Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj
informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali
kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o državnem
tožilstvu obsega:
-
Zakon o državnem tožilstvu – ZDT-1 (Uradni list RS, št. 58/11 z dne 22.
7. 2011),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi – ZDU-1F
(Uradni list RS, št. 21/12 z dne 19. 3. 2012),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu – ZDT-1A
(Uradni list RS, št. 47/12 z dne 22. 6. 2012),
-
Zakon o organiziranosti in delu v policiji – ZODPol (Uradni list RS, št.
15/13 z dne 18. 2. 2013),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi – ZDU-1G
(Uradni list RS, št. 47/13 z dne 31. 5. 2013),
-
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske
unije – ZSKZDČEU-1 (Uradni list RS, št. 48/13 z dne 4. 6. 2013),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu – ZDT-1B
(Uradni list RS, št. 19/15 z dne 20. 3. 2015),
-
Zakon o sodnem svetu – ZSSve (Uradni list RS, št. 23/17 z dne 5. 5.
2017),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu – ZDT-1C
(Uradni list RS, št. 36/19 z dne 7. 6. 2019),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu – ZDT-1D
(Uradni list RS, št. 139/20 z dne 9. 10. 2020),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu – ZDT-1E
(Uradni list RS, št. 54/21 z dne 9. 4. 2021),
-
Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter
zagotavljanje spoštovanja pravne države – ZZNŠPP (Uradni list RS, št. 105/22 z
dne 3. 8. 2022).
ZAKON
O DRŽAVNEM TOŽILSTVU (ZDT-1)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 11)
PRVI DEL
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
Ta zakon ureja državnotožilsko službo,
pristojnosti in nezdružljivost funkcije državnega tožilca, ureditev in
pristojnosti državnih tožilstev, državnotožilsko in pravosodno upravo, sestavo,
pristojnosti in delovanje Državnotožilskega sveta, razmerja med državnimi
tožilstvi ter druga vprašanja, pomembna za delo državnih tožilcev in državnih
tožilstev.
1.a člen
(izvajanje pravnih aktov Evropske unije)
(1) S tem zakonom se za izvajanje Uredbe
(EU) 2018/1727 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o
Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
(Eurojust) ter nadomestitvi in razveljavitvi Sklepa Sveta 2002/187/PNZ (UL L
št. 295 z dne 21. 11. 2018, str. 138; v nadaljnjem besedilu:
Uredba 2018/1727/EU) določajo postopek in pogoji za imenovanje ter pooblastila
in pravice nacionalnega predstavnika, njegovega namestnika in pomočnika v
Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah.
(2) S tem zakonom se za izvajanje Uredbe
Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega
sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (UL L
št. 283 z dne 31. 10. 2017, str. 1; v nadaljnjem besedilu:
Uredba 2017/1939/EU) določajo kandidacijski postopek in pogoji za uvrstitev na
listo kandidatov za imenovanje evropskega tožilca in evropskih delegiranih
tožilcev v Evropskem javnem tožilstvu, njihovo število, pristojnosti, položaj
in pravice.
2. člen
(službeno razmerje)
(1) Državna tožilka oziroma državni
tožilec (v nadaljnjem besedilu: državni tožilec) je funkcionar v službenem
razmerju z Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: državnotožilska služba).
(2) Državni tožilec je glede pravic in
dolžnosti, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo,
izenačen s sodnikom, če ta zakon ne določa drugače.
3. člen
(samostojnost državnih tožilcev)
(1) Državni tožilec je pri opravljanju
državnotožilske službe samostojen ter vezan na ustavo in zakon. V skladu z
ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane
in objavljene mednarodne pogodbe.
(2) V odločitve državnega tožilca v
konkretnih zadevah ni dovoljeno posegati, razen s splošnimi navodili in prevzemom
zadeve na način, določen s tem zakonom.
(3) Državni tožilec, ki meni, da je
bila kršena njegova samostojnost, lahko Državnotožilskemu svetu predlaga obravnavo
kršitve. Če ta ugotovi, da je predlog utemeljen, lahko kršitev glede na njeno
naravo odpravi oziroma zahteva ali predlaga njeno odpravo in po potrebi objavi
svojo ugotovitev.
4. člen
(državnotožilska služba)
(1) Državni tožilec opravlja
državnotožilsko službo pri državnem tožilstvu, na katero je imenovan, premeščen
ali dodeljen v skladu s tem zakonom.
(2) Glede pravic in dolžnosti
državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene s tem
zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki velja za sodnike.
5. člen
(trajnost državnotožilske funkcije)
(1) Funkcija državnega tožilca je
trajna.
(2) Državnemu tožilcu preneha funkcija
ali je lahko razrešen le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
(3) Državni tožilec ne sme opravljati
funkcij ali dejavnosti, ki so po ustavi ali tem zakonu nezdružljive s funkcijo
državnega tožilca.
6. člen
(pravice državnih tožilcev)
(1) Državnemu tožilcu so zagotovljene
pravica do napredovanja, do izobraževanja, do plače in druge pravice, ki
izhajajo iz državnotožilske službe, in nikomur ni dovoljeno posegati vanje,
razen v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom.
(2) Plače državnih tožilcev določa
zakon.
7. člen
(pristojnosti in dolžnosti državnega
tožilca)
(1) Pristojnosti državnega tožilca so
določene z ustavo in zakonom.
(2) Državni tožilec mora pri
opravljanju državnotožilske službe ravnati nepristransko, varovati ustavnost in
zakonitost, načela pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine.
(3) Državni tožilec mora zakonito,
strokovno pravilno in pravočasno opravljati državnotožilsko službo ter varovati
njen ugled.
(4) Državni tožilec mora brez
nepotrebnega odlašanja reševati zadeve, ki so mu dodeljene v delo.
8. člen
(odgovornost državnega tožilca)
(1) Državni tožilec je odgovoren za
kršitve pri opravljanju državnotožilske službe v skladu s tem zakonom.
(2) Državnega tožilca ni mogoče
obtožiti pred disciplinskim sodiščem za mnenje, ki ga je dal pri opravljanju
državnotožilske službe.
(3) V disciplinskih zadevah zoper
državne tožilce odločajo disciplinska sodišča po tem zakonu.
9. člen
(premestitev in dodelitev)
(1) Državni tožilec je lahko s svojo
pisno privolitvijo trajno premeščen na drugo državno tožilstvo (premestitev)
ali začasno dodeljen na drugo državno tožilstvo ali v drug organ (dodelitev).
(2) Premestitev in dodelitev ne
posegata v položaj in plačo državnega tožilca, ki ju ima državni tožilec na
mestu, na katero je imenovan.
(3) Brez privolitve državnega tožilca
je premestitev ali dodelitev dopustna samo v primerih in pod pogoji, ki jih določa
ta zakon.
10. člen
(državna tožilstva)
(1) Državna tožilstva so kot del
pravosodja samostojni državni organi.
(2) Zakon določa način zagotavljanja
enotne politike kazenskega pregona in izvrševanja drugih nalog državnih
tožilstev.
(3) Kadrovske, organizacijske in
nadzorstvene pristojnosti v zadevah državnotožilske in pravosodne uprave glede
državnih tožilstev in državnih tožilcev izvaja Vlada Republike Slovenije po
določbah tega zakona neposredno ali prek ministrstva, pristojnega za pravosodje
(v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).
(4) Državni zbor Republike Slovenije
ima v razmerju do državnega tožilstva pristojnosti, ki jih določa zakon.
11. člen
(državnotožilsko osebje)
(1) Pooblastila in dolžnosti javnih
uslužbencev državnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: državnotožilsko osebje)
določa zakon in Državnotožilski red.
(2) Za državnotožilsko osebje se
uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj in pravice javnih uslužbencev, če s
tem zakonom ni določeno drugače.
12. člen
(državnotožilska uprava)
(1) Poslovanje državnega tožilstva
vodi vodja državnega tožilstva.
(2) Za vodjo državnega tožilstva je
lahko imenovan samo državni tožilec.
13. člen
(pravosodna uprava)
Zadeve pravosodne uprave s področja
državnega tožilstva opravlja ministrstvo.
14. člen
(organizacija in splošne pristojnosti)
(1) Organizacijo, medsebojna razmerja
in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.
(2) Sredstva za delo državnih
tožilstev se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije. Državna tožilstva
kot neposredni proračunski uporabniki sodelujejo pri pripravi svojih finančnih
načrtov v skladu z zakonom.
15. člen
(jezik poslovanja)
(1) Državna tožilstva poslujejo v
slovenskem jeziku.
(2) Na območjih, kjer živita avtohtoni
italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v
italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka, ki živi na tem območju,
uporablja ta jezik.
(3) Stroški, povezani z uporabo jezika
pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti pri poslovanju državnih tožilstev,
se izplačajo iz sredstev za delo državnega tožilstva.
16. člen
(medsebojna pomoč)
(1) Državna tožilstva si pri
opravljanju zadev iz svoje pristojnosti izmenjujejo medsebojno pravno in drugo
pomoč.
(2) Državna tožilstva pošiljajo
zaprosila za pravno pomoč tujim ali mednarodnim tožilstvom in drugim organom, s
katerimi sodelujejo pri opravljanju svojih pristojnosti, prek ministrstva, če
ni v mednarodni pogodbi ali drugem zakonu določeno drugače.
(3) Državni organi, organi
samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo
državnemu tožilstvu dati pomoč, ki jo potrebuje za dejanja iz svoje
pristojnosti, če zakon ne določa drugače.
(4) Pomoč iz prejšnjih odstavkov se
državnemu tožilstvu daje brezplačno.
17. člen
(Državnotožilski red)
(1) Poslovanje tožilstev ureja zakon
in Državnotožilski red.
(2) Državnotožilski red določa
notranjo ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje, odvzem in prevzem zadev
državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, vsebino vpisnikov, imenikov
in evidenc ter njihovo vodenje, obrazce za delo, obliko in vsebino žigov,
štampiljk in znaka državnega tožilstva, obliko in vsebino službenih izkaznic,
podrobnejša pravila o obveščanju javnosti, stike s pripadniki narodnih
skupnosti, poslovanje v zadevah državnotožilske uprave, pravila glede
opravljanja strokovnega nadzora, zagotavljanje varnosti oseb, dokumentacije in
premoženja, obveščanje ministrstva, okvirna pravila hišnega reda in standarde
za prostore in opremo državnih tožilstev, pravila o vpogledih in preslikavah
spisov, pravila o izvajanju in nadzoru materialnega in finančnega poslovanja,
pravila o rednem opravljanju zadev in poročanju, razporeditev poslovnega časa
in poslovanje s strankami, pravila o vodenju statistike in druga pravila v
zvezi s poslovanjem državnih tožilstev.
(3) Državnotožilski red izda
ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje
(v nadaljnjem besedilu: minister) po predhodnem mnenju generalne državne
tožilke Republike Slovenije oziroma generalnega državnega tožilca Republike
Slovenije (v nadaljnjem besedilu: generalni državni tožilec) in
Državnotožilskega sveta.
(4) Če minister pri izdaji
Državnotožilskega reda v celoti ali deloma ne upošteva predhodnega mnenja iz
prejšnjega odstavka, svoje stališče obrazloži ter z obrazložitvijo seznani
generalnega državnega tožilca in Državnotožilski svet.
(5) Državnotožilski red se objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije.
18. člen
(Državnotožilski svet)
(1) Državnotožilski svet je samostojen
državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave in upravne naloge,
določene s tem zakonom, ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pregona in
varovanju samostojnosti državnih tožilcev.
(2) Državnotožilski svet je pristojen
za imenovanje in razrešitev vodij okrožnih državnih tožilstev, ocenjevanje in
napredovanje, premestitve, dodelitve in sodelovanje v postopku imenovanja
državnih tožilcev, dajanje mnenj k politiki pregona, ocenjevanje uspešnosti in
učinkovitosti poslovanja državnih tožilstev, varovanje samostojnosti pri
opravljanju državnotožilske službe in opravljanje drugih zadev v skladu s tem
zakonom.
DRUGI DEL
DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA
Prvo poglavje
SPLOŠNA PRISTOJNOST IN POOBLASTILA
19. člen
(pristojnosti državnih tožilcev)
(1) Državni tožilec je v okviru
temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati
vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge
pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati
druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek.
(2) Državni tožilec vlaga predloge in
pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.
(3) Državni tožilec vlaga procesne
akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v
upravnih postopkih, če tako določa zakon.
20. člen
(odložitev oziroma prekinitev izvršitve
odločbe)
(1) Če državni tožilec ugotovi, da je
zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga za uporabo
pravnega sredstva zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem
ali kakšnem drugem postopku, lahko zahteva, da se izvršitev takšne odločbe
odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive
škodljive posledice.
(2) Zahtevo za odložitev oziroma
prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki
je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču
oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče,
pa pri organu, ki jo opravlja.
(3) Organ, pristojen za dovolitev
izvršbe ali za izvršitev odločbe, lahko odloži dovolitev izvršbe oziroma
prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.
(4) Odločba o odložitvi oziroma
prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v 30 dneh od prejema
odločbe ne vloži pravnega sredstva.
21. člen
(nastopanje pred sodišči)
(1) Pred okrajnimi sodišči lahko
nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrajnega državnega tožilca.
(2) Pred okrožnimi sodišči lahko
nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca.
(3) Pred višjimi sodišči lahko
nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv višjega državnega tožilca.
(4) Pred Vrhovnim sodiščem Republike
Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno sodišče) lahko nastopajo samo vrhovni
državni tožilci.
(5) Ne glede na drugi odstavek tega
člena lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le
v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za
določene vrste procesnih dejanj ali za posamezno procesno dejanje posebej določi
vodja državnega tožilstva. Za posamezno procesno dejanje posebej lahko
pooblasti okrajnega državnega tožilca za nastopanje pred okrožnim sodiščem tudi
pristojni državni tožilec.
(6) Ne glede na tretji odstavek tega člena
lahko v postopku pred pritožbenim sodiščem druge stopnje po pooblastilu, ki ga
za posamezno zadevo določi vodja pristojnega pritožbenega oddelka s soglasjem
vodje pristojnega državnega tožilstva, nastopajo skupaj z višjim državnim
tožilcem tudi okrajni oziroma okrožni državni tožilci, ki so vložili oziroma
zastopali kazensko obtožbo v postopku na prvi stopnji.
(7) Ne glede na prvi do četrti odstavek
tega člena lahko evropski tožilec ali evropska tožilka (v nadaljnjem besedilu:
evropski tožilec) in evropski delegirani tožilec ali evropska delegirana
tožilka (v nadaljnjem besedilu: evropski delegirani tožilec) nastopata pred
vsemi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Vrhovnim sodiščem pa le, če ne gre za
postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi
sredstvi lahko po pooblastilu, ki ga za posamezno zadevo določi generalni
državni tožilec, nastopa skupaj z vrhovnim državnim tožilcem.
Drugo poglavje
DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA
1. oddelek
Splošna določba
22. člen
(državnotožilska mesta, nazivi in
položaji)
(1) Državnotožilska služba se na
državnotožilskih mestih opravlja v državnotožilskih nazivih okrajni državni
tožilec, okrožni državni tožilec, višji državni tožilec, vrhovni državni
tožilec oziroma na položajih okrajni državni tožilec svetnik, okrožni državni
tožilec svetnik, višji državni tožilec svetnik in vrhovni državni tožilec
svetnik.
(2) Z imenovanjem na državnotožilsko
mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrajnega
državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrajnega državnega tožilca.
(3) Z imenovanjem na državnotožilsko
mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrožnega
državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrožnega državnega tožilca.
(4) Z imenovanjem na državnotožilsko
mesto na okrožnem ali Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu
višjega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv višjega državnega
tožilca.
(5) Z imenovanjem na državnotožilsko
mesto na Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu vrhovnega
državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv vrhovnega državnega tožilca.
2. oddelek
Pogoji za imenovanje
23. člen
(splošni in posebni pogoji)
(1) Za državnega tožilca je lahko
imenovan, kdor izpolnjuje splošne pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo po
zakonu, ki ureja sodniško službo (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji), ter
posebne pogoje za imenovanje na državnotožilsko mesto, ki jih določa ta zakon.
(2) Za imenovanje državnega tožilca,
ki bo opravljal državnotožilsko službo na mestu, za katero je skladno z odredbo
o številu mest državnih tožilcev v razpisu določeno znanje italijanskega
oziroma madžarskega jezika, se poleg pogojev iz prejšnjega odstavka določi tudi
pogoj višje ravni znanja tega jezika.
24. člen
(okrajni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je
lahko imenovana na mesto okrajnega državnega tožilca, če izpolnjuje posebne
pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrajnem sodišču (okrajni sodnik) po
zakonu, ki ureja sodniško službo.
25. člen
(okrožni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je
lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem
nazivu okrožni državni tožilec, če:
-
izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrožnem
sodišču (okrožni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
-
je najmanj tri leta opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrajni
državni tožilec.
26. člen
(višji državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je
lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem
nazivu višji državni tožilec, če
-
izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na višjem
sodišču (višji sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
-
je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu
okrožnega državnega tožilca.
27. člen
(vrhovni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je
lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem
nazivu vrhovni državni tožilec, če
-
izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na vrhovnem
sodišču (vrhovni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
-
je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu
višjega državnega tožilca, ali
-
je najmanj deset let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu
okrožnega državnega tožilca.
3. oddelek
Postopek za imenovanje
28. člen
(pravila postopka)
Kolikor ta zakon ne določa drugače, se
glede oblikovanja mnenja in predlaganja državnih tožilcev smiselno uporabljajo
določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.
29. člen
(razpis)
(1) Prosto mesto državnega tožilca
razpiše ministrstvo na predlog vodje državnega tožilstva s predhodnim soglasjem
generalnega državnega tožilca.
(2) Razpis se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 15 dni.
(3) Za postopek z nepopolnimi ali
nepravočasnimi prijavami se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek
za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.
30. člen
(razpisno gradivo)
(1) Ministrstvo najpozneje v petih dneh
od prejema podatkov iz naslednjega odstavka pošlje vodji državnega tožilstva,
pri katerem je razpisano prosto mesto, vse prijave, ki jih ni zavrglo (razpisno
gradivo).
(2) Prijavam kandidatov ministrstvo
priloži te podatke o usposabljanju, delu, ocenah službe, priznanjih ali
morebitnih pravnomočno izrečenih disciplinskih sankcijah kandidatov:
-
pripravništvu, če je bilo opravljeno v pravosodju;
-
pravniškem državnem izpitu;
-
iz osebne evidence in osebnega spisa kandidatov, ki so že opravljali
službo ali delo na državnem tožilstvu, sodišču ali državnem odvetništvu;
-
za kandidata, ki je opravljal poklic odvetnika, notarja, izvršitelja ali
stečajnega upravitelja oziroma za kandidata, ki je bil javni uslužbenec,
podatke, navedene v prejšnjih alinejah, iz evidenc, ki se vodijo pri pristojnih
organih.
(3) Državni organi, organi
samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo
ministrstva brezplačno predložiti podatke o kandidatih iz prejšnjega odstavka,
če z njimi razpolagajo.
(4) Podatke, ki jih ni mogoče
pridobiti na način iz prejšnjih odstavkov, predloži kandidat sam najpozneje v
15 dneh od prejema poziva ministrstva.
(5) Ministrstvo pridobi podatke iz
prejšnjih odstavkov za namene oblikovanja mnenja o ustreznosti kandidatov za
razpisano mesto.
31. člen
(mnenje vodje državnega tožilstva)
(1) Vodja državnega tožilstva
najpozneje v 20 dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo, oblikuje obrazloženo
mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, pri čemer se mora ravnati po kriterijih
iz zakona, ki se uporablja za izbiro in napredovanje državnega tožilca. Mnenje
vroči kandidatu, ta pa lahko nanj poda obrazložene pripombe v osmih dneh od
prejema mnenja.
(2) Najpozneje v osmih dneh po prejemu
pripomb oziroma poteku roka iz prejšnjega odstavka vodja državnega tožilstva
oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi
kandidatovimi pripombami pošlje Državnotožilskemu svetu.
(3) Obrazložitev mnenja vodje o
ustreznosti kandidatov mora zajemati kandidatove osebne podatke ter podatke in
oceno o strokovnem znanju, drugih sposobnostih in izkušnjah, ki se zahtevajo za
opravljanje državnotožilske službe (v nadaljnjem besedilu: strokovna
usposobljenost).
(4) Vodja državnega tožilstva lahko
posebej navede, katere kandidate šteje kot najustreznejše za zasedbo prostega
mesta, in to obrazloži.
32. člen
(mnenje Državnotožilskega sveta)
(1) Nepopolne ali prepozne prijave, ki jih ni zavrglo ministrstvo, in prijave kandidatov, ki
ne izpolnjujejo splošnih ali posebnih pogojev za razpisano državnotožilsko mesto,
zavrže oziroma zavrne Državnotožilski svet.
(2) Državnotožilski svet v postopku
podaje mnenja ni vezan na mnenje vodje državnega tožilstva o ustreznosti
kandidata.
(3) Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na
razpisnem gradivu in mnenju vodje državnega tožilstva, lahko Državnotožilski
svet opravi preizkuse strokovnega znanja, osebnih lastnosti, sposobnosti in
veščin, ki so potrebni za opravljanje državnotožilske službe, psihološke
preizkuse ter razgovore s kandidati, in oblikuje mnenje o predlogih za imenovanje.
V mnenju razvrsti kandidate glede na oceno o primernosti za imenovanje in
utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.
(4) Mnenje iz
prejšnjega odstavka vroči Državnotožilski svet kandidatu in vodji državnega
tožilstva, pri katerem je prosto mesto razpisano. Kandidat in vodja državnega
tožilstva lahko predložita obrazložene pripombe k mnenju v osmih dneh od
njegovega prejema.
(5) Merila in metode za preizkus strokovne
usposobljenosti in drugih sposobnosti kandidatov iz tretjega odstavka tega
člena sprejme Državnotožilski svet.
33. člen
(dokončno mnenje Državnotožilskega sveta)
(1) V osmih dneh po prejemu pripomb
oziroma izteku roka iz zadnjega odstavka prejšnjega člena Državnotožilski svet
oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi pripombami
kandidata oziroma vodje državnega tožilstva pošlje ministru.
(2) Če se minister z dokončnim mnenjem
ne strinja, mora v 15 dneh po njegovem prejemu obrazloženo zahtevati, da
Državnotožilski svet po potrebi pridobi ter upošteva še dodatne podatke ali
dokazila, ali da dopolni obrazložitev ali po določbah prejšnjega člena oblikuje
novo dokončno mnenje.
(3) Če Državnotožilski svet pri
ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka odloči z dvotretjinsko večino glasov
vseh članic oziroma članov (v nadaljnjem besedilu: član), mora minister vložiti
predlog v skladu s tako sprejetim dokončnim mnenjem.
(4) Če Državnotožilski svet pri
ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka ne odloči z dvotretjinsko večino
glasov vseh članov, se šteje, da je razpis neuspešen.
34. člen
(imenovanje)
(1) Državne tožilce imenuje Vlada
Republike Slovenije na predlog ministra.
(2) Vlada Republike Slovenije vroči
odločbo o imenovanju vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto državnotožilsko
mesto, če njihove prijave v razpisnem postopku niso bile zavržene oziroma
zavrnjene. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti
najpozneje v 30 dneh.
(3) Akti o imenovanjih se objavijo v
Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih
sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi
pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali
znanstveni naslov, datum rojstva, državnotožilsko mesto, na katerega se oseba
imenuje, ter naziv državnega tožilstva, pri katerem se oseba imenuje),
številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.
35. člen
(prisega)
(1) Državni tožilec nastopi
državnotožilsko službo z dnem, ko pred predsednikom Vlade Republike Slovenije
izreče to prisego: »Prisegam, da bom državnotožilsko službo opravljal/-a
vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.«
(2) Po pooblastilu predsednika Vlade
Republike Slovenije lahko državni tožilci izrečejo prisego pred ministrom.
(3) Državni tožilec ob napredovanju ne
opravlja nove prisege.
(4) Generalni državni tožilec nastopi
funkcijo, ko pred predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije, vodja
okrožnega državnega tožilstva pa pred predsednikom oziroma podpredsednikom
Državnotožilskega sveta, izreče to prisego: »Prisegam, da bom svojo funkcijo
opravljal/-a vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.«
36. člen
(neuspešen razpis)
(1) Če je razpis za prosto
državnotožilsko mesto neuspešen, mora ministrstvo obvestiti vodjo državnega
tožilstva, ki na podlagi predhodnega soglasja generalnega državnega tožilca v
30 dneh od prejema obvestila lahko predlaga ponovitev razpisa.
(2) Razpis je neuspešen, če se ni
prijavil noben kandidat, če so bile vse prijave zavržene oziroma zavrnjene, če
minister ne predlaga v imenovanje nobenega kandidata ali če predlagani kandidat
ni imenovan.
4. oddelek
Napredovanje državnih tožilcev
37. člen
(napredovanje)
(1) Z nastopom državnotožilske službe
pridobi državni tožilec pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa
ta zakon.
(2) Napredovanje je lahko:
-
v plačnih razredih znotraj razpona plačnih razredov za posamezen
državnotožilski naziv;
-
v višji državnotožilski naziv;
-
na višje državnotožilsko mesto;
-
na položaj svetnika.
(3) O napredovanju v plačnih razredih,
na položaj svetnika, v naziv okrožnega in višjega državnega tožilca odloča
Državnotožilski svet.
(4) O napredovanju v naziv vrhovni
državni tožilec odloča Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega
sveta.
(5) O napredovanju se odloča po
izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega
tožilca na predlog državnega tožilca ali pristojnega vodje državnega tožilstva.
(6) Napredovanje na višje
državnotožilsko mesto se izvede smiselno po določbah prejšnjega oddelka tega
zakona.
(7) Za izdelavo ocene državnotožilske
službe je pristojen Državnotožilski svet.
(8) Če ta zakon ne določa drugače, se
glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter
za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki
ureja sodniško službo.
5. oddelek
Dolžnosti državnega tožilca in nezdružljivost funkcije državnega tožilca
38. člen
(varovanje ugleda)
(1) Državni tožilec se mora vselej
vesti tako, da varuje samostojnost, ugled in dostojanstvo svoje službe.
(2) Državni tožilec ne sme ovirati
delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih pravic.
(3) Državni tožilec ne sme izrabiti
svojega položaja ali ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih
pravic ali koristi.
38.a člen
(kodeks državnotožilske etike)
(1) Kodeks državnotožilske etike določa
pravila za službeno in zasebno ravnanje in vedenje državnih tožilcev zaradi
varovanja samostojnosti, nepristranskosti in poštenosti državnih tožilcev ter
ugleda državnotožilske službe.
(2) Državni tožilci so dolžni spoštovati
Kodeks državnotožilske etike pri opravljanju državnotožilske službe ali zunaj
nje.
(3) Kodeks državnotožilske etike mora biti
objavljen v notranjem tožilskem glasilu in na spletnih straneh Vrhovnega
državnega tožilstva.
38.b člen
(politika zaznavanja in obvladovanja
korupcijskih tveganj)
(1) Generalni državni tožilec sprejme
politiko zaznavanja in obvladovanja korupcijskih tveganj ter izpostavljenosti
državnih tožilstev v soglasju z Državnotožilskim svetom.
(2) Državnotožilski svet lahko predlaga
potrebne spremembe ali dopolnitve politike zaznavanja in obvladovanja
korupcijskih tveganj ter izpostavljenosti državnih tožilstev.
(3) Politika zaznavanja in obvladovanja
korupcijskih tveganj ter izpostavljenosti državnih tožilstev, njene spremembe
in dopolnitve se objavijo v notranjem tožilskem glasilu in na spletnih straneh
Vrhovnega državnega tožilstva.
39. člen
(pravočasnost poslovanja)
(1) Državni tožilec mora rešiti zadeve
brez nepotrebnega odlašanja. Če pričakovani čas ni določen z zakonom, se za
tipična procesna opravila določi z merili za kakovost dela državnih tožilcev,
ki jih sprejme Državnotožilski svet. Z merili se določijo tudi okoliščine, ki
utemeljujejo prekoračitev.
(2) Če državni tožilec ne reši zadeve
v pričakovanem času, mora o razlogih pisno obvestiti vodjo državnega tožilstva.
(3) O tem, ali so podani razlogi za
prekoračitev pričakovanega časa, in o ukrepih za zagotovitev pravočasnosti poslovanja
odloča vodja državnega tožilstva.
(4) Državni tožilec mora pri svojem
delu uporabljati vsa razpoložljiva pospešitvena pravna sredstva, s katerimi
lahko učinkovito vpliva na to, da postopek pred sodiščem ali drugimi državnimi
organi ne bi trajal nerazumno dolgo. O uporabi pospešitvenega pravnega sredstva
obvesti vodjo državnega tožilstva.
40. člen
(dolžnost obveščanja)
(1) Državni tožilec mora nemudoma
obvestiti vodjo državnega tožilstva o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o
zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost ali o
zahtevnih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno
prakso, ter ga redno obveščati o stanju teh zadev in načrtovanih ukrepih.
(2) Podrobnejša pravila glede
obveščanja in poslovanja v zadevah iz prejšnjega odstavka se predpišejo z
Državnotožilskim redom in splošnimi navodili.
41. člen
(varovanje tajnosti podatkov)
(1) Državni tožilec mora ohraniti kot
tajnost tisto, kar je v okviru opravljanja službe zvedel o strankah ter
njihovih pravnih in dejanskih razmerjih, in varovati tajnost ali zaupnost vseh
osebnih ali drugih podatkov, do katerih javnost nima dostopa. Od obveze
varovanja tajnosti iz prejšnjega stavka sme odstopiti samo v okviru izvrševanja
svojih pristojnosti po prvem odstavku 19. člena tega zakona v skladu z zakoni,
ki urejajo sodne in druge postopke.
(2) Obveznost iz prejšnjega odstavka
velja tudi za strokovne sodelavce in druge javne uslužbence državnih tožilstev.
(3) Obveznost iz prejšnjih odstavkov
velja tudi po prenehanju službenega ali delovnega razmerja.
42. člen
(prepoved sprejemanja daril)
Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali
drugih koristi v zvezi s svojo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali
drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec oziroma partner v
skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, ter drugi družinski člani,
sorodniki in osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
43. člen
(mentorske naloge)
Mentorske naloge v skladu z zakonom, ki
ureja pravniški državni izpit in izobraževanje za državnotožilsko službo, so
sestavni del državnotožilskih dolžnosti.
44. člen
(opravljanje in evidenca službe)
(1) Državni tožilci opravljajo
državnotožilsko službo v poslovnem času državnega tožilstva, določenem v Državnotožilskem
redu, v dežurstvu in pripravljenosti.
(2) V izjemnih primerih lahko državni
tožilec pisno soglaša, da bo opravljanje državnotožilske službe preseglo
omejitve, ki izhajajo iz pravice do dnevnega in tedenskega počitka.
(3) Državno tožilstvo vodi posebno
evidenco o opravljanju pripravljenosti in dežurstva ter evidenco delovnega časa
državnih tožilcev, ki so dali soglasje po prejšnjem odstavku.
(4) Evidenca o opravljanju
pripravljenosti in dežurstva vsebuje osebno ime državnega tožilca, trajanje
pripravljenosti oziroma dežurstva, opravljeno dejanje oziroma usmerjanje.
Evidenca delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje, vsebuje osebno
ime državnega tožilca in vsebino soglasja.
45. člen
(pripravljenost in dežurstvo)
(1) Za sodelovanje državnega tožilstva s
policijo ter drugimi pristojnimi državnimi organi v predkazenskem postopku, ki
obsega medsebojno obveščanje in usmerjanje predkazenskega postopka, za
zagotovitev udeležbe pri nujnih procesnih dejanjih in drugih opravilih
predkazenskega ali kazenskega postopka ter za druga nujna dejanja v
predkazenskem postopku se zunaj poslovnega časa državnega tožilstva organizira
dežurna služba.
(2) Dežurna služba se zagotavlja s pripravljenostjo
za delo in dežurstvom.
(3) Pripravljenost za delo pomeni
dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali z uporabo drugih komunikacijskih
sredstev za potrebe opravljanja dejanj iz prvega odstavka tega člena oziroma
prihod na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno procesno
dejanje. Ure pripravljenosti za delo se ne štejejo v delovni čas.
(4) V času dežurstva državni tožilec
opravlja dejanja iz prvega odstavka tega člena na delovnem mestu ali na drugem
kraju, kjer je treba opraviti dejanje iz prvega odstavka tega člena. Ure dežurstva
se štejejo v delovni čas.
(5) Vodja državnega tožilstva lahko zaradi
njihove pogostosti odredi opravljanje dejanj iz prvega odstavka tega člena
izključno z dežurstvom. Načrt opravljanja dežurstva mora predhodno odobriti
generalni državni tožilec na podlagi obrazloženega pisnega predloga vodje
državnega tožilstva in o tem obvestiti ministrstvo.
(6) Ko državni tožilec v času odrejenega
dežurstva iz prejšnjega odstavka ne opravlja dejanj iz prvega odstavka tega
člena, mora biti dosegljiv na delovnem mestu.
(7) Izvajanje pripravljenosti za delo in
dežurstva, najdaljši sprejemljivi čas prihoda na delovno mesto ali kraj, kjer
se opravlja nujno procesno dejanje, pogoji in način odrejanja se natančneje
določijo z Državnotožilskim redom.
46. člen
(mirovanje funkcije)
(1) Če je državni tožilec izvoljen za
predsednika republike, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, sodnika
ustavnega sodišča, sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno
pravosodno funkcijo, predsednika Vlade Republike Slovenije, varuha človekovih
pravic oziroma njegovega namestnika, imenovan na ministrsko funkcijo ali
funkcijo državnega sekretarja, predsednika ali namestnika
predsednika komisije za preprečevanje korupcije, mu državnotožilska funkcija
ter vse pravice in dolžnosti iz državnotožilske službe mirujejo.
(2) Določba
prejšnjega odstavka se uporablja tudi, če je državni tožilec izvoljen za
poslanca evropskega parlamenta ali evropskega varuha človekovih pravic,
imenovan za člana Evropske komisije, imenovan za evropskega glavnega tožilca
ali napoten v mednarodno civilno misijo ali mednarodno organizacijo.
47. člen
(nezdružljivost funkcije)
(1) Državni tožilec ne sme opravljati
funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca,
niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po
določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik.
(2) O nezdružljivosti funkcije,
dejavnosti, sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči
Državnotožilski svet ter o svoji odločitvi obvesti generalnega državnega
tožilca in ministra.
48. člen
(omejitev pravice do stavke)
Državni tožilec mora med stavko opravljati
državnotožilsko službo v obsegu, ki zagotavlja nemoteno delovanje državnega
tožilstva v zadevah, ki so po naravi stvari prednostne, nujne, hitre, vezane na
zakonske ali drugačne roke oziroma na delo drugih organov in druge naloge, s
katerimi se preprečuje nastanek škode za postopke, v katerih deluje ali sodeluje
državno tožilstvo.
6. oddelek
Pravice državnih tožilcev
49. člen
(pravica do plače)
(1) Plača državnega tožilca se določi
po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način kakor plača sodnika
ustreznega naziva oziroma položaja.
(2) O uvrstitvi v plačni razred odloči
Državnotožilski svet. Ta uvrstitev se ne objavlja v Uradnem listu Republike
Slovenije.
50. člen
(dodatek za pripravljenost in delo prek
polnega delovnega časa)
(1) Za ure pripravljenosti pripada
državnemu tožilcu dodatek za pripravljenost v višini, kakršno določa zakon, ki
ureja sistem plač v javnem sektorju.
(2) Če
državni tožilec med pripravljenostjo za delo prevzame opravljanje dejanj iz
prvega odstavka 45. člena tega zakona, se ta čas evidentira in vrednoti
kot delovni čas.
(3) Za ure dežurstva, ki presegajo
polni delovni čas, pripada državnemu tožilcu dodatek za delo prek polnega delovnega
časa v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
51. člen
(zmanjšanje plače)
Plača državnega tožilca se lahko zmanjša le
na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča ali odločbe pristojnega
organa za čas, ko je državni tožilec začasno odstranjen iz državnotožilske
službe ali je zoper njega odrejen pripor.
52. člen
(pravica do nadomestila plače)
(1) Državni tožilec ima za čas letnega
dopusta in izrednega plačanega dopusta pravico do nadomestila plače v višini
100 % plače za pretekli mesec za polni delovni čas.
(2) Državnemu tožilcu se za zadržanost
z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, izplačuje
nadomestilo plače v višini 80 % plače državnega tožilca v preteklem mesecu, in
sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120
delovnih dni v koledarskem letu.
53. člen
(pravica do počitka)
(1) Državni tožilec ima pravico do
dnevnega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 12 ur in do tedenskega počitka
v trajanju nepretrgoma 24 ur.
(2) Državni tožilec, ki opravlja
dežurstvo na dela proste dneve, ima pravico do tedenskega počitka na kakšen
drug dan v tednu.
54. člen
(predpisi o zavarovanjih)
(1) Predpisi o pokojninskem in
invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za
osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za državne tožilce, če ni z
zakonom določeno drugače.
(2) Državnotožilska služba se šteje v
delovno dobo.
55. člen
(druge pravice državnega tožilca)
(1) Če ni s tem zakonom določeno
drugače, ima državni tožilec poleg pravice do plače tudi pravico do prejemkov,
dodatkov, plačil, nadomestil in povračil v enakih primerih ter v enaki višini,
kakor sodnik ustreznega naziva oziroma položaja.
(2) Če ni s tem zakonom določeno
drugače, se za odločanje o pravicah iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo
določbe zakona, ki ureja sodniško službo.
56. člen
(pristojnost za odločanje)
(1) O dodatkih in izplačilih za
državne tožilce na okrožnem državnem tožilstvu odloča vodja tega tožilstva, za
državne tožilce na Vrhovnem državnem tožilstvu pa generalni državni tožilec.
(2) O dodatkih in izplačilih za vodje
okrožnih državnih tožilstev odloča generalni državni tožilec.
(3) O dodatkih in izplačilih za
generalnega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet.
57. člen
(pravica do dopusta)
(1) Državni tožilec ima pravico do
letnega dopusta najmanj 30, vendar ne več kakor 40 delovnih dni.
(2) Državni tožilec ima pravico do
izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu
iz osebnih razlogov.
(3) Če državni tožilec kandidira za
poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico
do izrednega plačanega dopusta 30 delovnih dni za pripravo na volitve.
(4) V drugih izjemnih primerih se
lahko državnemu tožilcu odobri izredni neplačani dopust do 30 dni v koledarskem
letu.
(5) Merila za trajanje dopusta ter
primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi minister v soglasju z
Državnotožilskim svetom.
58. člen
(službeno oblačilo)
(1) Državnemu tožilcu pripada službeno
oblačilo, to je državnotožilska toga.
(2) Vrste službenih oblačil za državne
tožilce v posameznih državnotožilskih nazivih in za vodje državnih tožilstev
ter nošenje predpiše minister.
59. člen
(državnotožilsko izobraževanje)
(1) Za izobraževanje, izpopolnjevanje
in usposabljanje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki
ureja sodniško izobraževanje.
(2) Za štipendiranje državnih tožilcev
se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniške štipendije. Podrobnejši postopek in pogoje za
podeljevanje štipendij državnim tožilcem predpiše minister.
(3) Pedagoško delo v izobraževalnih
dejavnostih Centra za izobraževanje v pravosodju pri ministrstvu,
pristojnem za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: Center za izobraževanje v
pravosodju), ministrstva ali v okviru državnega tožilstva, ki
ga opravlja državni tožilec, šteje kot dodatna delovna naloga državnega tožilca
v njegovem delovnem času, če pri tem ni ovirano opravljanje državnotožilske
službe in je o tem predhodno pisno obveščen vodja državnega tožilstva.
7. oddelek
Premestitev in dodelitev državnega tožilca
60. člen
(premestitev)
(1) Državni tožilec je lahko po svojem
vnaprejšnjem pisnem soglasju premeščen na drugo državno tožilstvo na predlog
generalnega državnega tožilca in s soglasjem vodij obeh državnih tožilstev.
(2) Izjemoma je lahko državni tožilec
premeščen na drugo državno tožilstvo brez svojega soglasja:
1.
če se odpravi državno tožilstvo, v katerem opravlja državnotožilsko
službo;
2.
če se bistveno in za daljši čas zmanjša obseg dela državnega tožilstva
ali se zaradi zmanjšanega obsega dela skrči število državnotožilskih mest pri
državnem tožilstvu, pri katerem opravlja državnotožilsko službo;
3.
če se spremeni organizacija državnih tožilstev;
4.
v drugih primerih, ko zakon tako določa.
(3) V primerih iz prejšnjega odstavka
je treba državnemu tožilcu zagotoviti enako državnotožilsko mesto in enak
plačni razred, kakršna je imel pred premestitvijo. Če to ni mogoče, se
državnega tožilca premesti na drugo državno tožilstvo, ima pa pravico zadržati
svoj prejšnji državnotožilski naziv in položaj ter svoj prejšnji plačni razred,
če so bili višji, in pravico do napredovanja, kakršno je imel pred premestitvijo.
(4) O premestitvi državnega tožilca po
določbah prejšnjih odstavkov tega člena odloča oziroma jo, v primeru izrečene
disciplinske sankcije, izvede Državnotožilski svet brez razpisa.
(5) Šteje se, da je s premestitvijo
državni tožilec imenovan na državnotožilsko mesto pri državnem tožilstvu, na
katero je premeščen.
61. člen
(dodelitev na drugo državno tožilstvo)
(1) Državni tožilec je lahko, tudi
brez soglasja, dodeljen, da opravlja državnotožilsko službo na drugem državnem
tožilstvu za polni delovni čas ali za del polnega delovnega časa, če to
narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo sicer ogroženo ali onemogočeno
pravočasno izvajanje nalog oziroma pristojnosti državnega tožilstva, zlasti
zaradi izredno povečane delovne obremenitve ali odprave večjih zaostankov pri
delu.
(2) Dodelitev brez soglasja po
prejšnjem odstavku ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni,
med nosečnostjo ali med starševskim dopustom in v drugih primerih, ko bi se z
delom v drugem kraju bistveno poslabšale razmere za življenje ali zdravje
državnega tožilca.
(3) Dodelitev po tem členu lahko,
glede na potrebe, traja največ dve leti, s soglasjem državnega tožilca pa se
lahko enkrat podaljša za največ dve leti.
(4) O dodelitvi in prenehanju
dodelitve odloči generalni državni tožilec na predlog vodje državnega
tožilstva, na katero bo državni tožilec dodeljen. Pri dodelitvah brez soglasja
je treba zagotoviti primerljiv položaj državnih tožilcev glede na število in trajanje
vseh prejšnjih dodelitev.
(5) Zoper odločitev se dodeljeni
državni tožilec lahko pritoži v treh dneh od prejema odločbe. O pritožbi, ki ne
zadrži izvršitve odločitve, odloči Državnotožilski svet v 15 dneh.
62. člen
(dodelitev v organ)
(1) Državni tožilec je lahko dodeljen
za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog ali za opravljanje nalog
generalnega direktorja na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v
nadaljnjem besedilu: Vrhovno državno tožilstvo), ter za opravljanje
zahtevnejših strokovnih nalog v strokovno službo Državnotožilskega sveta
in v ministrstvo.
(2) Državni tožilec je lahko dodeljen
za vodenje Nacionalnega preiskovalnega urada ali za opravljanje zahtevnejših
strokovnih nalog v tem uradu, v Komisiji za preprečevanje korupcije ali v Uradu
za preprečevanje pranja denarja.
(3) Poziv k prijavam za dodelitev in
predvideni čas dodelitve objavi ministrstvo v 15 dneh od prejema predloga
predstojnika organa iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(4) O dodelitvi odloča Državnotožilski
svet na predlog predstojnika organa, ki mu bo državni tožilec dodeljen.
Državnotožilski svet pred odločitvijo pridobi pisno soglasje državnega tožilca
in mnenje vodje državnega tožilstva, na katerem opravlja državnotožilsko
službo. Prijava državnega tožilca na poziv k prijavam za dodelitev šteje za
pisno soglasje.
(5) Dodelitev po tem členu lahko,
glede na potrebe, traja največ tri leta, s soglasjem državnega tožilca pa se
lahko enkrat podaljša za največ tri leta.
63. člen
(dodelitev po imenovanju)
(1) Če se na poziv iz tretjega
odstavka prejšnjega člena ne prijavi nihče ali ni izbran noben kandidat,
razpiše ministrstvo prosto državnotožilsko mesto za državnega tožilca, ki bo
takoj po imenovanju dodeljen na podlagi prejšnjega člena, če tako skupaj
predlagata vodja državnega tožilstva, na katero bo državni tožilec imenovan, in
predstojnik organa iz prvega oziroma drugega odstavka prejšnjega člena, ki mu
bo državni tožilec dodeljen.
(2) Prosto državnotožilsko mesto se
razpiše v 15 dneh od prejema skupnega predloga.
(3) Prijava kandidata na tako
državnotožilsko mesto šteje za pisno soglasje.
(4) V primeru iz prvega odstavka tega
člena se šteje, da je državni tožilec z imenovanjem dodeljen za čas, ki je bil
naveden v razpisu.
64. člen
(pravice pri dodelitvi na drugo državno
tožilstvo)
(1) Državni tožilec, ki je dodeljen na
drugo državno tožilstvo, je lahko v tem času v celoti ali deloma oproščen
opravljanja državnotožilske službe. O oprostitvi opravljanja državnotožilske
službe odloča Državnotožilski svet.
(2) Dodelitev državnega tožilca na
drugo državno tožilstvo ne posega v naziv, položaj in plačo državnega tožilca,
ki jih ima državni tožilec na mestu, na katero je imenovan, razen če ta zakon
določa drugače.
(3) Pri premestitvah, dodelitvah na
drugo državno tožilstvo ali prenehanju dodelitve lahko pristojni organ, ki je
odločil o premestitvi oziroma dodelitvi, na predlog vodje državnega tožilstva,
na katerem je državni tožilec opravljal državnotožilsko službo, odredi
nadaljevanje dela v posameznih zadevah, za katere obstajajo posebej utemeljeni
razlogi, da jih državni tožilec dokonča, vendar ne dalj kakor za tri mesece od
dneva premestitve oziroma dodelitve.
65. člen
(pravice pri dodelitvi v organ)
(1) Državni tožilec, ki je dodeljen v
organ, obdrži pravico uporabljati državnotožilski naziv in položaj, vendar ne
more hkrati opravljati državnotožilske službe in mu obveznosti iz nje mirujejo.
Med dodelitvijo lahko kandidira in je imenovan za vodjo državnega tožilstva,
namestnika vodje državnega tožilstva ali na druga vodstvena mesta na državnem
tožilstvu pod pogoji in po postopku, ki jih določa ta zakon.
(2) Državnemu tožilcu iz prejšnjega
odstavka tega člena pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če bi
opravljal državnotožilsko službo, varovane pa so tudi vse njegove pravice do
napredovanja v skladu s tem zakonom.
(3) Državni
tožilec iz prvega odstavka tega člena ima na podlagi dodelitve pravico do
dodatkov, določenih z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Pri
oceni državnotožilske službe za čas dodelitve se upoštevata poročilo o delu, ki
ga izdela državni tožilec in mnenje o delu državnega tožilca, ki ga za namene
ocene državnotožilske službe izdela predstojnik organa, pri katerem je oziroma
je bil državni tožilec dodeljen.
(4) Vodja državnega tožilstva,
predstojnik organa in dodeljeni državni tožilec sklenejo pisni sporazum o
načinu povračila plače, nadomestila plače in drugih osebnih prejemkov ter
povračil dodeljenega državnega tožilca iz prejšnjega odstavka, pa tudi o
uresničevanju drugih pravic in izpolnjevanju obveznosti v zvezi z dodelitvijo.
66. člen
(osebni spis dodeljenega državnega
tožilca)
(1) Osebni spis za državnega tožilca,
dodeljenega organu, se vodi v uradu oziroma kabinetu predstojnika organa,
kateremu je dodeljen.
(2) Pooblastila iz tega zakona v
razmerju do dodeljenega državnega tožilca, izvajata predstojnik organa, ki mu
je državni tožilec dodeljen, in Državnotožilski svet.
67. člen
(predčasno prenehanje dodelitve)
(1) Trajanje dodelitve se lahko
skrajša na dobo, ki je krajša od dobe, za katero je bil državni tožilec
dodeljen, oziroma mu dodelitev predčasno preneha:
1.
če prenehajo razlogi ali se spremenijo okoliščine, zaradi katerih je
bila izvedena dodelitev;
2.
če dodeljeni tožilec iz utemeljenih razlogov umakne soglasje za dodelitev
v primerih, pri katerih je bilo potrebno to soglasje;
3.
če tako iz utemeljenih razlogov predlaga predstojnik organa, ki mu je
bil državni tožilec dodeljen;
4.
če tako sporazumno predlagata predstojnik organa, ki mu je bil državni
tožilec dodeljen, in državni tožilec.
(2) Predlog iz prve alineje prejšnjega
odstavka da predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen.
(3) O skrajšanju trajanja dodelitve
oziroma predčasnem prenehanju odloča organ, ki je odločal o dodelitvi, s
smiselno uporabo določb postopka za dodelitev.
(4) Pred odločitvijo iz prejšnjega
odstavka je treba pridobiti mnenje predstojnika organa, ki mu je bil državni
tožilec dodeljen.
8. oddelek
Nacionalni predstavnik, njegov namestnik in pomočnik v Eurojustu
67.a člen
(nacionalni člani v Eurojustu)
(1) Nacionalni člani v Eurojustu so
nacionalni predstavnik, njegov namestnik in pomočnik.
(2) Nacionalni predstavnik in njegov
namestnik opravljata naloge na sedežu Eurojusta, pomočnik pa na vrhovnem
državnem tožilstvu. Če je to potrebno, lahko na obrazložen predlog nacionalnega
predstavnika pomočnik opravlja naloge tudi na sedežu Eurojusta.
68. člen
(pogoji in imenovanje)
(1) Za nacionalnega predstavnika v
Eurojustu in njegovega namestnika se lahko imenuje vrhovni ali višji državni
tožilec ali okrožni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv
višjega državnega tožilca in izkaže z javno priznanim preizkusom potrjeno višjo
raven znanja najmanj enega uradnega jezika Evropske unije, ki je delovni jezik
v Eurojustu.
(2) Za pomočnika nacionalnega predstavnika
je lahko imenovan okrožni državni tožilec ali okrajni državni tožilec, ki
izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv okrožnega državnega tožilca in izkaže z
javno priznanim preizkusom potrjeno višjo raven znanja najmanj enega uradnega
jezika Evropske unije, ki je delovni jezik v Eurojustu.
69. člen
(doba imenovanja)
Nacionalni predstavnik, njegov namestnik in
pomočnik se za izvajanje pooblastil in strokovnih nalog Eurojusta imenujejo za
pet let. Po poteku navedene dobe sta nacionalni predstavnik in njegov namestnik
lahko še enkrat ponovno imenovana.
69.a člen
(postopek imenovanja nacionalnega
predstavnika in njegovega namestnika)
(1) Nacionalnega predstavnika in njegovega
namestnika imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta
po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca.
(2) Poziv k prijavam za imenovanje
nacionalnega predstavnika ali njegovega namestnika objavi ministrstvo v Uradnem
listu Republike Slovenije po prejemu predloga generalnega državnega tožilca za
uvedbo postopka imenovanja. Pozivni rok ne sme biti krajši od 15 dni.
(3) Ministrstvo najpozneje v petih dneh po
izteku pozivnega roka Državnotožilskemu svetu pošlje vse prijave, ki jih ni
zavrglo.
(4) Za postopek z nepopolnimi prijavami in
prijavami, vloženimi po izteku pozivnega roka se smiselno uporablja določba
71.č člena tega zakona.
(5) Državnotožilski svet se po pridobitvi
mnenja generalnega državnega tožilca do prijavljenih kandidatov opredeli in
oblikuje predlog za imenovanje nacionalnega predstavnika in njegovega
namestnika ter o tem obvesti prijavljene kandidate in predlog posreduje Vladi
Republike Slovenije.
(6) Vlada Republike Slovenije vroči in
objavi odločbo o imenovanju nacionalnega predstavnika in njegovega namestnika v
skladu s 34. členom tega zakona.
69.b člen
(postopek imenovanja pomočnika
nacionalnega predstavnika)
(1) Pomočnika nacionalnega predstavnika
imenuje Državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca po
predhodnem mnenju nacionalnega predstavnika.
(2) Generalni državni tožilec se po
pridobitvi mnenja nacionalnega predstavnika do prijavljenih kandidatov opredeli
in oblikuje predlog za imenovanje pomočnika nacionalnega predstavnika ter o tem
obvesti prijavljene kandidate in predlog posreduje Državnotožilskemu svetu.
(3) Za postopek s pozivom k prijavam, z
nepopolnimi prijavami in prijavami vloženimi po izteku pozivnega roka ter za
vročitev odločbe o imenovanju pomočnika nacionalnega predstavnika se
uporabljajo drugi, tretji, četrti in šesti odstavek prejšnjega člena.
69.c člen
(prenehanje mandata)
(1) Nacionalnemu predstavniku, njegovemu
namestniku in pomočniku preneha članstvo v Eurojustu pred potekom mandata:
1.
z odstopom;
2.
s prenehanjem državnotožilske funkcije ali razrešitvijo državnega
tožilca;
3.
če mu je izrečena disciplinska sankcija zaradi hujše disciplinske
kršitve.
(2) Nacionalnemu predstavniku, njegovemu
namestniku in pomočniku preneha članstvo v Eurojustu:
-
po 1. točki prejšnjega odstavka z dnem, ki ga državni tožilec predlaga v
odstopni izjavi, vendar ne prej kot 30. dan po prispetju odstopne izjave k
organu, ki je pristojen za imenovanje;
-
po 2. točki prejšnjega odstavka z dnem, ko je nastopilo prenehanje ali z
dnem pravnomočnosti odločitve o razrešitvi in
-
po 3. točki prejšnjega odstavka z dnem pravnomočnosti odločbe
pristojnega organa.
(3) O prenehanju članstva pred potekom
mandata nacionalnemu predstavniku, njegovemu namestniku in pomočniku organ
pristojen za imenovanje, izda ugotovitveno odločbo.
70. člen
(pooblastila in pravice)
(1) Nacionalni predstavnik je v
obsegu, ki je potreben za opravljanje njegove funkcije, pristojen usmerjati
odkrivanje storilcev kaznivih dejanj ter opravljati druga procesna dajanja
upravičenega tožilca v predkazenskem in kazenskem postopku pred okrajnimi,
okrožnimi in višjimi sodišči na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Če je to
potrebno zaradi učinkovitega postopanja, lahko generalnemu državnemu tožilcu
predlaga izdajo odredbe o prevzemu zadeve, ki je že dodeljena v obravnavo
drugemu državnemu tožilcu.
(2) Namestnik in pomočnik nacionalnega
predstavnika v Eurojustu imata pooblastila, ki jih v skladu s predpisi, ki urejajo
delo v Eurojustu, nanju prenese nacionalni predstavnik.
(3) Državnemu
tožilcu z imenovanjem za nacionalnega predstavnika v Eurojustu mirujejo pravice
in dolžnosti iz državnotožilske službe, razen državnotožilska funkcija,
varovane so vse njegove pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom. Pri
oceni državnotožilske službe za čas imenovanja se upoštevata poročilo o delu,
ki ga izdela državni tožilec in mnenje o delu državnega tožilca, ki ga za
namene ocene državnotožilske službe izdela predstojnik Eurojusta. Državni
tožilec obdrži pravico uporabljati doseženi naziv in položaj. Nacionalni
predstavnik opravlja funkcijo državnega tožilca s pooblastili, ki jih ima kot
član Eurojusta iz Republike Slovenije, v skladu s tem zakonom in pravnimi akti
Evropske unije, ki urejajo delovanje Eurojusta.
(4) Namestnik in pomočnik nacionalnega
predstavnika v Eurojustu imata pravice iz prejšnjega odstavka, lahko pa med
imenovanjem na podlagi odredbe generalnega državnega tožilca ter v skladu s
pravili Eurojusta opravljata naloge na državnem tožilstvu v Republiki Sloveniji ali na sedežu Eurojusta.
(5) Plačo
nacionalnega predstavnika v Eurojustu, namestnika in pomočnika nacionalnega
predstavnika uredi vlada z uredbo na način, kot jo ureja zakon, ki ureja plače
v javnem sektorju za funkcionarje, ki so napoteni na delo v tujino ter jim v
skladu z zakonom v času napotitve funkcija miruje.
(6) Pomočniku nacionalnega predstavnika
pripada plača v skladu s prejšnjim odstavkom, kadar opravlja naloge na sedežu
Eurojusta.
(7) Ne glede na peti in šesti odstavek tega
člena nacionalnemu predstavniku v Eurojustu, namestniku in pomočniku
nacionalnega predstavnika pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če
bi opravljal državnotožilsko službo v Republiki Sloveniji.
71. člen
(sodelovanje z Eurojustom)
(1) Policija, državna tožilstva in
ministrstvo morajo nacionalnemu predstavniku, njegovemu namestniku in pomočniku
zagotavljati potrebno pomoč v skladu s tem zakonom, z zakonom, ki ureja
kazenski postopek, zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami
članicami Evropske unije, zakonom, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij,
predpisi izdanimi na njihovi podlagi ter v skladu s sklepi Sveta Evropske unije
o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta.
(2) Nacionalni sistem za usklajevanje
dejavnosti Eurojusta in nacionalne korespondente Eurojusta določi generalni
državni tožilec s splošnim navodilom po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta
in objavi na spletnih straneh državnega tožilstva.
8.a oddelek
Evropski tožilec in
evropski delegirani tožilec
71.a člen
(izvajanje Uredbe 2017/1939/EU)
Za evropskega tožilca in evropskega
delegiranega tožilca se, če z Uredbo 2017/1939/EU in določbami tega oddelka ni
določeno drugače, smiselno uporablja ta zakon.
71.b člen
(položaj in pravice)
(1) Evropski tožilec in evropski delegirani
tožilec opravljata funkcijo pregona v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek,
in Uredbo 2017/1939/EU.
(2) Z imenovanjem za evropskega
delegiranega tožilca je državni tožilec za čas mandata dodeljen na
Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije.
(3) Državnemu tožilcu z imenovanjem za
evropskega tožilca mirujejo pravice in dolžnosti iz državnotožilske službe,
razen državnotožilska funkcija, varovane so vse njegove pravice do napredovanja
v skladu s tem zakonom. Državni tožilec obdrži pravico uporabljati doseženi
naziv in položaj. Pri oceni državnotožilske službe za čas imenovanja se
upoštevata poročilo o delu, ki ga izdela evropski tožilec, in mnenje o delu
evropskega tožilca, ki ga za namene ocene državnotožilske službe izdela
predstojnik Evropskega javnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: EJT) ali od
njega pooblaščena oseba.
(4) Državnemu tožilcu, ki je imenovan za
evropskega delegiranega tožilca, za čas, ko opravlja delo v zadevah iz
pristojnosti EJT, mirujejo pravice in dolžnosti iz državnotožilske službe,
razen državnotožilska funkcija, varovane so vse njegove pravice do napredovanja
v skladu s tem zakonom. Državni tožilec obdrži pravico uporabljati doseženi
naziv in položaj. Pri oceni državnotožilske službe se v delu, v katerem
opravlja delo v zadevah iz pristojnosti EJT, upoštevata poročilo o delu, ki ga
izdela evropski delegirani tožilec, in mnenje o delu evropskega delegiranega
tožilca, ki ga za namene ocene državnotožilske službe izdela predstojnik EJT ali
od njega pooblaščena oseba.
(5) Če državni tožilec, ki je imenovan za
evropskega delegiranega tožilca, dela v zadevah iz pristojnosti EJT ne opravlja
za polni delovni čas, lahko državnotožilsko službo iz pristojnosti
Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije opravlja, le in
kolikor to ne preprečuje izpolnjevanja njegovih obveznosti, ki jih ima v skladu
z Uredbo 2017/1939/EU.
(6) Osebni prejemki in druge pravice iz
delovnega razmerja evropskega delegiranega tožilca za čas, ko opravlja delo v
zadevah iz pristojnosti EJT, so določeni s predpisi Evropske unije, in, če tako
določajo predpisi Evropske unije, s predpisi, ki urejajo delovna razmerja.
(7) Evropskemu delegiranemu tožilcu z
imenovanjem pripada najmanj plača, kot jo določa drugi odstavek 196. člena
tega zakona.
(8) Za čas, v katerem evropski delegirani
tožilec rešuje zadeve iz pristojnosti Specializiranega državnega tožilstva
Republike Slovenije, se šteje čas, v katerem opravlja delo v zadevah iz
pristojnosti tega državnega tožilstva. Čas se evidentira v delovnih dneh.
(9) Evidenco, ki je podlaga za obračun časa
iz prejšnjega odstavka in za izračun plače iz sedmega odstavka tega člena, vodi
Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije.
71.ba člen
(plačilo prispevkov za socialno varnost)
(1) Evropski delegirani tožilec je v času,
ko je dodeljen na Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije,
vključen v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji v skladu z
zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zakonom, ki ureja
starševsko varstvo in družinske prejemke, zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo
in zdravstveno zavarovanje, in zakonom, ki ureja trg dela (v nadaljnjem
besedilu: predpisi o socialni varnosti), razen če ta zakon določa drugače.
(2) Za namen vključitve v obvezna socialna
zavarovanja se v skladu s predpisi o socialni varnosti in 54. členom tega
zakona evropski delegirani tožilec za čas, v katerem opravlja delo v zadevah iz
pristojnosti EJT, šteje kot oseba v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji.
(3) Za čas, v katerem evropski delegirani
tožilec opravlja delo v zadevah iz pristojnosti Specializiranega državnega
tožilstva Republike Slovenije, je za namen vključitve v obvezna socialna
zavarovanja izenačen z državnimi tožilci, dodeljenimi na Specializirano državno
tožilstvo Republike Slovenije.
(4) Zavezanec za plačilo prispevkov
zavarovanca in delodajalca v skladu s predpisi o socialni varnosti za
evropskega delegiranega tožilca za čas, v katerem evropski delegirani tožilec
opravlja delo v zadevah iz pristojnosti EJT, od osnove iz petega odstavka tega
člena je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije.
(5) Osnova za plačilo prispevkov iz
prejšnjega odstavka je bruto znesek plače, nadomestil in vseh drugih prejemkov,
ki jih evropski delegirani tožilec prejme od EJT za čas, v katerem opravlja
delo v zadevah iz pristojnosti EJT, in ki se v skladu s predpisi o socialni
varnosti štejejo v osnovo za osebe v delovnem razmerju.
71.bb člen
(sodelovanje in izmenjava podatkov)
(1) EJT in Specializirano državno tožilstvo
Republike Slovenije skleneta dogovor o izmenjavi podatkov, potrebnih za obračun
prispevkov za socialno varnost in za obračun nadomestila plače, načinu
refundacije osebnih prejemkov in izmenjavi drugih potrebnih podatkov za
izvajanje določb Uredbe 2017/1939/EU ter Sklepa kolegija Evropskega javnega
tožilstva z dne 29. septembra 2020 o določitvi pravil o pogojih za
zaposlitev evropskih delegiranih tožilcev, s katerim uredita tudi druga
vprašanja, ki izvirajo iz razmerja evropskega delegiranega tožilca z EJT.
(2) Evropski delegirani tožilec, ki dela v
zadevah iz pristojnosti EJT ne opravlja za polni delovni čas, in Specializirano
državno tožilstvo Republike Slovenije skleneta dogovor o načinu vračila dela
osebnega prejemka, ki ga Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije v
skladu s predpisi Evropske unije povrne EJT za čas, v katerem je evropski
delegirani tožilec opravljal delo v zadevah iz pristojnosti Specializiranega
državnega tožilstva.
(3) Evidenco, ki je podlaga za obračun
prispevkov in nadomestil ter izračun refundacije osebnih prejemkov iz prvega
odstavka tega člena in o vračilih dela osebnega prejemka iz prejšnjega odstavka,
vodi Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije.
71.c člen
(pogoji za uvrstitev na listo kandidatov
za imenovanje evropskega tožilca)
Za uvrstitev na listo kandidatov za
imenovanje evropskega tožilca lahko kandidira vrhovni ali višji državni tožilec
ali okrožni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv višjega
državnega tožilca, ima znanje delovnega jezika EJT najmanj na ravni C1 Skupnega
evropskega jezikovnega okvira in izpolnjuje posebne pogoje, ki jih določajo
pravila EJT in pravila, ki urejajo pogoje za zaposlitev uradnikov in drugih
zaposlenih v institucijah Evropske unije, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
71.č člen
(kandidacijski postopek)
(1) Poziv k vložitvi kandidatur za
uvrstitev na listo kandidatov za imenovanje evropskega tožilca objavi
ministrstvo v Uradnem listu Republike Slovenije po prejemu obvestila pristojne
institucije Evropske unije. Pozivni rok ne sme biti krajši od 15 dni.
(2) Kandidature, vložene po izteku
pozivnega roka, in kandidature, ki niso popolne, ministrstvo po določbah
zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper katerega je
dovoljeno v osmih dneh od njegove vročitve sprožiti upravni spor. Pristojno
sodišče mora o tožbi odločiti v tridesetih dneh od njene vložitve. Postopek za
uvrstitev na listo kandidatov za imenovanje za evropskega tožilca se prekine do
pravnomočnosti sodne odločbe.
(3) Ministrstvo najpozneje v petih dneh po
izteku pozivnega roka pošlje Državnotožilskemu svetu vse kandidature, ki jih ni
zavrglo.
(4) Državnotožilski svet se po pridobitvi
mnenja generalnega državnega tožilca do prijavljenih kandidatur opredeli in
oblikuje listo treh kandidatov za imenovanje evropskega tožilca ter o tem
obvesti prijavljene kandidate in ministrstvo. Ministrstvo listo treh kandidatov
posreduje Vladi Republike Slovenije v seznanitev. Vlada Republike Slovenije
predloži listo treh kandidatov pristojni instituciji Evropske unije.
(5) Poziv po tem členu se šteje kot
neuspešen, če kandidatur, ki niso bile zavržene, niso vložili vsaj trije
kandidati, ali če Državnotožilski svet na podlagi prejetih kandidatur oceni, da
ne more oblikovati liste treh kandidatov za imenovanje evropskega tožilca.
71.d člen
(postopek in pogoji za imenovanje
evropskega delegiranega tožilca)
(1) Za evropskega
delegiranega tožilca lahko kandidira državni tožilec, ki ima naziv ali
izpolnjuje pogoje za imenovanje najmanj v naziv okrožnega državnega tožilca,
ima znanje delovnega jezika EJT najmanj na ravni C1 Skupnega evropskega
jezikovnega okvira in izpolnjuje posebne pogoje, ki jih določajo pravila EJT
ter pravila, ki urejajo pogoje za zaposlitev uradnikov in drugih zaposlenih v
institucijah Evropske unije, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
(2) Državnotožilski svet se po pridobitvi
mnenja generalnega državnega tožilca in mnenja vodje Specializiranega državnega
tožilstva Republike Slovenije do prijavljenih kandidatur opredeli in oblikuje
predlog ter o tem obvesti prijavljene kandidate in ministrstvo. Ministrstvo
predlog za imenovanje evropskega delegiranega tožilca posreduje Vladi Republike
Slovenije v seznanitev. Vlada Republike Slovenije predloži predlog za
imenovanje evropskega delegiranega tožilca EJT.
(3) Za postopek s pozivom in za oblikovanje
predloga za imenovanje evropskega delegiranega tožilca se smiselno uporablja
prejšnji člen.
71.e člen
(spor o pristojnosti)
O sporu glede pristojnosti med državnim
tožilstvom in Evropskim javnim tožilstvom v primerih iz drugega in tretjega
odstavka 22. in 25. člena Uredbe 2017/1939/EU odloča generalni državni
tožilec.
71.f člen
(število evropskih delegiranih tožilcev)
Število evropskih delegiranih tožilcev v
Republiki Sloveniji in funkcionalno ter teritorialno delitev njihove
pristojnosti uskladi in dogovori z EJT generalni državni tožilec po predhodnem
mnenju ministra.
9. oddelek
Prenehanje funkcije in razrešitev državnega tožilca
72. člen
(prenehanje funkcije)
(1) Državnemu tožilcu preneha
funkcija:
1.
z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti;
2.
če izgubi državljanstvo Republike Slovenije;
3.
če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje
službe;
4.
če se odpove službi državnega tožilca s pisno vlogo, ki se pošlje Vladi
Republike Slovenije prek vodje pristojnega državnega tožilstva;
5.
če se odpravi državno tožilstvo in državnemu tožilcu ni mogoče
zagotoviti, da nadaljuje delo v drugem državnem tožilstvu;
6.
če državni tožilec sprejme funkcijo, razen če gre za primere, ko mu
državnotožilska funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz državnotožilske službe
mirujejo v skladu s 46. členom tega zakona;
6.a če državni
tožilec začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi
opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega tožilca;
7.
če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi;
8.
če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja državnotožilske
funkcije.
(2) Šteje se, da je razlog iz
prejšnjega odstavka nastopil:
-
iz 1. točke: s potekom leta, v katerem je državni tožilec dosegel
starostno mejo za upokojitev;
-
iz 2. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa;
-
iz 3. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa;
-
iz 5. točke: z dnem prenehanja dela državnega tožilstva;
-
iz 7. točke: z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna
ocena;
-
iz 8. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa.
(3) Državnotožilska funkcija iz
razloga po:
-
4. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem, ki je določen z
odločbo o prenehanju, najpozneje pa 60. dan po prispetju vloge o odpovedi na
Vlado Republike Slovenije;
-
6. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem nastopa funkcije;
-
6.a točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem nastopa dela, ki ni
združljivo z državnotožilsko funkcijo.
73. člen
(predčasna upokojitev in posebne pravice)
(1) S prenehanjem državnotožilske
funkcije iz razloga po 3. ali 5. točki prvega odstavka prejšnjega člena pridobi
državni tožilec pravico do predčasne upokojitve, če izpolnjuje pogoje, ki jih
za takšno upokojitev določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju.
(2) Glede pravic upokojenega državnega
tožilca, če sodeluje pri odpravi državnotožilskih zaostankov ali povečanih
delovnih obremenitev, se za opravljanje službe smiselno uporabljajo določbe
zakona, ki urejajo sodniško službo.
74. člen
(ugotovitvena odločba)
(1) O nastopu razlogov za prenehanje
državnotožilske funkcije pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado Republike
Slovenije, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije.
(2) O prenehanju državnotožilske funkcije
državnemu tožilcu, ki je bil imenovan za evropskega tožilca ali evropskega
delegiranega tožilca, ministrstvo obvesti EJT.
75. člen
(razrešitev)
(1) Državni tožilec se razreši, če je
pravnomočno obsojen:
-
za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo državnotožilske funkcije, ali
-
za naklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev.
(2) Državni tožilec se lahko razreši,
če je pravnomočno obsojen:
-
za naklepno ali nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora do šestih
mesecev ali na drugo kazen ali mu je bila izrečena pogojna obsodba, ali
-
za nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev,
in je zaradi te obsodbe osebnostno
neprimeren za opravljanje državnotožilske funkcije.
(3) Sodišče mora v primerih iz
prejšnjih odstavkov poslati pravnomočno sodbo ministrstvu, Državnotožilskemu
svetu in generalnemu državnemu tožilcu.
(4) Državnotožilski svet in generalni
državni tožilec v primeru iz drugega odstavka tega člena v enem mesecu od
prejema sodbe posredujeta ministru mnenje o osebnostni primernosti oziroma
neprimernosti obsojenega državnega tožilca za opravljanje državnotožilske
funkcije.
(5) Državnega tožilca razreši Vlada
Republike Slovenije na predlog ministra.
(6) O nastopu razlogov za razrešitev
državnega tožilca, ki je bil imenovan za evropskega delegiranega tožilca,
ministrstvo obvesti EJT.
76. člen
(prepoved kandidiranja)
Oseba, ki ji je prenehala državnotožilska
funkcija zaradi ocene službe, oziroma oseba, ki je bila razrešena po določbah
tega zakona, ne more kandidirati za imenovanje v državnotožilsko funkcijo.
10. oddelek
Evidence
77. člen
(osebna evidenca državnih tožilcev)
(1) Za urejanja položaja, pravic,
dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter omogočanje opravljanja zadev
pravosodne in državnotožilske uprave, ministrstvo upravlja osebno evidenco
državnih tožilcev ter obdeluje podatke v njej.
(2) Ministrstvo lahko za opravljanje
nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih
vsebuje osebna evidenca, v slednjo vpogleduje ter podatke izpiše, kopira, prepiše
ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi posreduje drugim organom oziroma
uporabi v drugih postopkih.
(3) Osebna evidenca se lahko upravlja
z uporabo informacijske tehnologije.
(4) V osebni evidenci se obdelujejo
naslednji osebni in drugi podatki:
1.
ime in priimek, datum rojstva, EMŠO, stalno prebivališče, šolanje,
izobraževanje in znanje tujih jezikov;
2.
odločbe o imenovanju državnega tožilca;
3.
podatki o uspešnosti v času študija;
4.
podatki o pripravništvu;
5.
ocene državnotožilske službe in podatki o učinkovitosti
državnotožilskega dela;
6.
evidenco napredovanj;
7.
odločitve disciplinskih organov;
8.
podatki o vloženih nadzorstvenih pritožbah in rokovnih predlogih
državnega tožilca pred sodiščem;
9.
podatke o nadzorstvenih pritožbah po določbah tega zakona, ki niso bile
očitno neutemeljene ter o ukrepih v zvezi z njimi;
10. podatke
o zadevah, ki jih je reševal oziroma jih rešuje državni tožilec, v katerih je
Evropsko sodišče za človekove pravice dokončno odločilo, da je do kršitve
pravice ali svoboščine stranke prišlo zaradi postopanja državnega tožilca, ali
je zaradi take kršitve bila sklenjena poravnava v postopku pred navedenim
sodiščem.
(5) Podatki iz osebne evidence so
tajni, razen podatkov iz 2. in 6. točke prejšnjega odstavka. Organi, ki so
pristojni sprejemati odločitve, glede katerih se po določbi prejšnjega odstavka
vodi osebna evidenca in organi, ki upravljajo zbirke osebnih podatkov oziroma
evidence, ki vsebujejo te podatke, morajo podatke brezplačno posredovati
ministrstvu, če podatki niso javno dostopni. Vodje državnih tožilstev morajo
ministrstvu dvakrat letno posredovati podatke o obsegu državnotožilskega dela,
ki jih ministrstvo lahko uporablja za izvajanje nalog pravosodne uprave, ki jih
določa zakon. Državno odvetništvo posreduje ministrstvu podatke iz 10. točke prejšnjega odstavka.
(6) Podatki iz osebne evidence se
lahko uporabijo le za izvajanje tega zakona, zlasti glede urejanja položaja,
pravic, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter opravljanja zadev
pravosodne in državnotožilske uprave.
(7) Pravico do brezplačnega vpogleda v
podatke osebne evidence ima državni tožilec, na katerega se podatki nanašajo,
Državnotožilski svet, disciplinsko sodišče, disciplinski tožilec in vodja
državnega tožilstva, zaradi izvajanja pooblastil po tem zakonu. Podatki iz 1.,
5. in 7. točke prvega odstavka se pošiljajo in vračajo v zapečateni pisemski
ovojnici z oznako »zaupno«.
(8) Podatki iz osebne evidence se
hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega tožilca. Po
poteku teh rokov se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko
gradivo in arhive.
78. člen
(centralna kadrovska evidenca)
(1) Centralno kadrovsko evidenco za
državne tožilce in javne uslužbence državnega tožilstva upravlja Vrhovno državno
tožilstvo.
(2) Centralna kadrovska evidenca se
lahko upravlja z uporabo informacijske tehnologije.
(3) V centralni kadrovski evidenci se
obdelujejo:
1.
identifikacijski podatki (ime in priimek, naslov prebivališča ter EMŠO);
2.
podatki o službenem razmerju za državnega tožilca (datum nastopa
državnotožilske službe) oziroma delovnem razmerju za javnega uslužbenca (vrsta
delovnega razmerja – za določen ali za nedoločen čas; datum sklenitve delovnega
razmerja);
3.
podatki o sedanjem delovnem mestu oziroma položaju in o prejšnjih
delovnih mestih, dodelitvah oziroma položajih v organih;
4.
podatki o imenovanjih, napredovanjih in veljavnem nazivu oziroma
položaju;
5.
podatki o stopnji izobrazbe, funkcionalnem in specialnem znanju,
udeležbi na različnih oblikah izpopolnjevanja in usposabljanja in o opravljenih
strokovnih izpitih in preizkusih znanja ter drugi podatki o strokovni
usposobljenosti;
6.
podatki o izkušnjah na področju evropskih zadev ali mednarodnega
sodelovanja;
7.
podatki o prejšnjih delovnih razmerjih, delovni dobi, pokojninski dobi
in službeni dobi;
8.
podatki o izvrševanju funkcij, o sodelovanju v projektnih skupinah in o
opravljanju drugega dela v interesu delodajalca;
9.
za javnega uslužbenca podatki o letnih ocenah;
10. podatki
o priznanjih in nagradah;
11. podatki
o pravnomočno ugotovljeni disciplinski ali odškodninski odgovornosti;
12. za
javnega uslužbenca podatki o dokončni ugotovitvi nesposobnosti;
13. podatki
o prenehanju službenega razmerja za državnega tožilca oziroma delovnega
razmerja za javnega uslužbenca;
14. kratek
življenjepis, če tako želi oziroma s tem soglaša državni tožilec oziroma javni
uslužbenec;
15. podatki
o dovoljenju za dostop do tajnih podatkov;
16. podatki,
potrebni za obračun plače, in
17. drugi
podatki v skladu z zakonom.
(4) Zbirka dokumentov, ki se nanašajo
na podatke iz prejšnjega odstavka, se obdeluje na državnem tožilstvu, kjer
državni tožilec opravlja državnotožilsko službo oziroma kjer javni uslužbenec
dela, lahko pa tudi v centralni kadrovski evidenci.
(5) Oseba, katere podatki so vpisani v
centralni kadrovski evidenci, ima vselej pravico zahtevati brezplačni vpogled v
podatke, ki se nanašajo nanjo in zahtevati popravek, če so podatki napačni.
(6) Podatki iz centralne kadrovske
evidence, ki se nanašajo na državne tožilce, se lahko uporabijo le za izvajanje
tega zakona, podatki, ki se nanašajo na javne uslužbence, pa tudi za izvajanje
politike upravljanja s kadrovskimi viri, za obračun plač in izvajanje drugih
obveznosti delodajalca ter za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnih
razmerij.
(7) Ministrstvo lahko za opravljanje
nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih
vsebuje centralna kadrovska evidenca, v slednjo brezplačno vpogleduje ter
podatke izpiše, kopira, prepiše ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi
posreduje drugim organom oziroma uporabi v drugih postopkih.
(8) Državnotožilski svet lahko od
upravljavca centralne kadrovske evidence zahteva, da mu brezplačno posreduje
podatke iz centralne kadrovske evidence v obsegu, kot jih potrebuje za
izvajanje svojih zakonitih pristojnosti.
(9) Podatki iz centralne kadrovske
evidence se hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega
tožilca ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Po poteku teh rokov se
podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.
Tretje poglavje
DISCIPLINSKI POSTOPKI IN ZAČASNA ODSTRANITEV IZ DRŽAVNOTOŽILSKE SLUŽBE
1. oddelek
Splošne določbe
79. člen
(splošno)
(1) Državnemu tožilcu ni mogoče izreči
disciplinske sankcije, razen ob pogojih in po postopku, ki so predpisani v tem
zakonu.
(2) Kazenska odgovornost in
odgovornost za prekršek ne izključujeta disciplinske odgovornosti državnega
tožilca.
(3) V okviru disciplinskega postopka
ni dovoljeno posegati v samostojnost državnega tožilca pri opravljanju državnotožilske
službe.
(4) Disciplinski postopek je hiter.
80. člen
(disciplinske kršitve)
(1) Državnemu tožilcu, ki je z
naklepom ali iz malomarnosti kršil državnotožilske dolžnosti, predpisane z
zakonom in Državnotožilskim redom, se lahko izreče disciplinska sankcija.
(2) Dejanja, ki pomenijo kršitev
državnotožilske dolžnosti, so:
1.
dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, storjenega pri
opravljanju državnotožilske funkcije;
2.
neizpolnitev ali odklonitev izvršitve državnotožilske dolžnosti brez
zakonitega razloga;
3.
nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno opravljanje
državnotožilske službe;
4.
ravnanje v nasprotju s splošnimi navodili, izdanimi po določbah tega
zakona;
5.
nezakonito ali nesmotrno razpolaganje s finančnimi ali materialnimi
sredstvi;
6.
izdajanje uradne ali druge tajnosti, določene z zakonom ali
Državnotožilskim redom;
7.
zloraba položaja ali prekoračitev uradnih pooblastil;
8.
zloraba pravice do odsotnosti z dela;
9.
nedoseganje pričakovanih delovnih dosežkov po obsegu, kakovosti ali
uspešnosti ali pričakovanega časa za posamezna procesna opravila več kakor tri
mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov;
10. kršitev
z zakonom in Državnotožilskim redom določenega vrstnega reda oziroma
prednostnega obravnavanja zadev;
11. opustitev
obvestila o prekoračitvi pričakovanega časa za rešitev zadeve, določenega z
merili za kakovost dela državnih tožilcev, ali opustitev dolžne uporabe
pospešitvenega pravnega sredstva ali opustitev obvestila vodji državnega
tožilstva o uporabi pospešitvenega pravnega sredstva;
12. opustitev
obvestila o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega
javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost, o zahtevnih pravnih vprašanjih, ki
so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, o stanju teh zadev in
načrtovanih ukrepih ter opustitev obvestila in posredovanja spisov zadeve,
glede katere so podani razlogi za dodelitev Specializiranemu državnemu
tožilstvu Republike Slovenije ali Posebnemu oddelku;
13. opravljanje
funkcij, dela ali dejavnosti, ki so po ustavi in zakonu nezdružljive z
državnotožilsko funkcijo;
14. kršitev
določb o omejitvi pravice do stavke;
15. opustitev
obvestila vodji državnega tožilstva o sprejemu dela zaradi ocene
nezdružljivosti z državnotožilsko funkcijo;
16. opustitev
sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev državnega tožilca ali
nadaljevanje dela v zadevi, v kateri obstaja izločitveni razlog;
17. vnaprejšnje
javno izražanje v tožilski zadevi, o kateri na državnem tožilstvu še ni
dokončno oziroma na sodišču še ni pravnomočno odločeno oziroma v kateri je
vloženo izredno pravno sredstvo, v nasprotju z zakonom;
18. vedenje
ali ravnanje državnega tožilca, ki je v nasprotju s samostojnostjo državnega
tožilca ali tožilstva ali s katerim se krši ugled poklica državnega tožilca;
19. neprimerno,
nedostojno ali žaljivo obnašanje ali izražanje do posameznikov, državnih
organov in pravnih oseb v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe ali zunaj
nje;
20. oviranje
delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja lastnih pravic;
21. sprejemanje
daril ali drugih koristi v zvezi z državnotožilsko službo, izraba položaja ali
ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja pravic ali koristi;
22. nepredložitev
ali nepravočasna predložitev podatkov o premoženjskem stanju;
23. zanemarjanje
ali opustitev mentorskih nalog;
24. nespoštovanje
izdanih odločb o premestitvi ali dodelitvi državnega tožilca;
25. onemogočanje
ali oviranje izvajanja določb zakona o strokovnem nadzoru nad delom,
pravosodnem nadzoru in nadzorstvenih pritožbah;
26. poslovanje
z drugimi organi, strankami, njihovimi pooblaščenci in drugimi osebami v
nasprotju z določbami zakona ali Državnotožilskega reda;
27. neupoštevanje
ukrepov za redno in učinkovito opravljanje nalog državnega tožilstva;
28. kršitev
ali opustitev ukrepov po posebnih programih reševanja zadev;
29. neizpolnjevanje
dolžnosti strokovnega izobraževanja;
30. kršitev
predpisov o varstvu in zdravju pri delu, ter o varstvu pred požarom in
eksplozijo ali ukrepov za zagotavljanje varnosti na državnem tožilstvu v skladu
z Državnotožilskim redom in drugimi podzakonskimi predpisi;
31. kršitev
določb podzakonskega akta o uporabi službenega oblačila.
(3) Hujše disciplinske kršitve po tem
zakonu so dejanja po 1., 2., 3., 4., 6., 7., 9., 13., 14., 16., 17., 21., 22.,
24., 25., 27. in 28. točki prejšnjega odstavka, dejanje po 5. točki prejšnjega
odstavka le, če gre za nezakonito razpolaganje s finančnimi ali materialnimi
sredstvi, dejanje po 12. točki prejšnjega odstavka pa le, če je zaradi tega
prišlo do opustitve ukrepov vodje državnega tožilstva, ki bi bili potrebni
glede na pomen zadeve, ter dejanje po 18. točki prejšnjega odstavka, če ima
hujše posledice za samostojnost oziroma ugled poklica državnega tožilca.
(4) Če minister po določbah tega
zakona predlaga Vladi Republike Slovenije razrešitev državnega tožilca zaradi
pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, vlada pa ga ne razreši, mora minister
podati zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka.
81. člen
(disciplinske sankcije)
(1) Disciplinske sankcije po tem
zakonu so:
1.
pisni opomin;
2.
zmanjšanje plače;
3.
ustavitev napredovanja;
4.
premestitev na drugo državno tožilstvo;
5.
prenehanje funkcije državnega tožilca.
(2) Disciplinske sankcije se izrekajo
kot glavne sankcije, zmanjšanje plače pa se lahko izreče kot glavna ali kot
stranska sankcija.
(3) Disciplinska sankcija se izreče
sorazmerno teži storjene disciplinske kršitve.
82. člen
(opredelitev in izbira sankcij)
(1) Pisni opomin pomeni formalno grajo
državnemu tožilcu za disciplinsko kršitev, ki jo disciplinsko sodišče oceni kot
lažjo, in se lahko izreče zlasti, če državnemu tožilcu še ni bila izrečena
disciplinska sankcija in če izrek opomina zadošča za dosego disciplinskega
namena.
(2) Zmanjšanje plače se sme izreči do
višine 20 % za čas do enega leta zlasti za kršitve, s katerimi so nastale
škodljive posledice za državno tožilstvo.
(3) Ustavitev napredovanja se izreče
za največ tri leta, zlasti zaradi kršitev, ki so povezane z opravljanjem državnotožilske
službe.
(4) Premestitev na drugo državno
tožilstvo enakega položaja v drugem kraju se lahko izreče za čas od šestih
mesecev do treh let, zlasti za kršitve, katerih posledice ovirajo delo
državnega tožilstva. Te sankcije ni mogoče izreči vrhovnemu državnemu tožilcu.
(5) Prenehanje državnotožilske
funkcije se izreče državnemu tožilcu, če zaradi hujše disciplinske kršitve ni
več primeren za opravljanje državnotožilske službe.
(6) Pravnomočni sklep o izrečeni
disciplinski sankciji se pošlje generalnemu državnemu tožilcu, vodji pristojnega
državnega tožilstva, ministrstvu in Državnotožilskemu svetu, ki je pristojen za
izvršitev disciplinske sankcije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega
člena.
83. člen
(zastaralni roki)
(1) Disciplinskega postopka zoper
državnega tožilca ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve.
Zastaralni rok začne teči s prenehanjem ravnanja ali opustitve, ki pomenita
disciplinsko kršitev.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega
odstavka se lahko uvede disciplinski postopek zoper državnega tožilca, ki je
bil pravnomočno obsojen, najpozneje v treh mesecih od dneva pravnomočnosti
kazenske obsodilne odločbe.
(3) Zastaranje pretrga vsako procesno
dejanje pristojnega organa za pregon državnega tožilca zaradi storjene
disciplinske kršitve. Zastaranje se pretrga tudi, če državni tožilec v času, ko
teče zastaralni rok, stori novo disciplinsko kršitev.
(4) Disciplinski pregon zastara v
vsakem primeru, ko pretečejo štiri leta od storitve disciplinske kršitve.
(5) Izrečena disciplinska sankcija se
ne sme začeti izvrševati, če preteče šest mesecev od dneva, ko je odločba
postala pravnomočna.
84. člen
(smiselna uporaba)
Če ni s tem zakonom določeno drugače, se za
disciplinsko odgovornost državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona,
ki ureja disciplinsko odgovornost sodnikov.
2. oddelek
Disciplinski organi
85. člen
(disciplinski organi)
Disciplinski organi so: disciplinski
tožilec in njegov namestnik, disciplinsko sodišče prve stopnje in disciplinsko
sodišče druge stopnje.
86. člen
(disciplinski tožilec)
(1) Disciplinski postopek uvede in
predlog zastopa disciplinski tožilec, ki ga v njegovi odsotnosti nadomešča
njegov namestnik.
(2) Disciplinski tožilec in namestnik
sta vrhovna državna tožilca, ki ju na predlog generalnega državnega tožilca z
njunim soglasjem imenuje Državnotožilski svet.
87. člen
(disciplinsko sodišče prve stopnje)
(1) Disciplinsko sodišče prve stopnje
ima devet članov, in sicer:
-
šest državnih tožilcev, ki jih na predlog generalnega državnega tožilca
z njihovim soglasjem imenuje Državnotožilski svet;
-
tri sodnike, ki jih na predlog Sodnega sveta z njihovim soglasjem
imenuje Državnotožilski svet.
(2) Državnotožilski svet izmed
državnih tožilcev določi predsednika disciplinskega sodišča in dva namestnika
ter vrstni red, po katerem namestnika nadomeščata predsednika disciplinskega
sodišča v njegovi odsotnosti.
(3) Disciplinsko sodišče prve stopnje
v posamezni zadevi odloča v senatu treh članov. Predsednik senata je predsednik
disciplinskega sodišča ali njegov namestnik, en član je sodnik, en član pa
državni tožilec. Sestavo senata določi predsednik disciplinskega sodišča prve
stopnje.
88. člen
(disciplinsko sodišče druge stopnje)
(1) Disciplinsko sodišče druge stopnje
ima šest članov, in sicer:
-
predsednika in namestnika predsednika, ki sta vrhovna sodnika in dva
člana iz vrst sodnikov, ki jih na predlog Sodnega sveta z njihovim soglasjem
imenuje Državnotožilski svet, ter
-
dva vrhovna državna tožilca, ki ju na predlog generalnega državnega
tožilca z njunim soglasjem imenuje Državnotožilski svet.
(2) Predsednika disciplinskega sodišča
v njegovi odsotnosti nadomešča namestnik.
(3) Disciplinsko sodišče druge stopnje
v posamezni zadevi odloča v senatu treh članov. Predsednik senata je predsednik
disciplinskega sodišča ali njegov namestnik, en član je sodnik, en član pa
vrhovni državni tožilec. Sestavo senata določi predsednik disciplinskega
sodišča druge stopnje.
89. člen
(imenovanje disciplinskih organov)
(1) Disciplinski organi se imenujejo
za dve leti z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Prenehanje članstva zaradi poteka
mandata v disciplinskih sodiščih pri sodnikih ne vpliva na trajanje njihovega
mandata po tem zakonu.
(3) Članu disciplinskega organa
preneha članstvo pred potekom mandata:
1.
s prenehanjem sodniške oziroma državnotožilske funkcije ali z
razrešitvijo sodnika oziroma državnega tožilca;
2.
če mu je izrečena disciplinska sankcija.
(4) Če disciplinsko sodišče ali
disciplinski tožilec iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati,
Državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca imenuje
nadomestnega člana disciplinskega sodišča ali tožilca za odločanje v posamezni
zadevi.
(5) Nadomestnemu članu disciplinskega
organa poteče mandat z iztekom mandata člana, katerega je nadomestil.
90. člen
(sedež disciplinskih organov)
Disciplinski organi imajo sedež pri
Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ki zagotavlja finančna
sredstva, strokovno in administrativno pomoč ter druge pogoje za njihovo delo.
3. oddelek
Disciplinski postopek
91. člen
(smiselna uporaba predpisov)
Če ta zakon ne določa drugače, se v
disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja disciplinski
postopek zoper sodnika.
92. člen
(uvedba postopka)
(1) Disciplinski postopek se uvede z
vložitvijo predloga za opravo preiskovalnih dejanj ali z neposredno vložitvijo
obrazloženega predloga za izrek disciplinske sankcije.
(2) Pobudo za uvedbo disciplinskega
postopka lahko podajo vodja državnega tožilstva, pri katerem državni tožilec
opravlja državnotožilsko službo, generalni državni tožilec, Državnotožilski
svet in minister.
(3) Če disciplinski tožilec ne uvede
postopka, mora o razlogih obvestiti pobudnika. Če ta vztraja pri pobudi,
dokončno odloči o uvedbi postopka disciplinsko sodišče prve stopnje.
(4) Zahtevo za uvedbo disciplinskega
postopka lahko podajo generalni državni tožilec, Državnotožilski svet in
minister. Na podlagi pisno vložene zahteve iz prejšnjega stavka mora
disciplinski tožilec zahtevati uvedbo disciplinskega postopka.
(5) Ob vložitvi predloga za izrek
disciplinske sankcije lahko generalni državni tožilec glede na naravo in težo
očitane disciplinske kršitve izreče državnemu tožilcu začasno odstranitev iz
državnotožilske službe v skladu s tem zakonom.
(6) O uvedbi disciplinskega postopka zoper
državnega tožilca, ki je bil imenovan za evropskega delegiranega tožilca,
pristojni disciplinski organ obvesti EJT.
4. oddelek
Začasna odstranitev iz državnotožilske službe
93. člen
(suspenz)
(1) Če je zoper državnega tožilca
uveden kazenski postopek po uradni dolžnosti zaradi storitve kaznivega dejanja
z zlorabo državnotožilske funkcije, mora generalni državni tožilec državnemu
tožilcu izreči začasno odstranitev iz tožilske službe (v nadaljnjem besedilu:
suspenz).
(2) Če je zoper državnega tožilca
uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni
dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti in zaradi
katere je državni tožilec lahko razrešen, generalni državni tožilec lahko
izreče suspenz po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(3) Če je zoper državnega tožilca
uveden kazenski postopek s strani oškodovanca kot tožilca, zaradi storitve kaznivega
dejanja z zlorabo državnotožilske funkcije ali zaradi storitve drugega
kaznivega dejanja, za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti in zaradi
katere je državni tožilec lahko razrešen, generalni državni tožilec lahko
izreče suspenz po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(4) O suspenzu generalnega državnega
tožilca v primerih iz prejšnjih odstavkov odloči Vlada Republike Slovenije na
obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(5) Odločitev o suspenzu mora biti
obrazložena.
(6) Državna tožilstva nemudoma
obvestijo pristojne organe o uvedbi kazenskega postopka zoper državnega tožilca
po določbah prvega do četrtega odstavka tega člena.
(7) Če ta zakon ne določa drugače, se
glede postopka suspenza in pravic državnega tožilca v suspenzu smiselno
uporabljajo določbe zakona, ki urejajo suspenz sodnikov.
94. člen
(pritožba zoper suspenz)
(1) Zoper odločitev o suspenzu se
državni tožilec oziroma generalni državni tožilec lahko v 15 dneh od prejema
odločbe pritožita na Državnotožilski svet.
(2) Pritožba ne zadrži izvršitve
odločbe.
(3) Državni tožilec oziroma generalni
državni tožilec lahko ustno pojasni pritožbene razloge na seji Državnotožilskega
sveta.
95. člen
(pripor zoper državnega tožilca)
(1) Državni tožilec ne sme biti priprt
v kazenskem postopku, ki je uveden proti njemu zaradi suma kaznivega dejanja,
storjenega pri opravljanju državnotožilske službe, brez poprejšnjega dovoljenja
senata treh sodnikov pristojnega višjega sodišča.
(2) Sodišče, ki odredi pripor zoper
državnega tožilca, mora o tem nemudoma obvestiti vodjo državnega tožilstva, pri
katerem državni tožilec opravlja državnotožilsko službo, generalnega državnega
tožilca, Državnotožilski svet in ministrstvo.
(3) Za pravice državnega tožilca, ki
je priprt, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravice sodnika v
priporu.
5. oddelek
Varstvo državnih tožilcev pred neutemeljenimi sodnimi postopki
96. člen
(začasna oprostitev plačila taks in
stroškov postopka)
(1) Državni tožilec je začasno
oproščen plačila sodnih taks in predujmov za stroške sodnega postopka, ki je
zoper njega uveden na predlog ali zahtevo udeleženca predkazenskega oziroma
kazenskega postopka, če je po oceni Državnotožilskega sveta svoje naloge
opravljal v skladu s predpisi. Potrebni predujmi se založijo iz sredstev
državnega tožilstva, pri katerem je državni tožilec opravljal državnotožilsko
službo.
(2) Oceno, ali so bile uradne naloge
opravljene v skladu s predpisi, poda Državnotožilski svet na podlagi spisa zadeve,
ki ga Državnotožilski svet brezplačno pridobi v začasni pregled ter po potrebi
tudi po opravljenem razgovoru z državnim tožilcem in pristojnim vodjo državnega
tožilstva.
(3) Oprostitve plačila iz prvega
odstavka tega člena ne more uveljavljati državni tožilec, zoper katerega je
uveden disciplinski postopek ali postopek razrešitve v zvezi z zadevo, zaradi
katere je zaprosil za oceno Državnotožilskega sveta iz tega člena.
(4) Če je bila v postopku zoper
državnega tožilca izdana pravnomočna sodba, s katero je bilo ugodeno zahtevku,
ali pravnomočna obsodilna sodba, mora plačati sodne takse in povrniti založene
predujme.
TRETJI DEL
DRŽAVNOTOŽILSKI SVET
Prvo poglavje
SESTAVA IN IZVOLITEV ČLANOV
97. člen
(sestava in mandat)
(1) Državnotožilski svet ima devet
članov, ki so imenovani oziroma izvoljeni za šest let in po poteku mandata ne
morejo biti takoj ponovno izvoljeni oziroma imenovani.
(2) Državnotožilski svet sestavljajo:
-
štirje člani, ki jih izvolijo državni tožilci izmed državnih tožilcev,
ki nimajo vodstvenih položajev, in sicer po enega izmed tistih, ki imajo naziv
vrhovnega državnega tožilca, višjega državnega tožilca, okrožnega državnega
tožilca in okrajnega državnega tožilca;
-
štirje člani, ki jih izvoli Državni zbor Republike Slovenije na predlog
predsednika republike izmed pravnih strokovnjakov;
-
en član, ki ga imenuje minister izmed vodij okrožnih državnih tožilstev.
98. člen
(predsednik in podpredsednik)
(1) Predsednika in podpredsednika
Državnotožilskega sveta izvolijo člani z dvotretjinsko večino glasov s tajnim
glasovanjem za dve leti, po poteku mandata pa ne moreta biti ponovno izvoljena.
(2) Delo Državnotožilskega sveta vodi
predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik Državnotožilskega sveta.
99. člen
(volitve članov izmed državnih tožilcev)
(1) Volitve članov Državnotožilskega
sveta izmed državnih tožilcev se opravijo z enotno kandidatno listo s smiselno
uporabo določb zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta, ki jih volijo vsi
sodniki.
(2) Glede volilnega imenika se
smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta
izmed sodnikov.
100. člen
(volitve članov, ki jih izvoli Državni
zbor)
(1) Predsednik Državnotožilskega sveta
obvesti predsednika republike in državni zbor o izteku mandata člana Državnotožilskega
sveta, ki ga voli Državni zbor, najpozneje šest mesecev pred iztekom mandata.
(2) Predsednik Republike Slovenije
objavi v 30 dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka v Uradnem listu
Republike Slovenije poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za člana
Državnotožilskega sveta.
(3) Predloge je treba poslati v roku,
ki ne sme biti krajši od 30 dni, v primeru predčasnega prenehanja mandata pa ne
krajši od 15 dni po objavi poziva. Predlogi morajo biti obrazloženi, posebej
mora biti priloženo pisno soglasje možnega kandidata, da je kandidaturo
pripravljen sprejeti.
(4) Volitve članov Državnotožilskega
sveta v Državnem zboru Republike Slovenije se opravijo s smiselno uporabo
določb zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta, ki jih predlaga
predsednik republike.
101. člen
(smiselna uporaba)
Glede volilnih postopkov in drugih
vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona,
ki ureja volitve članov Sodnega sveta.
Drugo poglavje
PRISTOJNOSTI IN DELOVANJE
102. člen
(pristojnosti Državnotožilskega sveta)
(1) Državnotožilski svet ima te
pristojnosti:
-
daje mnenje k politiki pregona državnega tožilstva;
-
daje pobude za sprejetje ali spremembo splošnih navodil;
-
podaja mnenja o predlogih za imenovanje državnih tožilcev;
-
izdeluje ocene državnotožilske službe in odloča o napredovanju državnih
tožilcev v skladu s tem zakonom;
-
podaja predlog za imenovanje generalnega državnega tožilca in mnenje k
imenovanju njegovega namestnika ter imenuje vodje okrožnih državnih tožilstev
in njihove namestnike;
-
odloča o premestitvah in dodelitvah državnih tožilcev v skladu s tem
zakonom;
-
odloča o nezdružljivosti funkcije državnega tožilca;
-
daje mnenje k predlogu skupnega finančnega načrta za državna tožilstva
in mnenje Državnemu zboru Republike Slovenije o zakonih, ki urejajo položaj,
pravice in dolžnosti državnih tožilcev;
-
sprejme merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno
državnotožilske službe in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev;
-
daje mnenje k številu mest državnih tožilcev na državnih tožilstvih;
-
daje mnenje k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev;
-
daje mnenje o izvedbi pravosodnega nadzora;
-
predlaga ali zahteva odpravo kršitve oziroma odpravi kršitev, s katero
je bila prizadeta samostojnost državnega tožilca, in po potrebi objavi svojo
ugotovitev;
-
imenuje in razrešuje disciplinske organe po tem zakonu;
-
sprejme merila in metode za preizkus strokovne usposobljenosti in drugih
sposobnosti kandidatov;
-
sprejme Kodeks državnotožilske etike;
-
imenuje Komisijo za etiko in integriteto;
-
daje soglasje k politiki zaznavanja in obvladovanja korupcijskih tveganj
ter izpostavljenosti državnih tožilstev in spremlja njeno uresničevanje;
-
predlaga spremembe ali dopolnitve politike zaznavanja in obvladovanja
korupcijskih tveganj ter izpostavljenosti državnih tožilstev.
-
odloča o drugih zadevah, če zakon tako določa.
(2) Podatke, ki se nanašajo na
posameznika, Državnotožilski svet hrani 15 let po dnevu prenehanja funkcije
oziroma razrešitve, nato se arhivirajo v skladu z zakonom, ki ureja arhivska
gradiva in arhive.
103. člen
(merila za kakovost in uspešnost)
(1) Državnotožilski svet merila za
kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in merila za
uspešnost pregona državnih tožilstev sprejme na predlog generalnega državnega
tožilca.
(2) Z merili za kakovost dela državnih
tožilcev se določijo okvirni kriteriji za oceno strokovnosti dela državnih
tožilcev, vključno z določitvijo predvidenega časa za reševanje posamezne vrste
zadev in za tipična procesna dejanja.
(3) Z merili za uspešnost pregona
državnih tožilstev se določi delež zadev v določenem časovnem obdobju, v
katerih se glede na naravo kaznivega dejanja, vrsto postopka in politiko
pregona pričakuje rešitev z odloženim pregonom, poravnavanjem, kaznovalnim
nalogom, skrajšanimi postopki, vložitev obtožnega akta, obsodilna sodba, vrsta
in višina izrečene sankcije. Prav tako se določijo podlage za spremljanje,
ugotavljanje in analiziranje učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti pregona
104. člen
(mnenje k skupnemu letnemu poročilu)
(1) Državnotožilski svet vsako leto
oblikuje mnenje k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev, v
katerem oceni uspešnost izvajanja politike pregona za posamezna državna
tožilstva in vsa državna tožilstva skupaj.
(2) Državnotožilski svet lahko pred
oblikovanjem mnenja zahteva dodatne podatke in pojasnila od generalnega državnega
tožilca in vodij okrožnih državnih tožilstev.
(3) Državnotožilski svet najpozneje do
31. maja pošlje mnenje iz prejšnjega odstavka Vladi Republike Slovenije,
Državnemu zboru Republike Slovenije in generalnemu državnemu tožilcu ter ga
objavi na svojih spletnih straneh.
(4) Državnotožilski svet lahko na
podlagi mnenja daje pobudo za sprejem, spremembe ali dopolnitve splošnih
navodil, izvedbo strokovnega nadzora na posameznih državnih tožilstvih ali za
posamezne državne tožilce in sprejme druge odločitve v skladu s tem zakonom.
105. člen
(odločanje)
(1) Državnotožilski svet odloča na
sejah.
(2) Odločitve
sprejema z večino glasov vseh članov. Z dvotretjinsko večino glasov vseh članov
odloča o podajanju predloga za imenovanje generalnega državnega tožilca, o
oblikovanju liste treh kandidatov za imenovanje evropskega tožilca, o sprejetju
meril za kakovost dela in o mnenju k skupnemu letnemu poročilu.
(3) Sejo Državnotožilskega sveta
skliče predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik Državnotožilskega
sveta. Če tako pisno zahtevajo najmanj štirje člani sveta ali generalni državni
tožilec, mora sejo sklicati najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve.
(4) Odločitve Državnotožilskega sveta,
ki se nanašajo na položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev, morajo biti
obrazložene in po izkazani vročitvi objavljene na spletni strani
Državnotožilskega sveta v anonimizirani obliki.
(5) Državnotožilski svet pošilja
vabila in dnevne rede za seje generalnemu državnemu tožilcu, ki ima pravico
udeležiti se seje ter dati svoja stališča in predloge o obravnavnih zadevah.
(6) Državnotožilski svet k
obravnavanju zadev državnotožilske ali pravosodne uprave, imenovanja vodij in
namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev, skupnega letnega poročila,
predlogov zakonov in predloga skupnega finančnega načrta za državna tožilstva
povabi ministra, ki ima pravico udeležiti se seje ter dati svoja stališča in
predloge o obravnavnih zadevah.
(7) Državnotožilski svet k
obravnavanju vprašanj iz svoje pristojnosti lahko povabi predstavnike sodišč in
drugih državnih organov, institucij, društev in drugih nevladnih organizacij,
ki delujejo na posameznih področjih, povezanih z izvrševanjem pristojnosti
državnih tožilstev.
106. člen
(dostop do podatkov in varovanje tajnosti)
(1) Člani Državnotožilskega sveta
imajo pravico dostopa do vsebine osebnih, tajnih ali drugih zaupnih podatkov
(poslovna skrivnost, zaupno razmerje) iz vpisnikov, imenikov, evidenc, spisov
in druge dokumentacije državnih tožilstev, če jih potrebujejo za izvajanje
svojih pristojnosti ali nalog po tem zakonu.
(2) Člani Državnotožilskega sveta
dostopajo do vsebine podatkov iz prejšnjega odstavka v obsegu, ki je potreben
za obravnavanje posamezne zadeve. Če je glede na naravo slednje mogoče, svet
določi posameznega člana, ki opravi ustrezen vpogled ali uporabi podatke za
pripravo osnutka gradiva na način, ki čim manj posega v interese postopkov,
tajnosti postopkov ali zasebnost oseb.
(3) Člani sveta morajo kot tajnost
varovati vsebino podatkov iz prejšnjih odstavkov, razen če zakon določa ali
dopušča, da se gradivo posreduje drugemu organu ali javnosti.
107. člen
(poslovnik)
(1) Državnotožilski svet z
dvotretjinsko večino glasov vseh članov sprejme poslovnik, s katerim natančneje
uredi postopek priprave in poteka sej, način dela sveta, glasovanja,
izvrševanja odločitev, načine varovanja tajnosti podatkov, sodelovanja z
drugimi organi in obveščanja javnosti.
(2) Poslovnik se objavi v Uradnem
listu Republike Slovenije.
108. člen
(strokovna služba)
(1) Strokovna in administrativna dela
za Državnotožilski svet opravi strokovna služba Državnotožilskega sveta.
(2) Za vodjo strokovne službe
Državnotožilskega sveta je lahko dodeljen državni tožilec z nazivom višjega ali
vrhovnega državnega tožilca.
(3) Zahtevnejša strokovna in
administrativna dela za spremljanje, ugotavljanje in analiziranje učinkovitosti
in uspešnosti dela državnih tožilstev na predlog Državnotožilskega sveta lahko
opravlja tudi ministrstvo.
108.a člen
(Komisija za etiko in integriteto)
(1) Pri Državnotožilskem svetu se imenuje
Komisija za etiko in integriteto, ki ima te naloge:
-
sprejema načelna mnenja glede ravnanj, ki pomenijo kršitev Kodeksa
državnotožilske etike;
-
izdaja priporočila za spoštovanje pravil državnotožilske etike in
integritete v skladu s Kodeksom državnotožilske etike;
-
sprejema smernice s področja državnotožilske etike in integritete v
skladu s Kodeksom državnotožilske etike;
-
v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju skrbi za
izobraževanje in usposabljanje državnih tožilcev na področju državnotožilske
etike in integritete.
(2) Člani Komisije za etiko in integriteto
so le državni tožilci. Podrobnejša sestava, imenovanje in način dela Komisije
za etiko in integriteto so določeni s poslovnikom Državnotožilskega sveta.
(3) Načelna mnenja glede vrste kršitev
Kodeksa državnotožilske etike se objavijo v notranjem tožilskem glasilu in na
spletnih straneh Vrhovnega državnega tožilstva.
109. člen
(finančna sredstva)
(1) Članom Državnotožilskega sveta
pripada za udeležbo na njegovih sejah sejnina in povračilo stroškov, katerih
višina se določi s poslovnikom. Ne glede na prvi odstavek 107. člena tega
zakona mora Državnotožilski svet predhodno pridobiti soglasje ministra,
pristojnega za finance, za sprejem dela poslovnika, ki ureja višino sejnine in
povračilo stroškov.
(2) Obseg finančnih sredstev za delo
Državnotožilskega sveta in njegove strokovne službe se v okviru proračuna
Republike Slovenije zagotavlja pri neposrednem proračunskem uporabniku
Državnotožilskem svetu.
ČETRTI DEL
DRŽAVNA TOŽILSTVA
Prvo poglavje
VODENJE DRŽAVNIH TOŽILSTEV
1. oddelek
Splošna določba
110. člen
(pristojnost vodij državnih tožilstev)
(1) Vodje državnih tožilstev imajo
upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva,
pristojnosti, določene s tem ali drugim zakonom, in druge pristojnosti, ki
gredo predstojniku državnega organa po splošnih predpisih.
(2) Vodje državnih tožilstev kot
državni tožilci lahko obravnavajo posamezne zadeve v skladu z letnim razporedom
dela ali če prevzamejo zadevo v skladu s tem zakonom.
2. oddelek
Generalni državni tožilec
111. člen
(imenovanje generalnega državnega tožilca)
(1) Generalnega državnega tožilca
imenuje Državni zbor Republike Slovenije na obrazložen predlog
Državnotožilskega sveta po predhodni pridobitvi mnenja Vlade Republike
Slovenije za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Akt o imenovanju se objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih
sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi
pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni
naslov, datum rojstva, funkcija, na katero se oseba imenuje, trajanje mandata),
številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.
(3) Za generalnega državnega tožilca
je lahko imenovan državni tožilec, ki je ob prijavi mlajši od 64 let in
izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv vrhovnega državnega tožilca. Državni
tožilec, ki ni imel naziva vrhovni državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem.
(4) Generalni državni tožilec je vodja
Vrhovnega državnega tožilstva.
112. člen
(razpisni postopek)
(1) Mesto generalnega državnega
tožilca razpiše ministrstvo po uradni dolžnosti najpozneje šest mesecev pred
iztekom mandata iz prvega odstavka prejšnjega člena oziroma v enem mesecu po
prenehanju mandata.
(2) Razpis se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 30 dni. Prijave,
vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, po
določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper
katerega je dovoljeno v osmih dneh sprožiti upravni spor. Pristojno sodišče
mora o tožbi oziroma pritožbi odločiti v tridesetih dneh od njene vložitve.
(3) Kandidati morajo prijavi priložiti
življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, šestletni strateški program
dela državnega tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz
tretjega odstavka prejšnjega člena.
(4) Šestletni strateški program dela
državnega tožilstva mora vsebovati zlasti oceno stanja na državnem tožilstvu,
oceno tveganj in priložnosti za izboljšanje njegovega delovanja, način
oblikovanja in izenačevanja politike pregona, področja prednostnega
obravnavanja zadev, način zagotavljanja javnosti in preglednosti dela ter
navedbo ukrepov in rokov za dosego ciljev.
113. člen
(predlog Državnotožilskega sveta)
(1) Prijave iz prejšnjega člena, ki
niso bile zavržene, ministrstvo predloži Državnotožilskemu svetu, ki s
kandidati opravi ustni razgovor.
(2) Po preučitvi vseh prijav in po
opravljenem razgovoru iz prejšnjega odstavka Državnotožilski svet oblikuje
predlog enega ali več kandidatov za imenovanje na mesto generalnega državnega
tožilca. Če predlaga več kandidatov, lahko navede, kateremu daje prednost.
(3) Pri oblikovanju predloga
Državnotožilski svet upošteva zlasti: strateški program dela državnega
tožilstva, kandidatovo predstavitev na ustnem razgovoru, njegovo strokovno
usposobljenost ter posebno znanje, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z
opravljanjem državnotožilske službe, ki jih je upošteval.
(4) Predlog se vroči kandidatom.
114. člen
(pripombe in dokončni predlog)
(1) Kandidati lahko na predlog iz
prejšnjega člena dajo obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema predloga.
(2) V osmih dneh po prejemu pripomb
oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka tega člena Državnotožilski svet
oblikuje dokončni predlog, ki ga z razpisnim gradivom o vseh kandidatih in
njihovimi morebitnimi pripombami pošlje Državnemu zboru Republike Slovenije.
115. člen
(predstavitev in imenovanje)
(1) Državni zbor Republike Slovenije
povabi kandidata oziroma kandidate, ki jih je Državnotožilski svet predlagal,
da predstavijo svoj strateški program in dajo morebitna dodatna pojasnila v
zvezi s svojo prijavo. Predstavitev je odprta za javnost.
(2) Državni zbor Republike Slovenije
pri imenovanju ni vezan na predlog in mu ni treba imenovati kandidata, ki ga je
predlagal Državnotožilski svet.
116. člen
(namestnik generalnega državnega tožilca)
(1) Generalni državni tožilec ima
namestnika, ki ga izmed vrhovnih državnih tožilcev na obrazloženi predlog
generalnega državnega tožilca po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta
imenuje Vlada Republike Slovenije, za dobo šestih let z možnostjo ponovnega
imenovanja.
(2) Namestnik generalnega državnega
tožilca opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti generalnega državnega
tožilca, če je ta odsoten ali zadržan, v drugih primerih pa na podlagi in v
okviru pooblastila, ki ga za obravnavanje posameznih zadev državnotožilske
uprave lahko izda generalni državni tožilec.
(3) Za imenovanje namestnika
generalnega državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o generalnem
državnem tožilcu, če ta zakon ne določa drugače.
(4) Namestniku generalnega državnega
tožilca ta funkcija preneha po zakonu šest mesecev po imenovanju generalnega
državnega tožilca, lahko pa je ponovno imenovan po postopku po tem zakonu.
3. oddelek
Vodje okrožnih državnih tožilstev
117. člen
(imenovanje vodje okrožnega državnega
tožilstva)
(1) Vodjo okrožnega državnega
tožilstva imenuje Državnotožilski svet, na obrazložen predlog ministra po
predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, za šest let z možnostjo
ponovnega imenovanja.
(2) Akt o imenovanju se objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih
sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi
pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali
znanstveni naslov, datum rojstva, funkcija, na katero se oseba imenuje, naziv
državnega tožilstva, pri katerem bo opravljala funkcijo, trajanje mandata),
številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.
(3) Za vodjo okrožnega državnega
tožilstva je lahko imenovan državni tožilec, ki je ob prijavi mlajši od 64 let
in izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv višjega državnega tožilca.
(4) Državni tožilec, ki ni imel naziva
višji državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem.
118. člen
(razpisni postopek)
(1) Mesto vodje državnega tožilstva
razpiše ministrstvo na predlog generalnega državnega tožilca najpozneje tri
mesece pred iztekom mandata iz prvega odstavka prejšnjega člena oziroma v enem
mesecu po prenehanju mandata.
(2) Razpis se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 30 dni. Prijave,
vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, po
določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper
katerega je dovoljeno v osmih dneh sprožiti upravni spor. Pristojno sodišče
mora o tožbi oziroma pritožbi odločiti v tridesetih dneh od njene vložitve.
(3) Kandidati morajo prijavi priložiti
življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, program vodenja državnega
tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka
prejšnjega člena.
(4) Program vodenja državnega
tožilstva mora vsebovati zlasti oceno stanja na državnem tožilstvu, oceno
tveganj in priložnosti za izboljšanje njegovega delovanja, način zagotavljanja
izvajanja politike pregona, področja prednostnega obravnavanja zadev ter
navedbo ukrepov in rokov za dosego ciljev.
119. člen
(razgovori in mnenje)
(1) Na podlagi prijav iz prejšnjega
člena, ki niso bile zavržene, minister opravi s kandidati ustni razgovor ter
pridobi za vsakega od njih mnenje generalnega državnega tožilca o ustreznosti
in primernosti za vodenje državnega tožilstva.
(2) Generalni državni tožilec oblikuje
obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, v katerem se opredeli do
njegove strokovne usposobljenosti ter posebnega znanja, izkušenj, priporočil in
dosežkov v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe. Posebej se opredeli
tudi do njegovih vodstvenih sposobnosti in zmožnosti.
120. člen
(predlog ministra)
(1) Minister po preučitvi vseh prijav
in po opravljenem razgovoru iz prejšnjega člena ter po pridobitvi mnenja generalnega
državnega tožilca oblikuje predlog za imenovanje kandidata na mesto vodje
okrožnega državnega tožilstva.
(2) Pri oblikovanju predloga minister
upošteva zlasti: program vodenja državnega tožilstva, predstavitev kandidata na
ustnem razgovoru, mnenje generalnega državnega tožilca ter kandidatovo
strokovno usposobljenost ter posebno znanje, izkušnje, priporočila in dosežke v
zvezi z opravljanjem državnotožilske službe, ki jih je upošteval.
(3) Predlog se vroči kandidatom in generalnemu
državnemu tožilcu.
121. člen
(pripombe)
(1) Kandidati in generalni državni
tožilec lahko na predlog iz prejšnjega člena dajo obrazložene pripombe v osmih
dneh od prejema predloga.
(2) V osmih dneh po prejemu pripomb
oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka tega člena minister oblikuje
dokončni predlog, ki ga z razpisnim gradivom o vseh kandidatih, morebitnimi
njihovimi pripombami in pripombami generalnega državnega tožilca pošlje
Državnotožilskemu svetu.
122. člen
(imenovanje in usposabljanje)
(1) Državnotožilskemu svetu ni treba
imenovati kandidata, ki ga je predlagal minister, niti ni vezan na mnenje generalnega
državnega tožilca.
(2) Vodja okrožnega državnega
tožilstva mora najpozneje v šestih mesecih od imenovanja opraviti program
usposabljanja za vodstveno funkcijo v okviru Centra za izobraževanje v
pravosodju, ki mora v zvezi s tem glede izvedbe organizacije in določitve
vsebine programa usposabljanja za vodstveno funkcijo predhodno pridobiti
soglasje ministra. Po opravljenem usposabljanju predloži Državnotožilskemu
svetu in ministru potrdilo o tem. Če strokovnega usposabljanja ne opravi v
predpisanem roku, mu funkcija vodje preneha.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka
funkcija vodje okrožnega državnega tožilstva ne preneha, če vodja, ki iz
opravičenih razlogov ni mogel opraviti programa usposabljanja do izteka
zakonskega roka, pred iztekom tega roka vloži prošnjo za njegovo podaljšanje. O
prošnji vodje okrožnega državnega tožilstva odloči generalni državni tožilec.
Če prošnji ni ugodeno, se vodja lahko pritoži v osmih dneh od vročitve
odločitve o prošnji. O pritožbi odloči državnotožilski svet. Z dnem
pravnomočnosti odločbe o zavrženju ali zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka iz
prejšnjega odstavka funkcija vodje okrožnega državnega tožilstva preneha.
(4) Vsebino
in trajanje programa za vodstveno funkcijo s podzakonskim aktom predpiše
minister.
123. člen
(pravno sredstvo)
(1) Zoper odločbo Državnotožilskega
sveta, s katero ta imenuje kandidata in hkrati odloči o zavrnitvi drugih kandidatov
oziroma zoper sklep, s katerim ne imenuje nobenega kandidata, je dovoljeno
sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe oziroma sklepa.
(2) Pristojno sodišče mora odločiti v
upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe oziroma pritožbe zoper odločbo
oziroma sklep.
124. člen
(namestnik vodje okrožnega državnega
tožilstva)
(1) Vodja okrožnega državnega
tožilstva ima namestnika, ki ga na obrazložen predlog vodje, po predhodnem mnenju
generalnega državnega tožilca, imenuje Državnotožilski svet za šest let z
možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Namestnik vodje državnega
tožilstva opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti vodje državnega
tožilstva, če je ta odsoten ali zadržan, v drugih primerih pa na podlagi in v
okviru pooblastila, ki ga za obravnavanje posameznih zadev državnotožilske
uprave lahko izda vodja okrožnega državnega tožilstva.
(3) Na
okrožnem državnem tožilstvu, pri katerem je določeno najmanj 50
državnotožilskih mest, ima lahko vodja tega tožilstva dva namestnika. Če ima
okrožno državno tožilstvo več kot enega namestnika vodje, vodja okrožnega
državnega tožilstva pooblasti enega izmed njiju za nadomeščanje, če pooblastila
ni, vodjo nadomešča namestnik vodje, ki dalj časa opravlja državnotožilsko
službo.
(4) Za namestnika vodje okrožnega
državnega tožilstva je lahko imenovan državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za
višjega državnega tožilca. Državni tožilec, ki ni imel naziva višji državni
tožilec, ga pridobi z imenovanjem.
(5) V preostalem se za imenovanje in usposabljanje
namestnika vodje državnega tožilstva uporabljajo določbe tega zakona o vodji
državnega tožilstva.
4. oddelek
Začasno vodenje
125. člen
(začasno vodenje)
(1) Če nihče ni imenovan na mesto
vodje državnega tožilstva, če je vodji funkcija prenehala ali je bil razrešen
funkcije vodje ali je suspendiran, opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti
vodje državnega tožilstva kot začasni vodja namestnik vodje državnega
tožilstva.
(2) Če v primeru iz prejšnjega
odstavka ni namestnika vodje državnega tožilstva ali ne more opravljati svojih
funkcij in nalog, Državnotožilski svet na predlog ministra določi državnega
tožilca tega ali drugega državnega tožilstva, ki bo začasno vodil državno
tožilstvo za dobo šestih mesecev (začasno vodenje). Za določitev začasnega
vodje okrožnega državnega tožilstva minister pridobi predhodno mnenje
generalnega državnega tožilca. Začasno vodenje se lahko podaljša največ za šest
mesecev.
(3) Za začasno vodenje okrožnega
državnega tožilstva se lahko določi državni tožilec, ki ima najmanj naziv okrožnega
državnega tožilca, za začasno vodenje Vrhovnega državnega tožilstva pa le
vrhovni državni tožilec.
(4) Začasno vodenje ne vpliva na
položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec, preden je bil
imenovan za začasnega vodjo.
5. oddelek
Prenehanje funkcije in razrešitev vodij
126. člen
(prenehanje funkcije vodje)
(1) Vodji ali namestniku vodje
državnega tožilstva preneha funkcija:
1.
če v predpisanem roku ne opravi strokovnega usposabljanja po tem zakonu;
2.
če mu preneha državnotožilska funkcija ali je razrešen državnotožilske
funkcije;
3.
če je imenovan za državnega tožilca ali vodjo oziroma namestnika vodje
drugega državnega tožilstva;
4.
če se odpove funkciji vodje oziroma namestnika vodje državnega
tožilstva;
5.
po poteku mandata, če ni ponovno imenovan.
(2) Funkcija vodje oziroma namestnika
vodje iz razloga po 3. točki prejšnjega odstavka preneha z dnem učinkovanja
imenovanja za državnega tožilca ali za vodjo oziroma namestnika vodje drugega
državnega tožilstva, iz razloga po 4. točki prejšnjega odstavka pa 30. dan po
prispetju odpovedi na Državnotožilski svet.
127. člen
(razrešitev funkcije vodje)
(1) Vodja državnega tožilstva se
razreši funkcije vodje:
1.
če zadev državnotožilske uprave ne opravlja v skladu s predpisi ali če
jih ne opravlja pravočasno;
2.
če s kršitvijo predpisov ali kako drugače poseže v samostojnost državnih
tožilcev pri opravljanju državnotožilske službe;
3.
če stori kršitev državnotožilske dolžnosti, zaradi katere ni primeren za
opravljanje vodstvene funkcije;
4.
če državno tožilstvo, ki ga vodi, dve leti zaporedoma neupravičeno ne
doseže načrtovane uspešnosti pregona, v skladu z letnim programom dela
državnega tožilstva, ki ga je sprejel vodja tega državnega tožilstva.
(2) Poročilo o zatrjevanih kršitvah
oziroma dejstvih iz prejšnjega odstavka pripravi generalni državni tožilec na
lastno pobudo ali na zahtevo Državnotožilskega sveta oziroma ministra, za
generalnega državnega tožilca pa predsednik Državnotožilskega sveta na zahtevo
Državnotožilskega sveta oziroma ministra.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka
ima predsednik Državnotožilskega sveta pravico dostopa do vsebine spisov,
vpisnikov in druge dokumentacije državnega tožilstva v zvezi z razrešitvijo.
(4) Vodji državnega tožilstva mora
biti v postopku razrešitve dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki
zadevajo razrešitveni razlog in da odgovori na poročilo o zatrjevanih kršitvah.
(5) Poročilo o zatrjevanih kršitvah in
odgovor vodje se posreduje organu, ki je pristojen predlagati razrešitev.
128. člen
(pristojni organi in pravno sredstvo)
(1) O razrešitvi vodje okrožnega
državnega tožilstva odloči Državnotožilski svet na predlog ministra. Pred
odločitvijo Državnotožilski svet pošlje predlog v mnenje generalnemu državnemu
tožilcu.
(2) O razrešitvi generalnega državnega
tožilca odloči Državni zbor Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega
sveta. Pred odločitvijo Državni zbor Republike Slovenije pošlje predlog v
mnenje Vladi Republike Slovenije.
(3) Predlagatelju, vodji državnega
tožilstva in organu, ki daje mnenje o predlogu za razrešitev, mora biti dana možnost,
da se neposredno pred organom, ki odloča o razrešitvi, izjavijo o predlogu za
razrešitev.
(4) Zoper odločbo o razrešitvi je
dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe.
Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe
oziroma pritožbe zoper odločbo.
129. člen
(razrešitev funkcije namestnika)
(1) O razrešitvi namestnika generalnega
državnega tožilca odloči Vlada Republike Slovenije na obrazložen predlog
generalnega državnega tožilca po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(2) O razrešitvi namestnika vodje okrožnega
državnega tožilstva odloči Državnotožilski svet na obrazložen predlog vodje
okrožnega državnega tožilstva po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca.
130. člen
(ohranitev pravic)
Razrešitev vodje ali namestnika vodje
državnega tožilstva ne vpliva na položaj, pravice, dolžnosti in odgovornosti,
ki jih ima razrešeni kot državni tožilec.
Drugo poglavje
KOLEGIJSKO DELO
131. člen
(oblike kolegijskega dela)
(1) Vodja državnega tožilstva in vodja
oddelka državnega tožilstva lahko po lastni presoji ali na predlog državnega
tožilca odločita, da se posamezne zadeve ali pravna vprašanja strokovne narave
ali državnotožilske uprave obravnavajo v obliki kolegijskega dela.
(2) Kolegijsko delo se organizira v
obliki stalnih ali občasnih kolegijev, delovnih skupin, posvetov ali v drugih
organizacijskih oblikah.
(3) Podrobnejša pravila o
organiziranju, izvajanju in evidentiranju kolegijskega dela ureja Državnotožilski
red.
132. člen
(kolegij državnega tožilstva)
(1) Člani kolegija posameznega
državnega tožilstva so vodja državnega tožilstva in vsi državni tožilci, ki
opravljajo državnotožilsko službo na tem državnem tožilstvu. Pri delu kolegija
lahko sodelujejo direktor in strokovni sodelavci, če tako odloči vodja državnega tožilstva.
(2) Kolegij državnega tožilstva:
-
(črtana);
-
daje predhodno mnenje o predlogu splošnih navodil;
-
daje predhodno mnenje o predlogu letnega razporeda dela državnih
tožilcev;
-
obravnava pomembnejša vprašanja državnotožilske prakse;
-
na predlog vodje obravnava vprašanja državnotožilske uprave, ki so
splošne narave;
-
obravnava druge zadeve, določene s tem zakonom ali Državnotožilskim
redom.
(3) Vodja državnega tožilstva sestavo
kolegija oziroma način kolegijskega dela za obravnavanje drugih vprašanj določi
v skladu z njihovo naravo.
133. člen
(razširjeni kolegij Vrhovnega državnega
tožilstva)
(1) Člani razširjenega kolegija
Vrhovnega državnega tožilstva so vsi državni tožilci, ki opravljajo državnotožilsko
službo na tem državnem tožilstvu, in vodje okrožnih državnih tožilstev.
(2) Pri delu razširjenega kolegija
lahko sodelujejo generalni
direktor in strokovni sodelavci, če tako odloči
generalni državni tožilec.
(3) Razširjeni kolegij Vrhovnega državnega
tožilstva:
-
sprejema načelna stališča o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo
zakonov;
-
sprejema pravna mnenja o vprašanjih državnotožilske prakse;
-
daje mnenje o predlogih zakonov in podzakonskih aktov;
-
daje mnenje o predlogih splošnih navodil;
-
določa način spremljanja in evidentiranja državnotožilske prakse na
državnih tožilstvih;
-
opravlja druge zadeve na podlagi zakona ali Državnotožilskega reda.
(4) Na podlagi sprejetih načelnih
stališč ali pravnih mnenj morajo generalni državni tožilec in vodje okrožnih
državnih tožilstev preučiti potrebo po izdaji splošnih navodil.
(5) Razširjeni kolegij Vrhovnega
državnega tožilstva sklepa, če je navzoča več kakor polovica članov kolegija.
134. člen
(kolegij vodij državnih tožilstev)
(1) Zadeve državnotožilske uprave ali
strokovna vprašanja, ki so skupnega pomena za vsa državna tožilstva, se
obravnavajo na kolegiju vodij državnih tožilstev, ki ga skliče in vodi generalni
državni tožilec. Zapisnik o delu kolegija generalni državni tožilec posreduje
ministru.
(2) Minister lahko zahteva, da se na
kolegiju obravnavajo vprašanja državnotožilske uprave ali njenega nadzora.
(3) Minister lahko v zadevah
pravosodne uprave skupnega pomena za vsa državna tožilstva skliče posvet z generalnim
državnim tožilcem in vodji okrožnih državnih tožilstev.
135. člen
(pritožbeni kolegij)
(1) Usklajevanje državnotožilske
prakse pri vlaganju pravnih sredstev (pritožbena politika) se zagotavlja na
kolegiju vodij in namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev ter članov
pritožbenih oddelkov okrožnih državnih tožilstev, ki ga skliče generalni
državni tožilec najmanj enkrat na tri mesece.
(2) Pri delu pritožbenega kolegija
sodelujejo drugi državni tožilci in strokovni sodelavci, za katere tako odloči
generalni državni tožilec.
(3) Pritožbeni kolegij in razširjeni
kolegij Vrhovnega državnega tožilstva imata lahko skupno sejo, če tako odloči
generalni državni tožilec.
Tretje poglavje
DRŽAVNOTOŽILSKO OSEBJE, DIREKTORJI IN GENERALNI DIREKTOR
136. člen
(državnotožilsko osebje)
(1) Državnotožilsko osebje so
generalni direktor, direktorji, strokovni sodelavci, pripravniki in drugi javni
uslužbenci državnega tožilstva.
(2) Število in vrste delovnih mest
državnotožilskega osebja za posamezno državno tožilstvo se določijo v skladu s
predpisi, ki urejajo kadrovske načrte za pravosodne organe.
(3) Pri državnih tožilstvih, ki
poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, se posebej predvidi
ustrezno število mest državnotožilskega osebja, ki izkazuje višjo raven znanja
teh jezikov.
(4) Državnotožilsko osebje mora med
stavko opravljati vsa dela in naloge, ki zagotavljajo nemoteno delovanje državnega
tožilstva v zadevah, ki so po naravi stvari prednostne, nujne, hitre, vezane na
zakonske ali drugačne roke oziroma na delo drugih organov ter druge naloge, s
katerimi se preprečuje nastanek škode za postopke, v katerih deluje ali sodeluje
državno tožilstvo.
(5) V okviru izobraževalnih programov
morajo vsi javni uslužbenci državnega tožilstva v enem letu po sklenitvi pogodbe
o zaposlitvi pred komisijo Centra za izobraževanje v pravosodju (izpitna
komisija) opraviti izpit iz poznavanja določil Državnotožilskega reda.
Opravljanje izpita je za javne uslužbence državnega tožilstva brezplačno.
Izpitno komisijo sestavljata dva predstavnika ministrstva in en državni
tožilec.
(6) Če javni uslužbenec izpita ne
opravi uspešno tudi pri ponovnem preizkusu v nadaljnjih treh mesecih, se šteje,
da ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, ki ga zaseda.
(7) Center za izobraževanje v
pravosodju zaradi zagotavljanja izvedbe izpitov, spremljanja stanja glede
izvajanja izpitov in izdajanja ustreznih potrdil obdeluje podatke o kandidatih
oziroma kandidatkah za opravljanje izpita ter o opravljenih izpitih v zbirki
osebnih podatkov, ki vsebuje: osebno ime kandidata oziroma kandidatke, datum in
kraj rojstva, stalno oziroma začasno prebivališče, čas vložitve prijave k
izpitu, podatek o uspešno ali neuspešno opravljenem izpitu.
(8) Minister s podzakonskim aktom
predpiše program in način opravljanja izpita iz poznavanja določil Državnotožilskega
reda.
137. člen
(strokovni sodelavci in pripravniki)
(1) Za opravljanje pravnega dela ima
državno tožilstvo potrebno število strokovnih sodelavcev, ki opravljajo svoje
delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali
pravosodni svetniki in imajo opravljen pravniški državni izpit.
(2) Strokovni sodelavci v posameznih
zadevah izdelujejo osnutke tožilskih aktov, pod vodstvom državnega tožilca
vodijo postopke pogojno odloženega pregona in opravljajo drugo strokovno delo
po odredbi državnega tožilca.
(3) Strokovni sodelavci lahko
samostojno nastopajo pred sodiščem v vseh zadevah, v katerih lahko strokovni sodelavci na sodišču v skladu z zakonom, ki ureja
sodišča samostojno vodijo postopke oziroma opravljajo procesna opravila.
(4) Glede pogojev za zasedbo,
napredovanje in ocenjevanje javnih uslužbencev se uporablja zakon, ki ureja
položaj javnih uslužbencev, in zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(5) Pri okrožnih državnih tožilstvih
je treba določiti ustrezno število pripravniških mest za univerzitetne
diplomirane pravnike oziroma magistre prava po končanem petletnem pravniškem
študiju, ki se v skladu z zakonom, ki ureja pripravništvo in pravniški državni
izpit, usposabljajo za opravljanje pravniškega državnega izpita.
(6) Število pripravniških mest iz
prejšnjega odstavka, upoštevajoč tudi tretji odstavek prejšnjega člena, določi
minister na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju
Državnotožilskega sveta.
137.a člen
(sodelovanje pri opravljanju nujnih
procesnih dejanj)
(1) Državnotožilskemu osebju, ki sodeluje
pri opravljanju nujnih procesnih dejanj izven delovnega časa, se lahko odredita
opravljanje dela v manj ugodnem delovnem času in pripravljenost za delo.
(2) Delo v manj ugodnem delovnem času je:
-
izmensko delo,
-
delo v neenakomerno razporejenem delovnem času,
-
delo prek polnega delovnega časa in
-
delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost
dan ali praznik.
(3) Pripravljenost za delo je poseben
delovni pogoj, ki pomeni dosegljivost po telefonu ali drugih komunikacijskih
sredstvih za potrebe sodelovanja pri opravljanju nujnih procesnih dejanj.
Pripravljenost za delo se ne šteje v delovni čas.
(4) Čas, ko državnotožilsko osebje sodeluje
pri opravljanju nujnih procesnih dejanj, se šteje v delovni čas.
(5) Najdaljši sprejemljivi čas prihoda na
delovno mesto ali kraj, kjer se opravlja nujno procesno dejanje, se določi z Državnotožilskim
redom.
(6) Za opravljeno delo v manj ugodnem
delovnem času in za čas pripravljenosti za delo državnotožilskemu osebju
pripadajo dodatki v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
Višina dodatkov iz tega člena se določi s Kolektivno pogodbo za javni sektor.
Dodatki iz tega člena pripadajo državnotožilskemu osebju le za čas opravljanja
dela v času, ki je manj ugoden oziroma le za čas pripravljenosti za delo.
138. člen
(direktor državnega tožilstva)
(1) Določene naloge državnotožilske
uprave lahko samostojno opravljajo direktorji, imenovani za eno ali več
okrožnih državnih tožilstev.
(2) Direktor samostojno opravlja
naloge državnotožilske uprave, ki se nanašajo na:
-
kadrovsko poslovanje državnotožilskega osebja ter izvajanje predpisov o
varnosti in zdravju pri delu;
-
odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih državnotožilskega
osebja;
-
finančno, računovodsko in materialno poslovanje ter vodenje postopkov
javnih naročil.
(3) Na podlagi pooblastila vodje
okrožnega državnega tožilstva direktor lahko samostojno opravlja naloge državnotožilske
uprave, ki se nanašajo na:
-
vpisovanje, evidentiranje in statistično spremljanje zadev;
-
pisarniško in tehnično poslovanje;
-
dejavnosti, povezane s stvarnim premoženjem, ki ga ima državno tožilstvo
neposredno v uporabi;
-
skrb in ukrepe za varnost oseb, dokumentacije in premoženja na državnem
tožilstvu in
-
druge naloge državnotožilske uprave, razen tistih, ki se nanašajo na
opravljanje državnotožilske službe.
139. člen
(imenovanje direktorja)
(1) Direktorja državnega tožilstva za
posamezno ali več okrožnih državnih tožilstev imenuje in razrešuje minister na
predlog vodje državnega tožilstva, pri katerem bo imenovan, in po predhodnem
mnenju vodij drugih okrožnih državnih tožilstev, za katera bo opravljal naloge državnotožilske
uprave. Položaj se pridobi z odločbo o imenovanju za pet let z možnostjo
ponovnega imenovanja.
(2) Glede pogojev in postopka za
imenovanje direktorja ter prenehanja položaja in razrešitve se smiselno
uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za direktorje sodišč. Enako velja
glede usposabljanja direktorja, pri čemer se smiselno uporablja tudi
podzakonski akt, ki določa vsebino in trajanje programa strokovnega
usposabljanja za vodje okrožnih državnih tožilstev.
(3) Direktor državnega tožilstva ima
pravico do plače in dodatkov kot dela plače pod pogoji in v višini, kakor jih
določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(4) Direktor državnega tožilstva ne
sme opravljati pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega,
pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti.
140. člen
(generalni direktor)
(1) Vrhovno državno tožilstvo ima
generalnega direktorja, ki ga imenuje in razrešuje minister na predlog
generalnega državnega tožilca. Položaj se pridobi z odločbo o imenovanju za pet
let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Generalni direktor opravlja naloge
direktorja državnega tožilstva.
(3) Glede pogojev in postopka za
imenovanje generalnega direktorja, prenehanje položaja in razrešitve ter glede
usposabljanja se smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za
direktorje sodišč.
(4) Generalni direktor ima pravico do
plače in dodatkov kot dela plače pod pogoji in v višini, kakor jih določa
zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(5) Generalni direktor ne sme
opravljati pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega,
pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti.
(6) Ne glede na določbo tretjega
odstavka tega člena generalnemu direktorju ta položaj preneha po zakonu šest
mesecev po imenovanju generalnega državnega tožilca, lahko pa v skladu z
odločbo generalnega državnega tožilca nadaljuje s položajem generalnega
direktorja do izteka dobe iz prvega odstavka tega člena. Po izteku te dobe je
lahko ponovno imenovan po postopku po tem zakonu.
(7) Za namestnika generalnega
direktorja se glede pogojev in postopka za imenovanje, prenehanje položaja in
razrešitve ter glede usposabljanja smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki
veljajo za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva.
Četrto poglavje
RAZPORED DELA IN DODELJEVANJE ZADEV
141. člen
(število mest)
(1) Število mest državnih tožilcev in
nazive, v katerih se pri posameznih državnih tožilstvih opravlja
državnotožilska služba, določi minister z odredbo na predlog generalnega
državnega tožilca v soglasju z Vlado Republike Slovenije, po predhodnem mnenju
Državnotožilskega sveta.
(2) V odredbi iz prejšnjega odstavka
se pri državnih tožilstvih, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem
jeziku, posebej določi število mest državnih tožilcev in nazive, v katerih se
na teh državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba, za katere se
zahteva izkaz višje ravni znanja teh jezikov.
(3) Odredba se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
142. člen
(letni razpored)
(1) Vodja
državnega tožilstva z letnim razporedom dela določi razporeditev državnih
tožilcev v oddelke oziroma notranje organizacijske enote, njihovo pravno
področje dela, vodje in namestnike vodij oddelkov oziroma notranjih organizacijskih
enot. V letnem razporedu vodja državnega tožilstva določi tudi izhodišča in
okvirni način odrejanja razporeda dežurstev ter časa izrabe letnih dopustov.
(2) Letni razpored dela mora vsebovati
poimensko navedbo vseh državnih tožilcev, ki se jim zadeve dodeljujejo v delo,
ne glede na njihov naziv, položaj ali vodstveno funkcijo.
(3) Zoper razporeditev na določeno
pravno področje dela lahko razporejeni državni tožilec v treh dneh po objavi
letnega razporeda na oglasni deski državnega tožilstva napove pritožbo vodji
državnega tožilstva, ki določa letni razpored, ta pa mora v nadaljnjih treh
dneh obrazložiti svojo odločitev. Državni tožilec lahko v osmih dneh od prejema
obrazložitve vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve. O pritožbi v 30 dneh
odloči Državnotožilski svet po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca.
(4) Letni razpored mora biti določen
in objavljen najpozneje do 15. decembra za naslednje koledarsko leto.
143. člen
(spremembe letnega razporeda)
(1) Spremembe letnega razporeda med
letom so dovoljene, če se pri državnem tožilstvu izprazni ali zasede eno ali
več državnotožilskih mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in v
drugih primerih, ki jih predvidi Državnotožilski red.
(2) Spremembe iz prejšnjega odstavka
ne morejo začeti veljati prej kakor v petih dneh po njihovi objavi. Za te spremembe
se smiselno uporabljajo določbe prejšnjega člena.
144. člen
(dodeljevanje zadev)
(1) Dodeljevanje zadev državnim
tožilcem ureja Državnotožilski red.
(2) Zadeve se državnim tožilcem
dodeljujejo praviloma po vrstnem redu prispetja, ob upoštevanju organizacije
dela, specializacije in enakomerne obremenjenosti. Z letnim razporedom se v
skladu z Državnotožilskim redom lahko natančneje določijo pravila za
dodeljevanje zadev in izvrševanje procesnih opravil.
(3) V primerih odveze in prevzema izda
odredbo o dodelitvi zadeve vodja državnega tožilstva, pri čemer jo lahko dodeli
bodisi drugemu državnemu tožilcu, ki je v skladu z letnim razporedom dela
državnega tožilstva tedaj na vrsti za dodelitev zadeve, bodisi jo dodeli sebi v
reševanje.
(4) Poleg primerov iz prejšnjega
odstavka se zadeva lahko dodeli drugemu državnemu tožilcu v primeru daljše
odsotnosti, obremenitve z drugimi obsežnimi in pravno zahtevnimi zadevami,
izločitve, zaradi združitve ali izločitve državnega tožilca oziroma spremembe
pravnega področja, začasno pa tudi zaradi oprave posameznega procesnega
dejanja.
(5) V odredbi iz prejšnjega odstavka
se navede razlog in pravna podlaga dodelitve.
(6) Vodja državnega tožilstva lahko
glede na naravo in zahtevnost posamezne zadeve določi državne tožilce in
strokovne sodelavce, ki po načelu timskega dela sodelujejo z državnim tožilcem,
ki mu je zadeva dodeljena, ter obseg in način sodelovanja.
Peto poglavje
POLITIKA PREGONA
145. člen
(politika pregona)
(1) Generalni državni tožilec sprejme
politiko pregona po predhodnem obrazloženem mnenju Državnotožilskega sveta o
predlagani politiki pregona. Generalni državni tožilec oblikuje predlog
politike pregona na podlagi strateškega programa dela državnega tožilstva, ki
ga je priložil svoji prijavi, in predlog posreduje Državnotožilskemu svetu v
mnenje najpozneje v štirih mesecih po imenovanju.
(2) S politiko pregona se opredeli
zlasti: vrste zadev, ki se obravnavajo prednostno, okvirne usmeritve za zavrženje
kazenskih ovadb oziroma uporabo odloženega pregona, poravnavanja, kaznovalnega
naloga, za postopke na podlagi sporazuma o krivdi ali priznanju krivde in druge
poenostavljene postopke, za uvedbo sodne preiskave oziroma preiskovalnih dejanj
ali vložitev neposrednih obtožnih aktov, kaznovalno politiko, ki jo bo državno
tožilstvo za posamezna kazniva dejanja in kategorije storilcev uveljavljalo s
predlogi za izrek sankcij in pritožbami zoper izrečene sankcije, okvirne
podlage za uporabo pravnih sredstev, načine usmerjanja policije in drugih
pristojnih državnih organov in institucij ter priporočila in napotke za uspešno
delo državnih tožilstev.
(3) Pri oblikovanju politike pregona
se upošteva uveljavljeno kriminalitetno politiko in kaznovalno politiko sodišč
ter potrebe po njunem spreminjanju, razvoju in spremembah sodne prakse ter
stanje in posebnosti na posameznih družbenih področjih in območjih
pristojnosti.
(4) Državnotožilski svet lahko
predlaga potrebne spremembe ali dopolnitve politike pregona glede na ugotovitve
v mnenju k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev, pa tudi glede
na ocene, pobude in priporočila pristojnih državnih organov na področju
preprečevanja in zatiranja kriminalitete.
(5) Politika pregona, njene spremembe
in dopolnitve se objavijo v notranjem tožilskem glasilu in na spletnih straneh
Vrhovnega državnega tožilstva.
Šesto poglavje
LETNI PROGRAMI IN POROČILA
146. člen
(letni program dela)
(1) Vodja državnega tožilstva pripravi
predlog letnega programa dela, ki vsebuje letni izvedbeni načrt državnega
tožilstva z načrtom za izvajanje politike pregona, za naslednje leto ter ga do
30. junija tekočega leta pošlje Državnotožilskemu svetu in ministru,
pristojnemu za pravosodje, vodja okrožnega državnega
tožilstva pa tudi generalnemu državnemu tožilcu, ki lahko na predlog podajo
svoja priporočila v 15 dneh od prejema.
(2) Vodja državnega tožilstva sprejme
letni program dela najpozneje 30 dni pred začetkom izvrševanja proračuna,
organe iz prejšnjega odstavka pa obvesti o upoštevanju priporočil.
(3) Generalni državni tožilec,
Državnotožilski svet in minister dvakrat na leto na skupnih sestankih z vodji
državnih tožilstev obravnavajo delo tožilstev ter sprejmejo oziroma uskladijo
ukrepe, potrebne za izvedbo letnih programov.
147. člen
(vsebina programa)
(1) Z letnim programom dela se
predvidijo pričakovani pripad zadev, obseg rešenih zadev, časovna merila za
tipična procesna dejanja, časovna merila reševanja zadev ter kazalce
učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti.
(2) Učinkovitost se izkaže tako, da se
število načrtovanih rešenih zadev deli s številom državnih tožilcev in številom
državnotožilskega osebja; uspešnost tako, da se
načrtovani čas trajanja reševanja tožilskih zadev izrazi v mesecih od časa
pripada do rešitve zadeve in gospodarnost tako, da se znesek proračunskih
sredstev za delo tožilstva deli s številom načrtovanih rešenih zadev.
(3) Z letnim programom dela se
natančneje določi izvajanje politike pregona.
(4) Letni program dela je sestavni del
obrazložitve finančnega načrta državnega tožilstva.
(5) Obliko in navodilo za pripravo
letnega programa dela s podzakonskim predpisom predpiše minister.
148. člen
(letno poročilo)
(1) Na podlagi spremljanja,
ugotavljanja in analiziranja učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti dela državnih
tožilcev na posameznem državnem tožilstvu vodja državnega tožilstva pripravi
letno poročilo, v katerem oceni izvajanje letnega programa državnega tožilstva
in politike pregona. Analiza učinkovitosti dela državnih tožilcev je sestavni
del letnega poročila o poslovanju državnega tožilstva.
(2) Letno poročilo za preteklo leto
vodja državnega tožilstva najpozneje do 15. februarja v tekočem letu
posreduje generalnemu državnemu tožilcu, Državnotožilskemu svetu in
ministrstvu, vodja Specializiranega državnega tožilstva in vodja Oddelka za
preiskovanje in pregon zlorabe prisilnih pooblastil pa tudi Državnemu zboru
Republike Slovenije.
(3) Vrhovno državno tožilstvo pošlje
letno poročilo o poslovanju Vrhovnega državnega tožilstva Državnotožilskemu
svetu in ministrstvu.
149. člen
(vsebina letnega poročila)
(1) Letna poročila o poslovanju
državnega tožilstva vsebujejo:
1.
navedbo podatkov o organizaciji državnega tožilstva:
-
podatek o številu državnih tožilcev, ki so dejansko opravljali
državnotožilsko službo v preteklem letu;
-
podatek o številu državnotožilskega osebja, ki so dejansko opravljali
delo v preteklem letu;
2.
navedbo naslednjih podatkov:
-
podatek o številu prenesenih nerešenih zadev iz prejšnjih let;
-
podatek o številu zadev, ki predstavljajo letni pripad;
-
podatek o skupnem številu zadev v delu;
-
podatek o številu rešenih zadev in načinu rešitve;
-
podatek o številu nerešenih zadev;
-
podatke o udeležbi državnih tožilcev na narokih in obravnavah;
-
podatke o opravljenih procesnih dejanjih in vloženih predlogih, ki niso zajeti
med rešenimi zadevami;
-
podatke o izidu obtoževanja po vrsti odločitve in izrečeni kazenski
sankciji;
-
število zadev, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo, in odločitev o
pravnem sredstvu;
-
podatke o številu dni prisotnosti državnega tožilca na delovnem mestu;
-
druge podatke, ki pripomorejo k določitvi njegove učinkovitosti;
-
podatek o številu zadev, ki niso bile rešene v predvidenem času;
-
vse zgoraj navedene podatke za vsakega posameznega državnega tožilca;
-
dejanski čas trajanja postopkov;
-
podatke o številu zadev, v katerih je prišlo do odveze nadaljnjega dela
in prevzema zadeve;
3.
primerjavo med podatki o številu in načinu rešitve ter dejanskem času
trajanja postopkov za vse državne tožilce za zadeve iste vrste;
4.
analizo vzrokov za morebitne razlike glede primerjave deležev iz
prejšnje točke;
5.
oceno doseganja ciljev iz sprejetega letnega programa dela za preteklo
leto in oceno izvajanja politike pregona za posamezna področja ter glede na
sprejeta merila za kakovost dela državnih tožilcev in uspešnost pregona
državnih tožilcev.
(2) Letno poročilo o poslovanju
posameznega državnega tožilstva pripravi vodja državnega tožilstva.
(3) Podrobnejšo obliko letnega
poročila o poslovanju državnega tožilstva predpiše s podzakonskim aktom
minister.
150. člen
(skupno letno poročilo)
(1) Generalni državni tožilec pripravi
skupno letno poročilo o delu državnih tožilstev za preteklo leto ter ga do
15. aprila pošlje ministru, Državnemu zboru Republike Slovenije in
Državnotožilskemu svetu.
(2) Skupno letno poročilo mora vsebovati
skupne podatke iz prejšnjega člena in analizo vzrokov za morebitne razlike
glede primerjave odstopanj posameznih državnih tožilstev od državnega povprečja
ter oceno doseganja načrtovanih ciljev politike pregona.
(3) Skupno letno poročilo mora na podlagi
podatkov in analize iz prejšnjega odstavka obsegati:
-
ukrepe za izboljšanje učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti dela
ter izvajanja politike pregona za posamezna in za vsa državna tožilstva skupaj;
-
ukrepe za izboljšanje učinkovitosti za državna tožilstva, pri katerih
dosežki bistveno odstopajo od načrtovanih;
-
oceno primernosti števila državnotožilskih mest in državnotožilskega
osebja ter drugih pogojev za delo državnih tožilstev z ustreznimi predlogi za
njihovo izboljšanje.
(4) V skupnem letnem poročilu se na
podlagi ugotovitev pri spremljanju državnotožilske prakse lahko opozori na vzroke
in okoliščine za nastanek, povečevanje, spreminjanje ali razvoj kriminalitete
na določenem področju in na možne zakonske in druge ustrezne ukrepe za njihovo
odpravo ali zmanjševanje.
(5) Pri obravnavanju v Državnem zboru
Republike Slovenije ali na njegovih delovnih telesih lahko podata stališča do
skupnega letnega poročila tudi Državnotožilski svet in minister.
Sedmo poglavje
DRŽAVNOTOŽILSKA UPRAVA
1. oddelek
Državnotožilska uprava
151. člen
(državnotožilska uprava)
(1) Državnotožilska uprava obsega
odločanje in druga opravila, s katerimi so na podlagi zakona, Državnotožilskega
reda in drugih podzakonskih aktov zagotovljeni pogoji za redno, pravilno,
vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva.
(2) Zadeve državnotožilske uprave
obsegajo zlasti:
-
notranjo organizacijo in organizacijo poslovanja državnih tožilstev;
-
pripravo letnih programov in letnih poročil;
-
organizacija udeležbe na glavnih obravnavah, narokih in drugih dejanjih;
-
zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in
pravočasnostjo poslovanja državnega tožilstva v zadevah državnotožilske uprave;
-
izdajanje in izpolnjevanje splošnih navodil;
-
obravnavanje nadzorstvenih pritožb;
-
kadrovsko poslovanje ter izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri
delu;
-
odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih državnih tožilcev in državnotožilskega
osebja;
-
poročanje o delu državnega tožilstva;
-
oblikovanje pobud in mnenj o zakonih in podzakonskih aktih;
-
izobraževanje ter spremljanje sodne in državnotožilske prakse;
-
vpisovanje, evidentiranje in statistično spremljanje zadev;
-
pisarniško in tehnično poslovanje;
-
finančno, računovodsko in materialno poslovanje ter vodenje postopkov
javnih naročil;
-
dejavnosti, povezane s stvarnim premoženjem, ki ga ima državno tožilstvo
neposredno v uporabi;
-
skrb in ukrepe za varnost oseb, dokumentacije in premoženja na državnem
tožilstvu;
-
druge zadeve, ki so določene v predpisih iz prejšnjega odstavka.
(3) Zagotavljanje in nadzor nad
zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela državnega tožilca
se izvaja po določbah tega zakona o strokovnem nadzoru.
152. člen
(organi državnotožilske uprave)
Zadeve državnotožilske uprave so v
pristojnosti vodje državnega tožilstva, generalnega direktorja in direktorja,
kolikor ni s tem zakonom določeno drugače.
153. člen
(vrsta postopka)
Kadar je treba v zadevi državnotožilske
uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se v postopku
odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni
postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.
2. oddelek
Nadzor državnotožilske uprave
154. člen
(nadzor državnotožilske uprave)
(1) Opravljanje zadev državnotožilske
uprave na državnih tožilstvih nadzoruje generalni državni tožilec, na okrožnem
državnem tožilstvu pa tudi vodja okrožnega državnega tožilstva (državnotožilski
nadzor).
(2) Pri izvajanju državnotožilskega
nadzora lahko vodje državnih tožilstev zahtevajo pisna pojasnila in poročila o
izvajanju posameznih nalog ter pregledujejo spise.
(3) Generalni državni tožilec lahko za
nadzor iz prvega odstavka tega člena pooblasti vrhovnega ali višjega državnega
tožilca.
(4) Nadzor nad opravljanjem zadev
državnotožilske uprave na državnih tožilstvih lahko izvaja tudi minister prek
vodij državnih tožilstev ali neposredno po določbah tega zakona o pravosodnem
nadzoru.
3. oddelek
Nadzorstvena pritožba
155. člen
(vlagatelj)
Vsak udeleženec v postopku, ki ga vodi
državni tožilec in ki s potrebnimi podatki izkaže pravni interes v njegovi
zadevi (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), lahko vloži nadzorstveno pritožbo,
če meni, da državno tožilstvo neutemeljeno dolgo rešuje zadevo oziroma
neutemeljeno odlaša z delovanjem v postopku in tako onemogoča učinkovito izvrševanje
njene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
156. člen
(postopek z vlogo)
(1) Nadzorstvena pritožba se vloži na
pristojno državno tožilstvo ali na ministrstvo.
(2) Nadzorstvene pritožbe glede zadev,
ki so dodeljene v reševanje državnemu tožilcu, se posredujejo pristojnemu vodji
državnega tožilstva.
(3) Če je nadzorstvena pritožba
vložena na ministrstvo, jo minister odstopi pristojnemu vodji, da jo obravnava
v skladu z naslednjim členom, in zahteva, da vlagatelja in ministrstvo obvesti
o ugotovitvah oziroma o odločitvi v zvezi z nadzorstveno pritožbo.
(4) Če je nadzorstvena pritožba
vložena v zadevi, ki je dodeljena v reševanje vodji državnega tožilstva, jo
obravnava generalni državni tožilec, če zadevo rešuje generalni državni
tožilec, pa nadzorstveno pritožbo obravnava predsednik Državnotožilskega sveta.
157. člen
(postopek z nadzorstveno pritožbo)
(1) Če je nadzorstvena pritožba očitno
neutemeljena, vodja državnega tožilstva o tem pisno obvesti vlagatelja in
državnega tožilca, ki mu je dodeljena zadeva, na katero se nadzorstvena
pritožba nanaša, če pa je nadzorstveno pritožbo posredovalo ministrstvo, pa
obvesti tudi ministrstvo.
(2) Če nadzorstvena pritožba ni očitno
neutemeljena, vodja državnega tožilstva najpozneje v desetih delovnih dneh po
njenem prejemu seznani z njeno vsebino državnega tožilca, ki mu je dodeljena
zadeva, na katero se pritožba nanaša, in zahteva od njega pojasnilo oziroma
poročilo o zadevi ter o možnih ukrepih za njeno hitrejše reševanje, lahko pa
zahteva tudi spis zadeve na vpogled.
(3) Pojasnilo oziroma poročilo
državnega tožilca ali lastno pojasnilo oziroma poročilo pošlje vodja državnega
tožilstva vlagatelju, en izvod lastnega pojasnila ali poročila pa tudi
državnemu tožilcu.
(4) Če vodja državnega tožilstva
oceni, da so pripravljena pojasnila oziroma poročila neustrezna in da je treba
zaradi varstva pravic iz prvega odstavka tega člena pospešiti reševanje zadeve,
lahko državnemu tožilcu z odredbo določi primeren rok za opravo posameznih
dejanj ali za zaključitev reševanja zadeve, ki ne sme biti daljši od treh
mesecev, lahko pa postopa po določbah o prevzemu zadeve ter o tem pisno obvesti
vlagatelja in vse stranke postopka.
(5) Če je bil državnemu tožilcu
odrejen rok za opravo posameznih dejanj ali za zaključitev reševanja zadeve v
skladu s prejšnjim odstavkom, vlagatelj ne more vložiti nove nadzorstvene
pritožbe v isti zadevi pred potekom teh rokov. Ne glede na prejšnji stavek pa
to ne velja za zadeve, v katerih je predlagan ali odrejen pripor ali predlagana
ali odrejena začasna odredba.
(6) O ukrepih, ki so bili odrejeni po
določbah četrtega in petega odstavka, se obvesti Državnotožilski svet.
Osmo poglavje
PRAVOSODNA UPRAVA
1. oddelek
Pravosodna uprava
158. člen
(pravosodna uprava)
(1) V zadeve pravosodne uprave sodi
zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje državnotožilske funkcije,
zlasti:
-
priprava zakonov in drugih predpisov s področja organizacije in
poslovanja državnih tožilstev, položaja, pravic in obveznosti državnih tožilcev
in državnotožilskega osebja;
-
skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje;
-
zagotavljanje kadrovskih, materialnih in tehničnih pogojev;
-
obravnavanje nadzorstvenih pritožb;
-
zbiranje statističnih in drugih podatkov o delovanju državnih tožilstev
in
-
opravljanje drugih upravnih nalog, kadar tako določa zakon.
(2) Če zakon ne določa drugače, sodi v
zadeve pravosodne uprave tudi zagotavljanje prostorskih pogojev, vključno z
zagotavljanjem sredstev za najemnine za najete prostore državnih tožilstev.
(3) Ministrstvo lahko za namene izvrševanja
pristojnosti po tem zakonu zahteva od državnih tožilstev pojasnila, podatke,
poročila, v prostorih državnega tožilstva lahko vpogleda v spise ter od
državnih tožilstev zahteva izpise iz vpisnikov in drugo dokumentacijo, ki se
nanaša na izvrševanje posamezne zadeve ali vrste zadev državnotožilske uprave.
(4) Če vodja državnega tožilstva
zavrne zahtevo iz prejšnjega odstavka, ker meni, da gre za nedovoljen poseg v
samostojnost državnega tožilca, se postopa po določbah o zavrnitvi pravosodnega
nadzora.
(5) Izobraževanje in strokovno
usposabljanje državnih tožilcev izvaja Center za izobraževanje v pravosodju.
(6) Posamezna izobraževanja in strokovna
usposabljanja državnih tožilcev se lahko izvedejo v okviru državnega
tožilstva.
2. oddelek
Pravosodni nadzor
159. člen
(namen izvajanja pravosodnega nadzora)
(1) Namen izvajanja pravosodnega
nadzora je pregled in ocena opravljanja zadev državnotožilske uprave, kakor so
opredeljene v zakonu, ki ureja državno tožilstvo, v Državnotožilskem redu in v
drugih podzakonskih aktih, ki urejajo področje državnotožilske uprave.
(2) Pri pravosodnem nadzoru ni
dopustno posegati v samostojnost državnih tožilcev pri odločanju v konkretni
zadevi v zvezi s predkazenskim postopkom, sodnimi postopki in upravnimi
postopki pred drugimi državnimi organi.
160. člen
(oblike pravosodnega nadzora)
(1) Ministrstvo izvaja nadzor nad
opravljanjem zadev državnotožilske uprave (v nadaljnjem besedilu: pravosodni
nadzor) posredno ali neposredno.
(2) Ministrstvo izvaja pravosodni
nadzor nad okrožnim državnim tožilstvom prek vodje okrožnega državnega tožilstva
ali prek generalnega državnega tožilca, nad Vrhovnim državnim tožilstvom pa
prek generalnega državnega tožilca (posredni pravosodni nadzor).
(3) Ministrstvo lahko izvaja
pravosodni nadzor tudi neposredno (neposredni pravosodni nadzor). Pri izvajanju
neposrednega pravosodnega nadzora sta na zahtevo vodje državnega tožilstva, nad
katerim se izvaja nadzor, lahko navzoča člana Državnotožilskega sveta, in sicer
en član izmed voljenih državnih tožilcev in en član, ki ni državni tožilec.
(4) Ministrstvo izvaja neposredni
pravosodni nadzor prek uslužbencev ministrstva, določenih z odločbo ministra o
izvajanju nadzora (nadzorna skupina). Nadzorna skupina izvaja nadzor samostojno
v okviru in na podlagi ustave, zakona in drugih predpisov. O izvedenem nadzoru
nadzorna skupina sestavi poročilo in ga posreduje ministru.
161. člen
(zavrnitev izvajanja nadzora)
(1) Vodja državnega tožilstva lahko
zavrne izvajanje pravosodnega nadzora, če meni, da gre za poseg v samostojnost
državnega tožilca pri odločanju v konkretni zadevi. O tem mora z obrazloženim
obvestilom nemudoma seznaniti ministra, Vlado Republike Slovenije in
Državnotožilski svet, če pa se pravosodni nadzor izvaja nad okrožnim državnim
tožilstvom, pa tudi generalnega državnega tožilca.
(2) Vlada Republike Slovenije po
pridobljenem mnenju Državnotožilskega sveta v osmih dneh po prejemu obvestila
iz prejšnjega odstavka odloči, ali naj se pravosodni nadzor izvede. Če se
pravosodni nadzor izvaja nad okrožnim državnim tožilstvom, Državnotožilski svet
poprej pridobi tudi obrazloženo mnenje generalnega državnega tožilca.
(3) Vodja državnega tožilstva in
ministrstvo sta vezana na mnenje Državnotožilskega sveta.
162. člen
(izvajanje nadzora)
(1) Pri izvajanju pravosodnega nadzora
lahko osebe, pooblaščene za izvajanje nadzora, izvršujejo vpogled v spise,
vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva v navzočnosti vodje
državnega tožilstva ali državnega tožilca, ki ga vodja za to pooblasti.
(2) Osebe, pooblaščene za izvajanje
nadzora, morajo varovati tajnost vseh pridobljenih podatkov. Posredujejo jih
lahko le ministrstvu ali drugim državnim organom, ki imajo z zakonom določeno
pristojnost za njihovo uporabo.
163. člen
(vpogled v dokumentacijo o izvajanju nadzora)
(1) Sodišče lahko zahteva listine v
zvezi s pravosodnim nadzorom na vpogled, kolikor se nanašajo na predmet sodnega
postopka, ki je povezan z izvedenim pravosodnim nadzorom.
(2) Državni zbor Republike Slovenije
lahko zahteva listine v zvezi s pravosodnim nadzorom na vpogled, kolikor se
nanašajo na parlamentarno preiskavo, ki je povezana z izvedenim pravosodnim
nadzorom.
164. člen
(podzakonski akt)
Minister s podzakonskim aktom podrobneje
določi oblike in načine izvajanja pravosodnega nadzora ter druga vprašanja, ki
so pomembna za učinkovito opravljanje nadzora.
3. oddelek
Priznanja
165. člen
(dan državnega tožilstva)
V Republiki Sloveniji se za dan državnega
tožilstva določi 4. november (Dan pravosodja).
166. člen
(podeljevanje priznanj)
(1) Minister lahko javnim uslužbencem
državnih tožilstev, generalni državni tožilec pa državnim tožilcem podeljuje
priznanja za posebne delovne uspehe ali prizadevanja ter za uspešno končane
zahtevne projekte iz njihove pristojnosti oziroma opravljanje nalog ali pooblastil.
(2) Za potrebe izvajanja nalog iz
prejšnjega odstavka ministrstvo oziroma Vrhovno državno tožilstvo obdeluje
naslednje osebne podatke o državnih tožilcih in javnih uslužbencih državnih
tožilstev, ki jim je podeljeno priznanje: osebno ime, strokovni naslov,
znanstveni naslov, datum in kraj rojstva, naslov prebivališča, funkcijo, naziv
ali delovno mesto, razlog podelitve in vrsto priznanja. Zaradi zagotavljanja
obveščanja javnosti, podelitve javnih priznanj državnim tožilcem in javnim
uslužbencem državnih tožilstev ter preglednega delovanja in spoštovanja ugleda
državnega tožilstva so osebno ime, strokovni naslov, znanstveni naslov,
funkcija, naziv ali delovno mesto, razlog podelitve in vrsta priznanja javni.
(3) Vrste priznanj, podrobnejše pogoje in postopek
podeljevanja priznanj ter oblike priznanj državnim tožilcem in javnim
uslužbencem državnih tožilstev predpiše minister.
Deveto poglavje
SPLOŠNA NAVODILA IN STROKOVNI NADZOR
167. člen
(splošna navodila)
(1) Generalni državni tožilec lahko
izdaja splošna navodila za ravnanje državnih tožilcev pri obravnavanju zadev.
Splošna navodila se nanašajo na enotno uporabo zakona, usmerjanje oziroma
izenačevanje politike pregona in obveščanje pri državnih tožilstvih.
(2) Vodja okrožnega državnega
tožilstva lahko v zadevah iz svoje pristojnosti v okviru določene politike
pregona izdaja splošna navodila za delo državnih tožilcev pri obravnavanju
zadev.
(3) Vodja tožilstva mora splošna
navodila pred izdajo obravnavati na kolegiju državnega tožilstva, generalni državni
tožilec pa na razširjenem kolegiju Vrhovnega državnega tožilstva.
(4) Splošna navodila se izdajo v pisni
obliki, objavijo v notranjem tožilskem glasilu ter pošljejo v vednost generalnemu
državnemu tožilcu in Državnotožilskemu svetu.
168. člen
(obveznost izdaje navodil)
(1) Generalni državni tožilec mora
izdati splošna navodila, s katerimi se v okviru določene politike pregona
natančneje opredelijo pogoji, merila in posebne okoliščine, ki vplivajo na
odločitev državnih tožilcev, zlasti glede:
-
nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki
bi jih povzročil kazenski pregon;
-
odstopanja ovadb v postopek poravnavanja;
-
vlaganja kaznovalnega predloga;
-
odločanja o odložitvi kazenskega pregona;
-
predlaganja vrste in višine kazni, varnostnih ukrepov oziroma predlogov,
da se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba;
-
obravnavanja anonimnih, psevdonimnih in šikanoznih ovadb ter ovadb zoper
neznane storilce;
-
sodelovanja državnega tožilca pri nujnih preiskovalnih dejanjih in pri
preiskovalnih dejanjih pri preiskavi ter sejah senata pritožbenega sodišča;
-
predlaganja kazenskih sankcij v primeru priznanja krivde oziroma
sporazuma o krivdi;
-
obveščanja o zadevah širšega pomena, ki imajo posebno odmevnost.
(2) Splošna navodila iz prejšnjega
odstavka se objavijo na intranetu in na spletnih straneh državnega tožilstva.
169. člen
(učinkovitost in enotnost pregona)
(1) Vodja državnega tožilstva v skladu z
Državnotožilskim redom in splošnimi navodili določi vrsto zadev in način
obveščanja o zadevah, v katerih mu morajo državni tožilci pred odločitvijo
predložiti na vpogled osnutek svojega akta zaradi zagotavljanja učinkovitosti
in enotnosti pregona.
(2) Če vodja državnega tožilstva ob
predložitvi osnutka iz prejšnjega odstavka meni, da je osnutek pomanjkljiv ali
nerazumljiv, lahko o tem obvesti državnega tožilca in mu predlaga možen način
odprave pomanjkljivosti ali nerazumljivosti. Obvestilo je lahko pisno ali
zaznamovano na osnutku.
(3) Če se vodja državnega tožilstva ob
predložitvi osnutka iz prvega odstavka tega člena ne strinja z odločitvijo
državnega tožilca, sme postopati le po določbah tega zakona, ki veljajo za
prevzem zadeve.
170. člen
(prevzem zadeve)
(1) Vodja okrožnega državnega
tožilstva sme sam prevzeti v reševanje posamezno zadevo ali opravilo, ki je
dodeljeno v obravnavo državnemu tožilcu tega tožilstva, ali to zadevo oziroma
opravilo dodeliti drugemu državnemu tožilcu (prevzem zadeve).
(2) Generalni državni tožilec sme sam
prevzeti v reševanje posamezno zadevo ali opravilo iz pristojnosti Vrhovnega
državnega tožilstva, zadeve ali opravila iz pristojnosti drugih državnih
tožilstev pa le na način, da jih dodeli drugemu državnemu tožilcu.
(3) Odredba o prevzemu mora biti dana
v pisni obliki in mora vsebovati razloge, ki utemeljujejo prevzem.
(4) Razlogi, ki utemeljujejo prevzem
zadeve, so:
-
vsebinsko nestrinjanje z odločitvijo oziroma razlogi za odločitev
državnega tožilca glede na uveljavljeno politiko pregona;
-
domneva hujših nepravilnosti ali nezakonitosti pri reševanju zadeve;
-
nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno reševanje zadeve;
-
ravnanje v nasprotju s splošnimi navodili, izdanimi po določbah tega
zakona;
-
druga ravnanja, ki izpolnjujejo znake disciplinskih kršitev po tem
zakonu, storjena pri reševanju zadev.
(5) Izvod odredbe o prevzemu se pošlje
Državnotožilskemu svetu, če je odredbo o prevzemu izdal vodja okrožnega
državnega tožilstva, pa tudi generalnemu državnemu tožilcu.
171. člen
(odveza nadaljnjega dela)
(1) Če državni tožilec meni, da bo
upoštevanje splošnega navodila privedlo do odločitve, ki bo v nasprotju z
ustavo ali zakonom, ali če ima v zvezi s splošnim navodilom druge tehtne
pomisleke, o tem seznani vodjo državnega tožilstva s pisnim obvestilom, ki ga
pošlje v vednost generalnemu državnemu tožilcu. Obvestilo mora vsebovati navedbo
razlogov, ki utemeljujejo pomisleke.
(2) Obvestilo iz prejšnjega odstavka
državni tožilec pošlje pred opravo procesnega dejanja ali uporabe ukrepa, na
katerega se splošno navodilo nanaša. Če bi odlašanje s procesnim dejanjem ali
ukrepom povzročilo nepopravljive pravne ali dejanske posledice, obvestilo
pošlje po njegovi izvršitvi.
(3) Vodja državnega tožilstva se mora
najpozneje v osmih dneh od prejema pisno opredeliti do obvestila državnega
tožilca, pri čemer glede na vsebino lahko šteje njegovo obvestilo kot predlog
za odvezo nadaljnjega dela na zadevi (odveza) in o njem odloči po določbah tega
člena.
(4) Če državni tožilec po prejemu
opredelitve iz prejšnjega odstavka meni, da bo zaradi splošnega navodila moral
ravnati protipravno ali škodljivo, lahko poda vodji državnega tožilstva
obrazloženi predlog za odvezo. Ne glede na vloženi predlog mora državni tožilec
do končne odločitve opraviti procesna dejanja ali ukrepe, ki so nujna, da se
preprečijo nepopravljive pravne ali dejanske posledice.
(5) Vodja državnega tožilstva mora o
predlogu odločiti najpozneje v osmih dneh. Predlog za odvezo lahko zavrne z
obrazloženim sklepom ali mu ugodi. Če predlogu ugodi, hkrati odredi dodelitev
zadeve drugemu državnemu tožilcu v skladu z določbami tega zakona.
172. člen
(varovanje samostojnosti državnega
tožilca)
(1) Državni tožilec ima pravico podati
Državnotožilskemu svetu obrazloženo pobudo za obravnavanje razlogov za odvezo
nadaljnjega dela oziroma za prevzem zadeve, če meni, da so bile kršene določbe
tega zakona o samostojnosti državnega tožilca.
(2) Državnotožilski svet lahko pobudo
obravnava in na tej podlagi sprejme stališča, priporočila ali druge ukrepe v
skladu s tem zakonom.
173. člen
(strokovni nadzor)
(1) Strokovni nadzor nad delom
okrožnih državnih tožilstev izvaja Vrhovno državno tožilstvo s splošnim, delnim
ali posamičnim strokovnim pregledom dela državnih tožilstev in državnih
tožilcev ter tožilskega osebja, s pregledovanjem spisov, vpisnikov in druge
dokumentacije ter na drug primeren način.
(2) Izvedbo strokovnega nadzora
pripravi, usklajuje in evidentira oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor
pri Vrhovnem državnem tožilstvu.
(3) Spise lahko pregledujejo le
vrhovni ali višji državni tožilci, vpisnike in drugo dokumentacijo pa tožilsko
osebje Vrhovnega državnega tožilstva, po pisnem pooblastilu generalnega
državnega tožilca, ki je sestavni del odredbe o nadzoru.
(4) V okviru strokovnega nadzora se
pregleduje in ocenjuje zakonitost in pravočasnost dela, smotrnost uporabe
procesnih pooblastil in možnosti ter pravilnost strokovnih odločitev glede na
uveljavljeno politiko pregona in izdana splošna navodila. Ugotovljene
pomanjkljivosti ali napake se obrazložijo z navedbo konkretnih primerov.
(5) Državni tožilci in državnotožilsko osebje pri okrožnem državnem tožilstvu, katerih delo
oziroma poslovanje je bilo pregledano, morajo biti seznanjeni z ugotovitvami
pregleda in imajo pravico posredovati pojasnila ali vložiti ugovor pri
Vrhovnemu državnemu tožilstvu v osmih dneh od prejema
poročila o pregledu.
(6) O ugovoru iz prejšnjega odstavka
odloča vrhovni državni tožilec, ki ni opravljal pregleda in ki ga posebej
določi generalni državni tožilec. Odločitev o ugovoru mora biti obrazložena in
je dokončna.
174. člen
(vrste strokovnih pregledov)
(1) Najmanj enkrat na tri leta Vrhovno
državno tožilstvo opravi splošni strokovni pregled dela okrožnih državnih tožilstev
z neposrednim pregledom spisov, vpisnikov in druge dokumentacije pri državnem
tožilstvu.
(2) Dokončno poročilo o splošnem
strokovnem pregledu se izdela po obravnavanju ugotovitev pregleda in morebitnih
pojasnil na skupnem sestanku tožilcev, ki so opravili pregled, s tožilci
državnega tožilstva, na katerem je bil pregled opravljen.
(3) Poročila o splošnih strokovnih
pregledih se pošljejo generalnemu državnemu tožilcu, ki jih posreduje ministru
in Državnotožilskemu svetu.
(4) Delni strokovni pregled se opravi
za oceno službe posameznega državnega tožilca ali za oceno kakovosti dela in
uspešnosti pregona v posameznih vrstah zadev ali za analizo izvajanja oziroma
pripravo zakonov in drugih predpisov.
(5) Obseg in način opravljanja delnega
strokovnega pregleda odredi generalni državni tožilec.
(6) Strokovni pregled v posamezni
zadevi se opravi, če je to potrebno za odločanje o nadzorstveni pritožbi, za
poročanje in obveščanje oziroma za izvrševanje drugih pristojnosti po tem
zakonu.
175. člen
(odprava pomanjkljivosti in napak)
(1) Če se pri strokovnem pregledu
ugotovijo pomanjkljivosti ali večji obseg nepravilnosti, je v dokončnem
poročilu o strokovnem pregledu treba predlagati ustrezne ukrepe in določiti rok
za njihovo izvedbo.
(2) Po preteku roka iz prejšnjega
odstavka se po določbah tega poglavja opravi kontrolni pregled izvršitve
ukrepov in preveri njihov učinek.
(3) Na podlagi ugotovitev strokovnih
pregledov o pomanjkljivostih in napakah pri delu državnih tožilcev oddelek za
izobraževanje in strokovni nadzor pri Vrhovnem državnem tožilstvu pripravlja in
izvaja ustrezne izobraževalne oblike.
Deseto poglavje
OBVEŠČANJE
176. člen
(obveščanje državnih tožilstev)
(1) O kazenskih zadevah posebej hudih
kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno
odmevnost ali v primeru zahtevnih pravnih vprašanj, ki so pomembna za
državnotožilsko in sodno prakso, morajo vodje okrožnih državnih tožilstev
nemudoma obvestiti Vrhovno državno tožilstvo.
(2) V zadevah iz prejšnjega odstavka
morajo vodje okrožnih državnih tožilstev obveščati tudi o stanju zadev in
odločitvah državnega tožilstva.
(3) Način obveščanja iz prejšnjih
odstavkov tega člena se podrobneje določi z Državnotožilskim redom.
177. člen
(obveščanje ministrstva)
(1) Minister v zvezi z izvrševanjem
svojih pristojnosti ali za odgovore na vprašanja Državnega zbora Republike
Slovenije, Državnega sveta Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije,
Računskega sodišča Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije,
varuha človekovih pravic, predsednika republike in za obveščanje javnosti v
zvezi z delom državnega tožilstva lahko zahteva, da mu državna tožilstva
poročajo o kazenskih in drugih zadevah, ki jih obravnavajo.
(2) Državna tožilstva morajo
ministrstvu posredovati poročila in podatke o reševanju posamezne zadeve ali
vrste zadev razen tistih, ki bi lahko škodovali interesom postopka, tajnosti
postopka in zasebnosti oseb.
(3) Državno tožilstvo mora ministrstvu
poročati tako, da je mogoč pravočasen in ustrezen odgovor ob upoštevanju
omejitev iz prejšnjega odstavka.
(4) Državno tožilstvo mora o odgovoru
obvestiti generalnega državnega tožilca.
178. člen
(obveščanje javnosti)
(1) Generalni državni tožilec ali po
njegovem pooblastilu drug državni tožilec posreduje obvestila o delu državnih
tožilcev sredstvom javnega obveščanja s pošiljanjem pisnih sporočil ali
sklicevanjem tiskovnih konferenc oziroma na drug primeren način, ki ga določi generalni
državni tožilec.
(2) Generalni državni tožilec ali po
njegovem pisnem pooblastilu vrhovni državni tožilec ali vodja državnega tožilstva
v skladu z določili zakona, ki ureja medije, lahko obvesti javnost o stanju
posamezne zadeve, ki jo obravnava državno tožilstvo, če to ne škoduje interesom
postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb.
(3) Generalni državni tožilec lahko na
lastno pobudo ali na predlog vodje državnega tožilstva poda izjavo za javnost,
v kateri opozori, da določeni podatki ali komentarji, objavljeni v medijih,
huje ogrožajo ali kršijo ustavno pravico do domneve nedolžnosti osumljenca v
predkazenskem postopku, ustavno pravico do domneve nedolžnosti osebe, ki je
obravnavana v kazenskem postopku, samostojnost državnih tožilstev ali delovanje
državnih tožilcev na podlagi ustave in zakona.
179. člen
(tožilsko glasilo)
(1) Vrhovno državno tožilstvo izdaja
notranje tožilsko glasilo in strokovno literaturo.
(2) Vrhovno državno tožilstvo in
okrožna državna tožilstva urejajo spletne strani, s katerimi obveščajo o svojem
delovanju javnost in dajejo določene pravne informacije. Za notranje poslovanje
lahko uporabljajo tudi intranet.
(3) Generalni državni tožilec izda
vodjem okrožnih državnih tožilstev pooblastilo za urejanje spletnih strani. Urednika
spletne strani Vrhovnega državnega tožilstva določi generalni državni tožilec.
(4) Spletne strani okrožnih državnih
tožilstev, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, morajo
biti v obsegu, ki je potreben za obveščanje narodnih skupnosti o delovanju teh
državnih tožilstev, na voljo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku.
Enajsto poglavje
OSEBNI IN TAJNI PODATKI TER VPISNIKI IN EVIDENCE
180. člen
(vpisniki, imeniki, evidence državnega
tožilstva in spisi državnih tožilcev ter državnih tožilstev in čezmejna
izmenjava osebnih podatkov)
(1) Državno tožilstvo upravlja
vpisnike, imenike in evidence državnega tožilstva. Državna tožilstva obdelujejo
v vpisnikih, imenikih in evidencah tudi osebne in druge podatke, ki so po
zakonu, ki ureja kazenski postopek, po zakonu, ki ureja postopek pred organi za
prekrške, po tem zakonu ali po drugih zakonih potrebni za odkrivanje ali pregon
kaznivih dejanj in prekrškov oziroma za opravljanje drugih povezanih
pristojnosti državnega tožilstva iz prvega odstavka 19. člena tega zakona ter
osebne in druge podatke, ki omogočajo delovanje državnega tožilca kot stranke v
postopku pred sodišči ali upravnimi organi, kadar je v drugih zakonih določeno,
da ima ta položaj. Državno tožilstvo in državni tožilci obdelujejo osebne
podatke, ki so vsebovani v spisih državnega tožilstva, dodeljenih v reševanje
državnim tožilcem ter v spisih državnotožilske uprave, le za izvrševanje
pristojnosti, nalog ali obveznosti po tem ali drugem zakonu.
(2) Državna tožilstva in državni
tožilci čezmejno in brezplačno posredujejo osebne podatke iz spisov, vpisnikov,
imenikov in evidenc organom držav članic Evropske unije, tretjih držav in
pristojnim organom mednarodnih organizacij, če tako določa zakon, mednarodna
pogodba ali neposredno uporaben pravni akt ali odločitev mednarodne
organizacije, na katero je Republika Slovenija prenesla izvrševanje dela
suverenih pravic Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: čezmejna
izmenjava). Državna tožilstva in državni tožilci so dolžni pri posredovanju
podatkov, če je to glede na vsebino podatkov potrebno, posebej navesti stanje
točnosti, popolnosti, posodobljenosti in zanesljivosti posredovanih podatkov
ter zaprositi za enako delovanje s strani organov, ki njim posredujejo potrebne
osebne podatke v okviru čezmejne izmenjave. Pri obdelavi prejetih podatkov in
druge dokumentacije sta državni tožilec in državno tožilstvo vezana na
omejitve, ki jih je določil organ, ki jih je posredoval.
(3) Pri izvajanju čezmejne izmenjave
po prejšnjem odstavku se osebni podatki posredujejo le organom pregona ali
drugim podobnim organom drugih držav ali mednarodnih organizacij, ki so
potrebni za delovanje oziroma odločanje teh organov in, če njihova obdelava ni
v neskladju z nameni iz prvega odstavka 19. člena tega zakona. Če gre za tretje
države, se podatki lahko posredujejo le na podlagi mednarodne pogodbe ali v
skladu z odločbo državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov po
določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Organi iz prvega stavka so
vezani na omejitve obdelave podatkov, ki jih na podlagi pravnega reda Republike
Slovenije določi državno tožilstvo ali državni tožilec, zlasti zaradi varstva
interesov postopkov, tajnosti postopkov, zasebnosti oseb ali varstva domneve
nedolžnosti in pravic do poštenega sojenja.
(4) Roke hrambe dokumentarnega
gradiva, ki se hrani na državnem tožilstvu, določa Državnotožilski red s
klasifikacijskim načrtom.
(5) Podrobnejša oblika in vsebina
posameznih vpisnikov, imenikov in evidenc se predpiše z Državnotožilskim redom.
181. člen
(pravica do seznanitve s podatki)
(1) Dostop do vsebine osebnih in
drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo na njih, pridobijo
posamezniki, na katere se nanašajo, ali druge osebe, ki so v njih navedene v zvezi
s pristojnostmi iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, šele po zastaranju
kazenskega pregona ali po pravnomočnosti sodbe. Pred potekom rokov iz
prejšnjega stavka lahko dostopajo do vsebine osebnih ali drugih podatkov samo v
okviru sodnega postopka ali na podlagi odločbe sodišča. Pravico do vpogleda v
vsebino osebnih ali drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov
državnega tožilstva ima še pred njihovim arhiviranjem tudi vsaka pravna ali
fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne posega v določbe
prejšnjega stavka ter ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali
zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva.
(2) Generalni državni tožilec lahko
dovoli vpogled, prepis, kopiranje ali izpis iz vpisnikov, imenikov, evidenc in
spisov državnega tožilstva posamezniku, ki izkaže, da podatke iz njih potrebuje
za znanstvenoraziskovalno delo. Dovoljenje se lahko nanaša le na vpisnike,
imenike, evidence in spise, ki so arhivirani. Posameznik lahko v podatke iz
vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva vpogleda ali jih
prepiše brezplačno, kopira ali izpiše pa jih na svoje stroške. Vpogled, prepis,
kopiranje ali izpis se opravi pod nadzorom državnega tožilca ali javnega
uslužbenca državnega tožilstva, ki je za to pisno pooblaščen.
(3) Ovaditelj, ki je podal pisno
ovadbo ali je bila ovadba sporočena po telefonu, ima pravico zahtevati izdajo
potrdila o vpisu ovadbe. Način izdaje in vsebino potrdila določa Državnotožilski
red.
(4) Odredbe, povezane z dodelitvijo
zadeve Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, so dostopne
fizičnim in pravnim osebam po pravnomočnosti obtožnega akta ali najpozneje dve
leti pred zastaranjem kazenskega pregona. Fizične ali pravne osebe jih lahko
brezplačno vpogledajo ali prepišejo, kopirajo pa na lastne stroške. Uporabljajo
jih lahko le v postopkih pred sodišči ali drugimi državnimi organi ali za
namene iz prvega odstavka tega člena.
(5) Stroški pravice do seznanitve se
odmerijo ter izplačajo s smiselno uporabo predpisov, ki urejajo dostop do
informacij javnega značaja.
182. člen
(posredovanje in dostop do temeljnih
osebnih podatkov ter do tajnih podatkov)
(1) Za izvrševanje pristojnosti, nalog
in obveznosti iz prvega in drugega odstavka 180. člena tega zakona je državni
tožilec upravičen brezplačno pridobiti in lahko obdeluje naslednje osebne
podatke o ovadenih osebah: osebno ime, enotna matična številka občana, druga
uradna identifikacijska številka, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in
naslov ter vrsta prebivališča za fizično osebo; če je fizična oseba tujec,
namesto enotne matične številke občana ali druge uradne identifikacijske
številke osebno ime, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov
stalnega ali začasnega prebivališča; za odgovorno osebo pravne osebe poleg
navedenih podatkov tudi seznam del in nalog, ki jih opravlja; za pravno osebo
firmo, sedež in matično številko. Občutljive osebne podatke lahko pridobi in
obdeluje le, če je to nujno potrebno za izvajanje pristojnosti, nalog in
obveznosti iz prvega in drugega odstavka 180. člena tega zakona, pri njihovi
obdelavi pa mora posebej upoštevati tajnost teh osebnih podatkov in sprotno
spremljati izvajanje ukrepov zavarovanja osebnih podatkov.
(2) Državnim tožilcem o pridobitvi
osebnih podatkov ali podatkov, do zastaranja kazenskega pregona ali do pravnomočne
sodbe, ni treba obvestiti osebe, na katero se podatki nanašajo.
(3) Državno tožilstvo ima na podlagi
tega zakona ali drugih zakonov, ki določajo njegove naloge in pristojnosti, zaradi
obravnavanja in reševanja posamezne zadeve pravico do brezplačnega dostopa
oziroma do brezplačnega neposrednega elektronskega dostopa do evidence zaprtih
oseb, kazenske evidence, evidence kazenskih točk, evidence prekrškov in vseh
javnih knjig, registrov in drugih uradnih evidenc, ki jih upravljajo organi
javnega sektorja v informatizirani obliki. V navedene zbirke podatkov dostopa z
navedbo osebnega imena in naslova prebivališča obdolženca, obtoženca ali
stranke sodnega postopka, navedbo pravne podlage oziroma namena dostopa in
opravilne številke zadeve državnega tožilstva. Državno tožilstvo lahko v
podatke iz zbirk podatkov vpogleda, jih kopira, prepiše ali izpiše ter naprej
obdeluje v postopkih, kjer izvršuje svoje zakonsko določene naloge in pristojnosti.
(4) Pri dostopu do vsebine kazenske
evidence, evidence prekrškov, evidence zaprtih oseb in drugih zbirk osebnih
podatkov, evidenc ali registrov, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, se
način dostopa in sistem zavarovanja osebnih podatkov določi v Državnotožilskem
redu po pridobitvi predhodnega soglasja državnega nadzornega organa za varstvo
osebnih podatkov po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
(5) Državni tožilci imajo dostop do
tajnih podatkov v skladu s pogoji iz zakona, ki ureja tajne podatke. Vodje državnih
tožilstev imajo dostop do tajnih podatkov na podlagi pisne zahteve, iz katere
so razvidni pristojnost, namen in pravna podlaga pridobitve podatka. Izvod
zahteve se pošlje v vednost generalnemu državnemu tožilcu.
183. člen
(posebna pravila glede ustreznosti osebnih
podatkov)
(1) Državni tožilec mora skrbeti, da
so osebni podatki v spisih državnega tožilstva v zvezi z izvajanjem
pristojnosti iz prvega odstavka 19. člena tega zakona ter v vpisnikih, imenikih
in evidencah čimbolj točni, popolni, posodobljeni in zanesljivi.
(2) Obveznost iz prejšnjega odstavka
ne velja, če se v okviru kazenskega ali drugega sodnega postopka ali upravnega
postopka obdelujejo osebni podatki iz prejšnjega odstavka, in bo o njihovem
stanju, pomenu ali vsebini odločalo ali na njihovi podlagi sklepalo sodišče ali
upravni organ v okviru presoje dejanskega stanja ali ocene dokazov. Po pravnomočnosti
sodne ali upravne odločbe državni tožilec ali strokovni sodelavec po njegovi
odredbi v roku največ šestih mesecev v spisih, vpisnikih, imenikih in evidencah
državnega tožilstva na ustreznem mestu označi spremembe osebnih podatkov, če je
to glede na odločitev iz sodne ali upravne odločbe potrebno. Obveznost iz
prejšnjega stavka ne velja za zgodovinske zapise glede položaja posameznika, na
katerega se nanašajo osebni podatki, zlasti glede njegovega položaja v predkazenskem
postopku ali v sodnih ali upravnih postopkih.
(3) Določbe prejšnjega odstavka ne
posegajo v pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, da v
skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, doseže popravke oziroma
ustrezne dopolnilne navedbe osebnih podatkov v vpisnikih, imenikih, evidencah
in spisih državnega tožilstva v primerih, ki jih ta člen ne ureja.
184. člen
(temeljna pravila glede pravic in
obveznosti glede obdelave osebnih in drugih podatkov)
(1) Državno tožilstvo ima pravico
zahtevati od državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev
javnih pooblastil ter tudi od organov iz drugega odstavka 180. člena, če za to
obstaja pravna podlaga, naj mu posredujejo ustrezne podatke, listine, spise,
predmete ali obvestila, ki jih potrebuje za izvajanje svoje pristojnosti iz
prvega in drugega odstavka 180. člena tega zakona.
(2) Državno tožilstvo ima pri izvajanju
svojih pristojnosti iz prejšnjega odstavka pravico zahtevati posredovanje podatkov
iz prvega odstavka tega člena tudi od drugih pravnih oseb in posameznikov, za
katere meni, da z njimi razpolagajo, razen če zakon določa, da gre za zaupno
razmerje oziroma da se podatki lahko pridobijo le na podlagi odločb sodišča.
Državno tožilstvo za izvajanje teh pristojnosti lahko obdeluje tudi podatke, ki
so mu jih prostovoljno posredovale druge pravne osebe, posamezniki, druge
države ali mednarodne organizacije, če drug zakon tega ne prepoveduje.
(3) Upravljavci zbirk osebnih podatkov
morajo državnemu tožilstvu za izvajanje njegovih pristojnosti iz prvega
odstavka tega člena na njegovo pisno zahtevo iz obstoječih zbirk podatkov
posredovati oziroma omogočiti vpogled v osebne podatke in podatke o
istovetnosti ovadenih oseb ter osebne podatke in podatke o istovetnosti
oškodovancev ter sprememb njihovih osebnih stanj, v skladu s tem zakonom.
(4) Osebni podatki se zaradi varstva
in učinkovitega uresničevanja interesov pravne države iz prvega odstavka 19.
člena tega zakona državnemu tožilstvu posredujejo brezplačno.
(5) Državno tožilstvo in državni
tožilec morata delovati tako, da je vedno mogoče ugotoviti, kateri pridobljeni
podatki so bili naknadno posredovani znotraj državnega tožilstva in drugim
uporabnikom, kar vključuje tudi zaznambe časa posredovanja, navedbo uporabnika
ter navedbo pravne podlage in namena posredovanja podatkov, morebitnih omejitev
obdelave ali oznak glede stanja osebnih podatkov.
(6) Državno tožilstvo in državni
tožilec ne smeta za izvajanje pristojnosti, nalog in obveznosti iz prvega in
drugega odstavka 180. člena tega zakona uporabljati avtomatizirane obdelave
osebnih ali drugih podatkov, pri kateri bi se o posamezniku ali o pravni lahko
sprejela odločitev iz pristojnosti državnega tožilca, ki bi brez dodatne
odločitve državnega tožilca ali državnega tožilstva predstavljala poseg v
pravice ali obveznosti posameznika ali pravne osebe.
(7) Za varstvo in zavarovanje osebnih
podatkov in za druga vprašanja s področja osebnih podatkov se uporabljajo
določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
PETI DEL
ORGANIZACIJA IN PRISTOJNOSTI DRŽAVNEGA TOŽILSTVA
Prvo poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE
185. člen
(državna tožilstva)
(1) V Republiki Sloveniji so:
1.
Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije;
2.
Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije;
3.
okrožna državna tožilstva:
-
Okrožno državno tožilstvo v Celju;
-
Okrožno državno tožilstvo v Kopru;
-
Okrožno državno tožilstvo v Kranju;
-
Okrožno državno tožilstvo v Krškem;
-
Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani;
-
Okrožno državno tožilstvo v Mariboru;
-
Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti;
-
Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici;
-
Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu;
-
Okrožno državno tožilstvo na Ptuju;
-
Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu.
(2) Sedež Vrhovnega državnega
tožilstva Republike Slovenije in Specializiranega državnega tožilstva Republike
Slovenije je v Ljubljani.
186. člen
(območje delovanja Vrhovnega državnega
tožilstva)
(1) Vrhovno državno tožilstvo deluje
za celotno območje Republike Slovenije.
(2) Vrhovno državno tožilstvo opravlja
državnotožilske funkcije pred Vrhovnim sodiščem ter usklajevalne, nadzorstvene
in izobraževalne pristojnosti nad okrožnimi državnimi tožilstvi in
Specializiranim državnim tožilstvom Republike Slovenije.
(3) Usklajevalne pristojnosti opravlja
Vrhovno državno tožilstvo v okviru kolegijev vodij državnih tožilstev in drugih
oblik kolegijskega dela, v skladu s tem zakonom.
187. člen
(območje delovanja državnih tožilstev)
(1) Specializirano državno tožilstvo
Republike Slovenije deluje za celotno območje Republike Slovenije.
(2) Državnotožilske funkcije pred
višjimi sodišči splošne pristojnosti opravljajo okrožna državna tožilstva.
(3) Okrožno državno tožilstvo deluje
za območje okrožnega sodišča s splošno pristojnostjo in okrajnih sodišč z
območja tega okrožnega sodišča.
(4) Svoje funkcije pred okrajnimi
sodišči izvaja okrožno državno tožilstvo s sedeža okrožnega državnega tožilstva
ali z zunanjega oddelka.
188. člen
(prenos pristojnosti)
(1) Generalni državni tožilec lahko za
postopanje v posamezni zadevi določi drugo krajevno pristojno državno
tožilstvo, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če obstajajo
za to drugi tehtni razlogi, zlasti varovanje nepristranskosti, samostojnega
delovanja ali ugleda državnega tožilstva.
(2) O določitvi drugega pristojnega
državnega tožilstva odloči z odločbo generalni državni tožilec na lastno pobudo
ali na podlagi obrazloženega predloga pristojnega državnega tožilca, vodje okrožnega
državnega tožilstva, vodje Specializiranega državnega tožilstva ali vodje Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi
pooblastili. Odločba se vroči državnemu tožilstvu, ki
je bilo krajevno pristojno v posamezni zadevi, in državnemu tožilstvu, ki mu je
določena krajevna pristojnost v posamezni zadevi.
(3) Če državno tožilstvo zaradi
posebnih okoliščin, ki onemogočajo izvajanje njegovih funkcij, ne more delovati
na sedežu, lahko generalni državni tožilec po predhodno pridobljenem soglasju
ministra z odločbo določi začasni sedež državnega tožilstva.
189. člen
(zunanji oddelek)
(1) Zunanji oddelek okrožnega
državnega tožilstva je organizacijska enota okrožnega državnega tožilstva, ki
opravlja funkcije okrožnega državnega tožilstva pred enim ali več okrajnimi
sodišči.
(2) Zunanji oddelek okrožnega
državnega tožilstva ustanovi ali ukine minister na predlog generalnega
državnega tožilca po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta, praviloma za
območje več okrajnih sodišč.
(3) Vodjo zunanjega oddelka imenuje
vodja posameznega okrožnega državnega tožilstva z letnim razporedom za dobo
enega leta s soglasjem Državnotožilskega sveta, po predhodno pridobljenem
mnenju generalnega državnega tožilca. V zunanje oddelke okrožnega državnega
tožilstva se praviloma razporedijo okrožni državni tožilci.
(4) V upravnem in nadzornem pogledu je
zunanji oddelek državnega tožilstva neposredno podrejen vodji državnega
tožilstva.
(5) Določbe tega člena se ne
uporabljajo za posebne pristojnosti iz prejšnjega člena.
190. člen
(nastopanje pred drugimi državnimi organi)
Kadar so za to pooblaščeni po zakonu,
nastopajo državni tožilci v izvrševanju svojih funkcij pred drugimi državnimi
organi ali njihovimi izpostavami.
191. člen
(organiziranje oddelkov)
(1) Državno tožilstvo lahko zaradi
specializacije, boljše učinkovitosti ali usklajenega delovanja na posameznih
ožjih področjih organizira oddelke.
(2) Oddelek ima najmanj tri državne
tožilce, njegovo delo vodi namestnik vodje državnega tožilstva ali drug državni
tožilec, ki ga z razporedom dela določi vodja državnega tožilstva.
(3) Vodja državnega tožilstva lahko
prenese pristojnost za razporejanje dela med državne tožilce na vodjo oddelka,
vodjo zunanjega oddelka ali drugega državnega tožilca, ki ga za to pooblasti.
(4) Pri Specializiranem državnem
tožilstvu Republike Slovenije in pri okrožnih državnih tožilstvih na sedežih višjih sodišč so
organizirani oddelki za usklajevanje in razporejanje zadev, ki se obravnavajo
pred višjimi sodišči (pritožbeni oddelki). Vodenje in sestava teh oddelkov,
način dodeljevanja zadev, posredovanje spisov in strokovnega usklajevanja ter
razpored udeležbe pri delu višjih sodišč se določijo z Državnotožilskim redom.
(5) Pri Vrhovnem državnem tožilstvu so
organizirani oddelki za reševanje kazenskih zadev, civilnih in upravnih zadev,
za strokovni nadzor, za izobraževanje, za spremljanje in razvoj državnotožilske
uprave in za druga področja v skladu s potrebami dela. Z letnim razporedom dela
se lahko določi, da v posameznih oddelkih opravljajo naloge vsi vrhovni državni
tožilci in dodeljeni državni tožilci na vrhovnem državnem tožilstvu.
Drugo poglavje
SPECIALIZIRANO DRŽAVNO TOŽILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE
192. člen
(pristojnost)
(1) Najzahtevnejša kazniva dejanja,
katerih pregon terja posebno organiziranost in usposobljenost državnih tožilcev
ter najvišjo raven učinkovitosti, obravnava Specializirano državno tožilstvo
Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: SDT).
(2) SDT je pristojno za pregon
storilcev kaznivih dejanj:
-
zoper gospodarstvo, za katera se lahko izreče kazen petih let zapora ali
hujša kazen, razen poslovne goljufije, izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne
ali kreditne kartice, uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice;
-
za katera se lahko izreče kazen desetih let zapora ali hujša kazen, če
je bilo dejanje izvršeno v hudodelski združbi;
-
jemanja podkupnine, dajanja podkupnine, sprejemanja koristi za
nezakonito posredovanje, dajanja daril za nezakonito posredovanje,
nedovoljenega sprejemanja daril, nedovoljenega dajanja daril;
-
terorizma, financiranja terorizma, ščuvanja in javnega poveličevanja
terorističnih dejanj, novačenja in usposabljanja za terorizem;
-
spravljanja v suženjsko razmerje, trgovine z ljudmi.
(3) SDT je pristojno za pregon
storilcev kaznivih dejanj, ki so povezana s kaznivimi dejanji iz prejšnjega
odstavka, če so podani isti dokazi (povezane zadeve).
(4) SDT je izključno pristojen za
vložitev tožbe in zastopanje v postopku za odvzem premoženja nezakonitega
izvora ali v zvezi z njim ter za vložitev predloga in zastopanje v postopku
izvršbe.
(5) SDT je pristojno tudi za pregon
storilcev kaznivih dejanj:
-
iz 22. in 25. člena Uredbe 2017/1939/EU, in sicer do prevzema
pristojnosti EJT v skladu s 27. členom Uredbe 2017/1939/EU in
-
iz 22. in 25. člena Uredbe 2017/1939/EU, in sicer po odstopu zadeve
in prenosu pristojnosti z EJT na pristojne nacionalne organe v skladu s
34. členom Uredbe 2017/1939/EU.
(6) Če
nastane dvom o določitvi pristojnega državnega tožilstva, velja, da je podana
pristojnost SDT.
193. člen
(sestava in delovanje SDT)
(1) Na SDT opravljajo državnotožilsko
službo državni tožilci, ki so imenovani na državnotožilska mesta na SDT ter
državni tožilci, ki so dodeljeni na SDT.
(2) Na državnotožilskih mestih
državnih tožilcev, ki so imenovani na SDT, opravlja državnotožilsko službo
najmanj deset državnih tožilcev, od tega vsaj sedem, ki imajo najmanj naziv
okrožnega državnega tožilca.
(3) Na SDT se po določbah tega zakona
o dodelitvi dodeli najmanj po en državni tožilec iz vsakega okrožnega državnega
tožilstva. Dodeljeni državni tožilci opravljajo delo v zadevah iz pristojnosti
SDT po odredbi vodje SDT na sedežu SDT ali na sedežu okrožnega državnega
tožilstva, pri katerem so imenovani.
(4) Vodja SDT lahko predlaga, da se po
določbah tega zakona, ki urejajo dodelitev na drugo državno tožilstvo, za
sodelovanje pri obravnavanju posamezne zadeve dodatno dodeli na SDT državni
tožilec iz okrožnega državnega tožilstva, ki bi bilo sicer krajevno pristojno
za obravnavanje zadeve, ali da se posamezne naloge izvajajo na območju tega
okrožnega državnega tožilstva.
(5) SDT
deluje po načelu timskega dela praviloma tako, da pri obravnavanju posameznih
zadev združuje znanje, usposobljenost in izkušnje posameznih članov za določena
pravna področja v obsegu, ki je potreben za učinkovito usmerjanje in
preiskovanje kaznivih dejanj ter pripravo obtožnega akta.
194. člen
(poziv k prijavam)
(1) Poziv k prijavam za dodelitev v
SDT po tretjem odstavku 193. člena objavi Državnotožilski svet v 15 dneh od
prejema predloga generalnega državnega tožilca.
(2) Poziv se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije. Rok za prijave ne sme biti krajši od 15 dni.
(3) Če se na poziv ne prijavi najmanj
po en državni tožilec iz posameznega državnega tožilstva, se na SDT lahko
dodeli prijavljeni državni tožilec iz drugega državnega tožilstva, ne glede na
določbo tretjega odstavka prejšnjega člena.
195. člen
(imenovanje, premestitev in dodelitev na
SDT)
(1) Pri imenovanju, premestitvi in
dodelitvi državnih tožilcev na SDT se posebej upošteva trajanje državnotožilske
službe, zadnja ocena državnotožilske službe in pridobljene izkušnje s področja
obravnavanja zadev iz pristojnosti SDT, za kandidate za imenovanje, ki niso
državni tožilci, pa opravljanje primerljive službe in pridobljene primerljive
izkušnje s področja obravnavanja zadev iz pristojnosti SDT.
(2) Imenovanje na prosto državnotožilsko
mesto na SDT se opravi po postopku za imenovanje državnega tožilca v skladu z
določbami 28. do 36. člena tega zakona.
(3) O premestitvi
in dodelitvi državnega tožilca na SDT odloča Državnotožilski svet na predlog
generalnega državnega tožilca, po predhodnem mnenju vodje SDT.
(4) Dodelitev
na SDT traja štiri leta in se lahko s soglasjem dodeljenega državnega tožilca
ponovi. Če se čas dodelitve izteče pred pravnomočnostjo sodne odločbe v zadevi,
dodeljeni državnemu tožilcu, se dodelitev lahko podaljša do pravnomočnosti
sodne odločbe, vendar najdalj za šest mesecev.
(5) Glede
predčasnega prenehanja dodelitve na SDT se smiselno uporabljajo določbe tega
zakona, ki ureja predčasno prenehanje dodelitve.
196. člen
(pravice državnega tožilca na SDT)
(1) Državnemu tožilcu, ki je imenovan
na SDT, pripada:
-
okrajnemu državnemu tožilcu plača višjega državnega tožilca;
-
okrajnemu državnemu tožilcu svetniku plača višjega državnega tožilca
svetnika;
-
okrožnemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca in
-
okrožnemu državnemu tožilcu svetniku, višjemu državnemu tožilcu ter
vrhovnemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca svetnika.
(2) Dodeljenemu državnemu tožilcu
pripada za čas, v katerem rešuje zadeve iz pristojnosti SDT:
-
okrajnemu državnemu tožilcu plača višjega državnega tožilca;
-
okrajnemu državnemu tožilcu svetniku plača višjega državnega tožilca
svetnika;
-
okrožnemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca in
-
okrožnemu državnemu tožilcu svetniku, višjemu državnemu tožilcu ter
vrhovnemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca svetnika.
(3) Način evidentiranja in
obračunavanje časa iz prejšnjega odstavka se določi z Državnotožilskim redom.
(4) Državnemu tožilcu, ki mu v skladu
s prvim in drugim odstavkom tega člena pripada plača višjega državnega tožilca,
mu ta pripada v višini plačnega razreda, v katerega je v skladu z zakonom, ki
ureja sistem plač v javnem sektorju, uvrščena funkcija, ki jo zaseda višji
državni tožilec ob uvrstitvi.
(5) Če državni tožilec, ki je imenovan
ali dodeljen na SDT, po prenehanju takšnega imenovanja ali dodelitve, nadaljuje
z delom v posameznih zadevah iz pristojnosti SDT, se višina njegove plače
določi po drugem odstavku tega člena.
(6) Premestitev in dodelitev državnega
tožilca na SDT ne posegata v njegov naziv in položaj.
(7) Glede položaja in napredovanja
državnega tožilca se za čas trajanja dodelitve na SDT smiselno uporabljajo določbe
tega zakona, ki urejajo dodelitev državnega tožilca na drugo državno tožilstvo.
(8) Državnemu tožilcu, ki je dodeljen
na SDT, se lahko izjemoma dodelijo v delo zadeve iz pristojnosti državnega
tožilstva, pri katerem je imenovan, ob upoštevanju obsega dela, ki ga državni
tožilec opravlja pri SDT.
197. člen
(položaj in vodenje SDT)
(1) Za SDT se uporabljajo določbe, ki
veljajo za okrožno državno tožilstvo, kolikor ta zakon ne določa drugače.
(2) Vodja SDT se imenuje po določbah
tega zakona, ki veljajo za imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva.
(3) Vodja SDT ima enak položaj in
pristojnosti kakor vodja okrožnega državnega tožilstva, če ta zakon ne določa
drugače.
(4) O dodelitvi zadev državnemu
tožilcu, dodeljenemu na SDT, iz pristojnosti državnega tožilstva, pri katerem
je imenovan, odloči vodja SDT v soglasju z vodjo tega državnega tožilstva.
(5) Organizacijo, obveščanje in delo
SDT podrobneje ureja podzakonski akt, ki ga izda minister po predhodnem mnenju
generalnega državnega tožilca.
198. člen
(obveščanje, dodelitev in prenos zadev)
(1) SDT obravnava vse zadeve iz drugega, četrtega in petega odstavka 192.
člena tega zakona, druge zadeve pa le, če so podani pogoji iz tretjega odstavka
192. člena tega zakona.
(2) Vodja
krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva oziroma vodja pristojne uprave
oziroma enote Policije morata nemudoma obvestiti vodjo SDT o zadevah, glede
katerih je podana pristojnost SDT po drugem in petem odstavku 192. člena
tega zakona, in mu brez odlašanja izročiti spise zadev z vsemi zbranimi dokazi.
Evropski delegirani tožilec mora pred odstopom zadeve, glede katere je po 22.
in 25. člena Uredbe 2017/1939/EU podana pristojnost EJT, in pred prenosom
pristojnosti z EJT na pristojni organ v skladu s 34. členom Uredbe
2017/1939/EU obvestiti vodjo SDT in mu brez odlašanja izročiti spis zadeve z
vsemi zbranimi dokazi.
(3) Vodja SDT lahko odredi, da se
zadeva, za katero je pristojno SDT, dodeli krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu
tožilstvu, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za dodelitev zadeve SDT
ali iz razlogov smotrnosti. Če se vodja krajevno pristojnega okrožnega
državnega tožilstva ne strinja z dodelitvijo, lahko ta predlaga, da o
utemeljenosti predloga odloči generalni državni tožilec. Vodja SDT na zahtevo generalnega
državnega tožilca, lahko pa tudi na lastno pobudo, pred odločitvijo generalnega
državnega tožilca poda dodatno pojasnilo o razlogih za dodelitev.
(4) Če je zadeva v skladu s prejšnjim
odstavkom dodeljena krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, se mu
odstopijo spisi zadeve in o tem obvesti pristojnega vodjo uprave oziroma enote
Policije.
(5) Če krajevno pristojno državno
tožilstvo obravnava zadevo iz tretjega odstavka 192. člena tega zakona, lahko
vodja SDT na lastno pobudo ali na pobudo državnega tožilca, kateremu je zadeva
dodeljena, z obrazloženim predlogom zaprosi vodjo krajevno pristojnega
okrožnega državnega tožilstva, da se zadeva dodeli v obravnavo SDT. Če se vodja
krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva ne strinja s predlogom,
lahko vodja SDT predlaga, da o utemeljenosti predloga odloči generalni državni
tožilec. Če je zadeva dodeljena SDT, se mu odstopijo spisi zadeve in o tem
obvesti pristojnega vodjo uprave oziroma enote Policije.
(6) Podrobnejša
navodila o dodeljevanju zadev in o organiziranju dela na SDT določa Državnotožilski
red.
(7) Okrožno
državno tožilstvo, ki bi bilo krajevno pristojno za obravnavanje zadeve, mora
sodelovati s SDT pri opravljanju njegovih nalog, zagotavljati potrebno
administrativno in tehnično pomoč ter druge pogoje za delo.
198.a člen
(uporaba predpisov)
Če s tem ali drugim zakonom ni določeno
drugače, se za SDT uporabljajo določbe tega zakona ter podzakonskih predpisov
in drugih aktov izdanih na podlagi določb tega zakona, ki veljajo za okrožno
državno tožilstvo.
Tretje poglavje
ODDELEK ZA PREISKOVANJE IN PREGON URADNIH OSEB S POSEBNIMI POOBLASTILI
199. člen
(pristojnost in dodelitev zadev)
(1) Pri SDT deluje kot samostojna
notranja organizacijska enota s posebnim položajem Oddelek za preiskovanje in
pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili (v nadaljnjem besedilu: Posebni
oddelek). Posebni oddelek deluje po načelu strokovne in operativne avtonomnosti
v skladu z določbami tega zakona.
(2) Posebni oddelek je izključno
krajevno in stvarno pristojen za obravnavo kaznivih dejanj, če jih storijo uradne
osebe:
-
Policije;
-
(prenehala
veljati);
-
vojaške policije, ki imajo pooblastila policije v predkazenskem
postopku;
-
s pooblastili policije v predkazenskem postopku, ki so napotene na
misijo v tujini;
-
Obveščevalno-varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo;
-
Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.
(3) Posebni oddelek je pristojen tudi
za obravnavo zadev, ki jih obravnava drugo okrožno državno tožilstvo, če so te
zadeve vsebinsko povezane z zadevo, ki jo obravnava Posebni oddelek.
(4) Če nastane dvom o določitvi
pristojnega državnega tožilstva, velja, da je podana pristojnost Posebnega
oddelka.
(5) Za obveščanje, dodelitev in prenos
zadev Posebnega oddelka se smiselno uporabljajo določbe o obveščanju, dodelitvi
in prenosu zadev SDT. Če so ovadbo, ki jo obravnava Posebni oddelek, podali
policisti ali če so jo podale druge osebe, policisti pa so zbirali obvestila v
zvezi z njo, mora državni tožilec o obravnavanju zadeve seznaniti policijo.
200. člen
(vodenje in dodelitev državnega tožilca)
(1) Vodjo Posebnega oddelka imenuje
Državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca po predhodnem
mnenju ministra. Glede postopka imenovanja se smiselno uporabljajo določbe, ki
veljajo za imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva.
(2) Vodja Posebnega oddelka ima
pristojnosti vodje okrožnega državnega tožilstva glede:
-
notranje organizacije in organizacije poslovanja Posebnega oddelka;
-
razporeda dela in dodeljevanja zadev;
-
priprave letnih programov in letnih poročil;
-
organizacije udeležbe na glavnih obravnavah, narokih in drugih dejanjih;
-
zagotavljanja in nadzora nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in
pravočasnostjo poslovanja Posebnega oddelka;
-
kolegijskega dela;
-
disciplinskih postopkov in začasne odstranitve iz državnotožilske
službe;
-
obveščanja in prevzema zadev, odveze nadaljnjega dela, izdajanja in
izpolnjevanja splošnih navodil in strokovnega nadzora;
-
obravnavanja nadzorstvenih pritožb;
-
poročanja o delu Posebnega oddelka, in
-
izobraževanja ter spremljanja sodne in državnotožilske prakse.
Zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo,
strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela državnega tožilca Posebnega
oddelka zagotavlja vodja Posebnega oddelka po določbah tega zakona o strokovnem
nadzoru.
(3) V Posebni oddelek se dodelita
najmanj dva državna tožilca, ki sta usposobljena in izkušena za obravnavo zadev
iz pristojnosti Posebnega oddelka.
(4) Glede poziva k prijavam, dodelitve
državnega tožilca v Posebni oddelek in pravic dodeljenega državnega tožilca se
smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za SDT.
201. člen
(policisti v posebnem oddelku)
(1) Naloge odkrivanja in preiskovanja
kaznivih dejanj iz pristojnosti Posebnega oddelka opravlja najmanj šest oseb s
pooblastili policije v predkazenskem postopku, začasno premeščenih na delovna
mesta policistov v Posebnem oddelku.
(2) Policisti iz prejšnjega odstavka
lahko za potrebe izvajanja nalog odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj iz
pristojnosti Posebnega oddelka izvršujejo vsa policijska pooblastila in naloge,
ki jih določajo zakon, ki ureja policijo, zakon, ki ureja kazenski postopek in
predpisi, sprejeti na njuni podlagi.
(3) Ne glede na določbe zakona, ki
ureja javne uslužbence, je lahko oseba iz prvega odstavka tega člena začasno
premeščena v Posebni oddelek za štiri leta.
(4) V Posebni oddelek se po prvem
odstavku tega člena lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila
policije in najmanj deset let delovnih izkušenj pri izvrševanju teh pooblastil.
202. člen
(urejanje pravic in pogojev)
(1) Za urejanje delovnopravnega
statusa in sklenitev pogodb o zaposlitvi, za urejanje pravic in obveznosti ter
za določanje plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja se za osebe, ki
opravljajo naloge policistov Posebnega oddelka, poleg predpisov, ki urejajo
pravice, obveznosti, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja javnih uslužbencev,
uporabljajo določbe zakona in drugih predpisov, ki urejajo Policijo oziroma
organe iz drugega odstavka 199. člena tega zakona, pri čemer se za določitev
dodatka za stalnost vsako začeto leto delovne dobe v Posebnem oddelku šteje kot
začeto leto delovne dobe v Policiji oziroma v organu iz drugega odstavka 199.
člena tega zakona.
(2) Policija mora policistom in
državnim tožilcem Posebnega oddelka brezplačno zagotavljati dostop do tistega
dela vsebine policijskih evidenc, ki je potreben za izvajanje določb tega
zakona ter zakona, ki ureja kazenski postopek, ob uvedbi ustreznih ukrepov
zavarovanja, ter druge tehnične pogoje in pomoč za izvajanje njihovih
policijskih pooblastil.
(3) Generalni državni tožilec na
predlog vodje Posebnega oddelka in po predhodnem mnenju generalnega direktorja
Policije izda navodilo o načinu in pooblastilih glede dostopa do vsebine
določenih evidenc iz prejšnjega odstavka.
(4) Državni nadzorni organ za varstvo
osebnih podatkov izda odločbo, s katero potrdi ali zavrne navodilo generalnega
državnega tožilca iz prejšnjega odstavka.
203. člen
(podzakonski akt)
Vlada Republike Slovenije na predlog
ministra in na podlagi predhodnega predloga generalnega državnega tožilca ter
mnenja generalnega direktorja Policije, izda odredbo, s katero določi število
delovnih mest policistov, začasno premeščenih v Posebni oddelek.
Tretje a) poglavje
ODDELEK ZA POSTOPKE V ZVEZI Z ODVZEMOM PREMOŽENJA NEZAKONITEGA IZVORA
203.a člen
(pristojnost)
(1) Pri SDT deluje oddelek za postopke v
zvezi z odvzemom premoženja nezakonitega izvora (v nadaljnjem besedilu: Civilno
finančni oddelek).
(2) V skladu z določbami zakona, ki ureja
odvzem premoženja nezakonitega izvora, Civilno finančni oddelek sodeluje s
krajevno in stvarno pristojnimi državnimi tožilstvi, ki vodijo predkazenske ali
kazenske postopke, povezane s sumom obstoja premoženja nezakonitega izvora,
oziroma finančne preiskave po zakonu, ki ureja odvzem premoženja nezakonitega
izvora.
Četrto poglavje
STROKOVNO INFORMACIJSKI CENTER
204. člen
(organizacija in vodenje)
(1) Pri Vrhovnem državnem tožilstvu
kot notranja organizacijska enota Vrhovnega državnega tožilstva deluje Strokovno
informacijski center (v nadaljnjem besedilu: SIC).
(2) SIC vodi državni tožilec, ki ga z
letnim razporedom imenuje generalni državni tožilec.
(3) Naloge iz pristojnosti SIC
opravljajo vsi vrhovni, višji in dodeljeni državni tožilci na Vrhovnem državnem
tožilstvu ter državnotožilsko osebje.
205. člen
(pristojnosti)
Strokovno informacijski center je pristojen
za:
-
zagotavljanje strokovne pomoči s področja davčne, finančne, računovodske
in drugih strok, ki je potrebna za strokovno in učinkovito delovanje državnih tožilcev
pri usmerjanju odkrivanja in pregonu storilcev kaznivih dejanj,
-
razvoj, enotnost ter delovanje informacijske podpore poslovanja državnih
tožilstev in njeno usklajevanje z drugimi informacijskimi sistemi na kazenskem
področju,
-
pripravo ter izdajo tožilskega glasila in strokovne literature, za
urejanje intraneta in spletnih strani državnih tožilstev in
-
evidentiranje pravnih problemov strokovne narave ter priprava in
organiziranje usklajevanja in strokovnega sodelovanja pri njihovem
obravnavanju.
(2) Za potrebe poenostavitve neposrednih
stikov in sodelovanja med pristojnimi organi, ki vodijo postopke v zadevah iz
prvega odstavka 206. člena tega zakona v Republiki Sloveniji in organi drugih
držav članic, deluje SIC kot kontaktna točka. Naloga kontaktne točke je
spodbujanje in pomoč pri izvajanju mednarodnega sodelovanja med pristojnimi
domačimi in tujimi organi z aktivnim posredovanjem in vzpostavljanjem
neposrednih stikov s pristojnimi kontaktnimi točkami ali službami drugih držav
članic.
206. člen
(premoženjskopravni ukrepi)
(1) SIC vodi centralno evidenco vseh
zadev in zagotavlja državnim tožilcem strokovno pomoč v vseh zadevah, v katerih
je bilo predlagano oziroma odrejeno začasno zavarovanje, zaseg ali odvzem
predmetov in premoženjske koristi ter premoženja nezakonitega izvora, na
podlagi podatkov, ki jih po uradni dolžnosti takoj po izdaji pobude, usmeritve,
procesnega akta državnega tožilca in sodne odločbe posredujejo vsa državna
tožilstva.
(2) (prenehal
veljati).
(3) Vsebina evidence in način
posredovanja podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena se določi z
Državnotožilskim redom.
(4) Pri izdelavi ocene dela državnih
tožilcev po tem zakonu se za vse državne tožilce kot merilo sposobnosti in
učinkovitost upošteva tudi prizadevnost in uspešnost v okviru usmerjanja,
medsebojnega državnotožilskega usklajevanja, mednarodnega sodelovanja ter
predlaganja ustreznih ukrepov v kazenskih zadevah zaradi začasnega zavarovanja,
zasega in odvzema predmetov, premoženjske koristi in premoženja nezakonitega
izvora.
(5) Mnenje o izpolnjevanju merila iz
prejšnjega odstavka za potrebe izdelave ocene državnotožilske službe poda vodja
SIC.
Peto poglavje
PORAVNALCI V KAZENSKIH ZADEVAH
207. člen
(poravnalec)
(1) Poravnalec je oseba, ki je
imenovana za poravnalca pod pogoji in po postopku, ki jih določa ta zakon, ter
opravlja naloge poravnavanja v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek.
(2) Če je to potrebno za izvajanje poravnavanja
v kazenskih zadevah, morajo upravne enote in samoupravne lokalne skupnosti dati
poravnalcem na razpolago brezplačno uporabo njihovih prostorov, ki so potrebni
in primerni za opravljanje poravnavanja, kolikor razpolagajo s takšnimi
prostori in jih lahko dajo na razpolago za tak namen.
208. člen
(pogoji za imenovanje)
(1) Kandidat za poravnalca mora
izpolnjevati te pogoje:
1.
da je državljan Republike Slovenije ali države članice Evropske unije
ali države članice Evropskega gospodarskega prostora ter izkaže visoko raven
aktivnega znanja slovenščine, na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in
madžarska narodna skupnost, pa tudi višjo raven znanja jezika narodne
skupnosti;
2.
da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
3.
da ima v Republiki Sloveniji zaključeno najmanj visokošolsko
izobraževanje prve stopnje ali je v tujini končal primerljivo izobraževanje, ki
se dokazuje s tujo listino o izobraževanju in priloženim mnenjem o
izobraževanju v skladu z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja;
4.
da poda izjavo, da bo v primeru imenovanja zagotovil opremo in prostore,
ki bodo potrebni in primerni za opravljanje poravnavanja;
5.
da je osebnostno primeren za opravljanje poravnavanja;
6.
da je ob prijavi dopolnil 30 let.
(2) Za opravljanje poravnavanja ni
osebnostno primeren tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja
ali obnašanja utemeljeno sklepati, da poravnavanja ne bo opravljal strokovno,
pošteno ali vestno ali da kot poravnalec ne bo varoval ugleda instituta
poravnavanja in nepristranskosti, ali ki je bil obsojen za kaznivo dejanje,
zaradi katerega je moralno nevreden opravljati poravnavanje.
(3) Poravnalci se morajo strokovno
izpopolnjevati v okviru izobraževalnih dejavnosti, ki jih organizira Center za
izobraževanje v pravosodju ali drug državni organ, pooblaščena organizacija ali
strokovno združenje.
209. člen
(javni poziv)
(1) Javni poziv k zbiranju prijav
kandidatov za poravnalce za območje posameznega višjega sodišča objavi ministrstvo
v Uradnem listu Republike Slovenije. Rok za vložitev prijav iz javnega poziva
ne sme biti krajši od 15 dni.
(2) Za vodenje postopka se smiselno
uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
210. člen
(imenik poravnalcev)
(1) Ministrstvo za odločanje in
vodenje postopkov po tem zakonu ter za zagotavljanje pravne varnosti v
postopkih pred državnimi tožilstvi upravlja imenik poravnalcev, ki vsebuje te
podatke: osebno ime, znanstveni ali strokovni naslov, območje sodišča, za
katero je poravnalec imenovan, datum imenovanja, poklic, datum in kraj rojstva,
enotno matično številko občana (EMŠO), poštni naslov, na katerem je dosegljiv,
kontaktno številko telefona in telefaksa, kontaktni naslov elektronske pošte in
podatke o zaposlitvi ali drugem statusu.
(2) Imenik poravnalcev je za pravno
varnost, delovanje državnih tožilstev in drugih državnih organov v sodnih in
drugih postopkih ter informiranje strank javen v delu, ki obsega te podatke:
osebno ime poravnalca, znanstveni ali strokovni naslov, kontaktno številko
telefona in območje sodišča, za katero je imenovan za poravnalca. Javni del
imenika se lahko objavi na spletni strani ministrstva.
(3) Za potrebe posodabljanja imenika
poravnalcev ter vodenja ali odločanja v postopkih po tem zakonu ali drugih
zakonih lahko ministrstvo pridobiva in obdeluje podatek o stalnem in začasnem
prebivališču poravnalca od upravljavca centralnega registra prebivalstva vsakih
šest mesecev ali, če obstaja sum, da poravnalec ministrstvu ni posredoval
točnega podatka. Za namene iz prejšnjega stavka lahko ministrstvo podatek o
vpisu poravnalca v kazensko evidenco ali izpisu poravnalca iz nje glede
kaznivih dejanj iz 208. člena tega zakona pridobi od upravljavca kazenske
evidence in ga obdeluje za ta namen. Za namene iz prvega stavka tega odstavka
lahko ministrstvo pridobiva in obdeluje podatek o datumu smrti poravnalca od
upravljavca matičnega registra.
(4) Za namene iz prejšnjega odstavka
mora poravnalec pisno ali po elektronski poti sporočiti ministrstvu vsako
spremembo podatkov o poštnem naslovu, na katerem je dosegljiv, naslovu stalnega
ali začasnega prebivališča, kontaktni številki telefona oziroma telefaksa ali
naslovu elektronske pošte. Poravnalec mora tudi za to posredovati pisno izjavo,
da so vsi podatki, ki jih glede njega upravlja ministrstvo v imeniku
poravnalcev, točni, oziroma podatke, ki so spremenjeni, in sicer do konca
prvega meseca v koledarskem letu.
(5) Če poravnalec ne posreduje pisne
izjave v roku iz drugega stavka prejšnjega odstavka, ga ministrstvo izbriše iz
javnega dela imenika in se ponovno vpiše v ta del imenika po posredovanju
zahtevane izjave.
211. člen
(razrešitev poravnalca)
(1) Minister poravnalca razreši, če:
1.
sam zahteva razrešitev;
2.
ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje;
3.
svojih dolžnosti ni opravil redno;
4.
svojih dolžnosti ne opravlja vestno;
5.
se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na objektivno
in od zunanjih vplivov neodvisno opravljanje te funkcije.
(2) Za ugotavljanje razloga iz 3. in
4. točke prejšnjega odstavka lahko minister zahteva opravo pregleda po naslednjem
členu.
(3) Nezdružljivost opravljanja
pridobitne dejavnosti z dejavnostjo poravnavanja ugotavlja ministrstvo, ki za
te namene lahko brezplačno pridobiva podatke iz vseh uradnih evidenc in zbirk
podatkov, ki jih upravljajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih
skupnosti ali nosilci javnih pooblastil.
212. člen
(nadzor nad delom poravnalcev)
(1) Nadzor nad delom poravnalcev se
izvaja z rednimi ali izrednimi pregledi opravljenih postopkov poravnavanja.
(2) Nadzor opravlja nadzorni odbor, ki
ga ustanovi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije in ima tri člane:
-
državnega tožilca, ki ima najmanj naziv okrožnega državnega tožilca,
-
predstavnika poravnalcev, in
-
predstavnika ministrstva, ki ga predlaga minister na zahtevo Vrhovnega
državnega tožilstva.
(3) Če nadzorni odbor pri opravljanju
nadzora ugotovi, da poravnalec svojih dolžnosti ni opravljal redno ali vestno,
lahko predlaga ministru, da poravnalca razreši.
(4) Administrativne naloge za nadzorni
odbor opravlja Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.
Zakon o državnem tožilstvu – ZDT-1 (Uradni
list RS, št. 58/11) vsebuje naslednje prehodne in
končne določbe:
»ŠESTI DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
Odredba in kadrovski načrti
213. člen
(1) Minister v soglasju z Vlado
Republike Slovenije po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca uskladi
Odredbo o številu mest državnih tožilcev in pomočnikov državnega tožilca
(Uradni list RS, št. 64/06, 16/07, 26/07, 18/08 in 98/08) z določbami tega
zakona glede števila mest državnih tožilcev in nazivov, v katerih se pri
posameznih državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba, ter števila
mest državnih tožilcev s pogojem višje ravni znanja jezika narodnih skupnosti v
dveh mesecih pred začetkom uporabe tega zakona.
(2) Kadrovski načrti državnih
tožilstev se uskladijo z določbami tega zakona v enem mesecu pred začetkom uporabe
tega zakona.
(3) Državna tožilstva uskladijo akte o
notranji organizaciji in sistemizaciji z določbami tega zakona do začetka uporabe
tega zakona.
Pomočniki okrožnega državnega tožilca
214. člen
(1) Dosedanji pomočniki okrožnih
državnih tožilcev nadaljujejo delo kot okrajni državni tožilci, pri čemer
doseženi plačni razred in položaj, pridobljen v nazivu pomočnika okrožnega
državnega tožilca, velja kot plačni razred in položaj okrajnega državnega
tožilca.
(2) Čas opravljanja funkcije pomočnika
okrožnega državnega tožilca se glede pravic in dolžnosti po zakonu šteje za čas
opravljanja funkcije okrajnega državnega tožilca.
(3) Kjer drug zakon ali podzakonski
predpis uporablja izraza »pomočnik okrožnega državnega tožilca« oziroma
»pomočnik«, če se nanašata na pomočnika okrožnega državnega tožilca, pomenita
okrajnega državnega tožilca.
Uradne izkaznice
215. člen
Uradne izkaznice, izdane na podlagi 45.
člena Državnotožilskega reda (Uradni list RS, št. 109/04, 65/06, 98/07 in
4/10), se uporabljajo do izdaje novih izkaznic.
Oddelki in notranje organizacijske enote
Vrhovnega državnega tožilstva
216. člen
(dokončanje
prevzetih zadev in dodeljevanje novih zadev)
(1) Z dnem začetka uporabe tega zakona
preneha z delom pritožbeni oddelek in zunanji oddelki Vrhovnega državnega
tožilstva, ustanovljeni po Zakonu o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št.
94/07, 77/09 – popr. in 87/09). Zadeve, ki so pripadle do začetka uporabe tega
zakona, nadaljujejo in dokončajo višji državni tožilci, ki so jim bile zadeve
dodeljene.
(2) Z dnem začetka uporabe tega zakona
prevzamejo zastopanje zadev iz pristojnosti višjih sodišč, ki bodo pripadle po
začetku uporabe tega zakona, višji državni tožilci, razporejeni v pritožbene
oddelke na okrožnih državnih tožilstvih na sedežih višjih sodišč.
(3) Z dnem začetka uporabe tega zakona
prevzame oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor Vrhovnega državnega
tožilstva:
-
nedokončane zadeve izobraževanja in mednarodnega sodelovanja iz
pristojnosti Strokovnega centra, in
-
nedokončane zadeve strokovnega nadzora iz pristojnosti oddelka za
državnotožilski strokovni nadzor.
(4) Z dnem začetka uporabe tega zakona
prevzame Strokovno informacijski center Vrhovnega državnega tožilstva:
-
nedokončane zadeve strokovne pomoči pri usmerjanju odkrivanja in pregonu
storilcev kaznivih dejanj iz pristojnosti Strokovnega centra, in
-
nedokončane zadeve iz pristojnosti Pravnoinformacijskega centra.
217. člen
(dokumentacija
in sredstva)
(1) Spisi pritožbenih zadev, ki so jih
obravnavali pritožbeni oddelek in zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva
se hranijo kot arhivsko gradivo in jih prevzamejo okrožna državna tožilstva na
sedežu višjih sodišč v skladu z navodilom, ki ga do začetka uporabe tega zakona
izda generalni državni tožilec.
(2) Sredstva pritožbenega oddelka
Vrhovnega državnega tožilstva prevzame Vrhovno državno tožilstvo in sredstva
zunanjih oddelkov Vrhovnega državnega tožilstva prevzamejo okrožna državna
tožilstva na sedežu višjih sodišč v skladu z navodilom, ki ga do začetka
uporabe tega zakona izda generalni državni tožilec.
218. člen
(premestitve)
(1) Generalni državni tožilec
najpozneje do začetka uporabe tega zakona izda odločbe o premestitvi višjih
državnih tožilcev na državnotožilska mesta, ki se na okrožnih državnih
tožilstvih na sedežih višjih sodišč opravljajo v nazivu višji državni tožilec v
skladu z odredbo, ki bo določila število mest državnih tožilcev in nazive, v
katerih se pri posameznih državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba.
(2) Višji državni tožilci, ki niso
premeščeni po prejšnjem odstavku, nadaljujejo delo pri Vrhovnem državnem
tožilstvu na državnotožilskih mestih, ki se opravljajo v nazivu višji državni
tožilec, in se razporedijo za opravljanje državnotožilskega strokovnega nadzora
oziroma drugih nalog iz pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva.
(3) Pri odločanju o premestitvi
generalni državni tožilec v okviru sprejetih kadrovskih načrtov upošteva mnenje
višjega državnega tožilca, čas opravljanja državnotožilske službe v celoti in
čas opravljanja državnotožilske službe v nazivu višjega državnega tožilca,
okoliščine, ki se po tem zakonu upoštevajo glede soglasja pri dodelitvi na
drugo državno tožilstvo in potrebe zagotavljanja državnotožilske službe.
(4) Višji državni tožilci do izdaje
odločbe iz prvega odstavka tega člena nadaljujejo delo pri Vrhovnem državnem
tožilstvu.
(5) Premestitev po prvem odstavku tega
člena ne posega v naziv, položaj in plačo državnega tožilca ter pravice, ki jih
ima po določbah tega zakona o premestitvi.
(6) Vrhovni državni tožilci, ki so
bili razporejeni na pritožbeni oddelek Vrhovnega državnega tožilstva, še naprej
opravljajo službo pri tem tožilstvu.
Specializirano državno tožilstvo, Skupina in
Posebni oddelek
219. člen
(ustanovitev
SDT, premestitev osebja, prevzem zadev)
(1) SDT začne z delovanjem v
prostorih, kjer deluje Skupina za pregon organiziranega kriminala (v nadaljnjem
besedilu: Skupina).
(2) Tožilsko osebje Skupine nadaljuje
delo pri SDT, kamor se premesti po določbah, ki veljajo za trajne premestitve
javnih uslužbencev v okviru istega delodajalca zaradi delovnih potreb.
(3) Z dnem začetka uporabe tega zakona
državni tožilci in pomočniki državnih tožilcev, dodeljeni v Skupino za pregon
organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu, ustanovljeno po
Zakonu o državnem tožilstvu, oziroma v Specializirani oddelek, ustanovljen po
Zakonu o državnem tožilstvu, nadaljujejo delo kot državni tožilci, dodeljeni na
državnotožilska mesta, določena v drugem odstavku 193. člena tega zakona na SDT
oziroma v tretjem odstavku 200. člena tega zakona v Posebnem oddelku, do izteka
časa njihove dodelitve v Skupino oziroma v Specializirani oddelek.
(4) Nedokončane zadeve, dokumentacijo
in sredstva Skupine in specializiranega oddelka prevzame SDT oziroma Posebni
oddelek.
(5) Delo v zadevah iz pristojnosti
Skupine in Specializiranega oddelka prevzamejo državni tožilci, ki nadaljujejo
delo v skladu s tretjim odstavkom tega člena.
220. člen
(imenovanja,
dodelitve in vodenje SDT)
(1) V enem mesecu po začetku uporabe
tega zakona ministrstvo razpiše prosto mesto vodje SDT.
(2) V enem mesecu po imenovanju vodje
SDT ministrstvo objavi razpis za imenovanje (drugi odstavek 193. člena) in
poziv k prijavam za dodelitev (tretji odstavek 193. člena) potrebnega števila
državnih tožilcev na SDT. Prijava državnega tožilca na razpis na SDT šteje za
soglasje k premestitvi na razpisano mesto na SDT, prijava na poziv za dodelitev
pa kot soglasje za dodelitev na SDT.
(3) Državni tožilci iz tretjega
odstavka 219. člena tega zakona se lahko prijavijo na razpis oziroma na poziv
iz drugega odstavka tega člena. Če se ne prijavijo na razpis oziroma na poziv
oziroma niso premeščeni ali dodeljeni na SDT, po izteku časa dodelitve v
Skupino oziroma v Specializirani oddelek, nadaljujejo delo pri državnem
tožilstvu, na katerem so opravljali državnotožilsko službo pred dodelitvijo.
(4) Če na SDT, po postopku, določenem
s tem zakonom, ni imenovano oziroma dodeljeno ustrezno število državnih
tožilcev v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 193. člena tega zakona, se
manjkajoče število zagotovi s premestitvijo ali dodelitvijo državnih tožilcev,
ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 195. člena tega zakona.
(5) Premestitev ali dodelitev iz
prejšnjega odstavka se opravi po določbah tega zakona o premestitvi oziroma
dodelitvi na drugo državno tožilstvo brez soglasja državnega tožilca.
(6) Z dnem začetka uporabe tega zakona
in do imenovanja novega vodje SDT vodi kot začasni vodja SDT sedanji vodja
Skupine.
221. člen
(dodelitve in
vodenje Posebnega oddelka)
(1) V enem mesecu po začetku uporabe
tega zakona ministrstvo razpiše prosto mesto vodje Posebnega oddelka.
(2) V enem mesecu po imenovanju vodje
Posebnega oddelka ministrstvo objavi poziv k prijavam za dodelitev v Posebni
oddelek (tretji odstavek 200. člena) potrebnega števila državnih tožilcev.
(3) Državni tožilci iz tretjega
odstavka 219. člena tega zakona se lahko prijavijo na poziv iz drugega odstavka
tega člena. Če se ne prijavijo na poziv oziroma niso dodeljeni v Posebni
oddelek, po izteku časa dodelitve v Skupino oziroma v Specializirani oddelek
nadaljujejo delo pri državnem tožilstvu, na katerem so opravljali
državnotožilsko službo pred dodelitvijo.
(4) Če v Posebni oddelek po postopku,
določenem s tem zakonom, ni dodeljeno ustrezno število državnih tožilcev v
skladu s tretjim odstavkom 200. člena tega zakona, se manjkajoče število
državnih tožilcev dodeli v Posebni oddelek brez njihovega soglasja po določbah
tega zakona o dodelitvi na drugo državno tožilstvo.
(5) Policisti, ki opravljajo naloge v
specializiranem oddelku, nadaljujejo z delom v Posebnem oddelku kot začasno
premeščeni policisti, in sicer do začasne premestitve najmanj šestih policistov
v Posebni oddelek po določbah tega zakona.
(6) Policisti iz prejšnjega odstavka,
ki niso začasno premeščeni v Posebni oddelek, prenehajo z delom v tem oddelku
in nadaljujejo delo pri Policiji na podlagi akta o premestitvi, ki ga izda
generalni direktor Policije po določbah, ki veljajo za trajne premestitve
javnih uslužbencev v okviru istega delodajalca zaradi delovnih potreb, pri
čemer obdržijo naziv in plačni razred, ki so ga imeli pred premestitvijo.
(7) Z dnem začetka uporabe tega zakona
in do imenovanja novega vodje vodi Posebni oddelek kot začasni vodja tega
oddelka sedanji vodja specializiranega oddelka.
222. člen
(izraz v drugih
predpisih)
(1) Če drug zakon ali podzakonski
predpis uporablja izraza »Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega
kriminala« oziroma »Skupina«, če se nanašata na Skupino za pregon
organiziranega kriminala, pomenita po tem zakonu Specializirano državno
tožilstvo Republike Slovenije.
(2) Če drug zakon ali podzakonski
predpis uporablja izraz »specializirani oddelek«, če se nanaša na
specializirani oddelek, ustanovljen po Zakonu o državnem tožilstvu, pomeni
Posebni oddelek.
Vodje državnih tožilstev in generalni
državni tožilec
223. člen
(vodje in
namestniki)
Vodje okrožnih državnih tožilstev in
njihovi namestniki, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje v državnotožilski
naziv višjega državnega tožilca, z dnem začetka uporabe tega zakona pridobijo
ta naziv. Ugotovitveno odločbo o tem izda Vlada Republike Slovenije na predlog
ministra.
224. člen
(razpis in
imenovanje)
Če Državnotožilski svet po tem zakonu ni
konstituiran najpozneje tri mesece pred potekom mandata vodij oziroma
namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev se razpis objavi in imenovanje
opravi po dosedanjih predpisih.
225. člen
(dokončanje
postopkov)
(1) Postopki za imenovanje,
napredovanje, razrešitev, premestitev, dodelitev, prenehanje dodelitve,
prenehanje funkcije vodij državnih tožilstev, namestnikov vodij in državnih
tožilcev, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, se nadaljujejo in
dokončajo po dosedanjih predpisih.
(2) Disciplinski postopki in postopki
za začasno odstranitev z opravljanja funkcije za kršitve oziroma dejanja, ki so
bila storjena pred začetkom uporabe tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po
dosedanjih predpisih.
226. člen
(generalni
državni tožilec)
(1) Če Državnotožilski svet po tem
zakonu ni konstituiran najpozneje šest mesecev pred potekom mandata generalnega
državnega tožilca, se razpis objavi in imenovanje opravi po dosedanjih
predpisih.
(2) Če se v primeru iz prejšnjega
odstavka izteče mandat generalnemu državnemu tožilcu in njegovemu namestniku,
začasno vodi Vrhovno državno tožilstvo do imenovanja novega generalnega
državnega tožilca vrhovni državni tožilec, ki ga z odločbo imenuje Vlada
Republike Slovenije na predlog ministra.
Eurojust
227. člen
(imenovanje)
(1) Namestnik in pomočnik nacionalnega
predstavnika v Eurojustu se imenujeta najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi
tega zakona.
(2) Imenovani nacionalni predstavnik v
Eurojustu opravlja svojo funkcijo do izteka mandata, za katerega je imenovan.
(3) Generalni državni tožilec določi
in objavi Nacionalni sistem za usklajevanje dejavnosti Eurojusta in nacionalne
korespondente Eurojusta najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
228. člen
(uporaba predpisov)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona se
za imenovanje državnih tožilcev v Eurojust preneha uporabljati Zakon o
predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
(Uradni list RS, št. 64/01 in 59/02).
(2) Za dokončanje postopkov imenovanj,
ki do začetka uporabe tega zakona niso zaključeni, se uporabljajo določbe
zakona iz prejšnjega odstavka.
(3) Za dodelitev državnih tožilcev v
Eurojust se ne uporabljajo določbe Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne
misije in mednarodne organizacije (Uradni list RS, št. 20/06).
Tožilsko osebje
229. člen
(generalni
direktor in direktorji)
(1) Javni natečaji za generalnega
direktorja, njegovega namestnika in direktorje državnih tožilstev se objavijo v
treh mesecih po začetku uporabe tega zakona.
(2) Do imenovanja generalnega
direktorja, njegovega namestnika in direktorjev opravljajo naloge iz njihove
pristojnosti po tem zakonu generalni sekretar, njegov namestnik in sekretarji
državnih tožilstev.
(3) Če drug zakon ali podzakonski
predpis uporablja izraz »generalni sekretar«, če se nanaša na generalnega
sekretarja Vrhovnega državnega tožilstva, ta izraz pomeni po tem zakonu
generalnega direktorja.
230. člen
(premestitve
osebja)
Tožilsko osebje pritožbenega in zunanjih
oddelkov Vrhovnega državnega tožilstva nadaljuje delo pri okrožnih državnih
tožilstvih na sedežih višjih sodišč, kamor se premesti po določbah, ki veljajo
za trajne premestitve javnih uslužbencev v okviru istega delodajalca zaradi
delovnih potreb.
231. člen
(sklenitev
delovnega razmerja)
Generalni sekretar, namestnik generalnega
sekretarja, sekretarji ali drugo tožilsko osebje, ki iz objektivnih razlogov ne
morejo skleniti delovnega razmerja za delovno mesto, enako dosedanjemu, imajo
pravico do premestitve na drugo prosto delovno mesto, za katero izpolnjujejo
pogoje za zasedbo.
Državnotožilski svet
232. člen
(volitve)
(1) Volitve članov Državnotožilskega
sveta po tem zakonu morajo biti razpisane v enem mesecu po uveljavitvi tega
zakona.
(2) Naloge volilne komisije za potrebe
izvajanja prejšnjega odstavka opravlja volilna komisija, ki jo na predlog
Državnotožilskega sveta, imenovanega na podlagi dosedanjih predpisov, imenuje
Državna volilna komisija.
233. člen
(konstitutivna
seja)
(1) Do konstituiranja
Državnotožilskega sveta po tem zakonu se za imenovanja, napredovanja,
premestitve, dodelitve, prenehanja funkcije državnih tožilcev, razrešitve in za
izvrševanje drugih pristojnosti, ki jih ima po tem zakonu Državnotožilski svet,
uporabljajo dosedanji predpisi.
(2) Konstitutivno sejo Državnotožilskega
sveta v 15 dneh po izvolitvi oziroma imenovanju vseh članov skliče najstarejši
član.
(3) Določbe tega zakona o pristojnosti
in delovanju Državnotožilskega sveta se začnejo uporabljati naslednji dan po
konstituiranju Državnotožilskega sveta.
(4) Državnotožilski svet sprejme
poslovnik o svojem delu in objavi poziv za dodelitev državnega tožilca, ki vodi
njegovo strokovno službo, v enem mesecu po konstituiranju. Do nastopa dela
dodeljenega državnega tožilca vodi strokovno službo sedanji sekretar
Državnotožilskega sveta. Z dnem nastopa dela dodeljenega državnega tožilca
dosedanjemu sekretarju Državnotožilskega sveta preneha dodelitev in nadaljuje
delo pri državnem tožilstvu, iz katerega je bil dodeljen.
234. člen
(strokovna
služba)
(1) Strokovna služba Državnotožilskega
sveta po tem zakonu se organizira najpozneje v šestih mesecih po sprejetju
kadrovskega načrta na Vladi Republike Slovenije
(2) Do začetka dela strokovne službe
opravlja njene naloge Vrhovno državno tožilstvo.
235. člen
(sredstva)
Do zagotovitve sredstev za delo
Državnotožilskega sveta kot neposrednega proračunskega uporabnika se sredstva
za njegovo delo zagotavljajo v proračunu Vrhovnega državnega tožilstva.
Disciplinski organi
236. člen
Disciplinski organi, imenovani pred uveljavitvijo
tega zakona, nadaljujejo z delom do izteka mandata članov.
Splošna navodila
237. člen
Splošna navodila, katerih izdaja je po tem
zakonu obvezna, morajo biti izdana v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Strokovni nadzor
238. člen
Nadzorstveni pregledi, odrejeni pred
začetkom uporabe tega zakona, se dokončajo po dosedanjih predpisih.
Razpored dela in dodeljevanje zadev
239. člen
Razporedi dela, organizacija oddelkov in
notranjih organizacijskih enot ter dodeljevanje zadev pri državnih tožilstvih
se uskladi z določbami tega zakona do začetka uporabe tega zakona.
Osebna evidenca
240. člen
(1) Organi, ki so pristojni sprejemati
odločitve, glede katerih se upravlja osebna evidenca in organi, ki upravljajo
zbirke osebnih podatkov oziroma evidence, ki vsebujejo podatke, ki so potrebni
za obdelavo podatkov v osebni evidenci, morajo ministrstvu podatke brezplačno
posredovati v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Ministrstvo uskladi osebno
evidenco državnih tožilcev z določbami tega zakona do začetka uporabe tega zakona.
Politika pregona, letni programi in poročila
241. člen
(1) Generalni državni tožilec mora
predlog politike pregona posredovati Državnotožilskemu svetu v mnenje v skladu
s prvim odstavkom 145. člena tega zakona v enem mesecu po konstituiranju
Državnotožilskega sveta po določbah tega zakona.
(2) Letni programi in poročila ter
skupno letno poročilo se pripravijo po tem zakonu za prvo naslednje leto po
letu, v katerem je po prejšnjem odstavku bila sprejeta politika pregona, za
prejšnja obdobja pa se pripravijo na način, v obsegu in roku, kot to določajo
dosedanji predpisi.
Nadzorstvene pritožbe
242. člen
Postopki z nadzorstvenimi pritožbami,
vloženimi pred začetkom uporabe tega zakona, se dokončajo po dosedanjih
predpisih.
Spletne strani
243. člen
Spletne strani okrožnih državnih tožilstev,
ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, morajo biti v teh
jezikih izdelane v šestih mesecih po začetku uporabe tega zakona.
Poravnalci v kazenskih zadevah
244. člen
(1) Z dnem, ko se začne uporabljati ta
zakon, prenehajo veljati 5. do 11. in 31. do 33. člen Pravilnika o poravnavanju
v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št. 114/04).
(2) Ministrstvo po uveljavitvi tega
zakona prevzame sezname poravnalcev od okrožnih državnih tožilstev, ki so jih
morala voditi v skladu s Pravilnikom o poravnavanju v kazenskih zadevah, in jih
začne voditi v obliki imenika poravnalcev, kakor to določa ta zakon. Če javni
del imenika poravnalcev ni dostopen na spletni strani en mesec pred začetkom
uporabe zakona, ministrstvo v tem roku seznani s podatki v njem okrožna državna
tožilstva.
(3) Za poravnalce, ki so na dan
uveljavitve tega zakona vpisani na sezname pri okrožnih državnih tožilstvih, se
šteje, da izpolnjujejo pogoje za imenovanje za poravnalce po tem zakonu.
(4) Nadzorni odbor iz 31. člena
Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah se šteje za nadzorni odbor,
ustanovljen po določbah tega zakona.
Podzakonski in izvedbeni akti
245. člen
(1) Kolikor ni v drugih določbah tega
zakona drugače določeno, se Državnotožilski red in drugi podzakonski akti, ki
so določeni s tem zakonom, izdajo v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do izdaje podzakonskih aktov po
tem zakonu se smiselno uporabljajo določbe podzakonskih aktov, izdanih na
podlagi dosedanjega Zakona o državnem tožilstvu, in sicer:
-
Pravilnik o obliki in načinu nošenja službenega oblačila državnega
tožilca (Uradni list RS, št. 32/95),
-
Poslovnik Državnotožilskega sveta (Uradni list RS, št. 34/03),
-
Pravilnik o pravosodnem nadzoru nad državnimi tožilstvi (Uradni list RS,
št. 37/03),
-
Pravilnik o štipendiranju sodnikov, državnih tožilcev in državnih
pravobranilcev (Uradni list RS, št. 74/04),
-
Državnotožilski red (Uradni list RS, št. 109/04, 65/06, 98/07 in 4/10),
-
Splošno navodilo o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek
poravnavanja (Uradni list RS, št. 128/04, 136/04 popr. in 43/06),
-
Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem
postopku o odložitvi kazenskega pregona (Uradni list RS, št. 128/04),
-
Navodilo o delu skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega
kriminala (Uradni list RS, št. 53/06 in 70/08),
-
Odredba o številu mest državnih tožilcev in pomočnikov državnega tožilca
(Uradni list RS, št. 64/06, 16/07, 26/07, 84/07, 18/08 in 98/08),
-
Odredba o številu mest policistov specializiranega oddelka v Skupini
državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala (Uradni list RS, št.
57/07),
-
Pravilnik o priznanjih na področju pravosodja (Uradni list RS, št. 90/07
in 61/08),
-
Pravilnik o programu in načinu opravljanja izpita iz poznavanja
Državnotožilskega reda (Uradni list RS, št. 104/07),
-
Pravilnik o določitvi števila pripravniških delovnih mest na posameznih
okrožnih državnih tožilstvih (Uradni list RS, št. 32/08), in
-
Pravilnik o državnotožilskem pripravništvu (Uradni list RS, št. 106/08),
kolikor niso v nasprotju s tem zakonom, ter
-
Pravilnik o poravnavanju v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št.
114/04), kolikor ni v prvem odstavku 244. člena tega zakona drugače določeno.
(3) Do izdaje splošnih navodil iz 168.
člena tega zakona se smiselno uporabljajo določbe podzakonskih aktov, izdanih
na podlagi sedmega odstavka 161.a člena in šestega odstavka 162. člena Zakona o
kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo,
102/07 – ZSKZDČEU, 23/08 – ZBPP-B, 68/08, 77/09, 88/09 – odločba US in 29/10 –
odločba US), kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona.
(4) Državnotožilski svet sprejme
merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in
merila za uspešnost pregona državnih tožilstev v enem letu po uveljavitvi tega
zakona.
Razveljavitev predpisov
246. člen
(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon,
preneha veljati Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 94/07, 77/09 –
popr. in 87/09).
(2) Določbe zakona iz prejšnjega
odstavka se uporabljajo do začetka uporabe tega zakona, če ta zakon ne določa
drugače.
(3) Z dnem, ko se začne uporabljati ta
zakon, prenehata veljati sedmi odstavek 161.a člena in šesti odstavek 162.
člena Zakona o kazenskem postopku.
(4) Z dnem, ko se začne uporabljati ta
zakon, prenehata veljati prvi in drugi stavek tretjega odstavka 6.b člena
Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/09 – uradno prečiščeno besedilo in
22/10), uporabljata pa se do izteka mandata direktorja Nacionalnega preiskovalnega
urada, imenovanega na podlagi dosedanjih predpisov.
Uveljavitev in začetek uporabe
247. člen
Ta zakon začne veljati 15. dan po objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne tri mesece po
njegovi uveljavitvi.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
državni upravi – ZDU-1F (Uradni list RS, št. 21/12) vsebuje naslednjo končno določbo:
»21. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
državnem tožilstvu – ZDT-1A (Uradni list RS, št. 47/12) vsebuje naslednje prehodne in
končne določbe:
»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
12. člen
Minister, pristojen za notranje zadeve v
enem mesecu po uveljavitvi tega zakona izda predpisa iz dopolnjenega drugega
odstavka 59. člena in spremenjenega 166. člena zakona.
13. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo
veljati:
-
Pravilnik o štipendiranju sodnikov, državnih tožilcev in državnih
pravobranilcev (Uradni list RS, št. 74/04 in 58/11 – ZDT-1) v delu, ki se
nanaša na državne tožilce,
-
Pravilnik o priznanjih na področju pravosodja (Uradni list RS, št.
90/07, 61/08 in 58/11 – ZDT-1) v delu, ki se nanaša na državne tožilce in javne
uslužbence državnih tožilstev,
-
Pravilnik o službeni izkaznici pooblaščenega uradnika za pravosodni
nadzor (Uradni list RS, št. 44/07) v delu, ki se nanaša na službeno izkaznico
uslužbencev, pooblaščenih za pravosodni nadzor nad državnimi tožilstvi.
Predpisa iz prvih dveh alinej prejšnjega
odstavka se v obsegu iz prejšnjega odstavka uporabljata do uveljavitve
predpisov iz prejšnjega člena.
14. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o organiziranosti in delu v policiji – ZODPol
(Uradni list RS, št. 15/13) v zvezi s prenehanjem veljavnosti
druge alinee drugega odstavka 199. člena zakona določa:
»121. člen
(razveljavitev)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona
prenehajo veljati:
-
[…];
-
druga alinea drugega odstavka 199. člena Zakona o državnem tožilstvu
(Uradni list RS, št. 58/11 in 47/12), ki se uporablja do začetka uporabe tega
zakona.
(2) Kazniva dejanja, ki jih storijo uradne
osebe iz druge alinee drugega odstavka 199. člena Zakona o državnem tožilstvu
(Uradni list RS, št. 58/11 in 47/12) do začetka uporabe tega zakona se
obravnavajo skladno s 199. členom Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS,
št. 58/11 in 47/12).«;
ter vsebuje naslednjo končno določbo:
»122. člen
(uveljavitev
zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šestdeseti
dan po njegovi uveljavitvi.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
državni upravi – ZDU-1G (Uradni list RS, št. 47/13) vsebuje naslednjo končno določbo:
»20. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z
državami članicami Evropske unije – ZSKZDČEU-1 (Uradni list RS, št. 48/13) vsebuje naslednjo končno določbo:
»239. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne tri mesece
po uveljavitvi.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
državnem tožilstvu – ZDT-1B (Uradni list RS, št. 19/15) vsebuje naslednje prehodne in
končno določbo:
»PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
21. člen
(1) Državnotožilski svet sprejme Kodeks
državnotožilske etike v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Državnotožilski svet imenuje Komisijo
za etiko in integriteto v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
22. člen
(1) Postopki imenovanja, dodelitev in
premestitev, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in
dokončajo po dosedanjih predpisih.
(2) Za dodelitev državnega pravobranilca na
Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije se do ustrezne ureditve
dodelitve državnega pravobranilca v zakonu, ki ureja organizacijo in delovanje
državnega pravobranilstva, uporabljajo določbe 203.a člena zakona.
(3) Disciplinski postopki, ki so se začeli
na podlagi zahteve, vložene do uveljavitve tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo
po dosedanjih predpisih.
23. člen
(1) Državnotožilski red (Uradni list RS,
št. 7/12, 29/12 in 38/13), Poslovnik Državnotožilskega sveta (Uradni list RS,
št. 106/11) in Pravilnik o organizaciji, obveščanju in delu Specializiranega
državnega tožilstva Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/12) se uskladijo
z določbami tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Uredba o plačah in drugih prejemkih
javnih uslužbencev za delo v tujini (Uradni list RS, št. 14/09, 16/09, 23/09,
51/10, 67/10, 80/10, 41/12, 68/12 in 47/13) se uskladi z določbami tega zakona
v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(3) Do uskladitve podzakonskih aktov iz
prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe podzakonskih aktov,
izdanih na podlagi Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11,
21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G in 48/13 – ZSKZDČEU-1),
če niso v nasprotju z določbami tega zakona.
24. člen
Generalni državni tožilec sprejme politiko
zaznavanja in obvladovanja korupcijskih tveganj ter izpostavljenosti državnih
tožilstev v skladu s prvim odstavkom 38.b člena zakona v enem letu po
uveljavitvi tega zakona.
25. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o sodnem svetu – ZSSve (Uradni list RS,
št. 23/17) v zvezi s spremembo druge alinee
prvega odstavka 87. člena in prve alinee prvega odstavka 88. člena
zakona določa:
»Do začetka uporabe določb zakonov iz
tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena se uporabljajo določbe Zakona
o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08,
96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13 in 17/15), Zakona o
sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo,
91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15 in 17/15) in Zakona
o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12,
15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1 in 19/15).«;
ter vsebuje naslednjo končno določbo:
»66. člen
(začetek
veljavnosti in uporabe)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest
mesecev po njegovi uveljavitvi.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
državnem tožilstvu – ZDT-1C (Uradni list RS, št. 36/19) vsebuje naslednje prehodne in
končne določbe:
»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
10. člen
(nova pristojnost
SDT)
(1) Določba o pristojnosti Specializiranega
državnega tožilstva Republike Slovenije iz novega petega odstavka
192. člena zakona se uporablja od dneva začetka delovanja EJT, ki ga s
sklepom določi Evropska komisija, razen za kazniva dejanja, za katera je do tega
dne že vložen obtožni akt.
(2) Minister, pristojen za pravosodje, v
Uradnem listu Republike Slovenije objavi naznanilo o dnevu začetka delovanja
EJT takoj, ko prejme obvestilo s strani Evropske komisije. Ministrstvo za
pravosodje najkasneje v devetih mesecih od objave naznanila iz prejšnjega
stavka poroča Državnemu zboru o poteku postopkov za imenovanje evropskega
tožilca in evropskega delegiranega tožilca.
11. člen
(uskladitev
zakona)
V Zakonu o sodniški službi (Uradni list RS,
št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13
– popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15 in 23/17 – ZSSve) se v 40. členu v drugem
odstavku pred piko doda besedilo »ali imenovan za evropskega glavnega tožilca«.
12. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
državnem tožilstvu – ZDT-1D (Uradni list RS, št. 139/20) vsebuje naslednji prehodni in
končno določbo:
»PREHODNI IN KONČNA DOLOČBA
31. člen
(uskladitev
aktov)
(1) Generalni državni tožilec uskladi
Nacionalni sistem za usklajevanje dejavnosti Eurojusta in nacionalne
korespondente Eurojusta z Uredbo 2018/1727/EU in ga objavi na spletni strani
državnega tožilstva najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Državna tožilstva uskladijo letne
razporede ob prvi njihovi spremembi, najpozneje pa ob pripravi letnega
razporeda za naslednje koledarsko leto.
32. člen
(dokončanje
postopkov)
Postopki imenovanja nacionalnega
predstavnika v Eurojustu, njegovega namestnika ali pomočnika, ki so bili začeti
pred začetkom veljavnosti tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po določbah
Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F,
47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1, 19/15, 23/17 – ZSSve
in 36/19).
33. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
državnem tožilstvu – ZDT-1E (Uradni list RS, št. 54/21) vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
6. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih
posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države – ZZNŠPP (Uradni
list RS, št. 105/22) vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
35. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.