Neuradno prečiščeno besedilo, ki vsebuje to spremembo:
Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo
predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega
organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o
industrijski lastnini obsega:
-
Zakon o industrijski lastnini – ZIL-1 (Uradni list RS, št. 45/01 z dne
7. 6. 2001),
-
Zakon o spremembi zakona o industrijski lastnini – ZIL-1A (Uradni list
RS, št. 96/02 z dne 14. 11. 2002),
-
Zakon o industrijski lastnini – uradno prečiščeno besedilo – ZIL-1-UPB1
(Uradni list RS, št. 7/03 z dne 23. 1. 2003),
-
Zakon o spremembi zakona o industrijski lastnini – ZIL-1B (Uradni list
RS, št. 37/04 z dne 15. 4. 2004).
ZAKON
O INDUSTRIJSKI LASTNINI (ZIL-1)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 3)
Prvo poglavje
TEMELJNA NAČELA
1. člen
(vsebina zakona)
(1) Ta zakon določa vrste pravic
industrijske lastnine po tem zakonu in postopke za podelitev in registracijo
teh pravic, sodno varstvo pravic in zastopanje strank v postopkih po tem
zakonu.
(2) Pravice industrijske lastnine po tem
zakonu so patent, model, znamka in geografska označba.
2. člen
(enakost tujih in domačih oseb)
(1) Pravne in fizične osebe, ki so
pripadniki tujih držav, uživajo glede varstva pravic industrijske lastnine v
Republiki Sloveniji enake pravice kot domače pravne ali fizične osebe oziroma
domači pripadniki v skladu s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic
intelektualne lastnine z dne 15. aprila 1994 (Uradni list RS-MP, št. 10/95, v
nadaljnjem besedilu: Sporazum TRIPs) ali z uporabo načela vzajemnosti.
(2) Obstoj vzajemnosti dokazuje tisti, ki
se nanjo sklicuje.
3. člen
(prijava za pridobitev pravic industrijske
lastnine)
(1) Ob upoštevanju 17. člena tega zakona se
pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine v Republiki Sloveniji
zahteva z nacionalno prijavo, vloženo pri Uradu Republike Slovenije za
intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: urad) v skladu s tem zakonom.
(2) Pridobitev pravic industrijske lastnine
v Republiki Sloveniji se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih v
tujini, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko
Slovenijo. Pravni učinek pravic industrijske lastnine, podeljenih ali
registriranih na podlagi takih prijav, je izenačen s pravicami industrijske
lastnine, ki so podeljene ali registrirane na podlagi nacionalnih prijav, razen
če je z mednarodno pogodbo določeno drugače.
(3) Ista oseba ne more pridobiti posamezne
pravice industrijske lastnine na podlagi nacionalne prijave, če je za
pridobitev iste pravice prej vložila prijavo po prejšnjem odstavku.
(4) Pridobitev pravic industrijske lastnine
v tujini se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih pri uradu, če je to
v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
4. člen
(načelo prednosti prve prijave)
Kadar dva ali več prijaviteljev vloži
prijave za pridobitev varstva za isti izum, videz izdelka ali znak v Republiki
Sloveniji, ima tisti prijavitelj, ki ima zgodnejši datum prijave ali prednostne
pravice, če je ta zahtevana, prednost pred drugim prijaviteljem.
5. člen
(urad)
(1) Glavne naloge urada so:
a) sprejemanje prijav, s katerimi se zahteva pridobitev pravic
industrijske lastnine;
b) samostojno in neodvisno vodenje postopkov za podelitev patentov ter
registracijo modelov, znamk in geografskih označb ter podeljevanje patentov in
registriranje modelov, znamk in geografskih označb;
c) vodenje registrov pravic industrijske lastnine in drugih registrov,
ki jih določa ta zakon;
d) opravljanje informacijskih storitev v zvezi s pravicami
industrijske lastnine;
e) zastopanje Republike Slovenije pri tujih in mednarodnih organizacijah,
ki delujejo na področju industrijske lastnine, na podlagi stališč, navodil in
pooblastil Vlade Republike Slovenije;
f) opravljanje drugih zadev iz svoje pristojnosti.
(2) Urad izdaja svoje uradno glasilo, v
katerem objavlja podatke o prijavah in pravicah industrijske lastnine.
(3) Urad vodi samostojno finančno
poslovanje in evidentiranje v zvezi s pobiranjem in plačevanjem pristojbin po
tem zakonu in plačilom storitev, opravljenih na podlagi 7. člena tega zakona.
(4) Urad vodi in za njegovo delo odgovarja
direktor urada, ki ga imenuje Vlada Republike Slovenije.
6. člen
(odločanje urada)
(1) V postopku podelitve ali registracije
pravic industrijske lastnine, vzdrževanja njihove veljavnosti in postopkih pri
vodenju registrov pravic in drugih registrov izdaja urad odločbe, sklepe in
druge akte na podlagi tega zakona. Če ta zakon nima ustreznih določb, se
subsidiarno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
(2) Postopke v zvezi s prijavami po drugem
ali četrtem odstavku 3. člena tega zakona vodi urad na podlagi ustreznih
mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, ter pravil in navodil,
ki so izdana za izvajanje teh mednarodnih pogodb. Če ustrezna mednarodna
pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ter pravila in navodila, izdana za
izvajanje te mednarodne pogodbe, nimajo ustreznih določb, se smiselno
uporabljajo določbe tega zakona.
7. člen
(posredovanje informacij)
(1) Urad je ob upoštevanju 8. člena tega
zakona dolžan vsakomur omogočiti vpogled v spis v zvezi s prijavo ter dostop do
informacij o prijavah in podeljenih ali registriranih pravicah.
(2) Proti plačilu posreduje urad
informacije o stanju tehnike, ki so zajete v patentnih dokumentih, in opravlja
druge storitve na področju informiranja in dokumentacije.
(3) Minister, pristojen za področje
industrijske lastnine, izda odredbo o ceniku, s katero se določijo vrste in
višina plačil iz prejšnjega odstavka.
8. člen
(tajnost in vpogled v prijave)
(1) Spisi v zvezi s patentno prijavo in
prijavo modela so do objave patentne prijave in prijave modela v uradnem
glasilu urada uradna tajnost.
(2) V spise, ki so uradna tajnost, je
mogoče vpogledati le s soglasjem prijavitelja.
(3) Vpogled v spis, ki je uradna tajnost,
se brez soglasja prijavitelja dovoli tisti osebi, ki dokaže, da jo je v zvezi z
njenimi dejanji prijavitelj pisno opozoril na svojo prijavo in obseg
zahtevanega varstva.
(4) Še pred objavo patentne prijave v
uradnem glasilu urada, lahko urad objavi ali sporoči tretji osebi naslednje
podatke:
a) številko prijave;
b) datum vložitve prijave in, če je zahtevana prednostna pravica,
datum, državo oziroma urad in številko prve prijave;
c) podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in
sedež);
d) naziv izuma.
9. člen
(pristojbine)
(1) V zvezi s pridobitvijo in vzdrževanjem
veljavnosti pravic po tem zakonu se plačujejo pristojbine. Pristojbine se
plačujejo v rokih, določenih s tem zakonom. Višino pristojbin določi Vlada
Republike Slovenije z uredbo.
(2) V postopkih, v katerih se po prejšnjem
odstavku plačujejo pristojbine, se ne plačujejo takse po zakonu, ki ureja
upravne takse.
(3) Če pristojbine v postopku niso
pravočasno plačane ali če niso plačane v celoti, se šteje, da pristojbina ni
plačana in da je vloga umaknjena, razen če ta zakon določa drugače. Na zahtevo
plačnika urad vrne plačani znesek.
Drugo poglavje
PATENT
1. oddelek
Patent in patent s skrajšanim trajanjem
10. člen
(predmet patentnega varstva)
(1) Patent se podeli za izum s slehernega
področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv.
(2) Z uredbo Vlade Republike Slovenije se
opredelijo natančnejši pogoji za podeljevanje patentov za posamezna področja
tehnike z določenimi tehničnimi ali tehnološkimi posebnostmi.
11. člen
(izjeme iz patentnega varstva)
(1) Odkritja, znanstvene teorije,
matematične metode in druga pravila, načrti, metode in postopki za duhovno
aktivnost se neposredno kot taki ne štejejo za izume po 10. členu tega zakona.
(2) Patent ne sme biti podeljen za:
a) izum, katerega uporaba je v nasprotju z javnim redom ali moralo;
b) izum kirurškega ali diagnostičnega postopka ali postopka
zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem človeškem ali živalskem
telesu, razen izuma, ki se nanaša na izdelke, predvsem na snovi in zmesi, ki se
uporabljajo pri takšnem postopku.
12. člen
(novost izuma)
(1) Izum je nov, če ni obsežen s stanjem
tehnike.
(2) V stanje tehnike se šteje vse, kar je
bilo pred datumom vložitve patentne prijave dostopno javnosti z ustnim ali
pisnim opisom, z uporabo ali na katerikoli drug način. Učinek prednostne
pravice je, da se za potrebe tega člena datum prednostne pravice šteje kot
datum prijave.
(3) V stanju tehnike je zaobsežena tudi
vsebina prijav, ki so bile vložene pred datumom iz prejšnjega odstavka in so
bile objavljene na ta dan ali kasneje, in sicer:
a) nacionalnih patentnih prijav, kot so bile prvotno vložene pri
uradu;
b) prijav za evropski patent, kot so bile prvotno vložene pri
Evropskem patentnem uradu (v nadaljnjem besedilu: EPU) na podlagi Konvencije o
podeljevanju evropskih patentov z dne 5. oktobra 1973 (v nadaljnjem besedilu:
EPK), če se z njimi zahteva varstvo v Republiki Sloveniji;
c) mednarodnih prijav, kot so bile prvotno vložene na podlagi Pogodbe
o sodelovanju na področju patentov z dne 19. junija 1970, dopolnjene 2. oktobra
1979 in spremenjene 3. februarja 1984 (Uradni list RS‑MP, št. 19/93, v
nadaljnjem besedilu: PCT), ki jih je urad prejel kot izbrani urad v skladu z
39. členom PCT.
(4) Ne glede na določbe prvega, drugega in
tretjega odstavka tega člena se lahko snov ali zmes, ki je obsežena s stanjem
tehnike, zavaruje s patentom za izum, ki se nanaša na snov ali zmes za uporabo
pri postopku zdravljenja po točki b) drugega odstavka 11. člena tega zakona, če
takšna uporaba ni obsežena s stanjem tehnike.
13. člen
(neškodljivo razkritje izuma)
(1) Ob uporabi 12. člena tega zakona se ne
upošteva razkritje izuma, do katerega je prišlo v roku največ šest mesecev pred
vložitvijo patentne prijave neposredno ali posredno zaradi:
a) očitne zlorabe v odnosu do prijavitelja ali njegovega pravnega
prednika ali
b) dejstva, da je prijavitelj ali njegov pravni prednik razstavil izum
na uradni ali uradno priznani mednarodni razstavi iz 62. člena tega zakona.
(2) Določba točke b) prejšnjega odstavka
velja le, če prijavitelj v prijavi navede, da je bil izum na tak način
razstavljen, in predloži o tem ustrezno potrdilo v skladu z drugim odstavkom
62. člena tega zakona.
14. člen
(inventivna raven)
(1) Šteje se, da je izum na inventivni
ravni, če za strokovnjaka predmet izuma očitno ne izhaja iz stanja tehnike po
drugem odstavku 12. člena tega zakona.
(2) Če so v stanju tehnike zaobseženi tudi
dokumenti po tretjem odstavku 12. člena tega zakona, se ti dokumenti pri
presoji inventivne ravni ne upoštevajo.
(3) Če vloži isti prijavitelj poleg prve
patentne prijave, ki še ni bila objavljena, še kakšno patentno prijavo, ki se
nanaša na isti predmet izuma kot prva, se prva patentna prijava ne upošteva pri
presoji inventivne ravni druge patentne prijave.
15. člen
(industrijska uporabljivost)
Izum je industrijsko uporabljiv, če se
predmet izuma lahko proizvede ali uporabi v katerikoli gospodarski dejavnosti,
vključno s kmetijstvom.
16. člen
(predmet varstva patenta s skrajšanim
trajanjem)
(1) Razen izuma za postopek, rastlinsko
vrsto in živalsko pasmo se patent s skrajšanim trajanjem lahko podeli za izum, ki
je nov, industrijsko uporabljiv in dosežen z ustvarjalnim delom.
(2) Šteje se da je izum dosežen z
ustvarjalnim delom, če izkazuje določeno učinkovitost ali praktično prednost
pri gospodarski uporabi.
(3) Določbe tega zakona, ki se nanašajo na
patent, veljajo smiselno za patent s skrajšanim trajanjem, razen če ta zakon
določa drugače.
17. člen
(zaupni izumi)
(1) Izum, ki je pomemben za obrambo ali
varnost Republike Slovenije, se šteje za zaupnega in se prijavi pri
ministrstvu, pristojnem za obrambo.
(2) O pogojih izkoriščanja zaupnega izuma,
zlasti o plačilu za njegovo izkoriščanje, se neposredno dogovorita izumitelj in
ministrstvo, pristojno za obrambo.
(3) Prijava za izum po prvem odstavku tega
člena se lahko vloži pri uradu, če ga ministrstvo, pristojno za obrambo, ne
želi izkoriščati ali če soglaša z vložitvijo patentne prijave.
18. člen
(pravice iz patenta)
(1) Patent zagotavlja imetniku naslednje
izključne pravice:
a) če je predmet patenta proizvod: preprečitev tretjim osebam, ki
nimajo imetnikove privolitve, da izdelujejo, uporabljajo, ponujajo v prodajo,
prodajajo ali v te namene uvažajo zadevni proizvod;
b) če je predmet patenta postopek: preprečitev tretjim osebam, ki
nimajo imetnikove privolitve, da postopek uporabljajo in ponujajo v prodajo,
prodajajo ali v te namene uvažajo proizvod, ki je pridobljen neposredno s tem
postopkom.
(2) Obseg patentnega varstva je določen z
vsebino patentnih zahtevkov. Za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo
tudi opis in skice.
19. člen
(omejitev pravic iz patenta)
Pravice iz 18. člena tega zakona se ne
nanašajo na:
a) dejanja, storjena zasebno in za negospodarske namene;
b) raziskave in poizkuse vseh vrst, ki se nanašajo na predmet patenta,
ne glede na njihov končni namen;
c) neposredno posamično pripravo zdravila v lekarni v skladu z
zdravniškim navodilom ali receptom ter dejanja, ki se nanašajo na tako
pripravljeno zdravilo;
d) uporabo predmeta patentiranega izuma na ladjah drugih držav, v
ladijskem trupu, strojih, škripčevju, palubni opremi in raznih dodatkih
ladijske opreme, kadar te ladje začasno ali slučajno priplujejo v vode
Republike Slovenije, pod pogojem, da je izum tu uporabljen izključno za potrebe
ladje;
e) uporabo patentiranega izuma v konstrukcijah ali delovanju zračnih
plovil ali kopenskih vozil drugih držav, ali v priborih teh plovil oziroma
vozil, kadar začasno ali slučajno pridejo na ozemlje Republike Slovenije;
f) dejanja, predvidena v 27. členu Konvencije o mednarodnem civilnem
letalstvu z dne 7. decembra 1944 (Uradni list FLRJ‑MP, št. 3/54, 5/54, 9/61,
5/62, 11/63, 49/71, 62/73, 15/78, 2/80, Uradni list RS‑MP, št. 9/92), kadar gre
za letalo države, za katero veljajo določbe navedenega člena konvencije.
20. člen
(pravica poprejšnje uporabe)
(1) Pravice, ki jih ima imetnik patenta na
podlagi 18. člena tega zakona, nimajo pravnega učinka zoper osebo, ki je v
dobri veri uporabljala izum v Republiki Sloveniji pred datumom prijave
zadevnega patenta ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, ali se
pripravljala za njegovo uporabo, in ki nadaljuje s tako uporabo. Taka oseba
zadrži pravico uporabljati izum, nima pa pravice dajati licence ali drugače
razpolagati z izumom.
(2) Pravica osebe iz prejšnjega odstavka do
nadaljevanja uporabe izuma se sme prenesti le skupaj z zadevnim podjetjem ali
poslovno dejavnostjo, v kateri se uporablja izum ali so bile izvedene priprave
za njegovo uporabo.
21. člen
(izčrpanje pravic iz patenta)
(1) Pravice iz patenta se ne nanašajo na
dejanja v Republiki Sloveniji v zvezi s proizvodom, na katerega se patent
nanaša, potem ko je imetnik ta proizvod dal na trg v Republiki Sloveniji ali se
je to zgodilo z njegovim izrecnim soglasjem, razen če obstajajo razlogi, ki bi
po pravu Republike Slovenije utemeljevali razširitev pravic iz patenta na taka
dejanja.
(2) Izčrpanje pravic iz patenta po prejšnjem
odstavku se lahko razširi prek ozemlja Republike Slovenije, če je to v skladu z
mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
22. člen
(trajanje patenta)
(1) Ob upoštevanju tretjega odstavka 91.
člena in ustreznih določb 109. člena tega zakona traja patent dvajset let od
datuma vložitve prijave.
(2) Neposredno po izteku trajanja patenta
se lahko za izum enkrat podaljša veljavnost patenta, in sicer za največ pet
let, če je razglašeno vojno stanje ali podobne izredne razmere – za dobo
trajanja takšnega stanja oziroma okoliščin.
(3) Neposredno po izteku trajanja patenta
se lahko za izum v skladu z uredbo Vlade Republike Slovenije enkrat podeli
dodatni varstveni certifikat, in sicer za največ pet let, če je predmet patenta
proizvod ali postopek za proizvodnjo oziroma uporabo proizvoda, za katerega je
pred pričetkom gospodarskega izkoriščanja potrebno izvesti z zakonom predpisani
uradni postopek odobritve – za dobo trajanja uradnega postopka.
23. člen
(trajanje patenta s skrajšanim trajanjem)
Ob upoštevanju ustreznih določb 109. člena
tega zakona traja patent s skrajšanim trajanjem deset let od datuma vložitve
prijave.
2. oddelek
Evropska patentna prijava in evropski patent
24. člen
(uporaba prava)
(1) Za patent, ki ga je v skladu z EPK
podelil EPU (v nadaljnjem besedilu: evropski patent), in za prijavo, vloženo v
skladu z EPK za evropski patent (v nadaljnjem besedilu: evropska patentna
prijava), s katerima se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, se uporabljajo
določbe tega zakona, razen če je z EPK drugače določeno.
(2) V primeru neskladja med določbami EPK
in določbami tega zakona, se glede evropskih patentnih prijav in evropskih
patentov uporabljajo določbe EPK.
25. člen
(vložitev evropske patentne prijave)
(1) Evropska patentna prijava, z izjemo izločenih
prijav, se sme vložiti pri uradu v jeziku, ki ga dopuščata prvi in drugi
odstavek 14. člena EPK.
(2) Pri evropski patentni prijavi za izum,
ki lahko vpliva na nacionalno varnost v Republiki Sloveniji, se uporablja 17.
člen tega zakona.
26. člen
(veljavnost evropske patentne prijave)
(1) Evropska patentna prijava, s katero se
zahteva varstvo v Republiki Sloveniji in kateri je bil dodeljen datum vložitve,
je enakovredna nacionalni patentni prijavi, ob upoštevanju morebitne zahtevane
prednostne pravice za evropsko patentno prijavo, ne glede na kasnejši izid o
njej.
(2) Objavljena evropska patentna prijava, s
katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, ima varstvo, določeno s
četrtim odstavkom 122. člena tega zakona, in sicer od dneva, ko je prijavitelj
obvestil osebo, ki uporablja izum v Republiki Sloveniji, o slovenskem prevodu
patentnih zahtevkov objavljene evropske patentne prijave.
27. člen
(veljavnost evropskega patenta)
(1) Evropski patent, s katerim se zahteva
varstvo v Republiki Sloveniji, zagotavlja glede na drugi do četrti odstavek
tega člena od dneva, ko je EPU objavil sklep o njegovi podelitvi, enake pravice
kot nacionalni patent pri uradu po 18. členu tega zakona.
(2) V roku treh mesecev po datumu objave
sklepa o podelitvi evropskega patenta je imetnik evropskega patenta dolžan
dostaviti uradu slovenski prevod patentnih zahtevkov za evropski patent in
plačati predpisano pristojbino za objavo.
(3) Če velja zaradi ugovora, vloženega pri
EPU, evropski patent s spremenjenimi zahtevki, se smiselno uporablja prejšnji
odstavek.
(4) Če vsebujejo zahtevki sklicevalne
oznake, navedene v skicah, se prevodu, določenem v drugem in tretjem odstavku
tega člena priložijo tudi skice, s tem da se prevede tudi vsako besedilo v teh
skicah.
(5) Urad objavi vsak prevod, ki je pravilno
vložen v skladu z drugim, tretjim ali četrtim odstavkom tega člena.
(6) Če imetnik evropskega patenta ravna po
drugem odstavku tega člena, izda urad odločbo o vpisu evropskega patenta v
register patentov pri uradu.
(7) Če prevod, naveden v drugem, tretjem
ali četrtem odstavku tega člena, ni pravočasno vložen ali če predpisana
pristojbina ni pravočasno plačana, se evropski patent, s katerim se zahteva
varstvo v Republiki Sloveniji, šteje za ničnega.
28. člen
(verodostojno besedilo evropskih patentnih
prijav ali evropskih patentov)
(1) Če prevod iz 26. in 27. člena tega
zakona zagotavlja ožje varstvo kot v jeziku postopkov, se prevod šteje za
verodostojno besedilo, razen v primeru postopka ugovora pri EPU.
(2) Prijavitelj ali imetnik evropskega
patenta lahko vsak čas vloži popravljeni prevod patentnih zahtevkov.
Popravljeni prevod ima pravni učinek od dneva, ko ga je urad objavil oziroma od
dneva, ko je prijavitelj ali imetnik evropskega patenta o njem obvestil osebo,
ki uporablja ta izum v Republiki Sloveniji.
(3) Vsaka oseba, ki izum v dobri veri
uporablja ali je izvedla učinkovite in resne priprave za uporabo izuma, pri
čemer takšna uporaba ne bi bila kršitev prijave oziroma patenta v izvirnem
prevodu, sme tudi potem, ko začne veljati popravljeni prevod, brez plačila
nadaljevati s takšno uporabo v svojem poslovanju in za potrebe tega poslovanja.
29. člen
(pristojbine za evropski patent)
(1) Pristojbine za vzdrževanje evropskega
patenta v Republiki Sloveniji, se za leta, ki sledijo letu, v katerem je bil
objavljen sklep o podelitvi evropskega patenta, plačujejo uradu ob upoštevanju
109. in 110. člena tega zakona.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek zapade
prva pristojbina za vzdrževanje evropskega patenta v plačilo dva meseca po
objavi sklepa o podelitvi evropskega patenta.
(3) V skladu z 39. členom EPK pripada
Evropski patentni organizaciji del pristojbin, vplačanih po tem členu.
30. člen
(sprememba v nacionalno patentno prijavo)
(1) Evropska patentna prijava, s katero se
zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, se lahko spremeni v nacionalno patentno
prijavo, če se šteje evropska patentna prijava za umaknjeno na podlagi petega
odstavka 77. člena EPK ali ker prevod prijave po drugem odstavku 14. člena EPK
ni bil vložen pravočasno, kot to določa tretji odstavek 90. člena EPK.
(2) Prijavitelj mora v predpisanem roku
plačati predpisano pristojbino in vložiti prevod prijave pri uradu v slovenskem
jeziku.
31. člen
(hkratno varstvo)
Če imata evropski patent in nacionalni
patent, ki sta podeljena isti osebi, isti datum vložitve ali isti datum
zahtevane prednostne pravice, nacionalni patent ne bo imel pravnega učinka od
datuma, ko je potekel rok za ugovor na evropski patent in ugovor ni bil vložen,
ali od datuma končne odločbe o veljavnosti evropskega patenta v postopku
ugovora, če se nacionalni patent nanaša na isti izum kot evropski patent.
3. oddelek
Patentna prijava po PCT
32. člen
(prijave na podlagi PCT)
(1) Urad opravlja v skladu s PCT funkcijo
prejemnega urada.
(2) Urad sprejema mednarodne prijave,
katerih vložniki so državljani Republike Slovenije ali osebe, ki imajo stalno
bivališče oziroma sedež na ozemlju Republike Slovenije.
(3) Mednarodna prijava po PCT se vloži v
angleškem, francoskem ali nemškem jeziku. Mednarodna prijava po PCT se lahko
vloži tudi v slovenskem jeziku, če je v roku, predpisanim s pravili ali
navodili, izdanimi za izvajanje PCT, uradu predložen prevod te prijave v
angleški, francoski ali nemški jezik.
(4) Urad pobira v imenu in za račun
Mednarodnega urada Svetovne organizacije za intelektualno lastnino pristojbine
v zvezi s prijavami po tem členu.
(5) EPU je pristojna ustanova za mednarodno
poizvedbo in mednarodni predhodni preizkus mednarodnih prijav po PCT, vloženih
pri uradu.
(6) Imenovanje ali izbira Republike
Slovenije v mednarodni prijavi po točki (viii) 2. člena PCT se šteje kot
zahteva za podelitev evropskega patenta, ki velja v Republiki Sloveniji na
podlagi mednarodne pogodbe, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
Tretje poglavje
MODEL
1. oddelek
Model
33. člen
(predmet varstva modela)
(1) Model se registrira za videz izdelka,
ki je nov in ima individualno naravo.
(2) Videz izdelka pomeni izgled celotnega
izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov,
barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na
njem.
(3) Izdelek pomeni industrijski ali obrtni
izdelek, ki med drugim vključuje dele, ki so namenjeni za sestavo kompleksnega
izdelka, embalažo, modni kroj, opremo knjig, grafične simbole in tipografske
znake, z izjemo računalniških programov. Kompleksen izdelek pomeni izdelek,
sestavljen iz več sestavnih delov, ki jih je mogoče zamenjati, tako da se
izdelek lahko razstavi in ponovno sestavi.
(4) Če se videz izdelka nanaša na sestavni
del kompleksnega izdelka, je nov in ima individualno naravo le:
a) če sestavni del, potem ko je vključen v kompleksen izdelek, ostane
viden ob normalni uporabi kompleksnega izdelka, in
b) če vidne značilnosti sestavnega dela tudi same izpolnjujejo pogoja
glede novosti in individualne narave.
(5) Normalna uporaba po točki a) prejšnjega
odstavka pomeni uporabo pri končnem uporabniku, brez opravil vzdrževanja,
servisiranja ali popravljanja.
34. člen
(novost in individualna narava)
(1) Videz izdelka je nov, če pred datumom
vložitve prijave modela ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana,
javnosti ni bil dostopen enak videz izdelka. Videz izdelka se šteje za enakega,
če se njegove značilnosti razlikujejo le v nepomembnih podrobnostih.
(2) Videz izdelka ima individualno naravo,
če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od
celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil dostopen
javnosti pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice, če je ta
zahtevana.
(3) Pri ocenjevanju individualne narave se
upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvoju videza izdelka.
35. člen
(razkritje videza izdelka)
(1) Pri uporabi 34. člena tega zakona se
šteje, da je bil videz izdelka dostopen javnosti, če je bil objavljen v
postopku registracije oziroma kako drugače ali razstavljen, uporabljen pri
trgovanju ali drugače razkrit pred datumom vložitve prijave ali datumom
prednostne pravice, če je ta zahtevana, razen če bi ti dogodki lahko
neutemeljeno postali znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom
zadevnega področja, ki delujejo v Republiki Sloveniji. Videz izdelka ne šteje
za dostopnega javnosti zgolj zato, ker je bil razkrit tretji osebi pod
izrecnimi ali neizrecnimi pogoji zaupnosti.
(2) Pri uporabi 34. člena tega zakona se
razkritje ne upošteva, če je bil videz izdelka, za katerega se zahteva varstvo
z modelom, dostopen javnosti v Republiki Sloveniji:
a) zaradi podatkov, ki jih je dal oblikovalec, njegov pravni naslednik
ali tretja oseba, ali zaradi dejanja oblikovalca ali njegovega pravnega naslednika;
in
b) v obdobju dvanajstih mesecev pred vložitvijo prijave, ali datumom
prednostne pravice, če je ta zahtevana.
(3) Prejšnji odstavek se uporablja tudi, če
je bil videz izdelka dostopen javnosti kot posledica zlorabe v odnosu do
oblikovalca ali njegovega pravnega naslednika.
36. člen
(zavrnitev modela)
(1) Videz izdelka se ne sme registrirati
kot model:
a) če ne ustreza drugemu odstavku 33. člena tega zakona;
b) če ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali četrtega odstavka 33. člena
ali 34. ali 35. člena tega zakona;
c) če mora biti zavrnjen na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije za
varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, zadnjič revidirane 14.
julija 1967 (Uradni list SFRJ‑MP, št. 5/74, 7/86, Uradni list RS‑MP, št. 9/92,
v nadaljnjem besedilu: Pariška konvencija), ker ni bilo izdano dovoljenje
pristojnih organov;
d) če vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi
s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če
so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo;
e) če nasprotuje javnemu redu ali morali.
(2) Model se ne more registrirati za
značilnosti izgleda izdelka, ki so določene izključno z njegovo tehnično
funkcijo.
(3) Model se ne more registrirati za
značilnosti izgleda izdelka, ki morajo biti reproducirane v natančni obliki in
dimenzijah, zato da bi bilo mogoče izdelek, na katerega se videz nanaša,
mehansko povezati z drugim izdelkom ali ga vanj, okrog njega ali ob njega
namestiti, tako da lahko vsak izdelek opravlja svojo funkcijo.
(4) Ne glede na prejšnji odstavek je lahko
pod pogoji iz 34. člena tega zakona kot model registriran videz izdelka, ki
omogoča večkratno sestavo ali povezavo medsebojno zamenljivih izdelkov znotraj
modularnega sistema.
37. člen
(pravice iz modela)
(1) Imetnik modela ima izključno pravico,
da ga uporablja in prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da ga
uporabljajo. Omenjena uporaba obsega zlasti izdelovanje, ponujanje, dajanje na
trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, na katerega se videz nanaša,
ali skladiščenje takega izdelka v te namene.
(2) Obseg varstva vključuje vsak videz
izdelka, ki pri seznanjenem uporabniku ne ustvari drugačnega celotnega vtisa.
Pri ocenjevanju obsega varstva se upošteva stopnja svobode oblikovalca pri
razvoju njegovega videza izdelka.
(3) Pravice iz prvega odstavka tega člena
se ne nanašajo:
a) smiselno na dejanja, našteta v 19. členu tega zakona, razen točke
c);
b) na dejanja reproduciranja za namene citiranja ali učenja, če so v
skladu z dobrimi poslovnimi običaji in ne škodijo neupravičeno normalnemu
izkoriščanju modela in če se navede vir.
(4) Tretja oseba sme uveljavljati pravico
poprejšnje uporabe modela. Pri tem se smiselno uporabljajo določbe 20. člena
tega zakona.
38. člen
(izčrpanje pravic iz modela)
(1) Pravice iz modela se ne nanašajo na
dejanja v zvezi z izdelkom, na katerega se nanaša videz, ki je predmet modela,
če je imetnik modela dal izdelek na trg v Republiki Sloveniji ali je bilo to
storjeno z njegovim soglasjem.
(2) Izčrpanje pravic iz modela po prejšnjem
odstavku se lahko razširi prek ozemlja Republike Slovenije, če je to v skladu z
mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
39. člen
(druge oblike varstva modela)
(1) Določbe tega zakona o modelu ne
posegajo v določbe drugih zakonov, ki se nanašajo na neregistrirane modele,
znamke ali druge znake razlikovanja, patente, uporabne modele, oznake, civilno
odgovornost ali nelojalno konkurenco.
(2) Model je lahko predmet avtorskopravnega
varstva od dneva, ko je bil videz izdelka ustvarjen ali določen v katerikoli
obliki, če izpolnjuje pogoje za pridobitev takega varstva po zakonu, ki ureja
avtorsko in sorodne pravice.
40. člen
(trajanje modela)
(1) Model traja eno ali več petletnih
obdobij od datuma vložitve prijave.
(2) Ob upoštevanju ustreznih določb 109.
člena tega zakona lahko imetnik modela obnovi model za eno ali več petletnih
obdobij, vendar največ petindvajset let od datuma vložitve prijave.
(3) Če se model nanaša na več izdelkov, se
lahko obnovi v skladu s prejšnjim odstavkom za celotni model ali v zoženem
obsegu le za nekatere izdelke.
2. oddelek
Mednarodni depozit modela
41. člen
(zahteve po Haaškem sporazumu)
(1) Zahteve po Haaškem sporazumu o
mednarodnem depozitu industrijskih vzorcev in modelov z dne 28. novembra 1960,
dopolnjenem 14. julija 1967 ter spremenjenem in dopolnjenem 28. septembra 1979
(Uradni list RS-MP, št. 20/94, v nadaljnjem besedilu: Haaški sporazum) se
vložijo v skladu s Haaškim sporazumom ter pravili in navodili, izdanimi za
njegovo izvajanje, neposredno pri Mednarodnem uradu.
(2) Pri zahtevah po Haaškem sporazumu, s
katerimi se zahteva varstvo modela v Sloveniji, se v skladu z 8. členom
Haaškega sporazuma smiselno uporabljajo določbe tega zakona, razen drugega
odstavka 96. člena tega zakona.
Četrto poglavje
ZNAMKA
1. oddelek
Znamka in kolektivna znamka
42. člen
(predmet varstva znamke)
(1) Kot znamka se sme registrirati
kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje
blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih
je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni,
črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z
obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli
kombinacija takih znakov.
(2) Pri presoji, ali se znak lahko
registrira kot znamka, se upoštevajo vse dejanske okoliščine, zlasti trajanje
uporabe znaka.
(3) Narava blaga ali storitev, na katere se
nanaša znamka, ne sme biti v nobenem primeru ovira za registracijo.
43. člen
(absolutni razlogi za zavrnitev znamke)
(1) Kot znamka se ne sme registrirati znak:
a) ki ne more biti znamka;
b) ki je brez slehernega razlikovalnega učinka;
c) ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost,
količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali
opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev;
d) ki vsebuje ali sestoji iz geografske označbe, ki označuje vina ali
žgane pijače, če se prijava znamke nanaša na vina ali žgane pijače, ki nimajo
takega izvora;
e) ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v
jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja;
f) ki sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali
je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost;
g) ki nasprotuje javnemu redu ali morali;
h) ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega
izvora blaga ali storitev;
i) ki vsebuje uradne znake ali punce za kontrolo ali jamstvo kakovosti
blaga ali jih posnema;
j) za katerega ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in mora
biti zavrnjen na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije;
k) ki vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi
s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če
so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo.
(2) Za znamke, ki so pridobile razlikovalni
učinek z dolgotrajno uporabo, se ne uporabljajo točke b), c) in e) prejšnjega
odstavka.
(3) Znaka, ki ne sme biti registriran
zaradi nasprotovanja določbam j) in k) prvega odstavka tega člena, ker vsebuje
ime, kratico, državni grb, emblem, zastavo ali kakšen drug uradni znak
Republike Slovenije ali njegov del, ni dovoljeno uporabljati v gospodarskem
prometu brez soglasja Vlade Republike Slovenije.
44. člen
(relativni razlogi za zavrnitev znamke)
(1) Kot znamka se nadalje ne sme
registrirati znak:
a) ki je enak prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve,
za katere je registracija zahtevana, enaki blagu ali storitvam, za katere je
registrirana prejšnja znamka;
b) ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago
ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi
česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje
verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko;
c) ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je
registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali
storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka
brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali
ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med
blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati
interesom imetnika prejšnje znamke;
d) če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v
Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali
tretjega odstavka
16. člena Sporazuma TRIPs;
e) če imetnik znamke, registrirane v kakšni državi članici unije,
ustanovljene na podlagi Pariške konvencije (v nadaljnjem besedilu: Pariška
unija), ali Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljnjem besedilu: WTO),
dokaže, da je ta znak brez njegovega pooblastila prijavil njegov posrednik ali
zastopnik na svoje ime;
f) če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do
imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali
drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici,
razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo
takega znaka.
(2) Prejšnja znamka po prejšnjem odstavku
pomeni:
a) znamko, ki je bila prijavljena ali registrirana v Republiki
Sloveniji na podlagi nacionalne prijave pred datumom vložitve prijave kasnejše
znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;
b) znamko, za katero je bilo zahtevano varstvo v Republiki Sloveniji
na podlagi mednarodne prijave pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali
datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana.
45. člen
(predmet varstva kolektivne znamke)
(1) Kot kolektivna znamka se lahko
registrira vsak znak, ki ustreza zahtevam po 42. členu tega zakona in je
primeren za razlikovanje blaga ali storitev članov nosilca kolektivne znamke od
blaga ali storitev drugih podjetij z ozirom na proizvodni ali geografski izvor,
vrsto, kvaliteto ali kakšne druge značilnosti.
(2) Prijavitelj oziroma nosilec kolektivne
znamke je lahko vsako društvo ali združenje pravnih ali fizičnih oseb, vključno
z zvezo društev ali združenj, ki ima lastnost pravne osebe (v nadaljnjem
besedilu: društvo), ali pravna oseba javnega prava.
(3) Člani nosilca lahko v skladu s
pravilnikom iz 46. člena tega zakona uporabljajo kolektivno znamko.
(4) Za pridobitev kolektivne znamke se
uporabljajo določbe tega zakona, razen če ta zakon določa drugače.
46. člen
(pravilnik o kolektivni znamki)
(1) Vložnik prijave za registracijo
kolektivne znamke mora skupaj s prijavo predložiti pravilnik o kolektivni
znamki.
(2) Pravilnik iz prejšnjega odstavka mora
vsebovati vsaj naslednje podatke:
a) naziv in sedež prijavitelja;
b) dejavnost prijavitelja in podatke o tem, koga uradno oziroma
statutarno predstavlja ali zastopa;
c) pogoje za pridobitev članstva;
d) podatke o krogu upravičencev do uporabe kolektivne znamke;
e) določbe o pravicah in obveznostih članov v primeru kršitve
kolektivne znamke.
(3) Prijavitelj oziroma nosilec kolektivne
znamke je dolžan urad nemudoma obvestiti o vsaki
spremembi ali dopolnitvi pravilnika. Urad preveri, ali sprememba oziroma
dopolnitev pravilnika ustreza določbam drugega odstavka tega člena.
(4) Pravilnik je javen in je vpogled vanj
dovoljen vsakomur.
47. člen
(pravice iz znamke)
(1) Znamka daje imetniku izključno pravico
do njene uporabe in druge izključne pravice po tem zakonu. Imetnik znamke je
upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v
gospodarskem prometu uporabljajo:
a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki
so obseženi z znamko;
b) katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti
z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in
znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost
povezovanja med znakom in znamko;
c) katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali
storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v
Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega
razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke.
(2) Pravica iz prejšnjega odstavka obsega
med drugim prepoved:
a) opremljanja blaga ali njihove embalaže z znakom;
b) ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg
ali skladiščenja v te namene oziroma ponujanja ali oskrbovanja s storitvami pod
tem znakom;
c) uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom;
d) uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.
48. člen
(omejitev pravic iz znamke)
(1) Imetnik znamke ne more prepovedati
tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji
uporablja:
a) svoje ime ali naslov;
b) označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti,
geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih
značilnosti blaga ali storitev;
c) znamko, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve,
zlasti za dodatke ali nadomestne dele;
d) znak, ki je enak ali podoben znamki, če ga je tretji začel
uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave oziroma pred datumom
prednostne pravice, če je ta v prijavi zahtevana.
(2) Če imetnik prejšnje znamke iz drugega
odstavka 44. člena tega zakona v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval
uporabi kasnejše znamke, čeprav je vedel za njeno uporabo, ne more na podlagi
svoje prejšnje znamke vložiti tožbe po 114. ali 119. členu tega zakona ali
prepovedati uporabe kasnejše znamke za blago ali storitve, za katere se
kasnejša znamka uporablja, razen če kasnejša znamka ni bila prijavljena v dobri
veri.
49. člen
(omejitev pravic iz kolektivne znamke)
Nosilec kolektivne znamke, ki označuje tudi
geografski izvor blaga, mora omogočiti vsaki osebi, katere blago ali storitve
izvirajo iz navedenega geografskega območja in ki ustrezajo v pravilniku
navedenim pogojem za uporabo kolektivne znamke, da postane član društva, ki je
nosilec te znamke.
50. člen
(izčrpanje pravic iz znamke)
(1) Znamka ne daje imetniku pravice, da
prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg v Republiki
Sloveniji ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem.
(2) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če
obstajajo utemeljeni razlogi za imetnikovo nasprotovanje nadaljnji
komercializaciji blaga, zlasti če se je stanje tega blaga spremenilo ali
poslabšalo, potem ko je bilo dano na trg.
(3) Izčrpanje pravic iz znamke po prvem
odstavku tega člena se lahko razširi prek ozemlja Republike Slovenije, če je to
v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
51. člen
(reprodukcije znamk v slovarjih)
Če daje reprodukcija znamke v slovarju,
enciklopediji ali podobnem delu vtis, da gre za generično ime blaga ali
storitev, za katere je znak registriran, mora založnik dela na zahtevo imetnika
znamke poskrbeti za to, da je najkasneje v naslednji izdaji publikacije pri
reprodukciji znamke oznaka, da gre za znamko.
52. člen
(trajanje znamke)
(1) Znamka traja deset let od datuma
vložitve prijave.
(2) Ob upoštevanju ustreznih določb 109.
člena tega zakona lahko imetnik znamke poljubno mnogokrat obnovi znamko za
obdobje naslednjih deset let, šteto od datuma vložitve prijave.
(3) Znamka se lahko obnovi v skladu s
prejšnjim odstavkom za vse blago ali storitve ali v zoženem obsegu le za
nekatero blago ali storitve.
2. oddelek
Mednarodna registracija znamke
53. člen
(vložitev zahteve pri uradu)
(1) Urad sprejema zahteve v skladu z
Madridskim aranžmajem o mednarodnem registriranju znamk z dne 14. aprila 1891,
zadnjič revidiranim 14. julija 1967 (Uradni list SFRJ-MP, št. 2/74, Uradni list
RS‑MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Madridski aranžma) in Protokolom k
Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. junija 1997
(Uradni list RS‑MP, št. 21/97, v nadaljnjem besedilu: Madridski protokol).
(2) Ob vložitvi zahteve ali v treh mesecih
od vročitve poziva urada se plača ustrezna pristojbina. Če pristojbina ni
plačana v tem roku, se šteje, da je zahteva umaknjena.
(3) K zahtevi za mednarodno registriranje
znamke mora vložnik priložiti seznam blaga ali storitev v jeziku, ki je
predpisan z Madridskim aranžmajem oziroma Madridskim protokolom in predpisi in navodili za njuno izvajanje.
(4) Če zahteva ni sestavljena v skladu z
Madridskim aranžmajem oziroma Madridskim protokolom,
predpisi in navodili za njuno izvajanje, tem zakonom in podzakonskimi predpisi,
urad pozove vložnika, naj jo v treh mesecih od vročitve poziva ustrezno dopolni
ali popravi. Če vložnik v tem roku ne popravi ali dopolni ustrezno svoje
zahteve, se šteje, da je zahteva umaknjena.
(5) Minister, pristojen za področje
industrijske lastnine, s podzakonskim predpisom natančneje določi vsebino
zahtev iz prvega odstavka tega člena in postopke v zvezi s temi zahtevami.
54. člen
(preizkus mednarodne znamke)
(1) Pri zahtevah po Madridskem aranžmaju
ali Madridskem Protokolu, s katerimi se zahteva varstvo znamke v Republiki
Sloveniji, se v skladu s 5. členom Madridskega aranžmaja oziroma 5. členom
Madridskega protokola smiselno uporabljajo določbe
tega zakona, razen 103. člena tega zakona.
(2) Objava podatkov o mednarodno
registrirani znamki v glasilu Mednarodnega urada se šteje kot objava prijave
znamke v Republiki Sloveniji.
(3) Če se imetnik znamke, ki zahteva
varstvo v Republiki Sloveniji na podlagi Madridskega aranžmaja ali Madridskega protokola, ne izreče o nameravani zavrnitvi varstva znamke, o kateri je
obveščen v skladu s 5. členom Madridskega aranžmaja oziroma 5. členom
Madridskega protokola, urad v takem primeru ne glede na peti odstavek 129.
člena tega zakona izjemoma vroči odločbo neposredno po pošti imetniku znamke.
Peto poglavje
GEOGRAFSKA OZNAČBA
55. člen
(predmet varstva registrirane geografske
označbe)
(1) Geografska označba, ki se sme
registrirati, pomeni oznako, ki označuje, da blago izvira z določenega ozemlja,
območja ali kraja na tem ozemlju, če je kakovost, sloves ali kakšna druga
značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.
(2) Kot geografska označba se lahko
registrira tudi ime, ki je postalo po dolgotrajni uporabi v gospodarskem
prometu splošno znano kot označba, da blago izvira iz določenega kraja ali
območja.
(3) Geografska označba, ki se nanaša na
blago s posebnim zgodovinskim ali kulturnim pomenom, se lahko zavaruje
neposredno z uredbo Vlade Republike Slovenije.
(4) Kot geografska označba po tem zakonu se
ne sme registrirati geografska oznaka za kmetijske pridelke oziroma živila ter
za vina in druge proizvode iz grozdja in vina.
56. člen
(razlogi za zavrnitev registracije
geografske označbe)
Geografska označba se ne sme registrirati:
a) če označuje ali nakazuje, da določeno blago izvira z geografskega
območja, ki ni resnični kraj izvora, na način, ki zavaja javnost glede
geografskega porekla izvora;
b) če je sicer dobesedno resnična kar zadeva ozemlje, območje ali
kraj, iz katerega izvira blago, vendar pa v javnosti ustvarja napačen vtis, da
blago izvira z drugega geografskega območja;
c) če je postala po dolgotrajni uporabi v gospodarskem prometu splošno
znana kot oznaka za določeno vrsto blaga;
d) če bi njena registracija zaradi ugleda, poznanosti in trajanja uporabe
znamke lahko zavajala potrošnika glede resnične identitete izdelka.
57. člen
(varstvo registrirane geografske označbe
pred splošno uporabo)
Registrirane geografske označbe se ne
morejo spremeniti v generična ali splošno znana imena, katerih uporaba v gospodarskem
prometu bi bila prosta.
58. člen
(pravice iz registrirane geografske
označbe)
(1) Registrirana geografska označba je
kolektivna pravica in jo smejo uporabljati v gospodarskem prometu osebe, ki v
skladu s specifikacijo iz drugega odstavka 104. člena tega zakona proizvajajo
in dajejo v promet blago, zavarovano z geografsko označbo.
(2) Neupravičene osebe ne smejo uporabljati
registrirane geografske označbe.
(3) Uporaba registrirane geografske označbe
je prepovedana, če blago ne izvira iz kraja, ki ga označuje določena geografska
označba, tudi če je označen pravi izvor blaga, če je geografska označba
uporabljena v prevodu ali če geografsko označbo spremljajo izrazi, kot so
“vrsta“, “tip“, “stil“, “imitacija“ in podobno.
59. člen
(omejitev pravic iz registrirane
geografske označbe)
(1) Če je bila znamka, ki je enaka ali
podobna registrirani geografski označbi, prijavljena ali registrirana v dobri
veri ali če je bila znamka pridobljena z uporabo v dobri veri, še preden je
bila geografska označba registrirana, te znamke ni mogoče razveljaviti ali
prepovedati njene uporabe.
(2) Registrirana geografska označba ne
izključuje pravice drugega, da v gospodarskem prometu uporablja svoje ime ali
ime svojega predhodnika v poslu razen, če je tako ime uporabljeno tako, da
zavaja javnost.
60. člen
(trajanje registrirane geografske označbe)
Trajanje registrirane geografske označbe ni
omejeno.
Šesto poglavje
SPLOŠNA NAČELA ZA POSTOPKE PRED URADOM
61. člen
(unijska prednostna pravica)
(1) Kdor pravilno vloži prvo prijavo
patenta, modela ali znamke v državi članici Pariške unije ali WTO, ima ob
vložitvi prijave v Republiki Sloveniji prednostno pravico. Rok za uveljavljanje
prednostne pravice je za patent dvanajst mesecev ter za modele in znamke šest
mesecev od dneva vložitve prve prijave.
(2) Oseba, ki zahteva prednostno pravico iz
prejšnjega odstavka, mora ob vložitvi prijave v Republiki Sloveniji navesti
datum zahtevane prednostne pravice. V treh mesecih po vložitvi prijave morata
biti uradu sporočena številka prve prijave in država oziroma urad vložitve prve
prijave. Če prijavitelj ne ravna po določbah tega odstavka, se šteje, da
prednostna pravica ni bila zahtevana.
(3) Na zahtevo urada, ali v primeru spora,
na zahtevo sodišča, mora tisti, ki zahteva prednostno pravico, predložiti
prepis prve prijave, ki ga overi pristojni organ države članice Pariške unije
ali WTO, v kateri je bila prva prijava vložena. Prepisa prve prijave ni mogoče
zahtevati pred potekom šestnajstih mesecev od datuma vložitve prve prijave.
(4) Če prepis prve prijave iz prejšnjega
odstavka ni v slovenskem jeziku in je veljavnost zahtevane prednostne pravice
bistvena za odločitev, ali je zadevni izum mogoče zavarovati s patentom, lahko
urad, ali v primeru spora, sodišče, zahteva, da tisti, ki zahteva prednostno
pravico, v treh mesecih od vročitve poziva predloži prevod prve prijave v
slovenskem jeziku.
(5) Prijavitelj se lahko sklicuje na
večkratno prednostno pravico, ki temelji na različnih prejšnjih prijavah,
vloženih v eni ali več državah.
(6) Prijavitelj lahko v patentni prijavi
zahteva prednostno pravico na podlagi prijave za varstvo uporabnega modela.
(7) Urad izda na zahtevo in ob plačilu
takse po zakonu, ki ureja upravne takse, potrdilo o prednostni pravici.
Minister, pristojen za področje industrijske lastnine, s podzakonskim predpisom
natančneje določi vsebino potrdila o prednostni pravici in postopek izdaje
potrdila.
62. člen
(razstavna prednostna pravica)
(1) Oseba, ki na uradni ali uradno priznani
mednarodni razstavi po Konvenciji o mednarodnih razstavah, podpisani 22.
novembra 1928 in zadnjič revidirani 30. novembra 1972, v Republiki Sloveniji
ali v drugi državi članici Pariške unije ali WTO razstavi izum, videz izdelka
ali njegovega dela ali uporabi znak za označevanje blaga ali storitev, lahko v
treh mesecih od dneva zaprtja razstave v svoji prijavi zahteva prednostno
pravico od prvega dne razstavitve izuma ali videza izdelka ali njegovega dela
oziroma uporabe znaka.
(2) Oseba, ki zahteva prednostno pravico iz
prejšnjega odstavka mora ob vložitvi prijave v Republiki Sloveniji navesti
podatke o vrsti razstave, kraju, kjer je bila, datumih njenega odprtja in
zaprtja ter o prvem dnevu razstavitve oziroma uporabe ter predložiti pisno
potrdilo pristojnega organa države članice Pariške unije ali WTO, da gre za
uradno ali uradno priznano mednarodno razstavo. Če prijavitelj ne ravna po
določbah tega odstavka, se šteje, da prednostna pravica ni bila zahtevana.
(3) Z zahtevanjem prednostne pravice po
prvem odstavku tega člena se rok za uveljavljanje unijske prednostne pravice iz
prvega odstavka 61. člena tega zakona ne more podaljšati.
63. člen
(popravek ali dopolnitev zahteve za
priznanje prednostne pravice)
(1) Prijavitelj lahko zahteva popravek ali
dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice v patentni prijavi v
šestnajstih mesecih od datuma zahtevane prednostne pravice ali od spremenjenega
datuma zahtevane prednostne pravice, če bi popravek ali dopolnitev povzročila
spremembo v datumu zahtevane prednostne pravice, vendar le, če je zahteva vložena
v štirih mesecih od datuma vložitve patentne prijave.
(2) Prijavitelj mora hkrati z zahtevo
plačati pristojbino, sicer se šteje, da je zahteva umaknjena.
(3) Če je prijavitelj zahteval objavo po
drugem odstavku 89. člena tega zakona in nato vložil tudi zahtevo iz prvega
odstavka tega člena, se šteje, da zahteva iz prvega odstavka tega člena ni bila
vložena razen, če je prijavitelj umaknil zahtevo po drugem odstavku 89. člena
tega zakona, še pred zaključkom tehničnih priprav za objavo prijave.
(4) Če je zaradi popravka ali dopolnitve
zahteve za priznanje prednostne pravice spremenjen datum zahtevane prednostne
pravice, se štejejo roki od spremenjenega datuma zahtevane prednostne pravice.
64. člen
(vzpostavitev prednostne pravice)
(1) Če je datum vložitve patentne prijave,
pri kateri bi bila lahko zahtevana prednostna pravica iz prve prijave, kasnejši
od zadnjega datuma za uveljavljanje prednostne pravice, vendar ne več kot za
dva meseca, lahko prijavitelj zahteva vzpostavitev prednostne pravice, če kljub
skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogel vložiti prijave v
roku iz prvega odstavka 61. člena tega zakona.
(2) Prijavitelj mora vložiti zahtevo za
vzpostavitev prednostne pravice v dveh mesecih od zadnjega datuma za
uveljavljanje prednostne pravice in pred zaključkom tehničnih priprav za objavo
prijave. Hkrati z zahtevo mora plačati tudi pristojbino, sicer se šteje, da je
zahteva umaknjena.
65. člen
(prepoved širitve obsega prijave)
(1) Vsebina predmeta patentne prijave po
datumu vložitve prijave ne sme biti razširjena prek vsebine predmeta prvotno
sprejete prijave.
(2) V prijavi modela se po datumu vložitve
prijave ne sme bistveno spremeniti videz izdelka ali njegovega dela ali
povečati število izdelkov.
(3) V prijavi znamke se po datumu vložitve
prijave ne sme bistveno spremeniti znak ali razširiti prvotni seznam blaga ali
storitev.
66. člen
(podaljšanje rokov)
(1) Prijavitelj ali imetnik lahko pred
iztekom roka po tem zakonu zahteva njegovo podaljšanje za največ tri mesece.
(2) Roki za vložitev tožbe in roki iz
prejšnjega odstavka, prvega odstavka 13., drugega odstavka 27. člena, drugega
odstavka 35., prvega odstavka 61., prvega odstavka 62., prvega odstavka 63.,
drugega odstavka 64., drugega odstavka 67., drugega odstavka 68., tretjega
odstavka 80., tretjega odstavka 86., prvega odstavka 91., tretjega odstavka
92., drugega in tretjega odstavka 94., prvega in petega odstavka 101., 109.,
110., prvega odstavka 117., drugega odstavka 130. ter drugega odstavka 137.
člena, niso podaljšljivi.
67. člen
(nadaljevanje postopka po zamudi)
(1) Prijavitelj, ki je zamudil rok za
izpolnitev obveznosti, zahtevanih v postopku za pridobitev pravice, lahko
zahteva, da se zamujeni rok šteje kot pravočasen in da se odpravijo pravne
posledice zamude ter da urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice.
(2) Zahteva za nadaljevanje postopka se
vloži v dveh mesecih od dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen z zamudo oziroma
z njenimi pravnimi posledicami. Prijavitelj mora hkrati z zahtevo opraviti
zamujeno dejanje in plačati pristojbino za nadaljevanje postopka. Če v tem roku
zamujeno dejanje ni opravljeno ali če pristojbina za nadaljevanje postopka ni
plačana, se šteje, da zahteva ni bila vložena.
(3) Nadaljevanja postopka ni mogoče
zahtevati zaradi zamude roka iz prejšnjega odstavka in roka za vložitev ugovora
ali tožbe, ali če je vložena zahteva za vrnitev v prejšnje stanje, ali zahteva
za popravek ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice, ali zahteva
za vzpostavitev prednostne pravice.
(4) Če je urad ugodil zahtevi za
nadaljevanje postopka, se smiselno uporablja šesti oziroma sedmi odstavek 68.
člena tega zakona.
68. člen
(vrnitev v prejšnje stanje)
(1) Stranka sme v postopku pred uradom iz
upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu
ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti
obveznosti, ki jih je urad zahteval v skladu s tem zakonom in na njegovi
podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, in se je zaradi tega njena prijava ali
kakšna druga vloga štela za umaknjeno ali je bila zavržena ali zavrnjena
oziroma je pravica prenehala veljati.
(2) Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje se
vloži v treh mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil
zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to
zvedela. Hkrati z zahtevo je treba opraviti zamujeno dejanje in plačati
pristojbino. Če ob vložitvi zahteve zamujeno dejanje ni opravljeno ali če
pristojbina ni plačana, se šteje, da je zahteva umaknjena.
(3) Urad ne more zavrniti zahteve za
vrnitev v prejšnje stanje v delu ali v celoti, če ni stranke pred tem pisno
seznanil z razlogi za zavrnitev zahteve v delu ali v celoti in če je ni pozval,
naj se v roku treh mesecev od vročitve poziva izreče o razlogih za zavrnitev
zahteve.
(4) Po enem letu od dneva zamude se ne more
več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.
(5) Vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče
zahtevati zaradi zamude rokov za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje,
zahteve za nadaljevanje postopka, ugovora ali tožbe, zahteve za uveljavljanje
prednostne pravice in za predložitev prepisa prve prijave, zahteve za popravek
ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice ali zahteve za
vzpostavitev prednostne pravice.
(6) Vsak, ki je v dobri veri uporabljal ali
imel učinkovite in resne priprave za uporabo izuma ali modela, ki je predmet
objavljene prijave, sme v obdobju med izgubo pravice po prvem odstavku tega
člena in objavo vrnitve v prejšnje stanje pri tej pravici, brez nadomestila
nadaljevati s takšno uporabo v svojem poslu ali za njegove potrebe.
(7) Če je prijavitelj ali imetnik znamke z
vrnitvijo v prejšnje stanje ponovno vzpostavil svojo pravico do znamke, ne more
uveljavljati svoje pravice proti komurkoli, ki je v obdobju med izgubo pravice
po prvem odstavku tega člena in objavo vrnitve v prejšnje stanje te pravice v
dobri veri dal blago na trg ali opravljal storitve pod znakom, ki je enak ali
podoben njegovi znamki.
69. člen
(umik vloge)
(1) Stranka lahko v postopku pred uradom
kadarkoli med postopkom umakne svojo vlogo.
(2) Vloga je umaknjena z dnem, ko prejme
urad zahtevo za umik vloge.
(3) Na podlagi zahteve za umik vloge izda
urad sklep o ustavitvi postopka.
(4) Če je prijavitelj umaknil zahtevo za
podelitev patenta po zaključku tehničnih priprav za objavo te prijave in je
bila prijava objavljena, se objava prijave ne šteje v stanje tehnike po 12.
členu tega zakona.
70. člen
(seznanitev prijavitelja pred zavrnitvijo
pravice)
(1) Urad ne more izdati odločbe o zavrnitvi
ali odločbe o delni zavrnitvi zahteve za podelitev oziroma registracijo
pravice, če ni prej pisno seznanil prijavitelja z razlogi, zaradi katerih ne
more podeliti oziroma registrirati pravice ali je ne more podeliti oziroma
registrirati v zahtevanem obsegu, in če ni prijavitelja pozval, naj se v treh
mesecih od vročitve poziva izreče o teh razlogih oziroma vloženo zahtevo
spremeni ali dopolni.
(2) Če se prijavitelj pravočasno izreče o
razlogih za zavrnitev zahteve v delu ali v celoti, ali spremeni oziroma dopolni
svojo zahtevo, urad pred izdajo odločbe preveri, ali so še podani razlogi za
zavrnitev ali delno zavrnitev zahteve za podelitev ali registracijo pravice.
71. člen
(upravni spor)
Zoper odločbo ali sklep urada ni pritožbe,
možna pa je tožba v upravnem sporu, ki se vloži pri Upravnem sodišču Republike
Slovenije v Ljubljani. V sporu odloča sodišče na sedežu v Ljubljani.
72. člen
(postopek v zvezi s tožbami)
(1) Sodišče nemudoma obvesti urad o prejemu
tožbe po tem zakonu in pravnomočni odločbi. Sodišče pošlje uradu sodbo s
potrdilom o pravnomočnosti zaradi izvršitve.
(2) Urad izda odločbo, s katero se sodba
izvrši.
(3) Postopki v zvezi s tožbami po tem
zakonu so hitri. Sodišče odloča o tožbah po tem zakonu prednostno.
(4) Prvi in drugi odstavek tega člena se ne
uporabljata pri sporih zaradi kršitve pravic.
73. člen
(izumitelj, oblikovalec)
(1) V postopku za podelitev patenta se
izumitelj, naveden v prijavi, šteje za izumitelja, razen če sodišče odloči
drugače.
(2) Prvi odstavek tega člena se smiselno
uporablja za oblikovalca videza izdelka.
(3) Urad ne preverja točnosti podatkov o
izumitelju ali oblikovalcu.
74. člen
(imetnik pravice)
(1) Patent se podeli oziroma model ali
znamka se registrira na ime tistega, ki je ob podelitvi ali registraciji
naveden kot prijavitelj.
(2) Določba prejšnjega odstavka se smiselno
uporablja, če je kot prijavitelj navedenih več oseb. Urad ne določa medsebojnih
razmerij med osebami, ki so navedeni kot prijavitelj.
75. člen
(prenos in licenca pravic)
(1) Imetnik patenta, modela ali znamke
lahko v delu ali v celoti s pogodbo prenaša svojo pravico in sklepa licenčne
pogodbe.
(2) Prejšnji odstavek se smiselno uporablja
za prijavitelja.
(3) Kolektivne znamke in geografske označbe
ni mogoče prenesti in ne moreta biti predmet licenčne pogodbe.
76. člen
(čas pridobitve pravic)
(1) Ob upoštevanju drugega odstavka tega
člena se pravice iz 18., 37., 47. in 58. člena tega zakona pridobijo z dnevom
vpisa v ustrezen register.
(2) Ob upoštevanju 122. člena tega zakona
ni mogoče uveljavljati pravice iz prvega odstavka 18. člena tega zakona v tožbi
po 121. členu tega zakona zaradi kršitve patenta pred dnevom izdaje
ugotovitvene odločbe po točki a) ali b) prvega odstavka 93. člena tega zakona
ali pred dnevom vpisa evropskega patenta v register pri uradu.
77. člen
(prenehanje veljavnosti)
Podeljene oziroma registrirane pravice
prenehajo veljati tudi pred predpisanimi roki iz 22., 23., 40. in 52. člena
tega zakona:
a) če se imetnik odpove pravici – naslednji dan, ko prejme urad vlogo
o odpovedi;
b) če niso v skladu s tem zakonom plačane predpisane pristojbine;
c) na podlagi pravnomočne sodbe sodišča oziroma odločbe urada v
primerih, ki so predvideni s tem zakonom – z dnem, ki je določen s to sodbo
oziroma odločbo.
78. člen
(poprava pomot)
(1) Urad sme po uradni dolžnosti ali na
zahtevo stranke vsak čas popraviti pomote v imenih, datumih, številkah ter
drugih očitnih pomotah v aktih urada, objavah in registrih.
(2) Poprava pomot v objavah se objavi v
uradnem glasilu.
Sedmo poglavje
POSTOPEK PRIDOBITVE PRAVIC
1. oddelek
Vložitev prijav in formalni preizkus
79. člen
(sestavine prijave)
(1) Prijava mora vsebovati navedbo, iz
katere je mogoče razbrati, da se zahteva pridobitev določene pravice, in:
a) za patent – vse sestavine iz prvega odstavka 86. člena tega zakona;
b) za model – vse sestavine iz prvega odstavka 94. člena tega zakona;
c) za znamko – vse sestavine iz prvega odstavka 97. člena tega zakona
oziroma za kolektivno znamko tudi pravilnik iz 46. člena tega zakona.
(2) Prijava mora vsebovati tudi:
a) pooblastilo zastopniku, če je prijava vložena po zastopniku;
b) besedilo prijave v slovenskem jeziku, če je bila prijava prvotno
vložena po drugem odstavku 81. člena tega zakona v tujem jeziku;
c) potrdilo o plačilu celotnega zneska prijavne pristojbine.
(3) Minister, pristojen za področje
industrijske lastnine, s podzakonskimi predpisi natančneje določi vsebino
prijav in postopek podelitve patenta, registracije modela in registracije
znamke.
80. člen
(oblika in način vložitve prijave)
(1) Prijava za pridobitev posamezne pravice
mora biti po vsebini in obliki sestavljena v skladu s tem zakonom in predpisi,
izdanimi na njegovi podlagi, in mora vsebovati vse podatke. Prijava mora biti
čitljiva in predložena tako, da je mogoče njeno vsebino jasno in primerno
reproducirati.
(2) Prijava se lahko vloži v pisni obliki
osebno ali po pošti, po telefaksu ali drugih elektronskih medijih. Minister,
pristojen za področje industrijske lastnine, s podzakonskim predpisom
natančneje določi način vlaganja prijav po drugih elektronskih medijih.
(3) Če prijava, ki je bila vložena po
telefaksu ali drugem elektronskem mediju, ni čitljiva ali je ni mogoče jasno in
primerno reproducirati, urad pozove prijavitelja, naj v treh mesecih od
vročitve poziva predloži nov izvod iste prijave v pisni obliki. Če urad v tem
roku ne prejme zahtevanega izvoda prijave, se šteje, da je prijava umaknjena.
(4) Ob vložitvi prijave ali v treh mesecih
od vročitve poziva urada se plača prijavna pristojbina. Če pristojbina ni v
celoti pravočasno plačana, se šteje, da je prijava umaknjena.
81. člen
(jezik prijave)
(1) Prijava mora biti vložena v slovenskem
jeziku, razen če je s tem zakonom ali mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko
Slovenijo določeno drugače.
(2) Prijava je lahko vložena tudi v
kateremkoli tujem jeziku, če vsebuje v slovenskem jeziku ali v enem izmed uradnih
jezikov EPK, Madridskega aranžmaja, Madridskega protokola ali Haaškega
sporazuma vsaj navedbo pravice, ki se zahteva, in navedbo, ki omogoča stik
urada s prijaviteljem.
(3) Če je prijava vložena v tujem jeziku,
mora prijavitelj v treh mesecih od vročitve poziva uradu predložiti prevod te
prijave v slovenskem jeziku. Če urad ne prejme pravočasno prevoda te prijave v
slovenskem jeziku, se šteje, da je prijava umaknjena.
(4) Urad vodi postopek na podlagi prijave v
slovenskem jeziku.
82. člen
(določitev datuma vložitve prijave)
(1) Urad določi ob upoštevanju drugega
odstavka 81. člena tega zakona datum vložitve prijave in številko prijave pri
vsaki prijavi, ki vsebuje vsaj:
a) navedbo, iz katere je mogoče razbrati, da se zahteva pridobitev
določene pravice;
b) podatke, ki omogočajo uradu ugotovitev identitete prijavitelja, ali
vzpostavitev stika z njim;
c) najnujnejše sestavine prijave za pravico, katere pridobitev se
zahteva, po drugem odstavku tega člena.
(2) Najnujnejše sestavine iz točke c)
prejšnjega odstavka so:
a) pri patentni prijavi: del prijave, ki je na prvi pogled videti kot
opis izuma;
b) pri prijavi modela: fotografija ali grafični prikaz videza izdelka
oziroma pri dvodimenzionalnih izdelkih primerek izdelka ali njegovega dela, če
je zahtevan odlog objave po drugem odstavku 94. člena tega zakona;
c) pri prijavi znamke: prikaz znaka in navedba blaga ali storitev, za
katere se zahteva varstvo, in pravilnik iz 46. člena tega zakona pri prijavi
kolektivne znamke.
(3) Kot datum vložitve prijave se šteje
datum, ko je urad ob upoštevanju 83. člena tega zakona prejel vse sestavine iz
prvega odstavka tega člena, razen če ta zakon ali mednarodna pogodba, ki
obvezuje Republiko Slovenijo, določata drugače. Urad izda prijavitelju potrdilo
o prejemu prijave, na katerem sta navedena datum vložitve in številka prijave.
(4) Če prijava ne vsebuje vseh sestavin iz
prvega odstavka tega člena in ji ni mogoče določiti številke in datuma
vložitve, urad takoj, ko prejme podatke, ki omogočajo vzpostavitev stika s
prijaviteljem, o tem obvesti prijavitelja in ga pozove, naj v treh mesecih od
vročitve poziva prijavo dopolni vsaj tako, da bo izpolnjevala pogoje iz prvega
odstavka tega člena.
(5) Če je prijava iz prejšnjega odstavka
pravočasno dopolnjena tako, da vsebuje vse sestavine iz prvega odstavka tega
člena, urad pri prijavi določi številko in datum vložitve prijave z dnem
prejema vseh sestavin iz prvega odstavka tega člena, in o tem izda prijavitelju
potrdilo.
(6) Če prijava iz četrtega odstavka tega
člena ni pravočasno ali v celoti ustrezno dopolnjena, se šteje, da je
umaknjena, o čemer urad obvesti prijavitelja.
83. člen
(posebnosti pri določitvi datuma vložitve
patentne prijave)
(1) Če je ob določanju datuma vložitve
patentne prijave videti, kot da v prijavi manjka del opisa izuma ali skica, na
katero se prijavitelj sklicuje v prijavi, urad o tem brez odlašanja obvesti
prijavitelja, in ga pozove, naj v treh mesecih od vročitve poziva prijavo
ustrezno dopolni.
(2) Če prijavitelj v roku iz prejšnjega
odstavka predloži manjkajoči del opisa izuma ali manjkajočo skico, se ta del
opisa izuma ali skica vključi v prijavo, kot datum vložitve prijave pa se šteje
datum, ko je urad prejel ta del opisa izuma ali to skico, ali datum, ko je urad
prejel vse sestavine iz prvega odstavka 82. člena tega zakona, in sicer tisti,
ki je kasnejši.
(3) Če prijavitelj pri prijavi, v kateri je
videti, kot da manjka del opisa izuma ali skica, zahteva prednostno pravico po
61. členu tega zakona, mora biti manjkajoči del opisa izuma ali skice v celoti
vsebovan v prvi prijavi.
(4) Če prijavitelj uveljavlja prednostno
pravico po 61. členu tega zakona, se za potrebe določitve datuma vložitve
patentne prijave šteje, da so pri prijavi vložene najnujnejše sestavine iz
točke a) drugega odstavka 82. člena tega zakona, če prijavitelj ob vložitvi
prijave v Republiki Sloveniji navede datum, številko in državo oziroma urad
vložitve prijave, na katero se sklicuje. Prijavitelj mora v takem primeru v
treh mesecih od vročitve poziva uradu predložiti prepis prve prijave iz tretjega
odstavka 61. člena tega zakona, razen če je bila prva prijava vložena pri uradu
ali če je prva prijava dostopna uradu po digitalni knjižnici, ki jo urad
sprejema za te potrebe. Če prijavitelj tega ne stori, se šteje, da prednostna
pravica ni bila zahtevana.
84. člen
(poziv za predložitev vseh sestavin)
(1) Če prijava, kateri sta bila določena
datum vložitve in številka, ne vsebuje vseh sestavin iz 79. člena tega zakona,
urad pozove prijavitelja, naj v treh mesecih od vročitve poziva prijavo ustrezno
dopolni in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti.
(2) Če prijava iz prejšnjega odstavka ni
pravočasno in v celoti ustrezno dopolnjena, se šteje, da je umaknjena, razen v
primerih iz četrtega odstavka 128. in petega odstavka 129. člena tega zakona.
85. člen
(formalni preizkus prijave)
(1) Urad pri prijavi, ki vsebuje vse
sestavine iz 79. člena tega zakona, preveri, ali so vse sestavine prijave in
morebitne priloge ali dokazila k prijavi, po vsebini in obliki sestavljene
tako, kot je določeno s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
(2) Urad pri patentni prijavi poleg tega
preveri, ali prijavljeni izum ustreza zahtevam iz drugega in četrtega odstavka
87. člena tega zakona in ali so plačane vse pristojbine, vključno z morebitnimi
pristojbinami za vzdrževanje po četrtem odstavku 109. oziroma četrtem odstavku
110. člena tega zakona.
(3) Če urad pri prijavi znamke ugotovi, da
v seznamu blaga ali storitev kakšno blago ali storitev ni razvrščeno po
mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni
klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija
1957, revidiranim 14. julija 1967 (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list
RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Nicejska klasifikacija), ali da je
razvrščeno v napačen razred po Nicejski klasifikaciji lahko, če gre za manjše
pomanjkljivosti v seznamu blaga ali storitev, urad sam razvrsti blago ali
storitev oziroma popravi razvrstitev blaga ali storitev po Nicejski
klasifikaciji in o tem obvesti prijavitelja. Če urad sam razvrsti ali popravi
več kot pet razvrstitev blaga ali storitev po Nicejski klasifikaciji, pozove
prijavitelja, naj v roku enega meseca od vročitve poziva plača pristojbino za
razvrstitev. Če prijavitelj ne plača pravočasno zahtevane pristojbine, se
šteje, da je prijava za blago ali storitve, ki jih je urad sam razvrstil ali
popravil njihovo razvrstitev po Nicejski klasifikaciji, umaknjena.
(4) Če urad pri prijavi znamke ugotovi, da
je kakšno blago ali storitev v seznamu blaga ali storitev navedeno nejasno, ali
če urad ne ravna po prejšnjem odstavku, pozove prijavitelja, naj v treh mesecih
od vročitve poziva odpravi nejasnosti in pomanjkljivosti glede razvrstitve
blaga ali storitev po Nicejski klasifikaciji. Če prijavitelj ne odpravi pravočasno
nejasnosti in pomanjkljivosti v seznamu blaga ali storitev, se šteje, da je
prijava za blago ali storitve, ki jih prijavitelj ni jasno navedel in ni
pravilno razvrstil po Nicejski klasifikaciji, umaknjena.
(5) Če urad ugotovi kakšne pomanjkljivosti
v prijavi ali v prilogah ali dokazilih k prijavi, pozove prijavitelja, naj v
treh mesecih od vročitve poziva odpravi ugotovljene pomanjkljivosti.
(6) Če prijavitelj ne odpravi pravočasno
vseh ugotovljenih pomanjkljivosti, se prijava šteje za umaknjeno, razen v
primerih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena, četrtega odstavka 128. in
petega odstavka 129. člena tega zakona.
(7) Če urad ugotovi, da vse sestavine
prijave in morebitne priloge in dokazila k prijavi po vsebini in obliki
ustrezajo določbam tega zakona in predpisom, izdanim na njegovi podlagi, se
postopek nadaljuje:
a) pri patentni prijavi – po določbah 88. in nadaljnjih členov tega
zakona;
b) pri prijavi modela – po določbi 96. člena tega zakona;
c) pri prijavi znamke – po določbah 99. in nadaljnjih členov tega
zakona.
2. oddelek
Posebne določbe za patent
86. člen
(sestavine patentne prijave)
(1) Patentna prijava mora imeti naslednje
sestavine:
a) zahtevo za podelitev patenta;
b) opis izuma;
c) enega ali več patentnih zahtevkov;
d) kratko vsebino izuma (povzetek);
e) skico ali skice izuma, če je to potrebno.
(2) Najkasneje do izdaje sklepa o objavi
prijave lahko prijavitelj vloži patentno prijavo, katere predmet je izločen iz
prvotne patentne prijave (v nadaljnjem besedilu: izločena prijava) in ne
presega njene vsebine. Šteje se, da je izločena prijava vložena z istim datumom
kot prvotna prijava. Za izločeno prijavo se lahko zahteva ista prednostna
pravica kot za prvotno prijavo.
(3) Patent s skrajšanim trajanjem se
zahteva ob vložitvi patentne prijave ali v dvanajstih mesecih od datuma njene
vložitve. Po izteku tega roka zahteve ni mogoče preklicati.
87. člen
(vsebina sestavin patentne prijave)
(1) Zahteva za podelitev patenta mora
vsebovati podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in
sedež), naziv izuma, ki opredeljuje njegov predmet, ter druge podatke, določene
s podzakonskim predpisom, ki se nanašajo na prijavo.
(2) Opis izuma mora vsebovati prikaz
problema, podatke o stanju tehnike oziroma dosedanjih rešitvah in njihovih
pomanjkljivostih, ki so prijavitelju znane, ter opis nove rešitve. Izum mora
biti v opisu predstavljen dovolj jasno in popolno, da ga lahko uporabi
strokovnjak s področja, na katerega se predmet izuma nanaša.
(3) Če se izum nanaša na biološki material,
določen s podzakonskim predpisom, ki ni dostopen javnosti in ga v prijavi ni
mogoče opisati na način, ki omogoča strokovnjaku s področja, na katerega se
nanaša predmet izuma, da ga uporabi, se opis izuma dopolni s potrdilom o
deponiranju biološkega materiala, pri katerem izmed mednarodnih depozitarnih
organov po 7. členu Budimpeštanske pogodbe o mednarodnem priznanju depozita
mikroorganizmov za postopek patentiranja z dne 28. aprila 1977, dopolnjene 26.
septembra 1980 (Uradni list RS-MP, št. 21/97).
(4) V patentnem zahtevku ali zahtevkih mora
biti naveden predmet zahtevanega varstva. Patentni zahtevki morajo biti jasni
in strnjeni ter podprti z opisom.
(5) Povzetek je namenjen le tehničnemu
informiranju in ga ni mogoče uporabiti v druge namene, zlasti ne za razlago
obsega zahtevanega varstva.
(6) Ena patentna prijava lahko vsebuje tudi
več izumov, ki so med seboj tako povezani, da pomenijo enotno izumiteljsko
zamisel.
88. člen
(preizkus pogojev za podelitev patenta)
(1) Urad pri patentni prijavi preveri:
a) ali je ob upoštevanju 11. člena tega zakona predmet prijavljenega
izuma mogoče zavarovati s patentom;
b) ali prijavljeni izum na prvi pogled ustreza zahtevam iz 12., 14. in
15. člena tega zakona.
(2) Urad pri prijavi za patent s skrajšanim
trajanjem preveri:
a) ali je ob upoštevanju prvega odstavka in točke a) drugega odstavka
11. člena tega zakona predmet prijavljenega izuma mogoče zavarovati s patentom
s skrajšanim trajanjem;
b) ali prijavljeni izum na prvi pogled ustreza zahtevam iz 12., 15. in
16. člena tega zakona.
(3) Če urad ugotovi, da patentni zahtevki
iz patentne prijave ustrezajo vsem zahtevam iz prvega odstavka tega člena
oziroma da patentni zahtevki iz prijave za patent s skrajšanim trajanjem
ustrezajo vsem zahtevam iz prejšnjega odstavka, sprejme sklep o objavi prijave
v uradnem glasilu urada.
(4) Če urad ugotovi, da patentni zahtevki
iz prijave ne ustrezajo vsem zahtevam iz prvega odstavka tega člena oziroma da
patentni zahtevki iz prijave za patent s skrajšanim trajanjem ne ustrezajo vsem
zahtevam iz drugega odstavka tega člena, zavrne zahtevo za podelitev patenta.
(5) Če urad ugotovi, da kakšni patentni
zahtevki iz prijave ne ustrezajo vsem zahtevam iz prvega oziroma drugega
odstavka tega člena, zavrne prijavo le v tem delu.
89. člen
(objava patentne prijave)
(1) Urad objavi patentno prijavo po poteku
osemnajstih mesecev od datuma vložitve prijave ali od datuma prednostne
pravice, če je ta zahtevana.
(2) Prijavitelj lahko zahteva, da se
prijava objavi pred rokom iz prejšnjega odstavka, vendar ne prej kot po poteku
treh mesecev od datuma vložitve prijave ali od datuma prednostne pravice, če je
ta zahtevana.
(3) Hkrati z objavo patentne prijave objavi
urad tudi podelitev patenta.
90. člen
(podelitev patenta)
(1) Urad izda odločbo o podelitvi patenta
in vpiše patent v register patentov. Kot datum podelitve patenta se šteje datum
objave patentne prijave.
(2) Do izdaje odločbe po 93. členu tega
zakona je obseg varstva določen z vsebino objavljenih patentnih zahtevkov.
91. člen
(rok za predložitev pisnega dokazila)
(1) Najkasneje do izteka devetega leta
trajanja patenta mora imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta
uradu predložiti pisno dokazilo o tem, da patentirani izum ustreza vsem
zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu tega zakona.
(2) Imetnik patenta ali imetnik izključne
pravice iz patenta mora ob predložitvi dokazila iz prejšnjega odstavka ali v
treh mesecih od vročitve poziva urada plačati pristojbino za izdajo
ugotovitvene odločbe. Če pristojbina ni pravočasno plačana, se šteje, da
dokazilo ni bilo vloženo.
(3) Če imetnik patenta ali imetnik
izključne pravice iz patenta ne ravna po prvem odstavku tega člena, preneha
patent veljati z dnem, ko poteče deseto leto njegove veljavnosti.
(4) Če imetnik patenta predloži dokazilo iz
prvega odstavka tega člena zaradi tožbe po 121. členu tega zakona, izda urad
prednostno eno od odločb iz 93. člena tega zakona.
(5) Določbe tega člena ne veljajo za patent
s skrajšanim trajanjem.
(6) Za evropski patent, ki je veljaven v
Republiki Sloveniji na podlagi evropske patentne prijave, vložene v skladu z
drugim odstavkom 3. člena tega zakona, so določbe tega ter 92. in 93. člena
tega zakona neposredno izpolnjene z dnem, ko je EPU objavil njegovo podelitev.
92. člen
(vrste pisnega dokazila)
(1) Za dokazilo iz 91. člena tega zakona se
šteje slovenski prevod enega ali več evropskih patentov, ki jih je podelil EPU
za isti izum.
(2) Če za isti izum ni bila vložena prijava
za evropski patent, se lahko kot dokazilo iz 91. člena tega zakona predloži
slovenski prevod patenta za isti izum, ki ga je po popolnem preizkusu podelila
katerakoli druga ustanova, ki ima po 32. členu PCT status mednarodne ustanove
za predhodno preizkušanje, ali drug patentni urad, s katerim je bila sklenjena
ustrezna pogodba.
(3) Če postopek podelitve patenta, ki naj
bi služil kot dokazilo po prvem ali drugem odstavku tega člena, še ni končan,
mora prijavitelj v roku iz prvega odstavka 91. člena tega zakona o tem
obvestiti urad. Na podlagi obvestila urad prekine postopek. Postopek se
nadaljuje, če imetnik patenta v treh mesecih od dneva podelitve patenta, uradu
predloži dokazilo po tem členu. Če dokazilo po tem členu ni predloženo v tem
roku, se šteje, da je patent prenehal veljati z dnem, ko poteče deseto leto
njegove veljavnosti.
(4) Slovenski prevod patenta, ki služi kot
dokazilo iz 91. člena tega zakona, ne more zagotavljati večjega obsega
patentnega varstva, kot ga zagotavlja izvirno besedilo prevedenega patenta.
(5) Če urad dvomi v pravilnost prevoda,
lahko zahteva, da imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta v
treh mesecih od vročitve poziva predloži overjen slovenski prevod patenta, ki
služi kot dokazilo iz 91. člena tega zakona. Če overjen slovenski prevod ni
pravočasno predložen, se šteje, da dokazilo ni bilo vloženo.
(6) Če je dokazilo predloženo na podlagi
drugega odstavka tega člena, mora imetnik patenta ali imetnik izključne pravice
iz patenta predložiti seznam in kopije vseh drugih patentov, ki bi lahko šteli
za dokazilo, vključno s podatki o patentnih prijavah in patentih, ki so bili
zavrnjeni. Če seznam in kopije dokumentov niso priložene k dokazilu, se šteje,
da dokazilo ni bilo vloženo.
(7) Če urad ugotovi, da je dokazilo na
podlagi tega člena ponarejeno ali da ni resnično, urad z odločbo razglasi
patent za ničnega.
(8) Če imetnik patenta ali imetnik izključne
pravice iz patenta nima dokazila po prvem ali drugem odstavku tega člena, lahko
ob plačilu posebne pristojbine od urada zahteva, da ta od katerekoli ustanove
ali urada, navedenega v drugem odstavku tega člena, pridobi ustrezne podatke
ali mnenje kot podlago za izdajo ene od odločb po 93. členu tega zakona.
93. člen
(izdaja ugotovitvene odločbe)
(1) Urad izda na podlagi predloženega
dokazila in drugih dokumentov po 92. členu tega zakona:
a) ugotovitveno odločbo, da izum ustreza zahtevam iz 10., 12., 14. in
15. člena tega zakona in da tem zahtevam v celoti ustrezajo patentni zahtevki
podeljenega patenta; ali
b) ugotovitveno odločbo, da izum le deloma ustreza zahtevam iz 10.,
12., 14. in 15. člena tega zakona, zaradi česar se ustrezno spremenijo patentni
zahtevki podeljenega patenta; ali
c) ugotovitveno odločbo, da izum ob datumu vložitve patentne prijave
ni ustrezal zahtevam iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona, zaradi česar se
patent razglasi za ničnega.
(2) Urad ne more izdati odločbe po točki b)
ali c) iz prejšnjega odstavka, če ni prej pisno seznanil imetnika patenta o
predvidenih spremembah patentnih zahtevkov ali ničnosti patenta in če ni
imetnika patenta pozval, naj se v treh mesecih od vročitve poziva o tem izreče
oziroma ustrezno spremeni ali dopolni patentne zahtevke. Če se imetnik patenta
pravočasno izreče oziroma spremeni ali dopolni patentne zahtevke, urad pred
izdajo odločbe po točki b) ali c) iz prejšnjega odstavka preveri, ali so še
podani razlogi za njeno izdajo. Če se imetnik patenta ne izreče pravočasno, se
šteje, da soglaša z mnenjem urada.
(3) Patentni zahtevki, spremenjeni z
odločbo iz točke b) prvega odstavka tega člena ne morejo zagotavljati večjega
obsega varstva, kot ga zagotavljajo patentni zahtevki patenta, podeljenega z
odločbo po 90. členu tega zakona.
(4) Če urad na podlagi predloženih dokazil
po prvem odstavku 92. člena tega zakona ugotovi, da podeljeni patent ne ustreza
zahtevi iz šestega odstavka 87. člena tega zakona, razdeli prvotni patent na
več patentov, ki obdržijo datum vložitve prijave in datum morebitne zahtevane
prednostne pravice prvotnega patenta.
3. oddelek
Posebne določbe za model
94. člen
(sestavine prijave modela)
(1) Prijava modela mora imeti naslednje
sestavine:
a) zahtevo za registracijo modela;
b) fotografijo ali grafični prikaz videza izdelka ali njegovega dela
oziroma izdelkov, če se prijava nanaša na več izdelkov, v številu izvodov,
predpisanim s podzakonskim predpisom.
(2) V prijavi lahko prijavitelj zahteva, da
se glavni podatki iz prijave ne objavijo pred iztekom dvanajstih mesecev od
datuma vložitve prijave oziroma datuma prednosti, če je ta zahtevana. Če se
prijava nanaša na več izdelkov, ni mogoče zahtevati odloga objave le za
nekatere izdelke.
(3) Če se prijava nanaša na
dvodimenzionalni izdelek, vključno s tekstilnim vzorcem ali hologramom, ali
njegov del in je zahtevan odlog objave po prejšnjem odstavku, se lahko ob
vložitvi prijave namesto fotografije ali grafičnega prikaza videza izdelka ali
njegovega dela priloži primerek tega izdelka ali njegovega dela. Fotografijo
ali grafični prikaz tega izdelka v številu izvodov, predpisanim s podzakonskim
predpisom, mora prijavitelj predložiti najkasneje dva meseca pred iztekom roka
zahtevanega odloga objave po prejšnjem odstavku, sicer se šteje, da je prijava
umaknjena.
95. člen
(vsebina sestavin prijave modela)
(1) Zahteva za registracijo modela mora
vsebovati podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in
sedež), navedbo izdelka, na katerega se predmet prijave nanaša, razvrstitev po
mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Locarnskim aranžmajem o ustanovitvi
mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele z dne 8. oktobra 1968
(Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem
besedilu: Locarnska klasifikacija), ter druge podatke, določene s podzakonskim
predpisom, ki se nanašajo na prijavo.
(2) Ena prijava modela se lahko nanaša na
več izdelkov, če so razvrščeni v isti razred Locarnske klasifikacije.
(3) Iz fotografije ali grafičnega prikaza
videza izdelka ali njegovega dela mora biti razvidno, v čem je novost in
individualni značaj videza izdelka, za katerega se zahteva varstvo.
96. člen
(preizkus pogojev za registracijo modela)
(1) Urad pri prijavi modela preveri, ali je
ob upoštevanju določb 36. člena tega zakona, razen točke b), prijavljeni videz
izdelka mogoče registrirati kot model.
(2) Če urad ugotovi, da prijavljeni videz
izdelka ustreza zahtevam iz prejšnjega odstavka, izda odločbo o registraciji
modela, vpiše model v register in objavi registracijo modela.
(3) Če urad ugotovi, da prijavljeni videz
izdelka ne ustreza zahtevam iz prvega odstavka tega člena, prijavo modela v
delu ali v celoti zavrne.
4. oddelek
Posebne določbe za znamko
97. člen
(sestavine prijave znamke)
(1) Prijava znamke mora imeti naslednje
sestavine:
a) zahtevo za registracijo znamke;
b) seznam blaga ali storitev, za katere se zahteva varstvo;
c) prikaz znaka v številu izvodov, predpisanim s podzakonskim
predpisom.
(2) Prijava kolektivne znamke mora poleg
sestavin iz prejšnjega odstavka vsebovati tudi pravilnik iz 46. člena tega
zakona.
(3) Za vsak znak se vloži posebna prijava.
Prijavitelj sme z eno prijavo zahtevati registracijo znamke za več vrst blaga
ali storitev. Prijavitelj lahko z več prijavami zahteva tudi registracijo več
različnih ali podobnih znamk za isto vrsto blaga ali storitev.
(4) Na zahtevo prijavitelja se lahko
prijava znamke za blago ali storitve, ki so razvrščeni v dva ali več razredov
po Nicejski klasifikaciji, med postopkom registracije, vključno z upravnim
sporom, razdeli v več prijav. Vsaka prijava obdrži datum vložitve prvotne
prijave in datum prednostne pravice, če je ta zahtevana.
98. člen
(vsebina sestavin prijave znamke)
(1) Zahteva za registracijo znamke mora
vsebovati podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in
sedež), navedbo barv, če se prijava nanaša na znak v barvah, navedbo, če se
prijava nanaša na tridimenzionalni znak, navedbo, če je prijava za kolektivno
znamko, ter druge podatke, določene s podzakonskim predpisom, ki se nanašajo na
prijavo.
(2) Blago in storitve, navedeni v seznamu
blaga ali storitev, morajo biti razvrščeni po Nicejski klasifikaciji.
99. člen
(preizkus prijave na absolutne pogoje za
zavrnitev znamke)
(1) Urad pred objavo prijave znamke
preveri, ali je ob upoštevanju 42. in 43. člena tega zakona prijavljeni znak
mogoče registrirati kot znamko. Pri prijavi kolektivne znamke urad dodatno
preveri, ali prijava ustreza zahtevam iz 45. in 46. člena tega zakona.
(2) Če urad ugotovi, da prijavljeni znak
ustreza zahtevam iz prejšnjega odstavka, objavi prijavo znamke.
(3) Če urad ugotovi, da prijavljeni znak ne
ustreza zahtevam iz prvega odstavka tega člena, prijavo znamke v delu ali v
celoti zavrne.
100. člen
(nasprotujoče mnenje tretjih)
(1) Po objavi prijave znamke lahko vsakdo
uradu sporoči svoje mnenje, da prijavljenega znaka ob upoštevanju 42. in 43.
člena tega zakona ni mogoče registrirati kot znamko, in navede razloge.
(2) Oseba, ki predloži takšno mnenje uradu,
ni stranka v postopku pred uradom.
(3) Urad obvesti prijavitelja znamke o
mnenju tretjih iz prvega odstavka tega člena. Prijavitelj lahko uradu odgovori
in navede svoje razloge glede prejetega mnenja tretjih.
101. člen
(ugovor zoper registracijo znamke)
(1) V treh mesecih od dneva objave prijave
znamke lahko imetnik prejšnje znamke pri uradu vloži pisni ugovor zoper
registracijo znamke.
(2) Ugovor lahko temelji le na razlogih iz
44. člena tega zakona in mora vsebovati ustrezne dokaze.
(3) Ugovor po prvem odstavku tega člena
lahko vloži tudi imetnik znamke, ki je registrirana v kakšni državi članici
Pariške unije ali WTO in ki jo je v Republiki Sloveniji prijavil njegov
posrednik ali zastopnik brez njegovega soglasja.
(4) Če je podlaga za ugovor točka f) prvega
odstavka 44. člena tega zakona, lahko ugovor po tem členu vloži tudi imetnik prej
pridobljene pravice iz točke f) prvega odstavka 44. člena tega zakona.
(5) Hkrati z vložitvijo ugovora ali
najkasneje v treh mesecih od vročitve poziva urada se plača pristojbina za
ugovor in predloži pooblastilo za zastopanje, če je ugovor vložen po zastopniku.
(6) Če vložnik umakne ugovor, umika kasneje
ne more preklicati.
(7) Če ugovor ne izpolnjuje pogojev iz tega
člena, se šteje, da ni bil vložen.
102. člen
(preizkus prijave po ugovoru)
(1) Urad obvesti prijavitelja znamke o
vloženem ugovoru. Prijavitelj se lahko v treh mesecih po prejemu obvestila
izreče o razlogih iz ugovora.
(2) Na podlagi ugovora in morebitnega
mnenja prijavitelja iz prejšnjega odstavka urad preveri utemeljenost navedb v
ugovoru.
(3) Če urad v preizkusu navedb iz ugovora
ugotovi, da ugovor ni utemeljen in da je znamko mogoče registrirati za
prijavljeno blago ali storitve, se ugovor zavrne.
(4) Če urad v preizkusu navedb iz ugovora
ugotovi, da je ugovor utemeljen in da znamke ni mogoče registrirati za vse ali
le za nekatero blago ali storitve, za katere je znak prijavljen, se prijava
znamke v celoti ali delno zavrne.
103. člen
(registracija znamke)
(1) Če ugovor zoper registracijo znamke ni
bil vložen ali če je bil zavrnjen ali se je štelo, da ni bil vložen, urad
pozove prijavitelja, naj v treh mesecih od vročitve poziva plača pristojbino za
registracijo znamke. Ta pristojbina vključuje pristojbino za trajanje znamke za
prvih deset let.
(2) Po plačilu pristojbine iz prejšnjega
odstavka izda urad odločbo o registraciji znamke, vpiše znamko v register in
objavi registracijo znamke.
(3) Če prijavitelj ne plača pravočasno
pristojbine iz prvega odstavka tega člena, se šteje, da je prijava umaknjena.
5. oddelek
Posebne določbe za geografsko označbo
104. člen
(registracija geografske označbe)
(1) Zahtevo za registracijo geografske
označbe lahko vložijo združenja pravnih ali fizičnih oseb, zbornice, občine,
širše lokalne skupnosti ali državni organi.
(2) Zahtevi iz prejšnjega odstavka mora
biti priložena specifikacija, ki vsebuje predvsem:
a) oznako, ki naj se registrira kot geografska označba;
b) navedbo blaga, na katerega se predlagana geografska označba nanaša;
c) opis blaga, vključno s surovinami in glavnimi fizikalnimi,
kemičnimi, mikrobiološkimi, organoleptičnimi ali drugimi značilnostmi blaga;
d) navedbo kraja oziroma območja, vključno z mejami;
e) opis metode za pridobitev blaga, vključno z avtentičnimi in
nespremenjenimi krajevnimi načini, če je to potrebno;
f) opis povezave med blagom in krajem oziroma območjem;
g) podrobne podatke o organih nadzora;
h) podrobne podatke o označevanju blaga.
(3) Če zahteva ustreza določbam iz tega ter
55. in 56. člena tega zakona, izda urad odločbo o registraciji geografske
označbe, vpiše geografsko označbo v register in objavi registracijo geografske
označbe.
(4) Določba tega člena se ne uporablja za
geografske označbe, ki so zavarovane na podlagi tretjega odstavka 55. člena
tega zakona.
Osmo poglavje
REGISTRI IN VZDRŽEVANJE PRAVIC
105. člen
(registri)
(1) Urad vodi registre patentov, modelov,
znamk in geografskih označb ter registre prijav za navedene pravice. Registri
so javni, razen če ta zakon določa drugače.
(2) Za datum vpisa pravice v register se
šteje datum podelitve patenta oziroma datum izdaje odločbe o registraciji
modela, znamke ali geografske označbe.
(3) Urad na zahtevo vložnika in ob plačilu
takse po zakonu, ki ureja upravne takse, izdaja potrdila iz registrov.
(4) Minister, pristojen za področje
industrijske lastnine, s podzakonskim predpisom natančneje določi vsebino
registrov, vsebino zahtev za vpis spremembe v register, postopek vpisa
spremembe v register, vsebino potrdil iz registra in postopek izdaje potrdil iz
registra.
106. člen
(vsebina registrov)
(1) V register patentov se vpišejo predvsem
naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve in številka prijave,
zahtevana prednostna pravica, datum objave, datum vpisa v register, številka in
datum izdaje ugotovitvene odločbe po 93. členu tega zakona, podatki o imetniku
(priimek, ime in naslov oziroma firma in sedež), vrsta patenta, podatki o
izumitelju (priimek, ime in naslov), naziv izuma, podatki o vzdrževanju
patenta, datum prenehanja patenta.
(2) V register modelov se vpišejo predvsem
naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve prijave, zahtevana
prednostna pravica, datum objave, datum vpisa v register, podatki o imetniku
(priimek, ime in naslov oziroma firma in sedež), podatki o oblikovalcu
(priimek, ime in naslov), če oblikovalec to želi, navedba izdelka, število
izdelkov, razvrstitev po Locarnski klasifikaciji, podatki o obnovitvi modela, datum
prenehanja modela.
(3) V register znamk se vpišejo predvsem
naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve prijave, zahtevana
prednostna pravica, datum objave prijave in registracije znamke, podatki o
nasprotujočem mnenju tretjih, podatki o ugovoru in vložniku ugovora, datum
vpisa v register, podatki o imetniku oziroma nosilcu (priimek, ime in naslov
oziroma firma in sedež), videz znamke, seznam blaga oziroma storitev in
razvrstitev blaga oziroma storitev po Nicejski klasifikaciji, podatki o mednarodni
registraciji, podatki o obnovitvi znamke, podatki o razveljavitvi znamke, datum
prenehanja znamke.
(4) V register geografskih označb se
vpišejo predvsem naslednji podatki: registrska številka, datum vložitve
zahteve, datum objave, datum vpisa v register, geografska označba, vrsta blaga
in kraj, na katerega se oznaka nanaša.
(5) Po uradni dolžnosti se v registre iz
prvega odstavka 105. člena tega zakona vpišejo podatki o sodnih sporih, o
katerih je urad obveščen, in pravnomočnih sodbah.
(6) Določbe tega člena se smiselno
uporabljajo za registre prijav.
107. člen
(vpis sprememb v register)
(1) Na zahtevo vložnika se v register iz
prvega odstavka 105. člena tega zakona vpišejo vse kasnejše spremembe, ki se
nanašajo na pravico ali imetnika pravice. Ta odstavek se smiselno uporablja za
prijave in prijavitelje.
(2) Prenos pravice ali licenca se na
zahtevo ene od pogodbenih strank vpiše v ustrezni register.
(3) Tisti, ki je bil pred vpisom spremembe
v registru vpisan kot imetnik pravice, lahko ob predložitvi ustreznih dokazov s
tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani,
kot izključno krajevno pristojnem sodišču, izpodbija vsako spremembo v
registru, ki je bila v register neupravičeno vpisana brez njegovega soglasja.
108. člen
(postopek za vpis sprememb)
(1) Ena zahteva za vpis spremembe se lahko
nanaša na več sprememb v registru. Ena sama zahteva zadošča tudi, kadar se
sprememba ali spremembe nanašajo na več kot eno prijavo oziroma pravico iste
osebe, če so sprememba ali spremembe enake za vse zadevne prijave in pravice in
če so v zahtevi navedene številke vseh zadevnih prijav in pravic.
(2) Za vpis vsake spremembe v register pri
vsaki prijavi ali pravici se plača pristojbina ob vložitvi zahteve ali
najkasneje v treh mesecih od vročitve poziva urada. Če pristojbina ni
pravočasno plačana, se šteje, da je zahteva umaknjena.
(3) Če vloži zahtevo za vpis spremembe
tisti, ki je v registru vpisan kot imetnik pravice, urad nemudoma izda odločbo
o vpisu spremembe v register in vpiše spremembo v register.
(4) Če vloži zahtevo za vpis spremembe kdo,
ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, mora skupaj z zahtevo ali v treh
mesecih od vročitve poziva urada predložiti soglasje imetnika pravice za vpis
zahtevane spremembe v register ali po svoji izbiri kakšno drugo dokumentacijo,
iz katere je razvidna pravna podlaga za vpis spremembe. Če urad dvomi v
resničnost navedb v zahtevi za vpis spremembe ali če je predložena
dokumentacija v tujem jeziku, lahko zahteva, da vložnik zahteve v treh mesecih
od vročitve poziva predloži dodatno dokumentacijo oziroma slovenski prevod
predložene dokumentacije.
(5) Če vložnik ne predloži pravočasno
dodatne dokumentacije ali njenega prevoda iz prejšnjega odstavka, se zahteva za
vpis spremembe šteje za umaknjeno.
(6) Urad odloči o vpisu spremembe z
odločbo.
109. člen
(pristojbine za vzdrževanje)
(1) Za vzdrževanje pravic se plačujejo
pristojbine, ki zapadejo v plačilo, šteto od datuma vložitve prijave:
a) za patent: vsako leto za naslednje leto veljavnosti;
b) za model: vsakih pet let za naslednjih pet let veljavnosti;
c) za znamko: vsakih deset let za naslednjih deset let veljavnosti.
(2) Pristojbine po prejšnjem odstavku se
plačajo v enem letu pred datumom zapadlosti.
(3) Pristojbina za patentno prijavo
vključuje pristojbino za vzdrževanje patenta za prva tri leta njegovega
trajanja. Pristojbina za prijavo modela vključuje pristojbino za vzdrževanje
modela za prvih pet let njegovega trajanja.
(4) Če traja postopek podelitve patenta več
kot tri leta od datuma vložitve prijave oziroma postopek registracije modela
več kot pet let od datuma vložitve prijave, se za patentno prijavo oziroma
prijavo modela smiselno uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka tega
člena.
110. člen
(plačilo pristojbin za vzdrževanje v
naknadnem roku)
(1) Če pristojbina za vzdrževanje pravice
ni plačana v skladu z določbami 109. člena tega zakona do vključno datuma
zapadlosti, jo je še mogoče plačati v naknadnem roku šestih mesecev, šteto od
datuma zapadlosti pristojbine, ob dodatnem plačilu zamudne pristojbine. Zamudna
pristojbina znaša 50% celotnega zneska predpisane pristojbine, ki ni bila
pravočasno plačana.
(2) Urad opozori imetnika pravice, da
pristojbina za vzdrževanje iz prvega odstavka 109. člena tega zakona ni bila
pravočasno plačana, o možnosti plačila po prejšnjem odstavku in o posledicah
neplačila teh pristojbin.
(3) Če pristojbine za vzdrževanje pravic
niso plačane do datuma zapadlosti ali tudi po opozorilu urada niso plačane v
roku iz prvega odstavka tega člena, vključno z zamudno pristojbino, pravica
preneha veljati naslednji dan po datumu zapadlosti iz prvega odstavka 109.
člena tega zakona.
(4) Prvi in drugi odstavek tega člena se
smiselno uporabljata v primerih iz četrtega odstavka 109. člena tega zakona. Če
v takih primerih pristojbina za vzdrževanje, vključno z zamudno pristojbino,
tudi v naknadnem roku ni plačana, se šteje, da je prijava umaknjena.
Deveto poglavje
SODNO VARSTVO IN UVELJAVLJANJE PRAVIC
1. oddelek
Sodno varstvo
1. pododdelek
Ničnost pravic
111. člen
(tožba za ugotovitev ničnosti)
Vsaka zainteresirana oseba lahko pri
pristojnem sodišču vloži tožbo za ugotovitev ničnosti patenta, patenta s
skrajšanim trajanjem, modela ali znamke.
112. člen
(tožba za ugotovitev ničnosti patenta)
(1) Tožba za ugotovitev ničnosti patenta se
lahko vloži, če je podan eden izmed naslednjih razlogov:
a) da izum ob datumu vložitve prijave ni izpolnjeval vseh zahtev iz
10., 11., 12., 14. in 15. člena tega zakona oziroma pri patentu s skrajšanim
trajanjem zahtev iz 16. člena tega zakona;
b) da izum v opisu ni predstavljen dovolj jasno in popolno, da bi ga
lahko uporabil strokovnjak s področja, na katerega se izum nanaša;
c) če je vsebina varstva razširjena prek vsebine prve prejete prijave
ali če je bil patent na podlagi izločene prijave podeljen prek obsega prvotne
prijave.
(2) Tožba za ugotovitev ničnosti patenta se
lahko vloži tudi po izdaji ugotovitvene odločbe po točki a) ali b) prvega
odstavka 93. člena tega zakona ali po prenehanju veljavnosti patenta.
(3) Če je tožba za ugotovitev ničnosti
evropskega patenta, ki je v Sloveniji veljaven na podlagi mednarodne pogodbe in
zoper katerega je bil pri EPU vložen ugovor, vložena v teku ugovornega postopka
pri EPU, sodišče prekine postopek do končne odločitve EPU v ugovornem postopku.
113. člen
(tožba za ugotovitev ničnosti modela)
Tožba za ugotovitev ničnosti modela se
lahko vloži, če je ob upoštevanju datuma vložitve prijave podan eden izmed
naslednjih razlogov:
a) da je bil model registriran v nasprotju s 36. členom tega zakona;
b) da prijavitelj ali imetnik modela ni bil upravičen do varstva
modela.
114. člen
(tožba za ugotovitev ničnosti znamke)
(1) Tožba za ugotovitev ničnosti znamke se
lahko vloži, če je bila ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamka
registrirana v nasprotju z 42. ali 43. členom tega zakona.
(2) Tožba za ugotovitev ničnosti kolektivne
znamke se lahko vloži, če je bila ob upoštevanju datuma vložitve prijave
kolektivna znamka registrirana v nasprotju z 42., 43., 45. ali 46. členom tega
zakona.
(3) Če je bil razlog za tožbo iz prejšnjega
odstavka registracija kolektivne znamke v nasprotju s 46. členom tega zakona,
sodišče tožbo zavrže, če nosilec kolektivne znamke do izdaje sodne odločbe
ustrezno popravi ali spremeni pravilnik iz 46. člena tega zakona.
2. pododdelek
Izpodbijanje pravice
115. člen
(izpodbijanje pravice do patenta oziroma
modela)
(1) Izumitelj, njegov dedič ali drug pravni
naslednik lahko s tožbo pri pristojnem sodišču ves čas, dokler traja patent,
zahteva, da se ga razglasi za imetnika patenta, če je bil patent podeljen na
ime nekoga, ki ni izumitelj, njegov dedič ali drug pravni naslednik.
(2) Oblikovalec videza izdelka, njegov
dedič ali drug pravni naslednik lahko s tožbo pri pristojnem sodišču ves čas,
dokler traja model, zahteva, da se ga razglasi za imetnika pravice, če je bil
model registriran na ime nekoga, ki ni oblikovalec, njegov dedič ali drug
pravni naslednik.
(3) Tožbo iz prvega ali drugega odstavka
tega člena lahko vloži tudi oseba, ki ji pripadajo pravice iz patenta oziroma
modela, če je patent podeljen ali model registriran na ime izumitelja oziroma
oblikovalca ali druge osebe, ki ji je izumitelj oziroma oblikovalec
neupravičeno omogočil, da je patent podeljen ali model registriran izdan na
njeno ime.
116. člen
(izpodbijanje pravice do znamke)
(1) Pravne ali fizične osebe lahko s tožbo
zahtevajo od pristojnega sodišča, da ugotovi, da je znak, ki ga uporabljajo v
gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga ali storitev, enak ali
podoben znamki, ki jo uporablja kdo drug za zaznamovanje svojega blaga oziroma
storitev iste ali podobne vrste, in da je bil ta znak splošno znan kot oznaka
za blago ali storitve fizične ali pravne osebe, še preden je toženec prijavil
znamko, kot tudi da sodišče s svojo odločbo razglasi tožnika za imetnika
znamke.
(2) Izpodbijanju po prejšnjem odstavku
sodišče ne ugodi, če toženec, ki je imetnik znamke, dokaže, da je še pred
vložitvijo prijave uporabljal sporni znak za isto ali podobno vrsto blaga ali
storitev prav toliko časa ali še dlje kot tožnik.
(3) Tožba iz prvega odstavka tega člena ni
možna po preteku petih let od datuma vpisa znamke v register.
117. člen
(vpis novega imetnika v register)
(1) V treh mesecih od vročitve pravnomočne
sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku iz 115. ali 116. člena tega
zakona, lahko tožnik zahteva, da se ga vpiše v register kot imetnika patenta,
modela oziroma znamke in da se mu o tem izda ustrezno
potrdilo.
(2) Če tisti, čigar tožbenemu zahtevku je
ugodeno, ne vloži v roku iz prejšnjega odstavka zahteve, da se ga vpiše v
register kot imetnika pravice, se pravica po uradni dolžnosti izbriše iz
registra.
(3) Pravice, ki jih pridobi kdo drug od
tistega, ki je bil pred sodbo iz prvega odstavka tega člena vpisan kot imetnik
pravice, veljajo tudi nasproti novemu imetniku pravic, če so bile vpisane v ustrezni
register ali pravilno prijavljene za vpis pred vložitvijo tožbe.
3. pododdelek
Priznanje pravice izumitelja ali oblikovalca do navedbe
118. člen
(tožba izumitelja ali oblikovalca za
navedbo)
(1) Izumitelj ali oblikovalec lahko s tožbo
pri pristojnem sodišču zahteva:
a) da je naveden v prijavi in vseh dokumentih;
b) da se pravnomočna sodba javno objavi na toženčeve stroške.
(2) Tožba iz prejšnjega odstavka se lahko
vloži ves čas trajanja veljavnosti patenta ali modela.
4. pododdelek
Izbris in razveljavitev znamke
119. člen
(tožba za izbris znamke iz registra)
(1) Tožba za izbris znamke iz registra in
prepoved uporabe znaka se lahko vloži pri pristojnem sodišču, če je podan eden
izmed naslednjih razlogov:
a) da prijavitelj znamke ni prijavil v dobri veri;
b) da je bila znamka ob upoštevanju datuma vložitve prijave
registrirana v nasprotju s 44. členom tega zakona razen v primerih iz 139.
člena tega zakona;
c) če je zaradi dejanj ali dopustitve imetnika postala znamka običajno
ime v trgovini za blago ali storitve, za katere je registrirana;
d) če imetnik znamke ali kdo drug z njegovim soglasjem uporablja
znamko za blago ali storitve, za katere je registrirana, tako da zavaja
javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora tega blaga ali
storitev.
(2) Tožba za izbris kolektivne znamke iz
registra in prepoved uporabe znaka se lahko poleg razlogov iz prejšnjega
odstavka vloži tudi, če je podan eden ali več izmed naslednjih razlogov:
a) če je nosilec kolektivne znamke prenehal obstajati;
b) če se kolektivna znamka uporablja v nasprotju s pravilnikom iz 46.
člena tega zakona;
c) če je pravilnik o kolektivni znamki po registraciji kolektivne
znamke spremenjen tako, da nasprotuje 46. členu tega zakona.
(3) Če je razlog za tožbo iz prvega ali
drugega odstavka tega člena točka c), d) ali e) prvega odstavka 44. člena tega
zakona, lahko tožnik namesto izbrisa znamke iz registra zahteva prenos znamke
na svoje ime.
(4) V primeru iz točke c) drugega odstavka
tega člena se smiselno uporablja tretji odstavek 114. člena tega zakona.
(5) Tožba iz točke b) prvega odstavka tega
člena ni dopustna po preteku petih let od datuma vpisa pravice v register,
razen če prijavitelj znamke ni prijavil v dobri veri.
(6) Znamka se izbriše iz registra znamk z
dnem pravnomočnosti sodbe.
120. člen
(tožba za razveljavitev znamke zaradi
neuporabe)
(1) Zainteresirana oseba lahko s tožbo pri
pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega
razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma pravnomočnosti vpisa znamke v
register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v
Republiki Sloveniji, ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za
katere je znamka registrirana.
(2) Razveljavitve znamke ni mogoče
zahtevati, če je imetnik začel ali ponovno začel resno in dejansko uporabljati
znamko v obdobju med iztekom neprekinjenega petletnega obdobja iz prvega
odstavka tega člena in vložitvijo tožbe za razveljavitev znamke. Na to
okoliščino se ne more sklicevati tisti imetnik znamke, ki je začel znamko uporabljati
ali jo ponovno uporabljati v roku treh mesecev pred vložitvijo tožbe, šteto
najprej od izteka roka iz prvega odstavka tega člena, če je začel s pripravami
na uporabo znamke ali njeno ponovno uporabo šele, ko se je zavedal, da mu grozi
vložitev tožbe za razveljavitev njegove znamke.
(3) V postopku razveljavitve znamke imetnik
dokazuje uporabo znamke.
(4) Šteje se, da imetnik uporablja znamko,
če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je
za to pooblaščena.
(5) Pri kolektivni znamki se šteje, da jo
nosilec uporablja, če kolektivno znamko uporablja vsaj ena oseba, ki ima
pravico do njene uporabe.
(6) Kot uporaba znamke se šteje tudi:
a) uporaba znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila
registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja
znamke;
b) namestitev znamke na blago ali njegovo embalažo v Republiki
Sloveniji izključno za potrebe izvoza.
(7) Znamka se razveljavi za tisto blago ali
storitve, za katere se ugotovi, da znamka ni bila uporabljena na območju
Republike Slovenije, in sicer z dnem pravnomočnosti sodbe.
2. oddelek
Uveljavljanje pravic
121. člen
(tožba zaradi kršitve pravic)
(1) Zoper osebo, ki brez soglasja imetnika
pravice posega v njegove pravice iz 18., 37., 47. ali 58. člena tega zakona,
lahko imetnik pravice s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva:
a) da se kršitelju prepovejo bodoča kršitvena dejanja;
b) da se kršitelju naloži odstraniti predmete kršitve iz trgovskih
tokov oziroma, če kršitve ni mogoče odpraviti drugače, da se predmete kršitve
uniči;
c) da se kršitelju naloži odstraniti sredstva kršitve, ki se izključno
ali skoraj izključno uporabljajo oziroma so namenjena za proizvodnjo predmetov
kršitve, oziroma, če kršitve ni mogoče odpraviti drugače, da se sredstva
kršitve uniči;
d) da se pravnomočna sodba objavi na stroške kršitelja v javnih
glasilih v obsegu in na način, ki ga določi sodišče.
(2) Kršitelj je odgovoren za povzročeno
škodo po splošnih pravilih o povrnitvi škode, razen če ta zakon določa drugače.
(3) Tožba zaradi kršitve pravic se lahko
vloži v treh letih od dneva, ko je tožnik zvedel za kršitev in storilca.
Zahtevki v denarni obliki, se lahko uveljavljajo za kršitve, storjene v petih
letih pred vložitvijo tožbe.
(4) Smiselno se za imetnika pravice iz
prvega odstavka tega člena štejejo tudi imetnik izključne licence, upravičenec
do uporabe kolektivne znamke in upravičenec do geografske označbe.
122. člen
(dodatne določbe zaradi kršitve patenta)
(1) Če je predmet kršitve patent, s katerim
je zavarovan postopek za izdelavo nove snovi, se šteje, da je vsaka snov enake
sestave ali enaka in izdelana po zavarovanem postopku, dokler se ne dokaže
nasprotno. Dokazno breme nosi toženec oziroma domnevni kršitelj, pri čemer je
treba upoštevati njegov zakoniti interes za varovanje poslovne tajnosti.
(2) Če se tožba po 121. členu tega zakona
nanaša na kršitev patenta ali objavljene evropske patentne prijave, s katero se
zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, sodišče prekine postopek, dokler urad ne
izda ugotovitvene odločbe po točki a) ali b) prvega odstavka 93. člena tega
zakona oziroma do dneva vpisa evropskega patenta v register patentov pri uradu.
(3) Če je predmet kršitve patent, za
katerega še ni bila izdana ugotovitvena odločba po točki a) ali b) prvega
odstavka 93. člena tega zakona, določi sodišče za čas uporabe izuma od
podelitve patenta do izdaje ugotovitvene odločbe, kršitelju plačilo odškodnine,
znižane glede na okoliščine.
(4) Prejšnji odstavek se smiselno uporablja
za objavljeno patentno prijavo, vloženo v tujini po drugem odstavku 3. člena
tega zakona, za čas uporabe izuma od objave te prijave do podelitve patenta
oziroma do dneva, ko je EPU objavil sklep o podelitvi evropskega patenta, če je
bil evropski patent vpisan v register pri uradu.
123. člen
(začasne odredbe)
(1) Sodišče izda začasno odredbo, če so
izpolnjeni naslednji pogoji:
a) da je predlagatelj imetnik pravice iz 18., 37., 47. ali 58. člena
tega zakona,
b) če imetnik pravice predloži dokaze, na podlagi katerih sodišče
ugotovi, da je imetnikova pravica kršena ali da je kršitev zelo verjetna in če
bi imetniku pravice lahko nastala nenadomestljiva škoda,
c) da nasprotna stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom
postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi trpela hujših neugodnih posledic od
tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale predlagatelju;
d) da je imetnik pravice predlagal izdajo začasne odredbe v treh
mesecih od takrat, ko je izvedel za domnevno kršitev.
(2) Sodišče lahko z začasno odredbo zlasti:
a) prepove grozeče kršitve ali nadaljevanje že začetih kršitev;
b) prepreči dostop blaga na trg;
c) za čas pravde zaseže, izključi iz prometa in shrani predmete
kršitve ter sredstva, ki se pretežno uporabljajo za izdelavo ali izvedbo
predmeta, s katerim se krši kakšna pravica po tem zakonu.
(3) Sodišče lahko izda začasno odredbo tudi
brez zaslišanja nasprotne stranke, zlasti če bi morebitno odlašanje lahko
povzročilo nenadomestljivo škodo imetniku pravice. Sodišče nemudoma obvesti
nasprotno stranko o izdani začasni odredbi, najkasneje pa ob izvršbi odredbe.
(4) Če mednarodna pogodba, ki obvezuje
Republiko Slovenijo, ne določa drugače, naloži sodišče na predlog nasprotne
stranke predlagatelju, da položi varščino za nadomestitev morebitne škode, ki
bi lahko nastala nasprotni stranki, če nasprotna stranka izkaže za verjetno, da
predlagatelj v Republiki Sloveniji nima dovolj premoženja, da bi lahko
nadomestil morebitno škodo. Če predlagatelj ne ravna po odločbi sodišča in ne
položi varščine, se šteje, da je predlog za začasno odredbo umaknjen.
(5) Ob izdaji začasne odredbe sodišče določi
predlagatelju rok, v katerem mora vložiti tožbo po 121. členu tega zakona. Rok
za vložitev tožbe začne teči z dnem vročitve začasne odredbe predlagatelju in
ne sme biti daljši od enaintrideset dni.
(6) V postopku za izdajo začasne odredbe se
uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, razen če je s tem
zakonom določeno drugače. Postopek je nujen.
124. člen
(zavarovanje dokazov)
(1) Sodišče lahko na predlog vložnika, ki
izkaže za verjetno, da je kršena njegova pravica iz 18., 37., 47. ali 58. člena
tega zakona in da obstaja utemeljena bojazen, da bodo uničeni dokazi o tej
kršitvi ali da jih kasneje ne bo mogoče izvesti, izvede predlagane dokaze tudi
brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke.
(2) Sklep, s katerim je bilo ugodeno
predlogu za zavarovanje dokazov, se skupaj s predlogom vroči nasprotni stranki
ob samem izvajanju dokazov, če to ni mogoče, pa takoj, ko je mogoče. Zoper ta
sklep ni pritožbe.
(3) V postopku zavarovanja dokazov se
uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, razen če je s tem
zakonom določeno drugače. Postopek je nujen.
Deseto poglavje
PRISILNA LICENCA
125. člen
(prisilna licenca)
(1) Sodišče lahko odloči, da se tudi brez
soglasja imetnika patenta dovoli tretji osebi ali Vladi Republike Slovenije
izkoriščanje izuma:
a) če to zahteva javni interes, zlasti v zvezi z državno varnostjo,
prehrano, zdravstvom ali razvojem drugih pomembnih delov državnega
gospodarstva, ali
b) če sodišče ugotovi, da imetnik patenta ali imetnik licence
zlorablja pravice iz patenta, zlasti tako da izkorišča izum tako, da v
nasprotju z veljavnimi predpisi omejuje konkurenco.
(2) Sodišče podeli prisilno licenco po
prejšnjem odstavku ob upoštevanju dejanskih okoliščin in po zaslišanju imetnika
patenta.
(3) Prisilna licenca po prvem odstavku tega
člena se podeli, če vložnik zahteve za pridobitev prisilne licence dokaže, da
si je prizadeval skleniti licenčno pogodbo z imetnikom patenta pod razumnimi
poslovnimi pogoji in da ta prizadevanja v razumnem obdobju niso bila uspešna.
(4) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če
je razglašeno vojno stanje ali izredne razmere, pod pogojem, da sodišče v takem
primeru seznani imetnika patenta s svojo odločbo, kolikor je to mogoče hitro.
126. člen
(pogoji za podelitev prisilne licence)
(1) Prisilna licenca po prejšnjem členu se
podeli, pod naslednjimi pogoji:
a) da sta obseg in trajanje licence omejena glede na njen namen;
b) da ni izključna;
c) da ni prenosljiva, z izjemo prenosa dela poslovne dejavnosti
prejemnika prisilne licence, na katero se predmet prisilne licence nanaša;
d) da je namenjena pretežno oskrbovanju trga Republike Slovenije.
(2) Če kakšnega patenta (v nadaljnjem
besedilu: drugi patent) ni mogoče izkoriščati, ne da bi se poseglo v neki drug
patent (v nadaljnjem besedilu: prvi patent), morajo biti za podelitev prisilne
licence takšnega patenta poleg pogojev iz 125. člena tega zakona in prejšnjega
odstavka izpolnjeni še naslednji dodatni pogoji:
a) izum, ki je predmet drugega patenta, vsebuje tehnični napredek
znatnega gospodarskega pomena glede na izum, ki je predmet prvega patenta;
b) imetnik prvega patenta je pod razumnimi pogoji upravičen do obratne
licence za uporabo izuma, ki je predmet drugega patenta;
c) dovoljena uporaba v zvezi s prvim patentom ni prenosljiva brez
sočasnega prenosa drugega patenta.
(3) Sodišče odloči, da prisilna licenca
preneha veljati, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih je bila podeljena, in
če je verjetno, da se te okoliščine ne bodo ponovile.
127. člen
(nadomestilo za prisilno licenco)
(1) Imetnik patenta, ki je predmet prisilne
licence, je upravičen do obveznega nadomestila.
(2) Višina nadomestila se določi glede na
okoliščine posameznega primera ob upoštevanju ekonomske vrednosti prisilne
licence.
Enajsto poglavje
ZASTOPANJE
128. člen
(zastopanje pred uradom)
(1) Za zastopanje pred uradom se lahko
pooblasti le zastopnika, ki je vpisan v ustrezni register zastopnikov pri uradu.
Zastopnika imenuje pooblastitelj s pisnim pooblastilom.
(2) Pooblastitelj lahko pooblasti enega ali
več zastopnikov za vsa ali le za določena dejanja v postopku pred uradom. Če
pooblasti več zastopnikov in pri tem ne navede, kateremu zastopniku naj urad
vroča pisanja, vroča urad vse dopise zastopniku, ki je naveden prvi.
(3) Pooblastitelj lahko z enim pooblastilom
pooblasti zastopnika za zastopanje pri vseh njegovih prijavah, pravicah ali
vlogah, vloženih pri uradu (v nadaljnjem besedilu: generalno pooblastilo
zastopniku). Če je generalno pooblastilo zastopniku deponirano pri uradu, se ob
vložitvi vloge uradu navede številka deponiranega generalnega pooblastila in
predloži njegova kopija.
(4) Pooblastilo se predloži ob vložitvi
vloge ali v treh mesecih od vročitve poziva urada. Če pooblastilo ni pravočasno
predloženo, se šteje, da zastopnik ni bil imenovan in da njegova dejanja niso
bila opravljena. Vlogo, ki jo je vložil domnevni zastopnik, urad s sklepom
zavrže. Sklep o zavrženju se vroči domnevnemu zastopniku.
129. člen
(zastopanje tujih oseb)
(1) Tuje pravne in fizične osebe, ki nimajo
prebivališča ali dejanskega in resnega industrijskega ali gospodarskega
podjetja v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: tuja oseba), morajo
uveljavljati pravice iz tega zakona v postopkih pred uradom po zastopniku,
razen če je drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko
Slovenijo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko
tuja oseba ob upoštevanju tretjega odstavka tega člena brez zastopnika vloži
prijavo in opravlja dejanja v zvezi z določitvijo datuma vložitve prijave,
plača takso ali pristojbino v postopku pred uradom, vloži prepis prve prijave
za uveljavljanje prednostne pravice po 61. členu tega zakona in sprejema
pisanja urada v zvezi s temi postopki.
(3) Če tuja oseba v primerih iz prejšnjega
odstavka nima zastopnika v postopku pred uradom, mora uradu sporočiti naslov za
obveščanje, ki mora biti na območju Republike Slovenije. Šteje se, da je urad v
primerih iz prejšnjega odstavka pravilno obvestil tujo osebo, če ji je poslal
pisanje na naslov za obveščanje.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena
lahko kdorkoli plača pristojbine za vzdrževanje pravice.
(5) Če tuja oseba v nasprotju s tem členom
v postopku pred uradom ne imenuje zastopnika ali ne sporoči naslova za
obveščanje, ki je na območju Republike Slovenije, jo urad izjemoma neposredno
po pošti pozove, naj v treh mesecih od vročitve poziva imenuje zastopnika in
predloži pooblastilo zastopniku oziroma v skladu s tretjim odstavkom tega člena
sporoči naslov za obveščanje. Če tuja oseba pravočasno ne imenuje zastopnika in
ne predloži pooblastila, oziroma ne sporoči pravočasno naslova za obveščanje v
skladu s tretjim odstavkom tega člena, urad s sklepom vlogo zavrže, razen če ta
zakon določa drugače. Vročitev sklepa se opravi po oglasni deski urada.
130. člen
(preklic in odpoved pooblastila)
(1) Pooblastitelj lahko kadarkoli prekliče
pooblastilo, zastopnik pa ga lahko kadarkoli odpove.
(2) Preklic oziroma odpoved pooblastila se
sporoči uradu in učinkuje od dneva, ko ga urad prejme. Po odpovedi pooblastila
je zastopnik dolžan še tri mesece opravljati dejanja za pooblastitelja, razen
če ima pooblastitelj še kakšnega zastopnika.
(3) Če tuja oseba zaradi odpovedi ali
preklica pooblastila nima več zastopnika, se smiselno uporablja peti odstavek
129. člena tega zakona.
131. člen
(zastopnik)
(1) V postopkih pred uradom lahko stranke
zastopajo patentni zastopniki in zastopniki za modele in znamke. Patentni
zastopniki zastopajo stranke v postopkih, ki se nanašajo na pridobitev,
vzdrževanje in druge zahteve v zvezi s katero koli pravico po tem zakonu.
Zastopniki za modele in znamke lahko zastopajo stranke le v tistih postopkih,
ki se nanašajo na pridobitev, vzdrževanje in druge zahteve v zvezi z modeli,
znamkami in geografskimi označbami.
(2) Patentni zastopnik je lahko:
a) oseba z univerzitetno izobrazbo tehnične ali naravoslovne smeri, ki
je opravila strokovni izpit za patentnega zastopnika pri uradu;
b) odvetnik ali odvetniška družba, ki zaposluje osebo, ki izpolnjuje
pogoje iz prejšnje točke, ali ima z njo sklenjeno pogodbo;
c) pravna oseba, ki zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoje iz
točke a) tega odstavka.
(3) Zastopnik za modele in znamke je lahko:
a) oseba z univerzitetno izobrazbo, ki je opravila strokovni izpit za
zastopnika za modele in znamke pri uradu;
b) odvetnik ali odvetniška družba;
c) pravna oseba, ki zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoje iz
točke a) tega odstavka.
(4) Patentni
zastopniki, zastopniki za modele in znamke ter pooblaščeni delavci zastopnika
lahko v postopkih, ki se nanašajo na pravice po tem zakonu, zastopajo stranke
tudi pred sodišči in drugimi državnimi organi, če izpolnjujejo pogoje, določene
s predpisi, ki urejajo zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi. V
takih primerih je zastopnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila
stroškov v zvezi z opravljenim delom po zastopniški tarifi. Zastopniško tarifo
sprejme zastopnik ali združenje zastopnikov v soglasju z ministrom, pristojnim
za pravosodje.
132. člen
(vpis zastopnikov v register)
(1) Urad vodi register patentnih
zastopnikov in register zastopnikov za modele in znamke.
(2) Za vpis v ustrezni register zastopnikov
se plača taksa po zakonu, ki ureja upravne takse. Po plačilu takse urad z
odločbo odloči o vpisu v register.
(3) Patentni zastopnik lahko zahteva izbris
iz registra patentnih zastopnikov in vpis v register zastopnikov za modele in
znamke. Zastopnik za modele in znamke lahko zahteva izbris iz registra
zastopnikov za modele in znamke in vpis v register patentnih zastopnikov, le če
izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 131. člena tega zakona.
(4) Zastopnik se izbriše iz registra:
a) če vloži zahtevo za izbris;
b) če se mu s pravnomočno sodbo prepove ukvarjanje z zastopanjem.
(5) V register patentnih zastopnikov in
register zastopnikov za modele in znamke se vpišejo predvsem naslednji podatki:
registrska številka zastopnika, podatki o zastopniku (priimek, ime in naslov
oziroma firma in sedež), datum vpisa v register, podatke o osebah, ki
izpolnjujejo pogoje iz točke a) drugega odstavka oziroma točke a) tretjega
odstavka 131. člena tega zakona in so zaposlene pri zastopniku oziroma imajo z
njim sklenjeno pogodbo (priimek, ime, naslov in izobrazba).
(6) Minister, pristojen za področje
industrijske lastnine, s podzakonskim predpisom natančneje določi vsebino
zahteve za vpis zastopnikov v register, postopek vpisa v register, vrsto
podatkov, ki se vpišejo v register, in postopek vpisa sprememb v register
zastopnikov.
133. člen
(strokovni izpit)
(1) Strokovni izpit iz drugega ali tretjega
odstavka 131. člena tega zakona se opravlja pri uradu. Pred opravljanjem
strokovnega izpita se plača taksa po zakonu, ki ureja upravne takse.
(2) Urad vodi seznam oseb z opravljenim
strokovnim izpitom.
(3) Minister, pristojen za področje
industrijske lastnine, s podzakonskim predpisom natančneje določi način
opravljanja strokovnega izpita iz drugega in tretjega odstavka 131. člena tega
zakona.
Dvanajsto poglavje
KAZENSKE DOLOČBE
134. člen
(prekršek)
(1) Z denarno kaznijo od 100.000 do
10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba:
a) ki brez soglasja Vlade Republike Slovenije v gospodarskem prometu
uporablja znake iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona;
b) ki uradu predloži ponarejeno ali neresnično dokazilo po 92. členu
tega zakona ali ki s ponarejenim ali neresničnim obvestilom zahteva prekinitev
postopka po tretjem odstavku 92. člena tega zakona;
c) ki zastopa tretjo osebo v postopku pred uradom, ne da bi bila
vpisana v register iz 132. člena tega zakona.
(2) Z denarno kaznijo od 10.000 do 500.000
tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba v pravni osebi, ki stori prekršek iz
prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo do 150.000 tolarjev
se kaznuje za prekršek fizična oseba, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega
člena.
Zakon o industrijski lastnini – ZIL-1 (Uradni
list RS, št. 45/01)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»Trinajsto poglavje
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
135. člen
(uporaba snovi
kot zdravilo)
(1) Uporaba snovi kot zdravila za ljudi in
živali ne pomeni kršitve patenta za izum te snovi, če je bila patentna prijava
za ta izum vložena do vključno 31. decembra 1992 oziroma je bila za takšno
prijavo zahtevana prednostna pravica do vključno 31. decembra 1992.
(2) Z uporabo snovi kot zdravila po
prejšnjem odstavku je mišljena izdelava in njena predelava v zdravilo po
postopku, ki ni predmet zadevnega patentnega varstva ter dajanje te snovi
oziroma zdravila v promet.
(3) Z dnem pristopa Republike Slovenije k
Evropski uniji velja za zdravilo ali snov po prvem odstavku tega člena drugi
odstavek 21. člena tega zakona samo, če je pridobljeno soglasje imetnika
patenta, s katerim je zavarovano to zdravilo ali snov.
136. člen
(obravnava
prijav in veljavnost pravic)
(1) Postopek priznanja ali podelitve
pravice industrijske lastnine v zvezi s prijavo, vloženo pred uveljavitvijo
tega zakona, se nadaljuje po določbah tega zakona, razen če ta zakon določa
drugače.
(2) Pravice industrijske lastnine, veljavne
na dan uveljavitve tega zakona, veljajo naprej po določbah tega zakona, razen
če ta zakon določa drugače.
137. člen
(patentne
prijave in patenti)
(1) Pri patentnih prijavah, vloženih pred
uveljavitvijo tega zakona, in pri patentih, podeljenih pred uveljavitvijo tega
zakona, se še naprej uporabljajo določbe 10., 77., 78. in 112. člena zakona o
industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 – odločba US,
75/97).
(2) Določbi drugega in tretjega odstavka
22. člena tega zakona se uporabljata za patente, ki so bili prijavljeni po 1.
januarju 1993.
(3) Z dnem pristopa Republike Slovenije k
Evropski uniji se tretji odstavek 22. člena tega zakona izvaja v skladu s
predpisi Evropske unije.
(4) Za patente, ki so bili prijavljeni po
1. 1. 1993 in za katere je potekel rok iz 7. člena uredbe EU št. 1768/92 z dne
18. 6. 1992 ali 7. člena uredbe EU št. 1610/96 z dne 23. 6. 1996, je mogoče v
šestih mesecih od dneva pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji zahtevati
dodatni varstveni certifikat.
(5) Določbe 24. do vključno 31. člena tega
zakona se začnejo uporabljati z dnem uveljavitve EPK v Republiki Sloveniji.
(6) Določba petega odstavka 32. člena tega
zakona ne velja za prijave na podlagi PCT, ki so bile vložene do dneva
uveljavitve tega zakona.
138. člen
(prijave modela
oziroma vzorca in modeli oziroma vzorci)
(1) Pri prijavah modela oziroma vzorca, ki
so bile objavljene pred uveljavitvijo tega zakona in pri katerih je bil vložen
ugovor zoper izdajo odločbe o priznanju modela oziroma vzorca, se še naprej
uporablja 58. člen zakona o industrijski lastnini.
(2) Če je bila prijava modela oziroma
vzorca objavljena pred uveljavitvijo tega zakona, pa zoper izdajo odločbe o
priznanju modela oziroma vzorca ni bil vložen ugovor po
58. členu zakona o industrijski lastnini, izda urad odločbo o registraciji
modela, vpiše model v register in objavi registracijo modela.
(3) Modeli oziroma vzorci, veljavni na dan
uveljavitve tega zakona, se obravnavajo kot modeli po tem zakonu.
139. člen
(ugovor na
podlagi znamke pri uradu za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele
Evropske unije)
(1) Do pristopa Republike Slovenije k
Evropski uniji se kot prejšnja znamka po prvem odstavku 44. člena tega zakona
šteje tudi znamka, ki je bila prijavljena ali registrirana pri uradu za
harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele Evropske unije pred datumom
vložitve prijave kasnejše znamke v Republiki Sloveniji.
(2) Imetnik prejšnje znamke po prejšnjem
odstavku lahko vloži ugovor po 101. členu tega zakona, če v roku za ugovor
vloži tudi pravilno prijavo za pridobitev varstva svoje znamke v Republiki
Sloveniji.
(3) Če imetnik prejšnje znamke po prvem
odstavku tega člena ob vložitvi ugovora po 101. členu tega zakona ne vloži
pravočasno tudi pravilne prijave za pridobitev varstva svoje znamke v Republiki
Sloveniji, se šteje, da ugovor ni bil vložen.
140. člen
(označbe
porekla blaga)
Označbe porekla blaga, veljavne na dan
uveljavitve tega zakona, se obravnavajo kot geografske označbe po tem zakonu,
razen če drug zakon določa drugače.
141. člen
(strokovni
izpiti in zastopniki)
(1) Strokovni izpiti, opravljeni ali
priznani do dneva uveljavitve tega zakona, so izenačeni s strokovnim izpitom za
patentne zastopnike in strokovnim izpitom za zastopnike za modele in znamke.
(2) Urad po uradni dolžnosti vpiše v
register patentnih zastopnikov vse zastopnike, ki so bili na dan uveljavitve
tega zakona vpisani v register zastopnikov pri uradu.
142. člen
(podzakonski
predpisi)
(1) Podzakonski predpisi po tem zakonu in
odredba o ceniku iz tretjega odstavka 7. člena tega zakona se izdajo v šestih
mesecih po uveljavitvi tega zakona, razen predpisa iz drugega odstavka 80.
člena tega zakona, ki se izda, ko so pri uradu vzpostavljene ustrezne tehnične
možnosti.
(2) Do izdaje novih predpisov se smiselno
uporabljajo predpisi, izdani na podlagi zakona o industrijski lastnini:
a) pravilnik o postopku za podelitev patenta (Uradni list RS, št.
49/93);
b) pravilnik o postopku za priznanje modela oziroma vzorca (Uradni
list RS, št. 49/93, 37/95 – odločba US);
c) pravilnik o postopku za priznanje znamke (Uradni list RS, št.
49/93);
d) pravilnik o postopku za mednarodno registracijo znamke (Uradni list
RS, št. 15/93);
e) pravilnik o načinu opravljanja strokovnega izpita in vpisu v
register zastopnikov (Uradni list RS, št. 20/92);
f) uredba o pristojbinah Urada Republike Slovenije za intelektualno
lastnino za pridobitev in varstvo pravic industrijske lastnine (Uradni list RS,
št. 14/95);
g) uredba o cenah informacijskih in drugih storitev Urada Republike
Slovenije za intelektualno lastnino (Uradni list RS, št. 57/96).
143. člen
(prenehanje
veljavnosti)
(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon,
preneha veljati:
a) zakon o industrijski lastnini;
b) pravilnik o prenosu pravic industrijske lastnine vloženih pri
Zveznem zavodu za patente, na Urad Republike Slovenije za varstvo industrijske
lastnine (Uradni list RS, št. 49/93).
(2) Ne glede na točko a) prejšnjega
odstavka se ob upoštevanju prvega odstavka 137. in prvega odstavka 138. člena
tega zakona še naprej uporabljajo določbe 10., 58., 77., 78. in 112. člena
zakona o industrijski lastnini.
144. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati šest mesecev po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o
spremembi zakona o
industrijski lastnini – ZIL-1A (Uradni list RS, št. 96/02) vsebuje naslednjo končno določbo:
»2. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o
spremembi zakona o industrijski lastnini – ZIL-1B (Uradni list RS, št. 37/04)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»2. člen
Ta zakon začne veljati z dnem pristopa
Republike Slovenije k Evropski uniji.«.