| VSRS sodba II Ips 26/2015 |
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.26.2015 |
21.07.2016 |
Vrhovno sodišče |
253. člen ZPP predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, vendar se pravilo o ustni izvedbi tega dokaza v praksi spreminja v izjemo, saj izvedenci svoj izvid in mnenje večinoma podajajo pisno. Samo ustna, na obravnavi podana mnenja so redkost, vezana le na najpreprostejše zadeve. Zakon res ne nudi podlage za tako prakso, vendar takšno postopanje sodišča ne preraste nujno v kršitev postopka. Pisna ekspertiza ima določene prednosti, saj izvedencu omogoča poglobljen pristop k delu, prav tako je razumljivejša in popolnejša. Živ dialog je potreben vselej, ko so potrebna medsebojna pojasnila ali ko so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in površnosti. |
vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo - civilna odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - deljena odgovornost - ravnanje oškodovanca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - dokazovanje - izvedenec - zaslišanje izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - zakonske zamudne obresti |
| Sodba II Ips 390/96 |
ECLI:SI:VSRS:1998:II.IPS.390.96 |
12.02.1998 |
Vrhovno sodišče |
Cestno podjetje odgovarja za škodo na avtomobilu, ki jo povzroči kamen, ki pade nanj ali na cesto, če ne dokaže, da je storilo vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo. Podjetje mora namreč nadzirati pobočja nad cesto in primerno ukrepati, da se škoda prepreči. Temelj za samo odškodninsko odgovornost je v prvem odstavku 154. člena ZOR in ne v 184. členu ZOR. Slednji predpis se namreč nanaša na organizacije, ki opravljajo komunalno in drugo podobno dejavnost, med katere spadajo prodaja na drobno, storitve v (krajevnem) transportu, oskrba z vodo in energijami. Skratka, gre za dejavnosti, ki želijo zadovoljiti potrošnika, navedeni predpis pa ga varovati, če pride do opustitve. Cestno podjetje pa ne sodi med komunalne dejavnosti (glej zakon o komunalnih dejavnostih, Ur. list SRS, št. 8/82). Obravnavani primer torej sodi pod splošno določilo o krivdni odgovornosti po prvem odstavku 154. člena ZOR. |
povzročitev škode - podlage za odgovornost - načelo obrnjenega dokaznega bremena - odgovornost cestnega podjetja - povrnitev gmotne škode - denarna odškodnina |
| VDSS sodba Psp 256/2016 |
ECLI:SI:VDSS:2016:PSP.256.2016 |
15.09.2016 |
Višje delovno in socialno sodišče |
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena. |
invalidnost - invalidska pokojnina - vzrok za nastanek invalidnosti - bolezen - poškodba - poškodba pri delu |
| VSRS Sodba II Ips 253/2018 |
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.253.2018 |
28.02.2019 |
Vrhovno sodišče |
Tako po teži kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa kot po odločilnosti zavarovančevega ravnanja za nastanek škode, je tožnikov prispevek, ki je zgolj v tem, da je v trenutku, ko se je moral odločati instinktivno in tako rekoč v delcih sekunde, zavoljo neizkušenosti (ki je imela svoj vzrok tudi v dejstvu, da ni imel vozniškega dovoljenja) v hipu, ko ni bilo nobenega časa za razmislek, izbral neustrezen način reševanja, neprimerljivo manjši od zavarovančevega in zagotovo ne večji od 10%.
Na načelo zaupanja v cestnem prometu se lahko sklicuje tožnik, ki je v križišču vozil naravnost - in ne povzročitelj nesreče, ki je z grobo kršitvijo temeljnega pravila o varnosti prometa z zavijanjem v levo (z izsiljanjem prednosti) tožniku zaprl pot.
Tožnik ni upravičen do povračila premoženjske škode iz naslova tuje pomoči za čas bivanja v bolnišnici in zdravilišču.
Bivanje v enoposteljni sobi v času rehabilitacijskega zdravljenja v zdravilišču v današnjih socialnih razmerah ne pomeni nadstandarda, do katerega oškodovanec ne bi bil upravičen, ampak pričakovan minimalen bivanjski standard. Če bi si moral tožnik hotelsko sobo deliti še z drugimi osebami, bi sodišče to okoliščino moralo upoštevati pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, in sicer kot nevšečnost v zvezi z zdravljenjem. |
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - objektivna pogojenost višine odškodnine - višina odškodnine - izsiljevanje prednosti v križišču - vožnja brez vozniškega dovoljenja - ravnanje oškodovanca - prispevek oškodovanca k nastanku škode - vzorčna zveza - načelo zaupanja v cestnem prometu - stroški za tujo pomoč - tuja pomoč v času zdravljenja - tuja pomoč v času bivanja v zdravstveni ustanovi - urna postavka - stroški doplačila za enoposteljno sobo - stroški prevoza - zakonske zamudne obresti |
| VDSS sodba Pdp 1203/2013 |
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1203.2013 |
15.05.2014 |
Višje delovno in socialno sodišče |
Tožnik je bil poškodovan na gradbišču v delovni nezgodi, ko je pregledoval pravilnost izdelave sifona na zgornji etaži gradbenega objekta. Ko se je po kontroli vračal iz zgornje etaže po še neizdelanem stopnišču, se mu je na pohodni rampi ena od desk spodmaknila, zaradi česar je padel in zdrsnil v globino. Gradbeništvo ob upoštevanju varnostnih ukrepov ni nevarna dejavnost. Poškodbam se sicer ni mogoče povsem izogniti, vendar to ne more privesti do zaključka, da je vsak delodajalec, ki se ukvarja z gradbeništvom, avtomatsko objektivno odgovoren za škodo, ki je njegovemu delavcu nastala iz te dejavnosti. Pravilno izdelana in postavljena pohodna rampa tudi ni nevarna stvar. Tudi sicer ni izkazano, da so pohodno rampo delavci tik pred škodnim dogodkom premaknili. Na ustrezno zgrajeni pohodni rampi ne obstoji velika verjetnost, da bi škoda nastala, zato tožena stranka po načelu objektivne odgovornosti ne more biti odgovorna za nastalo škodo.
Tožnik je bil delovodja gradbišča in pri tem zadolžen poskrbeti za varnost delavcev na gradbišču, kar pomeni tudi ustrezno pregledati prehodno rampo, po kateri so delavci prevažali oziroma odvažali gradbeni material. Ob upoštevanju slabše vidljivosti na hodniku je zato pravilna ocena odgovornosti tožene stranke na 70 % in tožnikove soodgovornosti (zlasti iz razloga, ker je bil na delovišču delovodja in ni preveril, ali je pohodna rampa povsem pravilno nameščena) na 30 %. |
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - nevarna dejavnost - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo |
| VSRS Sodba II Ips 223/2018 |
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.223.2018 |
03.10.2019 |
Vrhovno sodišče |
Nižji sodišči pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nista v zadostni meri upoštevali dejstva, da je tožnica v času škodnega dogodka imela trinajst let in da se ji je v posledici škodnega dogodka zaradi posttravmatske stresne motnje razvila anksiozno depresivna motnja. Konkretni dejanski stan je glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti primerljiv z dejanskim stanom iz sodbe z opr. št. II Ips 616/2008. |
povrnitev nepremoženjske škode - prometna nesreča - višina odškodnine - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - osebne lastnosti in stanja oškodovanca - dopuščena revizija |
| Sodba II Ips 103/2005 |
ECLI:SI:VSRS:2006:II.IPS.103.2005 |
19.10.2006 |
Vrhovno sodišče |
Ugotovljeni potek nesreče utemeljuje materialno pravno presojo o tožnikovem prispevku k nastanku škode v višini 25 %. Tožnik je že v tožbi navedel, da so bili na pločniku parkirani avtomobili, ki so zmanjševali preglednost. Taka je bila tudi ugotovitev izvedenca, ki je poudaril, da vozniki na obeh pločnikih parkirajo avtomobile, kar bistveno zmanjšuje preglednost pešcem. Take prometne razmere pa so pešcu, ki je nameraval prečkati vozišče, čeprav tam ni prehoda za pešce, narekovale posebno pazljivost tako pred začetkom prečkanja kot tudi med samim prečkanjem.
Presoja pravične denarne odškodnine za telesne bolečine. |
objektivna in krivdna odgovornost voznika motornega vozila - prometna nesreča - prečkanje ceste - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - prispevek pešca - povrnitev nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine |
| Sodba in sklep II Ips 776/2006 |
ECLI:SI:VSRS:2007:II.IPS.776.2006 |
22.11.2007 |
Vrhovno sodišče |
Pravilna je odločitev o 50 % prispevku pešakinje k nastanku njene škode. Ob objektivni odgovornosti voznice avtomobila ni pogojev za oprostitev odgovornosti, saj sta obe udeleženki nesreče kršili prometne predpise, pojav pešakinje na vozišču pa tudi ni bil nepričakovan. |
povrnitev škode - prometna nesreča - voznica in pešakinja - objektivna odgovornost - deljena odgovornost - prispevek oškodovanke - nepričakovanost in neizogibnost dogodka - kršitev cestno-prometnih predpisov - dovoljenost revizije - kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije |
| VSRS Sodba II Ips 331/2015 |
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.331.2015 |
19.10.2017 |
Vrhovno sodišče |
Osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode, je zgolj stanje, ki je prirojeno oziroma ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano in ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve.
Življenjsko in logično izkustveno je, da se zlomi kosti celijo različno hitro, glede na starost oškodovanca, njegovo zdravstveno stanje oziroma že prestane poškodbe. Povsem predvidljivo je tudi, da pride pri zdravljenju iz različnih razlogov do zapletov. V luči tako zasnovane adekvatnosti ne more biti bistveno, ali je stanje, zaradi katerega je zdravljenje trajalo dlje kot običajno, inherentno oškodovancu, ali pa je zgolj posledica njegovega predhodnega ravnanja oziroma ravnanja tretje osebe. |
povrnitev nepremoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - teorije vzročnosti - teorija o adekvatni vzročnosti - izravnalna pravičnost - posebne lastnosti oškodovanca - osebno stanje oškodovanca - popolna odškodnina - načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija |
| Sodba in sklep II Ips 465/2004 |
ECLI:SI:VSRS:2006:II.IPS.465.2004 |
29.03.2006 |
Vrhovno sodišče |
Prav prečkanje izven prehoda za pešce je tožniku narekovalo, da še bolj pozorno preveri vse okoliščine za varno prečkanje.
Izvedenec cestnoprometne stroke je na koncu svojega mnenja poudaril, da je glede na zadostno preglednost na področju nesreče cesto mogoče varno prečkati pred prihodom vozil tudi v primeru, če ta vozijo s tolikšno hitrostjo, kot je vozila toženkina zavarovanka. V tej luči se pokaže kot pravilen poudarek pritožbenega sodišča, da je primarni vzrok za nesrečo v ravnanju samega tožnika. |
prometna nesreča - podlaga terjatve - odgovornost imetnika motornega vozila - objektivna in krivdna odgovornost - prečkanje ceste izven prehoda za pešce - prispevek oškodovanca - povrnitev negmotne škode - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah - gmotna škoda - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije |
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis