialnega skrbstva in sodišču poročilo o poteku izvrševanje tega ukrepa.

(2) Če je sodišče izreklo, naj bo mladoletnik po izvršitvi tega ukrepa pod strožjim nadzorstvom občinske skupnosti socialnega skrbstva, da disciplinski center v svojem poročilu tudi mnenje, kako naj se to nadzorstvo opravlja.

2. Ukrepi strožjega nadzorstva

a) Strožje nadzorstvo staršev, posvojitelja, rejnika ali skrbnika

190. člen

(1) Starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik, ki jim je mladoletnik izročen v strožje nadzorstvo, morajo posvetiti posebno skrb vzgoji, varstvu in nadzorstvu mladoletnika. Pri tem se lahko obračajo na strokovno pomoč na sodišče, občinsko Skupnost socialnega skrbstva ter na druge strokovne organizacije.

(2) Starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik morajo izvrševati navodila, ki jim jih je dalo sodišče ob izreku tega ukrepa. Zlasti morajo skrbeti, da bo mladoletnik izvrševal posebna navodila, če mu jih je naložilo sodišče.

191. člen

(1) Če je sodišče ob izreku tega ukrepa določilo, naj občinska skupnost socialnega skrbstva nadzira izvrševanje danih navodil, ali naj pomaga staršem, posvojitelju, rejniku ali skrbniku pri njihovem izvrševanju. določi občinska skupnost socialnega skrbstva za opravljanje te naloge posebnega svetovalca izmed svojih strokovnih delavcev, učiteljev, vzgojiteljev ali drugih oseb, ki imajo izkušnje z vzgojo mladoletnikov.

(2) Starši, posvojitelji, rejnik ali skrbnik morajo omogočiti svetovalcu izvrševanje njegovih nalog. Zlasti mora svetovalec paziti in skrbeti, da bo mladoletnik izvrševal posebna navodila, če mu jih je naložilo sodišče.

192. člen

(1) Občinska skupnost socialnega skrbstva mora o uspehih izvrševanja tega ukrepa poročati sodniku za mladoletnike v rokih, ki jih ta določi, najmanj pa vsakih šest mesecev.

(2) Občinska skupnost socialnega skrbstva lahko sodniku za mladoletnike predlaga, naj ustavi nadzorstvo in pomoč pri izvrševanju tega ukrepa.

b) Strožje nadzorstvo druge družine

193. člen

(1) Kadar izreče sodišče mladoletniku vzgojni ukrep strožjega nadzorstva druge družine, občinska skupnost socialnega skrbstva izroči mladoletnika družini, ki je določena v sodni odločbi.

(2) Občinska skupnost socialnega skrbstva sklene z družino rejniško pogodbo v skladu s predpisi o rejništvu, s katero se določijo tudi naloge, dolžnosti in pravice družine v zvezi z izvajanjem strožjega nadzorstva.

194. člen

(1) Občinska skupnost socialnega skrbstva nadzoruje izvrševanje tega ukrepa in po potrebi pomaga družini pri vzgoji mladoletnika.

(2) Občinska skupnost socialnega skrbstva mora obvestiti sodnika za mladoletnike, če pri nadzoru in pomoči opazi, da družina ne izvršuje tega ukrepa v redu.

195. člen

Določbe 190. do 192. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi pri izvrševanju vzgojnega ukrepa strožjega nadzorstva druge družine.

c) Strožje nadzorstvo organa socialnega skrbstva

196. člen

Ko prejme občinska skupnost socialnega skrbstva odločbo sodišča, s katero je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep strožjega nadzorstva organa socialnega skrbstva, določi svetovalca in o tem obvesti sodišče.

197. člen

(1) Svetovalec mora biti z mladoletnikom v stiku. Starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik so dolžni obvestiti svetovalca o razmerah, okoliščinah in pogojih, ki negativno vplivajo na izvajanje tega ukrepa.

(2) Pri izvrševanju nalog občinske skupnosti socialnega skrbstva oziroma svetovalca so dolžni sodelovati državni organi, organizacije združenega dela ter druge organizacije in skupnosti, če se organ socialnega skrbstva oziroma svetovalec obrne nanje.

198. člen

Določbe 190. do 192. člena tega zakona se smiselno uporabljajo pri izvrševanju vzgojnega ukrepa strožjega nadzorstva organa socialnega skrbstva.

199. člen

Določbe tega zakona o izvrševanju vzgojnih ukrepov oddaje v disciplinski center, strožjega nadzorstva staršev, posvojitelja, rejnika ali skrbnika in strožjega nadzorstva organa socialnega skrbstva se smiselno uporabljajo tudi, kadar je mladoletniku tak ukrep izrečen v postopku o prekršku.

3. Zavodski ukrepi

a) Oddaja v vzgojni zavod

200. člen

Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se izvršuje v skladu z zakonom o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

b) Oddaja v prevzgojni dom

201. člen

(1) Prevzgojni dom za mladoletnike je republiški upravni organ v sestavu ministrstva, pristojnega za pravosodje in se ustanovi z zakonom.

(2) V Socialistični republiki Sloveniji se vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom izvršuje v Prevzgojnem domu za mladoletnike v Radečah.

(3) Nadzorstvo nad prevzgojnim domom opravlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(4) Nadzor in svetovanje glede vzgojno-izobraževalnega dela prevzgojnega doma opravlja Zavod Socialistične republike Slovenije za šolstvo.

202. člen

(1) V prevzgojnem domu za mladoletnike se ustanovi svet prevzgojnega doma.

(2) Svet opravlja zlasti naslednje naloge:

-        razpravlja in daje mnenja o strokovnih vprašanjih v zvezi z vzgojo mladoletnikov;

-        obravnava izobraževanje in delo mladoletnikov;

-        daje mnenje in predloge k hišnemu redu;

-        preučuje in spremlja pomoč mladoletnikom po odpustu iz doma in pri tem sodeluje z organizacijami združenega dela, drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi;

-        obravnava poročila upravnika doma o izrečenih disciplinskih kaznih mladoletnikom;

-        opravlja druge naloge, ki jih določa zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi.

(3) Člane in predsednika sveta prevzgojnega doma imenuje Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije iz vrst predstavnikov družbenopolitičnih skupnosti,, pravosodnih organov, upravnih organov, organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti s področja vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva, zaposlovanja ter drugih ustreznih družbenih in strokovnih organizacij.

203. člen

(1) Mladoletniki neposredno ali prek svojih izvoljenih organov sodelujejo pri svoji prevzgoji in pri urejanju vprašanj, ki so pomembna za njihovo življenje in delo v domu. Načini in oblike tega sodelovanja se določijo s predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona.

(2) Mladoletniki v soglasju z upravnikom prevzgojenega doma določijo izmed sebe predstavnika, ki prisostvuje sejam sveta prevzgojnega doma iz 202. člena tega zakona.

204. člen

Ob sprejemu v prevzgojni dom se prouči mladoletnikova osebnost ter ugotovi njegovo zdravstveno stanje, nagnjenja in druge lastnosti, pomembne za vzgojo in prevzgojo mladoletnika.

205. člen

(1) Mladoletniki, ki so zmožni za delo, morajo delati in jim je treba delo omogočiti.

(2) Za delo in nagrajevanje mladoletnikov in za gospodarske enote prevzgojnega doma se smiselno uporabljajo določbe 47. do 57. in 124. do 133. člena tega zakona, kolikor ni v tem poglavju drugače določeno.

206. člen

Mladoletniki, ki se primerno vedejo in imajo uspehe pri delu oziroma pri izobraževanju, lahko dobijo pohvale in nagrade ali druge ugodnosti, ki se določijo v hišnem redu prevzgojnega doma.

207. člen

(1) Mladoletniki v prevzgojnem domu, ki delajo, uživajo pravice in varstvo v skladu z zakonom o delovnih razmerjih.

(2) Mladoletnika se lahko zaposli največ eno uro na dan pri delih, ki so potrebna za vzdrževanje reda in snage v domu.

(3) Za mladoletnike v prevzgojnem domu se lahko Letni počitek in skupno letovanje se štejeta mladoletnikom praviloma daje med šolskimi počitnicami. Letni počitek in ssupno letovanje se štejeta mladoletniku v čas prestajanja vzgojnega ukrepa.

208. člen

(1) Prevzgojni dom mora mladoletnikom omogočiti, da pridobivajo znanje, zlasti pa, da dokončajo osnovnošolsko obveznost in da pridobijo poklic. V ta namen dom organizira osnovnošolsko in poklicno izobraževanje v skladu s predpisi o osnovni šoli in drugimi predpisi s področja vzgoje in izobraževanja.

(2) Iz spričevala ne sme biti razvidno, da se je mladoletnik izobraževal v prevzgojnem domu.

209. člen

(1) Za kršitev reda in discipline se smejo izrekati mladoletniku v prevzgojnem domu naslednje disciplinske kazni: opomin, prepoved izhoda iz doma za čas do enega meseca in namestitev v posebnem prostoru največ za sedem dni.

(2) Disciplinske kazni izreka upravnik prevzgojnega doma. Preden se izreče disciplinska kazen, je treba mladoletnika zaslišati in preveriti njegov zagovor. O izrečeni disciplinski kazni se izda pismena odločba.

(3) Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni ni dovoljena pritožba, razen zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni namestitve v posebnem prostoru. Pritožba ne zadrži izvršitve kazni.

(4) Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni namestitve v posebnem prostoru se sme mladoletnik pritožiti v treh dneh na ministrstvo, pristojno za pravosodje. O pritožbi odloči v treh dneh minister, pristojen za pravosodje, ki odločbo potrdi, spremeni ali razveljavi.

210. člen

(1) Prevzgojni dom vodi upravnik, ki ima lahko enega ali več pomočnikov. Upravnik ali pomočnik se imenujeta in razrešujeta na način, določen v 110. členu tega zakona.

(2) Prevzgojni dom organizira vzgojno delo po programu vzgojnega dela v skladu z zakonom o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

(3) Posameznemu mladoletniku lahko prevzgojni dom omogoči izobraževanje zunaj doma.

211. člen

Določbe 108. do 113. člena tega zakona o delavcih kazenskih poboljševalnih zavodov in določbe 114. do 123. člena tega zakona o pooblaščenih uradnih osebah kazenskih poboljševalnih zavodov se smiselno uporabljajo tudi za delavce in pooblaščene uradne osebe prevzgojnega doma, razen 3. in 4. točke prvega odstavka 116. člena tega zakona.

212. člen

Določbe 44.a do 44.j ter 58. do 64. člena tega zakona veljajo tudi za mladoletnike, proti katerim se izvršuje vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom.

c) Oddaja v drug zavod za usposabljanje

213. člen

(1) Vzgojni ukrep oddaje v drug zavod za usposabljanje se izvršuje v posebnem, samo v ta namen ustanovljenem zavodu, v zdravstveni organizaciji, ki ima pogoje za usposabljanje, ali v organizacijah za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

(2) Sodišče v svoji odločbi določi, v katero vrsto zavoda oziroma organizacije naj se odda mladoletnik, kateremu je izreklo ta ukrep. Pred tem mora sodišče dobiti mnenje posvetovalne komisije iz 153. člena tega zakona.

214. člen

(1) Poseben zavod za usposabljanje ustanovi Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije na predlog Republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo.

(2) Zdravstvene organizacije, v katerih se izvršuje vzgojni ukrep oddaje v drug zavod za usposabljanje, določi Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo.

(3) Organizacije za usposabljanje, v katerih se izvršuje ta vzgojni ukrep, določi Republiški komite za vzgojo in izobraževanje v soglasju z Republiškim komitejem za zdravstveno in socialno varstvo.

Peti del
IZVRŠEVANJE DRUGIH UKREPOV

1. Odvzem premoženjske koristi

215. člen

(1) Sodišče, ki je izreklo odvzem premoženjske koristi, začne po uradni dolžnosti postopek za njegovo izvršitev. Glede pristojnosti in postopka za izvršitev se uporablja zakon o izvršilnem postopku, kolikor ni v naslednjih določbah drugače določeno.

(2) Odvzeta premoženjska korist je dohodek republike.

(3) Če po pravnomočnosti sodbe, s katero je sodišče izreklo odvzem premoženjske koristi organizaciji združenega dela, drugi samoupravni organizaciji ali skupnosti, ta organizacija oziroma skupnost preneha, ali izgubi lastnost pravne osebe, se postopek odvzema premoženjske koristi izvede proti pravni osebi, ki je prevzela premoženje, in sicer do višine vrednosti prevzetega premoženja.

(4) Če je oškodovancu naknadno priznan zahtevek za poplačilo iz odvzete vrednosti, mu izplača ugotovljeni znesek ministrstvo, pristojno za pravosodje.

2. Objava sodbe

216. člen

(1) Sodišče prve stopnje, ki je po 115. členu kazenskega zakona Socialistične republike Slovenije odločilo, da se sodba objavi v celoti ali v izvlečku, pošlje v celoti ali izvlečku časopisu ali radiodifuzni organizaciji v objavo.

(2) Časopis oziroma radiodifuzna organizacija sta dolžna objaviti poslano sodbo na način, kot ga je določilo sodišče.

(3) Stroške objave plača obsojenec. Če obsojenec nima sredstev, da bi plačal stroške objave, bremenijo ti stroški sodišče, ki je izreklo ta ukrep.

Šesti del
IZOBRAŽEVALNI CENTER

217. člen

(1) V okviru ministrstva, pristojnega za pravosodje deluje izobraževalni center za izobraževanje delavcev za delo v kazenskih poboljševalnih zavodih in prevzgojnem domu.

(2) Izobraževalni center tudi pomaga kazenskim poboljševalnim zavodom pri izobraževanju obsojencev.

(3) Izobraževalni center ima penološko šolo, lahko pa se organizirajo tudi druge oblike izobraževanja.

(4) Organizacija izobraževalnega centra in izobraževanja se ureja v skladu z ustreznimi predpisi o vzgoji in izobraževanju.

218. člen

Izobraževalne programe za vzgojo in izobraževanje delavcev za delo v kazenskih poboljševalnih zavodih in prevzgojnih domovih predpiše organ, pristojen po predpisih o izobraževanju, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za pravosodje.

Sedmi del

1. Kazenske določbe

219. člen

(1) Z denarno kaznijo od 3.000 do 50.000 dinarjev se kaznuje za prekršek organizacija združenega dela ali druga pravna oseba:

1.      če opravlja določeno gospodarsko dejavnost, ki ji je prepovedana z varstvenim ukrepom prepovedi določene gospodarske dejavnosti;

2.      če omogoči drugemu opravljanje poklica, dejavnosti in dolžnosti, čeprav ve, da mu je bil s pravnomočno odločbo izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja določenega poklica dejavnosti in dolžnosti ali varstveni ukrep o prepovedi določene dolžnosti oziroma varstveni ukrep prepovedi samostojnega opravljanja dejavnosti;

3.      če omogoči nekomu, da javno nastopi, čeprav ve, da mu je bil s pravnomočno odločbo izrečen varnostni ukrep prepovedi javnega nastopanja.

(2) Z denarno kaznijo od 1.000 do 3.000 dinarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, družbenopolitične skupnosti, državnega organa ali krajevne skupnosti, če stori prekršek iz 3. točke prejšnjega odstavka.

220. člen

Z denarno kaznijo od 1.000 do 10.000 dinarjev ali z zaporom do trideset dni se kaznuje za prekršek tisti, ki mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, dejavnosti in dolžnosti ali varstveni ukrep prepovedi določene dolžnosti oziroma varstveni ukrep prepovedi samostojnega opravljanja dejavnosti ali varnostni ukrep prepovedi javnega nastopanja, če to prepoved prekrši.

221. člen

Z denarno kaznijo od 1.000 do 10.000 dinarjev ali z zaporom do trideset dni se kaznuje za prekršek tujec, kateremu je izrečen varnostni ukrep izgon tujca iz države:

1.      če ne prebiva v določenem kraju, dokler ne zapusti Socialistične federativne republike Jugoslavije (drugi odstavek 173. člena tega zakona);

2.      če se v času trajanja tega ukrepa vrne v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo.

222. člen

Z denarno kaznijo od 50 do 1.000 dinarjev se kaznuje pogojno odpuščeni obsojenec, če se v osmih dneh po prihodu v kraj, kjer namerava stalno prebivati, ne prijavi občinskemu upravnemu organu, ki je pristojen za notranje zadeve, ali ne sporoči spremembe prebivališča, dokler je na pogojnem odpustu (91. člen tega zakona).

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»2. Prehodne in končne določbe

223. člen

(1) Do 31. decembra 1978 izvršujejo pristojnosti sodišč iz 31., 39. in 148. člena okrožna sodišča oziroma predsedniki okrožnih sodišč; druge pristojnosti, ki so s tem zakonom dane temeljnim sodiščem oziroroma predsednikom temeljnih sodišč, izvršujejo do navedenega dne občinska sodišča oziroma predsedniki občinskih sodišč.

(2) Če do 31. decembra 1978 izda sodbo na prvi stopnji okrožno sodišče, pošlje v primeru iz tretjega odstavka 32. člena tega zakona pravnomočno sodbo občinskemu sodišču na svojem sedežu.

(3) Do 31. decembra 1978 izvršuje pristojnosti javnega tožilca iz 148. člena tega zakona okrožni javni tožilec.

224. člen

Če svetovalec opravlja funkcijo iz 152. člena tega zakona izven svoje delovne obveznosti in mu je določena nagrada, se ta nagrada do 31. decembra 1980 izplačuje iz republiškega proračuna.

225. člen

Do izdaje ustreznih predpisov na podlagi tega zakona, najpozneje pa do 31. 12. 1978, ostanejo v veljavi:

1.      pravilnik o izvrševanju kazni odvzema prostosti (Uradni list SRS, št. 26/74);

2.      pravilnik o izvrševanju vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni poboljševalni dom (Uradni list SRS, št. 26/74);

3.      pravilnik o pazniški službi (Uradni list SRS, št. 26/74);

4.      pravilnik o porabi sredstev posebnih skladov gospodarskih enot kazenskih poboljševalnih zavodov (Uradni list SRS, št. 20/74);

5.      pravilnik o načinu in odmerjanju plačila za delo obsojencev in o nagradah za delo mladoletnikov v vzgojnem poboljševalnem domu (Uradni list SRS, št. 26/74);

6.      navodilo o razporedu pošiljanja oseb na prestajanje kazni odvzema prostosti (Uradni list SRS, št. 26/74);

7.      navodilo o vodenju evidenc in statistike o osebah na prestajanju kazni odvzema prostosti in o mladoletnikih na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni poboljševalni dom (Uradni list SRS, št. 26/74);

8.      pogodba o izvajanju invalidskega zavarovanja oseb na prestajanju kazni odvzema prostosti in mladoletnikov na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni poboljševalni dom (Uradni list SRS, št. 26/74);

9.      navodilo o izvršitvi smrtne kazni (Uradni list SRS, št. 26/74);

10.   navodilo o ravnanju z mladoletnikom, ki se izmika izvršitvi vzgojnega ukrepa (Uradni list SRS, št. 8/74).

226. člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehata veljati zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 25/73) in tretji odstavek 64. člena zakona o visokem šolstvu (Uradni list SRS, št. 13/75).

227. člen

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu SRS, razen drugega in tretjega odstavka 137. člena tega zakona, ki začneta veljati 1. januarja 1979.«.

Zakon o ustanovitvi Društvenega sveta za upravno področje izvrševanja kazenjskih sankcij (Uradni list SRS, št. 23/82) vsebuje naslednjo končno določbo:

»9. člen

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o rednih sodiščih (Uradni list SRS, št. 41/87) vsebuje naslednjo končno določbo:

»9. člen

Ta zakon začne veljati 1. januarja 1988.«.

Zakon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organizacij (Uradni list RS, št. 8/90) vsebuje naslednjo končno določbo:

»37. člen

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 12/92) vsebuje naslednjo končno določbo:

»6. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o dopolnitvi zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 58/93) vsebuje naslednjo končno določbo:

»2. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94) vsebuje naslednjo končno določbo:

»29. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 10/98) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

»3. člen

Nepravdni postopki in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, se končajo po tem zakonu.

4. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.