| Sodba XI Ips 23/2009 |
ECLI:SI:VSRS:2009:XI.IPS.23.2009 |
02.04.2009 |
Vrhovno sodišče |
Tudi vložena obtožnica za enako kaznivo dejanje, skupaj z ostalimi okoliščinami, lahko utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti. |
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pripor - utemeljen sum - nedovoljeni dokazi - ponovitvena nevarnost - kršitev kazenskega zakona - načelo zakonitosti - lex certa - neupravičen promet z mamili - seznam prepovedanih drog - konoplja |
| VSRS Sklep X DoR 116/2021-3, enako tudi VSRS Sklep X DoR 128/2021-3 |
ECLI:SI:VSRS:2021:X.DOR.116.2021.3, ECLI:SI:VSRS:2021:X.DOR.128.2021.3 |
01.12.2021 |
Vrhovno sodišče |
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, upoštevaje načelo zakonitosti, podlago, da v postopku odločanja o zahtevi za verifikacijo na podlagi ZNISESČP drugače, kot to določa 3. člen ZNISESČP, odloči o obračunu obresti od neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena ZNISESČP, ki je predmet prevzema izpolnitve obveznosti. |
predlog za dopustitev revizije - pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - višina obrestne mere - obračun obresti - načelo zakonitosti - dopuščena revizija - neenotnost sodne prakse - zatrjevano pomembno pravno vprašanje |
| Sodba IV Ips 81/2013 |
ECLI:SI:VSRS:2013:IV.IPS.81.2013 |
18.07.2013 |
Vrhovno sodišče |
Po načelu zakonitosti mora biti v istem predpisu, ki določa prekršek, določena tudi sankcija zanj, ni pa nujno, da v istem členu, če je med pravilom ravnanja in predpisano sankcijo mogoče z vzpostavitvijo logične zveze jasno ugotoviti, katero ravnanje je prepovedano. |
kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - sankcija za prekršek - načelo zakonitosti - meje sankcioniranja prekrškov - uporaba milejšega zakona - odstranitev zapuščenega vozila - znaki, ukazi in odredbe pooblaščenih oseb - lastnik vozila - udeleženec cestnega prometa |
| VSRS Sodba X Ips 223/2013 |
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.223.2013 |
03.06.2015 |
Vrhovno sodišče |
V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.
Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
Pravico do zasebne lastnine, kot eno od temeljnih človekovih pravic, zagotavlja 33. člen URS. Vendar ta ustavna pravica, na katero se tudi sklicuje revident, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, ni absolutna. Prvi odstavek 67. člena URS namreč določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Zaradi zagotavljanja gospodarske, ekološke in socialne funkcije lastnine na kmetijskih zemljišč, gozdovih in kmetijah je zakonodajalec promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami omejil. Promet s temi nepremičninami je zato omejen in mogoč samo v skladu s pravili in pod pogoji, ki jih določa zakon, to je ZKZ. Tudi darilna pogodba, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozd oziroma kmetija, pomeni promet v smislu ZKZ.
Pred uveljavitvijo sprememb (ZKZ-C) ZKZ res ni imel posebne določbe, ki bi določala krog oseb, s katerimi lahko lastnik kmetijskega zemljišča, gozdov ali kmetije sklene darilno pogodbo. Vendar pa je ZKZ tudi pred uveljavitvijo ZKZ-C v drugem odstavku 17. člena določal, da lahko promet (tako odplačni kot neodplačni) kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij poteka le po postopku in na način kot ga določa ZKZ. Tudi pred uveljavitvijo ZKZ-C bi torej revident moral darilno pogodbo predložiti v odobritev pristojni upravni enoti.
Predlog ZKZ-C je pripravila Vlada RS in ga v Državni zbor posredovala dne 3. 2. 2011. V Poročevalcu DZ je bil objavljen dne 4. 2. 2011. Predlagatelj je potrebo po sprejemu 17.a člena ZKZ utemeljil s tem, da se omeji vse večje število izigravanja določb ZKZ o predkupnih upravičencih. V času sklenitve darilne pogodbe (16. 6. 2011) je torej revident vedel oziroma moral vedeti za predvideno spremembo ZKZ. Revident je torej moral pričakovati ne samo, da odobritev zaradi vsebinske presoje pravnega posla ne bo možna, ampak tudi, da se bo odobritev presojala po določbi ZKZ-C, ki je krog obdarjencev izrecno omejil. |
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - darilna pogodba - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - sprememba zakona po sklenitvi pogodbe - načelo zakonitosti - načelo varstva zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine |
| Sodba X Ips 340/2012 |
ECLI:SI:VSRS:2013:X.IPS.340.2012 |
03.10.2013 |
Vrhovno sodišče |
Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona.
V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času odločanja o revidentkinem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero, in takšna obrestna mera je bila uporabljena v obravnavanem primeru. |
dovoljena revizija - obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega davka - obrestna mera, veljavna v času izdaje odločbe - načelo zakonitosti - prepoved retroaktivnosti |
| Sodba X Ips 379/2006 |
ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.379.2006 |
13.05.2010 |
Vrhovno sodišče |
Kot osnovno sredstvo so lahko knjižene le nepremičnine, ki jih ima davčni zavezanec v lasti ali v finančnem najemu. Lastništvo izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige oziroma listino, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo.
