Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO-A)

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o delavcih v državnih organih obsega:

-        Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 z dne 20. 4. 1990),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 5/91 z dne 8. 2. 1991).

ZAKON

o delavcih v državnih organih

(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)

I. SPLOŠNA DOLOČBA

1. člen

Delovna razmerja in osebni dohodki delavcev v državnih organih se urejajo z zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, z zakonom o delovnih razmerjih in s tem zakonom, če s posebnim zakonom ni drugače določeno.

2. člen

V državnih organih ima sindikat položaj, kot ga določa zakon o delovnih razmerjih. Za delovanje sindikata se zagotavljajo enaki pogoji, kot so določeni s kolektivno pogodbo za delovanje sindikata v družbenih dejavnostih.

II. DELOVNA RAZMERJA

Sklenitev delovnega razmerja

3. člen

Delavec sklene delovno razmerje za delovno mesto, določeno v sistemizaciji delovnih mest, za katerega izpolnjuje predpisane pogoje.

Sistemizacijo delovnih mest določi funkcionar, ki vodi upravni organ (v nadaljnjem besedilu: predstojnik) s soglasjem izvršnega sveta.

Skupne osnove za sistemizacijo delovnih mest ter nomenklaturo nazivov za skupine delovnih mest, enotne zahteve glede strokovne izobrazbe in druge pogoje, potrebne za zasedbo delovnih mest v upravnih in pravosodnih organih, določi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije.

4. člen

V državnem organu lahko sklene delovno razmerje, kdor poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom, izpolnjuje še tele posebne pogoje:

-        da je državljan SFRJ,

-        da je polnoleten,

-        da ni bil obsojen za kaznivo dejanje, ki je po zakonu ovira za sklenitev delovnega razmerja v državnem organu,

-        da ima predpisano strokovno izobrazbo,

-        da izpolnjuje druge posebne pogoje, določene v sistemizaciji delovnih mest.

Za višje upravne delavce in upravne delavce ter za tiste strokovno tehnične delavce, ki opravljajo neposredno delo s strankami, je pogoj za sklenitev delovnega razmerja tudi aktivno znanje slovenskega jezika; na območjih, na katerih je določena enakopravnost italijanskega oziroma madžarskega jezika, pa tudi jezikov teh narodnosti.

Pisarniško-tehnična in pomožna dela lahko opravlja tudi delavec, ki je dopolnil 15 let starosti.

Tuj državljan ali oseba brez državljanstva lahko sklene delovno razmerje v državnem organu z dovoljenjem republiškega upravnega organa, pristojnega za pravosodje in upravo.

5. člen

Delavci, ki jih imenuje ali daje soglasje k njihovemu imenovanju izvršni svet, sklenejo delovno razmerje z dnem imenovanja, če z aktom o imenovanju ni drugače določeno.

Brez objave se lahko sklene delovno razmerje v primerih, določenih z zakonom.

6. člen

Odločbe, ki se nanašajo na uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, izdaja predstojnik, če z zakonom ni drugače določeno.

Delavci v državnih organih se lahko na ustrezen način organizirajo za dajanje mnenj, pripomb in predlogov predstojniku v zadevah iz prejšnjega odstavka, o katerih odloča predstojnik.

7. člen

Če predstojnik oceni, da je glede na obseg dela potrebno skleniti delovno razmerje z novimi delavci, določi v skladu s sistemizacijo delovnih mest tudi število in vrsto potrebnih delavcev.

Pred odločitvijo o zasedbi prostega sistemizirane­ga delovnega mesta z novimi delavci mora predstojnik ugotoviti, ali je mogoče na tako delovno mesto razporediti delavca iz drugega državnega organa iste družbenopolitične skupnosti.

8. člen

V državnem organu se lahko sklene delovno razmerje za določen čas:

-        če se začasno poveča obseg dela državnega organa,

-        če je treba nadomestiti začasno odsotnega delavca, ker je nujno, da se opravijo določena dela in naloge,

-        če gre za dela, ki so projektno organizirana,

-        če gre za delavca, ki sklene delovno razmerje zaradi usposabljanja in izpopolnjevanja,

-        v drugih primerih, ko izvršitev del po svoji naravi traja določen čas.

9. člen

Kadar gre za dela, katerih opravljanje ne zahteva polnega delovnega časa, zaradi njihove narave in zahtevnosti pa jih ni mogoče združevati z deli drugih delovnih mest, se lahko sklene delovno razmerje za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa. Taka dela se določijo v sistemizaciji delovnih mest.

10. člen

Za ugotovitev kandidatove usposobljenosti za delo se lahko opravi predhodni preizkus. Predhodni preizkus je obvezen za delavce, ki se prvič zaposlijo v državnih organih.

Kandidatovo usposobljenost za delo se lahko preizkusi s pisno nalogo, s testom ali na drug primeren način, ki ga določi predstojnik.

11. člen

Za delovna mesta upravnih delavcev in strokovno tehničnih delavcev z visoko izobrazbo in drugih delavcev, za katera je tako določeno s sistemizacijo delovnih mest, se kot poseben pogoj za delo določi poskusno delo. Poskusno delo sme trajati najmanj en in največ šest mesecev, kar se za posamezna delovna mesta določi v sistemizaciji delovnih mest.

Poskusno delo spremlja in ocenjuje tričlanska komisija, imenovana za vsak primer posebej. Člani komisije morajo imeti najmanj enako stopnjo izobrazbe kot delavec na poskusnem delu.

Poskusnega dela po prvem odstavku tega člena ni treba opraviti delavcem, ki zasedejo delovno mesto na podlagi napredovanja po 21. členu tega zakona.

12. člen

V primerih, ko ni mogoče v okviru rednega delovnega časa opraviti določenih del, ki morajo biti opravljena brez prekinitve oziroma določenega dne ali v določenem roku, lahko predstojnik odredi, da se taka dela opravijo v času, daljšem od polnega delovnega čas.

Delo v smislu prejšnjega odstavka se lahko odredi:

-        v primerih, ko je določena nepredvidena dela potrebno opraviti v določenem roku, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo;

-        če je potrebno dokončati začeta dejanja v postopku pred državnimi organi ali če je potrebno neprekinjeno opraviti druga dela;

-        če je potrebno opraviti nujno inšpekcijsko zadevo ali drugo nujno dejanje v postopku;

-        če gre za dokončanje tehničnih opravil oziroma storitev v primeru, ko jih zaradi tehnologije začetega procesa brez škode ali dodatnih stroškov ni mogoče prekiniti;

-        če so potrebni neprekinjeni ukrepi pri izvajanju varnostnih nalog.

Delavec lahko opravlja delo, daljše od polnega delovnega časa, največ 10 ur na teden.

13. člen

Če je v državnem organu organizirana dežurna služba ali stalna pripravljenost za delo, se kot delo, daljše od polnega delovnega časa, šteje le čas, ko je delavec dejansko opravljal dela iz prejšnjega člena.

Dežurna služba in stalna pripravljenost za delo se štejejo kot poseben delovni pogoj. Način in pogoji za opravljanje del ter obseg dela, daljšega od polnega delovnega časa, se upošteva pri odmerjanju drugih pravic, odvisnih od dolžine in narave delovnega časa.

Delavci v upravi

14. člen

Za pomoč pri vodenju dela v upravnih organih in za opravljanje najzahtevnejših del se imenujejo višji upravni delavci.

Za opravljanje strokovnih del, s katerimi se na delovnem področju upravnega organa zagotavlja izvrševanje upravnih funkcij, se imenujejo upravni delavci.

Dela, s katerimi se zagotavljajo splošni, tehnični in drugi pogoji za delo (spremljajoča dejavnost), opravljajo strokovno tehnični delavci.

15. člen

Višji upravni delavci v republiških upravnih organih so: podsekretar, pomočnik predstojnika, svetovalec predstojnika in višji svetovalec, kakor tudi svetovalec Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.

Višji upravni delavci v občinskih upravnih organih so pomočnik in svetovalec predstojnika ter višji svetovalec.

16. člen

Upravni delavci so: svetovalec, višji referent, višji sodelavec, sodelavec in referent.

17. člen

V republiških upravnih organih se kot upravni delavci s posebnimi pooblastili imenujejo republiški inšpektorji in drugi upravni delavci, za katere so s sistemizacijo delovnih mest določena posebna pooblastila; imenuje jih republiški sekretar s soglasjem Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.

18. člen

Strokovno tehnični delavci so: višji strokovni sodelavec, samostojni strokovni sodelavec, strokovni sodelavec, finančni referent, pisarniški referent, administrativni sodelavec, administrator in manipulant.

19. člen

Višje upravne delavce imenuje izvršni svet na predlog predstojnika; imeti morajo visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri in ustrezne delovne izkušnje.

Višji upravni delavci so za svoje delo osebno odgovorni predstojniku oziroma vodji organizacijske enote in izvršnemu svetu.

20. člen

Višji upravni delavci opravljajo naslednje naloge:

-        podsekretar vodi posamezno področje v republiškem sekretariatu, neposredno opravlja določene naloge na tem področju in opravlja druge naloge, za katere ga pooblasti republiški sekretar;

-        pomočnik predstojnika vodi posamezno področje v upravnem organu v sestavi ali v strokovni službi, neposredno opravlja določene naloge na tem področju in opravlja druge naloge, za katere ga pooblasti predstojnik;

-        svetovalec predstojnika opravlja za predstojnika naloge, ki zahtevajo posebno strokovnost;

-        višji svetovalec opravlja zahtevna dela iz ožjega delovnega področja upravnega organa.

Najzahtevnejše naloge, ki zahtevajo visoko strokovnost in samostojnost pri delu in se določijo z aktom o imenovanju, opravlja svetovalec Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.

Predstojnik določi podsekretarja oziroma pomočnika predstojnika, ki v upravnem organu oziroma strokovni službi opravlja naloge, ki se nanašajo na organizacijo dela v organu oziroma službi, na usklajevanje dela z organi v sestavi in na uresničevanje kadrovske politike.

21. člen

Upravnega delavca imenuje v naziv, ki je za ustrezna delovna mesta predpisan v sistemizaciji delovnih mest, predstojnik upravnega organa.

Upravni delavci so za svoje delo odgovorni vodji organizacijske enote in predstojniku.

Upravni delavec lahko glede na potrebe dela v upravnih organih po treh letih napreduje na zahtevnejše delovno mesto:

-        če izpolnjuje pogoje glede strokovne izobrazbe in delovnih izkušenj ter druge pogoje, določene v sistemizaciji delovnih mest,

-        če se odlikuje po svoji strokovnosti, sposobnosti, po rezultatih dela in prizadevnosti pri delu,

-        če opravi potreben strokovni izpit oziroma preizkus v skladu s posebnim zakonom.

22. člen

Strokovnost in uspešnost višjih in drugih upravnih delavcev ugotavlja predstojnik najmanj enkrat letno, praviloma ob zaključku leta.

Ocena predstojnika se upošteva pri razporejanju višjih in drugih upravnih delavcev.

Če je ocena negativna, se šteje, da višji upravni delavec in upravni delavec ni zmožen opravljati dela, ki mu je zaupano.

Postopek in način ocenjevanja ter način vodenja kadrovske evidence in drugih podatkov, potrebnih za izvajanje kadrovske politike v državnih organih, določi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije.

23. člen

Višjega upravnega delavca in upravnega delavca razreši dolžnosti organ, pristojen za njegovo imenovanje, če pisno zaprosi za razrešitev ali če je s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega ni primeren za opravljanje dolžnosti, na katero je bil imenovan.

Predstojnik lahko predlaga razrešitev višjega upravnega delavca oziroma razreši upravnega delavca tudi, če oceni, da po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti.

V postopku za razrešitev se višjemu upravnemu delavcu in upravnemu delavcu omogoči, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

Če organ, pristojen za imenovanje, ugotovi, da ni razlogov za razrešitev, izda o tem sklep.

Zoper odločbo o razrešitvi je dopusten upravni spor.

24. člen

Višjega upravnega delavca in upravnega delavca, ki je razrešen dolžnosti, razporedi organ, pristojen za njegovo imenovanje, brez objave v isti ali drug organ družbenopolitične skupnosti na delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in strokovni izobrazbi; če ga ni mogoče razporediti, se mu ponudi delovno mesto v organizaciji in skupnosti, ki ustreza njegovemu znanju in strokovni sposobnosti.

Če višji upravni delavec in upravni delavec ne sprejme razporeditve oziroma delovnega mesta po prejšnjem odstavku, mu preneha delovno razmerje po preteku odpovednega roka.

25. člen

Strokovno tehničnega delavca sprejme v delovno razmerje in razporedi na delovno mesto, za katero je ustrezen naziv predpisan v sistemizaciji delovnih mest, predstojnik upravnega organa oziroma višji upravni delavec, ki ga za to pooblasti predstojnik upravnega organa.

Strokovno tehnični delavec je za svoje delo odgovoren predstojniku oziroma vodji organizacijske enote.

26. člen

Delavci v državnem organu se morajo med trajanjem delovnega razmerja strokovno izpopolnjevati.

Strokovno izpopolnjevanje delavcev ureja poseben zakon.

27. člen

Višji upravni delavci in upravni delavci ter strokovno tehnični delavci ki jih določi izvršni svet, ne morejo biti člani vodstev političnih organizacij.

Delavci v državnih organih, razen višjih upravnih delavcev, lahko s pismenim dovoljenjem predstojnika opravljajo posamezna dela v drugem državnem organu, podjetju, drugi organizaciji in skupnosti in pri zasebnem delodajalcu ter tisto samostojno osebno delo, ki ni neposredno povezano z delom v državnem organu.

Določba prejšnjega odstavka se ne nanaša na samostojno znanstveno delo, na delo v kulturnih, umetniških, športnih, humanitarnih in drugih podobnih organizacijah in na javno delo na publicističnem področju.

Pripravniki

28. člen

Pripravnik se sprejme v delovno razmerje v državnem organu praviloma za čas, ki je potreben za pridobitev delovnih izkušenj, ki so pogoj za samostojno opravljanje dela v njegovi stroki.

29. člen

Organizacija, trajanje in potek pripravniške dobe, program in vodstvo pripravništva, način preizkušanja pridobljenih delovnih izkušenj med trajanjem pripravniške dobe ter program in način opravljanja strokovnega izpita določa poseben zakon.

Razporejanje

30. člen

Razporejanje delavcev v državnih organih se izvaja na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, zlasti pa če je to potrebno za izvršitev nalog državnega organa, za izboljšanje organizacije dela, za smotrnejšo razporeditev delavcev glede na njihovo znanje in usposobljenost, če se spremenijo pristojnosti državnega organa ali če se ukine delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje v državnem organu.

31. člen

Delavca je mogoče razporediti iz enega v drug državni organ iste družbenopolitične skupnosti, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog državnega organa, in sicer:

-        če državni organ za nemoteno delo potrebuje delavca z določenim znanjem in strokovno izobrazbo, drug državni organ, v katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela;

-        če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem državnem organu ni več potrebno, v drugem državnem organu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza znanju in strokovni izobrazbi delavca.

Delavca je mogoče razporediti tudi v državni organ v drugem kraju, če se zaradi dela v drugem kraju bistveno ne poslabšajo pogoji glede varstva in šolanja otrok, prevoza, stanovanjski pogoji in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine.

V primerih iz prvega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave.

O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita predstojnika.

Kot državni organi iste družbenopolitične skupnosti v smislu prvega odstavka tega člena se štejejo tudi državni organi posebne družbenopolitične skupnosti in državni organi občine, ki je združena v to posebno družbenopolitično skupnost.

32. člen

Delavec je v izjemnih okoliščinah dolžan opravljati delo, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim:

1.      v primeru višje sile, ki je že nastopila ali se neposredno pričakuje (epidemija, potres, požar, poplava in druge naravne nesreče),

2.      v drugih primerih, ko so ogrožena človeška življenja in zdravje ljudi,

3.      če je treba preprečiti materialno škodo, ki grozi državnemu organu.

Delavec je dolžan opravljati dela iz prejšnjega odstavka le toliko časa, dokler trajajo izjemne okoliščine, dokler se ne odpravijo posledice takšnih okoliščin in dokler se ne vzpostavi nemoten potek dela v državnem organu. Delavcu pripada osebni dohodek v višini, kot če bi delal na delovnem mestu, za katerega je sklenil delovno razmerje.

33. člen

Delavec, ki ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje del delovnega mesta, in delavec, za katerega se ugotovi, da ni zmožen opravljati dela, ki mu je zaupano, se razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim.

Dejstva iz prejšnjega odstavka ugotovi komisija, ki jo imenuje predstojnik.

Če delavec odkloni ponujeno delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ali če mu takega delovnega mesta ni mogoče zagotoviti v istem ali drugem državnem organu iste družbenopolitične skupnosti, mu po preteku odpovednega roka preneha delovno razmerje.

Dopusti in odsotnosti z dela

34. člen

Dolžina letnega dopusta je odvisna od delovne dobe, zahtevnosti delovnega mesta, delovne uspešnosti, delovnih pogojev, socialnih in zdravstvenih razmer in starosti.

35. člen

Delavcem pripada glede na delovno dobo največ 24 dni letnega dopusta, in sicer:

-        do 3 let delovne dobe	16 dni,
-        nad 3 do 7 let delovne dobe	17 dni,
-        nad 7 do 10 let delovne dobe	18 dni,
-        nad 10 do 15 let delovne dobe	20 dni,
-        nad 15 do 20 let delovne dobe	22 dni,
-        nad 20 do 25 let delovne dobe	23 dni,
-        nad 25 let delovne dobe	24 dni.

 

36. člen

Za zahtevnost dela pripada:

-        višjim upravnim delavcem — pet dni letnega dopusta,

-        delavcem na drugih delovnih mestih, za katera se zahteva visoka strokovna izobrazba — štiri dni letnega dopusta,

-        delavcem na delovnih mestih, za katera se zahteva višja strokovna izobrazba — tri dni letnega dopusta,

-        delavcem na drugih delovnih mestih — dva dni letnega dopusta.

37. člen

Glede na delovno uspešnost pripadajo delavcu največ trije dnevi letnega dopusta.

38. člen

Delavcu se letni dopust poveča za največ tri dni:

-        za delo v hrupu, vročini, prahu in vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer,

-        za vodenje notranje organizacijske enote,

-        za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi.

Delavcu se letni dopust poveča do pet dni za delo pod vplivom ionizirajočih sevanj in za delo z razstrelivi.

39. člen

Delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, se letni dopust poveča za sedem dni.

Delavcu, ki je dopolnil 50 let starosti, delavcu z najmanj 60% telesno okvaro ter delovnemu invalidu, delavcu, ki neguje in varuje težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe, se letni dopust poveča za pet dni.

40. člen

V dneve letnega dopusta se ne vštevajo sobote, ko državni organ ne dela, oziroma drugi dnevi tedenskega počitka delavca.

Pravica do posameznih dni letnega dopusta po kriterijih iz 35., 38. in 39. člena tega zakona se prizna delavcu v koledarskem letu, ko izpolni pogoje za njihovo pridobitev.

41. člen

Delavec je lahko odsoten z dela s pravico do nadomestila osebnega dohodka največ sedem dni v posameznem koledarskem letu, in sicer:

-        do sedem dni zaradi nege ožjega družinskega člana v primerih, ko nima pravice do nadomestila osebnega dohodka za odsotnost zaradi nege družinskega člana po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, in sicer na podlagi zdravniškega potrdila, in zaradi aktivnega sodelovanja pri kulturnih, športnih in podobnih prireditvah;

-        tri dni zaradi sklenitve zakonske zveze, rojstva otroka, smrti ožjega družinskega člana in selitve v drugo stanovanje;

-        en dan zaradi smrti bližnjih sorodnikov, zaradi vpoklica k vojaškim vajam, ki trajajo nad šest dni, in drugih neodložljivih opravkov.

42. člen

Delavec je lahko odsoten z dela brez pravice do nadomestila osebnega dohodka največ 30 dni v posameznem koledarskem letu zaradi sodelovanja na seminarjih, kongresih in podobnih prireditvah, katerih vsebina ni povezana z delom v organu, zaradi zdravljenja v zdravilišču na lastne stroške in v primerih iz prejšnjega člena tega zakona, če posebne okoliščine zahtevajo daljšo odsotnost.

Disciplinska odgovornost

43. člen

Delavec je disciplinsko odgovoren za kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti.

Kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti so lažje in hujše.

44. člen

Lažje kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti so:

1.      nepravočasno prihajanje na delo in odhajanje z dela pred koncem delovnega časa ali neupravičena odsotnost z dela v času obvezne prisotnosti,

2.      nevestna hramba spisov ali podatkov,

3.      neopravičen izostanek z dela do dveh delovnih dni zaporedoma,

4.      opustitev obvestila o pomanjkljivostih v zvezi z varstvom pri delu,

5.      opustitev obvestila o razlogih za odsotnost z dela.

Za kršitve iz prejšnjega odstavka se lahko izreče javni opomin ali denarna kazen.

45. člen

Hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti so:

1.      dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa,

2.      neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti,

3.      nedostojno, žaljivo ali drugače neprimerno obnašanje do posameznikov, pravnih oseb ter drugih strank v postopku pri državnem organu,

4.      odrekanje podatkov ali dajanje nepravilnih podatkov državnim organom, drugim organizacijam in skupnostim ter občanom, če je dajanje podatkov določeno z zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi,

5.      zloraba položaja ali prekoračitev pooblastila,

6.      nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi,

7.      dejanja, ki ovirajo posameznike, pravne osebe in druge stranke pri uresničevanju njihovih pravic in interesov pri državnem organu,

8.      odklonitev del, za katera je delavec sklenil delovno razmerje, ali odklonitev delovnega naloga predstojnika ali višjega upravnega delavca brez opravičenih razlogov,

9.      nedoseganje pričakovane delovne uspešnosti tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov,

10.   kršitev predpisov o varovanju državne, uradne, vojaške ali poslovne tajnosti,

11.   kršitev predpisov o varstvu pri delu, varstvu pred požarom, eksplozijo ali drugimi naravnimi nesrečami,

12.   povzročitev večje materialne škode, če je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti,

13.   opravljanje dela v drugem organu, podjetju, organizaciji ali skupnosti, pri zasebnem delodajalcu ali opravljanje samostojnega osebnega dela brez dovoljenja predstojnika razen za delo, za katero tako dovoljenje po zakonu ni potrebno,

14.   dajanje nepravilnih podatkov, s katerima se spravi delavca v zmoto glede uveljavljanja pravic iz dela ali onemogočanje vpogleda v listine, če je to delavcu potrebno za uveljavljanje njegovih pravic,

15.   neopravičeni izostanek z dela pet delovnih dni v obdobju šestih mesecev ali neopravičena izostanek z dela tri dni zaporedoma,

16.   zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni,

17.   kršitve pravic delavcev,

18.   prihajanje na delo v vinjenem stanju ali uživanje med delom alkohola ali drugega narkotičnega sredstva, ki zmanjšuje zmožnost za delo,

19.   odklonitev predpisanega zdravstvenega pregleda,

20.   ponavljanje lažjih kršitev delovnih obveznosti.

Za hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti iz 1. do 12. točke prejšnjega odstavka se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja; za ostale hujše kršitve se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so s storitvijo ali opustitvijo dejanja nastale hujše posledice za življenje in zdravje ljudi oziroma za delo državnega organa.

46. člen

Disciplinske ukrepe izrekata predstojnik in disciplinska komisija, ki jo imenuje izvršni svet.

47. člen

Predstojnik odloča o disciplinski odgovornosti delavcev na prvi stopnji.

48. člen

Zoper odločitev predstojnika ima delavec pravico do ugovora na disciplinsko komisijo v osmih dneh po vročitvi odločbe.

Zoper odločbo disciplinske komisije je dovoljeno sodno varstvo.

49. člen

Disciplinski postopek začne predstojnik po lastni odločitvi ali na zahtevo vodje organizacijske enote oziroma višjega upravnega delavca.

Vsak delavec v organu ima pravico dati pobudo za začetek postopka.

50. člen

Delavca je mogoče začasno odstraniti z delovnega mesta in ga prerazporediti na drugo delovno mesto oziroma začasno odstraniti z dela v državnem organu, če je zoper njega uveden kazenski postopek za dejanje, ki ga je storil na delu ali v zvezi z delom, ali če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in dolžnosti, za katero se izreče prenehanje delovnega razmerja.

Odškodninska odgovornost

51. člen

Delavec je odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je pri delu oziroma v zvezi z delom v državnem organu namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil državnemu organu ali komu drugemu.

Odškodninsko odgovornost delavca ugotovi posebna komisija, ki jo imenuje predstojnik državnega organa.

52. člen

Če bi bilo zaradi plačila celotne odškodnine ogroženo preživljanje delavca in njegove družine, je lahko delavec deloma oproščen plačila odškodnine v primerih, ko gre za škodo, povzročeno iz hude malomarnosti.

Prenehanje delovnega razmerja

53. člen

Delavcu preneha delovno razmerje v državnem organu v primerih, določenih z zakonom.

Odpovedni rok, ki se določi v sistemizaciji delovnih mest, traja najmanj en mesec in največ šest mesecev.

54. člen

Če je delavec obsojen za kaznivo dejanje, ki je po zakonu ovira za sklenitev delovnega razmerja v državnem organu, mu delovno razmerje preneha z dnem, ko je državnemu organu vročena pravnomočna sodba.

Delavcu, ki sklene delovno razmerje v državnem organu s pogojem, da opravi v določenem roku strokovni izpit ali drug predpisan preizkus strokovne usposobljenosti, preneha delovno razmerje, če tega izpita oziroma preizkusa ne opravi, po preteku odpovednega roka.

55. člen

Če se državni organ odpravi, prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela.

V primeru iz prejšnjega odstavka pripravnik konča pripravniško dobo in dela strokovni izpit v drugem državnem organu iste družbenopolitične skupnosti.

56. člen

Če so zaradi spremenjenih pristojnosti državnega organa, zaradi trajnega zmanjšanja obsega dela ali zaradi tehnoloških, organizacijskih in drugih z zakonom določenih operativnih razlogov posamezna dela postala začasno ali za dalj kot šest mesecev nepotrebna, se delavcem, ki so opravljali taka dela v državnem organu, zagotovijo pravice v skladu z zakonom.

Kriterije za ugotavljanje nepotrebnih delavcev, določene z zakonom, lahko izvršni svet podrobneje uredi s svojim aktom.

57. člen

(črtan)

58. člen

Višino nadomestila osebnega dohodka in drugih prejemkov, ki pripadajo delavcu, katerega delo ni več potrebno, določi izvršni svet v skladu z zakonom.

Pri določitvi višine odpravnine se upošteva skupna delovna doba v vseh državnih organih.

III. OSEBNI DOHODKI

59. člen

Sredstva za osebne dohodke se določajo na podlagi povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu Republike Slovenije, koeficientov za določanje osebnih dohodkov, odstotka za vrednotenje delovnih izkušenj in odstotka, ki se nameni za vrednotenje delovne uspešnosti.

Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se sredstva za osebne dohodke delavcev oblikujejo najmanj v višini z zakonom določenih zajamčenih osebnih dohodkov.

60. člen

Osnova za obračun osebnega dohodka je povprečni osebni dohodek na delavca, izplačan v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekli mesec po uradnih podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko, ki je lahko zmanjšan za odstotek, ki ga določi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije glede na proračunske možnosti.

Koeficienti za določanje osebnih dohodkov za posamezne skupine delovnih mest so določeni v razponu; najvišji koeficient je 6.

Delovne izkušnje se vrednotijo tako, da se osebni dohodek delavca v mesečnem znesku poveča za 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe, vendar največ do 20 %. Odstotek 0,5 se za ženske, ki imajo več kot 25 let delovne dobe, poveča še za 0,25 % za vsako začeto leto delovne dobe.

Obseg sredstev, ki se namenijo za vrednotenje delovne uspešnosti, določi izvršni svet.

61. člen

Osebni dohodek se določi tako, da se osnova za obračun osebnih dohodkov pomnoži s koeficientom za določanje osebnih dohodkov in poveča za odstotek za vrednotenje delovnih izkušenj ter za odstotek za vrednotenje delovne uspešnosti.

62. člen

Osebni dohodek se med letom ugotavlja in izplačuje kot mesečna akontacija; akontacija se lahko izplačuje tudi večkrat mesečno, vendar le za že opravljeno delo.

Ob izplačilu akontacije in ob ugotovitvi osebnega dohodka za preteklo leto, se delavcu vroči pismen obračun po vseh kriterijih, po katerih so se delila sredstva za osebne dohodke.

Podatki o osebnih dohodkih posameznika niso javni.

63. člen

Za delovna mesta višjih upravnih delavcev v republiških državnih organih se določi koeficient od 4,2 do vključno 6.

Za delovna mesta višjih upravnih delavcev v občinskih državnih organih se določi koeficient do vključno 4,5.

Koeficient za posameznega višjega upravnega delavca določi izvršni svet.

64. člen

Za skupine delovnih mest upravnih in strokovno tehničnih delavcev se določijo naslednji najvišji koeficienti:

-        do vključno 4,5 za delovna mesta, za katera se zahteva končan program za pridobitev visoke strokovne izobrazbe (VII/1) ali program za izpopolnjevanje, ki omogoča specializacijo ali program za pridobitev magisterija (VII/2) ali program za pridobitev doktorata znanosti (VIII) ter od enega do pet let delovnih izkušenj;

-        do vključno 3,2 za delovna mesta, za katera se zahteva končan program za pridobitev višje strokovne izobrazbe (VI/1) ali program za izpopolnjevanje, ki omogoča specializacijo (VI/2), ter od devet mesecev do treh let delovnih izkušenj;

-        do vključno 2,5 za delovna mesta, za katera se zahteva končan štiriletni program srednjega izobraževanja (V) ali program za izpopolnjevanje v srednjem izobraževanju, ki omogoča specializacijo, oziroma nadaljevalni program srednjega izobraževanja ter delovne izkušnje od šest mesecev do dveh let;

-        do vključno 2,0 za delovna mesta, za katera se zahteva končan triletni program srednjega izobraževanja ter šest mesecev delovnih izkušenj;

-        do vključno 1,6 za delovna mesta, za katera se zahteva dveletni program srednjega izobraževanja (III);

-        do vključno 1,2 za delovna mesta, za katera se zahteva skrajšan program srednjega izobraževanja (II) ali usposobitev za opravljanje določenih del;

-        do vključno 0,8 za delovna mesta, za katera se zahtevajo enostavna praktična znanja.

Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije v skladu z nomenklaturo nazivov za skupine delovnih mest določi koeficient za delovna mesta v okviru posamezne skupine iz prejšnjega odstavka.

65. člen

Za posamezna delovna mesta iz prejšnjega člena, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost, lahko izvršni svet izjemoma določi višji koeficient.

66. člen

V okviru sredstev za osebne dohodke se državnemu organu posebej zagotavljajo sredstva za dodatke za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa; za delo, daljše od polnega delovnega časa, za nočno delo, za delo ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, za delo v deljenem delovnem času, za stalno pripravljenost in dežurstvo.

Višino sredstev iz prejšnjega odstavka določi izvršni svet ob upoštevanju kriterijev, ki veljajo za delavce v gospodarstvu Republike Slovenije.

67. člen

Sredstva za osebne dohodke pripravnikov se zagotavljajo v višini 70 % od vrednosti delovnega mesta, na katerega se pripravnika lahko razporedi po zaključku pripravništva.

68. člen

V aktu državnega organa se kot kriteriji za delitev osebnih dohodkov določijo zahtevnost del delovnega mesta, delovna uspešnost in delovne izkušnje delavca.

Zahtevnost se določi v okviru vrednosti, ki se državnemu organu zagotavlja za ustrezno skupino delovnih mest po 64. členu tega zakona. Izvršni svet določi, za koliko se lahko vrednost del posameznega delovnega mesta razlikuje od vrednosti del drugih delovnih mest v isti skupini.

Pri ugotavljanju delovne uspešnosti se upošteva zlasti obseg opravljenega dela, strokovnost pri delu, uporabnost oziroma izvirnost rešitev, pravilnost uporabe predpisov in pooblastil, pogostost napak pri delu, izraba delovnega časa, izpolnjevanje rokov in smotrnost porabe sredstev.

Delovno uspešnost delavca ugotovi predstojnik glede na obseg in kakovost opravljenega dela.

IV. NADOMESTILA TER DRUGI PREJEMKI IN POVRAČILA

69. člen

Delavci imajo pravico do nadomestila osebnega dohodka za čas odsotnosti z dela, pravico do prejemkov iz sredstev skupne porabe ter do povračil za določene stroške pri opravljanju dela v skladu s splošnim aktom organa, v katerem delajo.

70. člen

Delavcem se zagotavljajo sredstva skupne porabe za regres za letni dopust, priznanja ob delovnih jubilejih, nagrade ob upokojitvi, izobraževanje, rekreacijo, kulturno življenje, preventivno zdravstveno varstvo in za druge namene.

Višino sredstev za posamezne namene skupne porabe določi izvršni svet največ v višini, določeni na podlagi kriterijev, ki veljajo za delavce v gospodarstvu Republike Slovenije.

Nagrada ob upokojitvi znaša tri zadnje osebne dohodke delavca; enak znesek pripada svojcem ob smrti delavca.

71. člen

Delavci imajo pravico do nadomestila in povračil določenih materialnih stroškov: za dnevnice ter stroške prenočevanja na službenem potovanju, za uporabo lastnega avtomobila v službeni namen, za prevoz na delo in z dela, za selitvene stroške, za nadomestilo za prehrano med delom in za nadomestilo za ločeno življenje.

Višino nadomestil in povračil iz prejšnjega odstavka določi izvršni svet največ v višini, določeni na podlagi kriterijev, ki veljajo za delavce v gospodarstvu Republike Slovenije.

V. VARSTVO PRAVIC

72. člen

Delavec ima pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih.

Zahtevo vloži delavec pri predstojniku oziroma drugem organu, bi je pristojen za odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca, ugovor pa pri organu, ki je odločil o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Predstojnik oziroma drug pristojni organ preizkusita svojo odločitev in jo lahko spremenita.

Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi oziroma ugovoru ali če pristojni organ ne odloči v 30 dneh od vložitve, lahko delavec zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču.

Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»VI. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

73. člen

Določbe o delavcih v upravi se uporabljajo tudi za samostojne in druge strokovne službe izvršnih svetov ter skupščin občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti.

74. člen

Način uporabe posameznih določb tega zakona za strokovne službe Predsedstva Republike Slovenije, Skupščine Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije, družbenega pravobranilca samoupravljanja, za pravosodne organe in za civilne osebe v štabih teritorialne obrambe se določi z aktom organa.

Vrste večjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v strokovnih službah iz prejšnjega odstavka določa sistemizacija delovnih mest tega organa.

Določbe 53. do 58. člena tega zakona se uporabljajo tudi za delavce, ki so do uveljavitve zakona o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organizacij (Uradni list Republike Slovenije, št. 8/90), opravljali naloge na podlagi določb, razveljavljenih z navedenim zakonom.

75. člen

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na osebne dohodke in letni dopust višjih upravnih delavcev ter na nadomestila, druge prejemke in povračila, se smiselno uporabljajo tudi za predstojnike strokovnih služb skupščin občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti, za predstojnike občinskih upravnih organov, ki jih imenuje skupščina občine oziroma posebne družbenopolitične skupnosti, za predstojnike upravnih organov in strokovnih služb, ki jih imenuje izvršni svet in za namestnike predstojnikov.

76. člen

Določbe tega zakona, ki veljajo za občinske organe, veljajo tudi za organe posebnih družbenopolitičnih skupnosti.

77. člen

Določbe, ki se nanašajo na pooblastila republiškega sekretarja (člena 17 in 20), veljajo tudi za predstojnike samostojnih republiških upravnih organov in organizacij.

78. člen

Strokovno tehnični delavci v državnih organih, ki jim je bila pod pogoji iz 284. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79) priznana delovna zmožnost za opravljanje določenih del, lahko še naprej opravljajo ta dela.

79. člen

Akti iz 3. in 64. člena tega zakona morajo biti sprejeti najkasneje v dveh mesecih po uveljavitvi zakona, ki bo urejal državno upravo in organizacijo republiške uprave.

Državni organi morajo svoje akte iz 68. in 69. člena tega zakona v treh mesecih uskladiti z akti iz prejšnjega odstavka.

Po uskladitvi splošnih aktov s tem zakonom prenehajo državni organi uporabljati družbeni dogovor o skupnih osnovah in merilih za samoupravno urejanje odnosov pri pridobivanju in delitvi dohodka v SR Sloveniji (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 20/87).

80. člen

Določbe o pravicah delavcev iz delovnega razmerja, ki se odmerjajo enkrat letno, se uporabljajo že za leto 1990, če so za delavce ugodnejše.

81. člen

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 42., 56., 110. do 192. in 223. do 226. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88).

82.  člen

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 5/91) vsebuje naslednjo končno določbo:

»5. člen

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.