Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP) ‡

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o prevozih v cestnem prometu obsega:

-        Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94 z dne 24. 11. 1994),

-        Popravek zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 18/95 z dne 24. 3. 1995),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-A (Uradni list RS, št. 54/96 z dne 27. 9. 1996),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-B (Uradni list RS, št. 48/98 z dne 30. 6. 1998),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-C (Uradni list RS, št. 65/99 z dne 12. 8. 1999),

-        Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno – ZPDZC (Uradni list RS, št. 36/00 z dne 26. 4. 2000).

ZAKON

O PREVOZIH V CESTNEM PROMETU

(neuradno prečiščeno besedilo št. 4)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(namen zakona)

(1) Ta zakon določa organizacijo, pogoje in način opravljanja prevozov oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu.

(2) Prevoz oseb in stvari v mednarodnem cestnem prometu se opravlja v skladu s tem zakonom in mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija.

(3) Če s posameznimi državami ni bila sklenjena pogodba iz prejšnjega odstavka, se prevoz med njimi in Republiko Slovenijo opravlja v skladu s tem zakonom in mednarodnimi pogodbami, ob upoštevanju načela vzajemnosti.

2. člen

(uporaba pojmov)

Posamezni, v tem zakonu uporabljeni izrazi, imajo naslednji pomen:

1.      Prevoz v notranjem cestnem prometu je vsak cestni prevoz znotraj meja Republike Slovenije.

2.      Prevoz v mednarodnem cestnem prometu je vsak cestni prevoz najmanj čez eno državno mejo.

3.      Javni prevoz je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom prevoznih storitev.

4.      Prevoz za lastne potrebe je prevoz, ki ga fizična ali pravna oseba opravlja za zadovoljevanje potreb pri izvajanju svoje dejavnosti oziroma nalog s svojega delovnega področja.

5.      Domači prevoznik je fizična ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima licenco za opravljanje prevoza oseb ali stvari v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu ter fizična ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki opravlja prevoze oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu, za katere po določbah tega zakona ni potrebno pridobiti licence.

6.      Tuji prevoznik je tuja fizična ali pravna oseba, ki opravlja prevoz oseb ali stvari v mednarodnem cestnem prometu.

7.      Mednarodna pogodba je vsak mednarodni večstranski ali dvostranski sporazum, protokol, aranžma oziroma izmenjava not, s katerimi se ureja mednarodni prevoz, in ki zavezuje Republiko Slovenijo.

8.      Kabotaža je vsak prevoz oseb ali stvari med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja tuji prevoznik.

9.      Relacija je razdalja med katerimakoli krajema na liniji, ki sta v voznem redu označena kot postaja ali postajališče.

10.   Linija je določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje ali postajališča, na kateri se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu, po voznem redu in ceni, ki sta vnaprej določena in objavljena.

11.   Vozni red je ureditev linije, s katero se določa vrsta prevoza, relacije, na katerih se opravlja prevoz, vrstni red postaj in postajališč, njihova oddaljenost od začetne postaje ali postajališča, čas prihoda, postanka in odhoda na vsako avtobusno postajo in postajališče, obdobje, v katerem prevoznik opravlja prevoz na liniji, in čas veljavnosti.

12.   Mednarodni linijski promet je prevoz na liniji, pri kateri je prva postaja ali postajališče na ozemlju Republike Slovenije in zadnja na ozemlju tuje države, kot tudi prevoz na liniji, ki tranzitira tujo državo, zadnja postaja ali postajališče pa je ponovno na ozemlju Republike Slovenije.

13.   Medkrajevni linijski promet je javni prevoz med dvema ali več kraji in se lahko opravlja kot potniški, hitri ali direktni.

14.   Primestni promet je javni prevoz med območjem mesta in njegovo okolico, ki je namenjen pretežno potnikom, ki se vozijo na delo, v šolo in podobno (dnevna migracija) oziroma prevoz potnikov, namenjen dnevni migraciji med posameznimi mesti oziroma naselji, ki predstavljajo gospodarsko celoto.

15.   Mestni promet je javni linijski prevoz na ureditvenem območju mesta.

16.   Itinerer označuje določeno smer gibanja prevoznega sredstva na avtobusni liniji.

17.   Potniški prevoz je prevoz oseb, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo na vseh avtobusnih postajah in avtobusnih postajališčih.

18.   Hitri prevoz je prevoz oseb, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo samo na avtobusnih postajah in na pomembnejših avtobusnih postajališčih.

19.   Direktni prevoz je prevoz oseb, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo samo na začetni, izstopajo pa samo na končni avtobusni postaji oziroma avtobusnem postajališču.

20.   Avtobusna postaja je določen prostor za sprejem in odpravo avtobusov, ki mora imeti pokrite perone, urejene za varno vstopanje in izstopanje potnikov, prostore za zadrževanje potnikov in voznega osebja, za hrambo prtljage, sanitarije ter prometni urad in s posebnimi predpisi določeno opremo.

21.   Pomembnejše avtobusno postajališče je prostor, določen za postanek avtobusov, ki mora imeti zadostno število peronov za varen vstop in izstop potnikov, mesta za prodajo vozovnic, prostor za zadrževanje potnikov, tablo z objavo izvlečkov iz voznih redov in objavo delovnega časa, javno telefonsko govorilnico, javne sanitarije in urejene prometne površine.

22.   Avtobusno postajališče je prostor, določen za postanek avtobusov po voznem redu in za varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov.

23.   Parkirišče za tovorna vozila oziroma avtobuse je urejen prostor za parkiranje, na katerem so za vozno osebje zagotovljeni minimalni higienski pogoji (pitna voda, sanitarije) in telefon.

24.   Postaja za tovorna vozila je določen prostor z ustreznimi objekti za parkiranje ali garažiranje tovornih vozil s prometnim uradom in sanitarnimi napravami.

25.   Dovoljenje za prevoz je skupno ime za več vrst listin, določenih v tem zakonu ali v mednarodni pogodbi, s katerimi se dovoljuje vozilu s tujo registracijo pristop na slovenske ceste in vožnja po njih, oziroma vozilu s slovensko registracijo pristop na ceste države, katere organ je izdal dovoljenje, in vožnja po njih.

26.   Dovolilnica je listina, s katero se dovoljuje enkratni pristop vozilu s tujo, registracijo na slovenske ceste in vožnja po njih, oziroma vozilu s slovensko registracijo pristop na ceste države, katere organ je izdal dovoljenje, in vožnja po njih.

27.   Kontrolna listina-potniška spremnica je obrazec, ki ga uporablja domači prevoznik pri opravljanju javnega prevoza oseb v mednarodnem prostem cestnem prometu.

28.   Drugi izrazi s področja cestnega prometa imajo v tem zakonu enak pomen, kot ga določajo drugi predpisi s tega področja in mednarodne pogodbe, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.

2.a člen

(evidence, ki jih vodi pristojno ministrstvo)

(1) Ministrstvo, pristojno za promet vodi evidenco prevoznikov in motornih vozil, prijavljenih za prevoz oseb in stvari v cestnem prometu, glede na vrsto prevoza. V evidenci se vodijo podatki, določeni v tem zakonu.

(2) Evidenca iz prejšnjega odstavka se lahko vodi kot centralna informatizirana baza na osnovi podatkov, ki jih zagotavljajo in uporabljajo ministrstvo, pristojno za promet, ministrstvo za finance, ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za pravosodje, republiški senat za prekrške, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in izdajatelji licenc.

(3) Evidenca iz prejšnjih odstavkov se deli na evidenco mednarodnih in evidenco notranjih prevoznikov.

(4) Ministrstvo, pristojno za promet in oseba, pooblaščena za delitev dovolilnic, zbira, obdeluje, shranjuje, posreduje in uporablja podatke, potrebne za delitev dovolilnic. Ministrstvo, pristojno za promet poleg tega zbira, obdeluje, shranjuje, posreduje in uporablja podatke, potrebne za izdajanje licenc za opravljanje prevozov v cestnem prometu in registracijo avtobusnih voznih redov.

(5) Ministrstvo, pristojno za promet in pooblaščena oseba za delitev dovolilnic (v nadaljnjem besedilu: delilec) vodita in vzdržujeta evidenco podatkov o prevoznikih in vozilih, prijavljenih za cestni prevoz oseb in stvari. V tej evidenci se vodijo in vzdržujejo naslednji podatki:

-        matična številka, davčna številka in sedež prevoznika

-        firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, ime in priimek odgovorne osebe za prevoze,

-        številka in veljavnost izdane licence, vrsta prevozov za katere je izdana licenca, znamka, tip in registracijska številka ter drugi podatki o vozilih, za katere so bile izdane kopije licenc,

-        ime in priimek, EMŠO ter izobrazba zaposlenih voznikov,

-        obsodbe za kazniva dejanja zoper premoženje, gospodarstvo ali varnost javnega prometa in izrečene kazni za storjene prekrške, opravljanja prevozov oseb ali stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu brez ustrezne licence,

-        podatki o poravnanih davčnih obveznostih,

-        izrečeni ukrepi zoper prevoznike na podlagi tega zakona oziroma mednarodnih pogodb.

(6) Podatki iz prejšnjega odstavka se vodijo tudi v evidenci izdanih licenc ter registriranih avtobusnih voznih redov. V evidenci avtobusnih voznih redov ministrstvo, pristojno za promet vodi tudi podatke o voznih redih, ki jih v predpisani obliki zagotavljajo avtobusni prevozniki.

(7) Podatki iz petega in šestega odstavka se lahko zbirajo tudi iz evidenc ministrstva za notranje zadeve, ministrstva za finance, ministrstva za pravosodje, senata za prekrške, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter izdajateljev licenc za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Kadar delilec dovolilnic zbira podatke o pravni ali fizični osebi iz že obstoječih zbirk podatkov, o tem ni dolžan obvestiti posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Organi, organizacije in posamezniki, ki imajo podatke oziroma zbirke podatkov iz prejšnjih odstavkov, morajo te podatke na zahtevo posredovati delilcu dovolilnic. Za zagotovitev dostopa do podatkov iz prejšnjih odstavkov, lahko ministrstvo, pristojno za promet vzpostavi neposredno računalniško (elektronsko) povezavo z vsemi navedenimi organi in organizacijami, ki vodijo take podatke ali zbirke podatkov.

(8) Podatki iz prejšnjih odstavkov se vodijo ves čas, ko je prevoznik vpisan v evidenco prevoznikov. V obliki arhiva pa se podatki hranijo še 5 let od dne, ko je prevoznik izbrisan iz evidence cestnih prevoznikov.

(9) Podatki iz prejšnjih odstavkov se lahko posredujejo tudi drugim državnim organom in izdajateljem licenc, če to zahtevajo in je njihova zahteva povezana izključno z prevozniško dejavnostjo, s katero se ukvarjajo subjekti, katerih podatki se vodijo v evidencah iz tega člena.

(10) Delilec izbriše prevoznika iz evidence prevoznikov:

-        če prevozniku preneha veljavnost licence za opravljanje prevozov v cestnem prometu – z dnem prenehanja veljavnosti licence;

-        če je prevoznik izbrisan iz sodnega registra oziroma vpisnika samostojnih podjetnikov – z dnem izbrisa.

3. člen

(obveznost dokumentov v vozilu)

(1) Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu mora imeti voznik domačega prevoznika med vožnjo v vozilu kopijo licence, overjeno od izdajatelja in potni nalog, iz katerega morajo biti razvidni podatki o vrsti prevoza, firma oziroma ime in sedež prevoznika, ime in priimek voznika, glavni podatki o smeri vožnje, registrska številka vozila, stanje števca ob začetku in na koncu vožnje in podpis pooblaščene osebe, ki je izdala dokument.

(2) Pri opravljanju javnega prevoza oseb v mestnem cestnem prometu in pri opravljanju avto-taksi prevozov, potnega naloga iz prejšnjega odstavka tega člena, ni potrebno imeti v vozilu.

(3) Domači prevoznik mora voditi obvezno evidenco izdanih potnih nalogov iz prvega odstavka tega člena ter jih hraniti najmanj eno leto.

(4) Vozila, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu, morajo imeti oznake in opremo, ki ju predpiše minister, pristojen za promet.

4. člen

(vrste licenc)

(1) Pravica do opravljanja prevozov oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu se pridobi na podlagi licence.

(2) Domača pravna oseba pridobi licenco pri Gospodarski zbornici Slovenije, fizična oseba pa pri Obrtni zbornici Slovenije za naslednje vrste prevozov:

1.      v mednarodnem cestnem prometu za:

-  mednarodni linijski prevoz oseb,

-  mednarodni prosti prevoz oseb,

-  mednarodni javni prevoz stvari in

-  mednarodni prevoz stvari za lastne potrebe ter

-  mednarodni prevoz oseb za lastne potrebe;

2.      v notranjem cestnem prometu za:

-  medkrajevni linijski prevoz oseb,

-  primestni linijski prevoz oseb,

-  linijski mestni prevoz oseb,

-  prosti, cestni prevoz oseb,

-  prevoz oseb za lastne potrebe,

-  avto-taksi prevoze,

-  javni prevoz stvari v prostem cestnem prometu in

-  prevoz stvari za lastne potrebe.

(3) Licence iz prvega odstavka tega člena ni potrebno pridobiti, če gre za opravljanje prevozov z vozili, ki so namenjena potrebam javne varnosti, obrambe in potrebam državnih organov, za prevoze s poštnimi in intervencijskimi vozili, za medicinske in humanitarne prevoze ter za prevoze za lastne potrebe, ki jih pravne ali fizične osebe opravljajo z osebnimi avtomobili, z vozili, katerih največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg in za prevoze s specialnimi vozili, ki so bila po izdelavi predelana za poseben namen in služijo prevozu za lastne potrebe ter se z njimi ne more opravljati prevozov oseb in stvari na enak način kot z nepredelanimi vozili (npr. vozila za prevoze čebel, potujoče knjižnice...), ki so predelana za poseben namen, kar mora biti razvidno iz prometnega dovoljenja in služijo prevozu za lastne potrebe.

5. člen

(pogoji za pridobitev licence)

(1) Licenco lahko pridobi domača fizična ali pravna oseba, če izpolnjuje naslednje pogoje:

1.      da ima opravljanje dejavnosti javnega prevoza ali prevoza za lastne potrebe vpisano v sodni register;

2.      da je lastnik določenega števila vozil za posamezne vrste prevozov ali da ima pravico uporabe teh vozil na podlagi sklenjene zakupne pogodbe ali leasing pogodbe.

3.      da ima zaposlene voznike avtobusov oziroma voznike motornih tovornih vozil nad 500 kg nosilnosti, ki imajo najmanj srednjo poklicno izobrazbo ali tej stopnji ustrezno izobrazbo;

4.      da ima zaposlene voznike avtobusov oziroma avto-taxi voznike, ki aktivno obvladajo slovenski jezik;

5.      da ima direktor ali pooblaščena oseba, odgovorna za prevoze, uspešno opravljen preizkus strokovne usposobljenosti;

6.      da razpolaga z najmanj 3000 ECU v tolarski protivrednosti na vozilo ali s 150 ECU v tolarski protivrednosti na tono največje dovoljene mase tovornega vozila oziroma na sedež v avtobusu;

7.      da ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo ali varnost javnega prometa ali kaznovan za storjen prekršek opravljanja prevozov oseb ali stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu brez ustrezne licence;

8.      da ima lastna ali s pogodbo zagotovljena parkirna mesta za svoja vozila in mesta za vzdrževanje vozil.

(2) Za tiste vrste prevozov, kjer mora prevoznik zagotavljati rednost in stalnost prevozov, število vozil za posamezne vrste prevozov predpiše minister, pristojen za promet.

(3) Program preizkusa strokovne usposobljenosti iz 5. točke prvega odstavka tega člena ter postopek in način opravljanja preizkusa predpiše minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo.

(4) Preizkus strokovne usposobljenosti se opravlja pred komisijo, ki jo imenuje minister, pristojen za promet.

(5) Minimalne tehnične in druge pogoje iz 8. točke prvega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, in ministrom, pristojnim za varstvo okolja.

6. člen

(postopek za pridobitev licence)

(1) Fizična ali pravna oseba pošlje vlogo za pridobitev licence s točno navedbo vrste prevozov, za katere želi pridobiti licenco, in pisna dokazila o izpolnjevanju s tem zakonom predpisanih pogojev Gospodarski zbornici Slovenije oziroma Obrtni zbornici Slovenije.

(2) Gospodarska zbornica Slovenije oziroma Obrtna zbornica Slovenije izda licenco najkasneje v 30 dneh po prejemu popolne vloge za izdajo licence ter vodi evidenco izdanih licenc.

(3) Zoper odločbo, s katero se izdaja licence zavrne, je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za promet.

(4) Minister, pristojen za promet, s pravilnikom podrobneje določi pogoje za pridobitev licence za posamezne vrste prevozov iz drugega odstavka 4. člena tega zakona ter predpiše način in postopek njihove pridobitve ter način vodenja evidence iz drugega odstavka tega člena.

7. člen

(pogoji za opravljanje prevozov)

(1) Domači prevoznik lahko začne opravljati prevoz oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu, ko pridobi licenco.

(2) Licence ni mogoče prenesti na drugo fizično ali pravno osebo.

(3) Gospodarska zbornica Slovenije oziroma Obrtna zbornica Slovenije odvzame domačemu prevozniku licenco, če ugotovi, da ta več ne izpolnjuje zahtevanih pogojev ali da opravlja prevoze v nasprotju z izdano licenco. V odločbi o odvzemu licence izdajatelj obenem pozove domačega prevoznika, da v roku osmih dni po prejemu odločbe vrne izdajatelju licenco in overjene kopije licence. O odvzemu licence izdajatelj takoj obvesti ministrstvo, pristojno za promet in pristojne inšpekcijske službe.

(4) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka tega člena je v roku osmih dni dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za promet. Pritožba ne zadrži njene izvršitve.

II. PREVOZ OSEB

1. Prevoz oseb v notranjem cestnem prometu

1.1. Javni prevoz oseb

8. člen

(delitev javnega prevoza oseb)

Javni prevoz oseb se opravlja kot prevoz v linijskem cestnem prometu in prevoz v prostem cestnem prometu.

1.1.1. Javni prevoz oseb v linijskem cestnem prometu

9. člen

(način opravljanja)

(1) Javni prevoz oseb v linijskem cestnem prometu se opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu in so zanj določeni cena in splošni prevozni pogoji; opravlja se kot mednarodni, medkrajevni, primestni in mestni promet.

(2) Domači prevoznik mora opravljati javni prevoz oseb v linijskem cestnem prometu v skladu z voznim redom.

10. člen

(vozni redi)

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, vsako leto razpiše potrebe po prevozih na linijah medkrajevnega in primestnega prometa. Hkrati se razpišejo potrebe po prevozih na linijah mednarodnega prometa.

(2) Domači prevoznik predloži ministrstvu, pristojnemu za promet, predlog voznega reda, v katerem navede oddaljenost vsake avtobusne postaje in postajališča od začetne postaje oziroma postajališča na podlagi daljinarja s časi vožnje, ter predlog cene in splošne prevozne pogoje.

(3) Minister, pristojen za promet, predpiše način in postopek usklajevanja voznih redov ter njihove registracije.

(4) Daljinar s časi vožnje iz drugega odstavka tega člena določi minister, pristojen za promet, na podlagi usklajenega predloga Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.

(5) Vozne rede določi ministrstvo, pristojno za promet, po izvedenem postopku njihovega usklajevanja.

(6) Pri določitvi voznih redov iz prejšnjega odstavka upošteva ministrstvo, pristojno za promet, njihovo usklajenost z voznimi redi železniškega, pomorskega in zračnega prometa.

11. člen

(registracija voznih redov)

Domači prevoznik mora registrirati vozni red pri ministrstvu, pristojnem za promet, ki vodi register linij, po registraciji pa ga mora objaviti na krajevno običajen način, najpozneje 14 dni pred dnevom, ki je v voznem redu določen za začetek njegovega izvajanja.

12. člen

(začasna prekinitev prevoza na liniji)

(1) Domači prevoznik ne sme opustiti nobenega prevoza, določenega z voznim redom.

(2) Izjemoma sme biti na posamezni liniji ali delu linije prevoz začasno prekinjen, če nastanejo in dokler trajajo okoliščine, ki jih ni mogoče predvideti in katerih posledic ni moč odvrniti (višja sila).

(3) O prekinitvi prevoza iz prejšnjega odstavka mora domači prevoznik obvestiti javnost preko sredstev javnega obveščanja takoj, ko nastopijo okoliščine, ki so povzročile prekinitev, istočasno pa tudi ministrstvo, pristojno za promet.

13. člen

(mestni promet)

(1) Organizacijo in način urejanja mestnega prometa lahko lokalne skupnosti določijo kot gospodarsko javno službo.

(2) Pri urejanju mestnega prometa in določanju gospodarske javne službe lokalna skupnost upošteva zlasti:

-        obseg dnevne migracije in velikost gravitacijskega območja,

-        soodvisnost medkrajevnega, primestnega in mestnega cestnega prometa,

-        povezanost javnega mestnega cestnega prometa z drugimi vrstami prometa.

(3) Mestni promet v mestnih občinah, ki imajo več kot 100.000 prebivalcev, se obvezno opravlja kot gospodarska javna služba.

1.1.2. Javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu

14. člen

(opredelitev)

(1) Javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu je prevoz, pri katerem se skupina vnaprej določenih oseb prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pisno pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza. Javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu ne sme vsebovati ponavljajočih elementov linijskega prometa: relacije, časov odhodov in prihodov ter mest vstopov in izstopov potnikov. Prevozi so namenjeni potrebam po enkratnih prevozih in nimajo funkcije prevoza dnevne migracije.

(2) Izjemoma se z elementi linijskega prometa lahko opravlja prevoz šoloobveznih otrok med domom in šolo, prevoz delavcev med bivališčem in deloviščem, kadar so dela sezonskega značaja ter prevozi invalidov in oseb, ki so potrebne medicinske nege.

(3) Z elementi linijskega cestnega prometa se izjemoma lahko opravlja javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu tudi v primerih, ko se prevoz opravlja iz krajev in v kraje, kjer ni linijskega prometa ali ta ne ustreza potrebam uporabnikov. Zainteresirani prevoznik je za tak prevoz dolžan pridobiti dovoljenje ministra, pristojnega za promet. Vlogi za izdajo dovoljenja je prevoznik dolžan priložiti mnenje Obrtne zbornice Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije.

(4) Pri izdaji dovoljenja iz prejšnjega odstavka minister, pristojen za promet, upošteva naslednje kriterije:

-        časovno in krajevno dostopnost javnega linijskega cestnega in železniškega prometa,

-        specialne potrebe posebnih kategorij uporabnikov prevoza,

-        vpliv na ekonomiko obstoječih linij.

(5) Pogoji prevoza, ki so dogovorjeni s pisno pogodbo so: seznam potnikov, relacija, cena prevoza ter mesto vstopa in izstopa potnikov, ki so na seznamu. Med opravljanjem prevoza mora biti pogodba v vozilu.

15. člen

(avto-taksi)

Organizacijo in način opravljanja avto-taksi prevozov določijo lokalne skupnosti.

1.2. Prevoz oseb za lastne potrebe

16. člen

(prevoz oseb za lastne potrebe)

(1) Prevoz oseb za lastne potrebe opravljajo gospodarske družbe, državni organi in druge fizične ter pravne osebe, če prevažajo svoje delavce ali osebe v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti oziroma nalog s svojega delovnega področja.

2. Prevoz oseb v mednarodnem cestnem prometu

17. člen

(kabotaža)

Tuji prevoznik ne sme opravljati kabotaže v mednarodnem cestnem prevozu oseb.

2.1. Javni prevoz oseb v mednarodnem linijskem cestnem prometu

18. člen

(pogoji za vzpostavitev mednarodnega linijskega prevoza oseb)

Javni prevoz oseb v mednarodnem linijskem cestnem prometu (v nadaljnjem besedilu: mednarodni linijski prevoz oseb) med Republiko Slovenijo in drugimi državami ter tranzitni prevoz čez Republiko Slovenijo se vzpostavljata v skladu z mednarodno pogodbo, na podlagi soglasja ministrstva, pristojnega za promet, in pristojnih organov drugih držav, opravljata pa se v skladu s pogoji, ki jih določata ta zakon in mednarodna pogodba.

19. člen

(dovoljenje)

(1) Mednarodni linijski prevoz oseb se na ozemlju Republike Slovenije lahko opravlja le na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo, pristojno za promet.

(2) Dovoljenje se izda na zahtevo zainteresiranega domačega ali tujega prevoznika, ki ji je potrebno priložiti vozni red, cenik, itinerer in druge priloge, določene z mednarodno pogodbo.

(3) Tuji prevoznik pošlje zahtevo za izdajo dovoljenja po pristojnem organu države, kjer je vozilo registrirano.

(4) Register mednarodnih linij vodi ministrstvo, pristojno za promet.

20. člen

(obveznost dovoljenja v vozilu)

Pri opravljanju mednarodnega linijskega prevoza oseb na ozemlju Republike Slovenije mora biti v vozilu izvirnik dovoljenja iz prvega odstavka prejšnjega člena ali njegova kopija, ki jo overi organ, ki jo je izdal.

21. člen

(splošni pogoji)

(1) Mednarodni linijski prevoz oseb se mora opravljati v skladu s cenikom, voznim redom in itinererjem, ki jih uskladita in določita domači in tuji prevoznik.

(2) Cenik, vozni red in itinerer mora potrditi organ, ki je izdal dovoljenje iz prvega odstavka 19. člena tega zakona.

22. člen

(opravljanje prevoza z več vozili)

Mednarodni linijski prevoz oseb se lahko opravlja tudi z več vozili po istem voznem redu, če to ni v nasprotju z mednarodno pogodbo in če se prevoz opravlja z vsemi vozili na celotni liniji, za katero je izdano dovoljenje iz prvega odstavka 19. člena tega zakona.

23. člen

(tranzitni linijski prevoz oseb)

Poleg pogojev, ki jih določata ta zakon in mednarodna pogodba, lahko v dovoljenju za opravljanje mednarodnega tranzitnega linijskega prevoza oseb, izdanemu tujemu prevozniku, določi še:

1.      prepoved, da se sprejemajo osebe v Republiki Sloveniji za prevoz v državo tujega prevoznika ali v tretjo državo;

2.      prepoved, da izstopajo v Republiki Sloveniji osebe, pripeljane iz države tujega prevoznika ali tretje države.

24. člen

(uporaba določb o notranjem linijskem cestnem prometu)

Objavljanje voznega reda, način in pogoji uporabe avtobusnih postaj in postajališč ter ostali pogoji v mednarodnem linijskem prevozu oseb se izvajajo po določbah tega zakona o notranjem cestnem prevozu, tuji prevozniki pa morajo pri tem upoštevati tudi z mednarodno pogodbo dogovorjene obveznosti.

25. člen

(začasna prekinitev in trajna ustavitev prevoza)

(1) Če prevoznik iz ekonomskih in drugih utemeljenih razlogov ne more opravljati mednarodnega linijskega prevoza oseb, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, mora vložiti pri ministrstvu, pristojnem za promet, zahtevo s podrobno utemeljitvijo razlogov za začasno prekinitev ali trajno ustavitev prevoza.

(2) Prevoz se sme začasno prekiniti ali trajno ustaviti, ko izda ministrstvo, pristojno za promet, za to ustrezno dovoljenje.

2.2. Javni prevoz oseb v mednarodnem prostem cestnem prometu

26. člen

(način opravljanja)

(1) Javni prevoz oseb v mednarodnem prostem cestnem prometu se opravlja kot:

1.      krožna vožnja zaprtih vrat, to je prevoz iste skupine oseb, ki se prevaža z istim vozilom;

2.      prevoz oseb pri odhodu in s praznim vozilom pri vrnitvi;

3.      izmenične vožnje, organizirane za prevoz vnaprej organiziranih skupin oseb, z več potovanji iz istega odhodnega kraja do istega namembnega kraja, pri čemer se mora vsaka skupina, ki je odpotovala skupaj, vrniti v isti sestavi tako, da je pri prvi vožnji ob vrnitvi in zadnji vožnji ob odhodu vozilo prazno;

4.      drugi prevozi oseb v prostem cestnem prometu, kot so:

a)    prevzem oseb, ki so se organizirale kot skupina v tretji državi, vendar ne v tisti, v kateri je vozilo registrirano, in ne v tisti državi, na ozemlju katere se skupina prevzame v prevoz, in to tako, da se mora vozilo s skupino oseb vrniti v državo, v kateri je vozilo registrirano;

b)    prevoz, pri katerem vstopa vozilo v državo prazno zaradi prevzema skupine oseb in prevoza te skupine na območje države, v kateri je vozilo registrirano.

(2) Prevoze iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka lahko opravljajo tuji prevozniki brez dovoljenja, prevoze iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka pa le z dovoljenjem, ki ga izda država, v kateri se prevozi opravljajo, razen če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

27. člen

(kontrolna listina)

(1) Pri opravljanju prevozov iz prejšnjega člena mora imeti voznik v vozilu izpolnjeno kontrolno listino - seznam oseb, ki ga je podpisal domači oziroma tuji prevoznik in potrdil pristojni carinski organ na mejnem prehodu ob vstopu v državo in izstopu iz države.

(2) Če v mednarodni pogodbi ni drugače določeno, vodi domači prevoznik kontrolno listino na obrazcu in na način, ki ju predpiše minister, pristojen za promet, tuji prevoznik pa na obrazcu in na način, kot to določa predpis njegove države.

28. člen

(razveljavitev in odvzem dovoljenja)

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, lahko odloči o razveljavitvi dovoljenja iz prvega odstavka 19. člena tega zakona ali odvzemu dovoljenja iz 26. člena tega zakona, ki je bilo izdano domačemu ali tujemu prevozniku, če prevoznik kljub poprejšnjemu opozorilu prevoza ne opravlja v skladu z določbami tega zakona ali mednarodne pogodbe.

(2) Dovoljenje iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, ki je bilo izdano tujemu prevozniku, se razveljavi tudi v primeru, če pristojni organ države, v kateri je prevoznik registriran, noče izdati ustreznega dovoljenja za domačega prevoznika.

(3) Odvzem dovoljenja po prvem odstavku tega člena se izreče za čas od treh do 12 mesecev.

III. PREVOZ STVARI

29. člen

(vrste prevoza stvari)

Prevoz stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu se opravlja kot javni prevoz in kot prevoz za lastne potrebe.

1. Prevoz stvari v notranjem cestnem prometu

30. člen

(javni prevoz stvari v prostem cestnem prometu)

Javni prevoz stvari v prostem cestnem prometu je prevoz, za katerega se relacija, cena prevoza in drugi prevozni pogoji določijo s pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza.

31. člen

(prevoz stvari za lastne potrebe)

(1) Prevoz stvari za lastne potrebe opravljajo gospodarske družbe, državni organi ter druge fizične in pravne osebe, če prevažajo izključno stvari v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti oziroma nalog s svojega delovnega področja, kot je prevoz stvari v njihov lasti ali stvari, ki so bile pri njih proizvedene in prodane oziroma izposojene ali najete, dane v obdelavo, preoblikovanje, popravilo ali dane v skladiščenje in podobno.

2. Prevoz stvari v mednarodnem cestnem prometu

32. člen

(dovolilnice za domačega prevoznika)

(1) Domači prevoznik mora pridobiti dovolilnice za prevoz stvari v mednarodnem cestnem prometu, če je mednarodni prevoz v posameznih državah dovoljen samo na njihovi podlagi.

(2) Dovolilnic iz prejšnjega odstavka ni treba pridobiti za opravljanje mednarodnega prevoza stvari v Republiki Sloveniji z motornim vozilom z domačo registracijo in priklopnim vozilom s tujo registracijo.

(3) Dovolilnice lahko pridobi le tisti prevoznik, ki ima poravnane vse davčne obveznosti. Postopek in način dokazovanja poravnave teh obveznosti predpiše minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.

(4) Ministrstvo, pristojno za promet, pridobi dovolilnice iz prvega odstavka tega člena od pristojnega organa druge države na podlagi mednarodne pogodbe, sklenjene s posamezno državo.

33. člen

(delitev dovolilnic)

(1) Delitev dovolilnic, ekoloških točk in CEMT dovolilnic (v nadaljnjem besedilu: dovolilnice) iz prejšnjega člena opravljata Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije vsaka za svoje člane, upoštevaje merila, pogoje in postopke določene s tem zakonom. Ministrstvo, pristojno za promet pridobljene dovolilnice prenese zbornicama, glede na število pravilno uporabljenih dovolilnic njunih članov v predhodnem letu.

(2) Dovolilnice lahko pridobi domača pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

-        ima licenco za opravljanje mednarodnega prevoza oseb ali stvari,

-        je vpisana v evidenco mednarodnih prevoznikov, ki jo v okviru evidence prevoznikov vodi ministrstvo, pristojno za promet.

(3) Stroški nastali v zvezi z izdajanjem dovolilnic, bremenijo domačega prevoznika, ki vloži zahtevo za dodelitev dovolilnic. Višino teh stroškov določi minister, pristojen za promet.

33.a člen

(osnovni kriteriji in merila za delitev dovolilnic)

(1) Delilec pri delitvi dovolilnic in CEMT dovolilnic upošteva naslednje kriterije in merila:

-        število in kvaliteto motornih vozil prijavljenih za opravljanje prevozov v cestnem prometu ob koncu obdobja iz naslednje alinee,

-        odstotek pravilno uporabljenih in vrnjenih dovolilnic za posamezne prevoze v določenem obdobju,

-        uporabo oprtnega vlaka v obdobju iz prejšnje alinee (samo za prevoz stvari) in

-        kršitve določil tega zakona in drugih predpisov glede delitve in uporabe dovolilnic.

(2) Pri delitvi se upošteva tudi število kontingenta pridobljenih dovolilnic in želje prevoznika, izražene v vlogi za dodelitev dovolilnic.

(3) Ministrstvo, pristojno za promet, od skupnega števila pridobljenih dovolilnic, zadrži rezervo za omogočanje nujnih in strateško pomembnih prevozov. Delitev teh dovolilnic se opravi na način, ki ga predpiše minister, pristojen za promet upoštevajoč pomembnost nujnega prevoza glede na pomembnost prevoza za Republiko Slovenijo. Če ta rezerva ni porabljena, jo ministrstvo da na razpolago delilcu za razdelitev.

(4) Za delitev ekoloških točk za tranzit preko Republike Avstrije veljajo tudi posebna merila, ki jih v skladu z zahtevami te države predpiše minister, pristojen za promet. Organizatorji-operaterji prevozov z oprtnimi vlaki morajo zagotoviti, da bodo z oprtnimi vlaki možni prevozi vseh vozil, katerih največje dimenzije in mase so v skladu s predpisi o največjih masah in dimenzijah vozil v Republiki Sloveniji.

(5) Minister, pristojen za promet, predpiše natančnejši postopek in način uporabe kriterijev ter meril določenih v prejšnjih odstavkih tega člena.

33.b člen

(postopek delitve dovolilnic)

(1) Domači prevoznik, ki želi pridobiti dovolilnice iz 33. člena tega zakona, mora biti vpisan v evidenco mednarodnih prevoznikov iz druge alinee drugega odstavka 33. člena tega zakona. Prevoznik, ki želi pridobiti dovolilnice mora vložiti pisno vlogo pri delilcu. V vlogi mora prevoznik navesti svoje realne potrebe po številu in vrstah dovolilnic in priložiti ustrezna dokazila, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje za pridobitev dovolilnic.

(2) Delilec prevoznika, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev dovolilnic, vpiše v seznam mednarodnih prevoznikov, ki so upravičeni do pridobitve dovolilnic (v nadaljnjem besedilu: seznam).

(3) Prevoznik jamči za pravilnost podatkov, ki jih navede v vlogi za pridobitev dovolilnic, dolžan pa je delilcu nemudoma sporočiti spremembo teh podatkov.

(4) Prevozniku, ki je vpisan v seznam, se določi letni plan dodelitve dovolilnic za mednarodni cestni prevoz stvari. Pri določitvi letnega plana delilec upošteva merila, kriterije in postopek določen s tem zakonom in podzakonskimi predpisi. V planu so navedene vse vrste in število dodeljenih dovolilnic za mednarodni prevoz stvari. Letni plani dodelitve dovolilnic prevoznikom so javni in se na primeren način objavijo.

(5) Po določitvi letnih planov delitve, je delilec dolžan posameznega prevoznika obvestiti o dodeljenih dovolilnicah.

(6) Delilec prevozniku pošlje vabilo na delitev za posamezno delilno obdobje, skupaj z odločbo o dodelitvi vrst in številu dovolilnic za posamezno delitev. Prevoznik lahko v roku osmih dni od prejema odločbe vloži pritožbo pri delilcu, ki pritožbo obravnava. Pritožba ne zadrži izvršitve.

(7) Če delilec ugotovi, da je v postopku delitve bila storjena napaka, oziroma niso bile upoštevane določbe tega zakona, svojo odločitev ustrezno spremeni. V primeru, da delilec izpodbijane določbe ne nadomesti z novo, pritožbo prevoznika pošlje v reševanje ministrstvu, pristojnemu za promet.

(8) Delilec mora ministrstvu, pristojnemu za promet skupaj s pritožbo odstopiti vso dokumentacijo potrebno za odločanje o stvari.

(9) Delilec dovolilnic in ministrstvo pristojno, za promet vroča svoje odločbe ali druge spise prevoznikom na sedežu, ki so ga navedli v postopku za pridobitev licence. Če prevoznik dvakrat zapored ne prevzame pošte, delilec oziroma ministrstvo, pristojno za promet odločbo objavi za 15 dni na svoji oglasni deski. S tem se šteje, da je vročitev opravljena.

33.c člen

(kritične dovolilnice)

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, sestavi in objavi seznam tistih vrst dovolilnic, ki ne zadoščajo potrebam slovenskih prevoznikov.

(2) Prevozniku, ki je na novo vpisan v evidenco mednarodnih prevoznikov, se eno leto po vpisu v evidenco, v planu ne more določiti kritičnih dovolilnic in CEMT dovolilnic. Ravno tako niso dovoljeni prenosi dodeljenih kritičnih dovolilnic na nove prevoznike.

(3) V drugem delilnem letu po vpisu v evidenco, se prevozniku v planu lahko določijo tudi kritične dovolilnice, ob upoštevanju meril iz 33.a člena tega zakona, če delilec razpolaga z dovolilnicami, pridobljenimi z zmanjšanjem planov prevoznikov, ki so nepravilno ali v zmanjšani meri uporabljali dovolilnice.

33.č člen

(posebne vrste dovolilnic)

Posebne vrste dovolilnic so tiste dovolilnice, ki jih po mednarodnih pogodbah pridobi Republika Slovenija ter so časovne in namenske. Dovolilnice iz tega člena se razdelijo med tiste prevoznike, ki opravljajo največ oziroma pretežno takšne vrste prevozov, za katere so te dovolilnice namenjene. Način uporabe teh dovolilnic predpiše minister, pristojen za promet.

33.d člen

(Merila in kriteriji za delitev CEMT dovolilnic)

(1) CEMT dovolilnice so dovolilnice, ki jih Republika Slovenija pridobi od Evropske konference ministrov za promet (CEMT), ki jih delilec vsako leto razdeli prevoznikom. Uporaba dodeljenih CEMT dovolilnic se spremlja in vrednoti po sistemu točkovanja opravljenih prevozov blaga, v določenem obdobju, ob upoštevanju naslednjih kriterijev:

-        bilateralni prevozi v sosednje države,

-        bilateralni prevozi z državami, ki ne mejijo na Republiko Slovenijo,

-        prevozi med tretjimi državami.

(2) Točke pridobiva prevoznik glede na posamezno vrsto dovolilnice, za vsako dodeljeno CEMT dovolilnico posebej. Delilec iz mesečnega poročila o uporabi CEMT dovolilnice za vsakega prevoznika, ki ima dodeljeno CEMT dovolilnico, izračuna koliko točk je pridobil glede na opravljene vožnje v določenem obdobju. Na podlagi tako opravljenega izračuna delilec prevoznike razvrsti glede na število zbranih točk in naredi seznam. Prevoznikom, ki se uvrstijo med zadnjih 15 odstotkov ali manj, vseh prevoznikov na tem seznamu, se dodeljene dovolilnice odvzamejo in dodelijo drugim prevoznikom, ki so za tako vrsto dovolilnice zaprosili.

(3) Če je prevozniku v planu dodeljena CEMT dovolilnica, se mu temu primerno sorazmerno zmanjša število dodeljenih kritičnih dovolilnic za posamezne države.

(4) Uporabnik dovolilnice mora za vsako vožnjo voditi dnevnik vožnje v skladu s pravili CEMT. Izpolnjene liste dnevnika je treba ob koncu vsakega meseca, skupaj s statističnim listom, poslati delilcu, ki je dovolilnico izdal prevozniku. Če prevoznik poročila ne odda ali ga odda prepozno, se šteje, da v tem mesecu voženj ni opravljal, zato ne sodeluje v točkovanju.

(5) Za vožnje, ki v dnevniku niso potrjene s carinskim žigom, je treba poleg statističnega lista priložiti še kopijo prevozne listine (CMR).

(6) Če prevoznik neredno pošilja mesečna poročila, mu lahko delilec odvzame dodeljene CEMT dovolilnice.

33.e člen

(odvzem CEMT dovolilnic)

(1) Delilec odvzame CEMT dovolilnico če:

-        prevoznik krši določila mednarodnih sporazumov, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami na področju mednarodnih prevozov stvari,

-        prevoznik ne doseže zahtevanega števila točk oziroma ne izpolnjuje kriterijev iz drugega odstavka 33.d člena tega zakona,

-        prevozniku preneha veljavnost licence za opravljanje mednarodnih javnih prevozov stvari, in sicer z dnem prenehanja licence.

(2) Prevoznik, kateremu je bila CEMT dovolilnica odvzeta po kriterijih iz prejšnjega odstavka, lahko zaprosi za ponovno dodelitev CEMT dovolilnice po preteku enega leta od odvzema.

(3) Prevoznik je dolžan CEMT dovolilnico, ki mu je bila odvzeta, vrniti delilcu v osmih dneh od prejema odločbe o odvzemu CEMT dovolilnice. Če prevoznik v navedenem roku CEMT dovolilnice ne vrne, mu delilec do vrnitve CEMT dovolilnice, začasno zaustavi izdajo vseh dovolilnic za mednarodni cestni prevoz stvari.

33.f člen

(razdelitev temeljnega plana na delilna obdobja in fizična delitev)

(1) Delilec plan delitve dovolilnic prevoznikom razdeli na delilna obdobja. Tako se prevozniku določi število dovolilnic, ki mu pripada glede na posamezno delilno obdobje.

(2) Delitev dovolilnic za naslednje obdobje se začne v primernem časovnem odmiku pred začetkom obdobja, za katerega bodo dovolilnice izdane. Delilec prevozniku posreduje pisno vabilo, v katerem navede datum in kraj delitve. Delitev se praviloma opravlja na krajih, ki jih določi delilec.

(3) Delitev in pravilno uporabo dovolilnic delilec spremlja glede na vsako delilno obdobje. V primeru, da prevoznik ne uporablja dovolilnic v skladu z zakonom in drugimi predpisi, mu delilec lahko, brez spremembe plana, število dodeljenih dovolilnic takoj v naslednjem obdobju zmanjša, sorazmerno z nepravilno uporabljenimi ali neuporabljenimi dovolilnicami v prejšnjih obdobjih. Če je bilo prevozniku preko celega delilnega leta, zaradi nepravilne uporabe, večkrat zmanjšano število dodeljenih dovolilnic, mu delilec lahko spremeni plan dodelitve dovolilnic. Plan se prevozniku lahko spremeni med delilnim letom poleg predhodno navedenega primera tudi, zaradi morebitne kršitve prepovedi iz četrtega odstavka 33.g člena tega zakona.

(4) Delilec lahko v posameznem delilnem obdobju v upravičenih primerih zmanjša ali poveča število razdeljenih dovolilnic. To praviloma lahko stori v primeru spremembe števila pridobljenih dovolilnic ali spremenjenih potreb prevoznikov.

(5) Prevoznik v posameznem delilnem obdobju lahko zaprosi za avans dovolilnic iz naslednjih delilnih obdobij, če prevozniku dodeljeno število dovolilnic v posameznem delilnem obdobju ne zadošča za izvedbo vseh načrtovanih prevozov. Način in postopek odobritve avansa predpiše minister, pristojen za promet.

(6) Delilec prevozniku, ki v dveh zaporednih delilnih obdobjih ni prevzel dodeljenih dovolilnic, ustavi dodelitev teh dovolilnic. Če tak prevoznik ponovno zahteva dodelitev dovolilnic, se šteje za novega prevoznika.

33.g člen

(pravilna uporaba in prenos dovolilnic)

(1) Prevozniki vračajo uporabljene in neuporabljene dovolilnice na kraju, ki ga določi minister, pristojen za promet. Pri vračilu uporabljenih dovolilnic mora prevoznik priložiti seznam porabljenih dovolilnic na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za promet. Pravilno uporabo dovolilnic delilec presoja na podlagi podatkov iz Enotne carinske listine (ECL).

(2) Prevoznik lahko dovolilnice prenese le na prevoznika, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev dovolilnic in pod pogoji da:

-        o nameravanem prenosu predhodno pisno obvesti delilca,

-        mu delilec prenos odobri.

(3) Prevozniki morajo dovolilnice uporabljati tako, da opravijo čimveč prevozov stvari v obe smeri (naloženo vozilo). Poraba dovolilnic na tak način mora dosegati delež, ki ga v odstotku predpiše minister, pristojen za promet.

(4) Prevoznik mora dovolilnice uporabljati v skladu z določili tega zakona in drugih predpisov, ki se nanašajo na delitev in uporabo dovolilnic, predvsem pa ne sme prevoza opraviti brez dovolilnice ali s ponarejeno dovolilnico in dovolilnice preprodajati ali prenašati na druge prevoznike, razen v skladu z določili tega zakona.

33.h člen

(Uporaba drugih predpisov)

Pri delitvi dovolilnic in CEMT dovolilnic, delilec poleg določb tega zakona in drugih predpisov upošteva tudi določila mednarodnih pogodb, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami glede izvajanja mednarodnega cestnega prometa, kakor tudi določila resolucij organizacije CEMT glede uporabe dovolilnic, ki jih izdaja ta organizacija.

34. člen

(dovolilnice za tujega prevoznika)

(1) Tuji prevoznik, registriran v državi, s katero je sklenila Republika Slovenija pogodbo o mednarodnem prevozu stvari v cestnem prometu, opravlja mednarodni prevoz stvari v Republiki Sloveniji na podlagi dovolilnice za prevoz stvari, ki jo izda ministrstvo, pristojno za promet, če ni v mednarodni pogodbi določeno, da se opravlja prevoz brez dovolilnice.

(2) Mednarodni prevoz s tujim motornim vozilom s priklopnim vozilom (skupina vozil) se opravlja na podlagi ene dovolilnice.

(3) Če imata tuje motorno vozilo in priklopno vozilo v skupini vozil registrski označbi različnih držav, je potrebna dovolilnica le za motorno vozilo, razen če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

(4) Dovolilnica za prevoz stvari mora biti v tujem vozilu, ko je ta na območju Republike Slovenije kontrolo nad izvajanjem te določbe pa izvajajo carinski organi, inšpektorji za cestni promet in policisti.

(5) Na mejnem prehodu oziroma na drugem kraju, kjer se opravlja carinsko nadzorstvo in od katerega začne tuje vozilo voziti po cestah v Republiki Sloveniji, preverja carinski organ ali je v vozilu dovolilnica iz prvega odstavka tega člena. Če ugotovi, da v vozilu ni predpisane dovolilnice, mu prepove vstop v Republiko Slovenijo, oziroma če to ugotovi na drugem kraju, kjer se opravlja carinska kontrola, prepove nadaljnjo vožnjo, dokler prevoznik ne pridobi ustrezne dovolilnice.

(6) Če drugi pristojni organi pri kontroli prometa ugotovijo, da je tuje vozilo v prometu na cestah v Republiki Sloveniji brez dovolilnice, ga spremljajo do najbližje službe carinskega nadzorstva.

(7) Carinski organ in drugi pristojni organi o tujem prevozniku brez dovolilnice takoj obvestijo ministrstvo, pristojno za promet, ki lahko odloči, da se tujemu prevozniku brez dovolilnice prepove vožnja po cestah v Republiki Sloveniji in določi, kako ga je treba odpraviti iz Republike Slovenije, oziroma da se mu dovoli vožnja po cestah v Republiki Sloveniji, za kar izda posebno dovoljenje, za kar mora prevoznik plačati stroške, ki jih je povzročil.

35. člen

(posebno dovoljenje)

(1) Pristojni carinski organ lahko proti plačilu izda tujemu prevozniku za bilateralni ali tranzitni prevoz posebno dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo, če:

-        Republika Slovenija nima sklenjene pogodbe o mednarodnem cestnem prevozu stvari z državo, kjer je motorno vozilo registrirano,

-        prevaža žive živali,

-        hitro pokvarljivo blago,

-        ima motorno vozilo označeno z začasnimi registrskimi tablicami za izvoz vozila, pod pogojem, da vozilo ne prevaža stvari.

(2) Ob plačilu posebnega dovoljenja plača prevoznik tudi cestno takso v skladu s 40. členom tega zakona.

(3) Ceno in vsebino dovoljenja določi minister, pristojen za promet.

36. člen

(prevozi brez dovolilnice)

(1) Ne glede na določbe 34. in 35. člena tega zakona, dovolilnica ni potrebna:

1.      za prevoz stvari z javnega letališča in na javno letališče, če pride do havarije ali druge nesreče letala, ali če mora letalo pristati zaradi spremenjene smeri leta v sili, ali če so odpovedane letalske linije;

2.      za prevoz poškodovanega motornega vozila in njegove prikolice;

3.      za prevoz posmrtnih ostankov;

4.      za prevoz stvari pri selitvi v ustreznih posebnih vozilih;

5.      za prevoz poštnih pošiljk;

6.      za prevoz eksponatov, namenjenih za sejme in razstave;

7.      za prevoz pripomočkov in drugih potrebščin za gledališke, glasbene in druge kulturne prireditve, cirkuške predstave ali za filmska, radijska in televizijska snemanja;

8.      za prevoz mrtvih živali, razen če gre za industrijsko predelavo;

9.      za prevoz čebel in ribjega podmladka;

10.   za prevoz medicinskega in drugega materiala kot pomoč v primeru naravnih nesreč in za prevoz blaga v humanitarne namene;

11.   za prazna vozila, s katerimi se zamenjajo pokvarjena vozila in prevzamejo za prevoz stvari iz pokvarjenih vozil v Republiki Sloveniji ali tretji državi;

12.   za vozila tehnične pomoči za popravilo pokvarjenih vozil (servisna remontna vozila);

13.   za prevoz tovorov izključno v reklamne namene ali za pouk;

14.   za vozila z nosilnostjo do 3.500 kg ali skupno maso do 6.000 kg.

(2) Za prevoz iz prejšnjega odstavka mora imeti voznik v vozilu listine in drugo dokumentacijo, iz katerih je razvidno, da gre za enega od navedenih prevozov.

37. člen

(kabotaža tujega prevoznika)

(1) Tuji prevoznik lahko opravi notranji prevoz stvari med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji (kabotaža) le, če dobi za tak prevoz posebno dovoljenje. Vlogo za dovoljenje vloži tuji prevoznik pri pristojnem organu za promet države, v kateri ima sedež, ta pa jo posreduje ministrstvu, pristojnem za promet, v Republiki Sloveniji.

(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se sme izdati, če je zaradi pomanjkanja ustreznih transportnih zmogljivosti v državi nujno, da opravi prevoz tuji prevoznik.

(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda ministrstvo, pristojno za promet, po predhodnem mnenju Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.

38. člen

(prevozi tujega prevoznika v tretjo državo)

(1) Tuji prevoznik sme opravljati prevoz stvari iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno, če to določa mednarodna pogodba in če dobi za to dovoljenje ministrstva, pristojnega za promet, ki ga izda po predhodnem mnenju Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek sme tuji prevoznik opraviti prevoz stvari iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno, tudi kadar to ni določeno v mednarodni pogodbi, če je zaradi pomanjkanja ustreznih transportnih zmogljivosti v Republiki Sloveniji treba pritegniti tujega prevoznika in če dobi za to dovoljenje iz prejšnjega odstavka.

39. člen

(začasna prepoved vožnje tujemu prevozniku)

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, lahko odloči o začasni prepovedi vožnje po cestah v Republiki Sloveniji vozilom tujega prevoznika, ki kljub poprejšnjemu opozorilu ne prevaža stvari v skladu s tem zakonom ali z mednarodno pogodbo.

(2) Začasna prepoved vožnje po cestah v Republiki Sloveniji se izreče tujemu prevozniku za konkretno vozilo ob prehodu državne meje, če vozilo ne izpolnjuje varnostno-tehničnih pogojev in prekomerno onesnažuje okolje ali ogroža cestni promet.

(3) Začasna prepoved se izreče za čas od treh do 12 mesecev.

IV. CESTNA TAKSA

40. člen

(obveznost plačila)

Za tuje vozilo, ki vozi po cestah v Republiki Sloveniji, razen za vozilo, s katerim se opravlja prevoz iz 36. člena tega zakona, se plača cestna taksa po predpisih o javnih cestah, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Cestna taksa vsebuje stroške odpravljanja prometnih nesreč, prometnih zastojev, onesnaževanja zraka in zmanjševanja posledic prometa in hrupa, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

41. člen

(cestna taksa za vozila različnih registrskih označb)

(1) Če imata motorno in priklopno vozilo registrski označbi različnih držav, se zaračunava cestna taksa za skupino vozil v znesku, ki velja za državo, v kateri je registrirano motorno tovorno vozilo.

(2) Če je motorno vozilo iz prejšnjega odstavka iz države, s katero je z mednarodno pogodbo dogovorjeno, da se cestna taksa ne zaračunava, priklopno pa iz države, s katero takega sporazuma ni, se cestna taksa za priklopno vozilo zaračuna v znesku, ki velja za državo, v kateri je le-to registrirano.

(3) Za motorna in priklopna vozila s tujo registracijo, ki jih ima v zakupu domači prevoznik, se zaračunava cestna taksa v zneskih, ki veljajo za državo, v kateri je registrirano posamezno vozilo.

42. člen

(pristojnost za pobiranje cestne takse)

Cestno takso iz 40. člena tega zakona pobirajo carinski organi in jo vplačujejo v proračun Republike Slovenije.

V. AVTOBUSNE POSTAJE IN POSTAJALIŠČA TER POSTAJE IN PARKIRIŠČA ZA TOVORNA VOZILA IN AVTOBUSE

43. člen

(storitve avtobusne postaje)

(1) Avtobusna postaja opravlja sprejem in odpravo avtobusov, predvidenih z voznim redom, potnikov in prtljage, prodajo in predprodajo vozovnic ter rezervacije sedežev, prevzem in shranjevanje prtljage, daje informacije o prevozih potnikom in prevoznikom in opravlja druge storitve v zvezi s prevozi za potnike in prevoznike. Avtobusna postaja opravlja tudi sprejem in odpravo avtobusov, ki opravljajo proste prevoze v cestnem prometu.

(2) Avtobusna postaja mora za vse prevoznike opravljati storitve pod enakimi pogoji.

(3) Delovni čas, cenik in splošni pogoji poslovanja avtobusne postaje morajo biti objavljeni na vidnem mestu.

44. člen

(dolžnost obveščanja o zamudi avtobusov)

(1) Domači in tuji prevoznik mora takoj obvestiti najbližjo avtobusno postajo, če med vožnjo nastane okvara ali ovira, zaradi katere bi imel predvidoma več kot 60 minut zamude.

(2) Avtobusna postaja, ki je tako obvestilo sprejela, mora o tem takoj obvestiti naslednjo avtobusno postajo na liniji.

45. člen

(dolžnost ustavljanja po voznem redu)

(1) Domači in tuji prevoznik mora ustaviti na vsaki avtobusni postaji in avtobusnem postajališču v skladu z voznim redom.

(2) Prevoznik ne sme ustavljati izven avtobusnih postaj in avtobusnih postajališč, ki so urejena in določena v voznem redu.

46. člen

(predpis ministra)

Minister, pristojen za promet, predpiše opremljenost avtobusnih postaj in pomembnejših postajališč ter način opravljanja njihovih storitev.

47. člen

(storitve postaje za tovorna vozila)

Postaja za tovorna vozila opravlja sprejem, parkiranje ali garažiranje, varovanje, odpravljanje tovornih vozil ter zagotavlja bivanje in nastanitev voznega osebja v skladu s splošnimi pogoji poslovanja.

48. člen

(obveznost objave pogojev poslovanja)

(1) Storitve postaje oziroma parkirišča za tovorna vozila ali za avtobuse so pod enakimi pogoji dostopni vsem uporabnikom.

(2) Delovni čas, cenik za opravljanje storitev ter splošni pogoji poslovanja postaje oziroma parkirišča za tovorna vozila ali za avtobuse morajo biti objavljeni na vidnem mestu.

VI. NOTRANJA KONTROLA

49. člen

(obveznost izvajanja)

(1) Domači prevoznik, ki izvaja javni prevoz oseb ali stvari ali prevoz za lastne potrebe v cestnem prometu, je dolžan izvajati trajno kontrolo nad izvajanjem predpisanih zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozniki, potrebnih za varno upravljanje z vozilom, nad predpisanimi pogoji glede vozil in izvajanjem drugih predpisanih ukrepov, od katerih je odvisna varnost cestnega prometa.

(2) Minister, pristojen za promet, predpiše vsebino in način izvajanja notranje kontrole.

(3) Organizacijo notranje kontrole, pristojnosti in način izvajanja notranje kontrole uredi domači prevoznik s svojimi akti.

VII. STAVKE

50. člen

(opravljanje prevozov oseb in stvari v primeru stavke)

(1) Domači prevozniki, ki opravljajo prevoze oseb v cestnem prometu morajo v času stavke zagotoviti izvajanje mednarodnega linijskega prevoza oseb, ki je določen z mednarodnimi pogodbami, v medkrajevnem, primestnem in mestnem prometu pa izvajanje nemotenega poteka prevozov oseb v okviru voznih redov (dnevna migracija).

(2) Domači prevozniki, ki opravljajo mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu, morajo v času stavke zagotoviti nemoteno izvajanje prevozov živih živali, hitro pokvarljivega blaga in nevarnih snovi.

VIII. POOBLASTILA CARINSKIH IN INŠPEKCIJSKIH ORGANOV

51. člen

(pristojnosti carinskih organov)

(1) Carinski organi so pooblaščeni, da na mejnem prehodu oziroma na drugem kraju, kjer se opravlja carinsko nadzorstvo, preverjajo, ali ima tuji prevoznik dovoljenje in druge listine, predpisane v tem zakonu, drugih predpisih in mednarodnih pogodbah. Če ugotovijo, da tuji prevoznik v vozilu nima predpisanega dovoljenja, mu prepovejo vstop v Republiko Slovenijo oziroma nadaljnjo vožnjo po cestah v Republiki Sloveniji.

(2) Carinski organi so pooblaščeni, da začasno odvzamejo tujemu vozniku dovoljenje, ki ga mora imeti v vozilu skladno z določbami tega zakona, če dvomijo o njegovi pravilnosti, oziroma če voznik ne spoštuje pogojev iz dovoljenja. Začasno odvzeto dovoljenje je treba skupaj z zapisnikom o začasnem odvzemu poslati ministrstvu, pristojnemu za promet.

(3) Carinski organi izvršujejo odločitve ministrstva, pristojnega za promet, iz 28. in 39. člena tega zakona.

52. člen

(inšpekcijsko nadzorstvo)

(1) Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, opravljajo inšpektorji za cestni promet.

(2) Nadzor nad izvajanjem določbe prvega odstavka 3. člena tega zakona o obveznosti voznika, da ima med vožnjo v vozilu overjeno kopijo licence, opravljajo tudi policisti.

53. člen

(področje dela inšpektorjev)

Inšpektorji za cestni promet nadzorujejo:

-        prevoz oseb v mestnem, primestnem in medkrajevnem cestnem prometu;

-        javni prevoz oseb in stvari v notranjem prostem cestnem prometu;

-        prevoz za lastne potrebe iz 16. in 31. člena tega zakona;

-        prevoz oseb in stvari v mednarodnem cestnem prometu;

-        avtobusne postaje, pomembnejša avtobusna postajališča in postaje ter parkirišča za tovorna vozila in avtobuse;

-        izvajanje notranje kontrole.

54. člen

(naloge inšpekcijskega nadzorstva)

(1) Inšpektor za cestni promet lahko pri opravljanju inšpekcijskega nadzora:

1.      prepove prevoz, če se opravlja v nasprotju z določbami 7., 11., 14., 20., 27., 37. in 39. člena tega zakona;

2.      prepove uporabo avtobusne postaje ali avtobusnega postajališča, postaje ali parkirišča za tovorna vozila, če se ne odpravijo ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga je določil inšpektor, preti pa nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali večja premoženjska škoda;

3.      prepove uporabo vozil za prevoze v cestnem prometu, ki niso označena in opremljena, kot je to določeno s predpisom, izdanim na podlagi tega zakona;

4.      odreja druge ukrepe po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijsko nadzorstvo in pooblastila inšpektorjev.

(2) Če inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva izreče ustni ukrep ali prepoved, izda odločbo o tem ukrepu ali prepovedi najkasneje v roku osem dni od dneva ustne odločitve tistemu, na katerega se odločba nanaša.

(3) Pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ima inšpektor pravico vstopa v poslovne prostore ali objekte in pregledati naprave, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente domačih ali tujih izvajalcev prevozov, vezane na opravljanje prevozov oseb in stvari v cestnem prometu. Inšpektor ima pravico pridobiti osebne podatke o pravnih in fizičnih osebah, podatke o lastniku vozil in druge podatke potrebne za vodenje postopkov v zvezi z kršitvami tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

(4) Za poslovne prostore se štejejo tudi stanovanjski prostori, ki sta jih pravna oseba ali samostojni podjetnik določila kot svoj sedež ali kot poslovni prostor, kjer se opravlja dejavnost.

(5) Pri pregledu stanovanjskih prostorov lahko inšpektor pregleda le tisti del prostorov, ki je namenjen poslovanju. V primerih, ko pravna oseba ali samostojni podjetnik vstopu nasprotuje, si mora inšpektor za pregled teh prostorov pridobiti odločbo pristojnega sodišča.

(6) Pravna oseba ali samostojni podjetnik mora inšpektorju omogočiti nemoteno opravljanje nadzorstva ter mu dostaviti poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente, če inšpektor to zahteva.

(7) Pritožba zoper odločbo o ukrepih iz 1. točke prvega odstavka tega člena ne zadrži njene izvršitve.

IX. KAZENSKE DOLOČBE

55. člen

(prenehal veljati)

56. člen

(1) Z denarno kaznijo najmanj 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:

1.      če vozila, ki se uporabljajo za prevoze v cestnem prometu, nimajo oznak in opreme, kot so določene s predpisom, izdanim na podlagi tega zakona (četrti odstavek 3. člena);

2.      če o prekinitvi prevoza v primeru višje sile ne obvesti javnosti preko sredstev javnega obveščanja in ministrstva, pristojnega za promet (tretji odstavek 12. člena);

3.      če opravlja javni prevoz v prostem cestnem prometu brez predhodne pisne pogodbe ali v nasprotju z njo ali če v času opravljanja prevoza v vozilu nima te pogodbe (14. člen).

4.      če z avtobusom ne ustavi na vsaki avtobusni postaji ali postajališču v skladu z voznim redom, ali ustavi izven avtobusnih postaj in avtobusnih postajališč, ki so urejena in določena v voznem redu (drugi odstavek 9. člena, 45. člen);

5.      če ne izvaja trajne kontrole nad izvajanjem predpisanih zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozniki, potrebnih za varno upravljanje z vozilom, nad predpisanimi pogoji glede vozil in izvajanjem drugih predpisanih ukrepov (prvi odstavek 49. člena);

6.      če ne zagotovi opravljanja prevozov oseb ali stvari v cestnem prometu v času stavke (50. člen);

7.      če ne ravna po izrečenem ali izdanem ukrepu ali prepovedi inšpektorja (54. člen).

(2) Z denarno kaznijo najmanj 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(3) Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

57. člen

(1) Z denarno kaznijo 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:

1.      če pri prevozu oseb in stvari v cestnem prometu voznik domačega prevoznika med vožnjo v vozilu nima kopije licence in potni nalog, iz katerega so razvidni podatki o vrsti prevoza, firma oziroma ime in sedež prevoznika in drugega voznega osebja, glavni podatki o smeri vožnje, registrska številka vozila, stanje števca ob začetku in na koncu vožnje in podpis pooblaščene osebe (prvi odstavek 3. člena);

2.      če voznega reda ne objavi na krajevno običajen način najpozneje 14 dni pred dnevom, ki je v voznem redu določen za začetek njegovega izvajanja (11. člen).

(2) Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

58. člen

(1) Z denarno kaznijo 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:

1.      če opravlja v mednarodnem cestnem prevozu oseb kabotažo (17. člen);

2.      če opravlja mednarodni linijski prevoz oseb v Republiki Sloveniji brez dovoljenja ministrstva, pristojnega za promet (prvi odstavek 19. člena);

3.      če pri opravljanju mednarodnega linijskega prevoza oseb na ozemlju Republike Slovenije v vozilu nima izvirnika dovoljenja za njegovo opravljanje ali njegove kopije, ki jo overi organ, ki jo je izdal (20. člen);

4.      če mednarodnega linijskega prevoza oseb ne opravlja v skladu s cenikom, voznim redom in itinererjem, ki ga potrdi ministrstvo, pristojno za promet (21. člen);

5.      če brez ustreznih listin ali dovoljenja opravlja mednarodni prosti prevoz oseb (26. člen in 27. člen);

6.      če pri opravljanju javnega prevoza oseb v mednarodnem prostem cestnem prometu v vozilu nima v redu izpolnjene kontrolne listine s seznamom potnikov, ki ga je podpisal prevoznik in potrdil pristojni carinski organ na mejnem prehodu (prvi odstavek 27. člena);

7.      če opravlja brez dovoljenja notranji prevoz stvari med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena);

8.      če opravlja brez dovoljenja prevoz stvari iz Republike Slovenije v tretje države oziroma iz tretjih držav v Republiko Slovenijo (prvi odstavek 38. člena);

9.      če opravi prevoz brez dovolilnice ali s ponarejeno dovolilnico in če dovolilnice preprodaja ali prenaša na druge prevoznike v nasprotju z določbami tega zakona (četrti odstavek 33.g člena).

(2) Z denarno kaznijo najmanj 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(3) Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik-voznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

59. člen

(1) Z denarno kaznijo 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek upravljalec avtobusne postaje ali postaje za tovorna vozila oziroma parkirišča za tovorna vozila ali avtobuse, če ne objavi na vidnem mestu delovnega časa, cenika in splošnih pogojev poslovanja (tretji odstavek 43. člena in drugi odstavek 48. člena).

(2) Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z denarno kaznijo 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če inšpektorju ne posreduje zahtevanih podatkov, pisnega pojasnila ali izjave v roku, ki ga določi inšpektor ali, če inšpektorju ne omogoči nemotenega opravljanja nadzorstva ali mu ne dostavi poslovnih knjig, pogodb, listin in drugih dokumentov, če inšpektor to zahteva (tretji in šesti odstavek 54. člena).

(4) Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(5) Z denarno kaznijo najmanj 20.000 tolarjev se kaznuje uradna oseba, ki nadzira prehod državne meje, če pri kontroli vstopa vozila tujega prevoznika ne preveri tehničnega stanja vozila in če dovoli tranzit po cestah v Republiki Sloveniji vozilu, ki je tehnično oporečno in prekomerno onesnažuje okolje ali ogroža varnost prometa (drugi odstavek 39. člena).

(6) Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz tretjega odstavka tega člena.

59.a člen

(1) Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev kaznuje inšpektor ali policist na kraju voznika, ki v vozilu nima dovolilnice iz 34. člena tega zakona.

(2) Z denarno kaznijo 50.000 tolarjev kaznuje inšpektor na kraju voznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(3) Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev kaznuje policist na kraju voznika, ki med vožnjo v vozilu nima kopije licence, overjene s strani izdajatelja (3. člen). O izrečenem ukrepu obvesti Prometni inšpektorat Republike Slovenije.

Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

60. člen

(obveznost uskladitve)

(1) Prevozniki, ki z dnem uveljavitve tega zakona že opravljajo prevoz oseb ali stvari, morajo pridobiti licence iz prvega odstavka 4. člena v dveh letih po uveljavitvi tega zakona.

(2) Direktor oziroma pooblaščena oseba, odgovorna za prevoz, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti iz 4. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona do 1.1.1997.

61. člen

(rok za vzpostavitev registra)

Register linij v javnem prevozu oseb v notranjem in mednarodnem linijskem cestnem prometu iz 11. in 19. člena tega zakona mora ministrstvo, pristojno za promet, vzpostaviti v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

62. člen

(uskladitev)

Prevozi, ki se opravljajo na dan uveljavitve tega zakona na podlagi 32. člena zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 45/87) se smejo opravljati najdalj eno leto po uveljavitvi tega zakona.

63. člen

(razpis potreb po prevozih)

Potrebe po prevozih na linijah mednarodnega, medkrajevnega in primestnega prometa iz prvega odstavka 10. člena tega zakona razpiše ministrstvo, pristojno za promet, prvič v letu 1998.

64. člen

(predpisi ministra)

Minister, pristojen za promet, najkasneje v devetih mesecih po uveljavitvi tega uskladi obstoječe predpise ali predpiše in določi:

-        oznake in opremo vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu (tretji odstavek 3. člena);

-        v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo, program preizkusa strokovne usposobljenosti ter postopek in način opravljanja preizkusa (drugi odstavek 5. člena);

-        v soglasje z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, in ministrom, pristojnim za varstvo okolja, minimalne tehnične in druge pogoje za parkirna mesta in mesta za vzdrževanje vozil (četrti odstavek 5. člena);

-        pogoje za pridobitev licence za posamezne vrste prevozov ter način in postopek njihove pridobitve (četrti odstavek 6. člena);

-        način in postopek usklajevanja voznih redov ter njihovega vpisa v register (tretji odstavek 10. člena);

-        na usklajen predlog Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije daljinar s časi vožnje (četrti odstavek 10. člena);

-        obrazec in način vodenja kontrolne listine (drugi odstavek 27. člena);

-        merila, postopek in način delitve dovolilnic (prvi odstavek 33. člena);

-        višino povračila stroškov, nastalih v zvezi z izdajanjem dovolilnic (četrti odstavek 33. člena);

-        opremljenost avtobusnih postaj in pomembnejših postajališč ter način opravljanja njihovih storitev (46. člen);

-        v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, in ministrom, pristojnim za varstvo okolja, minimalne tehnične in druge pogoje za tovorna vozila tujih prevoznikov, ki smejo vstopiti v Republiko Slovenijo.

65. člen

(uporaba veljavnih predpisov)

Do izdaje predpisov iz prejšnjega člena se uporabljajo naslednji predpisi, izdani na podlagi zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 45/87):

-        pravilnik o oznakah in opremi vozil v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 35/88 in 2/89);

-        pravilnik o opremljenosti avtobusnih postaj in pomembnejših avtobusnih postajališč, ter o načinu opravljanja storitev avtobusnih postaj (Uradni list SRS, št. 35/88);

-        pravilnik o načinu in postopku usklajevanja avtobusnih voznih redov ter njihovem vpisu (Uradni list SRS, št. 3/89, 7/90 in Uradni list RS, št. 19/94).

66. člen

(prenehanje veljavnosti predpisov)

(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o prevozih, v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 45/87).

(2) Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati zakon o prevozu v mednarodnem cestnem prometu (Uradni list SFRJ, št. 41/80, 56/80, 33/87, 80/89 in 29/90).

67. člen

(začetek veljavnosti zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-A (Uradni list RS, št. 54/96) spreminja 60. člen zakona tako, da se glasi:

»60. člen

(obveznost uskladitve)

(1) Prevozniki, ki do uveljavitve tega zakona in do uveljavitve podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi, že opravljajo prevoze oseb in stvari, morajo pridobiti licence iz prvega odstavka 4. člena tega zakona do 31. 12. 1997.

(2) Direktor ali pooblaščena oseba, odgovorna za prevoze, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti iz 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona do 31. 12. 1997.

(3) Osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo dela voznika, lahko še naprej opravljajo istovrstna dela, tudi če ne izpolnjujejo pogoja iz 3. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, če so opravljale delo voznika od 13. 12. 1983 dalje.«;

ter vsebuje naslednjo končno določbo:

»6. člen

Ta zakon prične veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-B (Uradni list RS, št. 48/98) spreminja 60. člen zakona tako, da se glasi:

»60. člen

(obveznost uskladitve)

(1) Prevozniki, ki do uveljavitve tega zakona in do uveljavitve podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi, že opravljajo prevoze oseb in stvari, morajo pridobiti licence iz prvega odstavka 4. člena tega zakona do 31. 12. 1997.

(2) Direktor ali pooblaščena oseba, odgovorna za prevoze, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti iz 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona do 31. 12. 1997.

(3) Osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo dela voznika, lahko še naprej opravljajo istovrstna dela tudi, če ne izpolnjujejo pogoja iz 3. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, če opravljajo delo voznika od 13. 12. 1983 dalje in če so končale eno od naslednjih vrst izobraževanj:

-        šolo za voznike motornih vozil do vključno šolskega leta 1977/1978,

-        šolo za poklic voznik po zakonu o poklicnem izobraževanju in urejanju učnih razmerij (Uradni list SRS, št. 26/70),

-        dveletni skrajšani program vožnja motornega vozila – smer voznik, po zakonu o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89).

(4) Kot neprekinjeno opravljanje del voznika se šteje tudi čas, ko je bil voznik prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje iz vzroka prenehanja delovnega razmerja kot posledica tehnološkega viška.

(5) Prevozniki, ki opravljajo prevoze z vozili do 3.500 kg nosilnosti ali 6.000 kg skupne mase, morajo pridobiti licenco iz prvega odstavka 4. člena tega zakona do 31. 3. 1999.«;

ter vsebuje naslednjo končno določbo:

»16. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-C (Uradni list RS, št. 65/99) spreminja 60. člen zakona tako, da se glasi:

»60. člen

(obveznost uskladitve)

(1) Prevozniki, ki do uveljavitve tega zakona in do uveljavitve podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi, že opravljajo prevoze oseb in stvari, morajo pridobiti licence iz prvega odstavka 4. člena tega zakona do 31. 12. 1997.

(2) Direktor ali pooblaščena oseba, odgovorna za prevoze, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti iz 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona do 31. 12. 1997.

(3) Osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo dela voznika, lahko še naprej opravljajo istovrstna dela tudi, če ne izpolnjujejo pogoja iz 3. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, če opravljajo delo voznika od 13. 12. 1983 dalje ali če so končale eno od naslednjih vrst izobraževanj:

-        šolo za voznike motornih vozil do vključno šolskega leta 1977/1978,

-        šolo za poklic voznik po zakonu o poklicnem izobraževanju in urejanju učnih razmerij (Uradni list SRS, št. 26/70),

-        dveletni skrajšani program vožnja motornega vozila – smer voznik, po zakonu o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89).

(4) Kot neprekinjeno opravljanje del voznika se šteje tudi čas, ko je bil voznik prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje iz vzroka prenehanja delovnega razmerja kot posledica tehnološkega viška.

(5) Prevozniki, ki opravljajo prevoze z vozili do 3.500 kg nosilnosti ali 6.000 kg skupne mase, morajo pridobiti licenco iz prvega odstavka 4. člena tega zakona do 31. 3. 1999.«;

ter vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

»22. člen

Prevoznikom, ki so ob uveljavitvi tega zakona že imeli določene temeljne plane in dodeljene CEMT dovolilnice, na podlagi pravilnika o merilih, postopku in načinu delitve dovolilnic za mednarodni cestni prevoz stvari (Uradni list RS, št. 73/97, 3/98 in 33/98) in pravilnika o postopku, merilih za delitev in uporabi CEMT dovolilnic (Uradni list RS, št. 79/97) se jim ti plani prenesejo v plan za naslednje delilno leto.

23. člen

V celotnem besedilu zakona se beseda “carinik“ nadomesti z besedama “carinski organ“ v ustreznem sklonu in besedi “carinsko nadzorstvo“ nadomestita z besedami “carinska kontrola“ in “carinski nadzor“ v ustreznem sklonu.

24. člen

Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije prevzameta delitev dovolilnic iz 6. člena tega zakona najkasneje s 1. 3. 2000.

25. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno – ZPDZC (Uradni list RS, št. 36/00) vsebuje naslednjo končno določbo:

»24. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne po preteku dvanajst mesecev od njegove uveljavitve, razen določb 6., 19. in 20. člena, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega zakona.«.