Amortizacijska stopnja za amortizacijo stavb po 1.1. točki 17. člena ZDDPO znaša 5%. |
dohodnina - davek od dohodkov iz dejavnosti - samostojni podjetnik - priznana amortizacija stavb - dokaz lastništva stavbe - načelo zakonitosti v davčnih zadevah |
| VSRS Sodba in sklep X Ips 91/2017 |
ECLI:SI:VSRS:2022:X.IPS.91.2017 |
23.03.2022 |
Vrhovno sodišče |
Skladno s prevladujočo teorijo o opredelitvi dohodka v zvezi z obdavčenjem (po Schanz-Haig-Simonsu) je dohodek ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Poglavitna značilnost dohodka v navedenem smislu je torej ta, da povečuje premoženje (ekonomsko moč) davčnega zavezanca. Ta definicija je skladna tudi s ciljem obdavčitve dohodka fizičnih oseb, torej v obdavčitvi tiste pridobljene, nove ekonomske moči posameznika, ki se izrazi v povečanju njegovega premoženja. Navedeno razlago je zato treba uporabiti tudi v okviru 15. člena ZDoh-2, po katerem je z dohodnino obdavčen „dohodek“ fizične osebe (prvi odstavek).
Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je kot drug dohodek opredeljen (tudi) dohodek, ki ne šteje za nobenega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Glede na jezikovno in sistemsko razlago in upoštevaje sistematiko ureditve obdavčenja dohodkov, je jasno, da opredelitev „drugega dohodka“ iz 11. točke pomeni obdavčitev izjemnih primerov, saj je po njej obdavčeno vse, kar ni zajeto v drugih določbah ZDoh-2 kot predmet obdavčenja, vendar je še vedno „dohodek“ v smislu tega zakona. To pomeni, da gre za obdavčenje dohodka sui generis, ki ne sodi v nobeno izmed drugih vrst dohodkov, katerih obdavčenje je urejeno v ustreznih poglavjih, pa gre vseeno za povečanje premoženja (ekonomske moči) fizične osebe.
Če zakonodajalec nekega dohodka, ki ima značilnosti ene izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka (iz 18. člena ZDoh-2) ni vključil v obdavčenje v ustreznem poglavju ZDoh-2, tega ob pravilni razlagi zakona ni mogoče obdavčiti na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ta določba torej skladno z načelom zakonitosti ob pravilni in ustavnoskladni razlagi ne more nadomeščati in dopolnjevati izrecne ureditve obdavčenja dohodkov, ki so v zakonu že urejeni v temu namenjenih določbah (o obdavčitvi dohodka iz zaposlitve, kapitala, itd.)
Navedeno izplačilo v obravnavanem davčnem obdobju ustreza splošni opredelitvi „dohodka“ v smislu 15. člena ZDoh-2. Po vsebini aneksa pa gre za plačilo banke za to, da revident v določenem času ni prekinil pogodbe o gospodarjenju oziroma ni prodal svojega premoženja (portfelja), s katerim je upravljala banka – torej za plačilo za opustitev določenega ravnanja s strani revidenta. Glede na navedene značilnosti aneksa kot pravnega naslova za izplačilo, tega torej ni mogoče šteti ne kot dohodek v zvezi z opravljanjem dela ne kot dohodek iz kapitala, niti za katero izmed drugih vrst dohodka iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Prav tako ne gre za nobenega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena), in tudi ne za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Gre torej za izjemni primer dohodka (sui generis). Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je revident sklenil obravnavani pravni posel (aneks) prav z namenom, da pridobi navedeni dohodek, če bodo izpolnjeni za to predvideni pogodbeni pogoji in da je v razmerju do pogodbene stranke (banke) tudi uveljavljal nastop okoliščin, ki so tako izplačilo utemeljile. Nesporno med strankami je tudi dejstvo, da je ta dohodek kot povečanje premoženja revident tudi dejansko prejel. Tako ga je po takrat veljavnih določbah ZDoh-2 mogoče obravnavati kot „drug dohodek“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. |
dohodek - drug dohodek - nedoločen pravni pojem - razlaga zakonske norme - jasnost in določnost pravnih pravil - načelo zakonitosti v davčnih zadevah - zahteva za presojo ustavnosti - mandatna pogodba |
| VSRS Sodba I Ips 46668/2015 |
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.46668.2015.1 |
07.11.2019 |
Vrhovno sodišče |
Izraz kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost iz četrtega in osmega odstavka 86. člena KZ-1 se nanaša le na tista kazniva dejanja, ki so glede na pravno kvalifikacijo dejanja, za katerega je bil storilec spoznan za krivega, uvrščena v XIX. poglavje KZ-1 (kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). |
druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - alternativna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - jezikovna razlaga zakona - restriktivna razlaga - načelo zakonitosti - pravna varnost |
| VSRS Sodba X Ips 340/2016 |
ECLI:SI:VSRS:2019:X.IPS.340.2016 |
19.12.2019 |
Vrhovno sodišče |
Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne kot zmotno meni revident, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. To pomeni, da na tek tega, tj. absolutnega zastaralnega roka za odmero ali pa za izterjavo, ne vplivajo prekinitve teka petletnega relativnega roka, ne pa, da začne absolutni zastaralni rok za izterjavo teči hkrati z absolutnim zastaralnim rokom za odmero davčne obveznosti, saj zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti, temveč šele po izvršljivosti odmerne odločbe. |
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davčna izvršba na denarne prejemke dolžnika - zastaranje davčne obveznosti - ponovljen postopek - izvršilni naslov - začetek teka zastaralnega roka - uporaba veljavnega zakona - načelo zakonitosti - absolutno zastaranje davčne obveznosti - relativno zastaranje |
| VSRS Sodba I Ips 34888/2012 |
ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.34888.2012 |
07.05.2020 |
Vrhovno sodišče |
Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.
Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1).
Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. |
načelo zakonitosti - blanketna norma - krivda - delovna nesreča - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - opustitev dolžnostnega ravnanja - malomarnost - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov |
