| Sodba II Ips 339/2004 |
ECLI:SI:VSRS:2005:II.IPS.339.2004 |
10.11.2005 |
Vrhovno sodišče |
Pri izbiri metode valorizacije je najprej pomembno vprašanje, ali so se stranke dogovorile za konkretno metodo. Če takega dogovora ni, sodišče uporabi tisto metodo, ki je za oškodovanca ugodnejša, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do rezultata, ki bi pomenil izjalovitev namena obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti iz zavarovalnih vsot.
V tej zadevi je zaradi odsotnosti dogovora med strankami metoda valorizacije sporna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče z upoštevanjem prej omenjenih izhodišč lahko uporabilo drugo metodo valorizacije kot prvostopenjsko sodišče. Pri tem je utemeljeno upoštevalo stališče, da mora minimalna zavarovalna vsota zadoščati za kritje škode iz običajnega škodnega dogodka. |
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - izključna krivda imetnika motornega vozila - povrnitev gmotne in negmotne škode - odmera pravične denarne odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - upoštevanje nadomestila za telesno okvaro - vštevanje invalidnine - prosti preudarek - aktuarski izračun - renta - trajno povečanje potreb - izguba na zaslužku - paraplegik - valorizacija zavarovalne vsote - delno plačilo zavarovalne vsote - metoda valorizacije - metoda rasti drobnoprodajnih cen oziroma življenjskih stroškov - metoda rasti povprečnih neto plač - zmanjšanje odškodnine - povzročitev škode iz hude malomarnosti |
| Sodba II Ips 18/2011 |
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.18.2011 |
20.06.2013 |
Vrhovno sodišče |
Pravilen je zaključek nižjih sodišč, da je tožnik sam prispeval 60% k nezgodi in z njo nastali škodi, zavarovanec toženke pa je kot voznik odgovoren za 40% škode. Tožnik, ki je dobro poznal predmetni del cestišča, in je bil močno vinjen (2,61 g/kg alkohola v krvi), je namreč s tem, ko je prečkal cesto v času, ko je bil mrak, brez odsevnika – kresničke, neposredno pred vozilom zavarovanca toženke, ne da bi se pred tem prepričal, ali to lahko varno stori, huje kršil pravila ZVCP-1. Ko je voznik, ki se je mestu nezgode približeval skozi blagi desni ovinek s hitrostjo 70 km/h (omejitev hitrosti na kraju prometne nezgode je 90 km/h), tožnika, ki je nenadoma prečkal cesto, zaznal, trčenja ni mogel več preprečiti, saj je do mesta trčenja prišlo neposredno za ovinkom, ki mu je zmanjševal vidljivost, tožnik pa mu ni bil v dosegu snopa svetlobe luči in ga zato pred trčenjem ni mogel zaznati ter se pravočasno ustaviti. Tako je tožnikov način uporabe ceste dobil pomen pretežnega vzroka nastale nezgode.
Pravilna je presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. |
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - načelo individualizacije odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odškodnine - odgovornost za škodo od nevarne stvari - objektivna odgovornost voznika motornega vozila prometna nesreča - katastrofalna škoda - trčenje vozila in pešca na cestišču - vinjenost pešca - soprispevek oškodovanca - pravična odškodnina - oprostitev odgovornosti - deljena odgovornost |
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis